KOROŠKI Leto XXXVIII, Ravne na Koroškem, 10. februarja 1988 Cena 20 din im ^ DA BI BILO SREČNO LETOŠNJE LETO, DA BI BILI VSI ZDRAVI IN IMELI VSI DOVOLJ KORISTNEGA DELA DELAJMO TAKO, DA NAŠIM ZANAMCEM NE BO POTREBNO POSTAVLJATI TAKIH SPOMENIKOV Jože Žunec Dobro gospodarjenje je obveza Nejasnosti pri ekonomski politiki za leto 1988, predvsem pa vse težji pogoji gospodarjenja narekujejo, da moramo biti za poslovno leto 1988 neprimerno bolj pripravljeni, da se brezkompromisno spoprimemo z vsemi problemi, ki se bodo porodili in spremljali naše delo v prihodnjem obdobju. Ničesar ne smemo prepuščati slučajnostim in nepredvidenim rešitvam oziroma presenečenjem, ker se ta lahko preveč pogubno odrazijo na našem poslovanja. Precej vemo. Dovolj za pravilno odločanje. Vemo, da mora biti mesečna realizacija na domačem in tujem trgu skupaj že v januarju 21 milijard in mora mesečno naraščati po 0,5 milijarde, tako da bo znašala v marcu že najmanj 22 milijard. Cc bomo dosegli v kumulativi takšno realizacijo, predvidevamo, da bomo s poslovanjem in poleg ustrezne osebne porabe zagotovili tudi zadovoljive osnove za nadaljnji razvoj delovne organizacije, kar je dolgoročno nujen pogoj. Cilj je izjemno zahteven, vendar je uresničljiv, če ga bomo vsi zaposleni v železarni sprejeli in po njem uravnavali svoje delo. V decembru 1987 smo kljub vsem zastojem, ki smo jih imeli, dosegli 18,65 milijarde realizacije, naše zmogljivosti pa omogočajo doseganje novih ciljev, vendar s pogojem, da vse skupne in pomožne dejavnosti opravijo vsa pripravljalna dela. Za doseganje potrebnih rezultatov poslovanja moramo torej prilagoditi naše de- lo. Takoj, brez odlašanja. V nekaterih temeljnih organizacijah primanjkuje naročil. Sem lahko prištejemo Stroje in dele, Kovačnico, Jeklolivarno, pa še kateri tozd. Nič ne bo prišlo samo po sebi. Delavci, odgovorni za pridobivanje naročil, ne smejo čakati v pisarnah in računati z nemogočim, da se bo problem sam po sebi rešil. Treba bo našo ponudbo plasirati na trg s sprejemljivejšimi pogoji za kupca. Cc samo spremenimo odnos do kakovosti in dobavnih rokov, smo naredili mnogo. Imamo pa še druge možnosti. Naročil ne bo dovolj na domačem trgu, zato načrtujemo bistveno večji izvoz, tu pa so roki in kakovost še bolj pomembni. 33 milijonov konvertibilnega izvoza je velika številka, je pa nujna, če hočemo naše zmogljivosti bolje izrabiti. Je prej premajhna kot pa zadostna. Naša dolgoročna perspektiva je v veliki meri odvisna od tega, kako in koliko bomo prisotni na zunanjih trgih. Izjemno aktualna in pomembna naloga, ki poleg kratkoročnih zagotavlja tudi doseganje dolgoročnih ciljev, je hitrejše odpravljanje ozkih grl in ostalih ovir za dvig količine in kakovosti proizvodnje ter odpravljanje težkega fizičnega dela z veliko večjo uporabo mehanizacije in avtomatizacije proizvodnih procesov. Marsikaj se da sorazmerno hitro razrešiti in več manjših korakov je enako velikemu. V sedanjem obdobju pa so po vsej verjetnosti manjši koraki učinkovitejši in ekonomsko bolj upravičeni kot pa načrtovanje velikih investicij. Cim bolj moramo izkoristiti že vložena sredstva, ki se kažejo v premalo izkoriščenih zmogljivostih, čeprav smo zagotavljali, da imajo trg za seboj. Usposobiti je za normalno proizvodnjo vse bolj ali manj nove investicije in odpraviti naj-akutnejša ozka grla. To je primarna naloga za obdobje, ko ne moremo pričakovati pomembnejše akumulacije, je pa edina prava izbira. Jasno je, da ne smemo zavreti dolgoročnega razvoja, to bi bila huda napaka, le bolj dosledno, brez nepotrebnih priveskov, ga bomo realizirali. Dejavnosti za zagotavljanje kakovosti tako s kratkoročnimi kol tudi dolgoročnimi cilji je treba pospeševati. Nedopustna so dejanja, ki povzročajo večjo škodo zaradi neuspele proizvodnje, ki je lahko plod slabega dela in neupoštevanja tehnologije v neposredni proizvodnji ali pa slabo začrtane tehnologije in priprave proizvodnje. Projekt moramo osvojiti kot del nas samih oziroma našega dela v vseh okoljih, posebej še v vseh službah pri pripravljalnih in drugih delih. Kvalitetno pripravljanje dela je ena osrednjih in še v mnogočem premalo dosledno izvajanih nalog. Priprava materiala, orodja in ostalih delovnih sredstev neposredno vpliva na učinke dela, ki se pokažejo v količini in kakovosti izdelkov. Področje se marsikje kaže kot slabo obdelana njiva, pridelek pa je odraz takega stanja. Čeprav je jasno, da bomo boljši, če bomo dosledneje izkoriščali naše tržne, proizvodne, materialne in kadrovske možnosti v vsej delovni organizaciji, pa še vedno prevečkrat iščemo delne rešitve v ozkih okvirih svojih organizacijskih enot. Gre za medsebojne dobave. Ne more biti odstopanj pri medsebojnih dobavah tako pri rokih in količini kot kvaliteti. Dosledno izpolnjevanje te naloge je pogoj za uspešno poslovanje delovne organizacije kot celote in vseh njenih delov. Odnos do varčevanja kaže, da se ne zavedamo dovolj slabega gospodarjenja. Enako kot neizkoriščene zmogljivosti nam slabša rezultat tudi nekontrolirana poraba, zato bo treba dogradili sistem materialnega gospodarjenja ter povsod začeti varčevati. O tem smo že mnogo govorili in mnogo pisali, tudi naredili smo nekaj, vendar premalo. Posebej vodstveni in vodilni delavci lahko z uvedbo varčevanja in nižjimi proizvodnimi stroški, na katere lahko neposredno vplivajo, zagotovijo boljše rezultate poslovanja. Izjemno pomembni so na tem področju stroški za skupne in spremljajoče dejavnosti. Tudi obvladovanje tega področja se kaže kot slabo obdelana njiva, če rečem v prispodobi. Za dobro in uspešno obvladovanje strategije razvoja, trženja, optimalnega upravljanja materialnih tokov in poslovanja je nujno, da čim prej osvojimo in samoupravno sprejmemo koncept nove organiziranosti in da ne poslušamo tistih, ki sc boljših pristopov bojijo, najbrž iz razloga, ker nimajo dovolj znanja in volje za zboljšanje sedanjega stanja. To pa niso delavci v neposredni proizvodnji, ampak je to peščica delavcev, ki jim gre nespremenjeno stanje v prid, da lahko skrijejo svojo neangažira-nost za boljše delo, kar pa je često posledica šibkega znanja. Zaslužni delavci ’87 Mitja Šipek l<3go KAKOVOST JE KULTURA Kakovost je beseda s tisoč pomeni. Kar je za enega dobro, ocenjuje drugi kot slabo ali vsaj ne povsem dobro. Zato so tudi merila za kakovost tako različna. Prav gotovo pa velja pravilo, da izdelek ali storitev nikoli ni tako dobra, da bi boljša ne mogla biti. Merila za kakovost se spreminjajo prav tako kot človek in so tesno povezana z okolico, v kateri nastajajo in kjer se uporabljajo. Pri ustvarjanju kakovosti sodeluje v prvi vrsti človek, tako proizvajalec kot kupec, slednji bolj kot prvi. »Kupec je bog«, pravi izrek, ki ga radi uporabljamo v izmenjavi dobrin. Človek v kameni dobi je bival v votlini in uporabljal orodje iz kamna ter se hranil z najbolj primitivnimi darovi narave, pa je preživel in lahko verjamemo, da je bil zadovoljen, celo srečen, vendar je nagonsko težil za tem, da bi si življenjsko okolje izboljšal pa tudi olajšal. Danes s stanovanjem v votlini iin surovim mesom nihče ne bi bil zadovoljen. Tako si mislimo, pa ni čisto res. Ko sem bil med vojno v hudi zimi bolan in »zabit« v zemljanki, podobni votlini iz kamene dobe, ob mrzli hrani in mrazu, sem pomislil, kako srečen sem v primerjavi s tistimi, ki v snežnem metežu bežijo pred krvoločnimi policisti in psi, in bi kar celo življenje ostal zakopan pod debelo snežno odejo. »Kakovost« mi je v tem trenutku povsem ustrezala, ker mi je omogočala preživeti. V najbolj prvotni obliki je kakovost zadovoljiva, če je izdelek sploh uporaben, čeprav ni zamenljiv, ni lep, je nevaren zdravju in ne vemo, kako dolgo bo uporaben. Ko smo prebrodili prva povojna leta, leta odrekanja in pomanjkanja, smo bili nadvse ponosni, da smo lahko kupili kos obleke, pa ni bilo pomembno, kakšne barve je bil in če je bil čisto po meri, ko pa smo feh Na jasi lahko kupili celo bonbončke, se nihče ni razburjal, če so nam jih nasuli kar v žep, ker ni bilo primerne vrečke. Danes bi taka kakovost ponudbe seveda izzvala silno ogorčenje. Veliko pomanjkanje blaga vseh vrst, tudi jeklenega, v šestdesetih letih pa vse do osemdesetih je krivo, da je taka »partizanska« kakovost prišla v navado. Dobro je, samo da je, smo si mislili. Sedaj pa je vse narobe. Kupci hočejo jeklene palice brez napak, lepo poravnane, okusno povezane, celo pobarvane itd. »Zafrkavajo«, smo bili ogorčeni, toda kupci so rekli: »Ne zafrkavamo, delajte tako, kot delajo drugi«, Korejci, Španci, Grki, ne samo Japonci in Nemci. Palice morajo biti ravne, lepo zložene, dobro povezane, označene, enako dolge, natakarji se morajo vljudno nasmehniti, uradniki morajo biti prijazni, ulice morajo biti pometene, toaletni prostori čisti in še in še. To je kakovost! Sedaj se je naenkrat pokazalo, kako smo mi pripravljeni na kakovost. Kakovost je delo skupine ljudi, en sam človek je enostavno ne more ustvaniti. Kakovost je kot slika iz mozaika. Vsak najmanjši kamenček mora biti na svojem mestu, položen z vsem potrpljenjem in natančnostjo, šele potem slika zažari v vsej svoji lepoti. Najmanjša površnost lahko pokvari še tako skrbno izdelan mozaik. Večkrat se sprašujemo, ali smo sploh sposobni izdelati kakovostne izdelke? Seveda smo! Vendar le tiste, za katere smo opremljeni. Lotiti se vsega, kar kdo želi, ne da bi preverili, kje so meje naših možnosti, je prvi vir nekakovosti. Drugi vir nekakovosti je v ne dovolj precizni organizaciji proizvodnje. Običajno pozabimo pravočasno vnesti v tehnološki predpis nadzor nad kakovostjo. Posledice so vedno tragične. Izdelek je treba popravljati, če je sploh še mogoče, rok dobave zamujamo, cena izdelka raste, njegova uporabna vrednost pa pada, v skrajnem primeru pa se odločimo, da prodamo tudi kakovostno pomanjkljiv izdelek, kar bo, pa bo! Mnogokrat ne pride do reklamacije, naredi pa nepopravljivo škodo v proizvodnji, ker se vse bolj ukoreninja mišljenje, da je tudi tako dobro, samo da smo vse prodali. Druga, nič manjša škoda, pa nastane na ugledu proizvajalca. Kupci si izberejo več dobaviteljev, da ne bi zašli v težave, če en dobavitelj odpove, pa tudi zato, da lahko zbijajo ceno. Čim večji je kupec, toliko manj zalog ima, zato mora imeti pač več odbaviteljev. Med temi dobavitelji pa naredi natančno selekcijo. Ve, kdo je soliden, daje dobro kakovost, se drži roka dobave in je poceni, čeprav cena niti ne igra največje vloge. Tako so manj zanesljivi dobavitelji le v »rezervi« in so tudi prvi na vrsti, če je treba njihovo število krčiti. Posledice pomanjkljive kakovosti so vedno dolgoročne, zato so bolj usodne kot cene in dobavni roki. Kako dobro mora biti blago, je drugo pomembno vprašanje. Če je izdelek »unikat«, ga razvijemo, do-delujemo in nikdar ni tako dober, da boljši ne bi mogel biti. Seveda pa rastejo stroški take proizvodnje. Od kraja počasi, potem pa vedno hitreje in vsi stroški so vračunani v ta komad. Zato so unikati vedno izredno dragi. Če pa bo izdelek izdelan v velikih serijah, se vsi stroški razvoja razdelijo na toliko stotisoč ali milijon delov, pa je izdelek poceni, vendar enako dober ali celo boljši kot unikat. Televizor stane stokrat manj kot hiša, ker ga izdelujejo v seriji, če pa bi bil unikat, bi stal stokrat več kot hiša, toliko dela je vloženega vanj. Boj med ceno in kakovostjo je večen. Ti dve krivulji gresta nekaj časa vzporedno, potem pa prične krivulj a-cena strmo naraščati, krivulja-kakovost pa le blago raste. Pri tej študiji je treba računati še s številom izdelkov. Če je serija majhna, ne vpliva na kakovost, pač pa na ceno, ki raste bolj strmo. Če pa je serija velika, se krivulja kakovosti ustali v vodoravno črto, krivulja stroškov pa prične upadati. Pri tej predstavitvi vidimo, da kakovost že pri sorazmerno nizki ceni dosežemo, ni pa zadovoljiva. Prvo sečišče obeh krivulj je minimalna kakovost. Za boljšo kakovost moramo vložiti več sredstev in nekje se ti dve krivulji zopet sekata. To naj bi bila točka ekonomične proizvodnje, ko pri znosnih stroških dosežemo zadovoljivo kakovost. Pri majhnih serijah izdelkov kljub velikemu povečanju stroškov (običajno so stroški 100 % kontrole) kakovost izdelka bistveno ne raste, ker se že bliža popolnosti. Pri velikih serijah pa 100% kontrolo popolnoma opustimo in preidemo na vzorčno ali prirejeno (avtomatizirano) kontrolo ene izmed najbolj karakterističnih funkcij izdelka, ki je hitra in poceni, zato krivulja število kosov UNIKAT mala serija velika serija K S kakovost stroški Odsek je prebit stroškov prične upadati, pri tem pa ostane kakovost enaka ali celo polagoma raste. Prvi pogoj za serijsko vzorčno kontrolo pa je zanesljiv dobavitelj surovin ali pod-komponent. V poštev pride le najboljši, saj nezanesljiv dobavitelj poruši ves sistem in povzroči pravo katastrofo v serijski proizvodnji. Tu tedaj tiči odgovor na vprašanje, čemu se veliki kupci »kapricirajo« zaradi malenkostnih odstopanj na polizdelku ali podkomponentd, ki sploh ne vpliva na uporabnost — tako se nam včasih zdi in to je tudi res, če gre za unikat, nikakor pa ne velja za serijsko proizvodnjo. Ukrivljene palice, slabo prirezani konci, malenkostne razpoke na površini, nenatančno zložene in neenakih dolžin, vse to moti serijsko proizvodnjo v predelovalnih avtomatih. Če pa se pojavi še zamešano jeklo, je serije konec in mi smo v trenutku kot dobavitelji le še v rezervi, če že nismo popolnoma izpadli. Trenutni ekonomski učinki so največji sovražnik kakovosti! Večkrat naletimo na izdelek, ki ima vidno napako, ali jo najdemo s kontrolnimi postopki, čeprav na oko ni vidna. Če bi se šli zanesljivega dobavitelja, bi tak proizvod brez nadaljnjega izključili iz prodaje, čeprav smo prepričani, da v uporabi ta napaka ne bo usodna, lahko je kvečjemu povod za izsiljevanje nižje cene. Ker pa smo v zadregi z rokom ali planom, se odločimo, da izdelek z napako prodamo in si lajšamo vest, češ, kupec napake ne bo nikoli odkril ali pa: do sedaj nam izdelka ni reklamiral, čerpav smo verjetno tudi do sedaj pošiljali take izdelke. To, kar je danes verjetno, bo jutri neverjetno, saj je konkurenčni dobavitelj za enako ceno dal izdelek brez napake. Bolj modro bi bilo razmisliti, kako tako napako odpraviti in ne, kako take izdelke še naprej ponujati tržišču. Ta bolezen je epidemična v vsej naši industriji. JUGO je povsem enakovreden avto, bil bi konkurenčen japonskemu, če ... Če ne bi bilo treba po nekajkrat obiskati servis, da tam pritegnejo tiste vijake, ki bi jih morali pri proizvajalcu, če bi proizvajalec zamenjal tiste sestavne dele, ki so se v praksi izkazali kot nezanesljivi, in še več takih če. JUGO »A« pa ima vse te malenkosti odpravljene, ker ga ameriški kupec vrne, pa ne enega, kar cel vagon, če na enem najde napako. Ali mora zaradi tega biti dražji kot JUGO brez »A«? Tako obnašanje je nekulturno, je prevara domačega kupca in kapitulacija srca. Ko kupujem avto zase, hočem imeti vse v naj višji kakovosti, ko pa prodajam material in sestavne dele zanj, pa se za kakovost ne zmeni, češ, saj tega nihče ne bo opazil. Ker pa v življenju vlada zakon ravnotežja, se zgodi, da se mi taka malomarnost vrne, vgrajena v moj avto, potem je seveda kriv proizvajalec in družba, pa sistem, samo sam ne. Družba in sistem smo mi vsi in sta pač taka, kakršni so njeni člani! Tudi v proizvodnji velja splošno načelo sožitja v družbi: Česar ne želim sebi, tudi drugemu ne smem želeti, in obratno! Vsako drugačno razmišljanje ruši ravnotežje, narava se pa ne da in ga na silo zopet vzpostavi. Sedaj smo pa pri kulturi — pri kulturi srca. V teh čudnih časih iščemo izhod na vse mogoče načine. Eden takih je protest. Oblik protesta je mnogo, so glasni, ko kritiziramo, so taki, ko štrajkamo in prekinemo delo in še drugačni, ko ne kritiziramo in delamo, vendar toliko in tako, da k splošni blaginji nič ne prispevamo. Vsii si nekako lajšamo dušo po načelu »ne moreš me tako malo plačati, kot lahko malo naredim«. Potem se pojavljajo teorije enakih želodcev ali učeno rečeno »uravnilovka«. Čeprav smo proti njej, pa globoko v srcu zanjo in proti njej nimamo pravega opravičila. Čisto fiziološko gledano je teorija enakih želodcev upravičena, kajti vsakdo, ki dela po svojih močeh, naj tudi zasluži za svoje življenje ne glede na to, kje in kaj dela. Ekonomsko gledano je taka teorija bogokletna, češ, šolani ljudje so načrtovalci in organizatorji proizvodnje in brez teh vsi drugi ne bi imeli delati kaj takega, kar bi lahko na konkurenčnem trgu prodajali, zato morajo biti bolje plačani, ker so nepogrešljivi. Protiugovor: oni so študirali, vsem pa to ni dano. Prva leta po vojni so bile možnosti šolanja zelo omejene. Potem je prišlo obdobje, ko se je lahko vsakdo šolal, uspel pa je tisti, ki je bil prizadeven in dovolj nadarjen. Vsem to ni dano. Za tem obdobjem je nastopilo tretje, ko je bila možnost izobraževanja dana le tistim, ki so dosegli nadpovprečne rezultate, pa tudi denar je pričel igrati svojo vlogo. Sedaj pa je na pohodu četrto obdobje, ko tehnologija terja le še šolane kadre, pa še tistim ni zajamčena zaposlitev. Način življenja vsega človeštva v 20. stoletju je teorijo enakih želodcev postavil na stranski tir, čeprav to moralno ni upravičeno. Razlike v standardu bodo večno ostale in to tudi ne bi bilo tako boleče, če bi se vsi »izvoljeni« zavedali, da so z višjo izobrazbo in višjim standardom prevzeli odgovornost do družbe, da del svojega standarda odstopijo družbi za vzdrževanje tistih, ki si standarda niso mogli ustvariti, ker so bolni ali premalo nadarjeni, ali kakorkoli drugače niso mogli doseči primerne izobrazbe. Žal pa naša družba ni znala izločiti tistih, ki se zaradi malomarnosti ali lenobe niso hoteli izobraževati, terjajo pa enak standard kot prizadevni. Iz tega zornega kota gledano pa teorija enakih želodcev ne vzdrži kritike. Živimo v času tehnološke revolucije. Na pohodu so računalniki in roboti ter avtomati vseh vrst. Poznamo tovarne, kjer roboti izdelujejo skoraj vse, npr. v avtomobilski industriji, in en robot naredi več in bolje kot prej 100 delavcev. Kaj bi bilo, če bi v naši železarni roboti delali namesto 7000 ljudi in bi le 700 vzdrževalcev in 100 inženirjev tehnologov obvladovalo vso proizvodnjo? Toliko opevana produktivnost na moža in uro bi se vsaj za 10-krat dvignila, vsi, ki bi ostali v proizvodnji, bi morali biti visokokvalificirani strokovnjaki. Ostalih 5800 delavcev bi morali razporediti na druga, manj zahtevna, po možnosti lažja dela, toda kam? In če takih del ni, bi morali vsi ti na cesto, pa vendar bi morali živeti. Tedaj bi morda roboti s peščico zaposlenih zaslužili toliko, da bi normalno živeli tudi vsi ostali. Takoj bi se našel očitek, čemu, saj nič ne delajo. Produktivnost torej ni tako zveličaven pokazatelj. Če je dela za vse dovolj, je, če ga ni, nima nobene vrednosti. Izhod je torej v izobraževanju in načrtovanju nove proizvodnje z »visoko tehnologijo«, ki bi bila kos konkurenci na svetovnem trgu, kajti trgi so zasičeni tudi z izdelki visoke tehnologije. Perspektive so zelo nejasne. Ena možnost je, da se proizvodi hitreje obračajo, zato bo poraba večja, pa tudi cena nižja. Namesto da avtomobil vozimo deset let, ga vozimo samo dve leti in mora biti primerno cenejši. Tako bodo dohodki dobro razvitih industrij večji, slabo razvitih pa mi- nimalni in problem zopet ni za vse ugodno rešen. Če bi ogromne denarje, ki jih svet namenja oboroževanju, namenili nerazvitim in stradajočim, bi bilo velikega gorja kmalu konec, toda resničnost je žal drugačna. Če ne bi izdelovali orožja vseh vrst, bi marsikatera industrija obstala, če ga vsakih pet let zamenjajo, ker je zastarelo, industrije imajo delo, venadr je to metanje vstran in uničenje vsega človeškega truda, pa še vedno bolje, kot če bi ga uničil v vojni in ga »koristno« uporabili. Če bi človekovo obnašanje dali pod drobnogled, bi bili nad njegovo inteligenco neskončno razočarani. Ena velesila se oboro-žuje zato, da bi se branila pred napadom druge velesile, druga pa zato, da bi se branila pred napadom prve — tako trdita obe. Ker pa prva razvije novo, boljše orožje, tudi druga ne sme zaostajati. Ker pa nobena od obeh druge ne napade, orožje zastari in ga je treba uničiti. Orožje delajo državljani zase in za to delo dobijo plačo. Od plače odvajajo davek in z njim sami sebi plačujejo orožje. Ko ga uničijo, uničijo sadove lastnega dela, torej vržejo svoj denar vstran, da lahko jutri delajo novo, boljše orožje. Neprestano delajo, pa nič ne pridelajo, ker prekladajo denar iz enega žepa v drugega, imajo pa občutek, da delajo in nekaj zaslužijo. V nekaterih deželah si zaradi tega pritrgujejo od ust in slabo živijo. Tam, kjer pa »koristno« uporabijo svoje ali drago kupljeno orožje v vojni in celo žrtvujejo stotisoče mladih življenj, običajno ne gre za pridobivanje materialnih koristi, temveč za prestiž, za dokazovanje moči. V zalivski vojni ena stran trdi, da se bo klala, dokler ne padeta vlada in vodstvo v nasprotni, in za ta princip, ki ni vreden piškavega oreha, umirajo vsak dan tisoči mladih ljudi na obeh straneh, tretja, imenovana »nevtralna«, pa prodaja obema orožje in dela na račun obeh dobičke. Tako je bilo, odkar živi človeški rod, in bo, dokler bo obstajal. Če bi gledali »kako- vost« človeka skozi taka temna očala, bi bila edina smiselna rešitev samomor ali propad neke civilizacije. Človek je uganka in življenje je vrtinec, ki ga nikoli nihče ni do kraja razložil. Idealnega sveta ni bilo in ga nikoli ne bo, zato ne preostane drugega, kot da se v tem vrtincu vrtimo dalje, pri tem pa ohranimo človeško dostojanstvo in srčno kulturo, ki je slovenskemu narodu lastna. Kultura je kakovost, je odnos do sočloveka in je čut odgovornosti do družbe in tako tudi odnos do materialnih in moralnih dobrin. Ta kakovost civiliziranega človeka se najbolj pokaže v kriznih razmerah in se je potrdila v času osvobodilnega gibanja. Življenjske razmere so bile za vse enako brezupne, tedaj je prišla do izraza prava srčna kultura, ko smo drug drugemu pomagali preživeti in smo preživeli — primer pozitivne uravnilovke. Mar je res usojeno, da nas mora združiti samo nesreča? Kakovost srca je pogoj vseh kakovosti v življenju. Stanko Lodrant Pot, dolga štirideset let Spodbuda, da ob 40. obletnici srednje šole na Ravnah kaj napišem, se mi ni zdela nič čudna. Nehote sem živa zgodovina ustanove, prav od njenih začetkov. Bolj čudno se mi je zdelo, da me že ob mlajših obletnicah, ki so se tudi že slavile, niso podobno povabili. Za almanah ob tridesetletnici sem imel pripravljen sestavek, katerega sem, ker ni bil porabljen, po enoletnem ležanju v predalu, nekoliko planinsko obarval in poslal na natečaj pri Planinskem vestniku. V zelo elitni konkurenci sem bil tam med tremi nagrajenci. Tako sem imel, po začetni nevolji, na koncu srečo. Gotovo je bila več vredna pohvala v republiškem merilu kot šopirjenje za domačimi plotovi. Kar se tiče vsebine dosedanjih almanahov naše šole, smo večinoma pogrešali kakršnihkoli podob iz življenja ustanove. Že res, da se najde izgovor, da naj to nalogo izpolnjujeta Vresje in Misli mladih, glasili učencev naše šole ter ravnateljeva poročila v Koroškem fužinarju, vendar poznamo tudi posrečene reprezentančne izdaje drugih šol, ki domačinom in tujcem pregledno nislikajo utrip življenja na šoli; naša šola doslej ne more pokazati kaj takega. S tem pa ne trdim, da dosedanje publikacije pod naslovom Med Peco in Pohorjem ne bi imele svoje vrednosti. Le pričakovanju bralcev niso odgovarjale; tako sem čutil sam, tako so zatrjevali drugi, isto je bilo moč brati tudi v kritiki v Koroškem fužinarju. V veliko čast si svoje arhaičnosti (dolgoletnega delovanja na šoli) ne štejem. Je bilo le prevečkrat tako, da so sodelavci, ki so imeli nekaj soli ali ognja v sebi, uvideli, da se na naši šoli ne bodo mogli razvijati in so šli »na boljše«. Ostajali smo, po' koroško povedano, »cagiji«. Kolikokrat sem bil v dilemi, ostati ali pobegniti, tudi sam. Že prav na začetku se mi je ponujala čisto druga pot. Da ne bi bilo videti hvalisavo, naj povem, da smo bili takrat, takoj po vojni, ko nas je bilo slovenskih študentov kemije komaj peščica, vsi že daleč vnaprej »zamerkani« in nas je na delov- je študentski kolega hitel razlagati, da sem si s takim odgovorom morda zaprl kako posebno ugodno priložnost. Trdil je, da je zdaj moderno delati v timu, časom individualnih izumiteljev da je odklenkalo. Čeprav je imel morda prav, sem, v zame zelo odločujoči zadevi, hotel odgovoriti po vesti. Kaj morem, če je za mojo hormonsko konstelacijo samote ugodnejša in imam občutek, da sem bolj uspešen, če delam sam. Leta 1950 sem kot absolvent kemije dobil od vlade dekret za nastop v prvem jugoslovanskem atomskem institutu v Vinči. Bralce spominjam, da je bilo to komaj nekaj let po eksploziji prvih atomskih bomb. Psihoza v zvezi z atomsko energijo je bila takrat bolj strahotna, skrivnostna in magična kot danes, ko o tem že »vsi vse vedo«. Jasno je, da se mi je ta prva službena nastavitev zdela imenitna, saj sem se že videl v raznih institutih, v Curievem v Parizu ali Bohrovem v Kopenhagnu, kamor bi me kot Kratko veselje na mesta razporejala republiška vlada. Še kot študent sem izpolnjeval anketo, v kateri sem se izpovedal, da zelo rad raziskujem, da znam nemško, nekoliko tudi francosko, od moderne znanosti pa me najbolj zanimata atomika in kvantna teorija. Takrat sem bil največ v seminarju fizikalne kemije pri dr. Tiborju Škerlaku. Čeprav je bil omenjeni profesor oster kot britev, tak strah in trepet študentov kemije kot pri fizikih dr. Anton Peterlin, sem se ujel na njegovo frekvenco in začutil, da mi od vseh profesorjev največ daje. Škoda, da so ga »informbirojevsko« zaišli. Njegovo delo je prevzel drugi profesor, ki se s svojim načinom dela in izbrano snovjo ni pritegnil. Zdelo se mi je, da je starosveten, in ne tako na »špici« najbolj alarmantnih raziskav. V zvezi s to anketo, ki naj bi odločala o moji prihodnosti, se najbolj spominjam vprašanja o tem, ali želim delati v skupini ali samostojno. Ko sem brez premišljevanja uokviril samoto, mi 25>i'S-$0 sodelavca Vinče poslala država na izpopolnjevanje. Tukaj pa je nastopil ujec, dr. Franc Sušnik, ravnatelj pravkar ustanovljene guštanjske gimnazije. Še sedaj hranim dopisnico, s katero me poziva, da naj pridem učit na gimnazijo. Ujcu sem takrat tako zaupal, da sploh nisem razmišljal o razpotju, ki se mi ponuja. Popolnoma sem bil prepričan, da je njegov nasvet očetovski in da je že on o vsem razmislil. Obljubil je tudi, da bo uredil pri republiški komisiji za razporejanje kadrov, ker se je sekretariat za personalno službo razburjal, ko se nisem pravočasno javil na zapovedanem mi službenem mestu. Še sedaj, po 40 letih, ko to pišem in imam zadevo osvetljeno z raznih zornih kotov, posebno »časovnega«, bi težko razsodil, ali sem se takrat prav odločil, ko sem ubogal ujca. Jasno je, da sem v provinci doživel mnoga razočaranja, ker nisem delal tega, za kar sem se čutil najbolj sposobnega. »Stari« mi je stalno prigovarjal, da bom več koristil, če bom pomagal vzgojiti deset raziskovalcev .. . Z leti sem spoznal, da je bil ujec očetovski predvsem do »svoje« gimnazije. Na njegovem domu (smo si sosedje!) sem imel nekoč nehote priložnost poslušati, kako ga je eden izmed sinov ošteval. Očital mu je, da mu šola pomeni vse, zanjo da žrtvuje tudi domače ... Takrat sem, v dotlej le svetli ujčevi podobi, prvič ugledal tudi sence. Ce bi imel nalogo portretirati dr. Franca Sušnika, ustanovitelja in prvega ravnatelja gimnazije, bi mogel narediti tri vrste slik: 2e omenjeno otroško svetlo podobo ujca, ki je prihajal na počitnice iz Maribora, ki ob tepežkanju ni štedil z denarno nagrado, vodiča, s katerim smo v počitnicah med obema vojnama prerajžali celo Koroško, cenjeno mariborsko osebnost in dobrega botra, pri katerem sva se z bratom čutila domača, ki sva v sicer tujem Mariboru obiskovala gimnazijo. Drugačna bi bila podoba strogega ravnatelja, ki je mene, nečaka, uporabljal kot neko črno ovco za demonstracijo narobečnih dejanj, kadar je bilo treba poučiti ostale učitelje. No, te vsiljene mi negativne vloge mu nisem nikoli zameril, saj sem hitro pogruntal, za kaj gre. Spoznal sem tudi razne ravnateljeve alergične točke in sem se jim vnaprej izmikal. Tako so nastali nepozabni izleti z dijaki na Učko, Valebit, Mo-sor, Biokovo, Lovčen; same lepe gore ob našem morju. Vode, na katero je bil ravnatelj fobičen, pa nismo omenjali. (V prvih povojnih letih se je na množičnih sindikalnih in šolskih izletih na morje — prvič dostopno vsem — utopilo več ljudi!) Sčasoma se je naivno črno-belo slikanje spre menilo v sivo realnost, kjer se mi je blagi ujec po potrebi prepletal z izkušenim ravnateljem. Za mojo osebno rast mi je mogel dati več življenjskih napotkov kot oče, saj sva z ujcem skupaj hodila v službo, bila sodelavca, čeprav si, iz spoštovanja do njega, komaj upam uporabljati ta izraz. Znano je tudi, da smo do rodnih staršev bolj sramežljivi in nezaupljivi kot do drugih oseb. Lahko bi celo trdil, da sem bil z ujcem pomembno desetletje bolj zvezan kot njegovi lastni otroci, ki so bili takrat vsi, bolj ali manj, na tujem. Kam naj bi, po prejšnji naivni razdelitvi portretov na črne in bele, vtaknil njegovo podobo takrat, ko sem na eni izmed mnogostotih skupnih peš hojah v šolo, tam nekje med Brančurni-kom in skakalnicami v Dobji vasi, dobival kor mlad profesor inštrukcije, da moja vloga na šoli ni selektorska. Takih učiteljev — tujcev imamo že dovolj. Moja naloga da je, sem čul, čim več domačinom omogočiti visoko izobrazbo. Nasprot- no pa sem nekoč pri maturi prejel od istega ravnatelja, pod mizo, za druge nevidno, zame pa kar bolečo brco, ko sem se hotel potegovati za nekege kandidata, ki po mnenju samega predsednika mature ni znal dovolj kemije. Predsednike matur so takrat, kot neke kontrolorje kvalitete gimnazije, delegirali iz Ljubljane. Omenjeno leto je bil predsednik slučajno ravno kemik. Portretu prvega ravnatelja ravenske gimnazije bi lahko dodajal gube, ki so nastajale zaradi njegovih lastnih družinskih težav v zadnjih letih, in tudi silnice iz preteklosti, ki so se mi počasi i.n slučajnostno odkrivale: bodisi po pripovedovanju staršev in tet, bodisi njegove žene, ki je v zadnjih letih svojega življenja našla dober kontakt z mojo ženo. Bili sta sosedi, obe iz kmečkih družin. Marsikaj mi je ujec tudi sam povedal, katerikrat tudi brez besed. Kaj je imel v mislih, ko je silno pozorno poslušal moje pripovedovanje, da sem neki izpit opravil pri slavistu dr. Bajcu, sem zaslutil šele pozneje, ko sem prišel do sklepa, da je bil morda ravno omenjeni profesor njegov konkurent pri aspiracijah za mesto na univerzi. Kdo bi vedel, kaj vse mu je rojilo po glavi, ko je manj kot leto dni pred smrtjo na Voran-čevih dnevih sedel med častnimi gosti dr. Vidmarjem in Lidijo Šentjurčevo. Trideset let njegovega trdega dela je bilo treba, da so se v Ljubljani zbudili in Voranca rehabilitirali. Podoba masivnega, v zadnjih dvajsetih letih fizično razmeroma negibčnega človeka, ki se je kazal ponižnega, ki je kazal uživanje v občevanju s preprostimi ljudmi, se mi meša s sliko mladega oficirja na belem konju (tako so mi ga slikali očividci!), mladeniča, ki je premagal ponižnost svojega rodu in je osvojil srce dekleta takrat najbogatejše rodbine v dolini. V prevratnih dneh konca prve svetovne vojne ga je na novo rojevajoča ohlast — gosto naseljenemu človeštvu je vendarle potreben kakršenkoli red — uporabila, da je s svojo pametjo, iskrivostjo, drznostjo, o kaki izkušenosti pri njegovih takratnih 20 letih še ne bi mogli govoriti, šel mirit anarhično razpoložene leške knape, ki so »taborili« pri Ahacu in grozili v itak že bedni povojni čas zasejati še dodatni revolucionarni kaos. Poznam precej upodobitev dr. Franca Sušnika. Od začuda kvalitetnih fotografij stare Sušnikove ~*r. ■ -y- •-j-— rzmr RA V N E v, J.v* 1 * d r a. m. t Sjtaaka f ?v ■ * u«*cl.j?hll» f LJUiWAllA.-u»lverzn | V . • ' ■ ■ Rarautaljatvo a* Vaia zahvaljuje na y.taa6 i>r 1 lavajaaju **.£rta,k<» at<» ubili: i 'aA.uilj# v VIII»razrodu(12IX»-2 uri, 13.IX.-1 urw,l‘j.IX.~i' urw» 7 —17• IX#—i -ur«,kO.IX.~l uxw,22*JX.-l uro,2.r.IX.-l ur*,,IX«-1 ura, y 27.IX.-T ur*)«vre