OTROK IN KNJIGA Kakšno gradivo, kakšna snov je primerna za radijsko (tj. nevizualno) igro za otroke? Kakšni so ustrezni slušni dogodki, ki se jih naj oblikuje v zaključeno zgodbo, ne da bi nanje vplivale zvrstne značilnosti vizualnih (mimetičnih) medijev? Kako naj povežem svoje praktične izkušnje, da bi vsaj približno lahko odgovorila na ta vprašanja? Spet naj ponovim »svoje« staro pravilo: pisatelj mora imeti »slušni pogled na svet« in mora iskati dogodke skozi svoje »slušne senzorje«. To je temeljno! Rosanda Sajko: Fragmenti o radijski igri Zato na podlagi parodične medbesedilnosti, metafikcijskega razklepanja enoznačnih žanrsko upovedovalnih okvirov in žanrske prepletenke odpiramo vsebine, ki bi v bodoče lahko krojile prve korake pri premagovanju domnevno neproblematične, enoznačne in ozko zaprte pozicije, iz katere tradicionalno obarvana otroška književnost s svojimi literarnimi podsistemi naslavlja in privablja oblikovanje spolno določene identitete. Lilijana Burcar: Čari in pasti dekliškega hišnega žanra... Med vsemi Stupičinimi liki najpogosteje izstopata dva lika. Eden je lik gizdalina, kakršnega vidimo recimo v ilustracijah Andersenovega Letečega kovčka, drugi pa je lik črnolase deklice, ki je praviloma oblečena v bela oblačila (Lenora, Mala morska deklica). Medtem ko tip gizdalina predstavlja le naličje oziroma zgolj videz človeškega bistva in je kot tak vnaprej določen propadu, pa se lik deklice spreminja zdaj v Lenoro, zdaj v malo morsko deklico ali v hčerko turškega kralja. Ne glede na ponavadi tragičen razplet dogodkov ta lik deklice tako v besedilu kakor tudi v ilustraciji ohrani svojo nedolžnost in dostojanstvo ter kot tak predstavlja nasprotje liku nespametnega gizdalina, ki se po neugodnem razpletu razblini v nič. Robert Inhof: Svet iz pajčevine Na naslovnici je ilustracija Marije Lucije Stupica iz knjige Nika Grafenaueija Mahajana (Ljubljana: Založba Domus, 1990) ISSN 0351-5141 OTROK IN KNJIGA REVIJA ZA VPRAŠANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI, KNJIŽEVNE VZGOJE IN S KNJIGO POVEZANIH MEDIJEV The Journal of Issues Relating to Children's Literature, Literary Education and the Media Connected with Books 53 2002 MARIBORSKA KNJIŽNICA PEDAGOŠKA FAKULTETA MARIBOR OTROK IN KNJIGA izhaja od leta 1972. Prvotni zbornik (številke 1, 2, 3 in 4) se je leta 1977 preoblikoval v revijo z dvema številkama na leto. The Journal is Published Biannually in 700 Issues Uredniški odhox[Editorial Board: Maruša Avguštin, Alenka Glazer, Meta Grosman, Marjana Kobe, Metka Kordigel, Tanja Pogačar, Igor Saksida in Darka Tancer Kajnih; iz tujine: Meena G. Khorana, Lilia Ratcheva in Dubravka Zima Glavna in odgovorna MxcdmcdilEditor-in-Chief and Associate Editor : Darka Tancer-Kajnih Sekretarka uredništva/Secreto/^: Maja Logar Časopisni %\&\.IAdvisory Board: Vera Bevc, Andrej Brvar, Tilka Jamnik, Metka Kordigel, Darja Kramberger, Tone Obadič, Tanja Pogačar, Dragica Haramija, Slavica Rampih Vajzovič (predsednica/PreiiWe/j/) in Darka Tancer Kajnih Redakcija te številke je bila končana junija 2002 Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji \zddi]d]o!Published by: Mariborska knjižnica/Mar/tor Public Library, Pedagoška fakulteta Maribor/FacM/iy of Education Maribor, Pionirska knjižnica Ljubljana, enota Knjižnice Otona Župančiča/C/i/Wren'5 Library Ljubljana - Oton Župančič Library Naslov uredništvaMddrm: Otrok in knjiga, Rotovški trg 6, 2000 Maribor, tel. (02) 23-52-107 in 23-52-106, telefax: (02) 23-52-127, elektronska pošta: darka@mb.sik.si Uradne ure: v četrtek in petek dopoldne Revijo lahko naročite v Mariborski knjižnici, Rotovški trg 2, 2000 Maribor. Nakazila sprejemamo na račun: 51800-603-'31086 za revijo Otrok in knjiga. RAZPRAVE Rosanda Sajko Ljubljana FRAGMENTI O RADIJSKI IGRI^ (iz dnevnika radijske režiserke) Radijska igra za otroke — (nadaljevanje) Ali je radijska igra za otroke del mladinske književnosti? V čem se razlikuje radijska igra za otroke od radijske igre za »odrasle«? Kako naj pisatelj piše za mladega poslušalca? Kje naj išče gradivo, snov? Kako naj to gradivo oblikuje (strukturira)? Kateri elementi (specifična izrazna sredstva) so bistvena za zvokovno umetnino, ki ji pravimo radijska igra, posebej za otroke? Misel Matjaža Kmecla, daje mladinska književnost »predvsem književnost, ki je prilagojena sprejemnim zmogljivostim mladega ne-odraslega bralca«, moremo prenesti tudi na radijsko področje, če spremenimo besedici književnost in bralec v radijska igra in poslušalec. Tudi mladi poslušalec nima dovolj »življenjske izkušenosti in znanja«, zaradi česar mu je vrsta »odraslih« besedil »nedostopnih, nerazumljivih, zato nezanimivih«.^ Avtor besedil za radijske igre za otroke se mora s tem dejstvom vsekakor sprijazniti. Ali je zaradi tega njegova ustvarjalnost omejena? »Pisati za otroke ni ne lažje ne težje kot pisati za odrasle, potreben je le poseben dar,« ugotavlja James Krüss in nadaljuje: »Kdor piše za otroke, piše za najbolj odprto, najbolj pestro, najbolj radovedno in najmanj togo publiko na svetu. Piše pa tudi - in to je najbolj očarljivo - za tistega, ki bo jutri odrasel. Lahko vpliva nanj. Mora biti umetnik. Lahko pa je tudi vzgojitelj.«-^ K tej koncizni misli, ki velja tudi za pisatelja radijskih iger, ni kaj dodati, potrebno je le poudariti, da mora ustvarjalec radijske igre poznati izrazna sredstva svojega medija. Z odraščanjem otroka se življenjska izkušenost in znanje zelo spreminjata. Pri literarnem ustvarjanju za otroke se mora ustvarjalec vsekakor odločiti za temo/snov, ki bo sprejemljiva določeni starostni ciljni skupini otrok in jo bo moral temu primerno oblikovati. Glede radijske igre pa menim, da je situacija nekoliko drugačna. Knjigo vzame v roke mladi bralec sam ali mu jo prebira kdo od bližnjih, vsekakor pa otrok ne bo bral tistega, kar za njegovo starostno stopnjo ni primerno, ' Prvi del razprave je bil objavljen v reviji Otrok in knjiga št. 50, drugi del v št. 51, tretji pa v št. 52. ^ Matjaž Kmecl, Mala literarna teorija, Ljubljana 1977, str. 312. ^ James Krüss, Naivität undKunstvcrstad, Weinheim, Berlin, Basel 1969, str. 114; v nadaljevanju: Krüss. česar še ne razume, ali kar je že »prerasel«. Radijska igra kot zvokovna »kompozicija« pa ima poleg pisno-besedne še druge, tj. zvočne razsežnosti, ki pridejo do veljave šele z zvočno uprizoritvijo. Zato je možno, da sledi otrok bogati zvočni upodobitvi in jo čutno-čustveno sprejme, ne da bi razumel vsa besedna sporočila, zlasti če ga pri tem spodbujajo njegovi najbližji soposlušalci (starši, stari starši). Moram pa takoj pripomniti, da dobivam sporočila, kako se ob nekaterih radijskih igrah za otroke zabavajo tudi odrasli poslušalci. Mislim, da ni odveč opozoriti avtorje besedil radijskih iger za otroke tudi na to dejstvo. Zapisala sem že, da radijskoigrski teoretiki (iz »klasičnega« obdobja) zanikajo domnevo, da bi bila radijska igra lirska, epska ali dramska zvrst in zavračajo celo misel o radijski igri, ki bi naj bila nekakšen spoj oblikovnih lirsko-epsko-dramskih zvrstnih značilnosti. Radijska igra je zvrst, tako pravijo, pri kateri imata poleg govorjene besede pomembno funkcijo tudi zvočni prvini šum in glasba, vse pa je oblikovano in izraženo s pomočjo elektroakustičnih izraznih sredstev. Zato je, tako pravijo, to povsem samosvoja literarna zvrst. S to opredelitvijo se vsekakor strinjam, čeprav mislim, da je preganjanje zveze z literaturo odveč. Vsaj glede radijske igre za otroke. Ze iz površnega pregleda dokumentov o slovenski radijski igri za otroke lahko razberemo, da nova tehnično-akustična besedna zvrst ni nastala popolnoma avtohtono, da se je v veliki meri zgledovala pri umetnosti, ki je namenjena istemu sprejemniku, tj. pri mladinski književnosti, in daje iz le-te črpala ogromno gradiva in idej. V mislih imam vrsto uspelih slovenskih radijskoigrskih realizacij v prvem povojnem desetletju (približno do 1958), ki so nastale po literarnih delih znanih svetovnih, pa tudi domačih pisateljev {Koča strica Toma, Dečki iz Pavlove ulice, Srebrni glas, Brkonja Čeljustnik, Punčka se je vrnila. Žogica Marogica itn.)."* Zanimivo pa je, kot izvemo iz pričevanja prvega urednika in dramaturga radijskih iger za otroke na Radiu Ljubljana T. Sojarja, da so se te radijske priredbe zvrstile šele po prvi »pravi«, tj. izvirni radijski igri za otroke Zvezdica Zaspanka Franeta Milčinskega. Ali je bilo to delo morda zgled za radijskoigrske priredbe, ki so nastale v naslednjih letih? Ali lahko ta besedila ocenimo za novo zvrst? Ali so le podzvrst mladinske dramatike? Vprašanja, na katera bodo morda odgovorile prihodnje radijskoigrske teoretske raziskave. Ob razmerju radijska igra za otroke in književnost se mi izrišejo še nekatera dejstva. Zvezdica Zaspanka je bila npr. napisana izvorno za radijski medij, a je kmalu nezadržno prodrla na lutkovni oder. Tu jo uprizarjajo vedno znova in pomeni še danes »železni repertoar« lutkovnih gledališč. Kolikor vem, je bilo podobno s Čudežno srajco in marsikatero poznejšo radijsko igro za otroke. Dosti radijskih iger so prevzela lutkovna gledališča in narobe, dosti lutkovnih iger je zaživelo na radijskih valovih. Vse prav in lepo, vendar v tisku nikjer ni zaslediti naziva »radijska igra«, tudi v opombah ne. To dejstvo mi ni povšeči. Čeprav moram priznati, da smo za to »krivi« radijski ustvarjalci sami, saj smo bili zmeraj »v defenzivi«, nikoli se nismo znali uveljaviti. Naša krovna ustanova se je v tem pogledu obnašala do nas in naših del dokaj mačehovsko. Selekcija, kakovostna razvrstitev, objavljanje in tiskanje, načrtno gojena javna diskotečna dejavnost najboljših tovrstnih dosežkov Prim, R. Sajko, Fragmenti o radijski igri, Otrok in knjiga, št. 51. Naj jih nekaj naštejem: Modra vrtnica za princesko Kristine Brenkove, Čudežni pisalni strojček Smiljana Rozmana, Nebesno gledališče Borisa A. Novaka, Hiša Alenke Goljevšček. ni zanimala nikogar, zato so tudi najbolj sijajna radijskoigrska dela kaj hitro zatonila v pozabo. Prava sreča je tedaj, če kakšno radijsko igro vzame pod svoje okrilje literarna zgodovina, pa čeprav z zamolčanim ustvarjalnim izvorom. Kljub temu je treba opozoriti na rahlo zmedo, ki nastane zaradi tega pri razvrščanju v literarno-zgodovinskih študijah. Antologijska Zvezdica Zaspanka Franeta Milčinskega je npr. klasificirana enkrat kot pravljica, drugič kot lutkovna igra, tretjič kot otroška igra, le redko pa je opremljena z nazivom radijska igra za otroke. Tudi zaradi tega se ponovno sprašujem: Kakšno gradivo, kakšna snov je primerna za radijsko (tj. nevizualno) igro za otroke? Kakšni so ustrezni slušni dogodki, ki se jih naj oblikuje v zaključeno zgodbo, ne da bi nanje vplivale zvrstne značilnosti vizualnih (mimetičnih) medijev? Kako naj povežem svoje praktične izkušnje, da bi vsaj približno lahko odgovorila na ta vprašanja? Spet naj ponovim »svoje« staro pravilo: pisatelj mora imeti »slušni pogled na svet« in mora iskati dogodke skozi svoje »slušne senzorje«. To je temeljno! So snovi, ki so primerne za realistično književno oblikovanje in druge, v katerih svet resničnosti delno prevzame iracionalne značilnosti ali pa se stvarni svet v celoti preplete z irealnimi, fantastičnimi prvinami.^ Tudi radijske igre za otroke so lahko pisane v enem ali drugem umetnostnem stilu. Kateri od njiju je boljši? Kakšna naj bo tema, da jo bodo »slušni senzorji« bolje zaznali? Že večkrat sem izrazila prepričanje, da se slušnemu mediju zgodbe, pisane v realističnem slogu ne prilegajo. Prihajanje in odhajanje »na oder«, tj. pred mikrofon, odpiranje vrat in oken, prižiganje luči, sprehajanje v različnih »realnih« okoljih, opazovanje, skrivanje, tekanje, lovenje, dirkanje z avtomobili itn., vsa takšna dogajanja niso »fonoge-nična«. Radijskih iger ali priredb, zlasti za otroke, v katerih so poglavitna dogajanja akcije, ki temeljijo na vizualnih izhodiščih, žal, kar mrgoli. Takšna radijska igra je le »surogat« za književne zvrsti (povest, dramsko ali lutkovno igro) in se more v zvočni obliki le redko dostojno predstaviti. Za klasično (tradicionalno) radijsko igro smo rekli, da poleg tega, da obnavlja in niza prizore iz stvarnega sveta, »odpira vrata« tudi v nedoumljive domišljijske prostore. Ti so že od nekdaj privlačni tudi za otroke, npr. v pravljicah. Pri klasični radijski igri smo ugotovili, da je eden njenih najbolj izvirnih in samosvojih oblikov-no-vsebinskih dramaturških izhodišč prikazovanje domišljijskih tokov v človekovi notranjosti; tudi motivom klasičnega pravljičnega gradiva se ne odpoveduje, vendar ga oblikuje največkrat v obliki simbolov, ki jih povezuje s človekovimi podzavestnim tokovi. S takšnim gradivom ne moremo ustvarjati radijskih iger za otroke. Otrok je usmerjen navzven, v spoznavanje sveta okoli sebe, je radoveden in odprt, pripravljen sprejemati pojave, ki jih opazi v svoji okolici prvinsko, lahko se z njimi zabava in se ob njih uči, lahko se z njimi igra in jih postavlja celo »na glavo«, ne more pa refleksivno razmišljati o sebi. Otrok tudi še ne dojema globlje simbolike klasičnih pravljičnih likov iz ljudskega izročila. Zaradi tega znamenita definicija, da je klasična radijska igra bolj »prikazovanje dogajanj v človeku kot s človekom« za radijsko igro za otroke ne velja. Mislim, da je prav to največja in najbolj »usodna« razlika med klasično (tradicionalno) radijsko igro (za odrasle) in radijsko igro za otroke! ' Prim. M. Kobe, Sodobna pravljica. Otrok in knjiga, št. 47. Kako potemtakem določiti, kaj je radijska igra za otroke? In ali jo sploh lahko uvrstimo h »klasični« oz. k njenemu nasprotju, to je k »novi/sodobni/eksperimentalni« radijski igri? Na to vprašanje ne moremo odgovoriti, dokler si pobliže ne ogledamo specifičnih izrazil zvočne umetnine, ki ji pravimo radijska igra. To so beseda, glasba, šum in tišina. Beseda Govorjena beseda je temeljno gradivo za estetsko oblikovanje klasične radijske igre in vsekakor tudi radijske igre za otroke. Tudi pri eksperimentih, če njihove raziskave delujejo v domeni besed, glasov in govorice. Z besedo se more zvočno oblikovati najbolj različne, najbolj subtilne in slušno najbolj sugestibilne senzacije. To je znano že od zdavnaj. Znano je tudi, da prav majhen otrok z neverjetno koncentracijo prisluhne otroški preštevanki. Ne da bi si belil glavo o smiselnosti povedanega, prisluhne »zgolj« muzikalno-govornemu nizanju vokalov in konzo-nantov. Ta vrsta umetniškega užitka izhaja prav gotovo iz človekovega prainstinkta, iz »kolektivne podzavesti«, kot bi rekel Jung, in učinkuje še danes prvinsko in ljubko tudi na odraslega poslušalca. Kaj je beseda? Po K. Schwittersu je beseda: 1. kompozicija črk, 2. zven, 3. označba (pomen), 4. nosilec miselnih asociacij. Podobno razlaga Arnim P. Frank: beseda je »kompleksno, štiripolno polje silnic (Kraftfeld), ki se razteza med funkcijskimi lastnostmi zvočnega telesa (Klangkörper), pojmovne denotacije, slikovne evokacije in čustvenega koeficienta.« Nemški radijskoigrski dramaturg H. Schwitzke te načelne ugotovitve praktično prilagodi svojemu področju: »Nenadoma mora samo živa, zvočna, govorjena in ne tiskana beseda zadostovati. In mora znova dokazati, da zmore sama s svojo lastno ustvarjalno močjo zdramiti slikovne predstave...«'' Iz citata, ki govori o tem, kakšna mora biti beseda v radijski igri (takoj lahko dodamo: tudi za otroke!), razberemo: beseda mora biti živa, zvočna in nazorna. Zivost besede Živa je beseda tedaj, če uporablja izrazne oblike, kot so npr. klic, vzdih, vzklik, direktni nagovor, retorično vprašanje ipd. Pogovor je lahko sestavljen v t^/a/oi/cj in monološki jezikovni obliki. Lahko je tudi kombinacija obeh. Rekli smo že, da je monološka izpovednost v prvi osebi, t. i. notranji monolog v radijski igri za odrasle zelo priljubljen. Oseba (vloga) predstavi z glasom svoja notranja doživljanja, izpoveduje svoje misli, občutja, čustva, vtise, najrazličnejše asociacije, ki se bodisi dopolnjujejo ali si nasprotujejo. Tak notranji monolog je možen tudi v obliki ogo-vora fiktivnega partnerja (oz. nasprotnika), ki ni prisoten ali pa morda sploh ne obstaja. ' Kurt Schwitters, Konsequente Dichtung, v: Zeitschrift für elementare Gestaltung, junij 1924, in Arnim P. Frank, Das Hörspiel, Vergleichende Beschreibung und Analyse einer neuen Kunstform, durchgeführt an amerikanischen, deutschen, englischen und französischen Texten, Heidelberg 1963; oba citata navajam iz: Werner Klippert, Elemente des Hörspiels, Stuttgart 1977, str. 65. V nadaljevanju: Klippert. če se ozremo v književna lirska, dramska in tudi pripovedna dela, ugotovimo, da je tudi tam takšen monolog pogosto uporabljen. Vendar je razlika v upodabljanju knjižnega ali odrskega monologa in monologa v radijski igri velika: prvič, ker je mogoče v radijskem mediju glas enega govorca s pomočjo tehničnih elektro-akustičnih izraznih sredstev preoblikovati na najrazličnejše načine, če je potrebno tudi do nerazpoznavnosti, drugič, ker lahko notranji monolog protagonista zvočno ponazorimo tudi s prepletanjem raznovrstnih glasov drugih igralcev, ki interpretirajo temeljni miselni tok protagonista, in tretjič, ker lahko hkrati uporabimo še dve drugi zvočni izrazili: glasbo in šum. V svetovni radijskoigrski teoriji se kot primer takšnega monologa dostikrat citira radijska igra Poplah na ladji Jutro slovenskega avtorja Vitomila Zupana.® Tu se »glavni« JAZ razcepi v dvanajst različnih JAZ-ov, npr. dvomeči, verujoči, vitalni, analitični, pra-JAZ itn., ki se med seboj pogovarjajo, zmerjajo, obtožujejo, se rotijo, skratka razkrijejo se najbolj subtilni miselni tokovi, zavestne čutne predstave in podzavestne čustvene reakcije nekega moškega, ko se zjutraj zbudi. Takšne vrste notranji monolog pri radijski igri za otroke ni mogoč. Kot smo že večkrat poudarili, je otrok obrnjen navzven in mu je vsakršno opazovanje samega sebe tuje. Zato lahko ugotovimo, da oblika notranjega monologa, ki je ena najbolj afirmativnih oblik klasične (tradicionalne) radijske igre za odrasle, v radijskih igrah za otroke ne pride v poštev. Poleg notranjega monologa pa obstaja tudi pripovedni monolog. Te vrste monolog se tudi v klasični radijski igri pogosto uporablja in je nadvse priljubljen tudi v besedilih za otroke. Pravzaprav je vsak nastop Pripovedovalca v radijski igri monolog. Pripovedovalec lahko nastopi samo na začetku igre kot Napovedovalec, tako da uvede dejanje, opiše prizorišče, predstavi osebe, naslika razpoloženje ipd. Na ta način skrajša ekspozicijo, tako da se dejanje začne tako-rekoč »in medias res«. Priljubljene pa so tudi oblike, pri katerih se pojavlja pripovedovalec skozi vso igro. Pripovedovalec lahko zavzame neosebno, avktorialno pozicijo. V tem primeru nastopa »zviška«, je vseved, ki dejanje razlaga, slika situacije, ki se samo z zvokom ne morejo izraziti in v celoti vodi poslušalčevo domišljijo. Ta način je privzet iz književnosti in je pri zvočnih upodobitvah zlasti uporabljiv pri priredbah literarnih besedil za radio. Pripovedovalec pa lahko poseže v igro tudi osebno: prvič, ali si nadene »masko« soigralca, to pomeni, da se iz začetne avktorialne pripovedne pozicijc pomakne v dogajanje samo in agira kot ena izmed vlog, ali pa že od vsega začetka nastopa v vlogi (aktivni ali pasivni) enega od akterjev, in drugič, ostane ves čas zunaj dogajanja, vendar izraža čustveno razmerje do dogajalnega procesa, ga usmerja in komentira osebno, to pomeni, da ni vzvišeni, »neopredeljeni« opazovalec, marveč vzpostavlja stike z nastopajočimi liki in dogodki, vendar so ti stiki posredni. Primer prve upodobitve je npr. Langus v radijski igri za otroke V. Moderndorferja Muc Langus in čarovnička Gajka? Na začetku radijske igre ogovori poslušalca glas, ki se predstavi, češ da je »plemeniti mačkon iz rodu Superrumenusplezantusčezvse-brkatusinnežnosemuzantusvnaročju Langus«, sicer pa o sebi ne pove nič drugega. ' Citat v: Birgit Lermen, Das traditionale und neue Hörspiel im Deutschunterricht, Paderborn 1975, Str. 32; v nadaljevanju: Lermen. ' Vitomil Zupan, Preplah na ladji jutro, premiera na Radiu Ljubljana (Slovenija) 5. 2. 1974, režija Mirč Kragelj. Svojo pripoved začne pri koncu, saj pove, da čaka na svojo »gospodarico«, ča-rovničko Gajko, ki je odbrzela v vesolje in se bo vrnila »čez tisoč let«. Nato začne pripovedovati retrospektivno zgodbo od začetka. V tej zgodbi Langus ne nastopa kot aktivni spodbujevalec dogajanja, je le opazovalec in občasni komentator (pripovedovalec) Gajkinega početja, ko hoče »v miru zganjati hrup na tem planetu«, poleg tega pa ves čas deluje tudi kot sogovornik protagonistke Gajke. Primer druge upodobitve je Glas (pripovedovalec) v Puntaijevi radijski igri/l.'" Pripovedovalec vodi dogajanje od začetka do konca, slika okolje, opisuje vizualne dogodke, razkriva čustvene reakcije nastopajočih, posreduje in komentira dejanje, kot nekdo, ki ne ve, kako se bo dejanje nadaljevalo in kakšen bo njegov konec. Vmes se nekajkrat »razkrije« tudi z lastnimi, povsem osebno-čustvenimi reakcijami, ki dajejo vtis dialoga, vendar so tudi te njegove replike ZM/ia; dogajanja. Ko A smrči, ugotovi »Ta bi pa že lahko vstala!« in nato »Zbudi se! A! A! A!«, nakar se A zbudi in preteguje. Glas pa jo miri »Sššššš, ne tako glasno!«, a A ga ne sliši, ker ni z njim v direktnem kontaktu, in se še naprej glasno preteguje, dokler ne zbudi Medveda. Zdaj Glas reagira povsem čustveno: »Je že prepozno, je že prepozno!« Ta drugi način osebne pripovedi zunaj dogajanja sem opisala malo bolj natančno, ker se mi zdi, da je specifičen in se lahko uveljavi le s slušnimi ponazoritvami. V radijskoigrskem opusu F. Puntarja bi mogli najti še dosti izjemno inovativnih in zanimivih inačic pripovednega monologa, ki so imanentne zvokovnemu izražanju. Takšen je na primer Glas (v radijski igri Vzorčeky^, ki se prehladi in si hoče splesti šal, da bi se zavaroval. Tu teče dogajanje vzporedno: monolog imaginarnega Glasu, ki si mora zaradi svojega zdravja splesti »šal«, nima direktne zveze z zgodbo, ki prikazuje »vzorček« na tem »šalu«. Zgodba »vzorčka na šalu« nastaja namreč s prepletanjem različnih človeških glasov (igralk in igralca), šumov in glasbe. Spet drugačno pripovedno monološko obliko ima Jaz v radijski igri Veter veje}^ Tu nastopa Jaz sicer tudi od začetka do konca v vlogi pripovedovalca, vendar vmes venomer skače iz svoje pripovedne vloge direktno v dogajanje, nadene si več različnih »mask«, kar pomeni, da spreminja svojo identiteto: najprej se identificira z možmi, ki hočejo uloviti veter, ker jim je odnesel klobuke, potem v dialogu z miškami prevzame novo vlogo, nato postane strasten zagovornik vetra, ga svari in ga hoče rešiti pred preganjalci in pred sodiščem, nazadnje pa se izkaže, da je Jaz ljubeznivi očka, ki namesto vetra popiha vročo juho za svojo hčerkico. V klasični radijski igri za odrasle je večinoma tudi dialog nosilec notranjega dogajanja, saj smo poudarili, da je najbolj avtentična naloga slušnega medija prikazovati »gibanje v človeku« in ne »človeka v gibanju«. Ena najbolj učinkovitih dialoških figur nastane, če se dramatično krešejo trditve in protitrditve (teza in Vinko Möderndorfer, Muc Langus in čarovnička Gajka, premiera na Radiu Slovenija 5. 4. 1992, režija R. Sajloj/ove/j, prodajno uspešen: za tak humor je značilno, da so tisti, ki ob takšne liumorju uživajo in se režijo, predvsem avtorji in založniki. Zato poznamo izm komercialno smehljajoč se obraz. Smeh prihaja v valovih, je razposajen in sproščen, ob branju tega humorja v smeh bruhnemo, planemo in prasnemo, to pa naredimo skorajda nezavedno. Občutki po končanem branju so podobni občutkom ob odlični prodaji ali ob dobrem nakupu, z dodatkom velikega pričakovanja naslednje razprodaje in v veliki želji po še. 4. Kulturni humor kultura -e ž dejavnost, ki obsega področje človekovega, zlasti umetniškega delovanja: za tak humor je značilno, da so junaki in tisti, ki ob takšnem humorju uživajo, na nekem kulturnem nivoju. Humor ima v tej obliki kar precej dela, da izzove kemično reakcijo, ki potem vpliva na obrazno mimiko in reakcijo mišic. Smeh je rahel {hehet, hihit, hihot) in je samo v redkih trenutkih srednje močan {okrog ust mu je zaigral smeh, loteval se ga je smeh, med smehom kaj reči). Bolečin v abdominalnem predelu in solz smeha ni. 5. Žlahtni humor žlahten -tna prid. plemenitost, izbranost: za tak humor je značilno, da so junaki in tisti, ki ob takšnem humorju uživajo, plemenitega in izbranega porekla. Plemenitost in izbranost se izražata v odnosu do knjig, ki je seveda izbran in plemenit. Smeh je velikokrat tudi ponarejen (ni mi do smeha), prisiljen (ima smeh in jok v enem mehu), pojavlja se tudi smeh iz zadrege. Glavna značilnost in žlahtnost takega humorja se kaže v tem, da se bralci ne smejijo navzven, temveč navznoter. Žlahtni humor tako povzroča notranjo bolečino in nas hkrati notranje bogati. Zaključek Glede na ugotovljeno lahko zaključim in dokončno opredelim obliko humorja, ki bi bila najbolj primerna za avtorje, kritike, raziskovalce in nenazadnje tudi za bralce. Vsekakor je izredno težko združiti najboljše in izpustiti slabe lastnosti vsakega humorja ter pri tem upoštevati tudi njegovo delovanje, ki povzroča psihofizične reakcije v telesu mladega bralca. Čudežne formule seveda ni, kljub temu pa objavljam morebitno zmagovalno kombinacijo: Za avtorje bi bilo najbolje, da bi pisali pritlehno enostaven in trivialno zasnovan humor na visokem kulturnem nivoju, ki bi bil hkrati komercialno uspešen in v osnovi globoko žlahten. Summary The Journal Otrok in knjiga participated at the ö"", already traditional annual meeting of Slovene writers of children's literature OKO BESEDE by organising a symposium. The participants discussed humour in children's literature. Translated by Bojana Panevski IBBY NOVICE MEDNARODNI DAN KNJIG ZA OTROKE 2002 Welsh je napisala poslanico z naslovom: STOPNICE IZ KNJIG. Poslanico spremlja plakat, ki je delo ilustratorke Marie Blazejovskyjeve. Renate Welsh se je rodila leta 1937 na Dunaju. Za otroke in mladino je začela pisati leta 1969 in doslej je izšlo preko 60 njenih mladinskih knjig. S slikanicam osvaja že najmlajše bralce, otroke pre vzame s fantazijskimi in realističnim zgodbami, s problemsko tematiko so dobnih mladostnic in mladostnikov pa s je pridobila bralce tudi v njihovih vrstah Za svoje delo je leta 1992 prejela av strijsko častno nagrado za otroško in mladinsko literaturo. Avtorica plakata Maria Blazejovsky, rojena leta 1945, se je na Dunaju posvetila študiju umetnosti. Danes je svobodna umetnica, ki se ukvarja tudi z ilustracijo, za katero je prejela več nagrad. Za nekaj knjig je sama napisala tekste, tako tudi za knjigo z naslovom Etna Pipifilipi, ki je v prevodu Polonce Kovač izšla pri založbi Didakta 1997. Na mednarodni dan knjig za otroke, 2. april, sicer rojstni dan danskega pravljičarja Hansa Christiana Andersena, obide svet poslanica ene od nacionalnih sekcij IBBY - International Board on Books for Young People (Mednarodna zveza za mladinsko književnost). Letošnjo poslanico so pripravili v Avstriji. Priznana mladinska pisateljica Renate Poslanica za leto 2002 STOPNICE IZ KNJIG Otrok je sedel v vrtu, ki je bil sicer lep, a vse naokrog obdan z visokim zidom. Otrok je bil čisto sam. Ne sprašuj, kako se je znašel v vrtu, kdo je skrbel zanj in kdo mu je prinašal hrano. Tega ne vem. Nekje morajo biti vrata v zidu, je premišljeval. Počasi je stopal ob zidu, otipaval kamne, toda našel ni nobene razpoke, nobene odprtine. Trkal je po zidu. Povsod je zvenelo enako. Otrok se je usedel pod veliko drevo sredi vrta. Nebo je preletela jata vreščečih ptic. Nenadoma je ležala ob otroku knjiga. Otrok je knjigo odprl. Zagledal je veliki A in ob njem narisan avto. Na naslednji strani je bil B in ob njem narisan balon. Ko se je otrok naučil vse črke, se je pojavila druga knjiga, nato tretja,četrta, peta. Otrok je listal po knjigah, vsaka knjiga je drugače šelestela. Duhal je knjige, vsaka knjiga je drugače dišala. Otrok je najprej bral le črke, nato so iz črk nastale besede in iz besed stavki ter končno zgodbe. Otrok je bral in bral. Jezdil je na slonih in kamelah, se s kajakom spuščal po rekah in na saneh s pasjo vprego drsel preko ledenih pokrajin. Na kraljevem dvoru je sedel na zlatem prestolu, pri Indijancih pa na pisani odeji: predvsem pa so bili v knjigah drugi otroci, veseli in žalostni, plahi in predrzni, divji in tihi. Ko je otrok spal, je sanjal o drugih otrocih. Ko je bral, je bil z njimi. Toda ko se je hotel dotakniti katerega od otrok, se je znašel sam in žalosten. Potem pa se mu je porodila ideja. Iz knjig je zgradil stopnice, vedno višje, dokler ni z vrha stopnic videl preko zidu. Spodaj je bil še en vrt, v katerem je sedel otrok. »Hej ti, dober dan!« je zaklical. Otrok je hrepeneče pogledal in dvignil roke. Otrok je stopil nazaj v svoj vrt, si naložil polno naročje knjig in se zopet povzel na zid. Drugi otrok je skrival obraz v dlani in jokal. » Pazi!« je zaklical otrok. Spuščal je knjigo za knjigo. Kot ptice so počasi pristale v travi. Sedemkrat je moral prinesti knjige, da je drugi otrok lahko naredil stopnice na svoji strani zidu. Previdno, korak za korakom se je vzpenjal. Otroka sta si podala roke, se objela in se smejala. Nato sta skupaj sedela na zidu in bingljala z nogami. Renate Welsh IBBY ASAHI NAGRADA (READING PROMOTION AWARD 2002) IBBY Asahi nagrado za promocijo branja bo 2002 prejel projekt Por el derecho a leer (Za pravico do branja), ki ga vodi Centro de Difusion et Inve-stigacion de Literatura Infantil y Juvinil (CEDILU), neprofitna organizacija za promocijo mladinske literature v Cör-dobi (v Argentini). Šestčlanska žirija je morala izbrati med desetimi predlogi za IBBY Asahi nagrado 2002, in sicer: — Ein Bücherbus in Nicaragua (Bibliobus V Nakaragui). Projekt je predlagala nizozemska sekcija, podprli sta ga tudi belgijska in nemška sekcija. — Caring for Young Refugees, Cambo- dia. (Skrb za mlade begunce v Kam-bodži). Projekt je predlagala japonska sekcija. - »Catch them Young!« (»Ujemi jih mlad!«), nacionalni teden knjige v Zimbabveju. Predlog avstrijske sekcije. - Club de lecture et du livre pour jeunes ruraux — Caravane civique. (Knjižni klub za mlade bralce na podeželju -civilna karavana). V Maroku. Predlog švicarske sekcije. - European Picture Book Collection. (Zbirka evropske slikanice). Projekt Združenega kraljestva je predlagala britanska sekcija. — ILKYAR —fundacija za pomoč osemletkam v Turčiji. Projekt je predlagala turška sekcija. — Les livres dans la rue. (Knjige na cesti). Kanadski projekt je predlagala kanadska nacionalna sekcija. — Mala de Leitura. (Bralni kovček). Brazilski projekt je predlagala brazilska sekcija. — SUK — Mi vsi beremo. Češki projekt je predlagala češka sekcija. Projekt »Za pravico do branja« si prizadeva, da so mladim, pa tudi odraslim dostopne kvalitetne knjige in da se izboljšajo njihove bralne navade. Zajema predvsem socialno šibkejše sloje v mestih in na podeželju, poteka v šolah, otroških bolnišnicah in centrih za mlade. V teh centrih tudi usposabljajo odrasle za posredovanje literature in spodbujanje branja. Projekt spodbujanja branja poteka izven formalnega izobraževanja, kar je še posebnega pomena. Od leta 1996 pa do sedaj je projekt zajel preko 72.000 otrok - bralcev in 8.500 odraslih - posrednikov. Nagrado IBBY Asahi Reading Promotion Award, ki je bila ustanovljena 1988 in jo finančno podpira japonska časopisna hiša Asahi Shimbun, se v obliki diplome in denarne nagrade v višini enega milijona jenov vsako leto podeljuje skupini oziroma ustanovi za posebno izvirne in uspešne projekte za promocije branja. POTUJOČE RAZSTAVE »IBBY HONOUR LIST 2000« Nacionalne sekcije predlagajo vsaki dve leti pisatelje, ilustratorje in prevajalce za nagrado IBBY Honour List -IBBY častna lista, za delo, ki ni starejše od treh let. Slovenski avtorji, ki so leta 2000 prejeli IBBY Honour List so: - Kristina Brenk za knjigo; Moja dolina. Mladinska knjiga, 1996. - Ančka Gošnik Godec za ilustracije v knjigi Polonce Kovač: Zelišča male čarovnice. DZS, 1998. - Dušanka Zabukovec za prevod knjige Meinderta DeJonga: Kolo na šolski strehi. Mladinska knjiga, 1997. Nacionalne sekcije pošljejo po več izvodov knjig posameznim centrom po svetu, ki na svojih področjih organizirajo potujoče razstave. S ponosom predstavljamo centre in kraje, kjer so obiskovalci med razstavljenimi knjigami IBBY Honour List 2000 spoznali tudi slovenske. Centri, ki zbirajo nagrajene knjige so: Švicarski institut za mladinsko književnost v Zürichu, Mednarodna mladinska knjižnica v Münchnu, JBBY sekretariat v Tokiju, Univerza Northwestern v Evan-stonu, Ilinois, Ruska kulturna fundacija v Moskvi, BIBIANA v Bratislavi in Mednarodna šola v Manili. Mesta, kjer so bile razstave Na kongresu IBBY v Cartageni de Indias v Kolumbiji, na knjižnem sejmu v Bologni v Italiji, v Mednarodni knjižnici v Münchnu v Nemčiji, v več mestih na Japonskem, v več mestih v Kanadi, med njimi v splošni knjižnici v Vancouvru, v splošni knjižnici v Montrealu, v Osbour-ne Collection v Torontu, v Narodni knjižnici v Ottawi, v ZDA v splošni knjižnici v Bostonu, na konferenci USBBY v San Franciscu, v otroškem muzeju Richmond v Virginiji, na konferenci o mladinski literaturi v Ilinoisu, na knjižnem sejmu v Parizu, v Rusiji na moskovskem knjižnem sejmu in na Mednarodnem knjižnem sejmu v Moskvi, na knjižnem sejmu v St. Petersburgu, v VB na letni konferenci britanske sekcije IBBY in v Centru za jezike v Londonu, na Švedskem na knjižnem sejmu v Gothenburgu, v Singapuru na mednarodnem knjižnem sejmu v Mednarodni knjižnici in na 2. azijski konferenci o branju, v Maleziji na mednarodnem knjižnem sejmu v Kuala Lumpurju, na Filipinih pa na 1. nacionalnem kongresu o mladinski književnosti v Manili. Vse novice je pripravila Tanja Pogačar ODMEVI NA DOGODKE SPOŠTLJIVA PREDANOST KNJIGI Spomini na Bogomila Gerlanca Obletnice nas običajno spodbudijo, da se koga priložnostno spomnimo in mu izkažemo čast. Meni pa dve obletnici nalagata, da izpolnim dolžnost, ki me že dalj časa preganja, to je, da v naši reviji predstavim dejavnosti Bogomila Gerlanca, povezane z otroki in knjigami. Bogomil Gerlanc (1901-1992) bi bil 27. decembra lani star sto let, a letos oktobra bo minilo deset let od njegove smrti. V svojem dvaindevetdeset let dolgem življenju je bil žilavo in živahno dejaven vse do konca, njegov prijatelj Janez Gradišnik je v nekrologu zapisal, da je »njegova smrtna bolezen trajala le en dan«. Njegovo obsežno in mnogostransko delo je bilo takšne narave, da v javnosti ni izstopalo, a je bilo v mnogočem temeljnega pomena. Na misel mi prihaja Aškerčev verz: »V delih svojih živel sam boš večno« (Čaša nesmrtnosti), a dodajam: seveda, če se bo s tvojimi deli kdo ukvarjal, da jih bodo nasledniki poznali, uporabljali in obravnavali. In v tem duhu se bom potrudila, da s svojim prispevkom usmerim pozornost na nekatere dejavnosti Bogomila Gerlanca. Imela sem prijetno priložnost, da sem sodelovala z njim. Hranim njegova zanimiva pisma, polna humorja in iskrivih komentarjev, ter knjige z njegovimi posvetili. Stvarne podatke o njem sem našla v v Primorskem slovenskem biografskem leksikonu, I. knjiga, 1974—1981, in v Enciklopediji Slovenije, 3. zvezek, 1989, marsikaj sem izvedela, ko sem brskala po zapisih o njem, ni jih ravno veliko, večinoma so nastali ob njegovih življenjskih obletnicah, njegovo življenje in delo pa še čakata na podroben in celovit pregled. Kdor ga bo skušal sestaviti, kdor bo raziskoval, kaj vse je napravil, se poglabljal v vse vrste njegovih dejavnosti in ugotavljal njihovo medsebojno povezanost, bo imel veliko dela, zbranega gradiva pa bo za zajetno študijo in obsežno bibliografijo. Širok je bil razpon področij, s katerimi se je ukvarjal. Naj samo naštejem, kje se je napajala njegova široka razgledanost in brusila njegova občutljivost za lepoto in skladnost. Bil je učitelj, prosvetni in kulturni organizator, knjižničar, publicist, proučevalec zgodovine slovenskega založništva, tiska in knjigotrštva, ured nik, bibliograf, sestavljalec šolskih beril prevajalec, pevovodja, ukvarjal se je glasbo, zanimala gaje likovna umetnost bil je njen občudovalec in poznavalec Predvsem pa je bil bibliofil. Osrednje mesto med njegovimi ljubi teljskimi in poklicnimi zaposlitvami je zavzemala knjiga, kije bila zanj svetinja. Spoštljivo jo je pojmoval kot stvaritev, ki jo z vso odgovornostjo in znanjem, s plemenito predanostjo ustvarjajo avtor besedila, zahtevni in razgledani urednik, kakršen je bil Bogomil Gerlanc, tenkočutni oblikovalec, natančni tiskar in drugi sodelujoči pri njenem nastajanju. Njegova skrb pa je veljala knjigi tudi po njenem izidu, zavedal se je, da je njena nadaljnja pot do uporabnika odvisna od izobraženega knjigarja, od njene dostopnosti v knjižnicah, od informiranja javnosti z bibliografijami in članki. Koliko je k vsemu temu neposredno osebno prispeval, bo v skopih obrisih videti v nadaljevanju, v katerem se bom dotaknila posameznih področij deloma v časovnem zaporedju. V rojstnem Kontovelu pri Trstu so ga že v domačem krogu obdajale knjige, od takratnih se je odrasel rad spominjal ilustrirane izdaje Sienkiewiczevega romana Z ognjem in mečem. In v Kontovelu se je lotil knjižničarskega dela, kot mladenič je pomagal obnoviti in tudi voditi tamkajšnjo knjižnico. Toda po prvi svetovni vojni je moral zapustiti ljubljeno Primorsko. V Mariboru je nadaljeval šolanje na učiteljišču in ga končal. Uči-teljeval je v več krajih Slovenije, najdlje v Celju, in se hkrati udejstvoval tudi mnogo širše. Sledila so usodna vojna leta in kot izkušen organizator kulturnih ter prosvetnih dejavnosti je na osvobojenem ozemlju snoval načrte, kako po vojni organizirati in vzpostaviti nove temelje kulturnega življenja. Eden izmed temeljev naj bi bile po njegovem prepričanju knjižnice, zanje je leta 1944 izdelal daljnosežni Predlog za izgradnjo ljudskih knjižnic. V njem je utemeljil vlogo knjižnic za otroke, ki takrat niso bile nekaj samoumevnega. Ker sem dobro desetletje delala v Pionirski knjižnici v Mariboru in se ukvarjala tudi s šolskimi knjižnicami, se zavedam izjemnosti v tem dokumentu zapisanih pogledov in ugotovitev, zato jih podrobneje izpisujem. V III. razdelku pod točko 6 beremo: »Notranja organizacija knjižnic in njih delo? Vse narodne knjižnice bi imele enotno organizacijo (za mesta in deželo). Podeželske bi imele dva glavna oddelka in to: a) mladinski oddelek za šolsko in pošolsko mladino b) oddelek za odra- sle...«, v V. razdelku piše o šolskih mladinskih kjižnicah in ocenjuje njihovo predvojno stanje ter ugotavlja, da so predvojne šolske knjižnice »dosegale svoj namen le tam, kjer se je učitelj tej nalogi z ljubeznijo posvetil, ker prosvetna oblast ni dala v tem pogledu nikakih specialnih navodil in seveda tudi ni zahtevala ničesar. Ako smo imeli prej posebne nadzornike za šolske vrtove, bomo sedaj tudi mladinski knjižnici morali posvetiti potrebno pozornost, ki bo, sklepam, ravno v tem organizacijskem sestavu bolj dosegala svoj namen. Isto velja v večji ali manjši meri tudi za knjižnice srednjih šol in njim sorodnih šol, ki so bile po veliki večini zastarele, ker ni bilo kritja za nabavo knjig.«, in nadalje »Mladinskim oddelkom naših knjižnic bi morali posebno v mestih posvečati veliko pozornost.« To gradivo so podrobno obravnavali na posvetu 28. oktobra 1944, sklical ga je Odsek za prosveto na Oddelku za umetnost in ljudsko prosveto pri predsedstvu SNOS (Slovenski narodnoosvobodilni svet), namestnik vodje oddelka pa je bil Bogomil Gerlanc. Iz zapisnika navajam za nadaljnji razvoj mladinskega knjižničarstva pomembna stališča: »Ugotovitve predloga [za izgradnjo ljudskih knjižnic] v poglavju V. so točne in bo pri bodoči organizaciji naših knjižnic potrebno vse to upoštevati. V vseh večjih krajih, posebno v mestih in industrijskih krajih naj bi se ustanovile javne mladinske knjižnice s čitalnico poleg bogato založenih mladinskih knjižnic v šolah. Za mladino srednjih šol bi take knjižnice ne bile potrebne in nujne, ker bodo to opravljale javne in študijske knjižnice, a vse srednje šole bodo morale imeti za dijaštvo in pouk svoje dobro založene knjižnice, ki so za uspešno delo v šoli nujno potrebne.« (Glej Knjižnica 1974, 1-2). Pot do uresničitve teh vizij je bila zelo dolga. Izjema je bila Pionirska knjižnica v Ljubljani, ki je bila ustanovljena leta 1948 in ob njeni petdesetletnici je Martina Šircelj zastavila vprašanje; »Od kod ideja v takrat dokaj konservativno usmerjenem slovenskem knjižničarstvu o samostojni mladinski knjižnici, ki bo gradila svoj program na estetski vzgoji otrok in mladine s pomočjo nevsiljivih, sproščenemu psihološkemu in čustvenemu doživljanju vseh vrst umetnosti, prilagojenih metod?!« In v naslednjem odstavku je odgovorila: »Po pripovedovanju Bogomila Gerlanca, urednika pri Mladinski knjigi, naj bi se s temi idejami že ukvarjali umetniki v času NOB na osvobojenem ozemlju oziroma v kočevskih gozdovih; umetnost naj bi bila dostopna vsem, ne zgolj družbeni eliti, zato pa je treba s spontano estetsko vzgojo začeti že v otroštvu.« Bogomilu Gerlancu so leta 1974 ob tridesetletnici oblikovanja temeljev slovenskega knjižničarstva na slovesnosti v Srednji vasi pri Črmošnjicah, v kraju, v katerem je zasnoval svoj predlog, podelili Čopovo diplomo, najvišje priznanje v bibliotekarski stroki. Ob tej priložnosti je rekel: » ... knjigi bom ostal zvest tudi zaradi hvaležnosti tistim, ki so mi vsadili ljubezen do nje (dom, šola, moje knjižničarsko delo ali sodelovanje pri njem).« Od konca vojne naprej je resnično vse svoje sposobnosti, znanje in svojo neugnanost posvetil knjigam. Vedno novih nalog v zvezi z njimi se je enako radoživo in temeljito loteval, kot se je knjižničarstva v težkih vojnih razmerah. Najprej je bil sicer načelnik oddelka za ljudsko prosveto SNOS, a kmalu je presedlal h knjigam v uredništvih založb Slovenski knjižni zavod. Državna založba Slovenije in Kmečka knjiga do 1955. Nato je bil deset let strokovni tajnik odbora za založništvo, knjigarstvo in tisk pri Trgovinski zbornici SRS, a ni bil zgolj uradnik, temveč tudi vzgojitelj. Za usposabljanje knjigotržcev je sestavil Priročnik za knjigarje in knjižno-prodajne oddelke založb. Učiteljske izkušnje je vnašal v slovenska berila kot soavtor. Z Josipom Ribičičem in Rudijem Završnikom je že leta 1949 sestavil Prvo čitanko, izhajala je do leta 1958. Nato se je učbenik preimenoval v Prwo berilo (sestavljalci Bogomil Gerlanc, Josip Ribičič, Venceslav Winkler, Rudi Završnik 1958-1972, Bogomil Gerlanc, Andej Savli, Venceslav Winkler, Rudi Završnik 1973 in naprej). O čitankah oziroma berilih za prvi razred beremo zanimivo Gerlančevo pričevanje v knjigi Marjana Marinška Moje prvo berilo (2000). Tudi Drugo berilo, Tretje berilo, Četrto berilo je sestavljal skupaj z Venceslavom Winklerjem, Andrejem Šavlijem, Vladimirjem Cvetkom, v sedemdesetih letih je sodeloval pri prenovljenih berilih Zvonec kliče (2. razred). Dobro jutro, sonce (3. razred). Drevo iz zemlje raste (4. razred) in Srečno, domovina (5. rasred). Leta 1953 je pri založbi Mladinska knjiga izšla knjižica Mladi rod Kočevske proti okupatorju, uredil jo je Bogomil Gerlanc, povezana pa je še z eno njegovo pobudo na osvobojenem ozemlju. Leta 1944 je za otroke organiziral dvomesečno tekmovanje ob triletnici Osvobodilne fronte, s katerim jih je spodbudil, da so popisali dogodke, ki so se jim v času okupacije najbolj vtisnili v spomin. Konec junija 1944 je prispelo veliko število spisov, iz katerih sta nastali dve zbirki: 1. Otroci nam govorijo, 2. Naši otroci v internaciji [v Italiji, op. p.], bili sta razmnoženi in so ju uporabljali ob raznih priložnostih. Knjižni izdaji je Gerlanc napisal daljši uvod. Ko je odšel v pokoj, se je Bogomil Gerlanc leta 1965 bogat z izkušnjami v polnem zamahu neutrudno posvetil urednikovanju pri založbi Mladinska knjiga. In pomembno prispeval k uveljavljanju mladinske književnosti. Takoj na začetku je bila pred njim zahtevna naloga. Postal je urednik knjižne zbirke, ki jo je Mladinska knjiga spre- jela v svoj program na pobudo organizatorjev in izvajalcev tekmovanj za bralno značko. Gibanje je bilo ob petletnici že na zmagovitem pohodu po Sloveniji, število bralcev je naraščalo in potrebe po kvalitetnih mladinskih knjigah so bile vedno večje, zato se je založba Mladinska knjiga odločila za novo knjižno zbirko z množično naklado. Spomnim se prvega posveta o vsebini in podobi nove zbirke. Profesorica Alenka Glazer je zanjo predlagala ime Moja knjižnica, kar je bilo z odobravanjem sprejeto. Bogomil Gerlanc je cenil tekmovanje za bralno značko, saj si je vedno prizadeval, da bi mladini privzgojil ljubezen do dobre in lepe knjige, zato ga je naloženo delo kljub obsežnosti veselilo. Do marca 1965 je bil program že izdelan in še v istem letu je v rekordnem času izšel prvi letnik, obsegal je 48 knjig, po osem knjig za vsak razred od 3. do 8. razreda osnovne šole. Skupaj so obsegale čez 7000 strani, v nakladi skoraj 700.000 knjig, kar je bilo do takrat največje dejanje v slovenskem založništvu. Nato je pripravil drugi letnik že za leto 1966, izšel pa je 1967. Za vsak razred je obsegal po štiri knjige, v tem letniku tudi za drugi razred. Tretji letnik je izšel leta 1969 tudi s po 4 knjigami za vsak razred. Leta 1970 je v knjižici 10 let Prežihove bralne značke ponosno zapisal: »100 knjig za bralna tekmovanja in za šole. Da! Tekmovanje in tekmovanja za bralno značko! Najprvo za Prežihovo značko - danes že za triindvajset bralnih značk na skoraj vseh šolah Slovenije. Toda za vsakršno tekmovanje moramo vzeti v roke orodje! Za bralna tekmovanja — knjigo in celo več knjig vsako leto!« In je priložil seznam vseh knjig v zbirki. Gerlanc je knjižno zbirko Moja knjižnica urejal do leta 1976, dokončal je še četrti (šolsko leto 1972/73) in peti letnik (1974/75). Potem je izhajala še skoraj deset let, vsako leto nekaj novih naslovov in dolga vrsta ponatisov glede na bralne potrebe. Zdaj jo pri Mladinski knjigi ponovno oživljajo. Bila sem članica uredništva zbirke in sem imela priložnost spoznati Gerlančev pretehtani način dela. Kakor je rad dajal pobude, je bil pripravljen sprejeti tudi pobude drugih. Programi za posamezne letnike so nastajali s sodelovanjem organizatorjev tekmovanj za bralno značko, obravnavali so jih na svojih posvetovanjih, ki se jih je udeleževal tudi urednik. Knjige so bile skrbno pripravljene po starostnih stopnjah bralcev in opremljene s spremnimi besedami ter opombami. Dosti spremnih besed je napisal Bogomil Gerlanc, predstavil je mnoge avtorje od najstarejših do najsodobnejših, navajanje imen bi bilo predolgo. Pri Mladinski knjigi je v svojem zagotovo najbolj plodnem obdobju ob Moji knjižnici urejal še druge zbirke: Učbeniki in priročniki 1966-1976, Sigma 19711975, Atlasi znanja 1972-1973. Leta 1972 je ustanovil knjižno zbirko Otrok in knjiga, namenjeno delom o mladinski književnosti, v njej je ponatisnil znamenito knjigo Paula Hazarda Knjige, otroci in odrasli ljudje, zaupal mi je v prevajanje Klausa Dodererja Klasične otroške in mladinske knjige. Tudi to zbirko je urejal do leta 1976. Vso svojo spoštljivo predanost knjigam pa je izkazal v zbirki Monumenta litterarum slovenicarum, v kateri izhajajo faksimili starih tiskov, naše besedne kulturne dediščine. Prevzel jo je leta 1971 in celo vrsto posameznih knjig sam tudi pripravil in uredil za tisk. Kadar se je pokazala potreba po kakšnem priročniku, ga je Bogomil Gerlanc takoj pripravil. Za učence in za splošne prosvetne namene je na primer leta 1975 sestavil priročno knjigo Naši besedniki s slikami naših pesnikov, pisateljev, slovstvenih zgodovinarjev ter s splošnimi podatki o njihovem življenju in delu. Ko je leta 1976 nastala nova knjižna zbirka Obrazi, je bil avtor prvega zvezka Bogo- mil Gerlanc, predstavil je Ivana Cankarja v sliki in besedi ob njegovi stoletnici rojstva, »da bi vsakomur, a v prvi vrsti mladini... odstrli pogled v pisateljevo življenje ter v njegovo delo«. Osebno je bil tesno povezan z enajst let starejšim Francetom Bevkom, oba sta bila Primorca, učitelja, bojevnika za slovensko besedo, skupaj sta delovala na osvobojenem ozemlju, bila sta prijatelja. Leta 1970 je Mladinska knjiga Bevkovo osemdesetletnico počastila z Bevkovo knjigo, uredil jo je Bogomil Gerlanc, pripravil izbor iz Bevkovih del in dodal bibliografijo. France Bevk je spremljal nastajanje te knjige, a njenega izida ni dočakal. Gerlanc je nato Bevkovo knjigo popravil in dopolnil, druga izdaja je izšla leta 1972. Ko so leta 1975 prvič podelili Bevkov kipec, priznanje Mladinske knjige, ga je prejel tudi Bogomil Gerlanc. Počastili so zares pravo osebo. Leta 1971 smo v Mariboru ustanovili revijo Otrok in knjiga, letos poteka trideset let od njene prve številke, ki je izšla avgusta 1972. Bogomil Gerlanc je redno spremljal izhajanje revije, jo priznavalno, a tudi kritično presojal. Ob izidu prve številke se je veselil njenega začetka, hkrati pa se zaskrbljeno spraševal, ali ne bo ostalo le pri poskusu. Tako v pismu: »Najprej prav lepa hvala. Pa nato še beseda pohvale ...Tudi B. Jurca je zelo pohvalila knjigo. Kritika je tudi soglasna, da nam je bila ta knjiga potrebna in da naj akcija teče dalje. In danes sem nekje bral, da je menda pripravljeno gradivo za drugo knjigo. Torej ne bo Ti zmanjkalo dela okoli tega vprašanja, pa še kaže, da hočejo načeti problem knjige za otroka bolj na široko. Le da ne bi spet ostali na sredi, kakor se pri nas rado zgodi.« (26. 10. 1972) V Knjigi 72 je poročal o izidu prve številke in povzel iz nje uvodno sporočilo. Ob drugi številki je v Knjigi '75 že z večjim zaupanjem izrazil svoje mnenje: »... dobivamo v roke prepomembno literaturo s tako deficitarnega področja, kot je strokovna literatura za vzgojo in izobraževanje najmlajšega bralskega kroga«, posebej pa je poudaril, da revija vsebuje anotacije in bibliografije, kar je za slovensko bibliotekarstvo novost. Ob letniku 1982, številkah 15 in 16, je podrobneje opisal vsebino zvezkov, opomnil pa je, da bi bilo na mestu, če bi ob tujih prispevkih dobil bralec tudi nekaj besed o avtorju in njegovem delu ali njegovem delovanju na področju mladinske književnosti. Nato je redno poročal vse do številke 20. Osebno me je opozarjal na uredniške spodrsljaje ali izražal svoje pripombe. K 6. zvezku mi je med drugim napisal: »Za konec nasvet iz stare uredniške malhe: za kazalo se mora v vsaki knjigi najti mesto. Ovitek ni bistveni del knjige. Oblikovalec je svoje delo lepo opravil, toda jaz mu ne bi dovolil izriniti kazala na zavihek.« (2. maj 1978). Resno sem sprejela njegov nasvet in kazalo je bilo odslej vedno na pravem mestu. Za zgodovino in teorijo mladinske književnosti smo kot gradivo v reviji objavljali članke iz preteklosti, da bi dobili vpogled, kakšna stališča so avtorji nekoč zavzemali do mladinske književnosti, kateri prispevki imajo trajnejšo veljavo in podobno. Tako smo leta 1980 v 10. številki objavili referat Boga Preglja iz leta 1958 Slovenska književnost za otroke, ki je bil do takrat eden redkih, tako rekoč prvih pregledov mladinske književnosti. Morali smo ga celo prevesti, ker je bil objavljen v srbohrvaščini. Zavedali smo se, daje zgolj izhodišče za podrobnejšo obravnavo in daje potreben strokovnega ovrednotenja. Zelo kritično se je odzval Bogomil Gerlanc z ugotovitvijo, da je ta prikaz brez študijske natančnosti in točnosti podatkov ter brez zanesljivih navedb gradiv. Prosila sem ga, naj napiše polemičen prispevek in sem se odločila za novo rubriko v številki 13/ 14 Odmevi, predlogi, dopolnitve, v upanju. da bo več takih odmevov in da se bo sprožila kdaj tudi plodna debata, ki bi poživila našo dejavnost. Gerlanc je napisal svoje pripombe pod naslovom K pregledu slovenske književnosti za otroke Boga Preglja {Otrok in knjiga 1981 št. 13/ 14 str. 62-65). Izbral je nekaj najbolj očitnih spodrsljajv iz prvih treh poglavij, to je za razdobje od začetka do 1945. S popravki in dopolnitvami je pokazal svojo izredno razgledanost po starejši slovenski književnosti in temeljito poznavanje dogajanja na področju ustvarjanja za otroke, o čemer je napisal že več člankov v raznih revijah. Zares dragocen prispevek. A žal je ostalo samo pri tem, tako se nova rubrika ni prijela. In za konec še o delih, ki so nastajala iz njegovega trdnega prepričanja, da je treba knjigam utirati pot do bralcev, da imajo pri tem pomembno vlogo posredniki, knjigarji, knjižničarji, učitelji, vsi pa morajo biti dobro informirani. Z Janezom Gradišnikom sta štiri leta od 1948 do 1951 spremljala založniško dejavnost z mesečnikom Slovenski knjižni trg, leta 1953 pa je začelo izhajati novo glasilo slovenskih založb Knjiga, Bogomil Gerlanc ga je urejal od 1962 do 1964, dolga leta pa v njem objavljal številne članke o knjigah in dogajanju na knjižnem trgu, med drugim, kot sem že navedla, tudi o naši reviji. Dejal je: »Delo s knjigami v kakršnikoli obliki te sili k preglednosti«, zato je posebno rad sestavljal bibliografije. Tri obsežne bibliografije založbe Mladinske knjige so neprecenljiv vir informacij o mladinski književnosti, saj je bila Mladinska knjiga desetletja usmerjena v izrazito mladinsko leposlovje za najmlajše in odraščajoče bralce. Prvo Bibliografijo Založbe Mladinska knjiga 1945— 1966 sta sestavila skupaj Bogomil Gerlanc in Nada Prašelj, izšla je leta 1967 z dodatkom Bibliografija za leto 1966. Naslednja je izšla leta 1971 pod njegovim imenom, obsegala je leta 1966-1970, za leto 1966 in 1967 je sodelovala še Nada Prašelj. Tretja je bila Bibliografija Založbe Mladinska knjiga 1971-1977. Kljub visokim letom je pripravil še naslednjo (četrto), v katero je zajel obdobje 1978 do 1982. Večkrat mi je pisal o njej v svojih pismih, a žal ni bila objavljena, rokopis hranijo v knjižnici Mladinske knjige. On pa je obdelal tudi že izdaje do leta 1987, kajti »...imam pa še 'kot' na MK, kjer je treba kaj pogosto napraviti tako ali drugačno bibliografijo...« (pismo junija 1991). Ko sem sama sestavljala bibliografije s pomočjo računalnika, sem se dostikrat spomnila nanj, ki je moral za te zajetne bibliografije potrpežljivo in natančno napisati tisoče listkov, jih urejati in preurejati za razna kazala. Prežemala sta ga občudovanja vredna vztrajnost in predanost delu. V tretji knjigi Bibliografije Mladinske knjige 1971-1977 mi je napisal: »Za Darjo, ki bo večkrat (?!) segla po knjigi in se ob tem spomnila Gerlanca. Maj '79«. Prav je predvideval, neštetokrat sem imela vse tri bibliografije v rokah, bile so mi odlično pomagalo pri uredni-kovanju in opravljanju knjižničarskih nalog. Ob pisanju tega članka sem v njih našla številne podatke tudi o njegovem dragocenem delu. Tako sem zares mnogokrat mislila nanj in hvaležna sem mu za spodbudno sodelovanje, za izkazano zaupanje in za prijateljstvo. Darja Kramberger IN MEMORIAM ELI PEROCI - V SPOMIN (11. febr. 1922 - 18. nov. 2001) Cas mineva V minevanju odhajam, trenutek za trenutkom, in nosim s seboj ljubo uro z domače omare — pustim jo na travniku, naj zapojejo ptice njen napev, ki je domačnost in mir in slovo. Na polovici svoje življcnjslcc poti seje pisateljica Ela Peroci, kdo ve zakaj, tako močno zavedla minevanja in slovesa, da ga je morala upesniti; ta pesem, pozabljena med listi revije Sodobnost (letnik 1965), se me je dotaknila v času, ko sem jo bolno obiskovala in je bilo vsako slovo bolečina minevanja. Zadnje slovo v družinskem in prijateljskem krogu je bilo novembra lani na ljubljanskih Žalah. Le- tos bi proslavljala osemdeseti rojstni dan. V njenem domu v Ljubljani, kjer je z družino živela in ustvarjala, je njen soprog Milan Peroci uredil spominsko sobo. Oživlja duha pravljic, ki so nam ljube — Muca copatarica, Moj dežnik je lahko balon. Hišica iz kock, Modri zajec. Stara hiša št. 3, Telefon in še in še bi jih lahko naštevali — in so vtkane v otroštvo generacij, ki so rasle po drugi svetovani vojni. Pisateljici, ki v svojem otroštvu ni poznala pravljic in ni imela knjig, se je svet pravljic odstrl z materinstvom, snov sta ji prinašali hčerki in sosedovi otroci. Kako napisati pravljico, pa se ji je odkrilo na predavanjih dr. Stanka Gogale v času, ko je bila študentka na Filozofski fakulteti v Ljubljani in tam absolvirala pedagogiko. V tem času (1952/53) je nastala njena prva pravljica Hišica iz kock, izšla pa je - z ilustracijami Lidije Osterc - šele leta 1964. Po tej prvi pravljici so na dan kot v mogočnem slapu privrele še druge; tako so se zvrstile: Moj dežnik je lahko balon z ilustracijami Mar-lenke Stupica, Mladinska knjiga 1955; Tisočkratlepa (ilustracije Maksima Sede-ja, 1956), Majhno kot mezinec (ilustracije Ančka Gošnik Godec, 1957); Muca copatarica (ilustracije Ančke Gošnik Godec, 1957); Breskve (ilustracije Marija Vogelnik, 1959); Tacek (z ilustracijami Melite Vovk, 1959); Kje so stezice (ilustracije Ančke Gošnik Godec, 1960); Ptičke so odletele (z ilustracijami Ančke Gošnik Godec, 1970); Zato, ker je na nebu oblak (ilustracije Milovan Krajnc, 1963); Hišica iz kock (ilustracije Lidije Osterc, 1964); Za lahko noč (ilustracije Ančke Gošnik Godec, 1964). »Pisala sem zvečer, kar v kuhinji, na kolenu«, je pripovedovala, ko smo jo kolegi v službi spraševali, kako je zmogla toliko napisati ob družini in službi. Rokopisi njenih pravljic (zbrani so v njeni spominski sobi) nam kažejo, kako so pravljice nastajale, kako se je k posameznim mislim in stavkom vračala, kako je vse skrbno in do potankosti domislila, preden je bila z napisanim zadovoljna, in kako skrbno je izbirala besede, da so imele pravi zven. »Vedno sem imela željo po lepi besedi,« je včasih rekla, kot bi se opravičevala, ko smo jo kolegi vpraševali, zakaj tako skrbno izbira besede za stavek ali dva, ki ga je bilo treba napisati, da so radijski napovedovalci prebrali napoved za oddajo, ki jo je pripravila. V ta radijski čas (od 1962-1978) sega tudi spomin na pravljico Modri zajec pa na Fantka in punčko. Na eni izmed šol, kamor so jo bili povabili na podelitev bralne značke, jo je fantek zaprosil, naj napiše pravljico o zajcu. Do srca ji je segla ta otrokova želja in spominjam se, kako je iz knjižnice nanosila kup knjig, v katerih je prebirala o zajcih. Koje našla zapis o belem zajcu, ki živi v polarnih krajih, se ga je razveselila, kot bi našla zaklad. Potem se nekaj časa nismo več pogovarjali o zajcih, knjige pa so bile še vedno na mizi. Pa je neko jutro prišla v službo in mi čez mizo ponudila papirje: »Glej, kaj je nastalo!« Bil je Modri zajec, natipkan na starem pisalnem stroju, ki ji je bil zvest pomočnik, da je iz rokopisa rodil tipkopis. Modri zajec mi je bil ljub ne le zaradi lepe pravljice, ampak tudi zaradi vzdušja, ki ga je v redakcijo (radijska šola, kasneje izobraževalni program Radia Slovenija) prinašal njen ustvarjalni polet. Tisto leto smo ji za rojstni dan podarili modrega zajca iz muranskega stekla. Modri zajec je zaživel tudi v radijski priredbi, novo razsežnost pa je dobil v slikanici z ilustracijami Ančke Gošnik Godec; bila je vesela lepih ilustracij in to veselje je delila z nami, vsakemu izmed nas jo je poklonila. Spominov na pisateljico in na to zadnje obdobje njenega ustvarjanja je še veliko, preveč za kratek zapis, ki naj bi strnil njeno življenjsko in ustvarjalno pot. Rodila se je 11. februarja 1922 v Sv. Križu pri Rogaški Slatini, osnovnošolska leta so povezana s tremi kraji: Rogatcem, Šentvidom pri Grobelnem in Šmarjem pri Jelšah. V meščansko šolo in gimnazijo je hodila v Celju in Kočevju, študij pa je končala na državnem učiteljišču v Ljubljani že sredi druge svetovne vojne. Konec vojne je dočakala kot interni-ranka v taborišču Žlebič. Po vojni je kratek čas učila v rojstnem Sv. Križu in Kočevju, nato še v Kamniku v Domu invalidne mladine. Ob delu je študirala pedagogiko na Filozofski fakulteti. Doživeti zapisi o življenju invalidnih otrok so ob objavi 1947. leta vzbudili zanimanje in leto dni kasneje so jo povabili v uredništvo Pionirja in Cicibana, kjer je ostala do leta 1955. Nato je sedem let delala v uredništvu Mladega sveta (naslednica te revije je danes revija Otrok in družina), od 1962 do upokojitve 1978 je pripravljala oddaje za otroke na Radiu Slovenija v uredništvu mladinskih in izobraževalnih oddaj. Želja po pisanju, ki jo je pestovala od prvih šolskih dni, je prodrla na dan ob rojstvu otrok. Kot mama, ki zna tenkočutno opazovati in prisluhniti utripu otroške duše, je znala vsakdanje dogodke, ki jih vsi doživljamo in gredo mimo nas, ubcsediti in presvetliti ter jim dati nov pomen. Bila je prva ustvarjalka pri nas, ki je začutila, kaj doživlja otrok v sodobnem urbanem okolju. Znala mu je prisluhniti in s pravljico, v kateri se realnost in fantazija prepletata, bogatiti otrokov čustveni in domišljijski svet. V pravljicah ne dviga pedagoškega prsta, ne poučuje, ne naroča, zato so te pravljice med mladimi zaživele in so jih vzeli za svoje. Nekatere so med šolarji zaživele v obliki igric in lutkovnih igric {Muca copatarica), žive na radiu (Violinski ključ, Lalala, Fantek in punčka. Za deževne dni in druge), na televiziji (Ivo in Nina,Ankine risbe, Kje živijo pravljice, Očala tete Bajavaje), največ pa doma na nočnih omaricah (Pravljice za lahko noč in Siva miš, ti loviš, Prisedite k moji mizici. Na oni strani srebrne črte, Povestice tik-tak in druge), kjer z blago besedo pomagajo otroku zaokrožiti dan in ga pospremijo v svet sanj. Literarni teoretiki bodo o njenih pravljicah še marsikaj povedali, odkrili, raziskali; založniki pa bodo vedno znova zalagali knjižne police z njenimi najlepšimi pravljicami, po katerih vsaka generacija otrok vedno znova rada sega. Njene pravljice so prevedene v hrvaščino, srbščino, albanščino, makedon-ščino, češčino, slovaščino, madžarščino, italijanščino, nemščino, poljščino, francoščino, finščino, estonščino, ruščino, esperanto in kitajščino. Prevedene so celotne zbirke (Za lahko noč) in posamezne pravljice. V spominski sobi na njenem domu so razstavljena tudi najpomembnejša pri- znanja: dve diplomi Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY), ki ju je dobila leta 1958 (Majhno kot mezinec) in 1966 (Za lahko noč), leta 1970 pa je skupaj z ilustratorko Lidijo Osterc prejela priznanje IBBY za celotno delo. Leta 1956 in 1957 je dobila Levstikovo nagrado (Moj dežnik je lahko balon, Ti-sočkratlepa), leta 1971 nagrado Prešernovega sklada (Na oni strani srebrne črte), leta 1974 diplomo na TV festivalu na Bledu, večkrat je dobila plaketo Zlata knjiga in priznanje Zmajevih otroških iger v Novem Sadu. Besede zahvale ji je ob grobu izrekel pesnik Tone Pavček: »Brez tebe bi bila zgodba naše mladinske književnosti skromnejša in manj srečna. Prva si spregovorila v govorici, kije še nismo slišali, v novih pravljicah, kakršnih še nismo brali. In šli smo za tabo, v tvojo pravljično deželo. To je tvoje vezilo, darilo vsem nam za lepe ure in za hude dni. Hvala ti, Ela, za ta dar. Kdor ga je in ga bo sprejel v otroštvu, bo odrasel vedel, da je na svetu mogoča radost, da je na zemlji prostor za pravljice, da je v človeku neugasljiva žeja po čudežnem. Čudežni svet otroštva si ti izpisala z otroško dušo, z vso ljubeznivo lepoto in vero do zadnje črke in ne manj do zadnje bolečine.« Marinka Svetina ASTRID LINDGREN (14. nov. 1907 - 28. Jan. 2002) V Stückhülmu je koncc mcscca januarja umrla ena najbolj priljubljenih mladinskih pisateljic vseh časov, mama »Pike Nogavičke«, dobitnica Anderse-nove medalje (1958) in številnih drugih mednarodnih nagrad in priznanj, petkratna Švedinja leta, velika prijateljica otrok, občudovalka in zaščitnica narave, zagovornica miru in prijateljstva, osebnost, po kateri so poimenovane različne ustanove, ulice in celo hrib ter švedski zakon za zaščito narave. Kot Astrid Ericsson se je rodila v stari leseni hiši (stoji še danes) na kmetiji Nas na robu mesteca Vimmerby, ki se nahaja približno 300 km južno od Stocholma. Danes ima Vimmerby okrog sedem tisoč prebivalcev in slovi po parku Svet Astrid Lindgren, v katerem obiskovalci spoznajo čas pisateljičine mladosti, predvsem pa vse njene najpomembnejše literarne junake in prizorišča njihovih dogodivščin. Ericssonovi, družina s štirimi otroki, so živeli srečno in umirjeno podeželsko življenje, v katerem je bilo ob vsakodnevnih opravilih tudi veliko prostora za otroške igre in prikupne razposajenosti. Radoživi in prijetni spomini na otroštvo v idilični pokrajini Smaland so prepoznavno obarvali tako rekoč vsa pisateljičina literarna dela in so pomenili neusahljiv vir njenega ustvarjalnega navdiha. Z devetnajstimi leti se je zaradi nezaželene nosečnosti umaknila v Stockholm, kjer se je zaposlila. Nezakonskega sina Larsa je rodila v Koebenhavnu. Težke življenjske razmere so jo prisilile, da je otroka za tri leta zaupala skrbni danski rejnici. Leta 1931 se je poročila s Sturejem Lindgrenom. Leta 1934 se jima je rodila hči Karin. Čeprav mestno življenje Lindgrenove ni nikoli prevzelo, je švedska prestolnica ostala vse do smrti kraj njenega stalnega prebivališča. Le poletja je običajno preživljala v svoji počitniški hišici na otoku Furusund, kjer ji je pisateljsko pero še posebej gladko teklo. Svetovni sloves ji je prineslo že prvo literarno besedilo, Pika Nogavička, čeprav je nastalo brez kakršnih koli pisateljskih ambicij. Ustne pripovedi o Piki Nogavički, ki so začele nastajati na pobudo sedemletne Karin, so tri leta živele samo v družinskem krogu in če si pozimi 1944 takrat 37-letna gospodinja ne bi izpahnila gležnja, jih morda še dolgo ne bi zapisala. Urednik založbe Bonniers, kamor je poslala to nekonvencionalno pripoved, je v imenu splošno znanih zahtev takratne mladinske književnosti rokopis odločno odklonil, kar je kasneje seveda bridko obžaloval. Nekoliko spo-dobnejša različica zavrnjene Pike je leta 1945 izšla pri založbi Raben & Sjogren, ki je bila takrat v velikih finančnih težavah. Knjiga jo je menda rešila propada. Čeprav je bila Pika ob izidu deležna ostrih kritik, je postala čez noč svetovna uspešnica, s svojim zmagovitim pohodom po Evropi pa je dokončno uveljavila tudi novo pravljično različico, ki so jo strokovnjaki v sedemdesetih letih poimenovali fantastična pripoved. Ker so Piko Nogavičko otroci širom po svetu sprejeli z izjemnim navdušenjem, so zaskrbljeni odrasli počasi le začeli spoznavati, da so se v presenetljivem liku Pike Nogavičke več kot uspešno utelesile skrite in globoke želje večine otrok. Morali so priznati, da ima ta spotakljiva zgodba tudi pozitivne učinke, saj s svojim odstopanjem od ustaljenih obrazcev otroke osvobaja notranjih napetosti, jim daje občutek varnosti in pravične urejenosti sveta ter jih hkrati na igrivo humoren način spodbuja k izrazito ustvarjalnemu odnosu do sveta. Slovenski bralci so Piko Nogavičko spoznali že v šol. letu 1955/56, ko je začela izhajati v reviji Pionir. Iz nemščine jo je v nadaljevanjih prevajala pisateljica Kristina Brenkova. V knjižni obliki z ilustracijami Merlenke Stupica je nato izšla leta 1958. Doslej je pri Mladinski knjigi izšlo že 14 ponatisov Pike Nogavičke, kar je menda rekord vseh slovenskih prevodov. Leto dni po izidu Pike Nogavičke so Lindgrenovi v založbi Raben&Sjogren ponudili službo urednice mladinskih knjig, kar je z veseljem sprejela. Založbi, ki se je nato specializirala za mladinsko književnost, je tudi kot uspešna pisateljica in urednica ostala zvesta vse do upokojitve leta 1970. Založba Raben & Sjogren je skupaj z nemškim založnikom Friedrichom Oetin-gerjem leta 1967 ustanovila na Švedskem in v Nemčiji nagrado Astrid Lindgren. Pisateljica je do leta 1992, ko je napisala svoje zadnje literarno delo, objavila 114 raznovrstnih pripovedi, pesmi, igric in filmskih scenarijev. Njene knjige so prevedene v več kot 80 jezikov, prodali pa so jih več kot 120 milijonov izvodov. Po njenih delih so nastale tudi številne gledališke predstave, filmi, televizijske nadaljevanke, risanke, muzikli, radijske igre, stripi itd. V slovenščino imamo prevedenih 14 knjig in 6 slikanic. Gostje spominskega večera Astrid Lindgren v Velenju Po izjemnem uspehu Pike Nogavičke je pisateljska energija Astrid Lindgren doživela torej pravo eksplozijo. Naj omenimo samo nekatera najbolj znana dela: detektivska trilogija o Aj2//e/w Blomkvistu, ki jo je začela pisati že leta 1946, zavzema po mnenju poznavalcev pisateljičinega dela pomembno mesto v njenem umetniškem razvoju, saj seje v njej preizkusila z drznejšimi pripovednimi strukturami in za mladinsko književnost neobičajno tematiko strahu in bolečine. Temne strani življenja je upodobila tudi v delu Mio, moj mio (1954), ki na pravljičen način upo-veduje notranje stiske osamljenega dečka. S to fantastično pripovedjo, v kateri je z izjemno psihološko pretanjenostjo predstavila vso globino prestrašene otroške duše, je po oceni mnogih kritikov dosegla svoj umetniški vrh. Ustvarjala pa je tudi bistveno drugačno literaturo, na primer idilične pripovedi o vsakdanjih, a zanimivih doživetjih kmečkih otrok iz fiktivne vasice Bullerby, socialno obarvano pripoved o Erazmu in potepuhu (1956), za katero je prejela znamenito Andersenovo medaljo, najvišje mednarodno priznanje na področju mladinske književnosti, ter izrazito hu-morne, ponekod celo burkaško šegave zgodbe o simpatičnem porednežu Emilu (1963, 1966 in 1970). Leta 1973 je ponovno povzročila lite ramo razburjenje s knjigo Brata Levje srčna. V pretresljivo lepi fantastični pri povedi o neizmerni bratovski ljubezni je spregovorila o smrti, tabuizirani tematik: mladinske književnosti 20. stoletja. To je zgodba o strahu in prizadevanjih, da b ga obvladali, je zgodba o zvestobi in žrtvovanju, je pripoved o dobrem in zlu, ki se mu je potrebno upreti. Njen srečni konec pa je mogoče dojeti le v prenesenem pomenu. Leta 1981 je otroke in kritike navdušila z optimistično toplo pripovedjo Ronja, razbojniška hči. Delo ima močne skandinavske korenine, ki so prepoznavne v opisih narave, značilnem misticizmu in ritmu jezika. Narava s svojimi čudežnimi bitji ima v tej zgodbi o ljubezni in sovraštvu zelo pomembno vlogo. Astrid Lindgren nam je v svojih knjigah na izviren in estetsko vznemirljiv način odkrila mnoge življenjske modrosti. V svojem načinu pisanja je po eni strani ohranjala žlahtne prvine literarne tradicije, hkrati pa vnašala mnoge novosti, ki so njenim knjigam dale prepoznavno barvo in ton. Po zaslugi največjega slovenskega lindgrenologa Marjana Marinška (ob pisateljičini devetdesetletnici je napisal obsežno biografijo, v kateri je z izrazito osebnim tonom orisal njeno življenjsko in pisateljsko pot) smo Slovenci leta 1990 dobili v Velenju Pikin dan, ki je kmalu prerasel v vsakoletni Pikin festival, nekajdnevno največjo slovensko prireditev za otroke, katere častna pokroviteljica je bila leta 1995 tudi Astrid Lindgren. Zaradi odmevnosti njenih del v slovenskem prostoru in tudi zaradi zaslug pri oblikovanju zglednih švedskih zakonov o varstvu narave je Astrid Lindgren leta 1996 prejela častni znak svobode Republike Slovenije, s katerim jo je odlikoval predsednik Milan Kučan. V torek, 5. februarja 2002, je bil v knjižnici v Velenju spominski večer Astrid Lindgren. Med gosti, ki so sodelovali v programu, so bili tudi John Christler Alander, veleposlanik Kraljevine Švedske v R Sloveniji, Štefka Kučan, ambasadorka Pikinega festivala, in pisateljica Kristina Brenkova. Darka Tancer-Kajnih MARIJA LUCIJA STUPICA (13. 12. 1950 - 27. 5. 2002) Ko smo se v začetku meseca januarja s slikarko dogovarjali za prenos razstave ilustracij iz Murske Sobote v Maribor, nismo niti slutili, da se njena življenjska pot izteka. Vedeli smo sicer, daje bolna, a smo neomajno verjeli, da bo ta »z nikomer primerljiva aristokratsko temna lepotica« prav kmalu premagala zahrbt- no bolezen. Iz dneva v dan smo gojili upanje, da bo skupaj z družino vendarle uspela priti na otvoritev razstave, ki ji je veliko pomenila. V Mariboru, rojstnem mestu njene matere Marlenke Stupica (roj. Muck), jo je ob poznavalcih in ljubiteljih slikarske umetnosti z veseljem pričakovalo tudi nekaj »starih« znancev. Čeprav smo ji takrat občudujoče misli in dobre želje pa celo nekaj obledelih fotografij iz najzgodnejšega otroštva gospe Marlenke lahko poslali le preko soproga, smo dva meseca kasneje ob novici, da se je dokončno preselila v svoje otožno poetične ilustracije, onemeli. Veliko pregledno razstavo, ki je bila od decembra 2001 do konca aprila 2002 v Murski Soboti, Piranu in Mariboru, je spremljal katalog, za katerega je besedilo napisal Robert Inhof, kustos iz Galerije Murska Sobota. Lucija je v njem prepoznala pronicljivega in hkrati izjemno subtilnega opazovalca in sogovornika, ki mu je bila tudi zaradi poštenega in nevsakdanje toplega odnosa iskreno naklonjena. Želela si je, da bi njegovo spremno besedo ponatisnili v naši reviji. SVET IZ PAJČEVINE Jean Baudrillard na začetku svoje knjige Simiilaker in simulacija navaja Borgesovo zgodbo, v kateri cesarjevi kartografi rišejo tako podroben zemljevid, da na koncu natančno prekrije ce- lotno cesarjevo ozemlje.' Podobno kot teritorij v Borgesovi zgodbi se tudi pravljica kot literarno besedilo pojavi pred ilustracijo. Vendar pa besedila v smislu literarnih predlog hkrati stojijo tudi ' Jean Baudrillard, Simulaker in simulacija; Popoln zločin. Študentska založba. Knjižna zbirka Koda, Ljubljana 1999, str. 9. nekje na koncu dolge zgodovine »ilustracije«. S tem seveda mislim na zahodnoevropsko slikarstvo, ki se je od antike pa vse do romantike, se pravi do 19. stoletja, ko ravno pravljice doživijo pravo zmagoslavje,^ sklicevalo predvsem na literarne vire. Mitološke in heroične teme so imele svoj izvor pri Homerju, Heziodu, Vergilu in Ovidu, krščanske pa v Svetem pismu, apokrifnih spisih in raznih hagiografijah. Vendar pa je za večino najpomembnejših likovnih del, ki so nastala po literarnih predlogah, značilno, da pri njih ne gre za ilustrativni pripomoček v smislu Bibliepauperum, ki naj bi na enostaven način prikazovala in razlagala zapletene teološke, filozofske ali eksistencialne špekulacije. Za ilustracije, ki jih sprejemamo kot umetnine, je kakor za vsako umetnino značilno, da vsebujejo širok spekter pomenov, ki jih je avtor hotel izreči ali pa tudi ne. Paradoksalno je, da take ilustracije po svojem bistvu niso ilustracije. Beseda ilustracija izhaja iz latinske besede illustrare, ki pomeni osvetliti, razjasniti. Ilustracija kot umetnina pa smisel, namesto da bi ga razjasnjevala, zatemnjuje in tako kliče po drugačni hermenevtiki od tiste, ki jo zahteva literarno besedilo. Umetnina ne razlaga špekulacij, ampak jih vzpostavlja in pogojuje. Pri možnostih njenega razumevanja bi se lahko sklicevali na herme-nevtika Chladenia, pri katerem norma za razumevanje neke knjige v nobenem primeru ne more biti stališče njenega avtorja, kajti ljudje ne morejo imeti pregleda nad vsem in tako lahko besede in spisi pomenijo tudi marsikaj drugega od tistega, kar so določeni avtorji hoteli povedati. Pri Chladeniu gre torej za postavljanje razlike med pomenom, ki se ga je avtor namenil izreči in gaje uspel uresničiti z besedilom, ter pomenom kot dejanskim rezultatom ustvarjenega bese- dila. Pri analizi besedil ali slik zelo pogosto ali skoraj vedno odkrijemo sporočene intence smisla, ki jih avtor ni mogel predvideti. Bistvena razlika v povezavi med likovno upodobitvijo in literarno, ki je predloga za prvo, je torej v tem, da se literatura in njena upodobitev ne ujemata na način popolne skladnosti teritorija in zemljevida cesarjevih kartografov. Zemljevid nam namreč ne poda le puste deskripcije teritorija, ampak nam hkrati spregovori tako o stvareh, ki so bile v teritoriju zamolčane, kakor tudi o stvareh, ki niso bile vključene v avtorjevo zavestno namero. Razširjenost pravljic v vseh kulturah nam dovolj zgovorno priča o njihovi pomembnosti za otroke, ki z njihovo pomočjo odraščajo in si iščejo svoje mesto v svetu. Aristotel je govoril o začudenju (thaumazein), ki predstavlja prvi korak k filozofiranju. In kaj bi lahko bilo bolj plodno brstišče za otroško domišljijo kot interpretacija sveta, ki jo posreduje medij pravljice, kajti sojenice so nam vsem brez razlike položile v zibelko vsaj to začudenje kot seme, ki se lahko razraste ali pa izjalovi. Prav tako nam je vsem skupno prirojeno vprašanje »kdo sem?«. Le da lahko dobimo odgovor nanj v približni obliki že v otroštvu, lahko ga pa tudi nikoli ne dobimo. Pravljice ne predstavljajo teatra, pač pa areno, kjer se v različnih simboličnih preoblekah razrešujejo otrokove eksistencialne stiske. Prave ljudske pravljice namreč ne zanikajo obstoja ali celo nujnosti človekove smrti, ločitve od najdražjih, staranja in hrepenenja po večnem življenju. Mnogo pravljic se konča z zelo nedvoumnimi namigi, ki jih izražajo stavki, kot so recimo, »//J še vedno živita, če še nista umrla« ali »živela sta do konca svojih dni.« Otroško začudenje torej bolj kot čudovitim in fantastičnim stvarem velja sami stvarni naravi življenja. Alenka Goljevšček, Pravljice, kaj ste?, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 15. •r ä •i« \ Ml m- Ilustracija Marije Lucije Stupica iz knjige J. in W. Grimma Trije možički v gozdu (2000) Ilustracija Marije Lucije Stupica (Deklica z vžigalicami) iz knjige H. C. Andersena Pravljice (1998) Aristotel na začetku svoje Metafizike govori o radostni ljubezni, ki jo imamo do čutnih zaznav, in izmed vseh zaznav izpostavlja zaznavanje z očmi. Za Leonarda da Vincija je bilo čutilo vida najdragocenejše čutilo. Po Leonardu lahko slika v trenutku predstavi vse tisto, kar poeziji uspeva le sukcesivno. Tudi v človeškem razvoju prihaja gledanje pred govorjenjem. Otrok gleda in prepoznava stvari, preden začne govoriti. Gledanje prihaja pred govorjenjem še v enem smislu; gledanje je tisto, ki oblikuje naš prostor v svetu, ki nas obdaja. Mi si svet razlagamo z besedami, toda besede ne izčrpajo dejstva, da smo s tem svetom obkroženi. Odnos med tem, kar vidimo, in tem, kar vemo, ni nikoli povsem uravnan.^ Svet, kakor ga vidimo, je stvar dogovora. Zaznavamo ga z vidom in ostalimi štirimi čutili. Vendar pa se o svetu sporazumevamo predvsem z besedami. Otroci pa v tem dogovoru in tej komunikaciji še ne sodelujejo. Namesto s podobami, ki so najbližje dogovorjenemu stanju resničnosti, se otroci lažje identificirajo s podobami, ki so od takega pojmovanja zelo odmaknjene. Bruno Betteiheim pravi, da slikanice, ki jih imajo sodobni starši mnogo raje kakor njihovi otroci, ne ustrezajo otrokovim bistvenim potrebam ter da so ilustracije prej moteče kot koristne.^ Podobnega mnenja je tudi pravljičar Tolkien, ki ilustracijam, pa naj so še tako dobre, odreka koristnost. Tolkien vzame za primer stavek: »Povzpel se je na hrib in z njega zagledal reko, ki je tekla spodaj v dolini.« Tolkien pravi, da ilustrator lahko ujame ali skoraj ujame lastno videnje takšnega prizora, toda vsak poslušalec bo imel lastno sliko, ki jo bodo sestavljali vsi hribi in reke in doline, kar jih je kdaj videl, toda še posebej Hrib, Reka, Dolina, ki so bili zanj prva utelešenja teh besed.5 Pravljice imajo za Bettelheima in Tolkiena svojo vrednost le kot literarno besedilo, ki naj bi ga otroku, da bi lahko razvil lastno domišljijo, posredovali preko medija govora in ne preko medija branja ali (še manj) medija ilustracije. Iz navedenega lahko sklepamo, da otrok, ki mu pravljico posredujemo v ustni obliki, pride do literarne predloge šele tedaj, ko po tem ponavljajočem se posredovanju že razreši v sebi temeljna vprašanja lastne eksitestencialne stiske. In v tem primeru tudi ilustracije ne morejo biti moteče. Govorjeno besedo sprejemamo prek sluha, sliko pa prek vida. Vsak poslušalec ima ob poslušanju ali branju kakršne koli zgodbe svojo lastno predstavo ali »sliko«. Vendar pa ima tudi vsak gledalec ob gledanju ilustracije svojo lastno predstavo, ki ni istovetna z naslikanim motivom. Ne glede na možnost enotnega prepoznavanja motiva ima ilustracija še nek presežek smisla. Šele ta presežek omogoči, da se identificiramo s prizorom, kajti presežek se vedno dotika naše osebne zgodovine in našega lastnega izkustva. Pri umetninah ne gre za nadomestno konstrukcijo prizora in upodobitev oseb, ki niso naše lastne konstrukcije in naše lastne upodobitve. Razmerje med gledalcem in umetnino je isto kakor razmerje med literarno predlogo in njeno ilustracijo. V obeh primerih se namreč ohranja magija razlike, ohranjena ostaneta tako poezija zemljevida kakor tudi čar teritorija. Ilustracije pa postanejo moteče izključno takrat, ko niso več prežete z več pomeni in ko v jeziku svojega medija krepko zaostajajo za pravljičarjevim jezi- ' John Berger, Ways of Seeing, Penguin Books, London s. a., str. 7. Bruno Betteiheim, Rabe čudežnega. O pomenu pravljic, Studia Humanitatis, Ljubljana 1999, str. 84. Ibid., str. 84. kom. Če so ilustracije slabe, so hkrati tudi zavajajoče. Na eni strani bralčevo pozornost odtegujejo od besedila, po drugi strani pa ne nudijo zadovoljitve človeškemu pogledu. Tisto, kar je značilno za izjemne ilustracije, pa je dejstvo, da ne predstavljajo podpornega stebra, priveska ali okraska literarnemu viru, pač pa se zavedajo drugačnosti svojega medija in svojega sveta, ki lahko obstane tudi kot samostojna umetnina. Sicer je pri precejšnjem številu novodobnih pravljic tako, da se predstavljajo kot pravljice v prvi vrsti njihovim avtorjem, podobno je tudi z njihovimi ilustracijami. Ponavadi oba pola živita v idilični simbiozi. Ko se ta simbioza neha in ločimo en pol od drugega, se vsak pol sesuje vase kot sklopni cilinder. O času lastnega otroštva kot lastne preteklosti beremo tudi v Svetem pismu. V prvem Pavlovem pismu Korinčanom je napisano: »Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sklepal kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem prenehal s tem, kar je otroškega.« (i Kor 13, 10-12.) Vendar tudi takrat, ko prenehamo s tem, kar je otroškega, naše lastno otroštvo še vedno živi v naši zavesti kot spomin. Bolj ko je ta spomin živ, bolj je razvita naša dojemljivost tako za pravljice, za ilustracije, kakor tudi za otroški svet nasploh. Sijajno predstavitev tega otroškega sveta smo v zgodovini umetnosti lahko srečali na Rungejevi sliki Hiilsenbeckovi otroci (1805/1806, Kunsthalle, Hamburg). Na Rungejevi sliki je vsa pokrajina prirejena otroškemu svetu oziroma otroškim figuram, ki v razmerju do ostalih stvari dobijo monumentalne dimenzije. Philipp Otto Runge je pogosto izjavljal, da moramo, če hočemo doseči najboljše, zopet postati otroci. Za Rungeja so, podobno kakor za mnoge umetnike romantike. otroci predstavljali posrednike prvobitne in nepokvarjene skrivnosti narave.^ Svet pravljic je očitno za otroka razumljiva in sprejemljiva metafora našega sveta. To razlikovanje se ne kaže le v strogi polarizaciji med dobrim in zlim, ampak tudi v navzočnosti animizma, ki je, med drugim, oblvladoval začetke zahodnoevropske civilizacije. Ko se namreč v pravljici ljudje odpravijo spat, nastopi čas, ko zaživijo in spregovorijo predmeti, ki čez dan niso bili nič drugega kot lonci, metle, žlice ali črnilniki. V pravljicah namesto ustaljenega logičnega sveta vzrokov in posledic nastopi svet, ki je poln magičnih moči, čarodejev, urokov, dobrih vil in zlobnih čarovnic. Kako torej likovno predstaviti ta čudni svet, da bi upodobitev ostala ilustracija pravljice, ne da bi postala fantastična slika? In kako predstaviti ta svet, da bi v sami svoji predstavitvi ohranil to značilno magičnost? Iz ilustracij Marije Lucije Stupica razberemo izjemno poznavanje slikarstva, vse od italijanskega kvatročenta, prek Boscha, Leonarda, Grünewalda in Dürerja do Philippa Otta Rungeja in Casparja Davida Friedricha. Pri njenih ilustracijah gre za dosledno transpo-niranje dejanskega sveta v domišljijski svet. Po tej plati Stupičine ilustracije niso sorodne z umetnostjo fantastičnega srednjega veka ali pa nadrealizma 20. stoletja, kjer je nenavadno vzdušje ustvarjeno z vpeljavo fantastičnega v prostor, v katerem so še vedno ohranjeni posamezni segmenti tega, kar po dogovoru imenujemo resničnost. Pri transponira-nju, ki ga izvede Marija Lucija Stupica, pride do aberacij znanih stvari. Aberacij so deležni tako pokrajina, flora in favna, kakor tudi človeška bitja. V njenih ilustracijah so te aberacije in transpozicije izjemno poenotene. Pri njeni konstruk- ' Robert Rosenblum, Modern Painting and Northern Romantic Tradition, Thames & Hudson, London s. a., str. 50-53. ciji pravljičnega ne gre za hibride, ki bi bili sestavljeni iz različnih stvari. Prej gre za svet, ki ga vidimo v popačenem odsevu čudnega ali čudodelnega zrcala. Še vedno lahko prepoznamo, ali gre za človeka ali rastlino, vendar pa ta človek in ta rastlina nista upodobljena v prepoznavno dogovorjenem smislu. Njene ilustracije dobijo v centralnem polju dogovora o vidnem svetu status mar-ginalne drolerije. Marija Lucija Stupica ustvari likovni svet, ki je v sebi izjemno harmoničen. Če izhajamo iz neke čudne zakonitosti, ki pravi, da so dobre slike na reprodukcijah zmeraj slabše od originala in obratno, da so slabe slike na reprodukcijah boljše kot v originalu, je potrebno videti ilustracije Marije Lucije Stupica v originalu. Pogled na Stupičine originale nam podvoji vtis intimnosti, kajti namen teh ilustracij ni bil toliko gledanje originalov, pač pa gledanje reprodukcij. Ilustracije so že v osnovi bile namenjene reproduciranju v knjigah, kjer skupaj z besedilom tvorijo celoto, ki je lahko dostopna in namenjena širokemu krogu občinstva. Šele na originalu, ki postane dostopen le na razstavah ali v avtoričinem ateljeju, pa lahko opazimo vso pestrost barvnih odtenkov in avtoričino mojstrstvo v obdelavi tako detajla kakor tudi celote. Stupičine ilustracije ne izražajo le sveta krhkosti, pač pa so tudi same krhke, miniaturne in za gledalca, navajenega (ali razvajenega) od velikih galerijskih formatov platen, tudi navidezno nepomembne. Pri Stupičinih monografskih obdelavah pravljic nas preseneča tudi sam izbrani trenutek pravljice, ki jo ilustrira. Poleg glavnih in prepoznavnih momentov pravljice dodaja Marija Lucija Stupica še svoje interpretacije, ki vso zgodbo na likovni ravni elegantno dopolnijo in jo zaključijo v zgovorno celoto. Ti prizori so, kar se anekdotičnosti tiče, praviloma skromni, kot nam to kažeta na primer uvodna ilustracija v pravljico Trije mo-žički v gozdu ali ilustracija para čeveljčkov v Hoffmannovem Hrestaču in Mišjem kralju. Med leti 1996-97 je Marija Lucija Stupica ilustrirala Pravljice Hansa Christiana Andersena. Pravljice, ki jih je slikarka v osemdesetih letih posamično monografsko obdelala, se nam v tej izdaji predstavijo zbrane v enotnem snopiču. V tej izdaji je vsaki pravljici namenjena ena ilustracija. Dejstvo, da Marija Lucija Stupica za to izdajo ni uporabila starejših ilustracij, pač pa je naslikala nove upodobitve, nam govori o Stupičini ima-ginaciji, ki literarne predloge ne izčrpa enkrat za vselej, temveč se lahko k njej vrne, ne da bi ilustracije izgubile svojo kakovost. Zanimiva je tudi karakterizacija Stupičinih likov in njeno posredovanje stanja zavisti, sovraštva, skromnosti, ponosa ali vdanosti v usodo. Tudi živali so predstavljene v širokem spektru, od morbidne strašljivosti konja v Lenari pa vse do duhovitosti prašičev v Svinjskem pastirju. Marija Lucija Stupica nameni veliko pozornost kostumografiji in »tak-tilnemu« momentu ilustracije. Natančno namreč lahko prepoznamo, če je naslikana stvar iz pliša, porcelana, lesa ali železa. Med vsemi Stupičinimi liki najpogosteje izstopata dva lika. Eden je lik gizdalina, kakršnega vidimo recimo v ilustracijah Andersenovega Letečega kovčka, drugi pa je lik črnolase deklice, ki je praviloma oblečena v bela oblačila {Lenora, Mala morska deklica). Medtem ko tip gizdalina predstavlja le naličje oziroma zgolj videz človeškega bistva in je kot tak vnaprej določen propadu, pa se lik deklice spreminja zdaj v Lenoro, zdaj v malo morsko deklico ali v hčerko turškega kralja. Ne glede na ponavadi tragičen razplet dogodkov ta lik deklice tako v besedilu kakor tudi v ilustraciji ohrani svojo nedolžnost in dostojanstvo ter kot tak predstavlja nasprotje liku nespametnega gizdalina, ki se po neu- godnem razpletu razblini v nič. Navsezadnje lahko oba lika interpretiramo tudi kot parafrazo svetopisemske parabole o pametnih in nespametnih devicah. Celoten razpon kakovosti ilustracij Marije Lucije Stupica se nam razkrije, če pregledamo Stupičino monografsko obdelavo Andersenove pravljice Pastirica in dimnikar iz leta 1983. Prvi prizor nam prikazuje iz lesa izrezljanega kozonogega nadpodgenerala, ki kraljuje na vrhu omare, v kateri ima spravljeno svoje premoženje — enajst porcelanastih žena, ki pa ga očitno ne zanima preveč. Zanima ga ravno tista dvanajsta, ki je nima v svoji zbirki. Druga ilustracija v tej pravljici nam kaže starega Kitajca, ki v vlogi ženitnega posrednika stoji med pastirico in dimnikarjem. Navzočnost »kentavra« kot nesojenega svata je premišljeno prikazana kot odsev v zrcalu. Hkrati opazimo, da imata poleg naslovnice in zadnje ilustracije pastirica in dimnikar le še na tej ilustraciji naslikana podstavka. Četrti prizor predstavlja pastirico in dimnikarja, ki sta se znašla sredi komedije, ki je podobna njuni zgodbi, saj gre v njej za pripoved o dveh osebah, ki se nista mogli poročiti. Prizorišče dogajanja je poudarjeno z nepravilno perspektivo, naturalistično naslikane karte, med katere sta postavljena pastirica in dimnikar, imajo funkcijo nadaljnjega prostorskega odrivala. Zelo pretanjeno je vpeljan še en moment, ki pa ga gledalec skoraj spregleda; namreč, oba igralca v komediji sta na način trompe I' oeil naslikana, kot da bi bila izrezana iz papirja in nalepljena na ilustracijo. Papirnat zavihek kaže, da sta tudi oba igralca v bistvu del kulise. Kot takšna sta mnogo manj resnična od igralnih kart in porcelanastega para. Še enkrat torej gre za inteligentno zastavljeno vprašanje: kaj porcelanasti par sploh gleda? Igralnih kart ne moreta videti, ker sta pomešana mednje, igralcev prav tako ne moreta videti, ker gre za del kulise, ki je poslikana samo s sprednje strani. Povsem v duhu pravljic je oder lahko tudi naš svet, v katerem smo, prevarani spričo kulis, prepričani, da smo mi gledalci komedije. Miniaturnost in navidezna nepomembnost Stupičinih ilustracij je past, ki jo je avtorica namenila opazovalčevemu pogledu. Te ilustracije niso namenjene opazovanju z razdalje, pač pa opazovalca pritegnejo v svojo neposredno bližino, v svojo intimno sfero, v kateri se zdi, da med opazovalčevim pogledom in ilustracijo ne obstaja nič drugega. Tako je še dodatno stopnjevano in poudarjeno razmerje opazovalec — ilustracija, ki se zaobrne, tako da postane gledalec opazovan od pastirice, dimnikarja, brezbrižnih in vase pogreznjenih obrazov fantov in kraljic z igralnih kart. Vsi ti so namesto na osvetljen oder postavljeni v temo gledališča, ki je rezervirano za gledalce. Ko opazovalec postane opazovan in se tako spremeni v prizor za pogled drugega, se skali opazovalčevo navidezno samoobvladovanje vidnega polja in samozadostnost gledajočega subjekta. Šesta ilustracija prikazuje pastirico in dimnikarja, ki pobegneta na streho, kjer se jima pokaže nočno nebo v vsej svoji hipnotični modrini. Pastirica in dimnikar se začudita zvezdnemu nebu nad sabo, potem pa sledita moralnemu zakonu v sebi in se vrneta v svoje porcelanasto bivanje, kjer imata edino možnost, da pripadeta drug drugemu. Na sedmi ilustraciji, ki prikazuje razbitega starega Kitajca, je še en namig, ki bi naj prevaral pogled. Na enostavnih, a likovno zelo učinkovitih tapetah, je naslikana muha, za katero ne vemo, ali je naslikana z namenom, da bi mislili, da sodi na naslikano tapeto, ali pa se je prikradla kar neposredno na ilustracijo. Na zadnji ilustraciji pa je za starim Kitajcem in srečnim parom, katerega nožice so ponovno našle svoj podstavek, še enkrat uporabljeno naslikano ogledalo. V njem zopet odseva podoba nesojenega kozo-nogega svata, le da nam tokrat ni več predstavljen v stanju nemirnega pričakovanja. Tokrat se na vrhu svoje omare razburja in živahno gestikulira. Marija Lucija Stupica za najmanj priljubljen lik v tej pravljici uporabi srednjeveški obrazec, po katerem so bile »gestikulacije« vse tiste geste, ki so jih pojmovali kot izbruh, razvrat, nečimrnost in greh.'' Pastirica je za kozonogega generala izgubljena za zmeraj, pa tudi vrata omare so tokrat zaprta. Njegovih enajst porcelanastih žena, s katerimi se je hvalil, ni nič drugega kot sad njegove fantazije. Dejansko sijih nikoli ni mogel prilastiti, niti jih ni mogel videti drugače kot zgolj odseve v zrcalu. Stupičina ilustracija Andersenove pravljice Pastirica in dimnikar se tako povsem nevsiljivo in izvirno vključuje v tradicijo uporabe naslikanih zrcal, ki se je začela v nizozemskem in flamskem slikarstvu 15. stoletja. Diskretno in zelo pretehtano romantično referenco najdemo v ilustracijah pravljice Jakoba in Willhelma Grimma Trije možičkiv gozdu. Če smo pozorni na interierje teh ilustracij, vidimo, da delujejo zelo znano. Take ogolele interierje smo srečali pri tistih slikah Casparja Davida Friedricha, ki prikazujejo poglede iz njegovega ateljeja. Prav tak interier srečamo tudi na sliki Georga Friedricha Kerstinga z naslovom Caspar David Friedrich v svojem ateljeju (1812, Nationalgalerie, Berlin). Pri Friedrichu je ta interier jasno definiran kot slikarjev atelje, se pravi slikarjev intimni prostor, iz katerega je izključil vse nepotrebne stvari, ki bi motile njegovo koncentracijo pri slikanju. Interier Marije Lucije Stupica v pravljici Trije možički v gozdu je prav tako intimen. Vendar pa se ta intimnost ne kaže kot intimnost prostora, pač pa kot intimnost konflikta. Tudi pri Mariji Luciji Stupica je interier pust. Odstranjena je vsaka stvar, ki bi po nepotrebnem odvračala našo pozornost od glavnega dogodka. Prav ta ogolelost interierja poudarja napetost figur, ki nezadovoljnost s situacijo lahko rešuje samo znotraj danega prostora. Svet, ki ga ustvarja Marija Lucija Stupica, je svet nežnosti, pričakovanj, radosti in hkrati tudi svet bolečine in strahu. Nevsiljivo sočutje in milina, ki prevevata njene ilustracije, nosita v sebi čustven naboj, ki pa se s svojo resnostjo izogne vsakemu sentimentalizmu. Zasnova tega likovnega sveta je takšne narave, da ustreza tako optimističnim pravljicam bratov Grimm kakor tudi pesimističnim, mitu sorodnim pravljicam Hansa Christiana Andersena. Marija Lucija Stupica nam ta tihi svet posreduje na povsem ustrezen način. Mojstrsko nam ga predstavi kot svet, za katerega se nam za trenutek zdi, da ni naslikan z barvami na papir, ampak daje sestavljen iz stare in krhke pajčevine, ki bi se sesula v prah, če bi se tega sveta dotaknili ali zmotili tišino upodobitve z govorjenjem. Pravljični svet Marije Lucije Stupica tudi nam, ki smo opustili, kar je bilo otroškega, na način neme zgovornosti podobe govori podobno melanholično kot Shakespeare v prvem prizoru četrtega dejanja Viharja (prev. Matej Bor): »Zdaj je zabava v kraju. Naši igralci, kot sem dejal, so vsi duhovi in so stajali se v zrak, prozoren zrak: in kakor rahla zgradba tega vida, kipeči stolpi, čarobne palače, slovesni templji, velika ta obla, da vse, kar jo uživa, se razsuje in kot je zginil nični ta sijaj, vse mine brez sledu. Iz take smo snovi kot sanje in drobno to življenje obkroženo je s spanjem.« Če si lahko predstavljamo, da ne poznamo pravljic Jakoba in Willhelma Jean Claude - Schmitt, Gesle v srednjem veku. Studia Humanitatis, Ljubljana 2000, str. 31. Grimma, Hansa Christiana Andersena, Oscarja Wilda in E. T. A. Hoffmanna, bi ilustracije Marije Lucije Stupica lahko živele tudi samostojno življenje likovne umetnine. Likovni svet Marije Lucije Stupica je svet, ki ga je, kakor vsako izvirno delo, težko in hkrati tudi nesmiselno posnemati. V tej svoji izvirnosti ostaja enkraten. Gledalec je pred njim podoben Andersenovi deklici z vžigalicami in prižiga vžigalico za vžigalico, da bi obdržal začudenje nad magijo razlike med teritorijem in zemljevidom. Vendar pa se za razliko od pravljic, če mu zmanjka vžigalic, teritorij in zemljevid popolnoma prekrijeta. Iz dveh svetov tako lahko nastane le eden, ki je preverljiv in izmerljiv. Iz sveta nastane svet simulacije. Iz sveta umetnine pa prozaičen svet reklamne imaginacije in pogojnih refleksov. Skratka, nastane svet, kjer se nobena buča več ne spremeni v kočijo, pa tudi na koncu mavrice nas ne čaka več noben zaklad. Robert Inhof POROČILA - OCENE - ZAPISI MLADINSKA POEZIJA V SLOVENIJI V LETIH 1995-20011 Pregled obsega 183 knjig mladinske poezije, kar predstavlja slabo desetino (9,1 %) vseh leposlovnih knjig za mladino do 15. leta starosti v zadnjih sedmih letih. Pretežno je to poezija slovenskih avtorjev, namenjena otrokom do 9. leta starosti (C stopnja). Naj opozorimo, da je pri mladinskih proznih delih to razmerje drugačno: le približno ena tretjina je izvirno slovenskih knjig in 60-70 % jih je namenjenih otrokom do 9. leta starosti. Antologije (nove in ponatisi) ter jubilejne pesniške zbirke vendarle predstavljajo najpomembnejše iz zakladnice slovenske poezije za otroke. Predvsem jubilejne pesniške zbirke prinašajo poleg otroške tudi poezijo za mladostnike in izbor poezije za odrasle. Tako so namenjene mladim bralcem ne glede na starostno stopnjo. Trditi smemo, da je v produkciji zadnjih sedmih let v antologijah in jubilejnih pesniških izdajah zaobjeta najboljša slovenska otroška poezija iz preteklosti. Velja opozoriti, da je 14 % mladinske poezije ljudskega izvora. Nadalje velja opozoriti na ustvarjalnost nekaterih sodobnih slovenskih pesnikov, prav tako na redke prevode tuje poezije. Osrednja založba pri izdaji poezije je Mladinska knjiga; nekatere založbe z redkimi izdajami dobro zaokrožujejo produkcijo mladinske poezije v Sloveniji. Za sedemletno obdobje smo se odločili, ker je bil v tem času velik porast in tudi upad produkcije mladinskih knjig v Sloveniji. Z vsakoletnim preštevanjem mladinskih knjig ugotavljamo nekatere Preglednica 1: Število poučnih in leposlovnih knjig ter knjig poezije za mladino do 15. leta starosti (pregled po letih) leto skupaj poučne leposlovne poezija 1995 351 107 244 23 9,4 % 1996 446 130 316 29 9,2 % 1997 454 142 312 26 8,3 % 1998 393 105 288 31 10,8 % 1999 412 97 315 29 9,2 % 2000 323 61 262 21 8,0 % 2001 334 63 271 24 8,8 % SKUPAJ 2713 705 2008 183 9,1 % ' Pregled je pripravljen na podlagi podatkov Knjižnice Otona Župančiča, enote Pionirska knjižnica, ki je obravnavane knjige uvrstila v arhiv mladinskih knjig do 15. leta starosti. Preglednica 2: Število vseh leposlovnih knjig in knjig poezije za mladino do 15. leta starosti; pregled po starostnih skupinah in po letih skupaj lep. poez. do 9. leta lep. poez. od 10. leta lep. poez. od 13. leta lep. poez. ljud poez. leto 1995 244 23 151 21 63 2 26 4 leto 1996 316 29 229 28 57 28 1 2 leto 1997 312 26 201 19 72 4 33 1 6 leto 1998 288 31 201 25 59 2 28 4 leto 1999 315 29 226 26 49 1 34 2 6 leto 2000 262 21 171 16 54 4 34 1 3 leto 2001 271 24 173 21 44 1 50 2 4 SKUPAJ 2008 183 1352 158 398 14 233 11 25 trende in pojave; znotraj tega nas tokrat zanima poezija. Kaj pomenijo za produkcijo mladinske poezije zadnja leta, ko je vsako leto izhajalo največ novih naslovov knjig, in kaj ostane, ko naslovi novih knjig številčno spet upadejo? Iz prve preglednice je razvidno, koliko knjig poezije je izšlo v posameznih letih in kolikšni delež predstavljajo, iz druge preglednice pa je razvidno, koliko knjig poezije je v posameznih letih namenjenih posameznim starostnim stopnjam. Posebej opozarjamo na 25 (14 %) pesniških zbirk ljudskih pesmi. Preglednica 3; Število knjig poezije za mladino do 15. leta; pregled po letih in glede na to, ali so izvirno slovenske ali prevodi leto slov. prevodi skupaj 1995 19 2 21 1996 29 29 1997 25 1 26 1998 29 2 31 1999 24 5 29 2000 18 3 21 2001 22 4 26 skupaj 166 90,7 91 17 9,3 % 183 100% V sedmih letih je izšlo 166 izvirno slovenskih knjig poezije in 17 prevedenih. Prevodi predstavljajo slabo desetino (9,3 %) vseh knjig poezije, kar pa je povsem drugače, kot je pri mladinskih proznih delih, kjer je že leta približno dve tretjini prevodov in ena tretjina izvirno slovenskih del. 158 knjig poezije (145 slovenskih in 13 prevedenih) je namenjenih otrokom do 9. leta starosti (C starostna stopnja); 14 knjig poezije (11 slovenskih, 3 prevodi) je uvrščenih v P starostno stopnjo (od 10. leta dalje); 11 (10 slovenskih in 1 prevod) pa jih je uvrščenih v M starostno stopnjo (od 13. leta dalje). Med 166 knjigami pesmi slovenskih avtoijev je 15 zbirk pesmi z notami (UDK 78), ena knjiga z dramskimi besedili v verzih (Milan Jesih, Štiri igre za otroke, Mladinska knjiga, 1997) in 13 zbirk ugank, vse preostale pa so zbirke posameznih avtorjev, antologije in zgodbe v verzih. Posamezni avtorji, katerih zbirke so izšle v obravnavanih letih 1995-2001 (pri tem ni upoštevana zastopanost posameznih avtorjev v antologijah); 7x; Neža Maurer; 6X: Srečko Kosovel, Feri Lain-šček, Oton Zupančič; 5x: Tone Pavček; 4x; Vojan Tihomir Arhar, Niko Grafenauer, Miroslav Košuta, Zvezdana Majhen, Andrej Rozman Roza;3x: Barbara Gregorič, Kajetan Kovič, Zlatka Levstek, Pavel Mišmaš, Lilijana Pra-protnik-Zupančič; 2x: Janez Bitenc, Anica Černej, Slavko Jug, Fran Levstik, Svetlana Makarovič, Boris A. Novak, Novica Novakovič, Meta Rainer, Branko Rudolf, Zora Saksida, Karel Širok, Jože Snoj, Neida Štok Vojska; lx: Jožica Bezjak, Ivan Bizjak, Mohor Demšar, Milan Dekleva, Tone Dodlek, Franc Eržen, Franjo Frančič, Alenka Glazer, Borut Gombač, Srečko Gregorec, Milena Hole, Vida Jeraj, Anka Jernej, Milan Jesih, Dragotin Kette, Darinka Kobal, Brigita Kobe, Breda Konte, Irina Kralj, Lenčka Küpper, Asta Malavašič, Barbara Menart Senica, Vinko Möderndorfer, Bogdan Novak, Rok Orel, Marija Bruna Pertot, Matjaž Pikalo, Ivana Pogačar, Jože Potrebuješ, France Prešeren, Viljem K. Rupret, Janez Sagadin, Igor Saksida, Severin Šali, Jože Sevljak, Mirko Slosar, Boštjan Sokaiič, Lojzka Špa-capan, Bina Štampe Žmavc, Ivo Stropnik, Peter Svetina, Zora Tavčar, Neža Tratar, Mirjam Vengust, Mira Voglar, Jožica Vogrinc, Uroš Vošnjak, Dane Zaje, Bernarda Zajec, Ivanka Zavadlav. Otroške pesmi najpomembnejših slovenskih avtorjev iz preteklega in polpreteklega obdobja pa so prisotne v naslednjih antologijah: Antologija Sončnica na rami: pesmi za otroke od Frana Levstika do danes (Mladinska knjiga, 1996) je v obravnavanem obdobju doživela že tretjo dopolnjeno izdajo, tokrat je izšla z ilustracijami Kamile Volčanšek. Pesmi 54 slovenskih pesnikov je izbral, uredil in spremno besedo napisal Niko Grafenauer. Biografske in bibliografske podatke o pesnikih in njihovem delu sta zbrali Darja Lavrenčič Vrabec in Tanja Pogačar. Dr. Igor Saksida je uredil tematsko antologijo z naslovom Primi pesmico za rep: mali cvetnih slovenske mladinske poezije z ilustracijami Marjana Mančka (Obzorja, 1995). V njej je izbrane pesmi 61 pesnikov razdelil v pet tematskih razdelkov: v prvem so pesmi o otroštvu, v drugem zlasti o živalih, v tretjem o naravi, v četrtem o narobe svetu, v petem pa so pesmi o družini. Na koncu so zbrani še biografski in bibliografski podatki pesnikov. Povej mi pesmico: zbirka pesmi za otroke pa je priročnik za vzgojitelje in vzgojiteljice, ki jih je iz raznih virov izbrala in uredila Tatjana Šumnik, vzgojiteljica predšolskih otrok (Debora, 1998). Tega priročnika v nobenem primeru ne moremo primerjati z osrednjima antologijama slovenske otroške poezije {Sončnica na rami in Primi pesmico za rep), vendar zagotovo prispeva k dostopnosti otroške poezije v slovenskih vrtcih. Kdo ho z nami šel v gozdiček, antologija pesmic o živalih (slovenskih in nekaterih pesnikov iz nekdanjih jugoslovanskih republik), ki jih je zbral in uredil Niko Grafenauer, ilustriral pa Marjan Manček, je doživela že tretji ponatis (Mladinska knjiga, 1999). Slovenske ljudske pesmi za otroke so izšle v naslednjih knjigah: Pojte, poj te, drobne ptice, preženite vse meglice: slovenske ljudske pesmice za otroke, pesmi je izbrala in uredila Kristina Brenkova, spremno besedo pa napisala Marija Jamar Legat (Mladinska knjiga, 1998); End benci na kamenci, 2: Slovensko otroško izročilo, gradivo je zbral in uredil Roman Gašperin (Mladinska knjiga, 1998); Nace ima dolge tace, pesmi je zbral in uredil Franc Černigoj (Zavod RS za šolstvo, 1996) in Skrinja pisana: slovenske ljudske pesmi za otroke, pesmi je zbrala in uredila Slavica Remškar (Mladinska knjiga, 1998). Ne moremo mimo petih zbirk pesmi z notami v zbirki Murenček: Slovenske ljudske pesmi za otroke: 1, 2, 3, 4 in Snežinke, bele zvezdice: božične in druge cerkvene pesmi za otroke, ki jih je zbrala in uredila Albinca Pesek (vse Mladinska knjiga, 1996). Založba Harlekin je imela svojski izdajateljski program antologij slovenskih ljudskih pesmi za otroke, ki v naši pesniški produkciji predstavljajo pomembno zbirateljsko in uredniško dejanje. V obravnavanih letih je izdala: Biba poje, biba ...: 100 otroških pesmi z notami (1995), Biba poje, biba... drugič: 100 otroških pesmi z notami (1996), Biba ugiba: 365 ugank (1996), En poljub na vsako stran: zbirka voščil in posvetil (1998) in Biba leze, biba...: 150 otroških in nam ljubih pesmic (1999). Pregled po založbah Knjige poezije je izdalo 40 slovenskih založb, 8 pa jih je izšlo v samozaložbi: 62 naslovov ali 34 % Mladinska knjiga; 17 ali 9 % Karantanija; 15 ali 8 % Mladika; 10 ali 6 % DZS; 7 naslovov Mohorjeva goriška ter celovška založba; po 5 naslovov: Prešernova družba, Harlekin; po 4 naslove: Učila, Novi Matajur po 3 naslove: Obzorja, Dan, Math, Po-zoj, Educy; po 2 naslova: Didakta, Ro-kus; po 1 naslov: 23 založb; 8 naslovov: v samozaložbi. Daleč največ knjig poezije (tretjino vse produkcije) je izdala založba Mladinska knjiga. Podrobnejši pregled naslovov pokaže, da ima Mladinska knjiga tudi na področju poezije skrbno uredniško in založniško politiko; po njeni zaslugi so s ponatisi in novimi pesniškimi zbirkami prisotni najbolj kvalitetni dosežki ljudskega pesništva ter najboljših slovenskih avtorjev. Tudi prevodov tujih avtorjev je Mladinska knjiga izdala največ (čeprav je le-teh številčno malo) in z njimi posegla v sam vrh svetovne pesniške produkcije. V zbirko Čebelica je vsako leto uvrščena po ena pesniška zbirka; v Cicibanov vrtiljak oz. Velike slikanice ena pesniška zbirka in ena zgodba v verzih; knjige pesmi izhajajo tudi v zbirkah Deteljica in Žlabudron, v Sončnici pa so spominske zbirke posameznih avtorjev ob njihovih življenjskih jubilejih in antologije. Mladinska knjiga vsako leto izda vsaj eno knjigo ugank. Pesmi z notami oz. pete pesmi pa izdaja v zbirki Mu-renček. Največje avtorske poezije, nekaj pa je tudi knjig ljudskih pesmi. Zelo priljubljena je zgodba v verzih Toneta Pavčka z naslovom Juri Muri v Afriki (iz daljnega leta 1958), ki je v obravnavanem obdobju ponovno izšla z novimi ilustracijami akademske slikarke Marjance Jemec Božič (Mladinska knjiga, 1997). Zgodba o fantu, ki se ni maral umivati je dobila nadaljevanje z naslovom Jurij Muri drugič v Afriki (Mladinska knjiga, 2001), prav tako z ilustracijami Marjance Jemec Božič. Tokrat se Juri Muri odpravi v Afriko, Saj doma je nemogoče, revež sam je dan na dan, njemu pa se družbe hoče, dogodivščin, potovanj. Jurij je fantič iz sodobnega realnega sveta, ima mobitel, rolke, polne žepe žvečilcev, nove kavbojke, toda v Afriko, kjer je prava naftna mrzlica, ga prisili želja po prijateljih. Želja po prijateljstvu je sicer stara in pogosta tema v literaturi, morda pa je osamljenost, ki jo (Juri) doživlja doma, vendarle sodobnejši pojav. Delno lahko k zgodbam v verzih prištevamo tudi Mačka Murija Kajetana Koviča (z ilustracijami Jelke Reichman) in njegovo nadaljevanje Mačji sejem (z ilustracijami Maše Kozjek). Maček Muri je doživel več ponatisov, znan pa je tudi po uglasbenih pesmih in po mjuziklu. Ob avtorjevi sedemdesetletnici ga je založba izdala še na CD-romu, kar je prva slovenska slikanica v tem mediju, in tudi sicer pripravila celostno ponudbo (slušni in video zapisi, igrače, majice, nalepke ipd.). v nadaljevanju naj naštejemo nekaj pesnikov oz. pesniških zbirk, ki jih je izdala Mladinska knjiga v obravnavanem obdobju: Oton Župančič, Fran Levstik in Josip Stritar, Anica Černejeva, Srečko Kosovel, Vojan Tihomir Arhar, Janez Bitenc, Slavko Jug, Miroslav Košuta, Svetlana Makarovič, Kajetan Kovič in pesniki, ki so imeli v obravnavanem obdobju pomembne jubileje. V tem času je ponatisnila antologije, ki smo jih že omenjali: Sončnico na rami: pesmi od Frana Levstika do danes (1996); Pojte, pojte, drobne ptice, preženite vse meglice: slovenske ljudske pesmice za otroke (1998); Kdo bo z nami šel v gozdiček (1999). Opozorimo naj, da imajo spominske zbirke in antologije odlične spremne besede. Mladinska knjiga izdaja tudi pesmi mlajših sodobnih slovenskih pesnikov, to so: Feri Lainšček, Vinko Mödern-dorfer, Peter Svetina, Andrej Rozman Roza {Črvive pesmi, Mihec, duh in uganka, Krava, kija je pasel Mihec, Mali rimski cirkus) in Lilijana Praprotnik Zupančič, ki je z ilustracijami iz svojih dveh slikanic Male živali in Živalske uspavanke doživela priznanje tudi na sejmu otroških knjig v Bologni. Sicer pa je Mladinska knjiga do novih pesnikov precej zadržana in močno selektivna (Zvezdana Majhen, Kam kaka sonce, 2001). Mladinska knjiga je v obravnavanem obdobju izdala naslednje jubilejne zbirke: Branko Rudolf, Srebrna ribica, ki je izšla ob avtorjevi devetdesetletnici (Mladinska knjiga,1995), uredila in spremno besedo je napisala Alenka Glazer. V njej je objavljena večina besedil, ki jih je avtor napisal za mlade bralce, med njimi tudi pesmi iz zbirk Zamorček in ladjica. Huda mravljica, nekatere pesmi, ki so bile objavljene v periodiki, in uganke. Tone Pavček, Deček gre za soncem: pesmi o mladoletju (Mladinska knjiga, 1998) je izšla je ob pesnikovi 70-letnici, ilustriral jo je Kostja Gatnik. Izbor pesmi je iz pesniških zbirk za otroke in odrasle. Izbral, uredil in spremno besedo je napisal Igor Saksida, ki je poudaril, da so v »tej tematski antologiji zbrane vse tiste čenčaške, spevne in fulaste besede, ki so pesnika uvrstile med klasike slovenske mladinske poezije«. Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš — sence. Niko Grafenauer, Kadar glava nad oblaki plava (Mladinska knjiga, 2000) je izšla je ob pesnikovi 60-letnici, ilustriral jo je Kostja Gatnik. V njej so pesmi iz zbirk: Pedenjped, Kaj je na koncu sveta, Kaj ima sonce najraje, Avtozaver, Nebotičniki, sedite. Stara Ljubljana, Skrivnosti. Zbral, uredil in spremno besedo z naslovom Kako raste pesem (o otroški in mladinski poeziji Nika Grafenauerja) je napisal Boris A. Novak, ki je poudaril, da je »Niko Grafenauer eden izmed najpomembnejših literarnih ustvarjalcev v slovenskem slovstvu druge polovice 20. stoletja.... V njegovem opusu otroških pesmi vštric hodita otrok in pesem. Pesem je spremljala otroka od prvih korakov in iger v otroški sobi do neznanih in neznanskih obzorij, od varnega zavetja v maminem naročju do radostnega in bolečega odkritja ljubezni, od rojstva do zavesti o minljivosti časa in smrtnosti kot usodi človeka. Zbirka Skrivnostipomenila vrhunec njegovega pisanja za mladino, obenem pa slovo od te razsežnosti ustvarjanja. Otrok je odrastel. Pesem je povedala vse, kar je sploh mogoče povedati.« Naslov zbirke je vzet iz pesmi Glava, ki v četrti kitici pravi: Kadar glava nad oblaki plava, ne gre ne po levi, ne po desni, ampak pesni. Neža Maurer, Velik sončen dan: izbrane pesmi za otroke in mladino (Mladinska knjiga, 2000); ilustrirala jo je Alenka Sottler, uredil pa Peter Svetina, ki je prispeval tudi spremno besedo z naslovom Krhko, krhko, skica o otroški poeziji Neže Maurer. Jubilejna antologija ob 70-letnici pesnice je s sedemdesetimi pesmimi prerez avtoričinega celotnega pesniškega ustvarjanja za otroke. V pesmi z naslovom Velik sončen dan reče zvečer Maja mami, potem ko je ves dolgi dan sonce lovila v zrcalo, se igrala, lovila z otroki in uživala dan: »Ne pozabi in kupi velik, velik sončen dan! Jaz sem velika in sem odrasla majhnim dnevom.« Založba Karantanija je izdala v zbirkah Metuljčki in Domače branje naslednje avtorje in pesniške zbirke: Anica Černejeva, Metuljčki (1996), Vida Jeraj, Iz Ljubljane čez poljane (1997), Srečko Kosovel, Deček in sonce (1996) in Zlati zvončki (2000), Fran Levstik, Najdihojca (1999), Meta Rainer, Ježkova frizura (1995) Karel Širok, Jutro in Polžja hišica (obe 1999), Lojzka Špacapan, Spletam gnezdo za ptice (2001) in Dane Zaje, Ta roža je zate (2000). Knjige imajo dobre in izčrpne spremne besede. V zbirki Metuljčki so izšle tudi pesmi sodobnih avtorjev: Asta Malavašič, Žigulinov mali svet (1998), Novica Novakovič, Čudnolike slike (1997) in Nekaj čisto pravih (1998); zlasti pa ne gre prezreti knjig Franja Frančiča Imej se rad (1998) in Bogdana Novaka Jaz sem blazno vate (2001), ki sta obe namenjeni bralcem nad 10 let (P starostna stopnja ima v obravnavanem obdobju sicer zelo malo naslovov). Franjo Frančič, Imej se rad (Karantanija, 1998); zbirko je ilustriral Adriano Janežič, spremno besedo pa prispeval Dušan Čater, ki je poudaril, da je ta pesniška zbirka, »sicer Frančičeva enaindvajseta knjiga, obžarjena s toplino in lepoto«. Pesem, ki je dala zbirki naslov, pravi takole: Rečem ti, ni šala, ne se it solit, čisto zares, malo si sam, ni hudo, treba bo, spet težim, pa kaj, tako gre pač, za nočjo jutro, za jutrom noč, nakladam, pa si povedal, fdozofiraš, prav res, saj, samo to, daj, res daj, kdaj pa kdaj si vzemi čas, imej se, imej se rad. Bogdan Novak, Jaz sem blazno vate (Karantanija, 2001); pesniška zbirka, ki jo je ilustriral Uroš Hrovat, ima na začetr ku »odlok« o tem, da so te pesmi prepovedane v vseh osnovnih šolah, potem pa se zvrstijo tiste Za mlajše smrklje in smrkavce in nato tiste Za starejše smrklje in smrkavce, nazadnje pa Avtor o svojih pesmih in Še nekaj čveka o avtorju, ki ga je prav tako prispeval avtor Bogdan Novak. Na hrbtni strani pa je vendarle povabilo, naj knjigo preberejo prav vsi osnovnošolci, pa ne zato, ker bi to zahtevali prfoksi, ampak ravno nasprotno! »V pesmicah bi se namreč kaj hitro prepoznali zateženi prfoksi, pa tudi matke in fotri. To so pesmi o zatreskanosti, klepetanju po telefonu, šponih in celo o čenčah, kdo je v koga... Pesmi v tej knjižici so neobičajne. Ne po obliki, bolj po vsebini. Mogoče se bodo kakšni pre-finjeni kritiki namrdnili nad njimi,« razmišlja avtor o svojih pesmih, toda s poezijo je najbrž tako kot z ljubeznijo (iz pesmi z naslovom Ljubezen): Ljubezen je nešteta nikdar prešteta. v oblikah mnogotera, najmanj tisočera. Založba Mladika je tradicionalistična in skrbna v izboru glede na kvaliteto. V zbirki Pikapolonica izdaja drobne zbirke pesmi za najmlajše, med njimi so večina ponatisi: Janez Bitenc, Pesmice o sreči (1996), Niko Grafenauer, Kam pelje vlak (1995), Neža Maurer, Kostanjev škratek (1997) in Uh, kakšne laži (1997), Tone Pavček, Marko na belem konju jaše (1996), Oton Župančič, Ciciban in čebela (2001). Mladika je v obravnavanem obdobju izdala tudi dve zbirki sodobne pesnice Barbare Gregorič z naslovoma Lena luna (1998) in Zaklenjeni volk (1997), ter pesniške zbirke Severina Šalija, V deveto deželo (1995), Jožeta Snoja, Skozi vrt in čez plan skozi leto in dan (1997) in Marije Pertot Bruna, Pesmi iz pipe (1996). V obdobju 1995-2001 je največje priznanje doživela knjiga pesmi Toneta Pavčka z naslovom Majnice: fulastepesmi (1996), saj je prejela prvo večernico, strokovno nagrado za izvirno slovensko mladinsko delo. Majnice z ilustracijami Kostja Gatnika »so pesniška zbirka ljubezni - ljubezni fantičev in deklet višjih letnikov osnovne šole in morda še 'nižjih' srednješolcev« (iz spremne besede Jožeta Horvata). Čeprav so napisane v sodobnem jeziku in z mnogo šolskega žargona, so to klasične pesmi o ljubezni in poeziji. Že v uvodni pesmi z naslovom Nekaj je v zraku beremo: Je to za pesem skrivnostni navdih? Ali ljubezen? Njen dih in vzdih? Med finalistke za nagrado večernica za leto 2000 se je uvrstila še knjiga Milana Dekleve Alica v računalniku z ilustracijami Silvanu Omerzu, ki jo je izdala Cankarjeva založba v zbirki Najst. Pesnik nam v Uvodu v brezčasje pojasni, da je zbirka poskus izzvanih trkov med vsakdanjim in čudežnim. Potekal je tako, da je računalnik iz vsakega poglavja Car-rollovih knjig o Alici naključno izbral šestnajst besed. Pesnik je z njimi (in seveda, tudi s »svojimi« dodanimi besedami) sestavil pesem. Izčrpno spremno besedo/l//čme metamorfoze je prispeval Miha Mohor. Pesem jutranjica (alba) In na koncu koncev prebujenje: to je res bila mačkica! DZS je v obravnavanem obdobju izdala nekaj pesniških zbirk, ki so pomenile manj tradicionalistične uredniške odločitve, npr.: Barbara Gregorič, Nebom-ske pesmi (1998), Svetlana Makarovič, Svetlanin Show strahow: pesnitev gro-zovitev (1995), Jožica Vogrinc, Smeh ni greh (1996) in predvsem Boris A. Novak: Blabla: pesmi in igre za male in velike tigre (DZS, 1995) z ilustracijami Marjana Mančka. V njej so pesmi zbrane v razdelkih z naslovi Živalski kabaret, Hiša iz kart. Redoljubne, Oči na pecljih. Pesnik na poti, Zatrapane in Trapaste: med njimi so nekatere, ki so že bile objavljene v prejšnjih Novakovih pesniških zbirkah. Eno od pesmi je pesnik naslovil Šola ustvarjalnega branja: berete pesem berete pesem berete pesem berete pesem berete pesem berete pesem berete pesem berete pesem berete pesem berete pesem berete pesem berete pesem prebrali ste pesem Založba Obzorja je izdala le tri pesniške zbirke: Primi pesmico za rep: mali cvetnik slovenske mladinske poezije (zbral in uredil Igor Saksida, 1995), Bina Štam-pe Žmavc, Klepetosnedke (1996) in Slavko Jug, Na prisojni strani (2000). Zbirka Slavka Juga Na prisojni strani (Obzorja, 2000) je izšla z ilustracijami Marjana Mančka in s spremno besedo Alenke Glazer z naslovom O Slavku Jugu in njegovih pesmih za otroke. Zbirka, ki je izšla posthumno, poleg starejših prinaša nekatere nove, še neobjavljene pesmi in v njih »drobne slike iz domačega okolja, svojevrstni poklon rojstnemu Mariboru, nagle preobrate, ki sprožajo spontan smeh; kljub nekaterim tragičnim poudarkom poezija Slavka Juga izreka vedro zaupanje in vero v življenje.« Zbirka Bine Štampe Žmavc Klepetosnedke (Obzorja, 1996) je izšla z ilustracijami Marjana Mančka in s spremno besedo dr. Igorja Sakside (z naslovom So(n)čni menu(et) besed; mladinska besedila Bine Štampe Žmavc), ki sklene takole: »V čem je čar njene zadnje velike pesniške pustolovščine? Čar in lepota sta seveda v uganki, v jezikovni skrivalnici, ki radovednim bralčevim očem odstira skrivnost in modrost rož, dreves in oblakov in mu ponuja hrustljave, sočne in sočne besede.« V izčrpni spremni besedi je očrtal pot k »vse bolj in bolj začaranemu vsakdanu«, kot ga slika literatura Bine Štampe Žmavc v sedmih knjigah mladinske poezije in proze, ki jih je napisala pred Klepetosnedkami. Založba Učila je izdala pesmi in uganke Zvezdane Majhen, založba Dan tri pesniške zbirke Zlatke Levstek, založba Math pesmi z naravoslovno vsebino Pavla Mišmaša, Pozoj je izdal tri drobne knjižice pesmic v zbirki An-ban, male slikanice slovenskih avtorjev, Prešernova družba slikanice Ferija Lainščka v zbirki Žlopi, Goriška Mohorjeva in Mohorjeva založba iz Celovca pa nekaj pesniških zbirk, predvsem zamejskih pesnikov. Novi Matajur je izdal dve pesniški zbirki Miroslava Košute, in sicer Basni kratke sape (2000) in Trije velblodi ali Pesmi za vsakogar (2001) ter slikanico Srečka Kosovela, Deček in sonce v več dvojezičnih izdajah. Zveza kulturnih organizacij iz Ilirske Bistrice je izdala dve dvojezični slikanici, obe je prevedel Ismet Bekrič: Dragotin Kette, Zimska romaca: pesmi za otroke = pjesme za djecu in Srečko Kosovel, Otrok s sončnico = Dijete sa suncokretom. (obe 1997). Pregled smo začeli z bogatim in kakovostnim programom založbe Mladinska knjiga, zaključili pa bomo z omembo štirih povsem netradicionalnih knjig poezije. Najprej sta to dve drobni slikanici založbe Didakta: Breda Konte, Hočeš-nočeš (1995) in Matjaž Pikalo, Prisluhni školjki z ilutracijami Ane Šalamun (Didakta, 2001), v kateri je deklica Lana zmeraj zaspana, z zaprtimi očmi sedi na straniščni školjki, s sanjami se poskuša prebiti skozi jutranji živžav in domišljija jo popelje v sanjski svet. Sledita dve obsežnejši pesniški zbirki založbe Rokus: Prešeren.doc in Peti letjii čas; obe knjigi, namenjeni bralcem nad 12 let (M starostna stopnja), sta poskus, kako približati poezijo sodobnim mladim bralcem. Prešeren.doc: za domišljijsko potovanje in domače branje: izbor poezije dr Franceta Prešerna (Rokus, 2000): izbor in ureditev dr. Igor Saksida, spremna beseda dr. Igor Grdina, spremna beseda k posameznim pesmim Marica Žveglič, uvodna beseda Miha Mazzini, izbor iz spominov na pesnika Miha Mohor, ilustracije Adriano Janežič. V knjigi so tudi fotografije iz nadaljevanke TV Slovenija o dr. Francetu Prešernu. Prešernove pesmi bi naj doživljajsko približal sodobnemu mlademu bralcu tudi pogovor dveh najstnikov, Bora in Vesne. Peti letni čas: 100 naj pesmi za mlade sta uredila dr. Milena Blažič in Jakob J. Kenda, ilustriral pa Adrijano Janežič (Rokus, 2001). V antologijo je uvrščenih 20 zelo znanih pesmi, 60 pesmi, ki so sicer dostopne, niso pa uveljavljene, 20 pesmi pa so novi prevodi pri nas neznanih, a v njihovih nacionalnih literaturah zelo cenjenih pesnikov. To so pesmi za mlade in pesmi, ki niso bile namenjene predvsem mladim, so pa mladim lahko zelo blizu. Pesnikov, ki bi pisali za mladostnike je namreč zelo malo, poleg tega pa v tem obdobju bralci prehajajo od otroške k literaturi za odrasle. Naslov zbirke je »prispeval« Boris A. Novak: Pet je letnih časov: pomlad in poletje in starost in smrt in večno petje. Z zbirko Peti letni čas, ki deloma prinaša tudi pesmi tujih avtorjev, smo prišli do prevedene poezije. Bera le-te je zelo skromna, predstavlja 9,3 % vse pesniške produkcije. Podroben pregled nam pokaže, da gre za prevod nekaj rimanih vrstic v štirih slikanicah Dicka Brune (prev. Dušanka Zabukovec; Mladinska knjiga, 1999) in dveh slikanic, ki jih je ustvaril Maurice Pledger (prev. Marija Javoršek; DZS, 1998) ter za izvirno slovenske rimane vrstice v treh igralnih knjigah Svjetlana Junakoviča v zbirki Gugalnica (Educy, 2001); izšle so naslednje igralne knjige: Barbara Gregorič, Mame, očki in otročki', Andrej Rozman, Rdeča žaba, zlat labod', Peter Svetina, Kaj kdo je in česa ne. Potem je med njimi še slikanica, ki prinaša zgodbo v verzih z naslovom Joli v mačji šoli avtorice Ingrid Uebe (prev. Andreje Sabati Šuster; Kres, 2000). Izjemno knjižno dejanje je slikanica Pravljica o zlatem petelinčku Aleksandra S. Puškina v prevodi Mileta Klopčiča, ki jo je zasnoval, ilustriral in oblikoval Dušan Muc (samozaložba, 1997). Preostane samo še pet oz. šest prevodov. Za otroke do 9. leta starosti (C starostna stopnja) so to slikanice: K. D. Plum, Poleti domov, ptiček (prev. Boris A. Novak; Co Libri, 1995), Michio Mado (pesnik je leta 1994 dobil Andersenovo nagrado) Čudežni žep (prev. Peter Svetina; Mladinska knjiga, 2000) in Ernst Jandl, Strahopetko (prev. Svetlana Maka-rovič; Mladinska knjiga, 1999); leta 1999 je bila to prvonagrajena slikanica na sejmu otroških knjig v Bologni. Mladim bralcem nad 10 let so namenjene Odvratne rime Roalda Dahla (prev. Milan Dekleva; Mladinska knjiga, 1995), La Fontainove Basni (prev. Niko Košir; Mladika, 1999) in dvojezična zbirka pesmi Ismeta Bekriča Cipele starijeg brata = Čevlji starejšega brata (prev. Milan Dekleva; Društvo bosansko-hercegovskega in slovenskega prijateljstva Ljiijan, 2000). Tilka Jamnik LEKSIKON SLOVENSKIH LITERARNIH JUNAKOV Klemen Lah, Andreja Inkret: Slovenski literarni junaki. Ljubljana: Mladinska knjiga 2002 (zbirka Mali leksikon) Obsežna publikacija (475 str. gesel) nas na tem mestu zanima s posebnega vidika: ali leksikon upošteva (tudi) slo- vensko mladinsko književnost in na kakšen način. Ob naslovu Slovenski literarni junaki nam namreč nemudoma stopijo v zavest (tudi) nekateri izraziti literarni liki iz slovenske mladinske poezije, proze in dramatike: Ciciban, Pedenjped in Juri Muri kot pesniški junaki, pa Miškolin, Kekec, muca Copatarica, medved Piki Jakob, maček Muri, mojstrska detektiva Naočnik in Očalnik, Sapramiška, koso-virski prikazni Glal in Glili, če na hitro naštejemo samo nekatere izmed proznih literarnih junakov, ki so že docela vraščeni v zavest otroškega (in odraslega) bralnega občinstva na Slovenskem; kar zadeva mladinsko dramatiko, se prvi hip zagotovo spomnimo vsaj na zvezdico Za-spanko! Vse zgoraj nanizane pesemske, prozne in dramske like iz slovenske mladinske književnosti v leksikonu zares tudi najdemo: vsi imajo samostojna gesla; ob njih pa so upoštevani še drugi literarni junaki. Še več: kar leksikon po svojem temeljnem konceptu ob glavnih (naslovnih) literarnih junakih vključuje tudi stranske like, imajo npr. poleg zvezdice Zaspanke samostojna gesla tudi stranski akterji iz iste igre F. Milčinskega-Ježka, to pa so boter Mesec, komet Repatec in razbojnik Ceferin. Podobno imajo ob Kekcu samostojna gesla tudi stranski literarni liki iz Vandotovih pripovedi o neustrašnem gorenjskem fantiču: upoštevani so Mojca, Rožle, Pehta, Bedanec in Kosobrin. Še več: leksikon opozarja tudi na dejstvo, da se nekateri znani literarni liki »selijo« iz teksta v tekst: bodisi, da isti lik(i) nastopa(jo) v različnih besedilih istega avtorja bodisi, da vstopa(jo) v tekste drugih piscev. Zgledi za prvo možnost so npr. isti literarni liki, ki jih J. Vandot suvereno vodi skozi svoje pripovedi o Kekcu; prav tako leksikon ne spregleda dejstva, da Preglovi literarni junaki iz Odprave Zelenega zmaja (Bob, Pipi, Miha) nastopajo tudi v pisateljevi pripovedi Geniji v dolgih hlačah-, geslo Sapramiška predstavi ta literarni lik najprej kot glavno junakinjo sodobne živalske pravljice S. Makarovič, zatem pa opozori še na Sapramiškino stransko vlogo v Korenčkovem palčku iste pisateljice. Tipičen zgled za drugo možnost, se pravi za »selitev« literarnega lika iz prvotnega besedila v tekst drugega pisca, prinaša npr. geslo muca Copatarica: ta literarni lik je predstavljen najprej kot glavni (naslovni) lik kratke sodobne pravljice E. Peroci, zatem pa kot stranski literarni lik v fantastični pripovedi K. Brenkove Deklica Delfina in lisica Zvitorepka. Ob opozorilih na nastope znanega literarnega lika v različnih mladinskih tekstih upošteva leksikon tudi možnost, da med seboj povsem različni literarni liki iz različnih literarnih besedil nosijo isto ime; geslo Mihec predstavi npr. dva med seboj povsem različna otroška literarna lika, ki nastopata v dveh povsem različnih pripovedih: prvi je Mihec iz mladinske povesti Tajno društvo PGC A. Ingoliča, drugi Mihec, kije predstavljen v istem geslu, pa je glavni (naslovni) junak Zidarjeve pripovedi Kukavičji Mihec, geslo Tonček obravnava tri med seboj povsem različne literarne like: to so Bevkov Tonček (iz povesti Tonček), Seliškarjev Tonček (iz spominske pripovedi Deček z velike ceste) in Tonček iz Ptičkov brez gnezda F. Milčinskega. Podobnih primerov je kar nekaj in vsi po vrsti občutno širijo ter pestrijo informacije o mladinskih literarnih junakih, seveda le o tistih, ki jih je leksikon vključil v svoj izbor. V istem smislu funkcionalna oz. informativna je v zvezi z mladinskimi literarnimi junaki tudi uvedba (pomožnega) zbirnega gesla kolektivni junak, saj je ena izmed značilnih posebnosti mladinske književnosti tudi ta, da je glavni literarni junak proznega besedila pogosto skupina otrok/mladostnikov: zato kaže pozdraviti gesla, ki ob glavnih/ stranskih likih opozarjajo še na skupinski literarni lik, se pravi na dejstvo, da glavni in stranski literarni liki delujejo v pripovedi povezano, enotno, skratka kot kolektivni junak. Takšna so gesla pastirci, Grivarjevi otroci, Črni bratje, ptički brez gnezda, geniji v dolgih hlačah. Vsa ta gesla smiselno dopolnjujejo gesla, ki obravnavajo posamezne literarne like iz istih mladinskih pripovedi; tako npr. literarne junake iz Bevkove povesti Pa-stirci predstavijo gesla Blaže, Lenart, Ferjanč pa tudi geslo pastirci; literarne junake iz Bevkove povesti Grivarjevi otroci obravnavajo gesla Blaže, Tinče, Mretka in še geslo Grivarjevi otroci; literarne junake iz Bevkove pripovedi Črni bratje opisujejo gesla Filip, Jerko, Nejček, Pavlek, Tonino in geslo Črni bratje; glavnim junakom Preglovih Genijev v dolgih hlačah so namenjena gesla Bob, Miha, Pipi pa tudi geslo geniji v dolgih hlačah, ki opozarja, da gre v pisateljevi pripovedi pravzaprav za skupinski glavni literarni lik, čeprav so posamezniki izrazite osebnosti. Žal pa je zbirno geslo kolektivni junak, ki naj bi uporabniku pomagalo poiskati dela s skupinskim literarnim likom, vsaj kar zadeva mladinsko književnost, sestavljeno površno: prvič, zato, ker izpušča celo gesla, ki jih leksikon sam uvaja, tako npr. manjkata gesli ptički brez gnezda in geniji v dolgih hlačah; in, drugič, zato, ker bi lahko opozorilo še na vrsto mladinskih del s skupinskim glavnim likom, saj so v leksikonovem izboru takšna dela še Andrejev ni nikoli preveč P. Kovač, Bratovščina Sinjega galeba T. Seliškarja, Odprava Zelenega zmaja S. Pregla, Drejček in trije Marsovčki V. Pečjaka, Tajno društvo PGC A. Ingoliča, Uhač in njegova druščina B. Jurca; pri vseh navedenih delih že naslovi opozarjajo na skupinski glavni literarni lik. Ob (pomožnem) zbirnem geslu kolektivni junak so za področje mladinskih literarnih likov uporabniku leksikona v pomoč še nekatera druga (pomožna) zbirna gesla, mdr. gesla otrok, mladostnik/mladostnica, gimnazijec/gimnazijka. Doslej se je izkazalo, da leksikon upošteva literarne like iz mladinskega pesništva, pripovedništva in dramatike. In kako jih izbira? Predstavitev slovenskih otroških pe-semskih junakov bi bila tako rekoč popolna, ko bi ob Župančičevem Cicibanu, Grafenauerjevem Pedenjpedu in Juriju Muriju T. Pavčka bila v leksikon vključena še Levstikov Najdihojca in Mižek Figa L. Prunk-Utve/J. Menarta. Mladinski prozni junaki so v leksikonu kajpak številnejši. To je razumljivo, saj je pripovedna proza tudi najobsežnejši ter motivno/tematsko in oblikovno/ žanrsko najbolj razplasteni del slovenske mladinske književnosti. Pri skoraj tretjini vseh v publikacijo uvrščenih prozaistov najdemo (tudi oz. samo) mladinska dela. Želeli bi si kajpak močnejšo zastopanost mladinskih proznih literarnih junakov. Izbor le-teh poteka v glavnem po vrhovih slovenske mladinske proze: od najizrazitejšega poudarka nestorju F. Bevku, prek T. Seliškarja, B. Magajne, P. Voranca do A. Ingoliča, I. Zormana, B. Jurca; ne umanjkajo E. Peroci, K. Brenkova, L. Kovačič, K. Kovič, J. Snoj, V. Pečjak, P Zidar, L. Suhodolčan; zastopani so S. Makarovič, P. Kovač, S. Pregl, V. Mal, do najnovejših avtorjev (D. Muck). Od najodličnejših starejših piscev zelo pogrešamo V. Zupana oz. njegove pol-nokrvne literarne junake iz fantastičnih pripovedi Potovanje v tisočera mesta (fantek Tek, Zlomek, Usodovec idr.) in Trije konji (deček Mak idr.); iz novejše iracionalne mladinske proze so spregledani vsaj tile izraziti literarni liki: fantek Puhek iz sodobnih pravljic M. Mihelič, krojaček Hlaček L. Suhodolčana, deklica Bučka M. Dckleve (Totalka odštekan dan, Bučka na Broadwayu) in še zlasti Majh-nica N. Grafenauerja, ki jo pisec vodi od zgodnjega otroštva do vstopa v odraslost {Majhnica in Katrca Škrateljca, Majhnica, Mahajana in druge pravljice o Majhnici). Izmed pravljičnih likov S. Makarovič bi kokokoško Emilijo reprezentativneje zamenjal kakšen imenitnejši mačji lik iz številnih mačjih zgodb (ki so pisateljičin zaščitni znak) ali denimo pohabljeni veveriček iz živalske pravljice Veveriček posebne sorte, saj gre za literarnega junaka v pravem pomenu te besede. Med pisci iracionalne in realistične mladinske proze bi ob D. Muck oz. njenih literarnih likih zaslužila uvrstitev v leksikon še vrsta literarnih likov, ki so jih v zadnjem desetletju ustvarili M. Tomšič, B. Štampe Žmavc, J. Vidmar, F. Lain-šček, D. Zupan idr. V primerjavi z literaturo za odrasle je bera iz najnovejše mladinske literature pičla. Kaj pa dramski junaki? Like, ki jih leksikon izbira iz slovenske mladinske dramatike, so njihovi avtorji ustvarili pred II. svet. vojno (P. Golia, J. Ribičič, F. Milčinski), med II. svet. vojno (M. Kunčič) in po njej (F. Milčinski-Ježek, K Brenkova, Ž. Petan, L. Suhodolčan. 15 A. Novak, A. Goljevšček). Tej razvojni liniji oz. rdeči niti izbora avtorjev/del ni kaj očitati: zastopana je gledališka, lutkovna in radijska igra za otroke; vendar slednja prešibko glede na to, da se je med letoma 1960 in 1980 radijska igra za otroke žanrsko izjemno razcvetela in dosegla tako visoko (tekstovno in izvedbeno) raven, da je z deli F. Puntarja in številnih drugih piscev žela velike uspehe v tedanjem jugoslovanskem in širšem evropskem radijskem prostoru. Znano je tudi, da so se nekateri dramski teksti, prvotno napisani za radio, šele po uspelih radijskih krstnih izvedbah »selili« (po ustreznih dramaturških posegih) na lutkovni/gledališki oder: tako je npr. Zvezdica Zaspanka doživela krst na radiu (1949), prav tako sta bili prvotno za radio napisani igri Modra vrtnica za princesko K. Brenkove in V ozvezdju postelje B. A. Novaka, če se omejimo na nekatere mladinske igre, ki jih leksikon uvršča v svoj izbor. Spekter gesel, ki obravnavajo literarne junake iz slovenske mladinske književnosti na svoj način dopolnjujejo/ razširjajo gesla iz območja slovenskega ljudskega pravljičnega izročila. Ali povedano drugače: v neposredno bližino literarnih likov iz mladinske književnosti smemo (z vidika otroškega uporabnika leksikona) uvrstiti literarne like iz slovenskega ljudskega slovstva, saj je znano, da so ljudske pravljice in pripovedke danes predvsem branje otrok in ne odraslih. Tako sta npr. junaka iz slovenskega proznega izročila Mojca Pokrajculja in Peter Klepec, ki imata v leksikonu upravičeno samostojni gesli, dandanes vpeta že v literarno izkušnjo najmlajših in predvsem v njihov bralni interes. Tako bodo predvsem mladega bralca zanimala gesla, kijih leksikon namenja pravljičnim likom iz ljudskega proznega izročila: to so gesla trije bratje, mačeha, pastorka, povodni mož, vile, škrat, bela kača, lisica zvitorepka idr. Mlade uporabnike leksikona bo utegnil zanimati tudi sprehod med junaki iz literarnih del, ki prvotno niso bila namenjena otroški ciljni skupini, pa so sčasoma postala (tudi) mladinsko branje: taki junaki so Martin Krpan, Jurij Ko-zjak, Krjavelj idr; brskanje med gesli o literarnih likih iz romanov, ki so bili prvotno namenjeni odraslim bralcem (npr. Pod svobodnim soncem, Bobri idr.) bo mladim bralcem utiralo bližnjico do geselskih informacij o literarnih likih iz bralno zahtevnejših del iz literature za odrasle in jih na ta način spodbujalo, naj si ta dela sčasoma tudi sami pobliže ogledajo. Geselske predstavitve literarnih junakov iz slovenske mladinske književnosti so korektne. Manj uspele so nekatere terminološke rešitve, predvsem v območju pripovedne proze; tako so npr. zgledi prozne oblike, za katero je že dolgo v veljavi mednarodno dogovorjena literarnovedna oznaka fantastična pripoved, v leksikonu poimenovani s terminom mladinska po- vest: tako so napačno poimenovane fantastične pripovedi Deklica Delfina in lisica Zvitorepka K. Brenkove,/lvtowofo mravlje J. Snoja, Kosovirja na leteči žlici S. Makarovič, Drejček in trije Marsovčki V. Pečjaka. Terminološko negotovost bi sestavljalca nemara najbolje reševala, ko bi se odločila za najširše enotno poimenovanje: pri proznih delih za termin mladinska proza, pri dramskih delih za termin mladinska igra. Površnost opazimo tudi pri navajanju avtorjev, literarnih del, literarnih junakov: povest Kala je napisal Ivan Ribič in ne Ivan Ribičič; živalska pravljica S. Makarovič ima naslov Kokokoška Emilija in ne Kokoška Emilija; enemu izmed treh Pečjakovih Marsovčkov je ime Šaš in ne Saš. Žal so napake tudi v kazalu avtorjev. Ker sta Kazalo naslovov (z avtorji) in Kazalo avtorjev (z deli in junaki) bistveni pomagali pri uporabi leksikona, so napake toliko bolj moteče: v Kazalu avtorjev sta v razdelek Poezija po nemarnem uvrščeni prozni deli Kdo je napravil Vidku srajčico F. Levstika in Avtomoto mravlje J. Snoja; v razdelku Proza ti dve deli manjkata, tekst P. Kovač Andrejev ni nikoli preveč je naslovljen samo z Andreji, Kokokoška Emilija je spet samo Kokoška Emilija, avtorÄa/e je Ivan Ribičič namesto Ivan Ribič. Če navedene površnosti prezremo, smemo priznati, da nas veseli, ker sestavljalca in urednik leksikona niso prezrli mladinskih literarnih junakov. Kljub želji, da bi bil njihov delež v publikaciji večji, smemo ugotoviti, da smo še kar zadovoljni s podobo, ki jo v leksikonu odseva izbor literarnih likov iz slovenskega mladinskega pesništva, pripovedništva in dramatike. Če bo kdaj prišlo do podobnega leksikalnega projekta, ki bo zaobjel izključno samo slovensko mladinsko književnost oz. njene literarne junake, bo pričujoči leksikon s svojimi odlikami in spodrsljaji sestav-Ijalcem zagotovo v pomenljivo strokovno oporo. Marjana Kobe NOVI GLASBENI PRAVLJICI JANEZA BITENCA Janez Bitenc: Kovačka, ki kujeta čas. Ilustr. Marko Zorovič. Ljubljana: Debora 2001. Janez Bitenc: Medvedka Meta, medved Jaka in čarodejno ogledalo. Ilustr. Alenka Koderman. Ljubljana: Debora 2001. Pravljice Janeza Bitenca, pisatelja, skladatelja in glasbenega pedagoga, so si v pravljičarskem repertoarju na Slovenskem upravičeno zagotovile posebno mesto: avtorjevo poetološko izhodišče je povsem samosvoje, saj pisatelj v ustvarjalnem procesu povezuje literarne težnje z glasbenovzgojnimi postopki. Prepoznaven je Bitenčev pravljični vzorec namreč tudi po tem, da je v prozno besedilo vpletena pesmica z na-pevom (notnim zapisom). To verzno besedilo se kot konstitutivno vezivo dogajanja med pravljičnim zapletom in razpletom večkrat ponovi: s ponovitvami pa se pesemsko besedilo in njegov napev postopoma vraščata v zavest otroškega sprejemnika; ta ju tako rekoč mimogrede osvoji in zmore ob sklepu pravljične pripovedi pesmico tudi zapeti. Naučiti otroka zapeti novo pesmico, ki je nekakšen »vodilni motiv« teksta, pa je eden od namenov Bitenčevih pravljic. Temeljna matrica Bitenčeve pravljice se naslanja na model klasične umetne pravljice: od tega modela prevzema nedoločeni čas in kraj dogajanja ter nekatere druge strukturne značilnosti. Vendar pisatelj prvine klasične umetne pravljice (andersenovskega tipa) po svoje preoblikuje, ko uvaja tudi elemente novejših pravljičnih vzorcev, naj piše pripovedi s človeškimi/ živalskimi liki, pravljice o oživljenih predmetih ali poosebljenih naravnih pojavih. Na spoznavni in izkustveni ravni Biten-čeva pravljična besedila niso zapletena, saj so namenjena najmlajšim sprejemnikom. Toda zmerom so domišljijsko iskriva, dogajalno razgibana, s svojo prisrčnostjo in optimističnim razpletom dajejo manjšemu otroku občutek čustvene varnosti; v sklepu dogajanja pa tiči kanček pomenljivega življenjskega spoznanja s preprosto razvidnim moralnim sporočilom. Uspeli realizaciji orisanega avtorjevega pravljičnega vzorca sta tudi pripovedi Kovačka, ki kujeta čas in Medvedka Meta, medved Jaka in čarodejno ogledalo. V pravljici Kovačka, ki kujeta čas Bi-tenc oživi dva predmeta: to sta kovačka na uri v zvoniku, ki zdolgočasena vržeta kladivca v kot, se poslovita od številnih koles in kolesc, velikega in malega kazalca, dvanajstih številk, nazadnje še od treh zvonov - in se radovedna odpravita v mestni vrvež. Toda kaj kmalu na lastni koži občutita težave, ki nastopijo, če na čisto navaden delavnik obmolkne stolpna ura, ki je dotlej uravnavala žitje in bitje mesta. Ko se kovačka izmodrena vrneta »domov« in z bitjem stolpne ure življenje mestnih prebivalcev spet steče po ustaljenih tirih, sta možička bogatejša za pomenljivo izkušnjo, da mora pač vsakdo poprijeti za svoje delo, »če naj gre v življenju vse lepo in prav«. Ta izkušnja je logična posledica različnih nenavadnih prigod obeh kovačkov, prigod, ki otro- škim sprejemnikom pravljice omogočajo zabavno domišljijsko avanturo. Pesmico, ki jo Bitenc tokrat vplete v pravljično pripoved, prepevata kajpak nabrita poosebljena kovačka: med pravljičnim dogajanjem jo ponovita kar petkrat, tako da z napevom vred zleze otroškemu sprejemniku zlahka v uho. Dogajanje v zgodbi ponazarja bogata likovna spremljava: razgibana in hudomušna likovna pisava ilustratorja Marka Zoroviča se posrečeno ujame z vedrim tonom pisateljeve literarne govorice. Poosebljeni medvedi, kakršni nastopajo v pravljici Medvedka Meta, medved Jaka in čarodejno ogledalo, so znani že iz starodavnega ljudskega pravljičnega izročila, od koder so jih prevzemali vzorci umetnih živalskih pravljic in pripovedk do današnjih dni. Tudi Bitenčeva Meta in Jaka živita, kot se za medvede iz pravljične tradicije spodobi, v medvedjem brlogu sredi zelene gozdne idile. Toda njuno bivališče že nosi hišno številko, medvedja lika nista tipizirana, marveč ju odlikuje svojska osebnostna drža, njuna govorica diši po dikciji današnjega časa. Prvine starih in novih pravljičnih vzorcev se očitno prepletajo, zato ni nič nenavadnega, da so tudi želje obeh medvedov iz sodobnega sveta: Jaka bi rad obiskal Ljubljano, Meta bi rada umetniško sliko in rdečo preprogo, oba pa si nadvse želita veliko stensko ogledalo v zlatem okviru. Ko jima ga medvedja vnuka slednjič podarita, se izkaže, da ima ogledalo čarobno moč, saj ogovori vsakega, ki se vanj pogleda. Tako postane čarodejno ogledalo pomenljiva življenjska opora starima medvedoma, saj zna natanko opazovati, pozorno poslušati in dajati spodbudne nasvete; z njim pomaga medvedjima dedku in babici do pozitivnejše samopodobe in s tem do življenjske vedrine in smeha. Tema in ton, v katerem Bitenc temo upoveduje, sta novost v pisateljevem dosedanjem obsežnem pravljičnem opusu za otroke. Drugače je tudi s pesmico; tokrat je z napevom (notnim zapisom) vred umeščena v optimistični sklepni del: prepevajo jo stari in mladi živalski gozdni prebivalci - in z njimi otroški sprejemniki pravljice — tako da odmeva »daleč naokrog do osrčja zelenega medvedjega kraljestva...« Na sodobne tone Bitenčeve živalske pravljice se domiselno navezujejo živo-barvne ilustracije Alenke Koderman: posodobljeno podobo poosebljenih medvedov poudarjajo njihova oblačila, na današnji čas opozarjata medved na kolesu pa medvedka z moderno torbico na rami; medvedja trgovina z ogledali se od človeške razlikuje samo po tem, da je prodajalec medved. Tako se umetnostno besedilo in ilustracije ubrano združujejo v enovito celoto, kar se za kvalitetno slikanico tudi spodobi. Marjana Kobe REVIJA CHILDREN'S LITERATURE IN EDUCATION Marec 2001 Janet Bottoms kritično ocenjuje drzen project angleške televizije — drame in komedije Williama Shakespearja so ponudili gledalcem v obliki risank. Pod naslovom Animated tales so v letih 19921995 posneli dve seriji, vsaka vsebuje šest iger. Britanski narodni kurikulum je želel obuditi zanimanje šolarjev za dela W. Shakespearja, zamudno branje naj bi nadomestil sodobni medij - televizija, video. Te risanke naj bi odražale bogastvo evropske kulture, bile naj bi protiutež ameriškim skomercializiranim risanim uspešnicam (Walt Disney, Mutant Ninja). Skrajšana besedila za igre je napisal znani otroški avtor Leon Garfield, risanim junakom so glasove posodili vodilni angleški igralci, risanke pa so bile realizirane v študijih moskovskega So-yuzmultfilma. Namen je bil dober, J. Bottoms pa vidi v tem projektu mnogo pomanjkljivosti. Ker je posamezna risanka dolga le trideset minut, bogastvo in lepota Shakespearjevega jezika ne prideta do izraza. Mladi od 11.-15. leta starosti, ki naj bi se izobraževali ob teh risankah, imajo rajši igrane filme in realnost. Mlajši otroci pa imajo raje risanke, ob katerih sklepajo, delajo pri- merjave, zaključke. Ruski ustvarjalci so v risanke vnesli preveč osebne izraznosti. Vizualni efekti prevladujejo nad pripovedjo in dialogi, skratka, ti animirani filmi niso primeren uvod v spoznavanje del W. Shakespearja. Pomembno je, da otroci raziskujejo zgodbe, situacije, značaje, jezik s pomočjo improvizacije in govornih iger. V zadnjih letih veliko učiteljev eksperimentira z raznovrstnimi delavnicami, ki so idealna podlaga za razumevanje Shakespearjevih iger. Risanke so uporabne bolj kot možnost za razne pogovore, primerjave, ampak samo takrat, ko so mladi že spoznali W. Shakespearja oz. ustrezno delo v originalni različici. Dianne Koehnecke v svojem članku razpravlja o dveh odličnih slikanicah: Smoky night (1994), ki jo je napisala Eve Bunting, ilustriral pa David Diaz, in The house that crack built (1992), napisal jo je Clark Taylor, ilustriral pa Jan Thompson Dicks. Obe slikanici obravnavata nasilje. Smoky night govori o divjanju tolp v Los Angelesu, The house that crack built pa pripoveduje o preprodaji kokaina in tragičnih posledicah, kijih imajo mamila za ljudi in skupnost. Obe zgodbi sta dramatični, ilustratorja sta z močnimi podobami, ki spominjajo na kubistično obdobje Picassa, prikazala destruktivno moč fizičnega nasilja in droge. Slikanici sta s svojimi kontroverznimi temami naleteli na precejšen odpor kritikov, čeprav je njun namen didaktičen. Obe slikanici sta priporočljivi kot vzgojno sredstvo v šolah in raznih skupinah. Sta primera dobre literature, ki otroke in tudi odrasle pošteno in z občutkom sooča s težkimi problemi sodobnega življenja. Mieke K. T. Desmet - teksti, ki so intertekstualno in intervizualno bogati in zelo odražajo kulturo neke dežele, so težki in nehvaležni za prevajanje. Jolly Postman books avtorjev Janet in Allana Ahlberga spadajo v to skupino, vendar je v tem primeru prevajalcem prehod v drug jezik in k drugemu občinstvu uspel. Prevajalec je najprej bralec originalnega teksta, njegova interpretacija pa da osebno noto prevodu. Ernst Van Altena je prevedel Jolly postman books v nizozemski jezik. V članku so opisane prevajalske strategije in metode, ki so bile potrebne, da so te specifično angleške knjige zaživele tudi v nizozemskem jeziku in okolju. Glenna Sloan govori o mladinski poeziji. V začetku dvajsetega stoletja je bilo število pesnikov, ki so pisali za otroke, relativno skromno. Ob koncu dvajsetega stoletja pa se je otroška poezija razcvetela, seznam pesnikov za otroke je dolg in še narašča. Ta esej skuša odgovoriti, koliko je prave poezije v tem obilju verzov, kaj kritiki in pesniki razumejo pod pojmom prave poezije in kaj otrokom najbolj ugaja. Mnenja kritikov in pesnikov so zelo različna. Myra Livingston meni, da vaja dela mojstra, pesnik se mora naučiti svoje obrti, pomembni so rima, ritem, metrika, forma. Za Kenne-tha Kocha pa je poezija že, kadar otroci svobodno izražajo svoje želje, sanje, laži. Pomembna sta mu glasba in zvok jezika. Liz Rosenberg pravi, da otroci zaslužijo »pravo poezijo« velikih pesnikov, kot so Longfellow, W. Carlos Williams... John Rowe Townsend pa imenuje večino poezije, kije nastala po letu 1970, pobalinsko, zdi se mu groba in preveč preprosta. Otroci pa imajo še vedno najraje preproste rime in jasne ritme, prijazne nesmisle, kakršne najdemo v kratkih humornih pesmicah Edwarda Leara, nonsense verze, uganke, poezijo, ki zabava in vabi k smehu. Chris Routh: pregled ilustriranih izdaj nekega teksta nam razkriva razlike pa tudi podobnosti v stilu in načinu dela, pa tudi v smislu izbire, ki si jo lahko privošči določen ilustrator. Pravljični roman J. M. Barriea Peter in Wendy je doživel veliko izdaj in različnih ilustratorskih pristopov, ki neizogibno odražajo čas nastanka. Avtorica članka razmišlja o tem, kako so različni ilustratorji interpretirali Wendy, kateri je pisatelj Barrie namenil vlogo matere, spretne pripovedovalke zgodb, mojstrice šivanja. Nadrobna primerjava treh različnih verzij ključne scene, ko Wendy prvič sreča Petra in šiva njegovo senco, razkriva, kako so ilustratorji Michael Forman, Jan Ormerod in Paula Rego ustvarili popolnoma različne vizualne interpretacije, pa kljub temu ostali zvesti tekstu. Članek govori tudi o pisateljevem življenju in o njegovi materi, na katero je bil zelo navezan in mu je kot zgledna gospodinja in mati osmislila vlogo, ki naj jo imajo ženske v življenju. Junij 2001 Anthony Wilson, učitelj in pesnik, v svojem članku obravnava poezijo za otroke slavnega, leta 1998 umrlega angleškega pesnika Teda Hughesa. Ted Hughes je sicer znan predvsem kot pesnik za odrasle, njegove pesmi za otroke so poskus, da bi tudi v otroški poeziji ostal zvest svojemu posebnemu daru -ujeti trenutek v prostoru in času tako realnega kot izmišljenega sveta. Pri tem je bil včasih manj, včasih bolj uspešen. s svojo poezijo za otroke je želel Ted Hughes doseči tale način komuniciranja, kateremu bi poleg otrok prisluhnili tudi odrasli bralci. Svoje stvaritve je večkrat spreminjal, preurejal. Njegove zbirke pesmi so šle skozi različne faze evolucije, preden so dobile končno, izpiljeno podobo. Zanimivost - esej Teda Hughesa Myth and education je izšel v prvi številki revije Children's literature in education leta 1970. Jackie C. Home v svojem prispevku opisuje in raziskuje delo že pokojne ilustratorke mladinskih slikanic Barbare Cooney. Njeno delo razdeli avtorica članka na tri različna obdobja. V prvem (od leta 1940-1958) je ustvarila več kot petdeset slikanic, ilustracije so črno-bele, kasneje je začela dodajati dve, morda tri barve. Chanticleer and the foxjc slikanica iz tega obdobja, zanjo je B. Cooney I. 1959 prejela svojo prvo Caldecottovo medaljo. Po tem uspehu je začela ilu-stratorka eksperimentirati z uporabo različnih slikarskih tehnik. Začela je upodabljati pokrajine, zanimati jo je začel prostor, njene živali, ljudje, rastline, zgradbe so postali del okolja. A white heron je znana slikanica iz tega drugega obdobja (1.1959-1980). V letih iskanja, ko si je želela čimbolj osvojiti barvno ilustracijo, je končno našla svoj izraz v slogu ameriške preproste ljudske umetnosti. Slikanica Ox-Cart man, ki jo je naslikala v tem slogu, ji je prinesla drugo Caldecottovo medaljo in pomeni začetek njenega tretjega obdobja (I. 1980-1999). Ta preprosti ljudski slog slikanja pa ni pomenil, da tudi sporočila knjig opevajo tradicionalne vrednote ameriškega ljudstva. V slikanicah Emma, The year of the perfect Christmas tree, Emily Dickinson, Eleanor Roosevelt ilu-stratorka vztrajno upodablja nevsakdanja dekleta in žene, ki se borijo proti ustaljenim pravilom družbe in želijo izraziti svojo individualnost. Tudi slikanice, ki jih B. Cooney opisuje kot svoje najbolj osebne — to so Miss Rumphius, Island boy in Hattie and the wild waves, sporočajo, da je bistvo človekove izpolnitve aktivno delovati, vplivati na okolico. Sharon Black, Thomas Wright, Ly-nette Erickson so svojemu članku dali naslov — Polinezijska folklora kot alternativa plastičnim igračkam. Dragocenost in zmožnost folklore je, da ohranja misli, čustva in verovanja ljudi. The National Council for the Social Studies priporoča, naj učitelji uvajajo otroke v svet folklore in ljudskega slovstva, naj otroci raziskujejo razlike in podobnosti posameznih etničnih skupin, družb in kultur. Avtorji članka opisujejo polinezijsko ljudsko slovstvo ter ponujajo predloge, kako uprabiti to bogastvo folklore v šolah in vrtcih. Navdušena zbirateljica polinezijskega ljudskega slovstva je Kiri Te Kanawa, ki je izdala zbirko legend in pripovedk o Maorih z naslovom Land of the Long White Cloud. Ljudske pripovedke polinezijskih narodov se delijo na štiri skupine: pripovedke o luni, ki je v polinezijski kulturi interpretirana ko božanstvo, ki ga človek ne sme po nepotrebnem preklinajti, omenjati ali užaliti, saj bo zato hudo kaznovan; pripovedke, ki prikazujejo navade in vrednote vsakdanjega življenja; pripovedke in legende o pošastih, ki odsevajo upe in strahove ljudi; pripovedke o superjunakih in bogovih, posebno priljubljen je bog Maui in njegova čudežna dejanja. Robert G. David poroča o zanimivi raziskavi, ki so jo naredili v Veliki Britaniji in Kanadi. Zanimalo jih je, kako britanska in kanadska mladinska strokovna literatura prikazuje in opisuje življenje Inuitov (Eskimov) na Antarktiki. Po pregledu raznih mladinskih enciklopedij, priročnikov in druge strokovne literature so ugotovili, da v opisih življenja in navad Inuitov prevladuje množica stereotipov, ki mladim bralcem ne prikažejo realne podobe današnjega vsak- danjika na Antarktiki. Tudi mnoga zgodovinska dejstva v teh knjigah niso točna. Avtorji tovrstnih publikacij bi morali bolj sodelovati z domačini ter raziskovati dejansko stanje, tudi založniki bi morali biti bolj pozorni, kaj objavijo. Anne-Marie Bird v svojem prispevku razmišlja o trilogiji Philipa Pullmana//is dark materials. Naslovi treh knjig so Northern lights, The subtle knife in The amber spyglass. Inaspiracijo za svoje delo je našel P. Pullman v judovsko-krščan-skem mitu o padcu človeka, v delu Johna Miltona Izgubljeni raj in v poeziji Willia-ma Blakea. Delo lahko razumemo in beremo na več nivojih. V najbolj preprostem smislu lahko beremo knjige kot preproste pustolovske zgodbe, ki opisujejo težavna potovanja, na katerih doživljajo mladi junaki mnoge preizkušnje v iskanju določenega objekta, kraja ali osebe. Če pa gremo globlje, spoznamo, da tekst raziskuje teme o padcu, posvetitvi in prehodu iz nedolžnosti v spoznanje, o bistvu dobrega in zla, o posledicah, ki jih ima spoznanje, o svobodni volji in individualni odgovornosti. Najbolj pomembno potovanje je tisto notranje, je potovanje iz otroštva v odraslost. Bistvo avtoričinega raziskovanja pa je »prah«, ki je metafora za človeško telesnost, ki nam jo je dosodil Bog. Avtorica pravi, da je v delu P. Pullmana »Prah« prikazan bolj pozitivno, saj razvije Miltonovo metaforo o »temni snovi« v »substanco«, v kateri lahko koeksistirata tako dobro kot zlo, duh in materija. September 2001 Rhonda Brock-Servais razpravlja o znanstveno-fantastičnem, pustolovskem romanu The ear, the eye and the arm, ki je V Angliji zelo popularen., saj prinaša mnogotere socialno-politične aspekte, ki so odraz sodobnih problemov. Drugi element uspešnosti romana je napeta pustolovska zgodba, ki je pravlačna mladim bralcem. Trije otroci generala Mat- sika Tendai (13 let). Rita (11 let) in Kuda (4 leta) živijo v Zimbabweju v letu 2194. Njihov oče ima zaradi visokega položaja veliko sovražnikov, zato otroci živijo doma v izolaciji, nikoli niso obiskovali šole. Izbražujejo se preko ekrana. Ko nekega dne zbežijo od doma, misleč, da se bodo vrnili do večera, jih takoj ugrabijo. Otroci postanejo ujetniki, neprostovoljni popotniki skozi različne kulture in narodnosti. Njihova izkušnja je strašljiva, razumevanje in sprejemanje novih svetov se izkaže kot nevarno in nemogoče. Cynthia McDaniel obravnava občutljivo temo - spolno zlorabo otrok in mladinske knjige, ki na izviren, nevsiljiv in skrbno premišljen način govorijo otrokom o tem morečem, težko diskutabil-nem problemu naše družbe. Raziskave odkrivajo, da je povprečna starost seksualno zlorabljenega otroka osem let, v 85-95 % je storilec(ka) dejanja oseba, ki jo otrok pozna, ji zaupa ali je od nje odvisen. Zlorabljenih deklic naj bi bilo še enkrat toliko kot dečkov, res pa je, da dekleta lažje spregovorijo o svoji travmatični izkušnji. Le 3 % storilcev je kaznovanih, nekaj zaradi pomanjkanja dokazov, predvsem pa zato, ker družine zlorabljenih otrok odklanjajo sodelovanje s sodstvom. Otrok-žrtev je prestrašen, osramočen, z občutkom, daje edini, ki se mu kaj takega dogaja. Zgodi se tudi, da otrok pove svojo zgodbo, pa mu ne verjamejo, posebno ko se zloraba dogaja v družinskem krogu. Knjige so eno možnih pomagal pri preprečevanju spolnih zlorab, saj so otroci zelo dojemljivi za pisna in slikovna sporočila. C. McDaniel je izbrala trinajst knjig, primernih za otroke od 4.-8. leta starosti, ki izpolnjujejo kriterije Mashe Rudman, avtorice študije Children's literature, an issues approach. Ustvarjanje literature na temo spolne zlorabe otrok, ki je informativna in hkrati ponuja bralni užitek, nikakor ni enostavno. Ko pa so ti uspeli primerki enkrat realizirani, je pomemb- no, da jih knjižnice kupijo in znajo tudi ponuditi, tako za kurative kot za preventivo. Še nekaj naslovov slikanic, ki obravnavajo spolno zlorabo otrok: The right touch, The trouble with secrets, Your body belongs to you. My body is private, Tom doesn 't visit us any more, A better safe than sorry book. Vivienne Smith govori o »lift-the-flap books«, pri nas jih imenujemo knjige igrače, v katerih bralci lahko odpirajo papirnata okenca in vratca, dvigujejo pokrovčke in odkrivajo, kaj se skriva za njimi. Ta zvrst knjižic za otroke je v mladinski književnosti trenutno zelo popularna, čeprav ji kritiki posvečajo le malo pozornosti. Kljub omalovaževanju pa so te knjige zelo uporabne, saj ponujajo otrokom prve korake v svet branja, ilustracij, dajejo možnost za pogovore, opisovanje. Knjižice vsebujejo začetke tega, kar je bistvo in privlačnost dobre literature - to je pričakovanje, ki mu sledi zadovoljitev. Where's Spot (Kje je Piki) E. Hilla in Dear Zoo R. Campbella sta najbolj znani in priljubljeni začetnici te zvrsti. Sta skrajno preprosti, bralca učita le pasivnega sprejemanja nečesa, kar je. Knjigi In Wibbly' s garden M. Inkpena in Shh! (don't tell mister Wolf) C. McNaughtona pa vnašata v zvrst knjige-igračc tudi pripoved in vabita bralca, da razmišlja, sklepa, si izmišlja. Taka aktivna pot branja pa pripravlja mladega bralca, da bo nekoč kot odrasel znal uživati v branju zahtevnega leposlovja. Margaret Mackey raziskuje, na kakšne načine je dandanes knjiga, ki še vedno simbolizira tišino in umik v zaprt svet domišljije, predstavljena v hrupnem, živahnem svetu novih medijev. Za svojo raziskavo je izbrala knjige v več delih His dark materials Philipa Pullmana, knjige o Harriju Potterju J. K. Rowling, romane Discworld Terrija Pratchetta in za zgodovinsko primerjavo še Čarovnika iz Oza L. F. Bauma. Tem delom je skupno to, da je njihova vsebina fantastična in da so vsa izjemno popularna pri mladih bralcih. Ker izhajajo v nadaljevanjih, je v interesu založnikov, da spodbujajo in ohranjajo interes bralcev. Paratekst neke knjige zajema elemente, kot so naslov, platnice, reklame na ovitku, predgovori. Ti elementi so prva povezava med knjigo in bralcem. Prva stran v knjigi je zelo pomembna, saj lahko začetek takoj odbije ali pa pritegne bralca v svet pripovedi. Primeren medij za promocijo knjig so tudi radio in drugi avdiomediji, saj lahko slušni efekti zelo obogatijo sporočilo teksta. Avtorica omenja še razne brošure in vodnike, ki vabijo k debatam o knjigah v šolah in bralnih skupinah, priročnike, celo igrice. Seveda ne smemo pozabiti na internet, kjer so Harry Potter, His dark materials in Discworld zastopane v ogromnih količinah. Na koncu avtorica spregovori še o knjigi Čarovnik iz Oza, ki je bila že davnega 1. 1902 transfor-mirana v musical, 1. 1939 in 1956 pa so po knjigi posneli uspešna filma in je ena prvih multimedijskih uspešnic. Andrea Schwenke Wyile v svojem članku raziskuje, kakšne vplive imajo slikanice na pripovedi, ki jih deli na tri skupine: pripovedi, v katerih pripovcdo-valec(ka) pripoveduje o svojih izkušnjah kmalu po tem, ko jih je doživel in jih pod vplivom časa še ni spremenil; pripovedi, kjer ima pripovedovalec že neko distance do dogodkov, to bralec začuti po pripovedovalčevih komentarjih in določeni ironiji; pripovedi, v katerih pripovedovalec govori o svoji izkušnji tako, da je bralec o njej informiran, ne more pa biti vpleten v to izkušnjo. Avtorica na primerih petih slikanic opisuje, kako slika vpliva na ta časovna dogajanja pripovedi in bralcu omogoča aktivnejšo vlogo. December 2001 Naomi Wood v svojem eseju razmišlja o tem, da mladinska literatura pogosto postavlja ubogljivost, poslušnost kot osrednjo vrednoto tudi zaradi svoje tradicionalno didaktične vloge. Poslušnost, pokorščino lahko dojamemo kot naraven, instinktiven odgovor nečemu su-periornemu oz. kot dejstvo, da so se ranljivejši, šibkejši prisiljeni podrediti nasilnejšim avtoritetam (kraljem, generalom, duhovnikom, staršem). V krščanski religiji je simbol nepokorščine Eva, ki je jedla sadje z drevesa spoznanja v želji, da bi bila kot Bog, in s tem dejanjem povzročila Padec človeka. C. S. Lewis v Zgodbah iz Narnije in Philip Pullman v trilogiji //« dark materials vsak na svoj način pripovedujeta o Padcu in neposlušnosti, temelji njunim fantastičnim pripovedim pa so iz Svetega pisma in Miltonovega Izgubljenega raja. Lewis se v svojem razmišljanju opira na srednjeveške spise in teologijo Sv. Auguština, zagovarja red in pokorščino, ki temelji na hierarhiji Bog, moški, ženske, živali. Pullman je v svojem izvajanju bliže gno-stični teologiji, ki išče odrešitev v spoznanju. Glavna junakinja njegovih zgodb je Lyra, ki jo avtor imenuje tudi Ponovna Eva, da bi poudaril njeno vlogo nepo-korne osvoboditeljice človeštva, ki s pomočjo lastnega spoznanja postane ustvarjalka novih resničnih zgodb. Morag Styles, Evelyn Arizpe v svojem članku opisujeta raziskavo, katere glavni namen je bil izvedeti, kako otroci razumejo in razložijo, kaj hoče nek vizualni tekst povedati, v tem primeru je bila to nagrajena slikanica Anthonija Browna Zoo. Slikanica Zoo kritično prikazuje življenje v živalskem vrtu. Živali so žalostni ujetniki, ljudje, kijih hodijo gledat, so dostikrat grobi in neusmiljeni. Trpljenje živali avtor izraža z ilustracijami, ki vsebujejo veliko simbolike. Otroci, ki jih je zajela raziskava, so bili različnih starosti (4—11 let) in z dveh različnih šol. Ena šola je bila iz predmestja Cam-bridga, družine otrok so izhajale iz delavskega in srednjega razreda. Druga šola pa je bila iz severnega Londona, otroci so izhajali iz socialno in ekonomsko ogroženih družin raznih narodnosti. Kljub socialnim razlikam pa so bili odgovori vseh otrok na isti višini in razmišljanje podobno. Posebej pa je zanimivo, da so otroci, ki v branju niso bili posebej podkovani, pokazali veliko sposobnost opazovanja in občutenja teksta. Ariko Kawabata je kot izhodišče svojih razmišljanj vzela knjigo Frances Hodgson Burnett Mala princesa. Glavna junakinja romana je deklica Sara Crewe, avtorica članka pa se je osredotočila na lik »indijskega gentlemana«, prijatelja dekličinega pokojnega očeta in njenega odrešitelja. Ta moški je Anglež, ki se je vrnil iz Indije, je bogat, skrivnosten in slabega zdravja. Lik »izgorelega«, iztro-šenega moškega, kije rasno, kulturno in spolno dvomljiv, ker pripada orientalskemu narodu, je značilen produkt nadutega angleškega inpcrialističnega mišljenja. Šele, ko »indijski gentleman« Sari denarno pomaga in ji omogoči spodoben dom v Angliji, tudi sebi povrne angleško moško identiteto in postane človek z imenom in s položajem v angleškem imperiju. Gillian Lathey razmišlja, da je pomanjkanje interesa za učenje in znanje tujih jezikov še vedno velik problem britanskega naroda. Mladinska literatura je prvi začetek otroškega spoznavanja tujih jezikov in kultur, žal pa v angleškem mladinskem slovstvu ne najdemo veliko prevodov, pa tudi odnos do tujih jezikov, kot je predstavljen v raznih romanih za mladino, ni posebej pozitiven, lahko bi rekli, da je omalovažujoč. G. Lathey predstavi nekaj primerov leposlovja, ki odražajo tak negativen odnos. Liki v knjigah, ki učijo tuje jezike (npr. francoske gospodične) so pogosto vir posmeha in šal, učenci, ki nastopajo v raznih šolskih zgodbah, tarnajo, kadar se morajo učiti tujega jezika. V knjigi Roberta Westalla The machinegunners so nemške besede, ki jih avtor uporablja, narobe napisane. V romanu Harry Potter and the goblet of fire nastopa smešna Madame Maxime, ki na šolski zabavi govori fran-cosko-angleško mešanico, kot da je v kakšnem zabavišču. Romana Judith Kerr When Hitler stole pink rabbit in Gaye Hicyilmaz The frozen waterfall pa predstavljata napredek v vrednotenju znanja tujiii jezikov v mladinski literaturi. Obe avtorici na podlagi lastnih izkušenj življenja v tujini poudarjata pomen, ki ga ima znanje jezika države, v katero si prišel, saj to pomeni, da znaš pravilno izraziti svoje misli in se tako v novi družbi bolje znajdeš in vsestransko napreduješ. Carol Strauss Sotiropoulos v svojem eseju obravnava priročnik za vzgojo otrok Marie in Richarda Edgewortha Practical education, 750 strani dolgo delo. namenjeno staršem in vzgojiteljem. Delo je nastalo v 18. stoletju. Oče in hči Edge-worth zagovarjata razumsko vzgojo, ki temelji na premišljenih dejanjih in tehtnih odločitvah brez čustvenih izlivov. Pri vzgoji je pomembno dosledno izvajanja izrečenega, saj neskladja med besedami in mišljenjem slabo vplivajo na otroke. Da bi podkrepila svojo teorijo, je Maria Edgeworth napisala novelo The good French Governess, kjer v obliki leposlovne pripovedi razlaga pravilne pedagoške prijeme. Delo pa ni doseglo svojega namena, saj navzkrižja v zahtevah ideologije in potrebah fikcije sprožata v bralcih številna vprašanja o pravilnosti pristopa. Aci Derganc SLOVENIJO JE OBISKAL TONN TELLEGEN Sredi lanskega decembra se je na nizozemski pesnik in pisatelj Toon Telle-povabilo Veleposlaništva Kraljevine Ni- gen (1941). Njegove nenavadno izvirne, zozcniskc nekaj dni mudil v Ljubljani izjemno duhovite živalske zucnibe. ki jih piše in objavlja že od leta 1984, so prevedene že v 14 jezikov, nad njimi pa se enako navdušujejo tako mladi kot odrasli bralci. Slovenski bralci so jih imeli priložnost spoznati v prevodu Tanje Mla-ker v reviji Ciciban (z ilustracijami Mojce Osojnik) in knjigi Zabava na luni (z ilustracijami Ane Košir), ki je izšla leta 1999 pri Založbi Mladinska knjiga. Na literarnem večeru (v Mini teatru na Ljubljanskem gradu ga je vodila Anita Srebnik, docentka za nizozemski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani) je Telle-gen med drugim razkril, da kljub uspehu, ki gaje doletel, še vedno redno službuje kot zdravnik. Zgodb, v katerih se poleg zdaj že skoraj 200 različnih živali (vsaka živalska vrsta je zastopana le s po enim primerkom, hkrati pa so vse živali enako velike) največkrat pojavljajo še torte in pisma, pa se mu je nabralo že skoraj 400. Tellegenove zgodbe, ki jih preveva brezčasna melanholija, ne ponujajo nobenih odgovorov, samo veliko čudnih vprašanj, vsaka od njih pa priča, da je mogoče še vedno tako rekoč vse, kar je zares pomembno, povedati na poldrugi strani -in to z najpreprostejšimi besedami. Andrej lic VSEBINA RAZPRAVE Rosanda Sajko: Fragmenti o radijski igri (iz dnevnika radijske režiserke)....... 5 Lilijana Burcar: Čari in pasti dekliškega hišnega žanra: pridušeno šepetanje osveščenega mladega bralstva in vztrajno šelestenje tradicionalnih vzorcev ženskosti............................. 22 Darja Lavrenčič Vrabec: Cenzura in druge oblike prepovedovanja knjig ter mladinska književnost...................................... 38 OKO BESEDE 2001 Igor Saksida: Humor v mladinski poeziji..................................................................55 Tone Partljič: »Jako bi nam ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale«......................................................................................................61 Bina Štampe Žmavc: Humomi (na)spregled............................................................65 Borut Gombač: Besede pa v smeh............................................................................68 Slavko Pregl: Spuščanje ladjic sredi neurja ali negotovo razmišljanje o humorju.. 72 Primož Suhodolčan: Pojavne oblike humorja..........................................................76 IBBY NOVICE Mednarodni dan knjig za otroke 2002 ........................................................................79 IBBYAsahi nagrada (Reading Promotion Award 2002)..........................................80 Potujoče razstave »IBBY Honour List 2000«............................................................81 ODMEVI NA DOGODKE Darja Kramberger: Spoštljiva predanost knjigi........................................................83 IN MEMORIAM Marinka Svetina: Eli Peroci - v Spomin (U. febr. 1922 - 18. nov. 2001)............89 Darka Tancer-Kajnih: Astrid Lindgren (14. nov. 1907 - 28. jan. 2002)................92 Marija Lucija Stupica (13. 12. 1950 - 27. 5. 2002) ................................................94 Robert Inhof: Svet iz pajčevine..................................................................................94 POROČILA - OCENE - ZAPISI Tilka Jamnik: Mladinska poezija v Sloveniji v letih 1995-2001 ..........................102 Marjana Kobe: Leksikon slovenskih literarnih junakov........................................110 Marjana Kobe: Novi glasbeni pravljici Janeza Bitenca..........................................114 Aci Derganc: Revija Children's Literature in Education......................................116 Andrej lic: Slovenijo je obiskal Tonn Teilegen........................................................122 CONTENTS ARTICLES Rosanda Sajko: Radio Play Fragments (from a radio director's diary).......... 5 Lilijana Burcar: Lures and Traps of Girls' Domestic Fiction: subdued whisper of conscious young readers and persistent rustle of traditional patterns of womanhood........................... 22 Darja Lavrenčič Vrabec: Censorship and Other Forms of Book Prohibition and Children's Literature ........................... 38 OKO BESEDE 2001 Humour in Children's Literature................................................................................55 IBBY NEWS International Children's Book Day 2002 ..................................................................79 IIBBYAsahi Reading Promotion Award 2002 ..........................................................80 Travelling exhibitions »IBBY Honour List 2000«......................................................81 RESPONSES TO THE EVENTS Darja Kramberger: Respectful dedication to a book (In memory of Bogomil Gerlanc).................................... 83 IN MEMORY OF Marinka Svetina: Ela Peroci (11"' February 1922 - 18"' November 2001) ..........89 Darka Tancer-Kajnih: Astrid Lindgren......................................................................92 Manja Lucija Stupica (13. 12. 1950 - 27. 5. 2002) ................................................94 REVIEWS - REPORTS Tilka Jamnik: Children's poetry in Slovenia in 1995—2001 ..................................102 Marjana Kobe: Lexicon of Slovene literary heroes................................................110 Marjana Kobe: New musical fairy-tales by Janez Bitenc......................................114 Aci Ticiganc: Journal Children's Literature in Education....................................116 Andrej lie: Toon Tellegen in Slovenia......................................................................122 OTROK IN KNJIGA 53 Glavna in odgovorna urednica Darka Tancer-Kajnih Revijo sta ob finančni podpori Ministrstva za kulturo in Mestne občine Maribor založili Mariborska knjižnica in Pedagoška fakulteta Maribor Naklada 700 izvodov Letna naročnina 3000 SIT Cena posamezne številke 1800 SIT Tisk: Dravska tiskarna, Maribor; Računalniška priprava: Grafični Atelje Visočnik Referati z mednarodnega simpozija ISKANJE MITSKEGA V SODOBNI MLADINSKI KNJIŽEVNOSTI, kije bil v počastitev 30-letnice revije Otrok in knjiga 23. in 24. maja 2002, bodo objavljeni v 54. številki revije. Izšla bo septembra 2002. V mesecu novembru bo izšla še 55. številka revije Otrok in knjiga. OmOK IN KNJIGA MARIBOR 2002 LETNIK 29 ŠT. 53 STR. 1-128