Dve smreki.
Spisal /;'E. Gangl
t asli sta na gori dve smreki. Bili sta visoki in vitki in ravni. Med vedno zelenimi vejami je šuštel veter, da sta se vrhova sklanjala drug k drugemu.
nAli naju bodo vedno puslili tu?" vpraša druga drugo. Bilo je jiraa tako lepo na gori! Njiju dom je bila ta gora. Iz njenih tal sta srkali smreki moč življenja. Gledali sta tja v daljo, koder je šumelo globoko ob znožju gore veliko, tajnostno morje, ki se je razlivalo daleč, daleč do brezbrežnosti in se tam stapljalo s sinjostjo veličastnega nebeškega oboka. Gledali sta na drugo stran v dolino, koder so živeli ljudje, delali in trpeli in umirali.
,,Ko bi tu dozeleneli, tu sprhneli in umrli na rodnih tleh!" Prišli so drvarji. Posekali so eno smreko, drugo so pustili. Nova ladja  se je zazibala na morskih valovih.   Na visokem jamboru je plapolala zastava, in ladja je hitela tja daleč, daleč do brezbrežnosti.
Gledala je smreka z gore v daljavo. Zagledaja je sestro, kako hiti po valovih, ponosna in ravna, okičena z vihrajočo zastavo. Ali je videla njo, ki stoji še vedno na domačih tleh? A)i ji je raorda izbrisalo spomin na rodno goro hrepenenje po tujih deželah? Ali je v ponosu na moč in veljavo pozabila sestre, samevajoče na gori?
Prišli so drvarji in posekali drugo smreko. Razrezali so jo v deske in zbili iz njih rakev. Vanjo so položili trpina, ki je zasnul v pokojno, večno spanje.