IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA NA PREVALJAH. -••- NATISNILA TISKARNA DRUŽBE SV. MOHORJA NA PREVALJAH. V zalogi Družbe sv. Mohorja na Prevaljah se dobijo še sledeče broširane knjige: Naslov knjige Knjige nabožne vsebine. Dr. Fr. Lampe: Jeruzalemski romar. S pod. Dva snop. vkup Einspieler: Kazalo za »Slovenske Prijatelje« . . . . .' . Kocijančič: Kristusovo življenje in smrt. 2 dela,2. izd., vkup J. Kosec: Krščansko-katoliško nravoslovje...... Dr. A. B. Jeglič: Mesija. 1. in 2. zvezek vkup...... — V boj za temelje krščanske vere! I. knjiga — V boj za kršč. resnice in čednosti. II. knjiga J. Smuc: Nebeška krona. 2. izd............ J. M. Seigerschmied: Pamet in vera. I., 11. in III. del, vsaki po A. Lesar: Prilike p. Bonaventure. 2. izdaja...... V. Podgorc: Razlaganje cerkv. leta ali Slovenski Goffine M. Lendovšek: Slomšeka Pastirski listi....... Dr. J. E. Zorfe: V tem znamenju boš zmagal! S podob. . . Dr. L. Ehrlich: Katoliška Cerkev, kraljestvo božje na zemlji Lampe-Krek: Zgodbe sv. pisma. S pod. 18 zv. vkup . . . Vsak Dosamezni zvezek (razen 1., ki je pošel) . . . J. Skuhala: Življenje našega Gospoda Jezusa Kristusa . Rogač-Torkar: Življenje svetnikov. Stara izd. I. in II. del vk. Zorž: življenje svetnikov. Nova izd. 1. in 2. zv., vsaki po . Dr. V. Wiery: Ansprachen und Predigten. Trije zvezki vkup Molitveni». Baraga: Dušna paša. Z večjimi črkami........ Rozman: Slava Gospodu! Z velikimi črkami...... Godec: Lurška Mati božja............. . Karlin: Priprava na smrt............. Košar: Nebeška hrana. I. ali II. del, vsaki po...... Pristov: Vir življenja in svetosti (Presv. Srce Jezusovo) . Skupoli: Duhovni boj............. Skufca: Šmarnice (1886).............. Hockenmayer: Sveta spoved............ Pagani: Presv. Rešnje Telo............ Pajek: Sveti Jožef................ Podgorc: Evangeljska zakladnica........, . Seigerschmied: Krščanska mati........... — Sveta družina............ Volčič: šmarnice (1892).............. Walter: Sveti rožni venec............. Žgur: Marija Devica Majnikova kraljica....... Kmetijstvo. Naravoslovje. Anton Kosi: Umni kletar. S podobami........ Rohrman-Dular: Gospodarski nauki. S pod. I. knjiga . . M. Cilenšek: Naše škodljive rastline. S podobami. 1., 2., (3. pošel) 4. in 5. zv., vsaki po......... V. Rohrman: Poljedelstvo. S podob. I. del (II. del je pošel) Fr. Dular: Umna živinoreja. S pod. I. in II. knjiga vkup Fr. Povše: Umni kmetovalec. 2. in 3. snopič, vsaki po . . Fr. Erjavec: Živali v podobah. II.zv.: Ptice (I. zv. je pošel) Glej tudi cenik na 3. utrnili ovitka ! Za ude Za neude kron kron 6 — 8 — 2-40 3-20 18'- 24-- 4-50 6"— 15"- 20'- 6'- 8"- 9'— 12-- 480 6-40 3-60 4-80 3-60 4-80 9'- 12'- 360 4-80 3-60 4-80 3-60 4'80 81- 108- 5-40 7-20 3-60 4-80 24- 36"- 6-- 8"- 3-60 4-80 4-50 6 — 4-50 6 — 4-20 5-60 4'20 5-60 4-20 560 4'20 5-60 4'20 5-60 4-20 5'60 3-60 4-80 3 60 4-80 3.60 4'80 V60 480 3-60 4-80 V60 4'80 3 60 4-80 3-60 4-80 360 4-80 9"- 12-- 5-40 7'20 6"— 8'- 18-- 24-— 27- 36"- 4-20 5-60 6'— 8-- KOLEDAR DRUŽBE SV. MOHORJA ZA NAVADNO LETO 1921. IZDALA IN ZALOŽILA DRUŽBA SV. MOHORJA NA PREVALJAH. Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva. 1920. NATISNILA TISKARNA DRUŽBE SV. MOHORJA NA PREVALJAH. H 1825 ■LAJJ Hrv.: Siečanj; srbsko: Jauyap: češko: Leden. Dnevi Godovi in nedelj, evangeliji 1 Zn 1 Sobota Novo leto. Obr. Gosp. ( Ko je bil Herod umrl. Mat. 2,19-23. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota po N. 1. Ime Jezusovo. Genovefa, dev.; Slavimir. Tit, škof; Dobromir. Telesfor, p.-muč.; Grozdana. Sv. Trije kralji. Darin. Valentin, škof; Svetoslav. Severin, opat; Bogoljub. 2 Dvanajstletni Jezus v templju. Luk. 2,42-52 9 Nedelja 1. po Razgl. Gosp. Julij. © j Pondelj. Pavel, pušč.; Dobroslav. Higin, p. m.; Božidar, op. jft, Ernest; Arkadij, m.; Bodigoj. Veronika, dev.; Bogomir. Feliks (Srečko) Nol.; Nada. Maver, op.; Radoslav._ Torek Sreda Četrtek Petek Sobota O ženitnini v Kani Galileji. Jan. 2,1-11. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek 22! Sobota 2. po Razgl. G. Sv. Družina. Anton, pušč.; Boleslav. ]) Sv. Petra stol v R.; Priska. ; Kanut, kr. m.; Hranimir. Fabijan in Boštjan; živojin. Neža, dev. muč.; Janja. Vincencij (Vinko); Slivoj. fff? m? fffv in? n nt 4 O delavcih v vinogradu. Mat. 20, 1—16. 23 Nedelja l.predpepeln. Zaroka M. D. 24 Pondelj. Timotej, šk.; Milislava. © 1 Izpreobrnitev Pavla; Amand. 25 ! Torek 26! Sreda 27 i četrtek 28 Petek 29 1 Sobota Polikarp, šk.; Vsevlast. -Janez Zlatoust; Dušana. Julijan, šk.; Dragomil. Frančišek Sal.; Gorislava. m Jf> S S «rt 7 Hudobni duh skuša Jezusa. Mat. 4,1-11. 13 14 15 16 17 18 19 Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. postna. Katarina R., dev. Valentin, muč.; Borigoj. Favstin i Jov.; Ljuboslava. ]) t Kvatre. Julijana; Strahom. Donat in tov., muč ; Vesela. + Kvatre. Simeon, škof. f Kvatre. Julijan; Bratomil. «rt n 8 Jezus se na gori izpremeni. Mat. 17,1-9. 20 21 22 23 24 25 26 Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. postna. Elevterij; Drago. Maksimilijan, šk.; Miloslav. Stol sv. Petra v A.; Gojslav. @ Peter Dam., šk.; čudomil. Matija, apostol; Vladoj. Valburga, opat.; Viktorin. Marjeta K., sp.; Porfirij, šk. fin n * ¥ 5*5 S*3 •4E 9 Jezus izžene hudiča iz mutca. Luk.1l,14-28. 27 28 Nedelja Pondelj. 3. postna. Leander, škof. Roman, op.; Inoslav; Sodka. <=m SE 11 Judje hočejo Jez. kamenjati. Jan. 8,46-59. Nedelja 5. postna (tiha). Rozina, jnf Pondelj. Božja glava; Matilda, kr. Torek i Klemen Dvorjak; Velislav. Sreda Hilarij iTacijan; Ljubislava. Četrtek Jedert, dev.; Budimir. ]) ¿fč Petek M.D.7žal.;CirilJ.;Slavoljub. Sobota Jožef, žen. Dev. M.; Zlata. 12 Jezusov prihod v Jeruzalem. Mat. 21,1-19. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 6.post. (cv.). Feliks; Vlada, fj* Benedikt, opat; Tuga. Benvenut, škof; Slavo. Viktorin, muč.; Dražislav. @ •- Veliki četrtek. Gabriel. ■■ Veliki petek. Frančišek. Vel. sobota. Abundij. 13 Jezus vstane od mrtvih Mark. 16,1-7. 27 Nedelja Velika noč. Rupko, škof. # 28 Pondelj. Velikon. pond. Ivan Kap. < 29 Torek Ciril, škof, muč.; Branivoj. £>■ 30 Sreda Angela Fal., vd.; Pribislav. 31 1 četrtek . Modest, škof; Mojmir. C ! Izpremenl lune. ( Zadnji krajec dne 1 ob 15-03 (lepo). © Mlaj dne 9. ob 19 09 (mrzlo). J) Prvi krajec dne 17. ob 4'49 (sneg). @ ščep dne 23. ob 21 i8 (sneg). C Zadnji kraj. dne 31. ob 1013 (mrzlo). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje ovna (ff) dnf 21. ob 4-51. Začetek spomladi. Noč in dan sta enako dolga. Dan zraste za 1 uro 45 min. Dan je dolg 11 ur 2 min. do 12 ur 47 min. cJ '-mPRIl: Hrv.: Travanj; srbsko: Aiipiui; češko: Dubenj. Dnevi Godovi in nedelj, evangeliji Zn. 1 2 Petek Sobota Hugon, škof; Mutimir. Frančišek Pavi.; Gojmir. 14 Jezus se prikaže ob zaprtih durih. Jan. 20, 19-31. 3 4 5 6 7 8 9 Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. povelik. (bela). Abundij. Oznanjenje Mariji Dev. Vinko, sp.; Irena, devica. Sikst, papež; Čudna. Herman, sp.; Radivoj. Albert, škof; Viljenica. @ Marija Kleofova; Ljuban. Ji Jb VSMt m vf «rt 15 Jezus dobri pastir. Jan. 10, 11—16. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. povelik. Ezek.; Srčanica. Leon L, pap.; Rada. Julij, pap.; Ljubomir. Varstvo sv. Jož.; Sveslav. Justin in Tiburcij; Jelača. Helena, kralj.; Gostirad. ]) Turibij, škof; Božislava. 16 Jezus napove svoj odhod. Jan. 16,16-22. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3.povel. Varstva; Radojca. Apolonij, m.; Gradislava. Leon IX., pap.; Tihorad. Marcelin, šk.; Dragislav. Anzelm, šk.; Dragomira. Soter in Kaj; Ljutomer. © Vojteh, škof mu£.; Dobrica. 17 Jez. obeča učencem sv.Duha. Jan.16,5-14. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. povelik. Jurij; Jurislav. Marko, evang.; Tugomer. Klet, papež; Sekana. Peregrin, sp.; Raduna. Pavel Križni, sp.; Slavica. Peter, muč.; Tankoslava. Katarina S., d.; Samorad. C k> a A A Izpremeni lune. Mlaj dne 8. ob 10'05 (mrzlo). Prvi kraj. dne 15. ob lli! (mrzlo), ščep dne 22. ob 8-49 (spremenljivo). Zadnji krajec dne 30. ob 5'08 (dež). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje bika (mi) dne 20. ob 16"32. Dan zraste za 1 uro 39 min. Dan je dolg 12 ur 50 min. do 14 ur 29 min. Hrv.: Svibanj; srbsko: Maj; češko: Kveten. Dnevi Godovi in nedelj, evangeliji Zn. 18 Jezus uči o moči molitve. Jan. 16, 23-30. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota d.povel. Filip in Jakob. Atanazij, šk.; živana. Najdba sv. križa. Florijan (Cvetko), m Krist. vneboh. Pij V., p. Janez Ev. pr. 1. vr.; Zdemir. Stanislav, šk. m.; Ognjana. © J a K O D. a. > g a. S ¡S n. ) £ 38 S fflf «f vt 19 Jez. govori o pričevanju sv. Duha. Jan.15,16-27,16,1-4. 8 Nedelja 9 Pondelj. 10! Torek Sreda Četrtek Petek 14 Sobota 6. povel. Prik. Mih. nadang. Gregor Nac., šk.; Prvinica. Antonin, šk.; Izidor; Dvorna. Mamert, šk.; Ljerka. Pankracij, muč.; Stojmir. Sprvacij, škof; Jasna. fBonifacij.muč.; Svetolik. i " |--------------I---------J 7------' ........¿s H I' 20 Jez, govori o Sv. Duhu in ljub. Jan.14,23-31. 15 Nedelja 16 Pondelj, 17 i Torek 18 , Sreda 19 četrtek 20 Petek 21 Sobota Binkošti. Prih. Sv. Duha. Bink. pond. Janez Nep., m. Paškal, spozn.; Dušoje. t Kvatre. Srečko, spozn. Celestin, papež; Vitoslava. t Kvatre. Bernardin, sp. t Kvatre. Srečko K., sp. ® 21 Meni je dana vsa oblast. Mat. 28,18-20. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. pob. Sv.Trojica; Julija. Deziderij, škof; Milorad. Mar. Dev., pom. kr.; Ivana. Urban L, pap.; Nosimir. Sv. Rešnje Telo. Filip Neri. Magdalena P., d.; Volkašin. Avguštin, šk.; Jaromir. rJt a jfk 22 Prilika o veliki večerji. Luk. 14,16-24. 29 Nedelja 2. pob. Maksim (Veljko). C S 30 Pondelj. Feliks(Srečko)I.,p.;Ferdo,kr. r 31 Torek Angela; Kancijan; Bojslav. Jg Izpremeni lune. © Mlaj dne 7. ob 22*01 (dež). ]) Prvi krajec dne 14. ob 16"24 (dež). ® ščep dne 21. ob 21 '15 (sprem.). ( Zadnji krajec dne 29. ob 22*44 (lepo). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje dvojčkov (M) dne 21. ob 16-17. Dan zraste za 1 uro 14 min. Dan je dolg 14 ur 27 min. do 15 ur 41 min. OLJNI Hrv.: Lipanj; srbsko: Jynnje; češko: Červen. Godovi in nedelj, evangeliji jzn. Juvencij, muč.; Radovan. 'jpf? Marcelin, muč.; Velimir. ^ Srce Jezusovo; Klotilda. ^ Frančišek Kar., sp.; Dika. 23 Prilika o izgubljeni ovci. Luk. 15,1—10. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3.pob. Bonifacij; Dobromil. Norbert, škof; Milutin. © Robert, op.; Bogomil. Medard, šk.; Višeslav. Primož in Felicijan, m.; Kal. Marjeta, kralj.; Dostana. Barnaba, ap.; Marcijan, m. "V:, m t5 24 O velikem rfbjem lovu. Luk. 5, 1-11. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. pobink. Janez Fak. ]) Anton Pad., spozn.; Zorica. Bazilij, škof; Zlatana. " Vid, muč.; Vidoslav. Franc R.,sp.; Jošt; Dragimir. Adolf, škof; Tratomir. Feliks in Fortunat, mučen. i ti SE «K 25 O farizejski pravičnosti. Mat. 5, 20-24. Nedelja Pondelj» Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 5. pob. Gervazii in Protazij. Silverij, papež; Milava. ® Alojzij (Vekoslav) sp. Ahacij, mučenec; Miloš. Cenon, sp.; Gostimir. Janez Krstnik; Janislav. Viljem, opat; Grlica. a a j<% & & 26 Jezus nasiti 4000 mož. Mark. 8, 1-9. 26 27 28 29 30 Nedelja 6. pobink. Ivan in Pavel, Jg Pondelj. Torek Sreda Četrtek Hema, vdova; Vladislav. Leon II., papež; Zorana. ( ^ Peter in Pavel; Peroslav. ^ Spomin sv. Pavla; Predislav. Izpremeni lune. Mlaj dne 6. ob 7'14 (sprem.). Prvi kraj. dne 12. ob 2159 (sprem.). Ščep dne 20. ob 10 41 (dež). Zadnji krajec dne 28. ob 1417 (spremenljivo). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje raka (»C) dne 22. ob 0'36. Začetek poletja. Najdaljši dan in najkrajša noč. Dan zraste do dne 22. za 18 minut in se zopet skrči do konca meseca za 3 minute. Dan je dolg 15 ur 43 min. do 15 ur 58 min. Predr. rešnja kri; Teobald. Obisk. Mar. D.; Dragonama. O lažnivih prerokih. Mat. 7, 15-21. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 7. pobink. Helijodor; Nada. Urh, šk.; Berta; Belizar. Ciril in Metod, šk , si. ap. © Izaija, prerok; Domogoj. Vilibald, škof; Negoda. Elizabeta, kraljica; Milolika. Anatolija, dev.; Hvalimir. »iS »C O krivičnem hišniku. Luk. 16, 1-9. 28 10 Nedelja 8.pobink. Amalija; Ljubica, f 11 Pondelj. Pij I., papež; Medo. 5*5 12 Torek Mohor in Fortunat, muč. ]) 5*5 13 Sreda Marjeta, d. m.; Dragan. 14 Četrtek , Bonaventura, šk.; Svobodan. 15 Petek Henrik I. (Hinko); Vladimir. Jp 16 j Sobota ! Dev. Mar. Karmel.; Bogdan. 1 29 Jezus se joka nad Jeruz. Luk. 19, 41-47. 17 Nedelja Pondelj. Torek Sreda četrtek Petek Sobota 9. pob. Aleš, sp.; Držislav. Kamil Lel. sp.; Miroslav. Vincencij Pavi., sp.; Radoš. Elija, prer.; Česlav, sp. @ Daniel, prerok; Olga. k> a al Ž Marija Magd., špokT; Pribina. Jfr, Apolinar, šk.; Brana. 30 O farizeju in cestninarju. Luk. 18, 9-14. 26 Nedelja Pondelj. Torek 27 Sreda 28 ; Četrtek 29 Petek 30 Sobota 10.-pob. Kristina; Ratimir. Jakob, apost.; Boljedrag. Ana, mati Mar. Dev.; Jana. Pantaleon, m.; Dušan. Inocencij, p.; Svetomir. ( Marta, devica; Dobrila. Abdon in Senen; Vitodrag. m? mf iflf S 31 Jezus ozdravi gluhonemega. Mark.7,31-37. 31 | Nedelja 11. pob. Ignacij LT; Jelenica. Izpremeni lune. © Mlaj dne 5. ob 14 36 (spremenljivo). 'D Prvi krajec dne 12. ob 515 (dež). ® ščep dne 20 ob 107 (lepo). C Zadnji kraj. dne 28. ob 3"19 (mrzlo in dež). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje leva (ftf) dne 23. ob 11*31. Začetek pasjih dni. Dan se skrči za 56 minut. Dan jedolg 16 ur2min.do 15ur 6 min. Hrv.: Kolovoz; srbsko: AßrycT; češko: Srpen. Dnevi ! Godovi in nedelj, evangeliji Zn. Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Peter v ukovih; Makab. br. Hi: Porcijunkula; Alfonz Lig. Najd. sv. Štefana; Mirača. © i Dominik (Nedeljko), spozn. fft Marija Dev. snežna; Ožbald. Gospod, izpremen.; Vlastica. 32 O usmiljen. Samarijanu. Luk. 10, 23-27. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek 13 1 Sobota 12. pob. Kajetan; Vidojka. jft Cirijakintov.,muč.; Miro,šk. 5*3 Roman, muč.; Našemir. < Lovrenc, muč- Jurica. D < Tiburcij, muč.; Bolemir. < Klara, devica; Dobrogost. Jfr Hipolit in Kasijan, mučenca. Jfr 33 Jezus ozdravi 10 gobavih. Luk.17,11-19. ITedelJa Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 13. poblnk. Evzebij spoz. Vnebovz.M.D. Vel.gosp. Joahim; Rok, sp.; Nemira. Bertram, spozn.; Radigoj. Helena, kr.; Branislava. @ Ljudovik Tol., šk.; Ljudmila. Štefan, kralj; žarka. a Sg .A Jf> S 34 O božji previdnosti. .Mat. 6, 24—33. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 14.pob. Ivana Fr.; Mirjana. Timotej, muč.; Ostrivoj. Filip Ben.; Bogovoljka. Jernej, ap.; Borivoj. Ljudovik, spozn.; Dragorad. Cefirin L, pap.; Perunika. ( Jožef K., spozn.; Ljubidrag. 35 Jezus obudi mladeniča v N. Luk. 7,11-16. 28 Nedelja 29 Pondelj. 30 Torek 31 Sreda 15. pobink. Avguštin, škof. Obgl. Janeza Krst.; Sabina. Hg Roza Lim., dev.; Milka. »f£ Rajmund (Rajko); Mildrag. Izpremenl Ione. 9 Mlaj dne 3. ob21-17 (spremenljivo). ]) Prvi krajec dne 10. ob 15'13 (spremenljivo). @ ščep dne 18. ob 16*28 (lepo). C. Zadnji krajec dne 26. ob 13 51 (dež). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje device (2?) dne 23. ob 1815. Konec pasjih dni. Dan se skrči za 1 uro 33 minut. Dan je dolg 15 ur 3 min. dol3ur30m. sZRPI5fM •J* Koledar 1921. 2 Hrv.: Rujan; srbsko: CeiiTer,i6ap; £eško: Z&ri. Dnevi Godovi in nedelj, evangeliji Zn. 1 Četrtek i Egidij, opat; Verena; Mladin. I fl 2 Petek Štefan, kralj; Miljeva. © f 3 i Sobota Evfemija,Tekla intov.;Lepa. J* 36 Jezus ozdravi vodeničnega. Luk. 14,1-1 Nedelja 16. pobink. Angelska. Pondelj. : Lovrenc Just.; Viktorin, šk. Torek Hermogen, muč.; Radonica. Sreda Bronislava, n.; Regina, d.-m. Četrtek Rojstvo M. D. Mala gosp. Petek j Korbinijan, šk.; Vsemir. ]) Sobota Nikolaj Toled., sp.; Rakita. s2 37 O največji zapovedi. Mat. 22, 34—46. Nedelja 17. pob. Marijin. Imena. Pondelj. Macedonij, šk.; Večedrag. Torek Virgilij, muč.; Zremil. Sreda Poviš. sv. križa; Znanoslav. Četrtek M. D. 7 žal.; Nikomed, muč. Petek Ljudmila, vdova; Lodimir. Sobota 1 Lambert, šk. m.; Prvan. (» 38 Jezus ozdravi mrtvoudnega. Mat. 9,1-8. 18 Nedelja 18. pob. M.D.7žal.; Jožef K. 19 Pondelj. Januarij, šk.-m.; Vitodrag. 20. Torek Evstahij, muč.; Morana. 21 Sreda It Kvatre. Matej, apostol. 22 četrtek Mavricij in tov., m.; Celimir. 23 Petek f Kvatre. Tekla, dev. muč. 24 Sobota f Kvatre. M. D. reš.ujetn. C 39 Prilika o kralj, ženitnini. Mat. 22,1-14. 25 Nedelja 26 Pondelj. 27 uTorek 28 29 , Sreda Četrtek 30, Petek 19. pob. Kleofa, sp.; Uroš. Ciprijan, Justina; Stojslava. Kozma i. Damijan; Radomira. Večeslav, kralj; Vidica. Mihael, nadangel; Stojan. Jeronim (Jerko), c.uč.; Jekica. Izpremeni lune. © Mlaj dne 2. ob 4 33 (dež). D Prvi krajec dne 9. ob 4-29 (dež). ® ščep dne 17. ob 8"20 (sprem.). ( Zadnji kraj. dne 24. ob 22*17 (lepo). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje tehtnice (5*3) dne 23. ob 15'20. Začet, jeseni. Noč in dan enako dolga. Dan se skrči za 1 uro 40 min. Dan je dolg 13 ur 22 m. do 11 ur 42 m. Hrv.: Llstopad; srbsko: Owro6ap; češko: Rijen. Dnevi | Godovi in nedelj, evangeliji Zn 1 Sobota Remigij, škof; Semislava.< 40 Jezus ozdravi kraljič. sina. Jan. 4,46-53. Nedelja Pondelj. Torek Sreda četrtek Petek Sobota 20. pob. Rožnovenška. Kandid, muč.; Vitomir. Frančišek S., sp.; Tegodrag. Placid in tov., muč.; Dumin. Bruno, sp.; Brunoslav. Justina, dev.; Dragonika. Brigita, vd.; Dragosta. ]) 41 Prilika o kralj, računu. Mat. 18, 23-35. 9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 21. pobink. Dionizij, šk. m. Frančišek B., sp.; Stremil. Nikazij, šk.; Negoslava. Maksimilijan, šk.; Drugoslav. Edvard, kr.; Rosica. Kalist, pap.; Sestrena. Terezija, dev.; Radislav. sZ jfk jft, nt 42 Dajte cesarju, kar je cesarj. Mat.22,15-21. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 22. pob. Posveč. c.; Gal.® Jadviga, kralj.; Viktor, škof. Luka, evang.; Travica. Peter Alk., sp.; Stojgoj. Janez Kancijan, sp.; Raša. Uršula, dev.; Stojslav. Kordula, d. m.; Zorislav. m? nt jpp 43 Jezus obudi Jairovo hčer. Mat. 9,18-26. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 23. pobink. Janez Kap., sp. Rafael, nadang.;BIagota.( Hrisant in Dar., muč.; Zlatija. Evarist, pap. muč.; Vranica. Frumencij, šk.; Srebra. Simon in Juda, ap.; Mila. Narcis, škof; Gradimir. «C J"? 44__O Jezusovi jadjici. Mat. 8, 23—2/. 30 Nedelja 31 Pondelj. 24. pob. Volbenk, Klavdij; Vladika. šk.; Srečko. & IE Izpremeni lune.. © Mlaj dne 1. ob 13'26 (dež). tS T ]) Prvi krajec dne 8. ob 21 11 (sprem.). ® ščep dne 16. ob 23*59 (lepo). C Zadnji krajec dne 24. ob 5"31 (dež). © Mlaj dne 31. ob 0'38 (lepo).l | Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje škorpijona ( Jf> Jf> » S m trt 46 Prilika o gorčičnem semenu. Mat.13,31-35. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 26. pob. Stanislav Kostka. Jozafat, šk. m.; Borislava. Leopold (Levko); Volčiča. @ Edmund; Otmar; Veligoj. Gregor, škof; Ljubava. Odon, opat; Oliva. Elizabeta, kr.; Jelisava. a? 47 O grozoti razdejanja. Mat. 24, 15-35. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 27. pob. Feliks; Vladiboj. Dar. Mar. Dev.; Grmislav. Cecilija, d. m.; Jezdimir. ( Klemen, pap. m.; Ravijola. Janez Kriški, sp.; Jeca. Katarina, dev. m.; Kolomir. Konrad, šk.; Zdedrag. t» « m ¥ tf 5*3 48 O poslednji sodbi. Luk. 21, 25-33. Nedelja Pondelj. Torek Sreda 1. adv. Virgil, šk.; Vedrana. Eberhard, škof; Lelija. Saturnin, muč.; Skoromir. © Andrej, ap.; Hrabroslav. IS 3E & Izpremenl lune. D Prvi krajec dne 7. ob 16 53 (lepo). ® ščep dne 15. ob 14"39 (spremenlj.). ( Zadnji krajec dne 22. ob 12-41 (dež)i © Mlaj dne 29. ob 14*25 (spremenlj.). Nebesno znamenje.) Solnce stopi v znamenje strelca (*►) dne 22. ob 21-04. Dan se skrči za 1 uro 16 minut. Dan je dolg 9 ur 57 m. do 8 ur 41 m. afeSlBSi" Hrv.: Prosinac; srb.: ^eiceiwdap: češko: Prosinec. Dnevi Četrtek Petek Sobota Godovi in nedelj, evangeliji Eligij, šk.; Nataliji; Rajka. Bibijana, muč.; Tihomir. Frančišek Ks., spoz.; Drago. Zn. 82 a a3E 49 Janez Krstnik v ječi. Mat. 11, 2-10. 4 ~ 5 6 7 Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. advent. Barbara, d. m. Sava, opat; Stojana. Miklavž (Nikolaj), škof. Ambrož, škof; Veselin. J) Brezmad. spod. Mar. Dev. Peter For., škof; Savica. Lavretanska M. B.; Judita. jfi, SE 3S SE m? mt 50 Jan. Krst. pričuje o Kristusu. Jan.1,19-28. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. advent. Damaz; Gojica. Sinezij, muč'.; Široslav. Lucija, dev. muč.; Vitača. iKvatre. Spiridion (Dušan), ristina, dev.; Cvetana. © fKvatre. Evzeb.; Bogoslava. t Kvatre. Lazar; Strojslav. m ** 51 J an. Krst. poklican v prerok. Luk. 3,1-9. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. adv. Očak. poroda D. M. Nemezij, muč.; Uglješa. Liberat, muč.; Boživoj. Tomaž, ap.; Tomislav. Cenon, muč.; Zvezdana. Viktorija, dev.; Ozrislava. t Adam in Eva; Dunja. i> $> 5*J ¡rs is 52 Jezus rojen v Betlehemu. Luk. 2,1-14. Nedelja Pondelj. Torek Sreda Četrtek Petek I Sobota Sožič. Rojstvo Gospod, telan, prvi muč.; Zlatka. Janez Ev., ap.; Pelislav. Nedolžni otročiči.Zorica. Tomaž, škof; Vrhoslav. © David, kralj; Branimir. Silvester, pap.; Blažena. M M £ ai sZ Jfi, Izpremenl lnne. ]) Prvi kraj. dne 7. ob 14i9 (sprem.). ® ščep dne 15. ob 3 50 (sneg in dež). ( Zadnji krajec dne 21. ob 20"54 (spremenljivo). © Mlaj dne 29. ob 6 39 (spremenljivo). Nebesno znamenje. Solnce stopi v znamenje kozla (qI) dne 22. ob 10'07. Začetek zime. Najkrajši dan in najdaljša noč. Dan se skrči do dne 22. za 19 minut in zopet zraste do konca meseca za 4 minute. Dan je dolg 8 ur 39 min. do 8 ur 24 min. Navadno leto 1921 ima 365 dni (med temi 67 nedelj in praznikov po starem štetju) ter se začne s soboto in konča s soboto. Začetek leta 1921. Občno in državno leto se začne novega leta dan, 1. januarja. Cerkveno leto se začne 1. adventno nedeljo, 27. novembra. Od Božiča do Pepelnice je 6 tednov in 3 dni. Godovinsko število. Zlato število.........3 Rimsko število........4 Epakta ali mesečno kazalo . . XXI Nedeljska črka........B Solnčni krog.........26 Letni vladar: Merkur. Letni časi. Pomlad se začne 21. marca ob 4'51. i Jesen se začne 23. septembra ob 15'20. Poletje se začne 22. junija ob 12-36. ; Zima se začne 22. decembra ob 10'08. Državni prazniki. 1. Ciril in Metod, slovanska apostola: dne 24. maja. 2. Vidov dan: dne 28. junija. 3. Petrov dan: dne 12. julija (rojstni dan kralja Petra I.). 4. Ujedinjenje SHS: dne 1. decembra. Znamenja za mesečne krajce. Mlaj............© I ščep ali polna luna......@ Prvi krajec.........j) J Zadnji krajec........C Nebesna znamenja. ITI? oven.....T ^ lev.....ft jtf strelec .... K ■i? bik ... . b i5 devica . . . . np # kozel . . . . / # dvojčka ....Hrt tehtnica . . . J& vodnar . ... £ «rak.....S ; qgg škorpijon . . . n\ Jg ribi.....= Mrki solnca in lune leta 1921. Leta 1921. mrkneta solnce in luna po dvakrat. Prvi solnčni mrk in drugi mrk lune se bosta tudi pri nas videla. 1. Delni solnčni mrk se prične 8. aprila ob 7 51, višek ob 1(M4, konec mrka ob 12-37. Opazovali ga bodo v Severni Ameriki, v Grenlandiji, na Atlantskem oceanu, v Evropi, severno-vzhodni Afriki in severno-zahodni Aziji. Pri nas se bo pričel približno ob 8 42 ter se končal ob 1121. 2. Popolni mrk lune dne 22. aprila ob 5'57, višek ob 8-44, konec ob 10-25. Videl se bo v severni in južni Ameriki ter na Tihem oceanu, na Atlantskem morju, v Avstraliji in v zahodni Aziji. 3. Popolni solčni mrk 1. oktobra ob 11'27, višek 14*07, konec 15-44. Videl se bo v južni Ameriki, na obmejnih delih Tihega in Atlantskega oceana in na južnem Ledenem morju. 4. Delni mrk lune 16. in 17. oktobra se prične ob 22-14, višek ob 23'53, konec dne 17. okt. ob 1-33. Začetek bo viden v Aziji, Evropi, Afriki, južni Ameriki, konec pa v zahodni Aziji, Evropi, Afriki, južni in severni Ameriki ter na Atlantskem in Indijskem morju. Lestvica za pristojbine kolkov ali štempljev. I. Kolek za menice. II. Kolek za pravna pisma (pobotn.). Do 100 K — K 20 vin. Do 40 K _ K 40 vin čez 100 K » 150 » — » 40 » čez 40 K » 80 » — » 80 » » 150 » » 300 » — » 80 » » 80 » » 120 » 1 » 20 » » 300 » » 600 » 1 » 60 » » 120 » » 200 » 2 » — » » 600 » » 900 » 2 » 40 » » 200 » » 400 » 4 » — » » 900 » » 1.200 » 3 » 20 » » 400 » » 600 » 6 » — » » 1.200 » » 1.500 » 4 » — » » 600 » » 800 » 8 » — » » 1.500 » » 1.800 » 4 » 80 » » 800 » » 1.600 » 16 » — » » 1.800 » » 2.400 » 6 » 40 » » 1.600 » » 2.400 » 24 » — » » 2.400 » » 3.000 » 8 » — » » 2.400 » » 3.200 » 32 » — » » 3.000 < » 4.500 » 12 » — » » 3.200 » » 4.000 » 40 » — » » 4.500 » » 6.000 » 16 » — » » 4.000 » » 4.800 » 48 » — » » 6.000 » » 9.000 » 24 » — » » 4.800 » » 6.400 » 64 » » » 9.000 » » 12.000 » 32 » — » » 6.400 » » 8.000 » 80 » — » » 12.000 » » 15.000 » 40 » — » » 8.000 » » 9.600 » 96 » — » » 15.000 » » 18.000 48 » — » » 9.600 » » 11.200 » 112 » — » » 18.000 » » 21.000 » 56 » — » » 11.200 » » 12.800 » 128 » — » » 21.000 » » 24.000 » 64 » — » » 12.800 » » 14.400 » 144 » — » » 24.000 » » 27.000 » 72 » — » » 14.400 » » 16.000 » 160 » — » » 27.000 » » 30.000 » 80 » — » » 16.000 » » 17.600 » 176 » — » » 30.000 » » 33.000 » 88 » —' » » 17.600 » » 19.200 » 192 » — » itd. od vsakih nadaljnih 3000 K za 8 K itd. od vsakih nadaljnih 1600 K za 16 K več; znesek pod 3000 K računa se za več; znesek pod 1600 K računa se za polno vsoto. polno vsoto. III. Kolek za pogodbe. Do 20 K - K 40 vin. čez 2.400 K do 3.200 K 64 K — vin čez 20 K » 40 » - » 80 » » 3.200 » » 4.000 » 80 » — » » 40 » » 60 » 1 » 20 » » 4.000 » » 4.800 » 96 » — » » 60 » » 100 » 2 » — » » 4.800 » » 5.600 » 112 » — » » 100 » » 200 » 4 « — » » 5.600 » » 6 400 » 128 » — » » 200 » » 300 » 6 » — » » 6.400 » » 7.200 » 144 » — » » 300 » » 400 » 8 » — » » 7.200 » » 8.000 » 160 » — » » 400 » » 800 » 16 » — » » 8.000 » » 8.800 » 176 » — » » 800 » » 1.200 » 24 » — » » 8.800 » » 9.600 » 192 » — » » 1.200 » » 1.600 » 32 » — » » 9.600 » » 10.400 » 208 » — » » 1.600 » » 2.000 » 40 » — » » 10.400 » » 11.200 » 224 » — » » 2.000 » » 2.400 9 48 » — » » 11.200 » » 12.000 » 240 » — » itd. od vsakih nadaljnih 800 K za 16 K več; znesek pod 800 K računa se za polno vsoto. Kolek za račune. Vsi računi morajo biti kolekovani in sicer: do 20 kron kolek za 4 vin. od 20 » 100 » » » 20 » » 100 » 1000 » » » 40 » ^ čez 1000 » » » 100 » za vsako polo. Upoštevati se mora ves znesek. Kolek se mora prilepiti na prvo stran vsake pole in se mora uničiti bodisi s prepisanjem čez njegovo dolenje mesto z dnevom, besedilom ali naslovom računa, in sicer tako, da preide besedilo v tekoči vrsti s koleka na papir, ali pa se pretisne na ta način s štampiljo. Pisma in /.alepke Dopisnice Tiskovine Vzorci Poslovni papirji Mešane pošiljke1 o s S"5 •H o s - s d B Teža neomejena Pristojbina navadne | i z odgovorom Teža do 2000 gr Pristojbina - H tao S® H 00 o ■0 Pristojbina Teža do 1000 gr Pristojbina Teža do 2000 gr Pristojbina MO S " d o a -rs •s- KO M Ou > 3 3'3 g-sl s A SH.H > o £ g,* a B Jt> S. m M H Pisemski promet v tuzemstvu2 gr par par par gr par gr par gr par gr par o S s par par do 20 25 15 30 50 5 50 5 50 5 50 5 20 60 za vsakih nadaljnih 20 gr 15 za vsakih za vsakih najmanj 10 za vsakih najmanj 25 za vsakih najmanj 10 ali 25 04 •R! 03 -r t- o XB d o w » Pisemski promet v inozemstvo gr par par par gr par gr par gr par gr par par par do 20 50 20 40 50 10 50 10 50 10 50 15 50 60 za vsakih nadaljnjih 20 gr 30 za vsakih za vsakih najmanj 20 za vsakih najmanj 50 za vsakih najmanj 30 ali 75 1 Za mešane pošiljke vzorcev in tiskovin najmanj 10 par, če so pa vloženi tudi poslovni papirji, najmanj 25 par. Teža vzorca dovoljena samo do 350 gr. — 2 Velja tudi za Češkoslovaško, Avstrijo in Madžarsko. Pripombe. Kot porto se zaračuni dvakrat manjkajoči del franka. Vse pristojbine, razen za navadne pisemske pošiljke, je plačati pri sprejemnem uradu. Za nakaznice, denarna pisma in pakete, naslovljene na urade in oblasti, ki so poštnine proste, se ne plača niti dostavnine niti obvestnine. Za denarna pisma in pakete, naslovljene na vojake ali pa poštnoležeče, se plača samo obvestnina. Položnice. Za pisemska sporočila na položnici treba plačati 15 par. Za prejemna potrdila pri davčnih položnicah he plača ali 15 ali 25 par, kakršno potrdilo pač zahteva vplačnik, ali z dopisnico ali s pismom. Fovzetne pošiljke. Za pisemske in denarnopisemske pošiljke s povzetjem se plača poleg druge pristojbine še 20 par pokaznine. Od povzetnega zneska se odbije pristojbina za nakaznico in vrednost golice (nakaznice). Za pakete s povzetjem se plača do 200 dinarjev 80 par; če pa gre nakaznica v kraj, kjer se zneski na dom do- pristojbine. Nakaznice Denarna pisma3 Paketi4 navadne in brzojavne1 do 1000 dinarjev Pristojbina za Pristojbina za vrednost (neomejena) za znesek do Pristojb. > h-.o o težo do 20 kg5 vrednost (neom.) dostavo obvestilo 25 dinarjev 50 „ 100 „ za vsakih nadaljnjih 100 dinarjev par 25 50 60 10 do 50 dinaijev 10 par čez 50 dinarjev 20 par £> MS5 S a? .22 o s M 'l-t p4 o a o O O .s* 'M p< cS 64 vsakih 300 dinarjev = 30 par par 30 par 10 kg" do 3 kg » ^ , * 10 „ n 15 „ „ 20 „ din. 1-50 2'— 4"— 6'— 8 — za vsakih 300 dinarjev P- 30 P- 60 P- 10 O .5 os tSJ 1 Pri brzojavnih nakaznicah je pristojbina kakor pri navadnih in še brzojavna pristojbina; ekspresnina za brzojavno nakaznico je 60 par, pa tndi takrat, če se glasi v kraj, kjer ni sedež poštnega urada. — 2 Pri brzojavnih nakaznicah ni nobene do-stavnine; pri čekovnih in plačilnih nakaznicah je kakor pii navadnih. — 8 Za denarno pismo je plačati pristojbino za težo in vrednost skupaj najmanj 120 din.; sprejemajo se le zaprta pisma. — 4 Za ločenke je plačati še 50°/o težne pristojbine več. — 5 Paketi preko 20 kg se ne sprejemajo. stavljajo, 1 dinar; za povzetja čez 200 do 1000 dinarjev se plača 1'40 din., oz. 1'60 din., če se znesek na dom dostavi, poleg paketne pristojbine. Vse pristojbine se plačajo pri sprejemnem uradu; izdajni urad ne odbije od povzetnega zne.-ka nobenih pristojbin. Poštni nalogi. Izdajni urad odbije od zneska pristojbino za nakaznico in vrednost za golico (nakaznico). Naložne karte samo do 25 dinarjev; pristojbina 30 par in nobene pokaznine. Izdajni urad odbije od zneska pristojbino za nakaznico. Ekspresnina (samo v kraje, kjer je sedež poštnega urada). Za pisemske pošiljke, nakaznice in denarna pisma po 60 par, za pakete 1 dinar. Za ekspresne pošiljke ni plačati ne dostavnine, ne obvestnine. Brzojavna pristojbina v notranjem prometu kraljevine SHS od besede 20 par, najmanj pa 2 dinarja. Za nujne brzojavke je plačati trojno pristojbino. Za potrdilo prejema je plačati 40 par. Raznovrstne druge pristojbine. Za odjavo paketov, poizvednico, povratnico in izplačilno potrdilo po 20 par, za ležnino za vsak zavoj na dan 10 par, izplačilno pooblastilo (izdano po krivdi naslovnika) 50 par, karte za istovetnost (identiteto) 1 dinar, za vrnitev pošiljke, premembo naslova, znižanje ali črtanje povzetka se plača kakor za priporočeno pismo 20 + 25 = 45 par. — Za zaposlane ali vrnjene pošiljke se plača pri paketih težno in vrednostno pristojbino, kakor tudi dostavnimi, oziroma obvestnino. pri denarnih pismih samo dostavnino, oziroma obvestnino, pri vseh drugih pošiljkah nič. Ksaver Meško: Na begu. zbudi se včasih človek sredi noči, tako tihe in skrivnostne, da nehote pomisli: „Pa sem že v večnosti, ali še na svetu?" Vzbudi se, na široko odpre oči, upre; jih v nemo noč in godil morda, morda pred tridesetimi leti, v rosni mladosti kdaj. Pa ti oživi pred dušo in pred očmi, kakor da ga je postavila v hipu pred te sama vsemogočna roka božja. Lep in srečen je bil — v srce se vzradostiš; mračen je bil in žalosten — zazebe te, zaboli, zaskeli do dna srca. Tako gledam pred seboj čestokrat vse tiste dogodke v tihih nočeh, čestokrat ob delavnih, šumnih dneh. Ne mcgel bi reči, česa je bolj polno srce ob teh spominih, grenkosti ali radosti. Sodim, da se ne motim, če pravim: radosti. Bodi nebo zahvaljeno za vse, za nesrečo in za srečo v nesreči, za preganjanje in sovraštvo, preizkušnje in trpljenje in za svoj blagoslov in svojo pomoč . . . „Prosite, da se vaš beg ne zgodi pozimi ali v soboto — na praznik - zakaj velika bo stiska takrat", je napovedal in nas opozarjal že božji Učenik. Jaz sem prosil pač slabo. Kaj - niti prosil nisem! Zakaj nikoli nisem mislil, da bodo prišli taki časi. In ravno na praznik se je zgodil moj beg, v neprijazni zimi, v dneh, polnih dežja, polnih snežnih metežev. Svoj tretji beg mislim, 5. januarja 1919. Prvič smo bežali že v pondeljek, dne 9. decembra 1918. Trije: g. dr. Cukala, župnik iz Podkloštra pod Trbižem, g. Kuhling, župni upravitelj iz Gorjan v Ziljski dolini in jaz. Že vse dni v začetku decembra je ležalo težko in grozeče v ozračju. Vedni sestanki nasprotnikov, čudni pogledi, škodoželjni nasmehi, če so me srečali, vse mi je kazalo in me opozarjalo, da se nekaj pripravlja. A otipati, prijeti nisem mogel nič določnega in gotovega. Na Brezmadežnega spočetja praznik, dne 8. decembra, so priredili Nemci in nemški socialni demokrati v Beljaku in v okolici — in, kakor sem pozneje izvedel, gori po vsi Ziljski dolini — več shodov. Med Nemce so se šteli seveda tudi naši „nemško misleči ali Nemcem prijazni" Slovenci. Med pristnimi Nemci v Beljaku, posebno na najvišjih in najvplivnejših mestih, je bilo mnogo res časti vrednih, visoko omikanih mož, ki smo mogli z njimi prav pametno govoriti in smo se navzlic narodnostnim nasprotjem čisto dobro raiumeli. Socialni demokrati — res, tudi pri teh so bili zlasti na vodilnih mestih zelo pametni in pošteni možje, ki pa so jim polagoma izvili vajeti iz rok kričači in narodnostni nestrpneži — so bili prišli povsem ob pamet. Srdito so nasprotovali Slovencem in Jugoslaviji. Bolelo me je to tem bolj, ker je ravno v beljaškem okraju že leta zmagoval socialnode-mokratski poslanec edino s pomočjo Slovencev. Izbirati smo imeli pač le med dvema zlema, med nemškim nacionalcem (dr. Angererjem), brezvercem in zagrizenim sovražnikom Slovencev, pa tudi zelo zmožnim možem, in med socialnim demokratom. Izbrali smo nunjše zlo — volili socialnega demokrata. Mene so po vsakih volitvah nemško-nacionalni listi hudo napadali, kako da more duhovnik voliti rdečkarja. Bog ž njimi, s socialnimi demokrati! Verjeli njihovi internacio-tialnosti itak nikoli nismo, ko so pa o vsaki priliki pokazali svoje nemško kopito. Najhujši so bili „nemško misleči" Slovenci. VobČe je to najgrša sorta ljudi pod milim Bogom. Ko sem šel 8. decembra popoldne po blagoslovu iz cerkve, sem slišal iz sosedne protestantske gostilne silno vpitje. Vprašal sem ljudi, kaj da je, pa sem izvedel: „Nemci imajo zborovanje." Začudil sem se, ker snso imeli prejšnjo nedeljo skupno zborovanje z zastopniki mesta zaradi aprovizacije: da daje mesto nam moko in sladkor, mi mestu mleko. Vprašal sem se, kaj da imajo danes spet, ko meni ni živa duša črhnila besedice o tem, kaj da bi me bili celo povabili. Še so bili ljudje pri meni v župnem dvorcu, kar pride iz Beljaka t gospa Romauhova, Slovenka, ki smo z njo in z njeno družino že leta prijateljsko občevali. Prosim jo, naj sede in potrpi, da opravim z ljudmi. Ko so stranke odšle, mi pravi: „Gospod župnik, ne ustrašite se, prinašam vam neprijetno novico." — Ker sem se med vojno v zaporih in v konfinacijah privadil že vsemu hudemu, se nisem ustrašil. Postal pa sem radoveden: „Kakšno pa?" — „Odidite za nekaj dni odtcd — zapreti vas hočejo." — „Že spet? Kdo pa?" — „Beljaški vojaški svet." — „Odkod veste to, gospa?" — „Gospa Papeževa s pošte mi je povedala. Prišla bi bila sama, pa se je morala peljati v • Rož. Zato je prosila mene, naj grem sem in vas posvarim." — „Lepa hvala za vso skrb. A odkod ve gospa?" — „Povedal ji je vojak, ki je ud „Soldatenrata". Ali ni vedel, da je gospa znana z vami, ali vas je hotel po nji opozoriti, ne vem." — Zelo hvaležen sem bil obema gospema, naravno. Vendar se nisem še mogel odločiti. — „Danes ne morem več lahko od doma, večer bo kmalu. Jutri sem itak namenjen od doma, otrok grem spovedovat v šteben. Pa odidem takoj po sv. maši. Ponoči menda vendar ne pridejo po-me." — „Upajmo, da ne. A predolgo nikar ne odlašajte." Odšel sem drugi dan šele proti enajstim. Ves čas je bil kdo pri meni, da ni bilo mogoče prej. Sicer je bila nevarnost že manjša: ponoči so prišli cddelki narodne straže iz moje vasi BaČe ob Baškem jezeru in iz Malošč ob Štebnu. V prvi sili bi me ti že branili. Ravno je zvonilo enajst — ob enajstih, ne opoldne, zvoni tam — ko sem šel čez polje kake četrt ure od cerkve. Naenkrat zagledam, da prihaja iz vasi Turdaniče, jaz sem korakal nad vasjo, truma mož in fantov, večinoma oboroženi s puškami. Ko so mene zagledali, so postali, me gledali, nekateri hiteli čez nekaj hipov nazaj v vas. — „Ali mi bodo prestrigli pot in me prijeli? Lastni farani?" — Tega vendarle nisem mogel verjeti o njih. Stopal- sem mirno, z naglico bi jih bil le vzpodbudil Nekajkrati sem se previdno ozrl — nikogar! Ko pa sem bil v gozdu, sem hitel navkreber, da mi je kmalu tekel pot po čelu. „Če le srečno pridem v Šteben! Tam bom bolj varen." Prišel sem, Bogu slava 1 Ko sva sedela v Štebnu s sosedom g. župnikom dr. Lučovnikom pri kosilu, zaslišiva zunaj krepke korake. — „Najbrž so prišli po-me," sem pomislil, a ostal pri tem povsem miren. Nevarnost vznemirja, dokler je daleč; če stoji pred vrati, stopa že v sobo, ne več. Zdaj se je treba pomeriti z njo: ali te zmagam, ali me uničiš. Potrka. Vstopita g. dr. Cukala in g. Kuhling. „Kam pa vidva, gospoda?" „Beživa." „Kam?" „V Slovenijo, proti Kranjskemu." „Zakaj pa?" „Ker so naju Nemci in nemčurji pognali." Pa sta nama pripovedovala svoje doživljaje. Ko je prišel g. doktor prejšnji dan po pozni sv. maši iz cerkve, je bil ves trg poln ljudstva, kakor ob največjem sejmu. Pred cerkvijo so čakali podklošterski meščani z delavci z Žilice in na željo nad-učiteljevo tudi šolska mladina! Naproti cerkve so bile postavljene strojnice. Kolovodje puntarjev, oboroženi s samokresi in ročnimi granatami, so zahtevali od gospoda, naj sname takoj slovensko tro-bojnico z zvonika. Ker se s samim brevirjem v roki ni mogel bojevati proti strojnicam in z večstoglavo množico in ker ni hotel pognati šest orožnikov, ki so bili pri cerkvi, v neenaki boj in smrt, je župnik po odločnem protestu ugodil njih zahtevi. Izginila je ponosna tro-bojnica iz visokih lin, zapeljana množica pa je ploskala, vpila, kričala, plesala. Zmagepijani sedejo kolovodje na ukaz raznih socijev, ki so seveda vsi rojeni iz slovenske matere, a vsi strastno goreči nasprotniki, k svečani seji ter slovesno sklenejo: „Župnik mora takoj izginiti." Nato so praznovali zmago z brezmejnim popivanjem. Vedno bolj raste razbesnelost, strasti se razpaljajo do skrajnosti. Kar pade beseda: „Udarimo na farovž, doli s farjem, smrt farjem!" Položaj je bil skrajno opasen. Župnik ni o vsem ničesar slutil, kar je okoli 8. ure zvečer zapel električni zvonec v župnišču. „Kdo je?" je vprašal župnik, * ko je odpiral vrata. „Gospod, hitro odprite," je dejal doktorju dobra znan glas. „No, kaj se je zgodilo, Matija? Ves bled si in komaj dihaš," je poizvedoval župnik ter peljal zastavnega fanta Matijo v sobo. „Gospod, Še to noč morate naprej, ubiti vas hočejo, dobro sem: slišal, kar pravim, mogoče ste že itak zastraženi." „Ni mogoče!" — Pa Matija je le pravil in dokazoval ter trdil; „Tudi gorjanski gospod, Kuhling, so že bežali! Videl sem jih, še naročili so mi: pojdite in naročite doktorju, da je zadnji čas, gre za življenje! Ubogajte in pojdite!" In doktor je pobral nekaj kosov obleke in šel vun v noč, k sosedu v Št. Lenart, kjer je že našel sobrata Kuhlinga. Zdaj potujeta dalje, v prijaznejše kraje, k prijaznejšim ljudem. Da so izdali nasprotniki proglas in geslo: „Vsi slovenski orožniki in vsi narodno zavedni duhovniki morajo iz Ziljske doline," sta pripovedovala. Spoznal sem, da se je moralo vendar tudi zaradi mene nekaj plesti. In dasi sem bil poprej že sklenil, da se po spovedi vrnem mirno domov, sem se sedaj odločil: „Če je tako, grem še jaz z vama." Popoldne smo dobili sporočilo, da je četa, ki sem jo videl ob Turdaničah, našo narodno stražo pri Mariji na Zilji napadla, razorožila in jo tirala v Beljak. Le eden fantov je ušel, kakor nekoč eden Jobovih služabnikov, da nam je nezgodo sporočil. Zdaj je bilo še manj priporočljivo, vračati se. Pa smo bežali zvečer v Št. Jakob v Rožu, male štiri ure, kjer so nas pri g. župniku Ražunu sprejeli z znano gostoljubnostjo. Seveda tam na naš prihod niso bili pripravljeni, in prišli smo v pozni noči. Tako smo spali v veliki nezakurjeni sobi. Ravno prejšnje dni so imela dekleta v nji igro. Po igri so okna odprli, in smo spali od 9. do 10. decembra pri odprtih oknih. Drugo jutro, ko smo se zbudili z ledenimi gorami na licih namesto nosov, smo se tolažili: „Ker nas niso umorili ne Nemci ne zima, nam je usojeno morda še dolgo življenje." Še v tisti noči so odšli iz Borovelj vojaki v pobunjene kraje. Iz Kranjskega pa je prišel prihodnjo noč na naše telefonično sporočilo oddelek vojaštva pod poveljstvom junaškega stotnika g. Mar-tinčiča. Tako smo se tretji dan, v sredo, vrnili vsi trije na svoje dome. Le g. Kuhling ni mogel več priti gori do Gorjan, ostal je pri g. doktorju v Podkloštru. A že prihodnji petek dobim, komaj da pridem opoldne iz šole, obvestilo in svarilo, naj spet grem, ker nameravajo priti v soboto po mene in po nekega slovenskega g.nadporočnika. „Ni mogoče!" pravim sestri nadporočnikovi, ki mi je bila prinesla novico. „Popoldne pridejo otroci k prvi sv. spovedi. Pa jih vendar ne morem kar pustiti in bežati kakor najemnik, ko vidi, da prihaja volk." Ko pridem ob štirih iz cerkve, me spet pričakuje deklica, češ, starši so jo poslali, naj se nikar ne obotavljam, ampak naj grem. Sestra njena da je bila v mestu, kjer so ji z vso resnostjo zagotavljali, Koledar 1921. 3 da smo v nevarnosti in naj izginemo čim preje. Njen brat in nekaj naših fantov da je že odšlo. Proti večeru sem šel iz vasi, kakor bi šel na izprehod. Pa sem krenil na podružnico v Bače. Ker pa me niso zasledovali, tudi ne v soboto prišli na Ziljo po-me — najbrž so že izvedeli po vaščanih, da nisem doma — sem se v nedeljo vrnil. II. Usoda se je bližala. Pač sem slutil in čutil, da preži na me, pa sem si zaklapljal oči, da je ne bi videl. Plazila se mi je tik za petami, niti posebno oprezno ne. Pa sem si tiščal ušesa, da ne bi slišal njenega bolj in bolj se bližajočega koraka. Ves december je bil poln nemira. Nekaj težkega, morečega je ležalo nad nami, dasi smo se trudili, da bi bili svoje svobode veseli, kakor tiste prve lepe novemberske dni po razpadu Avstrije. Pa smo videli, da se gode vsepovsod razne napake, tudi nepotrebne, in se nismo več mogli radostiti. Navrh smo videli sovraštvo nasprotnikov in kako se pripravljajo; pri naših oblastih pa smo, ko smo opozarjali in svarili, našli gluha ušesa, češ: „Nemci so premagani, saj nam nič ne smejo," ali: „Poslali bodemo četo naših fantov, vržejo ducat granat proti Beljaku, pa bo mir." Mi, ki smo poznali Nemca bolje, ki smo videli in vedeli, kako šuntajo zlasti begunci z Zilje, smo mislili drugače. Mislili, a storiti nismo ničesar mogli. Tako smo čakali. Polni vznemirjenj so bili tisti dnevi, noči polne slutenj. Na mojo glavo so razpisali nasprotniki 5000 K. Pravzaprav je bilo to kruto razžaljenje. Malo više pa bi jo vendar cenil, najsi je imel denar res še večjo veljavo nego danes. Čez demarkacijsko črto, Ziljo, pet minut pod cerkvijo, kajpada nisem več zahajal, že od začetka decembra ne več. Na srečo sem imel dovolj naklonjenih mi znancev na obeh straneh demarkacijske črte, ki so me redno obveščali o važnejših dogodkih. Pogostoma so mi prihajali pravit, da so jih onstran Zilje ustavili nemški vojaki ali orožniki in jih izpraševali, so me li kje videli, kakšen da sem po postavi, kako oblečen. Vedno so me svarili: „Nikar ne hodite čez Ziljo!" Ne bi trebalo svarila: tigrom v žrelo ne bi šel. Enemu pa sem se čudil: da so spoštovali demarkacijsko črto. Nemcem na čast zapišem to, ker jim hočem biti pravičen navzlic vsemu hudemu, kar sem moral pretrpeti po njih. Kdo bi me bil branil, če bi prišlo kak dan ali kako noč nekaj oboroženih mož in bi me kratkomalo vzeli s seboj ali me pobili? Z avtomobilom bi bili v petih minutah ali še prej zunaj, v petih minutah spet v mestu. Sodim, da so me ščitili, dokler so pač imeli dovolj moči, beljaški župan g. dr. Strobl, socialdemokratski poslanec g. Eich in nekaj drugih poštenih mož, ki so bili v vojaškem svetu. Ti so mi poslali tudi dve uradni listini, da se mi ni treba ničesar bati in naj ostanem mirno doma. Njih se tudi bal nisem, ker smo drug drugega cenili; a druga storija bi bila, če bi me dobili folksverovci v roke. Tako so v nemiru minili božični in novoletni prazniki. V mestu se je širila novica, da so me prijeli v sveti noči, ko sem šel k pol-nočnici v cerkev. A mi tedaj nihče ni delal nikake neprilike. Nedelja pred sv. Tremi kralji je^bila že dopoldne krmežljava, ozračje mehko, po dežju in snegu dišeče. Opoldne je nalahko pršilo, proti večeru je pošteno dežilo. O pol sedmih pride v župni dvorec g. učitelj Reichman. „Gospod župnik," mi pravi, „pojdite nocoj h kakemu kmetu spat — Nemci prodirajo." — „Odkod? Od kdaj? —" sem se čudil. — „Gospod nadporočnik Pr. mi je povedal, da so premirje odpovedali in pričeli ob desetih dopoldne prodirati." — „Kdaj vam je to povedal?" — „Ob treh popoldne." — To me je v resnici vznevoljilo. — „AH gospod je bil vendar že predpoldnem tukaj, pa ni besedice omenil." — „Škoda, da ni. Je pač podcenjeval Nemce. Najhuje je kaznovan sam: Nemci so ga med potjo v Št. Jakob vjeli in ga na njegovih lastnih saneh peljali v Beljak." — „Nemogoče." — „Če pa sem sam videl. Pred pol ure. Torej morajo imeti.cesto v Št. Jakob že zasedeno." To mi kajpada ni bilo vseeno. Videl sem, da ni več šale. „A zdaj hoditi v tuje hiše! Ljudje so šli morda že k počitku — v takem vremenu. In mogoče, da niti ni tako nevarno." — „Pa grem doli k dravskemu mostu pogledat, ali res giedo čez most, ali ga imajo že zasedenega. Če je nevarnost, vam pridem naznanit." — „Prosim. A bodite oprezni, da še vas ne zajamejo." — „Brez skrbi! Bil sem vojak." Svetil sem gospodu čez stopnice doli do hišnih vrat. Stal sem tam nekaj časa in gledal za njim, da je izginil v noči in v gosto* padajočem dežju. Nisem mislil, da se bodeva videla šele po mnogih mesecih. Zaklenil sem vrata, šel nazaj v sobo. — „Malo še predelam pridigo za jutri, pa ležem." Sedel sem pri mizi dobrih deset minut, kar na hišna vrata glasno in odločno potrka. „To jih imaš, zdaj so pa tukaj!" sem pomislil povsem mirno — čemu se vznemirjati, če je usoda že iztegnila roko po tebi in ji itak ne moreš uiti! Da mi ne bi trebalo dvigati rolet, stopim na hodnik in odprem tam okno. „Kdo je?" Bila sta dva mlada kmetska fanta, moja bivša učenca. „Gospod, hitro! Nemci so že v Droboljah." — Vas Drobolje je v naši fari, torej res niso bili daleč. Čudno se mi je le zdelo, zakaj prodirajo od te strani, ne iz Beljaka, kjer bi imeli vendar mnogo bliže in bi nas vsak hip lahko zajeli. Spoznal sem šele pozneje, da so nas hoteli odrezati od Kranjskega. Delali so pa tudi nerodno, kakor čestokrat naši. Poslali bi bili vlak do Podrožčice, navadnega ali oklopnega, pa bi bili vsi vjeti, ki bi ne ubežali slučajno čez gore. „Takoj pridem. Samo hip počakajta." Pohitim v sobo, ugasnem luč, ki bi me sicer izdala, da sem še doma ali sem pred kratkim bil. Naglo vržem šlape z nog, obujem, ker je bilo zunaj vse preplavljeno, škornje — moja sreča, sicer bi bil težko prišel čez gore — sežem v omaro, zagrabim neko suknjo — v temi sem pograbil jesenski površnik — klobuk, palico in dežnik, v sosedni sobi par čevljev, da ne bi hodil s škornji pred oltar, če bi kje na poti maševal — mislil pa sem, da bo beg trajal itak spet le kake dneve, pa se spet vrnem; vrnil pa se nisem do danes — v pisalni mizi popotno izdajo brevirja — v temi in naglici poletni del namesto zimskega — in pohitim po stopnicah doli. Mimogrede odprem kuhinjo in pravim petinsedemdesetletni služkinji, ki je bila že v postelji: „če bi me kdo iskal, recite, da sem šel v Bače." Ravno tja namreč to pot nisem nameraval iti. „Hitro, hitro!" sta silila fanta, ko sem odklenil vrata in stopil -v deževno noč. „Kje pa je g. Reichman?" „Šel je v šolo, da si obuje škornje. Pride takoj za nami. Kam gremo ?" „V Šteben." „Če bodemo le še prišli." „Poskusimo." Ko smo zavili mimo cerkve, nam pride naproti osemnajstleten fant od narodne straže, v uniformi, oborožen. „Gospod Vojska — poveljnik — me je poslal, da grem z vami. On in gospod Reichman takoj prideta." Zahvalil sem dobra fanta, da sta me bila prišla klicat, in jima naročil, naj obvestita mimogrede še cerkvenika. Tudi njega so zaradi narodne zavednosti in ker je vodil našo posojilnico, nasprotniki hudo sovražili. Poslovili smo se, naglo, poltiho. Nisem ju več videl od tedaj, a čestokrat mislim na njiju, mislim s hvaležnim srcem. Ko sva stopala s spremljevalcem Jamnikovim Gašparjem molče proti zadnji vaški hiši, nekoliko nad poljsko cesto stoječi, sem tuhtal: „Tukaj bi moglo biti nevarno. Hud nasprotnik stanuje v nji, kdove, ali ne stoji na straži." Nedolgo prej so me poskusili po otrokih zvabiti v tisto bajto. Izvedel sem vso nakano pozneje. Čakala sta me tam posestnik in moj sosed protestant, ki se je spet enkrat prikradel čez Ziljo, dasi je vedel, da ga naše vojaštvo zasleduje. Z ročnimi granatami sta me pričakovala. Kakor večkrat sem po kosilu nesel tam mimo pošto v nabiralnik v sosedno vas, da jo je vzel poštni sel še tisto popoldne v Beljak. Videli so me in so naročili otrokom, ki so se na cesti pod kočo drsali, da mi poreko, naj se nazaj grede zglasim. Ker je gospodinja nekaj bolehala, bi se najbrž, nič hudega sluteč, bil zglasil. Ali bi prišel živ iz koče, ve Bog. Pa sem se slučajno vračal po daljši poti in se s tem izognil zasedi, morda smrti. Posestnik te bajte je nedolgo potem našega moža, ki je sedel mirno v svoji hiši spodaj ob Dravi, s premislekom in hladnokrvno ustrelil. V usta mu je nameril puško, neoboroženemu možu, in ga je umoril. A sva prišla srečno mimo. Na polju nad vasjo sva se ustavila, da bi počakala gospoda učitelja in njegove spremljevalce. Stala sva tam kakih deset minut. Dežilo je kakor ob vesoljnem potopu. Sneg je bil ves premočen in zmehčan do zemlje, da je bilo, kakor bi stal človek v premokrem testu. Kar zaslišiva doli od koče pridušeno kašljanje. Čez hip spet. „Ti, zdi se mi, da sva še ravno o pravem času prišla mimo. Zdaj je že nekdo na straži." „A kaj bo z onimi gospodi?" „Morda krenejo po kaki drugi poti." „Če jih niso morda že zajeli?" „Vedi Bog. Malo še počakajva. Če jih ne bo, greva sama." Res jih ni bilo. Bila je morda sreča, da smo se izgrešili tisto noč. Zakaj sicer bi gotovo šel drugi dan v najhujšem snežnem metežu s temi begunci čez gore. Ali bi prišel čez — dvomim. Edina pot proti Štebnu je bila zdaj skozi Turdaniče in Činoviče, dve vasi v moji fari, znani po nemškem mišljenju vaščanov; navrh sta v neposredni bližini Beljaka. Skozi gozdove naravnost čez hrib, kjer smo hodili poleti, zdaj zaradi velikega snega ni bilo mogoče. Navrh bi naju sledovi takoj izdali. „V Turdaničah in v činovičah bo pot gotovo že zastražena", pravi Gašpar. „Najbrž bo tako. — Veš kaj, pojdiva proti Steklarju in ga poprosiva, naj gre malo rekognoscirat." Greva. Pri Steklarju — vrl naš mož je, v vasi deset minut nad cerkvijo — so imeli še luč. Silno so se začudili, ko sva potrkala in povedala, kdo da sva, po kaj prihajava. Ko so odprli in sva vstopila, sem se čudil jaz: pri luči sem videl, da sem pograbil v temi in vteknil v žep Čevlja od različnih parov. — „Kogar se drži smola, se ga drži vedno" — sem se moral smejati navzlic ne preveč rožnatemu položaju. — Pustil sem jih tam, naj jih poneso drugi dan v župnišče. Škoda! Vzel bi jih bil s seboj, pa bi jih bil rešil, najsi tudi od različnih parov. Tako so kakor vsa druga obleka in vse perilo postali' tudi plen nemških „junakov" in raznih civilnih poštenjakovičev-roko-mavhov iz beljaškega predmestja. Steklar se je takoj oblekel, da bi šel pred nama opazovat, je li cesta varna. Ravno smo se pri domačih poslavljali, kar vstopi cerkvenik. „Kje ste se pa tako dolgo mudili?" „Ni bilo mogoče priti iz vasi. Ob stari šoli je stal jezdec. Še-le ko je odšel, sem mogel iz hiše." „Kdaj so prijezdili?" „Menda precej, ko ste odšli." „Glej, Gašpar, srečo pa le imava! Lahko bi bila že v Beljaku, v luknji. Če nama bo služila sreča le še nadalje tako." „Bog daj, da bi!" so pritrjevali vsi. Pa je. Pred Turdaničami smo cerkvenik, Gašpar in jaz stopili med drevesa ob poti, Steklar je šel ogledovat in poizvovedovat. Preteklo je dobre četrt ure, da se je vrnil. „Nikjer ni nikogar videti, kar pojdimo!" Šli smo. V hišah so še gorele luči, dež je lil, da je po vejah drevja in po mojem dežniku glasno škrobotalo. „Če zalaja kak pes in nas izda!" me je zaskrbelo. Pa je ostalo vse mirno. Le ob zadnji hiši pod gozdom, stoječi tik ob cesti, vijoči se potem v les in na hrib proti Štebnu, se mi je zazdelo, da slišim med šumenjem dežja glasove. Ko smo kar mogoče tiho šli mimo, sem jih slišal iz veže. A se nam ni nihče postavil na pot. Pozneje sem izvedel, da je bila tam že res straža. Pa smo vendar srečno prišli mimo; bili so v veži, ob govorjenju in pljuskanju dežja nas niso slišali. Slučaj ali kaj? Ne vem, ali je bil tudi slučaj, ko je pozneje pri mojem sosedu g. dr. Lučovniku vojak z bajonetom dregal v peč, kjer je bil doktor skrit za skladom drv, pa ga ni opazil niti ne ranil. Ali ko so vojaki v kleti, kjer je bil g. dr. Arnejc, župnik iz Žrelca pri Celovcu, na begu skrit pod kadjo med kupom repe, tik ob njem prižigali vžigalice, pa ga tudi niso videli. Vsak lahko misli o tem, kakor mu drago. Jaz si mislim svoje. Smehljati sem se moral, ko sem pozneje, kajpada že na varnem, slišal, kako je ponoči budil eden stražnikov soseda, češ: „Franzi, steh auf, der Pfarrer ist uns schon wieder durch" — vstani, Francelj, župnik nam je že spet ušel. Ko smo krenili navzgor v gozdove, smo se čutili varnejše. Sredi gozda zahvalim Steklarja in ga prosim, naj se vrne. Poslovili smo se, molče stopali dalje. Skoro že na vrhu hriba se ozrem, pa vidim, da cerkvenika ni. „Kje pa je mežnar?" „Najbrž sta se s Steklarjem skupno vrnila", je ugibal in se čudil Gašpar, ki je tudi še-le zdaj opazil, da sva sama. Zdelo se mi je čudno, da bi naju bil zapustil brez vsakega slovesa. A čakati ga ali se vrniti in ga iskati, ni bilo varno. „Mogoče. Če ne, že pride za nama. Kar naprej!" Res je bil zaostal, ker ga je že dalje časa bolela noga. Prišel je za nama, se oglasil v župnem dvorcu v Štebnu, a našel naju tam ni. Zato se je vrnil še tisto noč na Ziljo, trdno prepričan, da so naju med potjo ujeli in odvedli v Beljak. Pa naju niso. Srečno sva prišla v Šteben. Ko sva šla z Ga-šparjem po hribu doli proti vasi, sva videla, kako se je nad Bačami zdaj zdaj dvignila raketa. Vmes posamezni streli. Ugibala sva, da mora biti spodaj vojaštvo, naše ali sovražno. — „Morda je zelo prav, da nisem šel tja. Kaj, če bi.bil pribežal sovražnikom ravno v naročje!1' sem premišljeval sam pri sebi. Prideva v vas. V prvi gostilni muzika in ples: vsa hiša razsvetljena kakor ob najveselejšem in najsrečnejšem prazniku v vsem letu. Razbrzdani kriki so zveneli iz hiše v samotno, deževno noč. Hiša tik gostilne, dom tačasnega štebenskega gerenta, je bila vsa v temi, kakor bi se hotela ob tem bučnem veselju skriti, se po-grezniti povsem v tmino, v zemljo, v nevidnost in pozabnost. Tu potrkava. Čez čas se razsvetli okno v pritličju. Še čas in ypraša ženski glas za vrati: „Kdo je?" Povem. Zaškriplje ključ v ključavnici, vrata se odpro, pred nama stoji gerentova žena s svečo v roki. „Gospa, kje je gospod Gastl?" „Zbežal je, dopoldne že. Popoldne so ga iskali." „Tako? Tedaj pa greva kar v župnišče." „Gospoda doktorja so popoldne odgnali." „Nemci?" „Seveda Nemci." „Odkod so prišli?" „Po progi iz Beljaka." „Kam so gnali gospoda doktorja?" „Po progi doli proti Bačam." „Torej so tudi v Bačah?" „Seveda. Vsa dolina jih je polna." Pomišljal sem. „V župni dvorec zdaj ni mogoče. Tam me bodo iskali najpreje, ko me doma ne najdejo. — Gospa, ali imate kako sobico, pa bi ostala čez noč tukaj ?" „Imam v nadstropju. A peči ni." „Nič za to. Da sva le pod streho. V tem dežju in ob teh razmerah nikamor ne moreva. Saj naju lahko vsak hip kje ujamejo." Ne dolgo potem sva bila v posteljah. Gašpar je kmalu zaspal, k meni ni bilo spanca. Poslušal sem, kako trka ob okna dež. Bila je enozvočna, prijetna godba, prijetnejša, nego ona, ki je zvenela sem iz krčme, in so se mešali v njo kratki, razvneti kriki, jeki alkohola in strasti. Pomirjen sem bil, da sem v taki noči vsaj pod streho. Manj miren bi menda bil, če bi vedel, kar sem izvedel še-le drugi dan, da so imeli nasprotniki hišo vso noč zastraženo. Straža je morala priti kmalu nato, ko sva midva legla; mogoče tudi, da so imeli hišo zastraženo že prej, a so bili stražniki slučajno v krčmi, ko sva midva prišla. Tako je bil ta ples za naju prava sreča. Pričakovali so namreč, da pride gerent Gastl ponoči domov, in bi ga takoj prijeli. Nikomur pa ni prišlo na misel, da bi šli v hišo in jo preiskali. Ne našli bi sicer gerenta, a nekoga drugega, ki bi jim ne bil manj ljub plen. III. Drugo jutro, na sv. Treh kraljev dan, sva slišala pač zvoniti a da bi šla v cerkev, je bilo seveda izključeno. Mislil sem, da bo' maševal samo stari, umirovljeni gospod župnik. Še-le čez dan sem izvedel, da so izpustili prejšnji večer tudi dr. Lučovnika, ki je moral ustmeno obljubiti in podpisati še listino, da se bo na sv. Treh kraljev dan takoj po sv. maši osebno zglasil pri vojaškem svetu v Beljaku, ki bo potem ukrenil z njim, kar se mu bo zdelo potrebno in dobro. Dokaz, kako povsem brezpravni smo bili tedaj koroški Slovenci, zlasti duhovniki, če je delal „Soldatenrat" z nami, kar se je njemu poljubilo. Da ni bila tudi za gospoda doktorja tista nedelja posebno prijetna, priča ta-le epizodica: Ujeli so ga, ko je šel proti trem od blagoslova iz cerkve. Morda ga niti ne bi bili vzeli s seboj, ker jih je gospod doktor s svojim mirnim nastopom in s tem, da je poudarjal, kako je bil vso vojno vojaški kurat, torej doma ni niti mogel politično delovati, precej potolažil in pomiril. Kar pravi mlad fantalin iz njegove fare: „Werds den Pfarrer doch mitnehmen" — župnika boste vendar s seboj vzeli! To je odločilo. Ko so ga gnali proti Ločam nad Ba-čami, se jim pripelje naproti vojaški avtomobil. Pa dvigne eden vojakov v njem revolver in pravi: „Den Pfaffen werden wir gleich niederknallen" — farja bodemo kar ustrelili! Sreča, da so bili drugi pametnejši in poštenejši in so mu zabranili. To ravno je bilo najhuje s temi ljudmi, da so bili večinoma opijanjeni. V pijanosti pa stori človek marsikaj, česar trezen morda ne bi. Sicer pa folksverovci niso bili nikoli in v ničemer tenkovestni. Ko je pozvonilo k pridigi, sem sedel k oknu, odkoder sem videl cerkev in sem opravljal brevir. Kar nalahko potrka in vstopi krasno dekle ali mlada žena — sam nisem vedel ob prvem pogledu, kam bi jo naj uvrstil. Takoj za njo mlad mož. V prvem hipu sem pomislil: „Ali sta prijatelja ali sovražnika?" In sem bil v hipni zadregi. Pa je povedala, da je sestra gospodinje; s to tisto jutro še nisem govoril, ker se nisem upal iz sobe, da me ne bi videle dekle. Prejšnji večer so bile na srečo na plesu. „Tukaj čez dan ne bosta mogla ostati, ker je nevarnost, da pridejo iskat gerenta", pravi gospa. „A kam se naj deneva? Premišljal sem že, če bi šla čez dan na skedenj in se tam kje skrila. Ponoči pa čez gore." „Tudi ne bo varno. Lahko vaju opazijo dekle. In premrzlo je." „A kaj naj naredimo?" „Najbolje bo, če pojdeta k moji materi, samo deset minut je do tja. Sami so z otroki. Najbolj varna bosta tam". „A če naju kdo opazi?" „Preobleči se boste morali. Moj mož vam da svojo obleko." Oblekel sem njegovo suknjo, ogrnil si njegovo pelerino, kapuco potegnil globoko Čez glavo. Tudi za Gašparja so našli star klobuk — puško je pustil tam, vojaške plašče so tedaj vobče nosili, ta ni bil prenevaren. „Vašo obleko prineseva z možem za vama. Zdaj pa pojdimo. Vidva gresta pri zadnjih vratih vun; potem okrog hiše na cesto in kreneta kar čez polje; v prvi vasi tu doli so moja mati. Ljudje so zdaj večinoma v cerkvi, in zelo deži, težko da bi vaju kdo srečal." Zahvalil sem se njima in gospodinji res iz srca in smo se poslovili. „So res še dobri ljudje na svetu!" sem se veselil v srcu, ko sem videl, s kako skrbjo se je trudila mlada gospa za naju. In ko sem pomišljal, da bi nasprotniki najbrž v hiši vse razbili, če bi bili vdrli ponoči v hišo, naju našli tam in bi se hoteli maščevati, češ, da naju skriva, sem vedel tudi, kaj nama je storila gospa Gastlova. Šla sva pri zadnjih vratih iz hiše, zavila okoli ogla. Pa me je kar vrglo nazaj. Ravno proti hiši je stopal doli po cesti mož srednjih let, temnega obraza, s sršastimi črnimi brki. Ko me je zagledal, sem videl, da je kar ostrmel; malo da ni obstal sredi ceste. Nisem ga po- znal, on mene, kakor je kazalo njegovo začudenje, je. čudna se mu je pač zdela moja oprava in menda le ni bil povsem prepričan, ali sem, ali nisem. Da ni naš človek, sem bil skoro prepričan, ker sem naše pristaše vendar precej poznal. Nekaj hipov sva stala molče za oglom. Ko sem čez čas previdno pogledal na cesto, je prišla izza drugega ogla ravno mlada gospa. Počasi je stopala gori po cesti in nama skrivaj dajala znamenja, naj kar greva. Ko sva prišla na cesto, je stopal tisti mož doli proti cerkvi. Računal sem, da mora biti že v cerkvi, pa je šel najbrž namenoma tako počasi. Preden je zavil na pokopališče, se je še ozrl, znamenje, da se je v resnici zanimal za naju. Hvaležen mu za to zanimanje nisem bil. Krenila sva čez polje proti sosedni vasi, v smeri proti Bačam. „V prvi hiši stanujejo najina mati", nama je razlagala pred slovesom sestra gospe gerentove. Hodil sem sicer čestokrat tam mimo, a za imena posameznih posestnikov se nisem pobrigal. Zdaj bi mi to dobro služilo. V začetku vasi stojita namreč dve hiši skoro vštric. V kateri? Ko sva to ugibala in se počasi bližala, stopi iz ene kaka osemletna deklica — hčerka najinih blagih pomočnikov — in nama s prstom pomigava, naj greva tja. V srce me je ganilo, kako naju je sprejela stara mati: kakor da sta se ji sina vrnila iz vojne ali iz Amerike. Okna velike sobe, kjer sva čakala nadaljnjih dogodkov, so nama odpirala razgled prek čez polje, po katerem hiti v nalahko zaokroženem loku železniški tir, proti Štebnu, Maloščam, sosedni vasi in gori na Karavanke, ki so bile vse zavite v temnopepelnate oblake. Po progi je vozil skoro vsako uro kratek vlak. Vsakikrat, ko sem ga zagledal gori ob Štebnu, mi je postalo neprijetno pri srcu. Vedel sem, da vozi vojaštvo in municijo zoper naše stražarje in branitelje. Municije je bilo v Beljaku nakopičene ogromno. Ob razsulu, tiste prve dni novembra, je prihajal vlak za vlakom z živili in z municijo, in so marsikaterega obdržali kratkomalo v Beljaku. Nekaj vagonov so sicer oficirji v noči od 2. do 3. novembra razstrelili — na stotine šip, posebno velikih na hotelskih vratih in oknih, je ob tem popokalo. Tudi zunaj na Zilji. Na strani župnega dvorca, obrnjeni proti mestu, so bile vse uničene; v cerkvi je iztisnil pritisk zraka veliko gotično okno skoro povsem iz zida. Na vernih duš dan je bilo vse mesto polno govorice, da še tisti dan pridejo v Beljak Jugoslovani in Angleži. Za poveljnike da so v Parkhotelu že pripravljene sobe. Pa je bila, ko me je pok zbudil iz spanja, moja prva misel: „Parkhotel so z našimi oficirji pognali v zrak." Hitel sem k oknu. Parkhotel je še stal, pač pa je žarelo ob južni postaji. Oddahnil sem si. Zakaj to sem vedel: „če so storili to, bo v Beljaku in tudi tukaj pri nas klanje, da ni bilo takega niti leta Gospodovega 1478., ko so Turki požgali ziljsko cerkev in vas." Kleti Parkhotela so bile polne municije in topov. Te so dovažali deloma v velikanskih sodih. Ponoči so sode lepo razpolovili in od- stranili, topove shranili. V prvem strahu so se pripravljali zoper Lahe. Pozneje bi jih obrnili proti Slovencem in jih res so. Ob kaki eni je pripeljal vlak iz Bač. Postal je ravno na mostu pod štebensko cerkvijo. — „Zdaj nekaj bo. Ali so izvohali mene?" — Gledal sem, od katere strani bodo prišli, in tuhtal, kod naj krenem. Daleč najbrž ne bi bil prišel, ker bi me prej doletela krogla. Pa jih od nikoder ni bilo. Čez kake pol ure je vlak odšel proti Beljaku. Pozneje sem izvedel, da so bili preiskovali župnišče. Župnik se je pravkar vračal iz Beljaka od avdience pri vojaškem svetu. Prišel je ravno v vas, ko je videl, da je šla mala posadka v njegov dom. Seveda ni hitel domov, da bi jih pogostil, ampak se je skril v zvonik, da se je oborožena nemška nevarnost odstranila proti Beljaku. Ko so šle ženske od blagoslova, sem videl, kako pozorno gledajo sem proti naši hiši. „Že vedo, da sem tukaj. Ko bi le bil kmalu večer, da bi mogel v gore!" V prvem mraku je prišel gospod doktor, ki so mu med tem že naznanili, da sem mu blizu. Ob vseh neprijetnostih sva se morala smejati, ko je pripovedoval o svoji avdienci pri rejenih meščanih v vojaškem svetu. Jezili so se na vojaštvo, kaj da ga ne pusti pri miru. „Da nimajo nič proti njemu" —t so mu zatrjevali — „in da lahko ostane v Štebnu „bis auf Weiteres" — da morda kako drugače odločijo." — „Der Pfarrer von Maria Gail ist uns auch wieder durch. Ganz unnötigerweise; will ihm ja niemand nichts" — župnik z Zilje nam je tudi spet ubežal; čisto brez potrebe, ko mu pa nihče nič noče, so se hudovali čez mene. Vem in verujem, da mi ti gospodje niso bili nevarni, dasi sem se čudil, čemu jim je bilo neprijetno, da sem ubežal. Če bi me pa bil kak pijan vojak ustrelil, zabodel, me s puškinim kopitom pobil na tla, pa mi tudi ne bi pomagali. Naučil sem se med vojsko marsikaj ; med drugim: zaničevati ljudi in si pomagati sam. Ko smo bili v ječah in v konfinacijah, so nam ljudje, ki so zdaj spet najglasnejši patrioti, a so bili tedaj tihi in skriti kakor krt v luknji, oponašali: „Saj smo vas svarili: previdni bodite!" Kakor bi to res kaj pomagalo! Če bi se bili skrili v sredo zemlje, bi nas bila Avstrija našla, izkopala in nas vrgla v ječo, katere je imela pač zaznamovane. — Dobra šola so bili tisti težki časi za me. Danes imam o ljudeh in njihovem preglasnem poudarjanju njih narodnosti svojo posebno sodbo. Ko sta se gospod doktor in cerkveni ključar, ki ga je spremljal, da bi doma vsaj vedeli, kaj se mu je zgodilo, če se ne bi vrnil, vračala po gozdu čez hrib, kjer sva bežala prejšnjo noč midva z Ga-šparjem, sta nenadoma prihitela za njima dva vojaka z revolverji. Gledala sta nekaj hipov župnika in kmeta, pa sta izginila v les. Če bi bil gospod doktor sam, vedi Bog, kaj bi bilo. Ali sta čakala koga drugega? Tedaj smo končno določili nadaljnji spored: Gašpar naj gre ponoči domov, ker njemu, smo upali, ne bodo storili kaj posebno žalega; mene posestnik, ki je prišel z ženo takoj po maši domov, a je šel popoldne spet k cerkvi, da bi slišal, kaj da se med ljudstvom govori, povede v gore. V najskrajnejših hišah tam gori naj bom nekaj dni skrit: morda vržejo naši Nemce nazaj — vsi smo upali, da jih bodo, bodo prav kmalu — če ne. me bodo od tam spremili čez gore na Kranjsko, brž ko preneha dežiti in snežiti. Gospod doktor se je poslovil, da mi pripravi doma srajco in nogavice, da bi se mogel na gorah, če vsa mokra prideva gori, vsaj preobleči. Seveda, ko sem odprl na gorah zavoj, ki mi ga je kake pol ure pozneje dal s seboj, sem našel v njem vino, sladkor, čaj in rum. Je bil in ostane pač vedno ista zlata duša. Kmalu nato smo bili vsi pripravljeni za odhod in smo se poslovili od domačih. Solze so mi zaigrale v očeh, ko me je stara gospodarica pokrižala na čelo kakor v mladih letih mati, kadar sem odhajal od doma. Na glas je zajokala blaga starka: „Sam Bog in Marija naj vas varujeta, da vas ne dobe v roke." IV. Pa sva šla z mladim posestnikom v temno deževno noč. Oblečen sem bil čisto kmetsko; najlepši je bil klobuk, klafeta, da sem imel veselje z njo. Mojo obleko je nosil spremljevalec v nahrbtniku. Gori ob cerkvi sva se poslovila z Gašparjem. Zavidal sem ga, da lahko gre domov, vendar pa me je tudi skrbelo, se mu li Nemci ne bodo maščevali. Molče sva stopala s spremljevalcem mimo župnega doma. Nekoliko nad hišo sva srečala gospoda doktorja. Bil je brez dežnika, ves zavit v veliko vojaško pelerino. Kratko, zamolklo sva pozdravila; gospod je kratko odzdravil, pa sva šla dalje. Ko sva bila oddaljena že nekaj korakov, se obrnem, češ: „Gospod doktor, pa čakaš naju?" Naglo se je okrenil, stopil proti nama in se smehljal: „V ti obleki pa si že varen. Če te jaz nisem spoznal, te ne bo tudi nihče drugi." Silil sem vanj, naj pride, če se položaj ne zasuče kmalu nam v prid, za menoj in jo mahneva skupno čez gore. „Če bo le mogoče", je obetal nekako negotovo. „Pa pojdi kar nocoj z menoj 1" „Ne kaže. Bi naju mogoče še prej zasledovali." Poslovila sva se. Videla sva se spet še-le maja, ko je moral bežati tudi on, ki je med nami vsemi kljuboval nevarnostim še najdalje. Pot skozi Malošče, precej obširno vas, naju je skrbela. Kajpada če bi bil jaz v svoji duhovniški obleki, bi najbrž ne bila prišla srečno skozi, zdaj se ni nihče zmenil za naju. Nad Maloščami nama je prišel po gazi naproti neznan človek. Noč je bila navzlic dežju dovolj svetla, da smo se zagledali že na precejšnjo razdaljo. Ko naju je samotni nočni popotnik opazil, je postal, strmel nekaj hipov proti nama in nenadoma jadrno krenil kar po celcu, kar počez po njivah. Ker je bil sneg po dežju ves pre-mehčan, se je pogrezal ter se spet s silo izkopaval iz snežnega močvirja, da je bilo res nekako smešno: kakor bi skakal ogromen, črn zajec doli po njivah. „Kako čudni časi!" sem opomnil spremljevalcu. „Drugdrugega se bojimo, drug pred drugim bežimo." V Zagoričah, mali vasi nad Maloščami, sva se oglasila pri starših mojega vodnika. Menda je gostilna tam, če se ne motim. Čakal sem za gospodarskim poslopjem, tovariš je šel sam noter, ogledovat, ali ni kak nevaren gost v hiši. Še-le, ko je videl, da je vse varno, je prišel po mene. Tu sva izvedela, da so gg. Reichman, GastI, Drago Vojska iz Ljubljane in domači sin, zdaj posestnik hiše, odšli že opoldne čez gore. „Kako le hodijo v tem vremenu? Ali bodo prišli čez?" so bili vsi v skrbeh. Ko se je posestnik Trupe, ki jim je kazal pot in brez katerega bi pač ne bili prišli čez Karavanke, v četrtek zvečer vračal in se je oglasil pri najvišji hiši v gorovju, kjer sem bil tedaj skrit, mi je pripovedoval, kako strašna je bila ta pot. Do ramen so gazili sneg, z rokami so si morali delati gaz pred seboj. Proti večeru so prišli pod vrh, proti Velkovemu. A dasi so imeli vrh že tik pred seboj in bi prenočevali na vrhu v koči, se niso mogli navzlic vsemu naporu dokopati do koče. Pet minut navadnega hoda ni bilo več — ko smo šli v petek po njihovih stopinjah, smo videli, kje so se obrnili — a so se morali vrniti in prenočiti ob razmetanih razvalinah niže ležeče, povsem razpadle koče, v snegu, v vodi in v mrazu. Tedaj je g. Vojska v obupu in v srdu predlagal: „Granato vržem, nas bo vsaj prej konec. Živi itak ne pridemo na Kranjsko." Pač so imeli sekiro s seboj, a kako zakuriti v takem divjem metežu? Vendar jih je krepka volja vzdržala čez noč, drugi dan pa so se srečno dokopali na Kranjsko. Kmalu sva se poslovila in stopala više v gore. Vsa mokra sva prišla do hiše, ki sva jo bila določila za nocojšnje prenočišče. Domači so bili še pokoncu. Voljno so me sprejeli, dočim se je požrtvovalni tovariš napotil takoj nazaj v dolino. Dasi skrajno utrujen, sem le malo zatisnil oči. Prisluškoval sem, kako je zdaj zdaj zamrmralo iz daljave: topovi spodaj pri Podrož-čici. Nekajkrati je mogočni čuvaj samotne kmetije srdito zalajal. — „Zdaj^menda gredo. Pa naj le pridejo!" — Bilo mi je povsem vseeno. Čudil sem se le, kako se jim ljubi, v takem vremenu me zasledovati po teh gorah. Pa jih ni bilo. Drugi dan, v torek, sem se potikal, ker je dež proti jutru ponehal, vse dopoldne po gozdovih nad hišo in gledal doli na cesto, ali se bo prikazala kje kaka uniforma. Pa se ni. Opoldne pa mi pravi gospodinja-vdova pri obedu v zadnji sobici: „Sitnoba, ravno danes sta prišli šivilji iz Malošč! Da vas le videli ne bi! Sicer še morda komu povesta." Videl sem, da je ženica v skrbeh. Pa sem predlagal, kakor smo se že prejšnji dan domenili za slučaj, da bi pretila nevarnost: „Pa grem više, k zadnji hiši." Tam je bilo pod skednjem neko skrivališče, kjer so skrivali ob času rekvizicij žito. V najhujšem slučaju bi me sedanja gostinja skrila tja. Predolgo bi seveda ne smel ostati notri, ker bi lahko zmrznil. O vsem tem smo se dogovorili že prejšnji dan, ker je bila ta hiša slučajno ravno last mojih zaščitnikov. Šele med vojno so se preselili v dolino, ker je bilo delo v gorah za same ženske prete-žavno. „Morda bo res bolje", je pritrjevala gospodinja. „Bolj varni bodete. In dečvo lahko pošljem vsak dan gori, da vam kaj prinese — gori so zdaj begunci, sami siromaki — in vam sporoči, če bo kaj novega." „Dobro. Hvala vam." Ko so bili družina in šivilji pri kosilu, sem na tihem zapustil hišo in romal više. Cesta je bila po hudournikih vsa izjedena; še je šumela voda po globokih grapah, tu tam grgrala pod snegom in ledom, včasih je šla tudi širom klanca, da sem jo komaj prebredel. Zdaj so mi škornji, kakor prejšnji večer, ko sva s spremljevalcem vsak hip zašla v vodovje, izvrstno služili. Čez male pol ure sem bil pri sosedovih. Prvi hip se me je žena-begunka ustrašila. Bila je s tremi malimi otroki sama doma. Mož je pred nekaj dnevi odšel na Goriško; zdaj pa, ko so vse meje nepričakovano zaprli, ni mogel nazaj na Koroško. A ko sem ji razložil, kako in kaj, je bila takoj voljna: „V zadnji sobi boste spali, a peči ni v njej." „Vseeno. Da sem le ponoči pod streho, ne pod milim Bogom." V torek popoldne, v sredo in v četrtek sem užival gostoljubje te begunke. Podnevi sem opravil brevir — g. doktor mi je posodil zimski del — se igral z deco in hodil na obronke gorovja gledat v dolino, ali bi kaj opazil, kako se razvijajo dogodki tam doli. Da vozi vlak do Bač, sem videl, potem nazaj y Beljak. To se mi je zdelo dobro znamenje. Že v torek smo izvedeli, da so naši progo med Bačami in Ledenicami razdrli. „Tako Nemci vsaj do Podrožčice ne bodo mogli", sem se veselil. Sicer je bila dolina mirna in tiha, kakor bi plaval svetonočni mir s svojimi mehkimi, blagoslov dele-čimi perutmi nad njo. Pa je bila le polna sovraštva. Od daleč, iz Roža doli, je zdaj zdaj zatrepetalo skozi mirno ozračje zamolklo, dolgo mrmranje. — „Tam se dajejo s topovi! Ko bi bila sreča nam mila!" Dolge vlake sem videl prihajati doli od Brnce, od laške meje. — „Ali res pošiljajo Lahi Nemcem streljivo in pomoč? Že nekaj časa se širijo govorice, da imajo nekak sporazum — oba nas sovražita enako strupeno." Vsak dan je prišla gori k nam sosedova hčerka, vrla Marijina družbenica. Njen brat je hodil delat v tovarno v Beljak in je tam marsikaj izvedel. Pravila je, da govore ljudje to in ono, a pravega ne ve nihče, napredujejo li naši ali Nemci. Mogoče, da je vedela več, pa mi ni marala povedati, ker je videla, kako sem bil prepričan, da bodo Nemci tepeni, in se bom mogel čez nekaj dni vrniti na Ziljo. Noči so bile neprijetnejše od dnevov. Zima, da sem vso noč drgetal. In kar je bilo še drugih neprijetnosti . . . V noči od srede do četrtka sem slišal proti četrti uri zjutraj, da nekdo hodi okoli hiše in prisluškava pod okni moje spalnice. — „Morda se je vrnil gospodinjin mož." — Čudno se mi je zdelo le, ker nisem slišal, da bi mu bila šla odpirat. Zjutraj sem jo takoj vprašal: „Ali je prišel ponoči vaš mož?" — „Ne!" — „čudno. Nekdo je hodil proti jutru okrog hiše. Ali niste nič slišali?" — „Nič." — Šel sem gledat. Res, pod kapom stopinje od okovanih moških čevljev. Popoldne mi je javila gospodinja, da je videla logarja, ki je šel mimo. Z gor je prišel. Postal sem pozoren. „Ali hodi večkrat tod mimo?" „Večkrat. Divjačine hodi krmit v gore." „Najbrž je hodil ta ponoči okoli hiše." „Mogoče A vas menda ni videl, ko je šel zdaj mimo?" „Mislim, da ne. Bi moral tudi jaz njega. Slišal sem, da je nekdo šel po cesti — zunaj na robu ob kapelici sem bil — a danes je vse v megli." „Morda je to sreča." Ko je prišla proti večeru sosedova hčerka v obiske, sva ji povedala. Prestrašila se je. „Če vas je izvohal logar iz Malošč, niste več varni. Zagrizen nasprotnik je." Sklenili smo, da bo vsekakor treba iti kar drugo jutro čez gore. V mraku nenadoma pride Trupe, ki je vodil begunce na Kranjsko. Bil je zelo utrujen — pot iz Kranjske gore v takem snegu ni malenkost. A ko mu povem, da je logar špioniral okoli hiše, pravi v svoji jekleni hribovski odločnosti: „Kar napravite se, še nocoj vas spravim na Kranjsko." — Najrajši bi res šel, a zdelo se mi je, da take žrtve vendar ne smem sprejeti. — „Glejte, vi ste naredili pravkar tako pot, zdaj spet nazaj, saj zbolite. In noč je, kaj če se nama pripeti kaka nesreča?" — „A če vas ujamejo, pa to ne bo nesreča?" — je ugovarjal odločni mož. — „Morda me ponoči ne bodo." — „Zdi se mi, da je ravno ponoči najbolj nevarno. A kakor mislite. Pa pridem jutri navsezgodaj ali pošljem koga zanesljivega. Tedaj pa morate vsekakor iti." — „Seveda pojdem." V. Spal nisem vso noč pol ure. O pol petih, sva se dogovorila, bi naj Trupe prišel. Vstal sem proti štirim, šel vun na podstenje in poslušal v tiho noč. Dolgo ni bilo slišati ničesar. Šlo je na pet, ko zaslišim spodaj na cesti glasove. Zadržujem sapo in napenjam ušesa, da bi razločeval, govorijo li slovensko ali nemško. Čez čas res ujamem nekaj besed. — „Slovensko. Bogu hvala, naši so!" Res so bili kmalu nato zgoraj, dva krepka mlada kmetska fanta s puškami na ramah in kmet Sgiarovelo iz moje fare, ki je moral tudi bežati. Skrival se je dva dni pri svoji sestri, kjer sem prenočeval jaz prvo noč, in je bil zdaj tudi na poti na varnejše Kranjsko. Kmalu nato smo odrinili. Pred odhodom sem vprašal fanta: „Sta bila oba pri vojakih?" — „Bila." — „Imata puške nabite?" — „Imava." — „Če se nam postavi kdo na pot, ustrelita vsakega. Na mojo odgovornost." — „Brez skrbi, gospod. Če hočejo vas imeti, morava midva prej pasti." Kake leščerbe nismo vzeli, ker bi nas luč mogla izdati. Tako smo hodili izpočetka v gosti temi in smo krenili precej napak, preveč na levo. Šli smo po stopinjah logarjevih, ki so se vile globlje in globlje v gozd. Polagoma smo spoznali, da gremo krivo. Da ne bi hodili nazaj in izgubljali časa, smo krenili kar po celcu počez skozi gozd. Ob prvem svitanju smo res prišli na tir, ki so ga naredili v pondeljek begunci, in ki se je vračal po njem včeraj Trupe. Jasno smo razločevali njegove stopinje. Jutro je bilo veličastno. Mir naokoli kakor v duši novorojenega otroka. Pod nami vsa kotlina gori do žuželč — mislim, da so bile tam pod nami Žuželče ob Brnci — ogromno jezero. Izpodrsnilo bi naj kateremu, odkrušila bi se naj plast snega, pa bi zdrknili v mirno, rumeno vodovje. Zdaj sem bil res vesel, da se nisva podala s Trupejem prejšnji večer na pot. Stopali smo previdno navzdol, opiraje se pri vsakem koraku ob močne planinske palice. Prebredli smo potok v dolini, oziroma skakali s kamna na kamen, z drevesa, ležečega v strugi in na kamenju, na drevo, pa je šlo spet navzgor. Da na gori patrulirajo nemške straže, je pravil Trupe prejšnji večer. Da naj bodemo previdni, mi je zabičeval opetovano. Ko smo lezli navzgor, se zdaj do kolen udirali, zdaj skoro hodili in drsali po kolenih, tako strma je bila pot, sta fanta v mladostnem zdravju in v popotni objestnosti uganjala svoje šale. — „Vse prav", sem ju svaril, „a pomislita, da vaju v ti tišini lahko slišijo ure daleč, pa nam zaprejo pot". — „Saj imava puške." — Vse je bilo zastonj. Seveda njima ni šlo za življenje, meni pač. Proti vrhu so nas zanimali gorski gozdni velikani, ogromna drevesa z dolgim zelenkastim in od starosti sivim mahovjem po vejah. — „V teh je bogastvo!" Pod vrhom smo občudovali prenočišče naših že srečno rešenih prijateljev. Občudovali, zavidali jih za tisto noč od pondeljka do torka nismo. In opazovali smo na gazi, kako so se bili prerili skoro že do vrha, a so omagali in morali nazaj. Bilo je menda enajst, ko smo prišli na vrh. Skrbno sem premeril z očmi vso okolico, bi li zagledal kje kako nevarnost. Nikogar. Le precej izhojena gaz po slemenu hriba je pričala, da res večkrat hodijo tod straže. — „Če le ni kdo v koči?" me je še zaskrbelo. Previdno smo se bližali. A je bila prazna in zapuščena. Spremljevalci so v koči takoj posedli in pričeli obedovati. Meni ni bilo ne do sedenja, ne do jedi. Je vlekel tudi oster krivec čez sleme, in bil sem ves poten. Zato sem naročil tovarišem, naj, kmalu pridejo za menoj, in sem se kar sam spustil v dolino. S posebnimi čustvi sem pozdravljal Kranjsko. Bilo mi je, kakor da diham povsem drugačen zrak, ko sem hitel po celcu navzdol — veter je sledove naše predstraže od torka skoro že docela zametel. Srce in oči so se mi smejale, ko sem gledal pred seboj gorenjske velikane, ki sem jih tolikokrat z radostjo občudoval, ko sem se vozil mimo, pa sem bil že mislil, da jih ne bom videl nikdar več. Med potjo so me tovariši došli. V vasi pod goro so nas pri kmetu, čigar sestra je omožena v loških hribih nad Baškim jezerom, in smo se zato računili skoro malo med žlahto, zelo gostoljubno sprejeli in nas pogostili s čajem. Zdaj smo bili že dobre volje. Ko smo prišli v Kranjsko goro, se podam takoj v župnišče. Potrkam pri g. župniku. Gospod, ki je imel ravno neke stranke v sobi, odpre duri, postoji kakor okamenel in me molče, čudeč se, gleda. „Ali me ne poznate več, gospod župnik? Župnik Meško." „Poznam, a vi ste mrtvi". Zdaj sem pogledal jaz debelp. — „Mrtev? Ni mogoče. O tem bi vendar moral jaz kaj vedeti." „V časnikih je." „V kakšnih?" „V Slovencu." Čudil sem se bolj in bolj. Gospod župnik mi prinese „Slovenca". Ko sem bral, kako so se nemški vojaki hvalili, da so me ubili in me vrgli v Ziljo, drugi v Dravo — in še razsekali so me poprej, so se hvalili, kar je najlepša „pohvala" za nje — sem si stvar razlagal tako: kje da sem, ni vedel nihče, dasi so na Zilji ugibali, da „daleč nisem in sem najbrže skrit kje v fari" — le kje, niso mogli najti, dasi so preobrnili hiše vseh zavednih Slovencev. Tako so se lahko bahali, da so me ubili, samo da bi dobili tisto sušicavo protestantsko nagrado 5000 kron. Ker me pa pokazati niso mogli, so trdili, da so me razsekali in me vrgli v reko, v Ziljo ali v Dravo, to bi mi bilo v tem slučaju itak precej vseeno. Gospod župnik mi je dal v ljubeznivi skrbi lepo zakuriti, da bi se po dolgi poti segrel in se ponoči naspal. Kar pride proti večeru vest, da Lahi prodirajo čez Radeče. Prodirali res so, a so jim Srbi pravočasno zastavili pot in pokvarili veselje. Da bodo Lahi zasedli Gorenjsko do Jesenic, Nemci pa predrli skozi predor in se z Lahi na Jesenicah združili, ta govorica se je zadnje dni po Koroškem trdovratno širila. Zato mi vsa stvar ni prav prijala. „Komaj sem ušel Nemcem, pa ne bi rad prišel Italijanom v roke," sem rekel gospodu župniku, ga lepo zahvalil za vso ljubeznivost in se odpeljal še tisti večer v Radovljico. Kako res bratsko ljubeznivo so me sprejeli in mi izkazovali tam, pri ljubeznivih sinovih sv. Frančiška na Brezjah, vsepovsodi in v vseh krogih, v duhovniških in posvetnih, najiskrenejše sočutje in najradodarnejše gostoljubje skoro vse leto 1919., to je spet drugo, mnogo lepše, vse solnčno poglavje. m m t Dr. Lovro Pogačnik. Napisal Fr. Smodej. Sprehajala sva se po beligrajskih ulicah. Hodil je počasi, živahno kramljajoč o svojih otročičih; vmes je postajal — znak bolesti — in mi tedaj vsakokrat pogledal v oči, z dobrodušnim smehljajem na licu, ki je bil zanj tako značilen. Njegova hoja in postajanje sta mi vzbujala sum, da se njegovega krepkega života loteva kal nevarne bolezni. „Kako je s tvojo boleznijo?" ga vprašam. „Mnogoštevilni shodi v deklaracijski dobi in naporno delo ob prevratu so me dali; moram v Varaždinske toplice." Po svojem zadnjem slovesu iz Belega grada je imel v Slavoniji še štiri shode. V Ljubljano se je vrnil na smrtno posteljo. Ko sem ga na njegovem domu obiskal s prijateljem, je bil naju silno vesel. Ker je težko govoril, sva se hotela kmalu posloviti, pa naju ni pustil. Prav oživel je, se smejal in pripovedoval razne vesele dogodke iz svojega življenja. Govoreč o svoji bolezni je dejal: „Veš, France, ko bi ostal v Belem gradu, bi bil gotovo umrl, tu pa bom ozdravel." A njegov up ga je varal. Teden dni nato, dne 5. oktobra 1919, je izdihnil svojo blago dušo. Na obletnico dr. Krekove Dr. Lovro Pogačnik, smrti so položili v naročje matere zemlje zemeljske ostanke Krekovega učenca in sobojevnika dr. Lovra Pogačnika na pokopališču Sv. Križa v Ljubljani. Ob častnih salvah iz pušk in topov je legel v grob prvi poverjenik za deželno brambo v Sloveniji. Temu primeren, veličasten je bil Pogačnikov pogreb. Dr. Lovro Pogačnik se je rodil dne 16. velikega srpana 1880 v kmetski hiši v Kamni gorici na Gorenjskem. L. 1907. je dokončal svoje študije na juridični fakulteti v Gradcu. Dve leti je delal sodnijsko prakso v Ljubljani ter po kratki praksi pri odvetniku Vencajsu in dr. Schvveitzerju stopil 1. 1909. v deželno službo na Kranjskem. Koledar 1921. 4 Dr. Lovro Pogačnik je bil velik idealist, ves prežet od hrepenenja in koprnenja po pravici in resnici ter poln ljubezni do zatiranih in revnih. Te njegove izredno razvite čednosti so koreninile v njegovem globokem verskem prepričanju, ki je bilo pobuda njegovemu vztrajnemu in požrtvovalnemu delovanju za napredek in svobodo svojega naroda. Zato so bili tudi njegovi javni govori iskreni in so na poslušalce vsikdar prepričevalno in močno vplivali. To smo živo čutili tudi v Celovcu, ko je začetkom leta 1918. govoril dr. Lovro za Jugoslavijo demonstrujočemu narodu, ki ga je bila obširna dvorana Trabesingerjevega hotela natlačeno polna. Kdo bi bil tedaj mislil, da bo ta mladi mož tako kmalu zapustil novo domovino, čije prvo-boritelj je bil z rajnim Krekom kar od nje začetka. Kot družabnik je bil Lovro ljubezniv in zato priljubljen in spoštovan, ne samo v širokem krogu svojih prijateljev in pri preprostem ljudstvu, čigar pristni sin je bil, ampak tudi v političnih krogih vseh strank. Tudi v častniški uniformi je ohranil svoje dobro srce. Mladenič-vojak je pripovedoval: „... nadporočnik Lovro Pogačnik je založil zadnji denar od lastne plače in ukazal kupiti živil, da nismo stradali." Njegov značaj najbolje označuje njegova oporoka, biserni pesniški izliv njegove plemenite duše: „Svojo dušo izročam Bogu, srce svoji družini, telo slovenski domovini ... Ah, Slavka moja, Ti najboljša vseh žena na svetu 1 Ohrani Bog te deci zlati! Zaupaj vanj! ¿družitev večna naju čaka onkraj groba! Otročiči moji! Zvesti bodite Bogu, domovini! Ljubite resnico, pravico, sovražite laž in krivico! Krepostno živite, svetniški umrite! In Ti, o mati! Obilo Ti je Bog poslal gorja. Obilo Ti zaupa, veruj vanj! Naš dom je vrh neba! In Orli moji! Množite se! Poštene fante vse združite na potu vzorov svetih! Iz žrtev Vaših in dejanj naj vzklije blagoslov veličja nad domovjem ljubljenim! Vi vsi sorodniki, prijatelji! Iskrena hvala Vam za vso ljubav! Sovražnikom odpuščam! V srcu mojem ni kali do maščevanja. Sam prosim odpuščanja. Zapuščam Vas težko, težko! Dejanj, življenja se mi hoče! Da vzgajal z mamico bi samo Vas, otročiči! Zgodi naj se! Kar Bog stori, vse prav stori! Zaupam trdno, saj sem ljubil Njo, ki ni ga zapustila, ki se je zatekel k Njej! In Vi, volilci moji! Vaš Kras, oblit s krvjo junaško, naj zibelka bo lepših časov za narod moj! Držite se načel, ki zanje šli smo v boj, svoboda naša so, kot skale Vaše vsakdo stoj! Bog bodi milostljiv moji duši grešni! Amen.« Čudno bi bilo, da bi se tako nežna in čuteča duša, kakor je bil Lovro, ne bil poizkušal v pesništvu. V „Zori" in „Dom in Svetu" je v letnikih 1900—1904 s pravim imenom in psevdonimom „Leo Levič" objavljal lirične pesmi. V teh pesmih se razodeva hrepenenje po osvobojenju naroda, poveličevanje resnice in pravice in globoko socialno čuvstvovanje s trpečimi sloji: „Srce, ti ljubiš plameneče uboge tisoče trpeče." Njegove pesmi ljubezni so pogostoma ožarjene z verskimi motivi (mislimi), nikdar prostaške; pohotno pesništvo ostro obsoja kot „divjajoči časa val — privrel ni iz domačih tal:" „Spočele skrivne ga moči, rodile črne ga noči, dojile prsi ga strasti, vodila pota blatnih cest, in sveti mu nebo brez zvezd ..." Ko je stopil v resno dobo življenja, je opustil pesništvo, vsaj objavljal ni več. Ves svoj prosti čas je posvetil kot učenec doktorja Kreka krščanskosocialni organizaciji, predvsem organizaciji „Orlov", ki ji je načeloval od leta 1907.; po državnem prevratu je pa vsled obilice političnih poslov odložil predsedniško mesto. Po smrti vzornega poslanca dr. Ignacija Žitnika mu je spomladi leta 1914. Slovenska ljudska stranka poverila Žitnikov mandat v državnem zboru. Kot poslanec je bil izredno marljiv. S svojimi volilci je bil v vednem stiku. Ko so 30. majnika leta 1917. jugoslovanski poslanci podali v državnem zboru deklaracijo za samostojno jugoslovansko državo, je nastopila za dr. Pogačnika doba naj-idealnejšega in hkrati najbolj napornega delovanja. Lovro je kar gorel! V zbornici je vzbudil pozornost, ko je v svojem govoru zelo srečno polemiziral z narodnim nasprotnikom koroškim poslancem Lučovnikom. Neutrudno je na neštetih shodih in taborih širil misel državne svobode in ujedinjenja. Svoji stranki je bil v najtežjih časih preizkušnje močan steber in neustrašen voditelj. Ko je napočil za slovenski narod dan svobode, mu je stranka poverila poverjeništvo za deželno brambo. Od ranega jutra do pozne noči je skoro nepretrgoma opravljal to svojo težavno službo v dobi nekrvave revolucije slovenskega naroda. Slovenski narod tej najvažnejši svoji zgodovinski dobi ni bil docela dorasel; osvobojenje je opojilo slovensko vojaštvo, da se ni dovolj zavedalo svoje naloge. Hrepenelo je po domačem krovu in pozabilo, da je v časih snovanja novih držav na razvalinah bivše Avstro-Ogrske treba krepko zastra-žiti itak že ozke meje slovenske domovine. Dr. Pogačnik v tem težavnem položaju ni omagal, pa svoje naloge vendar ni mogel tako izvršiti, kakor je želel. Meseca svečana 1919 ga je stranka poslala v Narodno predstavništvo v Beligrad. Čeravno že trhlega zdravja, se je dr. Pogačnik novega parlamentarnega delovanja živahno udeleževal, marljivo proučeval srbske zakone in srbskega seljaka. Neprestano je bil obložen z delom, ki so mu je nalagali prosilci iz ožje domovine. Ponavadi živahen in vesel — in tedaj je rad modroval — je postajal včasi le nekoliko otožen. Slutil je, česar drugi nismo, da ga zalezuje v prezgodnji moški dobi neizprosna smrt. In tedaj je rad navajal pogovor, če je bil sam z menoj, na svojo ljubo Slavko in svojih ljubljenih šestero otročičev. Topila se mu je njegova nežna in gorka, pa vendar nikdar mehkužna duša. Dovršil je svojo življensko nalogo mož-idealist, ki se je že v svoji mladeniški dobi zavedal, da narod potrebuje idealnih mož, ki se zanj nesebično žrtvujejo in ga neustrašeno vodijo po potih idealov in prave sreče; začrtal je bil tudi sebi življensko pot takega vzor-moža: „Proslavljam, blagoslavljam pa nevstrašene može, ki luč resnice v duš temo prižigajo . . . trpe . . („Zora" 1901.) Grobni napisi. (Tinje.) L Prestali muke ste na sveti, zdaj z angelci se veselite, nazaj vam srce ne želi, po svetu tožnem ne hrepenite, otroci, blagor vam, saj lepša luč vam sveti tam. Amen. II. Spavajte sladko, blaga mati, zdaj od truda težkega, za vse muke, opomine zlate Bog vam naj plačilo da. III. Z ubogim Lazarom uživaj v raju večni mir, dokler zopet bo nas združil ljubi Jezus, naš pastir. IV. Oče, svojemu otroku večni mir in pokoj daj, tamkaj v tvojem zdaj naročju večna luč mu sveti naj. V. Rad v Gospodu zdaj položim svoje trudno truplo spat. Daj mi Jezus, to te prosim, le veselo zopet vstat.' Sinaha. črtica. — Spisal Pavel Perko. endar enkrat sama! Po dveh burnih dneh svatbenega šuma zopet enkrat tihota prijazne sobice! In ta sobica bo odslej stanovanje njeno in Jožetovo . . . Ah, kako je bil zamišljen in razdvojen oba ta dva dni! Kako se je trudil, da bi vsaj pred svati zakril tisti nemir, ki mu je kljuval v srcu. In poleg njega je sedela ona — nevesta njegova — pa vse je vedela, kaj mu teži srce; pa ni mogla in ni smela z besedo na dan . . . Dva dolga dneva! Sedaj pa ta mir! Ko jo je bil privedel v to-le sobico, ji je voščil srečo in jo pustil samo, da se oddahne in preopravi. Sam pa je odhitel razburjen . . . Vse ve zakaj! Vseh skrbi in razburjenja je kriva mati njegova. A vse bo še dobro! Mati in sin morata biti zopet kot sta bila! In ona — Angela — naj bo kakor angel, ki je prinesel v hišo mir in spravo ... Ah, pa tako niti ne sme misliti! Poprej se mora izkazati, koliko premore njena sposobnost . . . Po kratkem času je prišel Jožef. Bil je zamišljen, da niti opazil ni, da se ni niti preopravila, ter da je še vedno v poročni, obleki. Ona pa je uganila takoj, kako je. Po mater je bil šel; a mati noče priti, da bi pozdravila novo nevesto. In to mu je neizmerno hudo. Uboga Angela — si morda misli — niti ne sluti ne, kakšni trpki dnevi jo čakajo v hiši. Zato, da je njen obraz tako veder ... A tudi na ta obraz da bodo morale leči skrbi in prevare ..." Tako si je morda mislil. A če Bog da — ne bo tako! „Angela, jaz sem ničvreden človek. Lažnik sem, in zapeljivec!" Stopil je pred njo, in tako slovesno resen mu je bil obraz. Glas je donel votlo in obupno. Vsa postava, ki je bila sicer ravna in močna, je lezla k tlom, kakor da jo tišči ogromna teža. „Kako to, da bi bil zapeljivec? Jožef, ne govori tako!" Čudila se je bolj z besedo kot v resnici. Saj je vedela, da vsa stvar vendarle ni tako obupna, kot se Jožefu zdi . . . „Obetal sem ti lepo in mirno življenje v naši hiši. A vendar ne bo tako, kot sem obetal. Veliko trpljenja te čaka . . . Morda sem te storil nesrečno za vse življenje, ko sem te privedel čez ta prag. To mi je najhuje! To mi je tako hudo, da bi dal vse, ko bi popraviti mogel . . Premagalo ga je, da je zdrknil ob postelji na kolena in si pokril obraz z rokami. Kakor otrok se je zjokal. Ni se čudila; saj po dolgih dveh dnevih je vendar enkrat nastopil čas, da tudi on da duška svoji žalosti in svojim dvomom . . . „Jožef, kaj prosiš! Jožef, ne govori vendar tega!" Zasmilil se ji je tako, da je zajokala tudi ona. Potem ga je tolažila: „Mene nesrečno — ? Ko ga ni srečnejšega človeka, kot sem jaz sedajte. Poglej sobico, kako svetla in snažna je. Poglej vaš ta lepi dom, in tale polja in gozde in senožeti, ki jih bom vsako jutro kar z okna doli lahko gledala ... V ta dom si me pripeljal, ko niti nisem imela posebne dote ... Potem pa praviš, da si me storil nesrečno!" „Angela, vse to je res; le ene stvari ne veš, ker ti je nisem povedal. In to je tisto, kar ti bo grenilo življenje pri hiši. Moja, mati! Ali si opazila, da je ni bilo na svatbi? In niti sedaj ti ni prišla naproti, da te pozdravi . . ." Nasmejala se je: „Jožef, zavoljo mene je to vseeno — čisto vseeno!" „Pa zavoljo matere ni! Pa zavoljo ljudi." „Ljudje ne vem, če so to opazili . . . Sicer pa — kaj ljudje! Jožef, saj mati je vendar še doma?" „Še", je rekel žalostno. „Potem je dobro!" Oddahnila se je; ker za hip ji je bila prišla skrb, če je morda ni dal od hiše; ker to je bil nameraval. „Jožef, potem je vse, vse dobro!" Zopet je bila vesela, da bi se bila najrajši smejala temu resnemu Jožefu, ki vsako stvar vzame tako črno in bridko resno . . . „Angela, ti veš. da sem jo mislil dati od hiše?" „Vem". „Ti celo veš, kako je z njo? — Nemogoče! Kdo bi ti bil povedal ?" „Vem. Vse vem." O, kako se je čudil. „In meni, Angela, je bila to največja muka, ko bi ti moral povedati, kako je z materjo . . . Sedaj pa veš . . . Ali je mar stvar že tako očita, — da vsakdo ve?" „Ah, ne! Ne!" „In vendar, — Angela, odkod veš?" „Odkod - ?" se mu je smejala in mu z roko pogladila čez čelo, čez tisto temno in bridko resno . . . „Angela, govori vendar!" „Odkod neki? Od Agate!" „Od Agate — ?" „Agata mi je povedala." „In ti si vendarle prišla v našo hišo!" „Tem rajši, Jožef! Tem rajši!" Ali jo je razumel ali ne? Govorila je res kakor v ugankah. In vendar je bilo tako, kakor je rekla. Nekaj ji je reklo, da njen trud ne bo zastonj, in da bo mati zopet kakor je bila. Potem bo pa tudi Jožef srečen in vesel, kakor je bil . . . In ta misel jo je delala pogumno in samozavestno, da je komaj čakala, da se izkaže njena sposobnost . . . Zato pa je prišla rada! V resnici: tem rajši! Morda jo je razumel. Za hip mu je bil obstal pogled in se zamislil nekam v daljavo. Potem pa jo je objel tako burno in gorko . . . „Angela, ti si kakor angel!" Potem je pa, kakor vselej, kadar je bil veselo razburjen, stopal z velikimi koraki gor in dol. In naposled se je ustavil pred njo, pol vesel, pol čudeč se: „In ti, Angela, mi nisi niti namignila, da vse veš! Jaz pa sem se mučil skoro do smrti." „Povedala? Ali sem si upala; ko niti Agati nisi dovolil, da bi se vtikala v tvoje in materine stvari . . ." „Agata —. Res je; ona je vedno upala, da bo bolje. In ker ni bilo bolje, sem bil naposled hud tudi na Agato. — In tako upaš tudi ti, Angela? Je-li da? In to upanje te dela veselo ... A kaj, če tudi tebe upanje prevara, kakor je mene tolikokrat! O mati! Ko bi je jaz ne imel tako rad, ko jo imam!" In zopet je bil stari, črnogledi Jožef, z nagubanim čelom in bridko resnimi mislimi . . . „Jožef, ti si obupal vse prehitro!" Človek se ne izpremeni kar čez noč! In pa s tako vihro! — Jaz hočem poskusiti vse, da jo pregovorim, da se odvadi. Zato, ker vem, kako jo imaš rad ... In Agata mi bo pomagala!" Obmolknila je. On pa je zopet meril sobo z dolgimi koraki. „Saj to, Angela, je bilo pravzaprav le zadnje čase. Kdo je poprej vedel kaj slabega o njej ? Najmanj pa tega, da bi pila ... A sedaj! Brat iz Dolenjskega mi je poslal vina. In — človek, ki je star, izdelan: kako hitro ga omami vino . . . Ampak vse bi še bilo, ko bi bilo enkrat, parkrat . . . Toda —." Vznemiril se je in obstal sredi misli. S&j je pravzaprav hotel zagovarjati mater, pa mu je beseda zopet prešla v tožbo in v obsodbo . . . Jožef, vsega se bo še odvadila ... če se človek navadi, kako da bi se odvadil ne?" „Je teže to, kakor ono," se je nasmehnil bridko. „O, koliko sem skusil -ž njo! Kolikokrat sem se potolažil z mislijo: saj se bo odvadila ... Ko sem začel upati — pa je prišlo zopet! Pa do včeraj sem še upal. Mislil sem: zavoljo tebe, Angela, se bo vzdržala. A danes sem izgubil poslednje upanje. Glej, ko si prihajala v hišo, kot nevesta, matere ni bilo, da bi te bila sprejela na pragu —." „Jožef, to poudarjaš že drugič!" ga je prekinila. Beseda ga je pomirila. In zopet jo je zagovarjal, kakor v označbo: „Veš, sedaj smo imeli vino doma. Za svatbo ga je bilo treba, in sem rekel: naročim ga nekaj več, da bo za delavce to poletje. In to ji je dalo priložnost ... A poslej — tako sem odločil — ne bom imel pri hiši niti kaplje; pa če dobim delavcev, ali pa če jih ne dobim. Priložnosti ne sme imeti, potem bo morda zopet kakor je bila . . ." „I, seveda bo!" je rekla Angela. „Sedaj pa pustiva ta pogovor, Jožef! Ali je vredno, da si greniva današnji dan?" Pristopila je k oknu, odkoder se je videlo čez polja in senožet. Nevede sta se našli desnici . . . Ganilo jo je, ko je čutila, kako se njegova trese v njeni . . . Zasmilil se ji je. Ta dobri in veliki Jožef! Dosedaj je hodil tako sam s svojimi težkimi mislimi . . . Sedaj mu bo ona kakor zvesti angel varih . . . Prekinila se je v mislih. Saj se še ni izkazala? O, kako je želela prilike, da bi se! „Angela, pomisli!" — je nadaljeval Jožef — „ko sem bil opazil, kako je ž njo, sem ji zabičil, da ne več ko četrt litra obenem; to pa le pri delu, ali pri jedi . . . Obljubila je vse. Teden dni je bilo dobro. Potem pa se je začelo iznova . . ." „Jožef, pusti to, in govoriva rajši o čem drugem." „Angela, jaz moram! Zdi se mi, da mora na dan; tako tesno mi je pri srcu ... In sedaj imam tebe, Angela, da ti lahko povem ..." Pogledal jo je proseče, da se ji je zasmilil iznova. In ko je govoril, mu je bilo hudo, kakor da razlaga sam svoje grehe . . . „No, torej povej vse!" je rekla. „Kako je bilo potem?" „Kako je bilo potem? Potem sem ji zabičil iznova in še strože. Tako strogo, da je jokala pred menoj . . . Pomisli: mati pred sinom . . ." „No in potem?" „Potem je bilo dobro. Do včeraj! Včeraj pa —" „Jožef, dosti je! To si že vendar povedal!" „Ne, ne! Tega še nisem povedal. — Za trdno sem bil odločil, da kakor hitro se to ponovi še enkrat, potem tebi povem vse, kako je in ti dam besedo nazaj, da si prosta. Neizmerno težko bi mi to bilo, a storil bi bil; ker na take razmere bi te ne bil hotel navezati ... A kakor nalašč je bilo dobro do včeraj. Včeraj pa, tik pred poroko, zapazim znova —." „Ah Jožef, zopet ji očitaš!" Povesil je glavo, kakor grešnik, a ni mogel, da ne bi dovršil misli: „Včeraj, tik pred poroko, pa sem si rekel, da je prepozno, da bi ti povedal. In tako sem molčal. — To sem ti hotel povedati." „A jaz sem se bala le tega, da jo daš od hiše, predno pridem jaz." „Vem. Ljudje bi rekli: mlada k hiši, mati od hiše." „Ne, Jožef! Ampak jaz bi potem ne imela priložnosti, da se izkažem, ali znam biti močna in vztrajna, ali ne . . ." „Ampak Angela, kaj če bo tudi tvoj trud zastonj — ? če te bo varalo upanje, kakor je mene —? In če se naposled naveličaš in se te polasti gnjev, ki bo tem večji, čim bolj si boš poprej prizadevala . . ." „Jožef, ne podiraj upov sebi in meni." „Prav praviš." Stresel je z glavo kot da si odganja zadnjo čemerno misel. Za hip je bil vesel in šaljiv, kakor včasih poprej, ko ga je poznala. A čez malo časa, da sam ni vedel kedaj, je bil z besedo zopet pri materi: „Odločil sem bil, da izvršim svoj sklep in jo dam od hiše." „In na Dolenjsko bi jo bil poslal. Jožef, ali si pomislil, da bi na Dolenjskem imela priložnosti še več?" „Ne. Nisem pomislil. Bilo mi je le za te in zavoljo tebe, Angela. Da jo skrijem pred teboj . . ." „O norček neumni!" Ni mogla drugače, ko da se mu je zasmejala — temu velikemu in nerodnemu Jožefu! „Vse to je bilo torej največ zavoljo mene?" ga je podražila kakor za šalo. „Ne vem, če je bilo največ zavoljo tebe; to pa vem: ko bi se ne bila bližala poroka, bi ne bil delal s tako naglico in s tako silo . . ." „Saj to je ravno, Jožef moj! Ali ti ni Agata očitala vedno, da si preveč buren in nedočakan?" „To je res. Toda —." „Nič toda! In tako si celo kričal nad njo!" „Da, celo zakričal sem nad njo." „In ko je Agata hotela miriti, si ji pretil, da izženeš iz hiše tudi njo!" „Menda sem res rekel tako." „Vidiš, Jožef, potem je Agata potožila meni in mi povedala vse do kraja, kako je. — In kaj sva sklenili z Agato? Ugibaj!" „Kaj neki?" se je nasmehnil, četudi se je nasmeh kaj malo podal njegovemu bridko resnemu licu. „Sklenili sva, da si bodeva zaveznici!" „Zaveznici?" se je šaljivo začudil. „Tako bom torej sam nasproti temu?" Sedaj se mu je nasmeh že bolje podal. — „Zaveznici bodeva v tem, kako mater odvaditi. Midve bodeva poskusili s prijazno in mehko besedo. Kolikor boš ti do nje ostrejši, toliko bova midve mehkejši. In ostrost in mehkoba skupaj morata doseči, kar je treba ... Kaj pa ti praviš, Jožef? Ali ne verjameš, da bo tako?" Na to ni vedel odgovoriti ničesar. S tem — se ji je zdelo — ga je prepričala docela. Saj je na tihem vendarle moral priznati, da njegova malodušnost gre čez vse meje ... In ko je videl njen in Agatin pogum, je moral pač misliti, da kar si dve ženski upata, to mora tudi njemu mogoče biti . . . Toda ne! Zopet je stal pred njo poln skrbi in poln pomislekov: „Angela, pomisli! Včeraj, ko je bilo treba iti k poroki, sem jo vprašal: Ali pridete na svatbo? Je rekla: Morebiti. In oči so ji bile motne ... in hoja negotova . . . Čemu to ponavljam? Angela, zato da ti povem, kako me je vznemirjalo cela ta dva dni. Agati sem bil naročil, naj pazi na njo, in naj jo pripelje na svatbo vsaj drugi dan. Ko sem videl, da ni ne Agate ne nje, tedaj sem vedel, kako je . . . Vse izgubljeno! — In poleg mene si sedela ti, ki sem te priklenil nase za celo življenje ... O, ko bi ti mogel dopovedati, koliko sem prestal ta dva dni!" „Umiri se, Jožef! Saj sedaj vse vem. In sedaj je itak vse dobro." - „Ne! Ni! Poprej sem govoril ž njo in ji rekel: Pridite, da jo vsaj pozdravite! A je rekla, da ne gre . . . Pomisli: nevesta pride na dom in ženinova mati pravi, da je niti pozdraviti ne mara . . ." „Jožef, veš kaj mi je prišlo na um: jaz sama grem in jo pozdravim!" In kakor nova, vesela misel ji je prišla. Takoj gre, in takoj začne svoje delo! Da — in Jožef mora tudi ž njo. „Jožef, pojdiva oba!" Kako ga je iznenadila s to mislijo. „Ampak —, Angela, ti niti ne veš, kako se je izrazila . . ." „Jožef, to je čisto vse eno! Jaz niti ne maram vedeti, kako se je izrazila." „Čemu si jo pripeljal k hiši? je rekla. Mar zato, da boš imel sedaj enega več zoper mene? Tako je rekla." „Kaj za to, če je rekla?" „Ali se to spodobi?" „Spodobi ali ne! Tako je rekla, kakor je mislila. Mislila je pa tako samo vsled tega, ker si ji zadnje čase vedno pretil, kaj bo, ko mlada.k hiši pride . . . Jožef, prosim te, pojdiva oba." „Angela, bolje je, da ne hodiva . . . Rajši jutri!" „Ne, ne! Danes! Jaz ji moram pokazati, da ne bo tako, kakor se je bala. In to takoj danes, ko je prvi dan. — Jožef pojdiva!" „Ampak —". Obotavljal se je . . . hotel je ugovarjati ... bil bi navedel še pomislekov bogve koliko ... No, naposled se je vdal. Sledil ji je. Zdelo se ji je, da ginejo gube na čelu in da mu je obraz prijazno šaljiv, kakor včasih . . . Res: celo pošepnil ji je med potjo: „Morebiti je pa vendarle prav, da greva!" Samo pred vrati jo je zadržal še enkrat. Na čelo mu je silila skrb . . . hotel je ugovarjati . . . zadržati jo . . . A bilo je prepozno. Že je pritisnila na kljuko — že sta stala pred njo roko v roki — že jo je pozdravljala Angela ... In tedaj je bil led prebit. Nič hudega, nič nenavadnega se ni zgodilo. Materin obraz, izprva osoren, je postal čez hip le strmeč in iznenadjen ... In če je smela sklepati po Jožefovem obrazu, ki je poznal mater bolj ko ona, tedaj si je morala misliti, da bo materina začudenost prišla zdaj in zdaj v prijaznost in dobrodušnost ... Jožef je stal ob njej. Tudi njemu se je obraz vedril, in čelo mu je bilo gladko in vedro . . . „Angela, ti si angel!" je pošepnil komaj slišno. Pa mati je slišala. In je tudi razumela. Kako ne; saj si je na tihem morda sama želela angela ... In kakor da se odpira pred ženo nov, lepši svet: tako je stala s pogledom, uprtim v mlado nevesto pred seboj. Čez oči pa ji je šlo kakor mrena gostejša in gostejša: bile so solze ... In ko je imela mrena zakriti ves pogled, tedaj je bilo, kot da se je nekaj omehčalo okrog srca ... In med jokom je privrelo na dan: „Angela, res bodi angel! Bodi tudi moj angel!" P. Stanislav Škrabei in Mohorjeva družba. Dodatek življenjepisu. — Dodal družbeni tajnik J. H. I. Da bi bil imel p. Škrabec kaj opraviti z Mohorjevo družbo, bi ostalo slovenskemu svetu skrito, ako tega ne odkrijem jaz, ki sem priča temu kot nekdanji družbeni tajnik. Bil sem tajnik Mohorjeve družbe od jeseni 1886 do jeseni 1897. Vsako leto je bilo poskrbeti za šestero knjig, med katerimi so one z nabožno in pripovedno vsebino najbolj vlekle — tako, da je v letih mojega tajništva poskočilo število Mohorjanov od 35 tisoč na 70 tisoč. Mnogo so temu pripomogli dobro izbrani molitveniki, kakor: „Hodi za Kristusom", „Krščansko devištvo", „Mladeniča srečen pot", „Sv. Jožef" in drugi. Želel sem ustreči z molitvenikom še tretjeredni-kom sv. Frančiška, ki so pač v velikej množini tudi udje družbe sv. Mohorja. Odločil sem se za pisatelja pridobiti p. Škrabca; spoznal in cenil sem ga za modrega pisatelja-učenika in temeljitega jezikoslovca po tretjerednem mesečniku „Cvetje z vrtov sv. Frančiška", ki mu je bil ustanovitelj, previden pisatelj in urednik. Torej se napotim ob nekih počitnicah kar k njemu na Kostanjevico pri Gorici. Najdem ga v jutro po maši v samostanskej obednici. Sama prijaznost ga je. Pa tudi sama ponižnost in skromnost. Mojo pohvalo, da se imamo učiti od njega vzornika, skromno odkloni, češ, da ni kaj tako posebnega. Prošnjo za knjigo III. reda mi takoj usliši, samo da pristavi: „Če mi predstojniki to ukažejo; tudi upa, da bodo to storili; naj se družba le obrne do njih ..." Knjiga v obliki obširnega molitvenika bi imela obsegati dva dela: I. del zgodovino III. reda ter pravila razložena; II. del obrednik III. reda in molitve. P. Škrabec si je namišljal ter dosti o tem pisal, kako bi naj III. red po malem pripravljal pot slovenskemu bogoslužju. Čemu pa ni izišla nameravana tretjeredna knjiga ? Izišla je taka knjiga nekako ob istem času, a iz peresa drugega pisatelja frančiškana in drugod. To je bil molitvenik za tretjerednike patra Mežna-riča, ki je nedavno letos umrl. Ni kazalo, da bi družba onej izdaji delala konkurenco in zato sem odložil namero na poznejši čas. A kmalu potem je nanesla prilika, da sem radovoljno bil odložil tajništvo v roke g. J. Rozmana. Ako bi se bila namera spolnila po p. Škrabcu, vem, da bi bili dobili tretjeredniki kaj posebnega, delo, ki bi jih veselilo po modrej vsebini in lepem slovenskem besedilu. II. V drugem slučaju pa se je p. Škrabec sam obrnil na Mohorjevo družbo s prošnjo, ki se je tikala angelskega češčenja. Hotel in želel je družbene pomoči pravemu besedilu iz ust nadangela Gabriela ter sv. Elizabete. Namreč p. Škrabec, temeljiti jezikoslovec ne samo v slovenščini, ampak tudi v grščini in latinščini in drugih jezikih, je bil dokazoval na platnicah „Cvetja", da se slovensko angelsko češčenje ne glasi točno po grškem izvirniku (sv. Luka) in latinskej prestavi (sv. Hie-ronima) „Vulgati". Slovenci da molimo to češčenje preveč po nemškem besedilu. Po grško-latinskem se glasi: „Zdrava! (v ruščini: raduj se!), milosti polna, Gospod s teboj, blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad (plod) tvojega telesa!" Tistih vmesnih zvez „si", „je", „bodi" v grščini in latiščini ni, pač pa ne morejo izhajati Nemci brez teh zveznih glagolov. Tako pozdravlja mašnik z „Dominus vobiscum!" in ta pozdrav ugaja Slovencu najbolje v dobesednej prestavi: „Gospod z vami!" „Pax tecum!" — mir s teboj! (Tako tudi novejši pozdrav: „Hvaljen Jezus!") Nemec pa mora reči: „Gospod bodi — mir bodi (sei) s teboj!" — Teh neslovenskih veznikov smo se Slovenci navzeli vsled prestave iz nemščine, pod nemškim vplivom. Krenimo torej nazaj k slovenščini, ki natanko odgovarja izvirnej svetopisemskej besedi. Dobesedni prevod je dal p. Škrabec potrditi po goriškem škofu Jordanu ter ga na posebnem listku natisnjenega priložil „Cvetju", da si ga je vsak prejemnik mogel vdeti v molitvenik ter se privaditi pristnemu, po sv. Duhu navdahnjenemu besedilu, v katerem zvenijo posamezni stavki kakor pozdravljajoči vzkliki vzradoščenega občudovanja in strmenja. Lepo je bilo opazovati, kako so se Slovenci oprijemali pristne božje besede. Rajni goriški dekan Kragelj je v svojej razlagi malega katekizma za prvenco podal učencem to angelsko pozdravilo; sedanji škof ljubljanski dr. Jeglič so v nekem molitveniku navajali angelskega češčenja začetni besedi po p. škrabcu: „Zdrava, Marija! , . Uže je triumfovala „Zdrava, Marija". A čujte, kaj se zgodi! Pride novi veliki katekizem — v njem pa staro besedilo po nemškej molitvi angelskega češčenja, poleg pa še novotarija, ne odgovarjajoča besedi angelskej in Elizabetinej: „benedicta" — „bene-dictus": „blagoslovljena" — „blagoslovljen". Prijavili sta se: „blažena" — „blažen". Zastonj je torej bil opomnil p. Škrabec, da je to po-kvara, z ozirom na svetnike celo poniževanje Marije in Jezusa na nižjo stopnjo, na katerej „blaženci" in „blaženke" še čakajo na višje počeščenje, ko jih bode Cerkev proglasila za svetce. Zastonj je bil opozoril p. Škrabec, da sta priimka „blagoslovljen" in „blagoslovljena" Jezusu in Mariji tako bistvena, tako lastna, da se ne smeta premeniti. Postavil ju je sam Bog sv. Duh v nasprotje proti prokletstvu v raju, ko je Bog zl os lovil ali hudo rekel: „Proklet („maledictus serpens") ti kačon!" in: „prokleta (maledicta terra) zemlja". Ta z los lov, to prekletstvo odvzeti ima ona edina, ki jej je rekel angel: „Blagoslovljena ti med ženami", odvzeti po njem, ki ga je pozdravila Elizabeta: „In blagoslovljen sad tvojega telesa" — ter Cerkev pristavila: „Jezus!" Zato je sv. Ciril, prevajajoč angelsko pozdravilo na slovenski jezik, nalašč stvaril besedo: „blagoslovljena — blagoslovljen" — ko je še prej ni bilo v slovenščini ter je Nemci niti sedaj prestaviti ne morejo, da molijo le po latinskem: „gebenedeit". K večjemu bi mogli reči: „gesegnet" — besedo, ki so jo jeli rabiti poleg Slovencev še Čehi rekoč: „žegnana, žegnan — požehnana, požehnani". Ino zdaj v dobi, ko že preprost otrok celo na Koroškem sliši in razume, kaj je to: z blagoslovom maša, litanije; blagoslavljala se bode voda, sol itd., zdaj pa na mestu „žegnana", „žegnan" kar na-krat: „blažena, blažen!" — Kakor da bi zaspali razvoj jezika ter ne vedeli, da je bil uže očak Noe blagoslavljajoč zaklical: „Benedic-tus" — „blagoslovljen Gospod Bog Semov!" — Zatorej je „Bene-dictus" — blagoslovljeni — Mesijevo ime ter mora istotako biti ime roditeljice njegove. Ti imeni se ponavljata skozi celo sveto pismo starega zakona, razlagajo ji sveti očetje, kar beremo duhovniki ob Marijinih praznikih v „brevirju"; klicali pa se bosta dotlej, da celo neverni Judje porečejo: „Benedictus — blagoslovljen, ki prihaja v imenu Gospodovem!" Naposled se bodo na sodbi ločili oni, ki so „benedicti — blagoslovljeni" (po Jezusu s posredovanjem Marije) od onih, ki so „maledicti" — zloslovljeni ali prokleti. Odkritje Škrabčevega spomenika: Pevski zbor. Za ta prekrasni naslov Mesijev, iz katerega izvira ves blagoslov — časni in večni, dušni in telesni, se je bil torej goreče in znanstveno podprto boril naš p. Škrabec, pa istotako goreče za Me-sijeve matere isti naslov, po čije posredovanju nam dohaja Blago-slovljenec in blagoslov njegov. Boril — bi rekli — zastonj! Ne zastonj! Menda pomaga vendar še Mohorjeva družba, da zmaga čast Mesija in Mesijanke? Tako si je moral misliti dobri p. Škrabec, zakaj pisal je tedanjemu predsedniku Lambertu Einspielerju, naj družba vpliva, da se vrne angelskemu češčenju pristno besedilo. Napovedal je temu še nov razlog. Razlog blagoglasnega čuta. Tisto široko naudarjanje in nabijanje bliž ... bl£ž ... mu je žalilo uho in čut. Drugim tudi! Nam tudi! Na Koroškem namreč. Ko sem molil v Šentjurju nad Celovcem 1. 1912. še po starem, ne kakor domači župnik po novem, torej „žegnana" — ne „blažena" — me je po opravilu nalašč pohvalil zadovoljen starec rekoč: „Gospod, vi pa še lepo po starem žeberjete." — V Vetrinju pri Celovcu so se prišli možje župijani pritožit g. župniku dr. Amschlu, ker jim je to blaženje presedalo. Celo v Ljubljani — tako mi je pravil rajni faktor Mohorjeve tiskarne A. Legat —so nekateri pripisovali potres 1. 1895. nesimpatič-nemu: blaž ... blaž ... V obmejnih krajih sem se v molitvi nalašč držal starine, da bi ljudem ne jemal veselja nad staro njih govorico in načinom molitve; drugod, v trdo slovenskih krajih sem molil tudi po Škrabčevem besedilu, ki je pač potrjeno v rimsko-slovenskem „misalu" ter pri prekmurskih Slovencih in Hrvatih uže od nekdaj, kakor pri nas Slovencih po rajnem škofu Jordanu. Kaj li je tedaj ukrenil naš slavni rajni predsednik Lambert Ein-spieler? Rekel je: „Obžalujem, da ne morem pomagati, ker je besedilo potrjeno v katekizmu". — Ko pa je prišel kmalu potem, leta 1905., poziv, naj se za izdajo splošno-slovenskega „Cerkvenega molitvenika" besedilo molitev še enkrat pregleda in presodi, preden se potrdi in objavi, sva midva, rajni Lambert in jaz, zastran „blažen" izrecno zahtevala, naj se mu potrdilo odreče ter se popravi v „blagoslovljen." Lambert so navedli temu še en nov vzrok, češ, da so se pri svojih vizitacijah veronauka po slovenskih ljudskih šolah na Koroškem prepričali, da se „blažena, blažen" ne da pravilno razlagati . . . Čemu se zopet ni ustreglo tej odklonitvi ? Zvedel sem iz ust rajnega Einspielerja: „Zato ne, ker so vrgli zahtevo pod klop, rekoč, da se ne ujema s katekizmom." Odgovoril je: „Čemu pa dajete v presojo, če se potem ne ozirate na njo!" — Meni pa, ki sem ravno isto leto prirejal novo izdajo „Življenja svetnikov", je kot škofijski cenzor dovolil, da sem za 25. dan sušca, praznik oznanjenja Mariji Devici, smel zopet dati natisniti popolnoma po Škrabcu: „Zdrava, Marija!" — rekoč, ker to ni obredna knjiga. Ali je mari Škrabčeva borba ž njim vred pokopana? O ne! Vzbuja se — zdaj pa zdaj. Opomnilo se je brž, ko je „Cerkveni molitvenik" izišel, da bi se moglo pač tudi v „angelskemu če-ščenju" tako glasiti kakor v molitvi „češčena bodi Kraljica": „Jezusa — blagoslovljeni sad svojega telesa" ... Ko je v „Zgodbah sv. pisma" pod vplivom katekizma in molitvenika prišlo na dan netočno in po nemškem: „češčena si, blažena si, blažen je", je k temu opozoril mariborski „Voditelj": „Tako angel ni rekel." Tudi v „Vzajemnosti" so se poskušali popravki, ki so le v toliko zavozili, v kolikor so se odstranili od Škrabčeve prave poprave. Naposled pa smo prejeli nov, po vladiki dr. Napotniku ob 30 letnici njegovega škofo-vanja potrjeni prevod „Svetega pisma" novega zakona, v katerem prevajavec bogoslovja profesor dr. Zidanšek daje Sv. Duhu besedo nazaj prav po Škrabčevih dokazilih: „Zdrava, milosti polna, Gospod s teboj, blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa" . . . Hvala Bogu! „Res clamat ad Dominum" — reč kliče h Gospodu — Bogu; njemu se vrača beseda. Škrabec iz groba zmaguje! „Zdrava Marija" se poveličuje! Samo za zadnje prošnje delj še eno besedo. Kot tajnik sem bil mislii, da popravim, če rečem: „Prosi . . . zdaj in našo smrtno uro", torej prosti tožilnik: našo smrtno uro, namesto: na našo smrtno uro. A p. Škrabec je potrdil: „na našo smrtno uro", kakor tudi rečemo: na cvetno, na belo, na angelsko nedeljo. Torej: „nil innove-tur!" — ostani po starem: „na našo smrtno uro". III. Še enega stika se naj dotaknem med Mohorjevo družbo in p. Škrabcem. Omenil sem uže, kaj sem povedal prijaznemu učenjaku na Kostanjevici: „Da se imamo od njega učiti". Učili smo se ter porabljali njegovo znanstvo, njegov vzgled v pisavi slovenščine. To smo pokazali n. pr. v ohranitvi starih slovenskih imen za mesece. Po Škrabčevem vzgledu smo v naših knjigah dajali prednost domačim. Popravili smo kimovec v kimavec — kakor je to storil Škrabec v „Cvetju" ; tudi svečan bi bili popravili v sečen (mesec, v katerem drevje sečejo), srpan v srpen, a smo imeli pomislek zavoljo uže utrjene rabe. Pokazali tudi v naših molitvenikih. Mohorjeva družba je bila prva, ki je v lavretanskih litanijah začela klicati Marijo: stolp (ne turen) — kralja Davida, slonokoščeni, in to po vzorcu „Cvetja" v prvih letnikih, ker se je ta beseda v nekej Marijinej pesmi zglasila. Tudi prejšnji spoznovavci so postali spoznavavci. Preobilnega „1-jevanja" smo se po Škrabcu jeli ogibati. Ob začetnih klicih v litanijah smo rajši vztrajali pri starih kicavnikih „Kriste" — sliši, usliši nas! — Odstranjali smo nepotrebne „bodi", kakor: Čast[bodi], Češčena[bodi]. Najrajši bi bili rabili za „Čast" prav pravo staro besedo „Slava". Slava Bogu na višavah! — Slava Oču ino Sinu ino Svetemu Duhu! — Krščansko ljudstvo čuti, da sama „Čast" ni dovolj za latinsko „Glorija", ker moli (vsaj pri nas na Koroškem): Čast ino hvala Oč u ino Sinu ino Sv. Duhu! , Škrabec nas je dalje opomnil, da nimamo vojskinih čet ali trum, ampak^ le vojske ali vojne čete in trume, kakor tudi ženske ne nosijo ženskinih kril, ampak le ženska krila. — Kdor nam pride pred oči, ni navzoč, ampak navzoči ali navzočen. Berači so tisti, ki berejo ali beró — a navzoči niso tisti, ki navzejo ali navzó (kakor da bi imeli takšen glagol), ampak ki so nam prišli na-vz-oči ali pred oči. Če hočeš torej povedati, da je kdo pričujoč, smeš ali moreš tudi reči, da je ta ali ta navzoči ali navzočen, pa nikdar ne navzoč — na kar je bil davno pred Škrabcem opozoril jezikoslovec Caf v mariborskem „Vestniku". Toda, nič ali skoro nič se ne brigajo za take opomine ne pisatelji, ne časnikarji, ne govorniki. Ali brigati bi se imeli, posebno še brigati pripravljavci ali popravljavci tiska, knjig in časnikov, da bi se po njih ne pokvarjala (kar se žal v obilnej meri godi), ampak ohranjala in boljšala pristna govorica slovenska. Hvalo smo dolžni znanstvenikom, ki učijo pravo besedo ter opominjajo na napake; hvalo pa bodo dajali p. Stanislavu tudi znanstveniki, dokler se bo govorilo in pisalo slovenski. Njegovi spisi in letniki „Cvetja", ki jih je urejeval on, bodo ostali spominiki slovenščine — kakor Trubarja iz Dalmatina biblija — do skrajne dobe slovenskega in slovanskega jezikoslovja. A p. Stanislav škrabec si je postavil med Slovenci sa:m živ spominik v Marijinem češčenju. Leto 1919. je bila 6501etnica trojega angelskega pozdravila. Leta 1269. namreč je zaukazal največji učenjak frančiškanskega reda, cerkveni učenik sv. Bonaventura, ko je bil redu višji predstojnik, da se ima vsak večer pozvoniti ter Marija počastiti s trikratno: Zdrava, Marija! S tem se je začelo v kato-liškej cerkvi troje angelsko češčenje na dan — to je živi spominik sv. Bonaventure v krščanskem svetu. In živi spominik oču Stanislavu, največjemu slovenskih frančiškanov, bodi pristno svetopisemsko besedilo počeščenja: Zdrava, Marija!--A venec in žar spominiku? Marija Devica — Bogorodica. — Ne dolgo prej, da je odložil p. Škrabec uredništvo „Cvetja", je izrekel na njega platnicah znanstveno podprto željo, naj bi Slovenci z drugimi Sloveni vred Marijo imenovali, ne božjo porodnico, ampak: Bogorodico. Pač res! Porodnica je žena, ki je na porodu; „se-demtednico" sem jo nedavno slišal imenovati, ki se naj pazi in doma drži sedem tednov; božja je pa vsaka, ki je v božji volji, kakor tudi pravimo: ta človek je božji, služabnik božji, angel božji. Porodnica ima tudi več pomenov, kakor se pač naglasi, ali porodnica ali porčdnica, kakor tudi bolnica in b<51nica. Le ena sama pa je Bogorodica — Marija Devica. Nje pozdravljanje: „Zdrava, Marija!" — nje klicanje: „Bogorodica!" ostani Tebi, dika reda frančiškanskega živi in večni spominik. Orlovski tabor v Mariboru: Orlice telovadijo na Tezni. Odkritje spomenika p. Stanislava Škrabca. Opisal dekan Anton Skubic. Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1920. je prinesel opis življenja velikega slovenskega jezikoslovca p. Stanislava Škrabca. Naj koledarjevi čitatelji še enkrat vzemo v roke oni spis, pa bodo razumeli veliko slavnost, ki se je vršila v prijazni Hrovači pri Ribnici dne 12. septembra 1920. Slavnega rajnika rojstna vas Hrovača je bila ta dan vsa v mlajih, vencih in zastavah. Na trgu v Ribnici pa se je ta dan zbrala mnogotisočera množica ljudstva in prosvetnih društev s svojimi zastavami; v slavnostnem sprevodu je z rakovniško salezijansko godbo Dr. Jos. Mantuani govori slavnostni govor. prikorakal ta pestri sprevod v Hrovačo, kjer je ribniški dekan Anton Skubic na prostem služil sveto mašo, pri kateri je mojstrsko prepeval pevski zbor, broječ okrog 70 glasov. Po sveti maši mogočno zadoni Kimovčev „Hvalite Gospoda!" in dekan Skubic kot predsednik odbora odkrije spomenik, doprsni relief v naravni velikosti, z nagovorom „Velespoštovana gospoda, čislani rojaki, narod slovenski! Narod, ki svojih velikih mož ne časti, jih vreden ni! Te besede velikega škofa Slomška mi danes prihajajo v misel, danes, ko ribniška dolina, ko slovenski narod postavlja časten spomenik velikemu možu, velikemu sinu ribniške doline, ki je proslavil naš slovenski jezik med vsem slovanskim, da, med vsem učenim svetom. Niso mu brez vzroka ponujali vseučiliških stolic veliki narodi, kakor je bratski ruski narod; oni so vedeli, kaj je na polju jezikoslovja p. Stanislav Skrabec, ki se je rodil v tej vasi, tu v tej kmetiški hiši. Skromen, nepoznat redovnik je bil, ki ni iskal svetovne slave, ki jo je vsiljevano odklanjal, pač pa je v samostanski celici noč in dan delal za slovenski narod, za lepoto njegovega jezika, za njegovo slavo. Koledar 1921. 5 Mnogo velikih mož je rodila ribniška dolina, da imenujem Trubarja, Levstika, Stritarja; mnogo velikih mož je delovalo v tej župniji, kakor zgodovinar Schon-leben, pesnika Vodnik in Žakelj-Ledinski, pisatelj Holzapfel, narodni buditelj in veliki Jugoslovan dr. Janez Evang. Krek; v ribniški šoli se je, šolal naš pesnik Prešeren, in tu se je rodil vredni njihov vrstnik p. Stanislav Škrabec, kateremu se danes slovenski narod oddolžuje, ko mu postavlja nesmrten spomenik, kakor so nesmrtna njegova jezikovna dela. Ponižen samostanec je bil, ki je v samoti in tihoti delal neumorno za slovenski narod in materni jezik svoj. Ko bi danes stal med nami, bi se brezdvomno zgražal nad nami, ki z današnjim slavljem motimo njegovo ponižno misel. Toda ta ponižnost ga je dvignila za svetovnoznanega moža in kulturnega delavca slovenskega naroda, ki mu je dolžan mnogo, mnogo. Njegovemu delu veljaj današnje slavlje, da ne ranimo njegove ponižnosti. In narod, ki svojih velikih mož ne časti, jih vreden ni!" Potem, naznanivši natančnejši opis po naslednjem govorniku, konča: „Umakni se torej, zavesa, in pokaži slovenskemu narodu velikega sina! (Zavesa v tem hipu pade.) P. Stanislavu Skrabcu trikratna in večna slava!" Množica zaori trikratno „Slava!", godba zaigra, in nato se globoko spoštovanje pred samostanskim učenjakom javlja v tihem molku, v katerem nastopi vseučiliški profesor dr. Josip Mantuani in v slavnostnem govoru opiše slavljenčevo življenje, njega, človeka prelepih vrlin, duhovnika in redovnika ter slednjič učenjaka svetovnega slovesa ter oriše njegovo znanstveno delo, ki se je osredotočevalo v „Cvetju z vrtov sv. Frančiška", čigar platnice so postale dragocena stvar, Jki jih iščejo jezikoslovci kot zaklade. Zakaj neki? „Škrabec je bil naprednjak v svoji stroki; utiral je pot moderni učenjaški struji mnogo prej, nego se je sama zavedela. Odkar se je oglasil, je rastel njegov omen kakor val na morju, kadar ga podi vihar. Danes pa čujemo, kako se omenja krabčevo ime na učenih stolicah domačih in tujih univerz. Posebne zasluge ima za nas Slovence, ker je otel slovenščini samostojnost in ji dal možnost nadaljnjega razvoja. Vsak Slovenec brez razlike mora biti hvaležen našemu slavljencu za dolgotrajno, samozatajevalno, a uspešno delo, ker je z njim utrdil posredno tudi narodno zavest in obstoj slovenskega plemena. Pri tem pa ne pozabimo, da je zmogel škrabec to važno delo v tedanjih razmerah samo s pomočjo „Cvetja" oziroma njegovih platnic, to je, povedano z drugimi besedami, da izhaja otetba naše jezikovne samostojnosti in preokret v slovenskem jezikoslovju iz frančiškanskega reda, iz tihe meniške celice, na podlagi nabožnega lista. Škrabec je doprinesel najsijajnejši dokaz,vda prava vernost ne zavira napredka; ako bi ga zavirala, bi skromni menih Škrabec ne mogel postati voditelj slovenskih jezikoslovcev, kar je v resnici. A ne le Slovenci, ves učeni svet, ki se peča s slovenskim jezikoslovjem, mora biti hvaležen našemu slavljencu; kajti v svojih spisih je nagromadil toliko gradiva, da bo slonelo vse naše jezikoslovje za dolgo dobo na njem; Stanko je učenjaška posebnost, oče slovenskega jezikoslovja, dika ribniške doline, čast slovenskega naroda in ugled slovanstva med tujimi rodovi. Zato današnje slavnosti ne pozabimo nikdar; spomin na slovesne trenutke, ki jih pravkar doživljamo, bodi nam neprestano živ invsvež, na slavo lepi ribniški dolini ter njenemu velikemu sinu, očetu Stanislavu Škrabcu, kateremu kličemo danes in v bodoče: Slava!" Nato predsednik odbora izroči spomenik v varstvo ribniški podružnici Slov. dijaške zveze, ki je največ pripomogla k temu slavnostnemu dnevu. Pevski zbor in ljudstvo zapoje „Lepa naša domovina", dvignejo se ponosno kvišku društvene zastave, in s tem je prelepa slavnost končana. Spomenik je izdelal iz nabrežinskega marmorja Fr. Kralj, aka-demični slikar in kipar iz Dobrepolj pri Ribnici. Stal je 18.000 kron sam brez vseh drugih stroškov; pokrili so vse troške slavnega moža razumni slavitelji. Slava i njim! Orlovski tabor v Mariboru. Mnogo krasnih dni in sijajnih prireditev je že videl naš dični jugoslovanski Maribor. Nepozabljiv je 15. december 1918, ko sta Maribor in vsa njegova okolica obhajala tako velečastno ujedinjenje nove države SHS. Dražesten je bil 29. junij 1920, ko so Maribor, vsa Dravska dolina, Slovenske in Ljutomerske gorice sprejele z nepopisnim ognjem domovinske ljubezni in z žarnim veseljem junaškega kraljeviča, našega prvoboritelja regenta Aleksandra. Toda vse te prelepe dneve, praznovane v plamenu jugoslovanskega oduševljenja, nadkriljujejo mnogovrstne svečanosti Orlovskega tabora v Mariboru od 28. julija do 2. avgusta 1920. Obhajal jih je namreč ne samo Maribor s svojimi sosednimi okraji, temveč vsa Slovenija in ž njo vsa premila jugoslovanska domovina. Od Mure in Drave doli do Soče, Jadranskega morja in do Vardarja so doneli odmevi taborskega slavlja v Mariboru. Bili so to dnevi narodnega, slovanskega navdušenja, poveličani in harmonično spojeni s prepričanjem katoliških nazorov. Več mesecev je bilo tisočero rok v Ljubljani in v Mariboru pri napornem delu, da se izvrši vse priprave za velikansko svečanost. Obilni odseki so se neprestano trudili, da pripravijo v Mariboru stanovanja za toliko tisoč ljudi, da jim oskrbi prehrano za dobo njihovega bivanja v dravski prestolnici. Vsi zavodi s svojimi obširnimi prostori so bili najeti za sprejem dragih gostov. Kjerkoli je bila najti kakšna soba, vse se je uporabilo za stanovanja. Prvi gostje so prišli v četrtek 29. julija, zvečer ob 9. uri. Bili so naši bratje Hrvati iz Hrvatske, Slavonije, Bačke, Baranje, Banata, Bosne, Hercegovine in iz Dalmacije. Med njimi je bil križevački unijatski škof dr. Dioniz Njaradi. Na kolodvoru jih je pričakovala tisočera množica mariborskega občinstva. Sprejem je bil do solz ganljiv. V imenu katoliške dijaške lige je njen podpredsednik Ko-larek proslavljal trenotek, ko se v tako velikem številu prvič na severni meji naše države snidejo Hrvati in Slovenci, da si osnujejo načrte za narodno, prosvetno in gospodarsko delo v ujedinjeni domovini. Potem so, burno pozdravljeni, korakali v mesto, na čelu vseučiliščni in srednješolski dijaki iz Hrvatske, Slovenije in iz Belgrada. Taki prisrčni sprejemi na mariborskem kolodvoru in v mestu so se potem četiri dni, večkrat na dan, ponavljali. Prišlo je z rednimi in posebnimi vlaki 25.000 ljudi od vseh strani. Na vozovih ali na konjih je pa prišlo mnogo tisoč ljudi iz bližnje in daljnje okolice mariborske. Tolikih množic še Maribor nikoli ni videl. V teh dnevih je bilo po trgih in ulicah mariborskih velikomestno življenje in vrvenje, semtertja pravcata gnječa v ljudskem navalu. Navdušenje je rastlo od dne do dne. Na Aleksandrovi cesti je bil postavljen visok, s cvetjem in zastavami bogato okrašen slavolok. Zastave v narodnih in državnih barvah iz zasebnih hiš in uradnih poslopij so zaplapolale. Posebno lepo je bil ozaljšan ves Slomškov trg s škofovo, palačo, na Glavnem trgu pa mestna hiša, ki je vsa blestela v vencih, zastavah in orlovskih znamenjih. Sijajen sprejem je bil posvečen bratom Čehom, ki so prišli s posebnim vlakom, bilo jih je nad 500, v petek na jugoslovanska tla. Že ob meji v št. Ilju jih je čakalo tamošnje ljudstvo v veliki množici. Pozdravil je došle brate in sestre iz severa v imenu vseh obmejnih županov Franjo Thaler, ki je izrazil kipeče veselje vseh obmejnih Slovencev, da so prišli bratje Čehi med nje. Dr. šramek, modri voditelj katoliških Čehoslovakov, se je v vznesenih besedah zahvalil za tako iskren sprejem ter je povdarjal, da bo Orlovski tabor v Mariboru pričetek še tesnejše pobratimije med Čehoslovaki in Slovenci. Burno so Čehi pozdravili narodnega prvoboritelja v Št. Ilju, g. župnika Evalda Vračko. Ovenčani vlak je med viharnim pozdravljanjem dospel v Maribor. Na čelu sprevoda, ki se je po mestu razvil, so korakali nosilci čeških zastav, šest po številu. Sledila je dolga vrsta čeških gostov, med njimi 200 Orlov in nad 100 Orlic v svojih ljubkih, modrih krojih, češki trobentači so glasno oznanjevali njihov prihod. Šli so na Slomškov trg. Vzgleden red in vzorna razvrstitev je očarala mnogobrojno občinstvo, ki jih je med neprestanim vzklikanjem spremljalo po mestu. S prvega nadstropja svoje palače jih je pozdravil škof dr. Napotnik, pred palačo so jih pa pričakovali škofje dr. Jeglič, dr. Šarič in dr. Njaradi. Dr. Jegliču so Čehi priredili veliko ovacijo. Čehi so potem zapeli svoj čudno lepi „Kde domov moj" in „Pod Tatro", vsa večtisočera množica pa pretresljivo „Lepa naša domovina". Ta prizor na Slomškovem trgu'ostane vsem udeležencem ne-pozabljiv, take prisrčnosti ni moči popisati, se more le razumeti po navzočnosti. Češke Orlice so odšle k šolskim sestram, ki so jih s prav slovensko gostoljubnostjo sprejele kot svoje goste na stanovanje; vsi Čehi pa so bili nastanjeni v vojaški realki, kjer jih je poveljnik polkovnik Jakovljevič sprejel z uprav srbsko pobratimsko prisrčnostjo. V četrtek zvečer je bil svečan komerz na čast gostom v GOtzovi dvorani, ki je sicer največja v Mariboru, a je bila takrat dokaj premajhna. Navzočen je bil kot zastopnik prestolonaslednika regenta polkovnik Bogičevič z mnogimi častniki. Navdušenje je bilo splošno. Govori škofov dr. Napotnika in dr. Jegliča, dr. Leskovarja, dr. Hohnjeca in Jos. Pirca so bili sprejeti z dolgotrajnim odobravanjem. Enak, po nekaterih okoliščinah še sijajnejši slavnostni večer je bil v petek v isti čarobno razsvetljeni dvorani. Udeležba je bila še večja. Med navzočnimi sta bila tudi nadškof dr. Bauer iz Zagreba in dr. Marušič, škof senjski. Med slavnostjo je dospelo v dvorano 30 francoskih gostov iz Francije in Belgije, najboljših telovadcev različnih organizacij. Njihov prihod je vzbudil pravi vihar odušev-ljenja. Francoske, mojstrsko izdelane zastave so žele neomejeno priznanje. Njihov govornik je bil pozdravljen z gromovitim ploskanjem. Ti pozdravi so bili glasen odmev jugoslovanske ljubezni do veledušnega francoskega naroda, ki je v svetovni vojski tako trpel in s svojo preslavno zmago tudi nam pomogel razrušiti verige krute sužnosti. Na odru pa so iz krepkih čeških grl zaorile češke narodne pesmi, kar je zopet povzdignilo slavnostno razpoloženje. Bil je to diven večer v žareči luči slovansko-francoske vzajemnosti. Orli-konjeniki na Aleksandrovi cesti^prijsprevodu. Prihodnja nedelja, 1. avgust, je bila določena za vrhunec vseh slavnosti Orlovskega tabora. Kdor jo je videl v Mariboru, je ne bode nikdar pozabil. Spomin na njo bo z nami lege! v hladni grob. Na vse zgodaj so že množice napolnile ulice mariborske. Na različnih trgih so zaigrale godbe, bilo jih je 12, vesele budnice. Nepregledne množice so se zbirale fc velikemu sprevodu po mestu na Glavni trg. Bil jim je začrtan natančen red, ^ katerega so se morale vestno, do minute, oklepati. In to so vzorno izvršile. Občudovanja vredna je bila natančnost, s katero se je ves vspored vršil. Najlepše spričevalo, kako se more naše ljudstvo organizirati! Prvi so došli na Zrinjski trg Orli-konjeniki, njim so sledile pestre narodne noše, Orli s fanfarami in alegorija na vozu „Kralj Matjaž", ki je vzbudil toliko pozornosti. Za temi je korakala Jugoslovanska kmetska zveza z mnogobrojnimi člani. Sledila je jeseniška godba in Jugoslovanska obrtna zveza. Slovenski visokošolci in srednješolci za njo; potem zopet narodne noše. Za mengeško društveno godbo so korakala češkoslovenska odposlanstva, odposlanstva prijaznih nam držav. Za svetinjsko godbo so korakali ameriški Jugoslovani, pevska zveza „Ljubljana", Slomškova zveza in hrvatsko učiteljstvo. Zopet dva voza narodnih noš. Za višnjegorsko orlovsko godbo so šli Primorci in Korošci z značilnimi napisi, oboji navdušeno pozdravljeni. Sledili so češki Orli in Orlice, Orli iz Amerike, za njimi telovadci iz Francije in Belgije. Potem Hrvatska Omladina, za njo skupina nad 300 narodnih noš iz Bosne, Hercegovine in Dalmacije, ki so vzbujale po svoji pestrosti, umetnosti in bogastvu veliko pozornost. Med sviranjem salezijanske godbe iz Ljubljane je korakala nepregledna vrsta Orlovskih zvez. Pogled na dolge vrste Orlov in Orlic iz vse Slovenije je bil veličasten. Sledilo je zopet več godb in vmes delavstvo Jugoslovanske strokovne zveze. Posebno pozornost so vzbujali rudarji v svojih zgodovinskih nošah. Za temi so prišle dolge vrste občinstva iz Maribora in njegove okolice, Taz-lične družbe in organizacije. Pet četrt ure je trajal sprevod do Glavnega trga, kjer so se skupine v najlepšem redu razvrstile. Bil je poln ves prostorni trg. Tolika različna množica je nudila čaroben pogled. Najodličnejši gostje, cerkveni in svetni dostojanstveniki, častniki in uradniki, ki so na posebnem odru prisostvovali svečanosti, so izražali svoje občudovanje z vsem priznanjem nad tako vrlo prirejeno svečanostjo. Okna obstranskih hiš so se trla radovednih gledalcev. Pri Marijini sohi sredi trga, pri tem slovečem spomeniku mariborske zgodovine, je bil postavljen oltar, ves v rožah in zastavicah. Pri njem je opravil mariborski vladika dr. Mihael Napotnik tiho sv. mašo, pred oltarjem pa je bilo šest klečalnikov za šest na-vzočnih cerkvenih knezov, z zagrebškim nadškofom dr. Bauerjem na čelu. Bila je to pač najsijajnejša cerkvena slovesnost, karkoli jih je Maribor videl. Kar je službo božjo posebno povzdigovalo, je bilo mojstrsko umetno petje pevskega društva „Ljubljana" s spremljeva-njem celotne vojaške godbe Dravske divizije; pela se je pod spretnim vodstvom profesorja Bajuka staroslovenska maša dr. Kimovca. Po sv. maši je imel škof dr. Napotnik cerkveni govor o snovi „Bog z Vami". Po službi božji se je vršil na Glavnem trgu prvi jugoslovanski Orlovski tabor. Govorniki so nastopili na balkonu mestne hiše. Množica, cenili so jo nad 30 tisoč, je govorom sledila z napeto pazljivostjo. Na obrazih se je poznal znak mogočnih srčnih občutkov; veselje in oduševljenje, ponos in samozavest je prevevala tisoče in tisoče. Dvojna ideja: verska in narodna, je strinjala te nepregledne vrste, mogočno sta vzkipeli ti ideji v globočinah src. Predsednik Orlovske Zveze Jos. Pire je pozdravil navzočne, pred vsemi zastopnika prestolonaslednika regenta Aleksandra, potem navzočne cerkvene kneze, ter vse vojaške, svetne in duhovske oblasti. Za njim je govoril minister za poljedelstvo dr. Svetozar Jankovič. Akoravno je pravoslavne vere in Srb,*je govoril za katoliško idejo in za naše slovenske pravice s tolikim navdušenjem, da so ga množice strmeč občudovale. Med drugim je rekel: „Bratje Slovenci! Preživeli smo strašna leta vojske, v katerih smo morali biti priče te največje mesnice, kar jih pozna zgodovina. Ta leta trpljenja pa niso bila zaman. Prinesla so nam osvobojenje in združitev, uresničenje tiste misli, za katero so se trudili najboljši duhovi med Slovenci, Hrvati in Srbi. Tem letom trpljenja se moram tudi jaz zahvaliti, da imam čast pozdraviti tako krasno zborovanje slovenskega ljudstva, zborovanje tako ogromno in veličastno, kakršnega doslej še nismo videli na tleh Jugoslavije. Zbrali ste se tukaj verni Slo-venci-katoličani. Kot pravoslaven brat vas na tem zborovanju iskreno pozdravljam in vam kličem: Čuvajte svojo katoliško vero! Zakaj, to vemo vsi, da je narod brez vere žival in da brez verske podlage ne more obstojati noben narod in nobena država. Med katoličani in med pravoslavnimi ne more biti nobenega nasprotja. Naše edinstvo je popolno. Imeti moramo en parlament, en zakon. Kar zaboli Srbe, zaboli tudi Slovence in Hrvate; in kar boli Slovence, boli tudi Hrvate in Srbe. Naša država mora biti pravična vsem in v njej vsi enakopravni. V tem imenu vas, dragi bratje Orli, ko Srb iskreno pozdravljam: Dvignite se, širite se, razpnite krila in priletite tudi k nam v Srbijo. V tem imenu pozdravljam tudi tukaj v tem ogromnem številu zbrano ljudstvo, ki je izraz vaše organizirane moči in zaključujem z vzklikom: Bog živi naš trojedini narod Srbov, Hrvatov in Slovencev! Bog živi Nj. kr. Veličanstvo kralja Petra in prestolonaslednika Aleksandra!" Besede ministra dr. Jankoviča so izzvale vihar odobravanja. Vtisk je bil silen in pretresljiv. Nato je dr. Anton Korošec med mnogokratnim odobravanjem govoril o moči naših organizacij, pred vsemi naših Orlovskih zvez. Dr. Šramek, zastopnik češkoslovenske republike, je govoril o nujni potrebi slovansko-katoliške solidarnosti ali skupnosti. Bernard, zastopnik francoskih telovadcev, je omenjal vez ljubezni, ki je že ob Napoleonovem času med Slovenci in Francozi obstojala ter se mora odslej še krepkeje razživljati. Poverjenik dr. Remic je v imenu ljubljanske vlade pozdravil tabor. Dr. Belič iz Djakova, zastopnik Hrvatov, je visoko ocenjeval versko prepričanje Slovencev in organizatorično moč. Mr. Grdina iz Amerike je v jedernatem govoru, ki je posebno kmetsko ljudstvo do solz ganil, izrazil pozdrave svojih ameriških rojakov. Bodril je s plamtečimi besedami naše ljudstvo k delu, treznosti in vztrajnosti v dobrih sklepih. Z narodnimi slavospevi je bil sklenjen Orlovski tabor ob eni uri popoldne. Zapustil je neizbrisljive spomine. Popoldne ob 3. uri je bila telovadba na Teznu pri Mariboru. Rahel dež ji je nekoliko zakasnil začetek. Velikanske procesije so potovale iz mesta na Tezen. Vsi tisoči iz mestnega zborovanja so vrveli tja na obširno livado. Bila je vsa v zastavah. Na obširnem prostoru so bili pripravljeni odri in tribune, ki so se kmalu napolnile do zadnjega sedeža. Okoli in okoli so pa še tisočere množice oblegale telovadni prostor. Kot prvi telovadci so nastopili gostje iz Francije in Belgije. Njihovo izvajanje prostih vaj je bilo tako popolno in dovršeno, da je vzbujalo strmenje in vsesplošno občudovanje občinstva, ki ni moglo prehvaliti neke posebne elegance in očarujoče spretnosti. Bili so to itedosegljivi mojstri v prostih vajah, kakor tudi pozneje na orodju, kjer so dosegli uprav višek telovadne izurjenosti. Ni čuda, da je občinstvo spremljalo vse njihove nastope z viharnim, dolgotrajajočim odobravanjem. Odnesli so prvi lovorov venec; orjaško in slavno je bil zaslužen. Za njimi je nastopilo 700 Orlov, deloma Slovencev, deloma Čehoslovakov, potem okoli 500 Orlic. Proizvajali so vsi proste vaje na orodju. Vse vaje so vrlo dobro ugajale. Občinstvo jim je z največjim zanimanjem sledilo. S pohvalo in burnim ploskanjem jih je odlikovalo, Ves čas telovadbe so bili navzočni: Zastopnik regentov, vsi škofje, več članov deželne vlade, mnogo častnikov, uradnikov in drugih odličnih gostov. Po telovadbi je poverjenik za uk in bogočastje ter član Orlovskega predsedstva dr. Karel Verstovšek prebral brzojavko prestolonaslednika Aleksandra, v kateri se zahvaljuje za pozdrav, poslan mu z Orlovskega tabora. Orisal je nadalje veliki pomen Orlovskih organizacij ter s poudarkom omenil, da bodo Orli močna jugoslovanska armada. Zaključil je svoj govor s trikratnim „Živio!" na kralja in prestolonaslednika, kar je vzbudilo burne ovacije naši narodni dinastiji. Pomenljivo je kronala celo slavnost himna „Bože pravde", kojo so navzočniki poslušali odkritih glav. Tak je bil potek Orlovskega tabora, skromno orisan na zunaj, pred svetom. A še bolj pomemben je bil tabor po svojem notranjem delovanju. V Mariboru so se zbrale vse naše mnogoštevilne organizacije, bilo je zbrano vse, kar dela na verskem, prosvetnem, narodnem, karitativnem in socijalnem polju. Prišlo je dijaštvo, moško in žensko, duhovništvo, učiteljstvo, delavstvo, poljedelstvo in obrtništvo. Vse panoge raznovrstnega dela za narodni blagor so bile zastopane. Na stotine je bilo stanovskih zborovanj, na tisoče sklepov in načrtov je bilo po napornih razpravah sklenjenih. Tabor je hotel doseči preobrazbo vsestranskega narodnega napredka in prave prosvete. O le-tem uspehu bo zgodovina poročala. Kakšni bodo uspehi, je od nas odvisno. Za vse pa veljajo zlate besede, katere je ob sklepu zborovanja kršč,-socijalnega delavstva predsednik Jos. Gostinčar izgovoril: Mi na delo! Naše delo pa naj blagoslovi Bog! Dr. Ant. Medved. Čehi v sprevodu, Svetovni dogodki. (Spisal dr. Vinko Šarabon.) rav malo prostora imam. Dobro le, da se od lani do letos ni zgodilo nič takega, kar bi zahtevalo obširnejši opis. Povsod je še vse negotovo in nestalno, vse se prenavlja in vre. Pri nas tudi. Kakor smo že lansko leto omenili, je prvemu veselju in prvi navdušenosti sledilo razočaranje. Predstavljali smo si razvoj drugačen, kakor se pa vrši. .Pa mora tako biti, ker se naši predstavniki niso povspeli na višino zahtev naših dni. Za malenkosti se pulijo in trgajo, zgodovina pa gre naglim korakom naprej in ko je prepozno, se ozr6 in gledajo za njo. Saj tudi drugod ni dobro, a reči smemo, da bi bilo pri nas lahko dosti bolje kakor je. Lani smo napisali v „Koledarju" naš nazor o ustroju države, izrekli smo se za avtonomijo. Bili smo takrat precej osamljeni; danes so pa razen par čudnih navdušencev vsi Slovenci za to. Mora tako biti, razvoj tako hoče. Stokrat in stokrat smo poudarjali v šoli in zunaj, da se proti koraku zgodovine ne da nič opraviti; kakor niso mogli preprečiti stvarjenja Jugoslavije, tako tudi nihče ne bo mogel preprečiti avtonomije posameznih naših pokrajin. Bolj ko bodo centralizirali, bolj bodo pokrajine lezle narazen. V pametni avtonomiji bo obstoj in razvoj naše države stokrat bolj močan in varen kakor pa v sedanjem nespametnem vedno naraščajočem centralizmu. Bomo že videli. V zunanji politiki ne pridemo nikamor naprej. Če se nam zgodi kaj neljubega, slišimo iz Belgrada kvečjemu kak jako tih in lahen protest, potem je pa zopet mirno. Danes, ko to pišem, 18. oktobra, ni še urejeno jadransko vprašanje, pač pa smo doživeli najžalostnejši dogodek v zgodovini Slovencev sploh, nesrečni plebiscit na Koroškem pred tednom dni. Rečem, najžalostnejši dogodek. Zakaj ponemčevanje v srednjem veku se je vršilo neopaženo, ne da bi se bil kdo zavedal; in tudi ponemčevanje v drugi polovici preteklega in v začetku sedanjega stoletja je zadajalo Slovencem rane le počasi. Udarec 10. oktobra nas je pa zadel s polno silo, nepričakovano in zato tem občutneje. Slovenski narod stoji ob grobu svojega prvorojenca, najlepšega svojega sina, plaka, globoko plaka. Zaradi par glasov naj bo zibelka slovenstva v tujih rokah? Kaj naj napravimo? Delajmo in zbirajmo moči, zakaj borba še ni končana. Kolikrat smo v Koledarju že prerokovali in vselej prav. Pomoč nam more in mora priti, na znotraj od nas samih, na zunaj od naših bratov na vzhodu, kadar bodo ozdraveli sami. Moč njihova je velikanska, kljubuje vsemu svetu in bo pomagala tudi nam. Mir v Parizu bodo revidirali in v naročje svoje bo sprejela mati Slovenija prvorojenca, vstalega od smrti. Seveda se mi bo marsikdo smejal, ko bo to bral, a jaz sem trdno prepričan, da bo tako. So še drugi izhodi, a ta bo najlepši in najčastnejši. Plebisciti so se vršili dosedaj tudi še v šlezviku in ob mejah Poljske. Severni del Šlezvika pripade Danski, južni Nemčiji Narodnostna karta in pa zgodovina nam pravita, da je prav tako. Zelo slabo je pa izpadel plebiscit za Poljake. Nad 90% glasovalcev se je i v Zahodni Pruski i v Vzhodni Pruski izreklo za Nemčijo. Tam namreč, kjer se je sploh plebiscit vršil. Opravičuje pa Poljake dejstvo, da se je vršilo glasovanje v najtežjih dneh nove poljske republike. Na nam nerazumljiv način so se dali namreč Poljaki preslepiti po Francozih in drugih in so udarili na ruske bolj-ševike. Po prvih napadih se jih je prijela ošabnost in računili so na vhod v Moskvo. Pred 300 leti so bili res že tam. Brusilov je pa ta čas rusko armado organiziral in ko so bili Poljaki že globoko notri v Rusiji, jih je prijel. Hitreje kakor naprej je šlo tedaj nazaj. Šele pred Varšavo so se ustavili, s francosko pomočjo so rusko ofenzivo zavrli. In v teh nesrečnih dneh se je vršilo glasovanje. Sicer so Poljaki preje rekli, da v slučaju neugodnega plebiscita zasedejo z oboroženo roko one pokrajine, a dosedaj jih še niso. Odstotki so previsoki. Na Nemškem delajo. Opustili so osemurni delavnik, hočejo zopet kvišku in kakor smo že rekli, se jim bo to tudi posrečilo. Čakajo še plebiscita v Gornji Šleziji, ki bo pa skoro gotovo drugačen kakor oni v Prusiji. Glede Nemške Avstrije je pa samo vprašanje časa, kedaj se bo priklopila Nemčiji. Za nas Jugoslovane nastane v tem hipu velikanska nevarnost, ob naših mejah se pojavi Velika Nemčija. To bi morali v Belgradu vedeti in posvetiti meji na severu veliko, veliko več pozornosti. Saj so nemško pest vendar že dosti občutili. Pa človek hitro pozabi, zlasti če je sam vase zaljubljen. Italija se nam zdi kakor puran, tako se napenja. Ker gleda samo naokoli, premalo pazi na notranji razkroj. Nam ne dovoli prostega dihanja, težko čutimo njeno bližino. V Franciji, Belgiji itd. gre stara pesem naprej. Kapital raste, z njim draginja, štrajki dan na dan. Je pa vseeno, ali sedi na stolu Millerand ali Deschanel ali kdorsibodi. To bo toliko časa, dokler se ne bo izvedla pametna socializacija, ki je pa najbrž ne bo nikoli. Kakor Mojzes napenjamo oči in gledamo v obečano deželo socialne pravičnosti in oči bo napenjalo še dosii rodov za-nami. Isto na Angleškem, boj med onim, ki je zgoraj, in onim, ki hoče na vrh. Uspehi zunanje politike so pa za spodaj ležečega pesek v oči, da situacije svoje natančno ne spozna. R u m u n i j a je zelo povečana, dosti več kakor je zaslužila; ne bo obdržala vsega. Besarabijo bo čisto gotovo izgubila, vzeli jo ji bodo enkrat Rusi in kar bo najbolj smešno, z svečanim dovoljenjem in podpisom Anglije, Francije in Italije, največje rumunske prijateljice. Bolgarija žaluje, preveč so jo prikratili. Ne vem, če je politika Jugoslavije prava, da smo vzeli Caribrod, Strumnico i. dr. Tako ne bomo prišli do sporazuma. A zaenkrat v Sloveniji še nimamo v tem oziru pristašev, imeli jih bomo pa v desetih letih prav veliko, če ne vseh. Enega tudi sedaj Bolgarom ne moremo odreči: resni in pridni delavci so. Grčija je preveč použila in še ne more prebaviti. Boji-se, da bi ji' plena kdo ne iztrgal in išče zaveznikov. Tako tudi Češkoslo-venska, Poljska, Rumunija. Sklepajo zvezo, takozvano „malo antanto", Regent Aleksander položi venec na Prešernov spomenik v Ljubljani. (Fot. Fr. Marinko v Ljubljani.) ki naj garantira (zagotovi) državam sedanjo posest. Povabili so tudi Madjare, nas in Bolgare. Ta antanta ne bo držala, že zato ne, ker bi bili Bolgari in Madjari le prisiljeni v njej, saj je sklenjena v prvi vrsti proti njim. Res ne bo držala; kakšen interes naj pa ima n. pr. Čeh ali Poljak na obstoju Grške ali pa nasprotno? Vsak pojde svojo pot in bo od trenutka do trenutka iskal novih „antantarjev". Glede Madjarske si ne upam veliko prerokovati. Išče si kralja. Češkoslovenska ljudovlada ima veliko sitnosti.vNajveč preglavice ji delajo Slovaki in pa tešinjsko vprašanje. Čehi so kot notranji politiki preveč neokretni in hočejo drugim s silo vtepsti svoje mnenje, zasmehujejo navade Slovakov, njih obrede, šege itd. Madjari pa niso bili taki in so na drug način več dosegli. Gotovo se bodo pa tudi Čehi spametovali. Novo pristanišče delajo v Bratislavi ob Dunavu. Izpodrine naj tržišče na Dunaju; ne vemo, če bo šlo. Skandinavski državi s Švico so še najbolje urejene. Žalostijo nas homatije v Rusiji. Izhoda zaenkrat ne vidimo nobenega. Toliko opažamo, da strogi boljševizem ponehava in se poraja zmerni socializem. Saj drugače tudi biti ne more. O ne-možnosti komunizma smo že lani pisali. Da bi le kmalu prišlo tako daleč, da bi se narod oddahnil, da bi delal v pravi smeri. Iz Rusije bo prišel potem žar socialne pravičnosti tudi k nam. V Afriki nič novega; nemških kolonij še niso končno razdelili. V Aziji so vzeli vse Angleži; nasprotnika nimajo, odkar ima Rusija doma dosti opraviti. Menda bodo Turki vendar enkrat zapustili Evropo in šli nazaj v Azijo. Dosti dolgo so bili tukai, okoli šest sto let. Tiste pobune in „svete vojske" v Mezopotamiji itd. pa so samo za časnike, kakor je bil n. pr. začetkom vojske afganski emir, ki je marširal s „700.000 vojaki" proti Rusom. Strašno! Čez Hindukuš! Amerika se je naveličala, vznevoljena je zapustila Evropo in gleda le oddaleč, kako se stvari vrše. Lahko je ponosna: vojsko je dovršila in tudi po vojski izkazala Evropi toliko dobrot, da je mogla mirno zapustiti nemirna evropska tla. Da je Evropo gospodarsko zasužnjila, je moralo priti pač samoobsebi. Razveseljiv, žal, ta pregled ni. Dve leti prerokovanih Kitschener-jevih petih let sta že pretekli, še tri leta in razmere bodo boljše. Vendar je doživela okršena naša Slovenija posebno veselje v dneh od 26. do 29. junija. Namestnik kralja Petra L, njegov sin, regent Aleksander, je prišel med nas. Od Brežic pa do Ljubljane in Bleda in odtod zopet do Celja in Maribora ena sama veriga slavlja in radosti. Saj imamo svojega vladarja, sina kmetiškega srbskega rodu Črnega Jurija, med seboj! Razumeli smo se. Vsak je lahko ž njim govoril v svoji materinščini. Tega dozdaj še ni bilo nikdar v dolgi vrsti habsburških vladarjev. Razodeli so Visočanstvu svojo narodno bol in gorečo željo po skorajšnji osvoboditvi Slovenci iz ne-odrešenih, po tujcu zasedenih ozemelj Istre, Primorske in Koroške. Znalo se mu je, da čuti njihovo skrb in bolest. Tolaži jih ... Vsepovsod ista ljubezen in vdanost, ista odkritosrčnost in zaupnost, pa naj ti je v Ljubljani ali Mariboru, ali v Celju ali v Brežicah. Na Bledu je potegnil za zvonec romarske cerkve na otoku, želeč in proseč sreče in božjega blagoslova slovenskemu narodu. Bog ga usliši! Regent Aleksander ob prihodu v Maribor na dravskem mostu. Imenik krajev, čč. p. n. poverjenikov in število udov v letih 1918—1920 Družbe sv. Mohorja. Pokrovitelj: Prevzvišeni, premilostljivi gospod dr. Adam Hefter, knez in škof krški itd. itd. itd. 1. Goriška nadškofiia. 1918 1919 1920 1. Dekanija Bovec. Župni urad....................6 2 2 Log. Klobučar Andrej, kurat..................96 3 3 Soča. Aljančič Vinko, župni upravitelj..........49 1 — Trenta. Kodrič Ivan, kurat..................30 — — 2. Dekanija Cerkno. KunŠič Ivan, župnik-dekan .... 224 — — Bukovo. Pišot Ivo, župni upravitelj............56 — — Jageršče. Sok Anton, župnik................34 — — Novaki. Kenda Ivan, kurat..................93 9 9 Orehek. Hliš Franc, vikar..................40 — — Otalež. Kos Josip, kuTat....................Ill 1 1 Ravne. Hliš Franc, župni upravitelj............32 2 2 Šebrelje. Ivančič Jožef, župni upravitelj .... 66 1 1 Police. Pajntar Stefan, dub. pom................19 — — 3. Dekanija Crniče. Novak Alojzij, dekan ...... 118 1 1 Ajdovščina. Kmet Mib., župni upravitelj ... 73 1 1 Batuje-Selo. Leban Ignacij, župnik..........86 2 2 K a m nje. Plesničar Ant., župnik..............194 1 1 Sv. Križ. Rejec Ivan, župnik »................135 3. 3 Lokavec. Crnigoj Henrik, vikar..............111 — — Osek. Franke Franc, vikar..................53 1 1 O t lic a. Pl. Posarelli Štefan, župni upravitelj ... 90 — — Sem p as. Kodermac Štefan, župni upravitelj ... 84 5 5 Sv. Tomaž. Cigoj Leopold, vikar..............62 — — Velike Žablje. Rejec Ivan, župnik............45 — — 4. Dekanija Devin........J............1 1 J Brestovica..............................1 1 1 Gabrije................................1 1 Kostanjevica............................1 1 1 Mavhinje. Štanta Vinko, vikar..............22 — — Nabrežina. Vodopivec Josip, kurat............38 — — Opatjeselo..............................1 2 2 Šempolaj. Švara Fr., vikar..................69 — — Zgonik. N5mec Bogomil, župnik..............56 — — 5. Dekanija G o r i • a. Žigon Jos., cerkvenik............140 31 27 Št. Andrež. Lutmann Ben....................5 2 2 Čep o van. Pire Val., župnik ..............105 1 1 Grgar. Godnič Josip, kurat..................23 3 3 Kronberg. Vodopivec Vinko, župnik..........15 — — Lokve. Bntkovič Peter, župni upravitelj .... 67 — — Št. Maver ..............................1 — ~ Pevma. Kumar Janez, župnik.........2 1 1 Solkan. Rejec Jakob, župnik . . ,............17 7 5 Trnovo. Volk Janez......................26 — — Sv. Gora .. ...............— 1 1 Podsabotin............._•_—_1_~ Odnos . . .- 2.498 86 78 \ Prenos . . . 2.498 86 78 6. Dekanija Kanal............................3 3 1 Avčp. Žnpni urad..........................32 2 2 Banjšice. Strgar Zofija....................3 — — Gorenjepolje. Mežan Vinko, vikar............33 2 2 Kal. Močnik Fr., kurat......................33 3 3 Levpa. Žnpni nrad........................17 — — L oko ve o. Trdan Herman, kurat..............56 2 2 Lom....................................1 1 1 Marijino Celje. Makuc Alojzij, vikar..........60 V- — Kučinj. Fon Jos., vikar «..!..............5 5 5 Srednje.......................— 3 3 7. Dekanija Kobarid..........................4 4 4 Borjana. Shejbal Jož., vikar................45 2 2 Breginj. Andrejšek Fr., župni upravitelj .... 66 2 2 Kred. Matelič Alojzij......................50 — — Livek. Jelovčan Pavel, knrat................90 — — Logje. Knavs Valentin, vikar................40 2 2 Sedlo. Andrejšek Franc, vikar................83 3 3 8. Dekanija Komen. Valentinčič Ign., dekan..........148 4 4 Branica. Štnid Fr. Seraf., duhovnik............47 — — Gaberje. Doktorič David, kurat..............80 1 1 G a br o vi ca. Vnga Ivan, vikar................21 — — Gorjansko. Oblak Karel, kurat..............61 1 1 Kobjeglava. Zega Valentin, kurat............1 — — Pliskovica. Abram Fil., vikar ..............70 — — Rihenberg. Štrancar Jož., župnik............276 2 2 Škrbina...........................1 2 2 Šmarje. Kranjec Fr., iupnik................91 8 8 Štanjel. Kos Janez, kurat..................66 1 1 Š"tjak. Drašček Ivan, kurat..................87 1 — Veliki Dol. Stubelj Leopold, vikar............3S — — Vojščica................................1 1 1 9. Dekanija Kormin............................1 — — Mimik. Knfol Anton, duhovnik..............31 1 1 Oedad..................................2 — — 10. Dekanija Ločnik............................1 1 1 Biljana................................1 1 1 Cerovo. Jarec Jan. Ev., kurat................15 1 1 Števerjan. Jarec Jan. Ev., kurat..............10 1 1 Fojana. Špicer Ivan, vikar..................42 — — Gradno. Podobnik Ivan, vikar................50 1 1 Kojsko. Sedej Ciril, župni upravitelj..........63 2 2 Kožbana. Lenardič Frid., župnik..............54 — — Šlovrenc v Brdih. Kolin Pij, duhovnik .... 33 1 1 Sv. Martin. Kodelja Josip, župnik............31 1 1 Medana. Vidmar Anton, kurat ..............119 1 1 Vedrijan ..............................1 2 2 Vipolže. Krmac Ant., učitelj................43 1 1 11. Dekanija Št. Peter pri Gorici ................1 6 1 Bilje. Zamar Ciril, kurat....................15 1 1 Dornberg. Lavrenčič Franjo, župnik..........111 1 1 Miren..................................2 2 3 Prvačina. Primožič Josip, župnik............90 1 1 Renče. Pipan Valentin, župnik................38 — — Sovodnje ..............................1 1 1 Vrtojba................................5 4 3 Odnos . . . 4.857 171 155 uprav 12. Dekanija Tolmin. Rojeo Ivan, dekan . . . Dolenja Trebuša. Podberšček Štefan, župni Drežnica. Likar Jožef, kurat .... Gorenja Trebuša. Leban Albert, knrat Grahovo ............ Idrija pri Bači. Razpet Fr., župnik Kam no. Pisk Anton, vik. nam. . . . Libušnje. Pisk Anton, vik. nam. . . . Sv. Lusij a. Munih Ciril, župni uprav. . Nemški Rut. Grilanc Josip, župnik . . Obloke. Abram Josip, vikar .... Pečine. Batič Val., vikar...... Podbrdo. Kragelj Valentin, župnik . . Podmelec. Kovačič Ivan, župnik . . . Ponikve. Belč Veneeslav, vikar . . . Roče. Klopčič Fr., župnik..... S tržiš če. Seljak Ivan, vikar..... Št. Viška gora. Peternel Henrik, župnik Vol Se. Podreka Franc, žnpan .... 13. Razne dekanije. Fara, Gradiška . . . Skupaj 2. Krška škofija. 1. Dekanija Beljak. Grafenauer Mih., organist . . . Brdnica. Lasser Franc, župnik....... Devica Marija na Žili. Meško Fr. Ks., župnik Sv. Lenart pri Sedmih stud. Sadjak And., žpk Loče. Ogris Josip, župnik ........ Podklošter. Dr. Cukala Franc, župnik .... Šteben. Dr. Lučovnik Ivan, župnik..... 2. Dekanija Borov lje. Kapi a. Limpel Val., dekan Biljčaves. Muri Ign., provizor...... Borovlje. Trunk J. M , župnik .../... Glin je in Bajt išče. Primožič Val., župnik . . 91. Janž. Fugger Jož., župnik ....... Ko t m ar a ves. Arnuš Janko, župnik..... Podljubelj. Trunk J. M., soupravitelj .... Sele. Vauti Al., župnik ......... Slov. Plajberk in Ljubelj. Umnik Fr., župnik Sveče. 9uster Janez, župnik........ Šmarjeta. Knkačka J., župnik....... Žihpolje-Golšovo. Mihi Fr., župnik .... 3. Dekanija Celovec............. Dholica. 9tritof Anton, župnik...... Gospa Sveta. Bizer Andrej, dekan..... Hodiše. Dr. Mortl Valentin, župnik..... Otok. Peterman Jos., župnik ....... Škofiče. Singer Štefan, župnik....... Vetrinj. Mente Konrad, župnik...... 4. Dekanije Dobrljavas. Randl Mat., prošt in dekan . Apače. Esenko Anton, uprav........ Galicija. Cech Vaclav, župnik....... Globačnica. Pšeničnik Jernej, župnik .... Jezersko in Ravne. Sporn Ivan, župnik . . . Kamen. Šturm Anton, župnik....... Odnos . . 1918 1919 1920 4.857 171 155 285 5 5 77 — — 98 7 7 84 — — 4 4 4 72 1 1 33 2 2 69 7 7 69 3 3 62 — — 53 1 1 54 3 3 117 1 1 197 2 2 63 2 2 42 — — 25 1 1 80 3 3 112 5 6 6 1 1 6.459 219 204 33 2 3 62 1 1 97 16 1 85 82 5 75 — 69 30 — — 76 81 1 90 72 56 124 110 103 39 33 30 51 50 16 73 63 53 57 44 45 14 13 10> 106 108 98 74 73 56 121 117 94 86 76 30 56 51 55 141 102 23 36 25 — 22 21 2 87 90 70 25 23 22 43 54 2 45 36 20 300 — 121 35 50 2 42 39 21 76 75 54 91 75 48 29 28 15 2.391 1.610 1.126 Prenos . . . 2.321 1.610 1.126 Škocijan. Poljanec Vinko, župnik............121 124 83 Št. Lipš. Zulechner Fel., žnpnik..............64 73 44 Mohliče. Rudi Joso J., župnik................33 24 17 Obirsko in Korte. Tojnko Rok, župnik .... 41 43 42 Rebrca. 2äk Anton, komendator..............33 39 18 Šteben. Kaplan Anton, župnik ..............39 36 14 Št. Vid. Wölfl Blaž, provizor ........ 128 107 59 Železna Kapla. Germ Matej, župnik..........204 191 151 Žitaravas. Weiß Valentin, župnik............75 70 56 5. Dekanija Pliberk. Marinič Fr., dekan ............272 245 171 Črna. Dobrovo Jož., župnik ..................193 166 112 št. Danijel in Strojna. Rožič Fr., župnik ... 82 83 57 Dev. Marij a na Jezeru. Riepl Matej, župnik . . 173 165 128 Gnštanj. Dr. Cukala Fr., župnik..............81 65 ( 3 Javorje. Viternik Ludovik, župnik............37 22 18 Kazaze. Ulbing Tomaž, župnik ..............40 60 65 Koprivna. Hojnik Ivan, župnik..............41 38 32 Ko ti je. Serajnik Ivan, župnik......; . 68 53 43 Mežica. Hornbok Ivan, župnik ..............130 121 H>4 Šmihel. Vintär Josip, župnik . . . *............202 167 137 V o grče. Seknl Ivan, župnik..................64 60 57 Z vabe k. Uranšek Fr., župnik................79 80 65 6. Dekanija Rožek. Hüttner Dragotin, župnik..........53 41 43 D orna 5ale. Gabron Ant., župnik ....... 30 15 1 Drava. Katnik Janez, župnik................24 28 18 Dvor. Fric Jožef, župnik....................57 51 2 Št. IIj. Nagel Ivan, župnik..................74 57 48 Sv. Jakob v Rožu. Ražun Matej, župnik .... 154 133 134 Kostanje. Umnik Franjo, župnik..............40 31 1 Strmec. MaräSek Karel, župnik..............29 20 — Lipa. Mar&šek Karel, provizor................23 15 5 Loga ves. Singer Štefan, župnik..............42 38 32 Pečnica. Štritof Anton, župnik..............31 34 20 Podgorje. Druneck^ Janez, župnik............70 5 13 Skočidol. Gabron ¿nton, župnik..............70 23 10 7. Dekanija Sp. Dravograd. Serajnik Volbenk, inf. prošt 55 40 30 Črneče. Rozman Jos., župnik................30 31 16 Libeliče. Vogrinec Anton, župnik............72 66 36 Ojstrica. Hafner Matej, župnik..............40 35 30 Suha. Carv Miloš, župni upravitelj..............35 34 38 8. Dekanija Šmohor. Blače. Soažik Henrik, župnik . . 22 18 — Borlje. Pok Marko, provizor ................45 27 4 Brdo. Wornig Matej, župni upravitelj..........54 45 5 Cače. .Havliček Franc, župnik................28 28 — Gorje. Kuchling Ivan, župnik................69 — — Št. J ur na Žili. Miklavič Josip, župnik .... 26 — — Melviče. Božič Lovro, župnik................30 24 3 Št. Pavel. Jank Vinc., organist ..............15 15 — Št. Štefan. Pelnar Anton, župnik..............28 21 — Zilska Bistrica. Warmuth Janez, župnik ... 53 47 8 9. Dekanija Tin je. Meško Frano Ks., župnik..........55 18 25 Grafe št an j. Bayer Štefan, župnik..............78 65 46 Sv. Jakob ob cesti. Zemljak Josip, župnik ... 9 9 — Št. Lipš. Razgoršek Vinko, župnik............12 5 — Medgorje in Podgrad. Vuk Franc, župnik . . 63 44 — Št. Peter, šenk Franc, župnik...........27 14 6 Podkrnos. Wieser Janez, prošt......_._33_28_3 Odnos . . . 6.097 4.747 3.239 P o kr če. Weiß Matej, župnik......... Radi še. Kogelnik Ivan, župnik........ Slov. Šmihel. Malej Ignacij, provizor..... Timenica in Otmanje. Tojnko Rok, župnik . . Št. Tomaž. Brabenec Iv., župnik....... Ž rele o. Dr. Arnejc Janko, župnik....... 10. Dekanija Trbiž. Kraut Valentin, dekan...... Rabelj. Refoevšek Vinko.......... Ukve. Kolerič Jakob........... Vrata. Kalan Jakob, župnik......... Ž ab niče. Žankar p. Pij, župni upravitelj .... 11. Dekanija Velikovec. Stih Jožef, kanonik..... Djekše in Kneža. Benetek Anton, župnik . . . Gor en Se. Stare Ivan, župnik........ Grebinj. Holec Fr., župnik......... St. Jurij. Ožgan Ivan, župnik........ Klošter. Kindlman Jakob, župnik ...... Krč an je. Drdlik Jožef; župnik........ Št. Peter. Rozman Fr., župnik........ Ruda. Starec Ivan, župnik......... Št. Rupert. Treiber Franc, žnpnik...... Šmarjeta. Dolinar Ivan, župnik......' . Št. Štefan in Vovbre. Ebner Janez, župnik . . 12. Razne dekanije. Št. Pavel. Rožman p.Viljem . . . Svinec. Oskar grof Christalnigg....... Grades, Št. Vid ob Glini, Bistrica ob Dravi, Glandorf, Zg. Bela, Hostič............ Skupaj . . . 1918 1919 1920 6.097 4.747 3.239 82 93 25 76 69 50 37 13 15 22 3 2 21 16 1 15 20 10 3 — 1 8 1 — 44 4 — 28 — — 22 — — 38 36 82 123 80 — 42 32 17 46 40 49 47 40 26 77 42 29 17 17 7 52 35 28 50 26 32 100 100 45 80 80 51 79 40 51 12 6 1 — 12 — 8 97 4 7.226 5.649 3.765 3. Lavantinska škofija. 1. Dekanija Slov. Bistrica. Cerjak Jožef, dekan . . . 161 134 148 Crešnjevec. Zâmuda Alojzij, župnik..........143 145 98 Gornj a Polskava. Šebat Anton, župnik .... 73 61 49 Laporje. Medved Martin, župnik..............12> 108 59 Majšberk. Marinič Jakob, župnik............108 114 55 Makole. Skuhala Vek., provizor..............181 160 67 Sv. Martin. Sinko Fr., župnik................106 110 120 Poljčane. -Cilenšek Vek., župnik..............169 138 100 S p. Polskava. Heber Franc, župnik............87 75 36 Studenice. Čede Jožef, župnik ..............194 141 72 Tinje. Podpečan Jernej, župnik ..............76 76 48 Sv. Ven če si. Gregorc Pankr., župnik ..'... 58 — — Pragersko. Šegula Fr., župnik v p..............4 — — Dekanija Braslovče. Bobak Jakob, kaplan .... 275 230 165 Sv. Andraž. Ocvirk Maks, župnik............52 50 22 Gomil s ko. Grobelšek Ivan, župnik............161 153 115 S v.'Jurij ob Taboru. Zdolšek Franc, župnik . . 140 123 90 Marija Reka. Agrež Dav., župnik............54 52 36 Sv. Pavel pri Preboldu. Končan Fort., župnik . 154 137 100 Sv. Martin na Paki. Barbič Mihael, župnik . . 236 215 192 Vransko. Irgl Franc, župnik................221 195 118 3. Dekanija Celje. Ogradi Franc, opat..............602 850 258 Goto vije. Vâclavik Robert, župnik............77 67 47 Griže. Krančič Ivan, župnik..................168 123 110 Sv. Jakob v Galiciji. Jager Avg., župnik . . _98____84_48 Odnos . . . 3.724 3.041 2.153 Koledar 1921. 6 Prenos . . . 3.724 3.041 2.153 Sv. Peter. Dr. .Tančič Ivan, župnik...... 196 163 169 Polzela. Jodl Ivan, župnik......... 144 141 92 Teharje. Cemažar Ivan, župnik..............203 166 113 Žalec. Veternik Anton, župnik................306 252 189 4. Dekanija Dravsko polje. Hoče. Grnšovnik Ad., dekan 293 239 158 Cirkovce. Ravšl Ante, župnik................279 236 130 Crnagora. Zagoršak Fr., župnik..............106 94 55 Fram. Kropivšek Valentin, žapnik............159 138 101 St. Janž na Dr. poljn. Sagaj Al., župnik ... 169 177 157 Sv. Lovrenc. Zadravec Ivan, župnik ..........179 120 59 Slivnica. Mihalič Josip, župnik..............269 230 145 Sik olje. Kušar Janez......................16 12 — 5. Dekanija Gomjigrad. Dovnik Franc, župnik . . . 159. 152 66 Bočna. Potokar Gregor, župnik..............47 49 27 Sv. Frančišek. Kačičnik Gašper, župnik .... 131 105 73 Ljubno. Dekorti Jožef, dekan................230 165 83 Luče. Lekše Franc, župnik..................198 139 100 Marija Nazaret. Tnšek o. Kerubim, upravitelj . . 100 91 68 Možirje. Krošelj Franc, župnik..............153 159 107 Vrb o ve c. Čevljarska zadruga................286 64 — Novaštifta. Fermé Gothard, žnpnik............92 71 50 Rečica. Podhostnik Andrej, župnik............313 249 101 Šmartno. Kitak Jakob, župnik................96 94 38 Šmihel. Gunčer Jožef, župnik................47 47 25 Solčava. Šmid Mihael, župnik................141 112 77 6. Dekanija Jarenina. Čižek Jožef, župnik............207 206 111 St. Ilj. Vračko Evald, župnik................150 160 100 Sv. Jakob. Kapler Ivan, župnik..............170 145 170 Sv. Jurij ob Pesnici. Spindler Franc S., župnik . 89 94 78 Spodnj a sv. Kungota. Kraner Vinc., župnik . . 89 87 60 S ve čina. Casl Franc, župnik................86 73 36 7. Dekanija Konjice. Hrastelj Franc, žnpnik..........251 197 150 Čad ram. Bezenšek Jurij, žnpnik..............111 101 43 Sv. Jernej. Pavlič Peter, župnik..............90 90 37 Kebelj. Razbornik Ivan, župnik..............80 91 59 Sv. Kunigunda. Selib Jurij, žnpnik..........100 94 60 Loče in Sv. Duh. Žičkar M., župnik..........123 100 66 Pri h o va. Kumar Karel, župnik..............174 170 73 Stranice. Pregelj Vikter, župnik..............• 62 46 14 Skomer. Skvarč Josip, župnik................21 22 38 S pital i č. Goričan Janez, župnik..............70 57 31 Zreče. Karba Matija, žnpnik................63 72 33 Žiče. Florjančič Jožef, župnik................77 71 46 8. Dekanija Kozje. Kramaršič Alojzij, kaplan..........152 102 3 Buče. Krajnc Jakob, žnpnik..................124 105 60 D obje. Žagar Ivan, žnpnik..................145 90 40 O li m j e. Lorbek Ivan, žapnik.......• 60 48 19 Sv. Peter. Lah Ivan, župnik................135 120 50 PilStanj. Rauter Jakob, žnpnik..............201 156 77 Planina. Gartner Franc, župnik..............87 63 40 Podčetrtek. Bosina Ivan, žnpnik............121 117 50 PQdsreda. Krohne Ivan, žzpnik . ...........109 100 35 Polje. Drofenik Anton, žujmik..................44 23 11 Prevorje. Skerbs Roman, župnik..............73 65 38 Sv. Vid na Planini. Vurkelc Jernej, župnik . . 100 92 40 Zagorje. Kramaršič Al., žnpnik.........62__21___7 Odnos . . . 12.462 9.484 6.011 9. Dekanija Laško. Holcman Vincenc, kaplan Dol. Gorjnp Peter, župnik . . . Sv. Je de rt. Lonoarii Josip, župnik Jurklošter. Cvetko Jurij, župnik Sv. Lenart. Kosi Jakob, župnik . Loka. Šket Mihael, župnik . . . Marija Širje. Koleno Leop., župnik Sv. Marjeta. Trop Franc, župnik . Sv. Miklavž. Zakošek Ivan, župnik B.azbor. Jamšek Nikolaj, župnik . Sv. Rupert. Gašparič Jakob, župnik Trbovlje. Časi Franc, župnik . . 10. Dekanija Sv. Lenart v Slov. gor. Janžekovič J., žpk Sv. Ana na Krembergu. Rop Franc, kaplan Sv. Anton v Slov. gor. Škof Fr., župnik . . Sv. Benedikt. Gomilšek Fr., župnik . . . Sv. Bolfenk. Pšunder Ferd., župnik . . . . Sv. Jurij. Šijanec Anton, župnik..... Marij a Snežna. Lah Martin, župnik . . . Negova. Bratkovii Fr., župnik...... Sv. Rupert. Pajtler Ivan, župnik..... Sv. Trojica. Frančiškanski samostan . . . 11. Dekanija Ljutomer. Lovrec Andrej, kaplan . . Sv. Jurij. Stuhec Franc, župnik..... Kapela. Meško Martin, župnik...... Sv. Križ pri Ljutomeru. Weixl Josip, župnik Mala Nedelja. Kuk Jožef, kaplan .... Sv. Peter pri Radgoni. Kocbek Anton, župnik Veržej. Janžekovič Lovro, župnik . . 12. Dekanija Marenberg. Hecl Avgust, dekan Brezno. Volčič Mirko, župnik ... Muta. Hurt Fr., župnik i . . . . Sv. Ožbalt. Lorenčič Vinko, župnik . Remšnik. Pavlič Vid. provizor . . . 13. Dekanija Maribor levi dravski breg. Stolna župnija Bogoslovje; Posamezniki; Predm. župnija Mat. Milost Sv. Barbara. Potočnik Jožef, župnik .... Gornja sv. Kungota. Kos Mihael, župnik . . Kam niča. Rampre Fr., kaplan....... Sv. Križ pri Mariboru. Gaberc Martin, župnik Sv. Marjeta. Frangež Jernej, župnik .... Sv. Martin. Lajnšič Anton, župnik..... Sv. Peter. Štrakl Matej, župnik...... Selnica. Ciuha Ferd., župnik . ...... 14. Dekanija Maribor desni dravski breg. Sv. Magdalena v Mariboru. Stergar Ant., dekan Devica Marija v Puščavi. Vedečnik Iv., župni Limbuš. Bračič Andrej, župnik..... Sv. Lovrenc v Puščavi. Oblak Janez, župnik Ruše. lic Janko, kaplan........ 15. Dekanija Novacerkev. Dr. Gregorec Lavoslav, kanonik Crešnjice. Ravbar Ivan, učitelj Dobrna. Hrastelj Franc, kaplan Frankolovo. Požar Alfonz, župnik Sv. Jošt. špegel Marko, župnik . . Šmartin. Ozvatič Fr., župnik . . Vitanje. Musi Jožef, župnik . . Vojnik. Potovšek Jožef, župnik Odnos 1918 1919 1930 12.462 9.484 6.011 399 402 281 176 156 106 116 100 100 39 50 13 117 100 75 118 114 72 68 50 21 73 54 43 68 50 47 67 23 24 202 80 24 202 203 186 143 143 104 173 149 140 235 200 141 321 296 272 122 109 67 260 249 144 86 79 35 185 179 106 162 169 86 184 138 89 518 510 390 434 281 218 252 161 152 408 400 214 160 128 100 446 367 251 69 58 20 21 1 9 108 135 70 59 32 21 41 25 14 53 4S 17 348 356 307 159 107 58 44 41 24 114 101 90 125 130 80 135 141 97 152 103 48 192 170 102 174 101 71 188 193 137 115 100 51 84 74 56 146 96 53 147 100 72 145 144 107 34 26 5 124 121 75 80 80 70 1 1 2 116 102 38 118 81 41 237 219 166 21.525 17.308 11.413 6* 16. Dekanija Ptuj. Mestna župnija. Cilenšek Ivan, žpk. Sv. Peter in Pavel v Ptuju. Povoden p. Norbert Sv. Andraž. OSgerl Jakob, župnik..... H a j d i n a. Zrnko Gašper, žnpnik...... Sv. Lovrenc. Sinko Jožef, župnik..... Sv. Marjeta. Šketa Ivan, župnik...... Sv. Marko. Hlastec Fr., župnik ...... Polenšak. Poplatnik Josip, župnik..... Sv. Urban. PaniS Jožef, župnik...... Vurberg. Kokelj Alojzij, župnik...... 17. Dekanija Rogatac. Šalamon Franc, dekan . . . Sv. Ema. Plepelec Jožef, župnik...... Sv. Florijan. Malajner Karel, župnik . . . . Kostrivnica. Luskar Ivan, žnpnik..... Sv. Križ. Korošec Franc, župnik...... Sv. Peter. Puinik Anton, žnpnik...... S v. R o k. Veranii Anton, župnik...... Stoprce. Sirec Janko, župnik....... Že tale. Rakun Fran, kaplan ....... 18. Dekanija Stari trg. Kosi Alojzij, kaplan .... Dolič. Ulinik Martin, župnik....... Št. IIj. Roškar Davorin, župnik....... Št. Jan. Mojžišek Anton, župnik...... Š m ar t in. Lenart Janez, dekan....... Šmiklavž. VraSun Fr., župnik....... PameSe. Kuhar Anton, župnik....... Sv. Peter. Lom Franc, župnik....... Podgorje. Peinik Franc, župnik...... Raz bor. KodriS Jožef, župnik....... Sele. Kosi Alojzij, kaplan......... Slovenjgradec. Cižek Al., župnik ..... Št. Vid nad Valdekom. Repolusk Franc, župnik 19. Dekanija šaleška dolina. Škale. Rotner Ivan, deka Bele vode. Lassbacher Josip, župnik .... Št. 11 j pri Velenju. Schreiner Fr., župnik . . Št. Janž na PeSi. Gosak Fr., župnik .... Šmihel. Atteneder Josip, župnik...... Šmartin pri Šaleku. Cizej Fr. Sal., župnik Zavodnje. Rožman Jožef, župnik...... ZgorAja Ponikva. Gorišek Ivan, župnik . . 20. Dekanija Šmarje pri Jelšah. Bohanec Ivan, deka D r a m 1 j e. Ogrizek Franc, župnik...... Sv. Jurij. Mikuš Valentin, župnik ..... K al obje. Kostanjevec Jožef, župnik..... Ponikva. Kociper Anton, župnik . . . . . . Sladka gora. Ivane Ivan, župnik...... Slivnica. Kozinc Ivan, župnik....... Sv. Štefan. Močnik Franc, župnik..... Sv. Vid. Perniž Anton, župnik....... Zibika. Jelšnik Ivan, župnik....... Žusem. Palir Jakob, župnik........ 21. Dekanija Velika Nedelja. Ormbž. Gliebe Andr., del Sv. Bolfenk. Planine Fr., župnik ..... Sv. Lenart. Zadravec Peter, župnik..... Sv. Miklavž. Polak P. A., žnpni upravitelj . . Središče. Cajnkar Ivan, župnik...... Svetinje. Bratušek Fr., župnik...... 1918 1919 1920 21.525 17.308 11.413 58 65 75 403 332 178 132 136 66 222 177 132 237 238 105 240 228 163 214 217 124 126 105 58 144 126 52 124 106 62 165 128 80 130 125 71 77 55 30 147 110 39 380 300 210 196 151 58 92 34 25 87 67 35 179 117 2 123 110 72 77 63 49 181 120 85 37 33 16 138 82 62 50 65 32 54 2 50 58 35 26 62 51 24 66 29 28 26 20 15 31 31 33 70 63 43 n 203 174 103 36 33 22 100 66 36 81 100 50 231 238 172 114 105 80 53 40 21 91 85 55 n 445 364 212 160 164 140 254 216 166 83 53 48 180 154 70 1 82 61 . 64 34 33 97 99 23 110 94 18 151 88 21 44 21 13 i. 153 152 128 120 89 1 125 97 70 159 134 100 218 219 156 150 151 9® 28.285 23.899 15.372 Prenos . . Sv. Tomaž. Zemljič Matija, žnpnik..... Velika Nedelja. Verbajnšak J....... 22. Dekanija Videm. Brežice. Mešiček Josip, dekan . A rtiče. Rabusa Jakob, provizor...... Bizeljsko. Musi Alojzij, katehet...... D ob o v a. Pernat Anton, župnik ...... Kapela. Presker Karel, župnik....... Koprivnica. Doberšek Fr., župnik..... Pišece. Srabočan Anton, župnik ...... Rajhenburg. Urleb Fr., kaplan...... Sevnica. Šketa Josip, kaplan....... Sromlje. Rečnak Josip, žnpnik...... Videm. Medvešek Fran, župnik...... Z do le. Soba Al., župnik......... Zabukovje. Eržen Anton, učitelj...... 23. Dekanija Vuzenica. Pivec Štefan, nadžupnik . . Sv. Anton, šeško Konrad, župnik ..... Ribnica. Fišer Andrej, župnik....... Trbonje. Sigi Jožef, župnik ....... Vuhred. Krašovec Henrik, župnik..... Sv.Primož na Pohorju......... 24. Dekanija Z a vrče. Podvinski Anton, župnik . . . Sv. Barbara. Vogrin Janez, žnpnik..... Leskovec. Škamlec Ognjeslav, župnik . . . . Sv. Trojica v Halozah. Šalamun o.Bernardin Sv. Vid. Svet Alfonz, župnik....... Sel a (dek. šaleška dolina) in posamezniki . . . Skupaj . . 1918 1919 1920 28.285 23.899 15.372 280 206 133 241 210 110 236 240 180 106 80 119 230 149 90 178 120 80 140 101 37 141 95 29 180 145 82 336 204 109 245 162 142 64 50 40 121 114 101 100 60 30 41 2 9 82 78 58 44 51 58 155 146 80 33 34 18 37 22 15 A 261 263 40 319 101 59 235 235 130 177 131 68 176 166 102 2 — 1 32.445 27.064 17.296 4. Ljubljanska škofija. 1. Dekanija Cerknica. Juvanec Jožef, dekan .... 193 Babnopolje. Cerne Leopold, župnik..........26 Begunje. Ježek Matej, župnik................129 Bloke. Koritnik Jakob, župnik................162 Grahovo. Wester Alojzij, župnik..............84 Lož. Prezelj Maks, trgovec..................20 Planina. Lovšin Ivan, župnik................79 Stari trg. Kromar Ivan, žapnik..............205 Sv. Trojica. Štrukelj Ivan, župnik............55 Sv. Vid. Pavlin Frančišek, župnik ............76 Unec. Regen Jožef, župnik..................70 2. Dekanija Idrija. Arko Mihael, dekan............365 Črni vrh. Abram Ivan, župnik..............156 Go do vi č. Jelenec Janez, župnik..............38 Gora. Likar Peter, župnik .....*.... 56 HotčdrSica. Jarec Alojzij, župnik............87 Ledine. Marješie Filip, župni uprav............42 Spodnja Idrija. Breitenberger Ivan, kaplan . . . 200 Vojsko. Kmet Janko, župni upravitelj..........82 Zavra c. Miklavčič Janez, župni upravitelj ... 53 Žiri. Logar Josip, župnik....................200 3. Dekanija Kamnik. Kamnik in Gozd. Primar Iv., kapi. 277 Dob. Rihar Štefan, župnik .................165 Domžale. Bernik Franc, žnpnik..............161 Homec. Mrkun Anton, župnik................104 Odnos . . . 3.085 188 11 63 2 89 26 7 179 28 143 1 116 73 73 15 7 180 7 7 5 6 1 1 3 3 1 1 5 5 1 1 2 2 5 127 200 140 139 116 140 132 113 106 1.215 1.254 Prenos . . . 3.085 1.215 1.254 Komenda. Bernik Val., župnik ..............1S6 212 166 Mekinje. Čadež Viktor, župnik..............98 94 81 Mengeš. Kušar Fr., župnik..................271 250 208 Motnik. Pavlič Franc, župnik................49 34 31 Ne vi je. Rihar Leopold, župnik................75 64 53 Radomlje. Lovšin Anton, župnik v p............48 36 21 Rova. Vole Josip, župnik....................51 38 16 Sel a. Tomažič Ivan, župnik..................74 61 38 Spodnji Tuhinj. Opeka Ivan, župnik..........87 67 54 Stranje. Cegnar Josip, župnik................67 30 32 Špitalič. Mezeg Anton, župnik..............50 33 27 Tu niče. Razboršek Jakob, župnik ............67 65 52 Vodice. Jane Peter, župnik..................247 226 184 Vranja peč. Krek Franc, župnik ............55 52 40 Zg. Tuhinj. Štrukelj Ivan, župnik............80 61 52 4. Dekanija Kočevje. Pirkovič Janez, kaplan..........58 84 1 Banj al o k a. Medved Anton, župnik............82 52 32 Fara pri Kostelu. Cešarek Alojzij, župnik . . . 109 77 33 Nemška Loka. Rogelj Jožef, provizor..........19 10 5 O silnic a. Omahna Jakob, župnik............58 49 16 Spodnji Log. Gostiša J., župnik..............10 19 5 Stara cerkev. Wittine Henrik, župnik .... 6 — 1 Topla Reber. Skulj Fr., župni upravitelj .... 1 1 1 Stari Log. Žnidaršič Anton, kaplan............1 1 1 Z dih o v o. Obrstar Ignacij, župnik ............23 32 35 5. Dekanija Kranj. Koblar Anton, dekan in župnik . . 313 303 300 Primskovo. Ažman Šimen, župnik v p..........34 18 — Besni c a. Pokom Franc, župnik..............55 55 51 Cerklje. Dolinar Franc, župnik..............307 246 183 Duplje. Žvan Franc, župnik ................47 45 31 Goriče. Zupane Jernej, župnik................62 45 38 Sv. Jo št. Anžič Jožef, ekspozit................28 28 23 Kokra. Nemec Anton, župnik................31 26 12 Kovor. Rozman Jurij, župnik................57 48 34 Križ. Zabukovec Janez, župnik ..............189 172 142 Lom. Govekar Fran, župnik..................37 46 45 Mavčiče. Marčič Valentin, župnik............115 94 95 Naklo. Ješe Janez, župnik..................109 103 83 Podbrezje. Vondrašek Vaclav, župnik..........78 67 52 Preddvor. Lakmayer Fran, župnik............182 163 137 Predoslje. Zupane Ignacij, župnik............118 117 109 Smlednik. Kerin Martin, župnik..............199 183 159 šenturška gora. Ogrizek Jakob, župnik .... 36 31 17 Šenčur. Kreč Anton, župni upravitelj..........138 107 107 Hrast je. Zbašnik Franc, župnik v p..............24 25 21 Šmartin. Dimnik Martin, kaplan..............191 191 177 Trboje. Štular Martin, župnik................54 54 46 Trstenik. Mikš Ivan, župnik.........97 68 53 Tržič. Potokar Jožef, župnik . ,............326 306 258 Voglje. Okorn Matija, benefic..................67 65 50 Velesovo. Brešar Jožef, župnik..............90 85 1 Zapoge. Koželj Franč., župnik................33 30 21 6. Dekanija Leskove c. Schweiger Fr., dekan..........160 150 120 Boštanj. Rakovec Angel, župnik..............84 65 54 Bučka. Rebol Blaž, župnik..................48 46 29 Cerklje. Gabrič Anton, župnik..............131 120 68 Čatež. Vračko'Anton, župni upravitelj .... _._90 62_31 Odnos . . . 8.497 6.027 4.986 Sv. Duh. Žust Jakob, župnik ..... Št. Jernej. Lesjak Anton, župnik . i . Kostanjevica. Podbevšek Janez, župnik . Sv. Križ. Zupane Andrej, župnik .... Krško. Kurent Alojzij, župnik..... Raka. Jarc Martin, kaplan...... Studenec. Štrukelj Ivan, župnik .... Skocijan. Cuk Karel, župnik..... Velika Dolina. Gnjezda Janez, župnik 7. Dekanija Litija. Šmartno. Rihar Matej, dekan Dobovec. Pogačar Janez, župnik .... Dole. Filler Vaclav, župnik...... HotiS. Hromeč Janez, župnik..... Jan Se. Dobnikar Janez, župnik .... Javorje. Indof "Franc, župnik ...... Št. Jurij pod Kumom. Vodopivec Ivan, župnik Konjšica. Rupnik Karel, ekspoz. . . . Kresnice. Dolinar Janez, župnik . . . Št. Lambert. Cuderman Jožef, župn^ upravitelj Litija. Kralj Franc, župni upravitelj . . Polšnik. Kovic Jernej, župni upravitelj Prežganje. JakliS Karel, župnik , . . . Primskovo. Plešič Anton, župnik . . . Rade Se. Lovšin Anton, župnik..... Sava. Širaj Andrej, župnik...... Svibno. Koprivec Peter, župnik .... Štanga. ŽnidaršiS Anton, župnik .... Zagorje. Rott Gotard, župnik..... 8. Dekanija Ljubljana. Stolna župnija. Škerber M. Sv. Jakob v Ljubljani. Barle Janez Ev., m Sv. Peter v Ljubljani. PetriS J., župnik FranS. župn. v Ljubljani. Fabiani o. Placid, prov Trnovo v Ljubljani. Vercč Josip, kaplan . . Uršul, samostan v Ljubljani. ZupanSiS Val., sp Prisilna delavn. v Ljubljani, šega Vikt., kura Razna poverjeništva v Ljubljani .... Brezovica. Cešarek Franc, župnik..... Črnuče. Tomelj Anton, župnik...... . Devica Marija v Polju. MuUer Ivan, župnik . Dobrova. Havptman Peter, župnik..... Golo. Kunauer Janez, župnik....... Ig. Koechler Viktor, župnik...... . • Sv. Jakob ob Savi. Jemec Anton, župnik . . Jež i c a. Košir Franc, župnik........ Sv. Katarina. Pavlin Andrej, župnik .... Preska. Brence Janez, župnik....... Rudnik. Pfaifer Janez, župnik....... Sora. Kajdiž Val., župnik........ • • S o str o. Poljak Martin, župnik....... Šmartin pod Šmarno goro. Lčsar Janez, župni Tomišelj. Knific Jožef, župnik ...... Vič. Tavčar o. Teodor, župni upravitelj .... Št. Vid nad Ljubljano. Zabret Valentin, deka» Zavod sv. Stanislava. Kržišnik Jožef, gimn. pro Želimlje. Erjavec Ivan, župnik .... 9. Dekanija Loka. Stara Loka. Mrak M., župnik Bukovšica. Ilovski Albin, župnik . . . Odnos vika žpk 1918 1919 1920 8.497 6.027 4.986 78 27 43 234 145 57 152 147 127 130 108 99 133 102 73 128 122 111 48 2 26 219 138 81 99 53 30 200 183 132 45 1 31 75 50 27 32 24 6 33 25 24 32 30 21 34 28 24 15 — — 56 48 34 36 39 28 152 105 103 76 65 33 49 38 38 59 48 25 107 73 80 31 25 25 60 42 28 53 54 52 188 174 134 317 246 235 418 387 281 765 760 627 832 726 483 370 298 240 12 12 — 26 23 16 — — 171 131 131 88 114 109 102 342 332 300 155 156 121 35 10 — 139 105 72 87 81 75 194 137 146 25 26 22 78 21 26 72 67 63 149 115 83 210 185 157 124 116 90 47 31 27 337 303 264 391 323 291 59 113 107 14 14 12 159 143 127 42 35 31 16.695 12.928 10.735 Prenos . . . 16.695 12.928 10.735 Dražgoše. Pfajfer Anton, župnik..............46 38 27 Javorje. Klopčič Josip, župnik................78 69 50 Sv. Lenart. Langerholz Janez, župnik ..... 66 64 56 Leskovica. Kos Matej, župnik................84 58 49 Lučine. Rajčevič Fr., župnik................80 50 43 Nova Oselica. Breceljnik Alojzij, župnik .... 87 67 71 Poljane. Tavčar Matej, župnik ..............213 161 196 Reteče. Meršolj Janez, župnik................76 72 69 Selca. Kepec Janez, župnik..................240 190 144 Sorica. Mikuž Janez, župnik................86 2 2 Stara Oselica. Soukup Ivan, župnik..........83 60 53 Škof j a Loka. Dr. Klinar Tomaž, župnik .... 341 337 285 Trata. Brajec Josip, župnik . .' .............160 142 75 Žalil o g. Hribar Anton, župnik..............53 42 24 Žabnica. Cik Karel, župnik . . .............81 77 77 Železniki. Noč Ivan, župnik................154 86 71 10. Dekanija Moravče. Pfajfer Franc, kaplan..........201 149 112 Vrhpolje. Jerše Valentin, ekspozit............45 36 33 Sv. Trojica. Huter Alojzij, župnik v p..........29 30 31 Blagovica. Hartman Josip, župnik............82 70 60 Brdo. Slak Matija, župnik ....................118 98 86 Št. Vid. Kocijančič Anton, župnik v p............67 56 28 Čemšenik. Dagarin Matej, župnik............133 127 99 Izlake. Kragelj Mihael, župnik v p..............54 40 31 Cešnjice. Perko Pavel, župnik................40 31 19 Dol. Kastelec Matija, župnik..................112 89 89 Sveta Gora. Koželj Josip, župni upravitelj ... 76 54 20 Št. Gotard. Sitar Valentin, župnik............79 64 58 Sv. Helena. Rihtaršič Janez, župnik............132 111 98 Ihan. Železnj Alojzij, župnik................102 70 69 Kolovrat. Stenovec Andrej, župnik............59 41 16 Krašnja. Knol Adolf, župnik................89 45 47 Št. O ž bait. Noč Matija, župnik ..............34 23 15 Peče. Borštnar Janko, župnik................24 12 18 Sv. Planina. Bressan Josip, župnik............11 — 2 Vače. Golmayer Josip, župnik................62 64 50 Zlat op olje. Kranjc Jožef, župnik............27 29 23 11. Dekanija ;\'ovo mesto. Žerjav Ivan, vikar .... 226 191 147 Bela cerkev. Omahen Ign., župnik............29 35 44 Brusnice. Sešek Ivan, župnik................43 67 49 Črmošnjice. Frank Josip, poštar..............3 3 3 Mirna peč. Poje Jožef, kaplan..............153 176 120 Podgrad. Cesenj Andrej, župnik..............39 26 18 P reč in a. Šmidovnik Anton, župnik............73 67 50 Soteska. Vole Alojz, župnik................42 28 25 Stopiče. Žitnik Franc, župnik................114 36 33 Št. Peter. Vovko Franc, župnik..............130 108 66 Šmarje t a. Perko Ivan, župnik....... 147 128 87 Šmihel. Turšič Leon, kaplan................174 147 124 Toplice. Erzar Franc, župnik................130 64 57 Vavtavas. Bartel Bertold, župnik............77 55 48 12. Dekanija Postojna. Kalan Janez, kaplan..........230 5 5 Hrenovice. Zupan Ivan, župnik..............233 24 25 Razdrto. Zupan Ivan, župnik................34 1 1 Matenjavas. Zaje Karel, župnik..............80 1 1 Orehe k. Mensinger Jožef, kurat..............47 — — Št. Peter. Smolnikar Luka, kurat............200 1 1 Odnos . . . 22.403 16.845 13.935 Prenos . . . 22.403 16.845 13.935 Senožeče. Rihar Ivan, župnik ...............105 2 2 Trnje. Muren Josip, kurat ....................83 3 3 Sla vina. Laznik Jožef, župnik................125 4 4 Studeno. Dominik Janez, župnik..............147 — — Veliko Ubeljsko. Lovšin Ivan, kurat..........45 5 5 13. Dekanija Radovljica. Fatur Jakob, župnik .... 158 132 100 Begunje. Zevnik Mihael, župnik..............107 74 61 Belapeč. Zaje Fr., župni upravitelj............8 — — Bled. Oblak Janez, župnik..................209 204 134 Bohinjska Bela. Drolo Martin, župnik .... 87 72 61 Bohinjska Bistrica. Žvan Frančišek, župnik . . 170 135 126 Brezje. Resman o. Bonaventura..............82 72 56 Breznica. Lavrič Josip, župnik..............138 117 95 Dobrava pri Kropi. Klavžar Janez, župnik . . 100 84 60 Dovje. Aljaž Jakob, župnik..................146 136 103 Gorje. Piber Ivan, župnik ..................211 103 92 Jesenice. Kastelic Anton, župnik ............260 242 3 Kamna gorica. Zorko Fr., župnik............90 84 63 K opri vn i k. Steržaj Fr., župnik..............82 80 56 Koroška Bela. Žbontar Matevž, župnik .... 113 132 122 Kranjska gora. Kranjc Andrej, župnik .... 135 89 68 Sv. Križ. Hiti Franc, župnik................32 27 24 Kropa. Oblak Valentin, župnik..............77 71 66 Lesce. Avsec Franc, župnik..................85 78 50 Leše. Ahačič Matej, župnik..................38 38 38 Ljubno. Juvan Franc, župnik................46 45 33 Mošnje. Blei weis Franc, župnik..............74 53 46 Ovšiče. Ocepek Jožef, župnik................38 27 23 Rateče. Lavtižar Josip, župnik................92 71 61 Rib no. Kramar Janez, župnik................90 77 71 Srednjavas. Golf Anton, župnik..............216 202 164 Zasip. Fertin Ign., župnik..................60 51 36 14. Dekanija Ribnica. Skubic Ant., dekan............318 282 193 Dobrepolje. Martinčič Andrej, župnik..........195 157 114 Dolenja vas. Skulj Karol, župnik..............122 135 98 Draga. Lončar Franc, župnik................71 10 12 Gora. Pravhar Josip, župnik..................24 16 10 Sv. Gregor. Krumpestar Fr., župnik............105 93 ' 60 Loški potok. Pravhar Josip, župnik..........229 198 140 Rob. Zabukovec Tomaž, župnik................93 48 22 Sodražica. Traven Fr., župnik................205 148 119 Struge. Orehek Andrej, župnik................95 96 80 Škocijan. Jereb Janez, župnik.........63 46 31 Turjak. Pavšič Fr. Ks., župnik..............19 15 7 Velike Lašče. Ramovš Jakob, župnik ..... 189 193 166 Velike Poljane. Stazinski Nikolaj, župnik ... 37 27 21 15. Dekanija Semič. Metlika. Učak Valeiijan, prošt . . 382 152 160 Adlešiči. šašelj Ivan, župnik................88 77 44 Črnomelj. Kosobud Kazimir, župnik............111 76 53 Dragatuš. Novak Josip, župnik..............93 35 17 Planina. Vindišar Ivan, župni upravitelj .... 1 — 1 Podzemelj. Cerar o. Gregor, župnik............141 122 80 Preloka. Bambič Josip, župnik.........69 64 56 Radovica. Novak Matija, župnik . ...........61 41 21 Semič. Vindišar Ivan, kaplan................195 134 107 Sinji vrh. Jerič Al., župnik..................3 28 28 Suh or. Pavlovčič Jakob, župnik............100 45 21 Odnos . . . 28.861 21.593 17.422 1918 1919 1920 Prenos . . . 28.861 21.593 17.422 Stari trg. Zupančič Franc, župnik............7 7 7 Vinica. Bitaar Pavlin, kaplan................75 59 27 16. Dekanija Šmarije. Pešec Franc, dekan...... 181 189 138 Javor. Klinec Jernej, župnik................49 36 18 Št. Jurij. Debelak Janez, župnik..............72 44 34 Kopanj. Žužek Fr., župnik..................60 46 44 Lipoglav. Pečarič Martin, župnik............39 16 23 Polica. Švigelj Josip, župnik................83 56 21 Št. Vid. Vidergar Ivan, župnik................458 409 284 Višnja gora. Texter Konrad, župnik..........230 201 173 Zatičina. Kastelic o. Avguštin ..............134 152 125 Ž a lina. Šolar Josip, župnik..................137 126 78 17. Dekanija Trebnje. Plantarič Josip, dekan .... 217 179 107 Št. Janž. Pavše Henrik, župnik..............174 152 78 S v. Križ. Lah Lovro, župnik................157 121 81 Mirna. Vrankar Josip, župnik................111 77 60 Mokronog. Bnkowitz Henrik, župnik..........94 66 43 Čatež. Župni urad........................— 55 40 Št. Lovrenc. Oblak Anton, župnik............102 63 50 Št. Rupert. Natlačen Peter, župnik............180 185 185 Tre bel no. Hladnik Janez, župnik............136 131 102 Sv. Trojica. Vidmar Franc, župnik............114 77 53 18. Dekanija Trnovo. Dr. Kržišnik J. M., dekan in župnik 306 14 14 Harije. Dežman Ivan, kurat................51 — — Knežak. Pehani Al., župnik ................97 — — Košana. Abram Anton, župnik . . . /. . . . 161 2 2 Nadanje Selo. Bojanec Anton, kurat..........44 2 2 Prem. Škerjanc Ign., vikar ....:.... 64 2 2 Suhorija. Vidmar Fr., kurat................58 — — Vreme. Rodič Miroslav, župnik................73 — t- Z a gorje. Baloh Ivan, vikar..................70 — — 19. Dekanija Vipava. Lavrič Andrej, dekan..........129 2 2 Budanje. Debevc Ivan, župnik................77 2 2 Col. Jane Ivan, župnik ....................67 13 13 Goče in Erzelj. Kralj Alojzij, župnik..........122 3 3 Lozice. Jerič Anton, župnik,................56 — — Planina. Govekar Franc, župnik..............60 1 1 Podkraj. Pečarič Martin, župnik..............75 1 1 Po draga. Koller Gustav, župnik..............78 1 1 Slap. Dr. Lenard Leop., župnik..............82 1 1 Šturije. Kmet Mihael, župnik................84 3 3 Ustje. Hočevar Fr., duhovnik................26 — — Št. Vid. Kragl Viktor, župnik . . ...........121 2 2 V rab če. Cemažar Fr., župnik................33 — — Vrhpolje. Papež Anton, župnik..............69 — — 20. Dekanija Vrhnika. Kete Janez, dekan............265 263 333 Bevke. Poljšak Anton, župnik................70 62 46 Borovnica. Kajdiž Valentin, župnik..........160 145 103 Črn i vrh. Benedičič Jakob, župnik............60 51 49 Horjulj. Pristov Josip, župnik................164 128 98 Št. Jo št. Nagode Josip, župnik................76 72 37 Gor. Logatec. Kerhne Fr., župnik............95 — — Dol. Logatec. Remškar Valentin, župnik .... 129 4 4 Podli p a. Šmit Franc, župnik................36 38 14 Polhov Gradec. Golmajer Fr., župnik .... 150 121 73 Preserje. Perčič Mihael, župnik..............87 83 67 Rakitna. Magajna Andrej, župnik.....^_27_15_13 Odnos . . . 34.993 25.071 20.079 Rovte. Snšnik Matevž, župnik...... Sv.Trije Kralji. Miklavčič Janez, župnik Z a p 1 a n a. Mihelčič Ivan, župnik..... 21. Dekanija Žužemberk. Zupane Al., župnik . Ajdovec. Žust Ignacij, župnik...... Ambrns. Žavbi Ivan, župnik...... Dobrnič. Hafner Anton, kaplan..... Hi nje. Porenta Anton, župnik...... Krka. Nastran Franc, kaplan...... Sel a. Podlipnik Josip, župnik...... Šmihel. Gabršček Franc, župnik..... Zagradec. Berlan Engelbert, župnik . . . Posamezniki............. Sknpaj . . 5. Tržaško-koprska škofija. 1918 1919 1920 34.993 25.071 20.079 129 — — 28 142 33 49 35 33 240 212 156 82 74 69 63 58 50 96 128 108 84 66 35 117 85 56 44 44 21 21 19 9 38 16 24 3 35.984 25.950 20.676 1. Dekanija Buzet. Flego Ivan, dekan..... Grimalda. Mikša Andrej, župnik..... Račice. Župni urad......... . . Roč. Župni urad........... Slum. Zega Ivan, župnik........ 2. Dekanija Dolina. Zupan Josip, župnik . . . . Sv. Barbara. Mervič Mar., učiteljica . . . . Barka. Prelc Jakob, c. ključ....... B o r 81. Cvejn Franc, župnik....... Boljunec. Požar Anton, provizor..... Brezovica. Kraševec Al., župnik..... Herpelje. šiškovič Štefan, nadnčitelj . . . Divača. Svetič Josip, župnik...... Draga. Kravs Josip, duhoven...... Gročana. Zalokar Ivan, župnik..... Klanec. Ša«elj Milko, župnik...... Lokev. Zalokar Ivan, provizor...... Podgorje. Dr. Slamič Anton, župni upravitelj Ricmanje. Župni urad........ Rodi k. Elsnic Josip, župnik....... Slivje. Hreščak Anton, župnik...... Vato vije. Tiringer Ivan, kurat..... 3. Dekanija Jelš a ne. Velharticky Josip, dekan . . Hrušica. Hušo Mihael, župnik...... Golac. Lazar E............ Mune. Pospišil Franjo, župnik...... Podgrad. Magdič Frančišek, kurat . . . . Podgraje. Jenko Štefan, knrat..... Pregarje. Logar Rajko, kurat...... S t ara d. Nedved Anton, župnik...... 4. Dekanija Kastav. Koruza Ivan, župnik . . . . J ur dan i. Cijan Josip, postajenačelnik . . . Klana. Koruza Ivan, župnik ...... Sv. Križ. Župni urad......... L o vran. Košir Anton, župnik...... Moščenice. Žiganto Ivan, župnik . . . . Opatija. Glavič Miroslav, kaplan..... Rukavac. Piščanec Gabriel, kaplan . . . . Volosko. Defar Širne, župnik...... 30 1 1 5 1 113 47 31 61 44 106 39 53 23 43 87 98 65 23 73 73 42 98 126 3 9 110 60 36 24 14 12 13 6 3 8 32 16 15 Oda os . . . 1.644 11 _1 12 v p. Prenos 5. Dekanija Koper. Glavina Blaž, župnik v p. Dekani. Slamiž Anton, župnik..... Rižan-Lazaret. Košir Josip, župnik . . Dekanija Krkavče. Škerbec Matej, dekan . . Padena. Gabrielič Ivan, župnik .... Koštabona. Kuret Milan, administrator . M are žige. Kemr Franc, župnik .... Pomjan. Zlobec Avg., župnik . . . Šmarije. Cemažar Jakob, župufc .... Truške. Rebolj Matevž, župnik .... 7. Dekanija Opčina. Zink Andrej, dekan . . . Bazovica. Počivalnik Ign.. župnik . . . Katinara. Stfinar Josip, župnik .... Kontovelj. Martelanc Al., žnpnik . . . Sv. Križ. Furlan Andrej, župnik .... Prosek. Martelanc AL, župnik . . . . . Trebič. Štefanutti Franc, župnik 8. Dekanija O s p. Klun Zorko, dekan , S v. A n t o n. Pipan Ivan, župnik ....... Kubed. Skvarc Fran, župnik . ........ M o vraž. Švegelj Peter, župnik........ Plavje. Furlanič Anton.......... Predloka. Sancin Josip, župnik....... Sočerga. Theuerschuh Ivan, župnik...... Tinjan. Slamič Anton, župni upravitelj .... 9. Pazin in Pičan. Ferlin o. Ivan Kapistran, gvardijan Žminj. Filipid Pravdoslav, župnik....... Gologorica. Žvaček Ljudv., župnik...... Gračišče. Luk Ivan, župnik......... 10. Dekanija Piran. Korte. Nartnik Andrej, župnik . . I sol a. šiškovič Ivan, posestnik........ Strunjan. PetriS Josip.......... 11. Dekanija To maj. Sila Matija, dekan....... Avber. Lampert Karol, župnik........ Du t o vi je. Stemberger Ante, župni upravitelj . . .Kazije. Zabric Štefan, cerkv. ključ....... Ko pri v a. Dr. Požar Anton, župnik v p..... P o vir. Barbič Mihael, župnik........ Repentabor. Kranoič Josip, župnik...... Sežana. Schiffrer Ivan, župnik........ Skopo. Kranjec Anton, duhovnik....... Štor je. Bezek Štefan, cerkvenik....... 12. Dekanija Trst. Stari sv. Anton, šeek Virg., duh. pom. Novi sv. Anton (Trst), Gustin Frančišek, kaplan Sv. Jakob (Trst). Omerza Ivan, kaplan..... Sv. Vincencij (Trst). Križman Josip, kaplan . . Posamezniki (Trst)............. Sv. Ivan. Sila Franc, župnik........ Barkovlje. Kjuder Anton, župnik...... Rojan. Kos Lovro, kaplan......... Skedenj. Macarol Josip, župnik....... 13. Razne dekanije. Dolenjavas. Ellner Anton, župnik . Grožnjan. Bartosch Henrik....... . . Kršan. Načinarč Klemen.......... Pregara. Wester Emil, kurat........ 1918 1919 1920 1.644 11 12 35 2 1 136 2 2 110 — — 27 — — 9 1 1 32 — — 44 — — 40 :_ — 135 3 3 51 — — 161 1 1 119 5 5 144 — — 40 1 1 100 — — 86 1 1 61 — — 89 — — 00 51 _ _ 34 — — 39 — — 96 — — 22 1 1 19 — — 52 Q 4 4 8 — — 92 6 2 2 1 91 — — 45 — — 106 1 1 25 — — 44 — — 111 3 3 91 — — 150 3 3 29. — — 41 1 1 85 6 5 348 32 31 301 3 3 84 2 2 4 — — 191 1 1 192 1 2 189 3 3 202 4 "1 2 2 ± 1 13 1 1 Skupaj . . . 5.897 93 92 Imenik novih dosmrtnih udov. Kron 3273. Princ Angela, Sv.PetervLjublj. 80 3274. Dr. Natlačen Marko, „ „ 80 3275. Lavtar Franc, „ „ 80 3276. Knjižn. Mar. doma. „ „ 200 3277. Nastran Urban, Sv. Lenart-Loka 200 3278. Zaznla Jožef, Maribor ... 200 3279. Kranjc Elči, Ljubljana, fr. žup. 200 3280. Pokalič Mihael, „ „ 200 3281. Dolenc Pepica, „ „ 200 3282. Ritonja Toma, Sv. Tomaž p. O. 200 3283. Perpar Anton, Korita, Dobrnič 200 Odnos . 1840 Kron Prenos . 1840 3284. Herman Julijana, D.M.Prevalje 200 3285. Ranfl Franc, Placar, Sv. Marjeta 200 3286. Nazor Gjuro H., učitelj, Ložišče 200 3287. Nazor Albert, „ „ 200 3288. Vilfan J., kaplan, Kostanjevica 200 3289. Oblak Fr., trgovec, Sv. Gregor 200 3290. Topoš Jernej, Sp.Bela, Preddvor 200 3291. Bašča Stanko, dijak, Preddvor 200 3292. Križaj And., Sred. Bela, Preddvor 200 3293. ŠturmA., Sv. Tomaž p. Gosposv. 200 Vkup . 3840 Pregled vseh 55. udov Družbe sv. Mohorja. Škofije in dežele Šteje udov do-smrt. letnih vkup od lanskega leta + več — manj 1. Goriška nadškofija . . 2. Krška škofija .... 3. Lavantinska škofija 4. Ljubljanska škofija . . 5. Tržaško-koprska škofija 6. Razni kraji .... Neznano bivališče dosmrtnikov 204 218 661 1077 82 205 59 3.547 16.635 19.599 1.311 204 3.765 17.296 20.676 92 1.516 59 15 1.884 9.623 4.813 3 270 Skupaj . ¡1 2516 41.092 43.608 270 16.339 -GEH- Glasnik Družbe sv. Mohorja. I. Imenik Mohorjeve družbe naznanja letos 43.608 udov. Ko je naS „Glasnik" pred več ko tridesetimi leti naznanil tolikanje število, se je temu divil in radostil ves slovenski svet. Letos pa pomenja isto število ustrašljivo nazadovanje — proti lani za 16.069, proti predlanskim pa za 46.904. Le še nekaj takšnih let, pa Mohorjeve družbe ni več. Ali ni to strašno? Res strašno! Žalostimo se, da nam je ugrabil tretjino Slovenije in udov predlanskim nemili sosed Italijan, bridko smo občutili odcepitev koroških Slovencev ob Zilji in Ziljici — a, da je v ostalej Jugoslaviji, pod svobodnim solncem, družbi odpadlo kar čez leto nad 16.000 članov — to je strašno! Naposled pa najstrašnejše! Jugoslavija je izgubila domalega ves slovenski Korotan! Iz Rožne in Podjunske doline ter iz malega dela celovške okolice se je letos še zglasilo 3765 udov. Mar zadnjikrat? Bodo se li še mogli vprihodnje zgla-šati? Družba sv. Mohorja je cerkvena bratovščina, potrjena po sv. očetu Piju IX. za ves katoliški svet. Kakor Cerkev ne pozna mej, tako bi jih tudi bratovščini ne smelo biti. Največja ovira našej družbi dozdaj je bila: na Koroškem šole ponemčevalnice, na Beneškem in Ogrskem pomanjkanje narodne svobode. Avtonomija se obeta — lepa, Se bo res. Države, kojim je svoboda, prava krščanska svoboda sveta, ne bodo zavirale pristopa Mohorjevej družbi nikjer, koder prebivajo Slovenci — kakor smo res dosedaj šteli ude ne samo doma, ampak tudi v Aziji, Afriki in Ameriki. Zaupajmo na božjo pomoč — če storimo sami vse, kar moremo. Dva vzroka sta letos še posebej zakrivila, da je število udov tako upadlo. Prvič pač ta-Ie, ker smo lani članarino povišali na letnih 10 kron. Teh izdati, čeprav za dobro stvar, se pa marsikomu le škoda zdi. Ne preudari dosti, je li dobiček večji, če jih izda za hipni životni, ali pa za trajni duševni užitek. Zato so družbi zvesti ostali ali njej pristopili le tisti, ki pravilno cenijo bodisi književni dar, bodisi duhovne dobrine Mohorjeve družbe, ali pa — kar je najbolj prav — oboje skupaj. — Neki gospod nam je pisal: „Deset kron — to ni veliko, zaleže komaj pol litra vina!" Res, sedaj pol litra — to je nekaterim preveč; prej, ko je bila letnina 2 kroni — dva litra, pa ni bilo preveč! Nekaterej gospodinji zdaj 5 jajec — preveč; prej 20—40 jajec pa ni bilo preveč!" In tako gre vseskozi razlika med zdaj in prej. Drugič: Pogled na številke v „Imeniku" daje svoj posebni nauk. Na samo, da je udov letos inanj, v nekaterih župnikovinah jih je osuplo malo, v nekaterih nič. Kako si razlagamo to prikazen? Celo enostavno. Namreč ker smo le prepozno mogli razposlati dar preteklega leta. Zlasti zastran „Koledarja" je bilo to prav neugodno, da je došel komaj do velike noči, ko bi moral v roke priti vsaj do novega leta. Zakaj ? — to pove „Glasnik" v prejšnjem Koledarju. Vsled te pozne razpečatve je minil ugodni navadni rok za nabiranje udov in udnine. Pozneje pa je bilo težavno in tudi prehitro se je imelo dovršiti. Vsled tega so nastale vrzeli, ki pa upamo, da izostanejo v prihodnje, ko udje uže davno prej prejmejo družbeni dar. Delo čč. gg. poverjenikov bo prišlo zopet v prejšnji, navadni tir. Zahvaljujemo se vsem za njih trud ter prosimo lepo, naj ga družbi posvetijo še za naprej; zavest dobrega dela jim bodi plačilo. Bogu, darivcu vseh dobrot, vsa hvala in zahvala za nspeh in blagoslov! II. V enakej meri, kakor število udov, se je moralo krčiti tudi število tiskanih pol in knjig, ki smo jih izdati namerjali. Še zmerom rastoča draginja je tirjala skoro od meseca do meseca — prav do zadnjega — zmerom višjih izplačil. Torej se je z letnino 10 kron omogočil komaj tisk treh knjig: „V boj za krščanske resnice in čednosti", ,,Skrbimo za ljubo zdravje" in „Koledar", ki smo ga morali uže krčiti in izpustiti marsikak zanj pripravljen spis. Le tedaj, ako bi nam bili ostali zvesti vsi lanski Mo-horjani, bi mogli misliti na obširnejšo vsebino „Koledarja", pa še na „Slov. Večernice". Kakor pač ves svet, tako moramo potrpeti i mi Mohorjani z odborom vred. Ne vemo, kedaj bo konec, a tolažimo se, da enkrat mora konec biti tej blazni draginji. Vendar nam lahko pritrdite, da za sedan i čas naše knjige niso predrage: saj bi izven družbe težko dobili katero takšno zase po 10 kron. Ako pa presodite vsako po vsebini, pa porečete n. pr.: Tega, kar me uči vladika Jeglič v knjigi: „V boj!" — ne dam niti za 1000 kron, niti za nobeno ceno ne. Hvala Bogu, da sem Mohorjan, — čital sem in bom še čital. Ko sem pisec teh vrstic nedavno vsprejel udnino neke inteligentne begunke z Reke ter obžalovaje opomnil, da prejme za to le tri knjige, je odgovorila: „Saj je dovolj, ko je vse tako drago." III. Kaj pa vprihodnje? Bodejno li opustili družbo? Seveda, ako bi jo opustilo slovensko ljudstvo. A vemo. da je ne bode, uže z ozirom na lepo prezaslužno preteklost ne. A tudi ne zavoljo prihodnjosti. Še bode narod potreben knjig in spisov, ki mu jih hoče pripraviti družba sv. Mohorja. Za leto 1921 te le : 1. Dr. Ant. Bon. Jeglič: „Na noge v sveti boj!" Tretja knjiga: „V boj za srečno in veselo krščansko življenje." Prevzvišeni g. pisatelj nam piše: „Ta del bo najbolj globoko posegel v narodovo življenje. Obravnaval sem dosti kočljiva vprašanja in sicer na temelju svojih mnogoletnih skušenj v najožjem občevanju z verniki." Tem besedam pristavljamo le še: Takih in podobnih knjig je treba in bo še vedno treba spravljati v roke vsem Slovencem in sicer potom Mohorjeve družbe, ker bi drugače najbolj potrebno, za svet in večnost važno čtivo se ne razširilo dosti. Zlasti ob sedanjem času je nevarnost, da bi zaradi obilice lehkega, samo kratkočasnost in radovednost pasočega, ne marali resnega, res koristnega in potrebnega branja. 2. Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1922. Lani in letos smo morali marsikaj izpustiti, kar je bilo uže pripravljeno za „Koledar". Radi bi si torej ohranili večjo prostost za prihodnji „Koledar", da ga po potrebi razširimo. A količkaj razširjen stane uže sam zase iahko več ko 10 kron. Zato pa le s pridržkom obetamo še tretjo knjigo. Možnost ali nemožnost nje izdaje bode napovedala draginja in pa večje ali manjše število Mohorjanov prihodnjega leta. Pripravljeno imamo za tretjo knjigo: 3. „Slovenske Večernice," 74. zvezek, z daljšo zgodovinsko povestjo in tridejansko dramo.iz peresa preljubljenega pisatelja dr. Fr. Detela. Znani naš pisatelj K s. Meško pa je nam priredil III. zvezek mladinske knjige: 4. „Hladim srcem." Risar g. Vavpotič jej je uže pripravil lepe risbe za pravljico: „Lilije", pa jih bo še dodal nekaj za druge tej knjigi namenjene spise. Seveda, ako bi bilo le količkaj mogoče, preradi bi izdali še to četrto knjigo. Pripravljen imamo tudi rokopis za sledečo knjigo- „Razvoj in delovanje katoliške Cerkve v Avstraliji in Oceaniji." Spisal F ranj o Miklavčič, konzularni uradnik v Avstraliji. Pisatelj se nam je naznanil v „Slovencu1- kot znamenit poznavatelj političnih, narodnih in gospodarskih razmer v onih, nam še malo znanih krajih. Med vojno je bil kot inostranec interniran v Aucklandu na Novej Zeelandiji ter tačas spisal tu naznanjeno knjigo po svojih doživljajih in podatkih različnih misijonarjev. IV. Zavoljo draginje in malovrednosti denarja smo si navzkriž prišli med nekdanjo dosmrtnino dosmrtnikov in med sedanjo letnino letnikov. Več ko pol stoletja so dosmrtniki vplačevali le po 30 kron dosmrtnine ter s tem dobili pravico na letni družbeni dar za letni 2 kroni. Ko smo letnino povzdignili na 4 krone, smo v istej meri dosmrtnino zvišali na 80 kron; naposled za letnino desetih kron, dosmrtnino na 200 kron. v Zdaj pa nastane vprašanje: Ali naj prejemajo letni književni dar z letniki po 10 kron istotako tudi dosmrtniki, ki so se bili zasigurali z dosmrtnino le za dar letnih 2 ali 4 krone? — Pravica govori tako-le: Zasiguranci z dosmrtnino 30 kron naj doplačajo letnih 8, zasiguranci z dosmrtnino 80 kron pa letnih 6 kron — ali pa naj povzdignejo dosmrtnino do sedanjih 200 kron! — Tako zahteva poleg drugih n. pr. tudi „Leonova družba". Tako zahteva sama ob sebi pravičnost. Sicer prejmejo dosmrtniki letni dar sedaj večinoma na račun sedanjih letnikov — v škodo le-tem družbenikom in družbi, ki bi mogla več izdati, ko bi prejela doplačila od 2500 dosmrtnikov, ki jih je največ še iz prve vrste. Prosimo upoštevajte to, dragi dosmrtniki ter doplačujte rade volje po zahtevi pravičnosti! Doplačila dosmrtnikov ali k letnini ali dosmrtnim pa naj blagovolijo gg.poverjeniki vpisati v nabiralne pole ter poslati z letnino vred. Prijaviti hočemo doplačilce v „Imeniku". V. Pri nabiranju in vpisovanju udov prosimo če. gg. poverjenike, naj blagovolijo piziti, da nabiranje družnikov pričnejo takoj po prejetih knjigah in sklenejo z zadnjim dnevom meseca februarja; vpisovalne pole z denarjem vied pa na naslov: Dražba sv.MohorjanaPrevaijah pošljejo franko zanesljivo do 5.marca 1921. Letnina znaša 10 kron SHS (za Amerikance 2 dolarja) za vsako posamezno osebo ali ustanovo, dosmrtnina pa 200 kron SHS (za Amerikance 30 dolarjev). Posamezni ndje (razen Amerikancev), ki se neposredno pismeno oglašajo pri Družbi sv. Mohorja na Prevaljab, morajo poleg udnine še doplačati 5 kron SHS za opravilne stroške in poštnino. Kdor stopi prvokrat v družbo, naj izrecno pove, da je no v družnik. Dosmrtni udje naj se vsako leto vpišejo in na listini podčrtajo. Bačan za leto 1919. Dohodki: 1. Letnina 57.156 udov po 4 K . 2. Dosmrtnina...... 3. Obresti matične glavnice . 4. Inserati....... 5. Saldo ....... kron 228.624-— 4.670"— 3.617 07 1"910' — 8.015 67 246 836-74 Stroški: kron 1. Dosmrtnina v „matico" . 4.670'— 2. Nagrade pisateljem . . . 9.783-— 3. Klišeji in podobe . . . 2.023-60 4. Papir za družbene knjige. 139.378-60 5. Stavek in tisk družb, knjig 40.739-40 6. Knjigovez, delo družb, knjig 23.100-— 7. Skladišča in uradni prostori 3.440 64 8. Tiskovine............281-98 9. Uprava........23.419-52 246.836-74 Primanjkljaj (saldo) 8015 K 67 vin. se bode pokril z dohodki družbene tiskarne, M a t i o s. Glavnica je znašala 31. decembra 1. 1918. . . Leta 1919. ji je prirastlo po dosmrtnim . . . Skupno matično premoženje je znašalo dne 31. decembra 1. 1919. ki je umeščeno v družbenih hišah v Celovcu. K 120.569-23 „ 4.670-- K 125 239-23 V zalogi Druibe sv. Mohorja na Prevaljah se dobijo še sledeče broširane knjige: Naslov knjige Za ude Za neude ¡ kron kron Pesmarice In pesmi. I A. Foerster: Cecilija. 2. izdaja. I. ali II. del, vsaki po . . . J. Aljaž: Slovenska Pesmarica. 1. ali II. del, vsaki po . . Simon Gregorčič: Poezije. S podobami........ Dr. J. Lovrenčič: Brstje iz vrta slovenskega pesništva . A. Medved: Slovenske legende. S podobami...... 1 II 1 1 16--1 frió— 8-— 8-- Potopisi. Zemljepisi. J. M. Trunk: Amerika in Amerikanci. Ilustr. in vez.. . . Iv. Vrhovec: Avstralija in nje otoki. S podobami .... A. Bezenšek: Bolgarija in Srbija. S podobami..... J. Lavtižar: Pri severnih Slovanih. S podobami .... ! Dr. Andr. Karlin: V Kelmorajn. S podobami...... Jos. Starfe: Kitajci in Japonci. S podobami...... Podobe iz misij, dežel. S pod. 1. zv. (2. je pošel) . . . . . 75"-3-60 360 360 3-60 3-30 3'30 100-480 4-80 4-80 4-80 4-40 4-40 Poučne in zabavne knjige. Kneipp: Domači zdravnik. 5. izdaja. S podobami . . . Dr. Vedenik: Kako si ohranimo ljubo zdravje. S podobami. 1., 2. in 3. zvezek, vsaki po........... Dr. J. Sket: »Kres«, leposloven in poučen list. VI. letnik 1886 Dr. Tavčar: Slovenski pravnik. Pet snopičev vkup . . . 15'- 3-60 24"-9-- 20-- 4-80 36-— 12-- Meško: Mladim srcem. S pod. I. in II. zv., vsaki po . . . Utva in Mira: Pravljice. Z izvirnimi slikami...... Meško: Na smrt obsojeni? Dramatska slika v treh dejanjih J. Stritar: Jagode, Zimski večeri, Lešniki. Vsaki zvezek po 6 — 6-— 6-— 4-80 8 — 8 — 8 — 640 Zgodovina. Dr. Križanič: Cerkvena zgodovina. I., II. in III. del, vkup . Andrejka: Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini 1876. S podobami. Dva snopiča vkup........ Dr. Gruden: Zgodovina slov. naroda. 1., 2., 3., 4., 5. in 6. zv., vsaki po.................. 6"-6 — 12- 8"-8 — 16- Življenjepisi.', Koledarji: i. dr. Dr. A. Medved: Anton Mart. Slomšek, l^nezoškof lavantinski P. Fl. Hrovat: Franc Pire, oče umne sadjereje in misijonar | Dr. L. Vončina: Friderik ¡Baraga, slovenski škof v Ameriki, 2. izdaja.................. M. Pirnat: Juri baron Vega, slovenski junak in učenjak . 3-60 3"- 360 2-70 480 4"- 4-80 360 Koledar za leto 1902., 1903., 1906., 1907., 1911., 1912., 1915., 1918., 1919. in 1920., vsaki po.......... Koledar za leto 1921............... 3--6- 4-— 8"- w Glej tndi eenik na 3. strani ovitka!