I.   (str. 123): Nell, Sir: but her name and three quarters, that is, an e 11 and three quarters, will not measure her froni hip to hip.
Označeno besedno igro je Ž.  sijajno rešil:
II.   (str. 41): Emilija, gospod; ampak njeno ime in še tri četrti, to je ena milja in tri četrti, je ne izmeri od kolka do kolka.
V   četrtem dejanju bi opozoril na neslovensko rabo glagola imeti z nedoločnikom.
II.  (str. 45)  imam dobiti od Antifola;  — Zdi se mi, da bi glagol moram brez težkoč stopil  na njegovo mesto.
V   II. (str. 52): Da šel bi čas nazaj! Kdo to je slišal kdaj? — bi bilo dobro, če bi klicaj nadomestili z vejico, da ne bi stavek vsilil kake želje ali vzklika, katerega izvirnik ne izraža. Prestava četrtega in petega dejanja je vseskoz lepa in izpiljena.
I. (str. 156): And ali the conduits of my blood  froze up;—
Ta verz tudi pogrešam v slovenski prestavi.
Na str. 50 (II.) je tiskarski škrat navedel Lucijana namesto  Adrijana pred besedami:
»Jato«.      Novi      s t i h o v i.      I z d a n j e
književne grupe »Jato«. Beograd, 1931. Naslovim stranu i likove pesnika crtao Mihailo S. Petrov. Stamp. »Mlada Srbija«. Str. 80.
Pesniški zborniki, v katerih je zastopana skupina avtorjev so prišli zadnja leta v navado. Pred kratkim je šestorica Zagrebčanov pokazala svetu »Lirik o mladih«, zdaj pa se je predstavila književna grupa »J a t o« v Beogradu z »novimi stihovi« sedmorice, ki se bo uveljavila po svojem prepričevalnem pesniškem izrazu. Sploh opažam, da so kakor prejšnji (»Lirika mladih«), tudi mladi v skupini »Jato« oblikovno dosti močnejši kakor vsebinsko, čeprav izkazujejo poslednji tudi po obsežnosti in zajemljivosti doživetij napredek z ozirom na še vedno se ponavljajočo liriko dekadentskega kova. Najsi je formalna dovršenost prvi pogoj umetnine, vendar bo taka umetnina životarila bleda in brezkrvna, ker ne bo mogla ničesar nuditi sodobnemu človeku. Gre za oblikovanje doživetij, ki se ne tičejo več samo vzbr-nenj povprečne duševnosti, ampak tiste, ki se v njej prebujajo sile, kipeče iz globljih okrožij kot so samo individualistična, iz okrožij obsegajočih nebo  in zemljo, mene in  tebe.
S tega vidika je najmočnejši v tej skupini Vasilije Kukič s svojim Dnevnikom, v katerem je izpovedal pomembne odlomke iz svojega lepega življenja. Lepo je življenje, ki se spaja z življenjem bitij, tlačenih in ugašajočih, z zadnjimi silami vzpenjajočih se pod božje solnce. Ta pesnik se je zavedel inferiornosti tistih čuvstvovanj, ki vro iz osebnega  jaza:
O, zašto smo morali biti jednaki, uvek jednaki i sami: Ja i Ja.
Srečava se z brezdomci, z nepriznanci, z njimi, ki nimajo rožnih vrtov, ki se jim roke ne tresejo od radosti (»put bez granica i uvek / u jedan krug / svoj / u gra-nici...«), z nesrečnimi ženami, z ljudmi s »periferije«, ki »spavajo samo sa željama u sanjanju) in se mu izvije obup: »O, da so nas učili — krv piti / da grizemo svoje usne, / što bi jaki bili /i strašni/ i dobri...« Ali, ko spregleda svet okrog sebe, ki je »črn pod črnim nebom«, se sprosti v bolest: o, biti daleč, daleč proč in sam.
Prav tako razmahnjen je Bora Kesič, le da napravi njegov »Pilot bludi« včasih kako severjaninsko gesto. Manj socialen je, ali zato ima čut za vse živo okrog sebe in je podoben akrobatu v cirkusu življenja. »Cirkus u Palanci« se mi zdi zanj zelo značilna pesem o vratolomnem skakaču, ki je »lep ko kralj sunca, vitak kao zvuk«. Samo še korakr pa obstanemo pred artizmom v »Pejsažu« in še vse bolj v »Sonetu za malo Gogo«, ki je formalno odličen. Oster intelekt pa močna čuvstvenost sta važni komponenti v tvornosti Kesičevega pesniškega duha.
Manj izrazit je Stanko T. M i t i č s svojimi jesenskimi vtisi, izmed katerih je najmočnejša pesem »Senka grada« s socialnim na-strojem in s porogljivo pointo: »Ne muči živo-tinje — čuvajte ptice.«
Jovan Kukič (Prošnja za mir) je mračen. Osnovno čuvstvovanje: »A tako mogu da uzdahnem samo: sve je to bez smisla; / ipa dalje da dišem i slušam pločnika šum: / ovo je klečanje, ovo je jadanje i lutanje / i sigurne rane smrti kidanje.«
Oblikovno izbran je »mladenič na križ-potu«, Dimitrije M a r k o v i č , ki ljubi dolge verze s pravilnimi kiticami in stihi. Sklanja se nad prepadi »večno starih problemov«, pred grozo neizvestnosti se umika v
521
opoj fantazmov (»ah, prigni glavu jače i pričaj mi / o glupom princu Tri-li-li«) ali pa obnavlja spomine in se spet prebudi »... za uglom, u tepanju razmimoišli smo se jednog jesenjeg dana.«
Muzikalno vpliva »Tuga«, pesem bolestne ljubezni, z začetnim in končnim refrenom:
u  ovu noč dok mutne  vode mrtvu  i lepu  jesen  noše.
Zložil jo je Miloš Dordevič, ki so se mu posrečili tudi »Zimski pejsaži«. V glavnem: lirski impresionizem. Razpoloženjsko mu sliči B. L. L a z a r e v i č , ki pa se ostreje zaveda samega sebe (Molitva za veče), ali se vendar navzlic temu predaja trudnim vtisom, ki mu jih prinaša sivo življenje. Najčistejša njegova pesem jeKafana, v kateri pričarajo monotoni verzi, žalosten prizor večnega umiranja v predmestju, ki se tolaži: »Napolju kisa niz oluk dobuje / I niko ne zna sta vreme tka: / Juče je bilo, danes je sada, / A sutra biče ko zna šta. /«.
Različni so si ti mladi pesniki in enotne vezi bi ne našel med njimi. Ali po neki zaokroženosti doživljanja in izražanja, ki je značilna za slehernega od njih, kakor tudi po nekaterih socialnih in miselnih poudarkih, ne malo tudi po pažnji za obliko, je ta lirika prikupljiv izraz najmlajše generacije.
Miran Jarc
S.   M.   š t e d i m 1 i j a :   R u b   j a v e.   1930.
Štampanje Umetničko grafički zavod »Žiki-son«, Paračin. (Cirilica.)
Drobna knjižica »Krikov«, ki ji niti število strani ne morem kar takoj povedati, ker so označene s črkami. Avtorjevih prejšnjih del ne poznam, dasi jih je precej in se že iz njihovih naslovov vidi, da se pesnik podrobno bavi s Črno goro, z njeno »borbo za svoja prava«, s pesniškim kultom Črne gore in da ga zanima tudi »religijozni kult« njegove ožje domovine. Pričujoča zbirka pa je nekak pozdrav tovarišem na begu iz življenja, iz resničnosti in javnosti, ki ga je zrnu-čila do smrti. To je šop fotografij emocij, ki njih »imaginarne sence prodirajo skoz gosto meglo večnosti.« »Iz blodenj in tavanj vas pozdravljam na begu v sanje, odkoder bom gledal obrise vaših velikih postav. Rodimo se in umiramo, da bi svet vedel, da smo živeli ...« »Ako presahnu snovi i lutanja nova,/ u   svojoj   svijesti   nač'češ   pomračenje  uma/
posuto prahom slomljenih misli bez bolova!« Pesnitev, ki nosi naslov cele zbirke, je plamteča izpoved prometejskega borca, ki mora prikovan na skalo družabnega reda umolkniti. Stilno je ta pesnitev na višini lirike, kot jo poznamo iz svobodnih ritmov prvotnega Krleža ali ipa ostrega Cesarca. Prav tako »Poslanica jednoga bez sebe« z verzi, ki izražajo elementarnega človeka, sovražečega »skeptičku pozu«, drvečega pod silnim nagonom skoz »Saharu života«, v zavesti, da se je treba vsega darovati življenju, ki ga je priklicalo pod solnce. — Škoda, da oprema knjižice bolj spominja na brošuro kot na pesniško zbirko.         Miran  larc
Julius Meier-Graeie, Die w e i 0 e Strafie. Klinkhard & Biermann, Berlin, 1930. Dnevnik ujetništva. Ne toliko dogajanje, kolikor notranje doživetje. Avtor (literarni pobornik impresijonizma v Nemčiji^ pride ob začetku vojne kot prostovoljski bolniški strežnik na vzhodni fronti pri izvrševanju te samaritanske dolžnosti s svojim avtomobilom v rusko ujetništvo. Nov svet vstane pred njim. Obdajajo ga ljudje, ki so mu sicer sovražniki, a se srečavajo ž njim kot s kom izmed sebe in se izraža njegovo ujetništvo le v omejitvi svobode. V pisatelju, ki je šel kot pobornik nemštva v vojno, zavlada ruska psiha, ruska mentaliteta, simbolizirana z neskončnostjo bele ceste, ki pelje mimo viiske naselbine Mokrov (v bližini Moskve), kjer je bil M.-G. nekaj časa interniran, proti Sibiriji. Ko prejme vest, da bo zamenjan, se zbudi v njem, ki sluti v tem konec svojih vezi do novega sveta, prej obžalovanje kot radost. A vest o izmenjavi je preu ranjena in na transportu v Sibirijo oživi M.-G. znova. Čudovito je popisano, kako se ta sensibilni in prekultivirani človek, ta samotar in fronder v domovini, v krogu ujetih a duševno dosti manjvrednih oficirjev vživi, kako postane iz ekskluzi-vista kolektivno čuteč človek. Ko se mu potem zares odpro vrata v svobodo, se vrne v domovino kot tujec, poln podob, ki jih je gledal v Rusiji. Tako zrcali vsebina knjige dušo pisatelja, razmerje njegovega jaza do problema Rusije, katero mora v slehernem, ki se je kdaj približal tej deželi  in njenim  prebivalcem,  zbuditi  odmev.
St. Poglaiyen-Neuwall
522