kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 175 ! GRADEC IN RAZMEJITEV NA ŠTAJERSKEM LETA 1918/19 tone zorn V prikazu dogajanja v času razpada habs- burške monarhije na štajerskem prostoru na- letimo na avstrijski strani večkrat na dolo- čeno nepoznavanje pa tudi nerazumevanje vzrokov takratnega dogajanja. Sem moremo prišteti vrsto zapisov, ki so konec leta 1963 ter v začetku leta 1964 izhajali v graškem listu Südost-Tagesport. V njih najdemo zago- tovilo, da se je štajerski slovenski kmet v av- stroogrski dobi čutil predvsem Štajerca ter kot tak od preloma stoletja dalje prebiral znano nemškutarsko glasilo istega imena (»Štajerc«). Graški list dodaja, da je bil »Šta- jerc« »nemško usmerjen list, pisan v sloven- ščini, ki je ... izhajal na Ptuju in ki so ga vo- dili ,nemški naprednjaki'«. Nadalje beremo, da je tako imenovano »štajercijansko giba- nje« okrog tega lista kmalu postalo pravo ljudsko gibanje. Po mnenju lista so tako med slovenskim štajerskim življem nastali trije sloji prebivalstva. Zgornja dva naj bi pred- stavljali Nemci in Slovenci (pač narodno osveščena slovenska inteligenca), spodnji sloj pa naj bi bili pristaši »štajercijanskega« giba- nja, ki so bili (kot bi mogli razbrati iz lista) vdani »enotni« Štajerski ter tamkajšnjemu nemštvu.* Mimo znanih dejstev zapisi v Südost-Ta- gespot zagotavljajo, da so bili po koncu prve svetovne vojne na takratnih mirovnih poga-, j an j ih Slovenci v primerjavi z avstrijskimi Nemci v vidno boljšem položaju, saj jim je kot odškodnino za Trst in Gorico prvi osnu- tek mirovne pogodbe zagotavljal celo južno Koroško s »čisto nemškimi mesti« Celovec, Beljak in Velikovec, poleg tega pa še Spod- njo Štajersko, skupaj z železnico Špilje— Radgona. List dodaja, da so šle slovenske za- hteve še sevemeje od te črte. Dalje omenja gospodarsko plat »izgube« Spodnje (Sloven- ske) Štajerske ter pravi, da je južni del de- žele v veliki meri oskrboval z živili ostalo Štajersko, poleg tega pa je bil slovenski del dežele veliko prodajno področje za zgornje- štajersko industrijo. Dejstvo, da je Slovenska Štajerska pripadla Jugoslaviji, je po pisanju lista pomenilo »raztrganje dežele« ter »eno najbolj zvijačnih grotesk senžermenskega diktata«, saj je ta na jugu trgal prometni tri- kot, ki ga predstavljajo mesta Celovec (oziro- ma Beljak), Maribor ter Gradec (oz. Bruck/ Mur). Z izločitvijo Maribora iz tega trikota je bila po tej interpretaciji ta »železniška mreža« pretrgana na dveh mestih.^ Na drugem mestu v Südost-Tagespost be- remo, da je bil slovenski kmet na Štajerskem proti »raztrganju dežele«, še zlasti pa se je zavzemal za to, da bi »Dravska dolina ostala pri Avstriji«,^ j 176 i kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 Vendar pa vse, kar vemo o Štajerski v le- tih 1918/1919 zavrača omenjene in podobne trditve ter kaže, da pomenijo podobna stali- šča le zapoznele odmeve štajerskonemške pu- blicistike še zlasti iz dni razpada habsburške monarhije ter let med obema svetovnima voj- nama, v veliki meri pa se naslanjajo tudi na prizadevanja tistih predstavnikov štajerskega političnega življenja pred 1. novembrom 1918 in po njem, ki so skušali na tak ali dru- gačen način ohraniti »enotnost« dežele. I. Kolikor je znano, štajerske oblasti v za- četku niso posvečale majniški deklaraciji (30. maj 1917) tiste pozornosti, kot bi jo ta ne- dvomno zaslužila. Dokumentacija opozarja, da se je to zgodilo šele leta 1918, ko moremo opaziti nasprotovanje deklaracijskemu giba- nju tako na strani oblasti kot tudi štajerskih meščanskih strank. Te so namreč tedaj priče- le na tako imenovanih Volkstagih nastopati proti morebitni odcepitvi slovenskega dela dežele ter s tem združitvi Slovencev v triali- stično, morda pa tudi drugačno Jugoslavijo. Tako naletimo že na prvem graškem Voks- tagu na energično nasprotovanje majniški deklaraciji ob istočasnem zavzemanju za združitev Avstrije z nemškim rajhom (an- šlus). Značilno je, da na neitaterih Volkstagih nemškonacionalne zahteve niso bile tako v ospredju kot na drugih, temveč je bila na njih ob vprašanju prehrane še posebej po- udarjena gospodarska politika.* Robert Hin- teregger, pisec več del o štajerski problema- tiki leta 1918/1919, opozarja, da so nemški Volkstagi odločno prispevali k usmeritvi av- strijske notranje politike k znanemu »nem- škemu kurzu«, ki da je vodil k »dokončni strnitvi narodnostnih front na jugu monarhi- je«.^ Oblasti so sicer sredi leta 1918 skušale preprečiti naraščajoči nemir s prepovedmi zborovanj ter z okrepljeno tiskovno cenzuro, vendar »nemira« niso mogle več preprečiti. Tako je na primer sredi junija 1918 celjsko okrajno glavarstvo poročalo, da vodi razpo- loženje prebivalstva h katastroli. V takratni dokumentaciji tudi že zaslutimo delitev slo- venskega življa na Štajerskem na »nacional- no« slovensko inteligenco ter na kmečkega človeka, ki se ima predvsem za Štajerca, se v vsem podreja štajerskemu nemštvu ter se vseskozi zavzema (v nasprotju s slovenskimi težnjami!) za »enotno« Stajereko. Takratni tisk je tudi jasno opozoril, kaj se skriva za tako delitvijo slovenskega prebival- ^va; vrsta izjav namreč kaže, da je bilo pri tem še zlasti v ospredju nemško prizadevanje po ohranitvi ozemeljskega dostopa do Jadra- na. To vprašanje je bilo tudi tema posamez- nih Volkstagov. Na enem izmed njih v Mürz- zuschlagu so na primer 22. septembra 1918 zahtevali »ohranitev poti (za alpske in sudet- ske Nemce) do Jadrana« ter zahtevo podkre- pili predvsem z gospodarskimi vzroki. Dalje so poudarili »nedotakljivost in nedeljivost... nemških (pač avstrijskih) zveznih dežel v na- sprotju s slovenskimi in italijanskimi (welsch) željami...«. Resolucija je tudi zahtevala uvedbo nemščine kot izključnega >*državnega jezika« ter to zahtevo utemeljevala s »potre- bo, ki jo vojne izkušnje ... naravnost silijo«. Ob zaključku je resolucija še postavila za- htevo po »tesni priključitvi (anšlusu)« avstrij- skih dežel nemškemu rajhu." Slab mesec po resoluciji najdemo v graški Tagespost zago- tovilo, da avstrijski Nemci ne bodo »nikoli in pod nobenimi okoliščinami niti v mislih pri- stali na ločitev slovenskih področij od alp- skih Nemcev«.' List je dalje poudarjal kul- turno nerazvitost Slovencev v primerjavi z alpskim nemštvom. Razlika med sudetskimi Nemci ter Slovenci na Štajerskem m Koro- škem (šlo je za primerjavo čeških in sloven- skih zahtev) naj bi bili tudi različni poselitvi obeh narodnosti, saj so sudetski Nemci vseskozi strnjeno naseljeni, medtem ko na Štajerskem in Koroškem »ni zaključe- nega slovenskega jezikovnega področja« ter imajo tu alpski Nemci v svojih rokah vse večje kraje.8 Na tretjem graškem Volk- stagu v dneh razpada habsurške monar- hije so udeleženci sicer sprejeli na znanje ustanovitev neodvisne češkoslovaške in ju- goslovanske države, vendar pa so istočasno zahtevali svobodo in neodvisnost za nemško Ostmarko (Avstrijo)." Iz drugih virov pa ve- mo, da je bil Gradec tedaj pripravljen odsto- piti nastajajoči Jugoslaviji le del slovenskega ozemlja. Po tem gledanju bi morala vsaj Ma- ribor in Ptuj pripasti nemški Štajerski. Tako je znano, da je 31. oktobra graško vojaško poveljstvo skušalo izpolniti obljubo, po kate- ri naj bi vojska v primeru razpada monarhi- je zasedla obe mostišči v Mariboru in Ptuju.'" Znano je tudi, da je v prihodnjih mesecih nemški štajerski nacionalizem postavil zahte- vo po »naravni« nemškoštajerski meji po ta- ko imenovani »vitanjski črti«.'' Gre za zahte- vo, ki je bila med drugim živa tudi po letu 1920, in kot kaže publikacija Gebiets- und Wirtschaftsfragen der Untersteiermark, Wien 1946, tudi še po drugi svetovni vojni (publi- kacijo je izdala avstrijska državna tiskarna na Dunaju). Po drugi strani pa dostopni viri opozarja- jo, da so se štajerski Nçmci zavedali sflgyen- kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1973 177 • skega značaja južnega dela dežele. To pa jih ni motilo, da ne bi še naprej iz gospodarskih izhodišč (za katerimi je, kot smo videli, še zlasti bila težnja po dostopu do Jadrana) po- gojevali nedeljivost dežele. Tako je v dneh razpada habsburške monarhije dr. Otto Am- brositsch, predsednik južnoštajerskega nem- škega Volksrata, opozarjal na upravičenost slovenskih zahtev do južnega dela dežele. Maribor, Radlje (Marenberg), Celje, Ptuj in Radgono je ob tej priložnosti označil za »na- videzne (nemške) jezikovne otoke« ter pod- črtal, da so ta mesta »kot prometna središča slovenske kmečke okolice nedeljiv del .sloven- skega področja«. Da pa bi omilil to dejstvo, je Ambrositsch opozarjal na mnogo močnejšo davčno in gospodarsko moč 73.000 južnošta- jerskih Nemcev, ki jih je kot enakovreden dejavnik postavil ob rob 400.000 tamkajšnjih Slovencev. V težnji ohraniti nemško prevlado na Slo- venskem Štajerskem je bil predsednik spod- nještajerskega Volksrata pripravljen zagoto- viti Slovencem nekatere narodnostne pravi- ce. Njegov program (pogojen je bil z real- nostjo nastajanja nove jugoslovanske drža- ve) je skušal reševati, kar se je rešiti dalo, vendar z vidno težnjo po ohranitvi doteda- njih nemških pozicij na slovenskem delu de- žele. Najvažnejša točka njegovega programa je bila zagotovitev dvojezičnosti v uradnem poslovanju, po drugi strani pa je program predvideval vrsto pravic južnoštajerskemu nemštvu. Naj jih naštejemo: primerno upošte- vanje Nemcev pri izboru uradnikov, neovi- ran razvoj nemških (?) občin, ohranitev avto- nomije za vsa tri avtonomna mesta Maribor, Ptuj in Celje, nedotakljivost nemških šolskih ustanov, zavarovanje političnih svoboščin (za Nemce) ter poroštvo za neoviran obstoj nem- ških političnih, narodnostnih ter kulturnih ustanov in organizacij, poleg tega pa tudi ne- ovirane možnosti za nemško industrijo, obrt in trgovino. Hitri slovenski vojaški nastop generala Maistra v Mariboru 1. novembra 1918 je se- veda razbil podobne iluzije pa tudi težnjo Gradca po meji, ki bi tekla po dolini reke Drave. Kasnejša zahteva po »vitanjski črti« pa kaže, da je bila težnja po pripadnosti Ma- ribora in Ptuja nemškemu delu dežele le mi- nimalna zahteva vodilnih graških krogov. V avstrijsko-nemški literaturi najdemo tr- ditev, da je treba »izgubo« slovenske Štajer- ske po prvi svetovni vojni pripisati takratne- mu neodločnemu nastopanju Gradca in še posebej Dunaja. Kot nasprotje tega se po- stavlja koroško nemštvo, ki se je tedaj lotilo oboroženega boja za pripadnost slovenskega dela dežele »svobodni in nedelj eni-< (nemški) Koroški. Kot edina vojaška protislovenska (protijugoslovanska) akcija na Štajerskem se v tej povezavi omenja znani, a neuspeli na- pad na Radgono v začetku februarja 1919. Značilno je, da je do tega napada prišlo' po koroškem vzoru.To pa ne pomeni, da ne bi Štajerski nemški nacionalisti pripravljali še druge akcije, vendar so osrednje avstrijske oblasti preprečile in prepovedale nadaljeva- nje oborožnega boja. Vzrokov za co je več. Uspešni slovenski vojaški nastop 1. novem- bra 1918 smo že omenili. K temu moremo na nemškoštajerski strani prišteti strah vodilnih štajerskih krogov pred ^^nevarnostjo nekon- trolirane radikalizacije« štajerskega delavst- va, proces, ki se je pričel kazati še v času pred razpadom habsburške monarhije, bil pa je še zlasti pogojen z naraščajočo lakoto. Vod- stvo štajerske socialne demokracije se je tu- di balo, da bo izgubilo delavstvo iz svojih rok." Vsemu temu se je v dneh razpada mo- narhije pridružil strah pred vračajočimi se vojaki ter pred >>boljševiškim nasiljem«." Ob tem je treba upoštevati, da je bila Štajerska glede prehrane pasivna dežela, vezana na uvoz iz sosednjih dežel ter od 1. novembra tudi iz sosednjih držav (Jugoslavija, Ogrska). Prav to pa je bil eden glavnih vzrokov, da je Gradec nasprotoval takim oboroženim nasto- pom, kakršen je bil že omenjeni napad na Radgono, saj se je zavedal, da bi Jugoslavija v odgovor ustavila izvoz živil v Avstrijo in še posebej na nemško Štajersko, saj bi po- sledica take ustavitve ne bila le večja lako- ta, ampak tudi krepitev revolucionarnosti {»boljševizma«) tamkajšnjega delavstva. To pa seveda ni oviralo vodilnih štajerskih (pa tudi dunajskih) krogov, da ne bi opozar- jali na »neupravičeni jugoslovanski ekspan- zionizem« na obmejnem štajerskem narod- nostnem prostoru. Graški tisk je na primer tamkajšnji Maistrov vojaški nastop označil za »roparske pohode«.'« Po graškem gledanju so Slovenci v tem času neupravičeno zasedli Ma- ribor, Špilje, Velikovec in Grebin j.'' Ob tem naj opozorimo, da je v začetlcu leta 1919 av- strijska vlada (državni svet) sporočila, kate- re sodne okraje, občine in naselja prva re- publika vključuje v svoje državno ozemlje. Na slovenskem in mejnem ozemlju je šlo po tem sporočilu za naslednje sodne okraje: Er- novž (Ehrenhausen), Deutschladsberg, Ivnik (Eibiswald), Fehring, Lipnica (Leibnitz), Ma- renberg, Maribor, Muta, Ptuj, Zgornja Rad- gona, vse občine sodnega okraja Radgona z izjemo Plipic, na Koroškem celotna južna Ko- roška z izjemo občine Jezersko, medtem ko 178 . kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 je Avstrija terjala od Kranjske občino Bela peč (danes v Kanalski dolini).'^ Kljub uspešnemu Maistrovemu nastopu v Mariboru pa Gradec v prihodnjih dneh ven^ darle ni izgubil upanja po določeni ureditvi slovenskoštajerskega vprašanja po svojih že- ljah. Drugače bi zaradi »ureditve zadeve s Slovani (!)« ne ustanovil posebnega likvida- cijskega odbora, v katerega je imenoval nek- danjega deželnega glavarja grofa Attemsa, deželnega glavarja dr. Kaana, njegovega na- mestnika Pongratza ter dotedanjega sloven- skega poslanca dr. Karla Verstovška."' Po drugi strani pa je bil težek gospodarski po- ložaj nemške Štajerske vzrok neposrednega stika med Gradcem in Mariborom. V mislih imamo znani pogovor med generalom Maist- rom in graškim odposlancem polkovnikom Passyjem. Kot je znano, so ob tej priložnosti sklenili pogodbo, ki je določala, da vojaški oddelki generala Maistra brez predjudica za bodočo mejo zasedejo črto z vključno nasled- njimi štajerskimi in koroškimi kraji: Prido- va. Gornja Pukla, Brunsee, Št. Vid ob Voga- vi, Ernovž, Žagaj, Ivnik, Sentpavel, Grebinj, Važenberk, Slov. Šmihel, Krnski grad, Feld- kirchen (Trg), Beljak, Smohor in do črte na deželno mejo. Nemške čete so se imele umak- niti do Wildona. Ozemlje med obema črtama bi bilo posebna nevtralna cona, ki naj prepre- či spopade med jugoslovanskim in nemško- avstrijskim vojaštvom. Nemškoavstrijske ob- lasti so bile po pogodbi dolžne obvestiti ka- terekoli vojaške oddelke na nemškoavstrij- skem ozemlju, da se proti oddelkom genera- la Maistra vzdrže vsake sovražnosti.^" Zna- čilno pa je, da je Gradec že čez dva dni spo- ročil, da je pogodba »brezpredmetna«, ker da je polkovnik Passy ni bil upravičen skleniti. Istočasno sta graška odposlanca, ki sta ob tej priložnosti prišla v Maribor, dovolila sloven- sko zasedbo Špilj, Lučan, Marenberga in Dravograda ter postavitev slovenske častni- ške straže na radgonskem kolodvoru.^' Kako je Gradec sprejel pogodbo Maister- Passy, razberemo iz sočasnega poročila šta- jerskega deželnega glavarja Kaana. Po tem poročilu je Passy obiskal Maribor (spremljal ga je tudi komisar za gospodarstvo dr. Eis- ler), ko se je pokazalo, da gibanje jugoslo- vanske vojske lahko posebej škoduje dovozu hrane iz Ogrske. V nadaljevanju Kaan pravi, da je Passy pri tem pokazal >>kar se da ob- žalovanja vredno pomanjkanje razumeva- nja«. Po Kaanovi interpretaciji je Passy pod- pisal pogodbo prepričan, da gre pri dokumen- tu za »zapis (slovenskih) želja in zahtev« ter za »elaborat, ki ga je predložil general Mai- ster«. Ob podpisu naj bi Passy tudi izjavil,. da ima dokument za predlog, ki ga bo pred- ložil Gradcu v odobritev. Kaan poroča, da je na seji deželne vlade prišlo po predložitvi do- kumenta do izbruha »elementarnega ogorče- nja«. Temu je sledilo takoj.šnje sporočilo ge- neralu Maistru in ljubljanski vladi, da ma- riborski dokument ni veljavna pogodba, am- pak le predlog slovenske strani. Iz poročila je tudi videti, da je mariborska pogodba povzro- čila razburjenje tudi v Celovcu, kjer po Ka- anu tamkajšnji »gospodje niso mogli niti v sanjah misliti, da bi bilo (v pogodbi) postav- ljeno vprašanje Koroške«.^' II. Drugi avstrijski faktor, odločilen za vpra- šanje razmejitve na Slovenskem Štajerskem, je bil Dunaj. Viri in literatura kažejo, da si je v poprevratnih dneh dunajska vlada priza- devala, da ne bi prišlo do oboroženega spo- pada z Jugoslovani. Dostopni podatki kažejo, da je avstrijski tajnik za zunanje zadeve dr. Bauer že 3. novembra 1918 poudaril, da je Dunaj proti vojaškemu posegu na jugu, saj tak poseg po njegovih besedah ne bi bil mugoč ter bi bil enak kršitvi vojaškega premirja. Prav tako je avstrijska vlada 20. novembra ponovno zavrnila prošnjo štajerske deželne vlade, po kateri naj bi sporno štajersko ozem- lje zasedli Italijani. Dalje je videti, da je Du- naj v tem času še pričakoval »kompromis« v jugoslovansko-avstrijski razmejitvi na Šta- jerskem. Že 26. novembra pa imamo Bauer- jevo izjavo, dano na seji avstrijske vlade, po kateri bi bilo napredovanje Slovencev vse tja do Gradca v skladu z dogovorom (o premir- ju). Videti je, da je prišlo do spremembe du- najskih stališč šele v začetku januarja z že omenjenim sporočilom o mejah prve avstrij- ske republike. Ne glede na to pa je Dunaj tudi v prihodnjem obdobju (šlo je še zlasti za avstrijski urad za zunanje zadeve) zaustav- ljal Gradec pred oboroženimi proti jugoslo- vanskimi akcijami (pred »vojaškim odpo- rom«). Tako je ob že omenjenem napadu na Radgono Bauer pozval Kaana, naj z vsemi silami prepreči napad na Jugoslovane, to pa utemeljeval s trenutnim stanjem pogajanj pa tudi s tem, da je na jugoslovanski strani pre- vzel poveljstvo srbski general; tako bi bila po njegovem morebitna vojaška akcija dva- krat nevarna. Dostopna dokumentacija opo- zarja, da je bil med nasprotniki oboroženega napada na Jugoslovane tudi avstrijski državni podsekretar za vojsko Julius Deutsch.-^ Tako ni čudno, da so štajerske oblasti preprečile oboroženo akcijo, ki so jo pripravljali zgor- kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 .1978 179 ! nještajerski študentje iz Gradca, Leobna in Brucka.^^ To pa ne pomeni, da Gradec ni imel načr- tov za vojaško osvojitev prostora, ki so ga zasedli vojaki generala Maistra. Vendar pa so ti načrti spodleteli ob »spravljivem« stališču štajerskih socialnih demokratov, ki se jim ni- so, kot piše R. Hinteregger^» »pridružili le krščanski demokrati, ampak tudi velik del nemških svobodnjakarjev«. Med vzroki, ki so zavrli nameravano vojaško akcijo, omenja Hinteregger protivojno vzdušje med delom južnoštajerskega (obmejnega) prebivalstva, poleg tega pa je v ospredju prehrambeno vprašanje, ki je bilo, kot smo že omenili, po- vezano z oskrbo iz Jugoslavije. Vsemu temu pa se je pridružila še revolucionarnost nem- škoštajerskega delavstva. R. Hinteregger opozarja, da je prišlo v začetku decembra 3 918 do prvih komunističnih »nemirov« na zgornje- štajerskem industrijskem področju. Ti nemi- ri so pomenili oviro »složnemu« protijugoslo- vanskemu nastopu. Dalje omenja, da so tedaj štajerski socialni demokrati bili »brez moči pred vdiranjem komunistične miselnosti v Volkswehr ter v Arbeitshilfskorp (pomožne delavske oddelke)«. Februarja 1919 je nato prišlo do »radikalne« komunistične propa- gande v Gradcu ter celo do resnih spopadov. Seveda pa krajši zapis ne more zaobjeti ce- lotne problematike. Vendar pa je gotovo po- učno opozorilo štajerskega deželnega glavar- ja Kaana, dano dne 30. aprila 1919 v dežel- nem zboru, s katerim je želel orisati doteda- njo štajersko obmejno problematiko. V poro- čilu je med drugim podčrtal, da so po razpa- du habsburške monarhije razmere »onemogo- čile deželni vladi, da bi ponesla sorojakom (Volksgenossen) na zasedenih delih dežele de- jansko pomoč«. »Tako smo se morali — je nadaljeval — z besedo in pismom braniti pred številnimi napadi in nasiljem, pod ka- terim trpi prebivalstvo Spodnje Štajerske«. V nadaljevanju je Kaan zagotavljal, da večina slovenskega prebivalstva, »še zlasti pa v Po- dravju« nikakor ni soglasna z nastopanjem »njihove« (slovenske) vlade proti vsemu, kar je nemško, ker da vidi v tem »težko ogroža- nje svojih gospodarskih interesov«. Kaan je dalje podčrtal nujnost izvedbe plebiscita na spornem ozemlju, ali, kot je dejal, »na zase- denih območjih Spodnje Štajerske«. Dalje je menil, da bi se na plebiscitu ob Nemcih »tudi večji del domačega slovenskega kmečkega prebivalstva« izrekel proti »ločitvi tega dela dežele, ki zemljepisno in gospodarsko pripa- da« domovini (= nemški Štajerski). Zatem je nadaljeval, da se deželna vlada najenergične- je zavzema za udeležbo »zastopnika zasede- nega dela dežele« na mirovnih pogajanjih v Parizu'-« (kot je znano, je postal član avstrij- ske delegacije na mirovnih pogajanjih znani radgonski nemški nacionalec dr. Franz Kam- niker). Dalje je značilno, da je predstavnik štajerskih socialnih demokratov med debato o predlogu mirovne pogodbe označil jugoslo- vansko zasedbo »ogroženega dela« štajerske za »imperialistično osvajalsko nasladnost (ju- goslovanskega) vladajočega razreda«. Na seji deželnega zbora 13. junija 1919 pa je namestnik deželnega glavarja Ahr er me- nil, da pomeni osnutek mirovne pogodbe »za- tajitev programa pravice do samoodločbe na- rodov« ter kot tak pomeni »nasilje nad več kot 80.000 Nemci, ki naj pridejo pod tuje (ju- goslovansko) gospostvo«. Po njegovem bi po- menila »izguba nadaljnjih nemških področij uspešen udarec s pestjo v obličje pravice«. S priključitvijo Jugoslaviji bi po Ahrejevi tr- ditvi 80.000 Nemcev prišlo v »jugoslovansko ujetništvo«, ter bi bili s tem »oropani svoje narodnosti (!), predvsem pa odtrgani od do- movine«. Zanimiva je dalje Ahrerjeva izjava, da bodo s tem spodnještajerski Nemci »oro- pani pravic ter posesti, kakršne zgodovina doslej še ne pozna«. Dodal je še, da zloglasna Napoleonova kabinetna ter narodnostna po- litika ni šla tako daleč ...«. S tem pa Nemci ne bodo izgubili le cvetoča mesta Celje, Ma- ribor, Radgono in Ptuj, ampak tudi vodilni spodnještajerski potencial, nato pa zagotovil, da nemški Spodnještajerci ne bodo nikoli prostovoljno postali jugoslovanski državlja- ni.2' Na isti seji je deželni zbor sprejel protest proti določilu načrta mirovne pogodbe o iz- ročitvi »nemških Štajercev nadvladi tujega naroda«, »odtrganja širnih delov nemških de- žel ter (nemških) cvetočih mest in trgov nem- škemu narodu« (protest se je očitno dotikal tudi sudetskega vprašanja). Deželni zbor je dalje pozval avstrijski državni urad za zuna- nje zadeve, da o protestu obvesti avstrijsko delegacijo na mirovni konferenci in zavezni- ške ter nevtralne države. Ob koncu pa je pro- test predlagal izvedbo plebiscita na »spornem delu nemške dežele« (obmejnem štajerskem prostoru). Po pozivu bi plebiscit vodila in nadzorovala nevtralna komisija.'^^ Za kasnejše nemškoštajerske poglede na slovensko vprašanje je vsekakor poučen za- pis graške Tagespost konec leta 1920. List je pisal, da tako »kot mora Nemška Tirolska pripasti domovini«, mora Štajerska dobiti na- ravno razmejitev na jugu«; taka razmejitev bi bila pogoj za mirno življenje »s sosedi« (Jugoslovani). K temu list dodaja, da »narav- na meja« med obema deloma Štajerske teče 180 I kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 južno od Pohorja, in sicer »v nadaljevanju Karavank« od Uršlje gore preko Vitanja ter slovenjekonjiških hribov, kjer »najde narav- no povezavo« z Bočem in Donačko goro. Za ta del »naravne meje^-c list piše, da to hribov- je sicer ni tako izrazito kot Karavanke, ven- dar pa kljub temu predstavlja »ostro narav- no mejo ter istočasno razvodje«, ki loči »vod- ne izvire Drave od reke Save«. List zagotav- lja, da je ta meja »s Ptujskega polja ali še bolje s pohorskih strmin« jasno vidna na ob- zorju. Po zagotavljanju Tagespost živi sever- no od te meje, na Dravskem polju, »z Nemci močno pomešano Nemcem prijazno prebival- stvo, ki ne hrepeni po ničemer drugem, kot po dnevu, ko bo združeno s staro štajersko domovino« (Stammland). V uvodniku tudi be- remo, da mora »tako kot Koroška in Tirol- ska tudi štajersko Podravje vedno znova za- htevati svobodno samoodločbo ter združitev z domovino«.-' III. Poučen dokument nemškonacionalnih šta- jerskih pogledov pa je tudi spomenica o mej- nem vprašanju, ki jo je v okviru avstrijske delegacije na mirovni konferenci pripravil že omenjeni dr. Kamniker. Spomenica uvo- doma opozarja, da sklep velesil o določitvi avstrijsko-jugoslovanske meje na Muri ter pripadnost Maribora Jugoslaviji ne more »za- dovoljiti Štajerske (!)«. Tudi dejstvo, da je bil prav tedaj sprejet sklep o pripadnosti Radgone Nemški Avstriji, ni zadovoljil Kam- niker j a, saj se je v spomenici zavzemal ne le za pripadnost Apaške kotline Avstriji, ampak tudi tistega dela Radgone, ki leži na desnem bregu Mure (šlo je za radgonsko predmestje Gris ter za Gornjo Radgono). Kamniker do- daja, da je z Apaško kotlino »znova žrtvova- no 9000 Nemcev Jugoslaviji«. Ko spomenica govori o dolini reke Drave ter o Mariboru (»Mariborski kotlini«), skuša poudariti tedanji nemški živelj s trditvijo, da tu »enako kot na Koroškem živijo Nemci ter (tako imenovani) Vendi (Wenden)«. Spome- nica tudi trdi, da imajo tamkajšnja mesta s priključenimi naselji 90 "/o delež nemškega prebivalstva, medtem ko na podeželju bivajo drug ob drugem Nemci in »Vendi«. O zadnjih Kamniker pravi, da se čutijo predvsem »Šta- jerce« ter se kot taki »bistveno ločijo od kranjskih Slovencev«. Da bi Kamniker še bolj podkrepil svoje trditve, navaja, da vse- buje »vendska« govorica vrsto nemških izpo- sojenk, kot plug (iz nem. Pflug), škarje (Schere), gvir (Gewir) itn. Pravi, da je »za Vende« beseda Kranjec žaljivka. Nadalje trdi. da v narodnostnem ter v gospodarsko-politič- nem smislu sestavljajo Dravska dolina, sred- nja Štajerska ter Gradec celoto. Poleg tega pa se je Maribor skupaj s številnimi občina- ^ mi oktobra 1918 izrekel za Nemško Avstrijo. Glede doline reke Mure Kamniker zagotav- lja, da zemljepisno spada k srednještajerski ravnini, v etničnem smislu pa da je del str- njenega nemškega jezikovnega prostora. Tu živi 9763 Nemcev (75 Vo vseh prebivalcev) ter 3482 Slovencev (25 "/o). Z gospodarsko- političnega stališča bi po spomenici »raztrga- nje« tega prostora imelo za posledico veliko gospodarsko škodo, saj tečejo vse prometne vezi med Cmurekom in Radgono po bregovih reke Mure. Dalje poudarja pomen proge Špi- Ije—Radgona za tamkajšnji prostor. Nato se sklicuje na v letih pred prvo svetovno vojno opravljeno regulacijo reke Mure ter pri tem omenja škodo, ki bi jo imela za posledico pri- padnost bregov te reke dvema različnima dr- žavama. Posebno mesto je v spomenici posvečeno »volji« tamkajšnjega prebivalstva. Tu izve- mo, da se je že oktobra 1918 celoten radgon- ski okraj izrekel za Nemško Avstrijo. Zatem spomenica omenja februarski napad na Rad- gono ter ga označuje za upor kmetov Murske doline (proti jugoslovanski zasedbi). Dalje omenja »poskusno glasovanje«, na katerem so se poleti 1919 vse »občine, tudi tiste z vend- skimi manjšinami« izrekle za Nemško Avst- rijo. — (Da je pri glasovanju šlo za enotno akcijo, priča podatek, da je 18 tamkajšnjih občin 19. junija 1919 poslalo v Pariz brzojav- ke z enako vsebino — op.)^'' OPOMBE 1. Gl. Südost Tagespost, 28. december 1963, št. 299. — 2. Prav tam, 11. januar 1964, št. 8. — 3. Prav tam, 4. januar 1964, št. 3. — 4. Prim. Ro- bert Hinteregger, Die Steiermark 1918/19 (tipko- pisna disertacija fil. fak. graške univerze iz leta 1971). — 5. Isti, Abwehrmassnahmen an der un- tersteierischen Grenze 1918/19. Zeitschrift des Historischen Vereins für Steiermark, Graz 1975, 218 (v nad. Abwehrmassnahmen). — 6. Tages- post, 23. september 1918, št. 261. — 7. Prav tam, 17. oktober 1918, št. 285. — 8. Prav tam. — 9. Grazer Zeitung, 29. oktober 1918, št. 248. — 10. Sigismund Knaus, Freiheitskämpfe in Deutsch- österreich, zv. 2, Berlin 1942, 71, Abwehrmass- nahmen, 221. — 11. Gl. takratni tisk. — 12. Ambroßitschev zapis z dne 24. in 26. oktobra 1918. Gl. cit dis. R. Hintereggerja. — IS. O napadu nai Radgono 4. / februar- ja 19191 imamo vrsto zapisov. Iz zadnje- ga časa naj omenimo spomine branilca Radgone kronika časopis za slovensko krajevno zgodovino 26 1978 181 Benedikta Zeilhoferja, ki so izšli v listu 7 dni, Maribor, 16. marca 1978, št. 11. — 14. Robert Hinteregger, Graz zwischen Wohlfahrtsaus- schusses und Räterschaft. Historisches Jahrbuch der Stadt Graz, 1975, zv. 7/8, 213—239. — 15. Grazer Tagblatt, 20. oktober 1918 (po opozorilu R. Himtereggerja). — 16. Tagespost, 1. december 1918, št. 330. — 17. Prav tam. — 18. Wiener Zei- tung, 5. januar 1919, št. 4. — 19. Prim. Arbeiter- wille, 7. november 1918, št. 304. — 20. Pogodbo objavlja v originalu Lojze Ude v knjigi Boj za severno slovensko mejo 1918—1919, Maribor 1977, 85-87. — 21. Prav tam, 85—87. — 22. Tage- spost, 4. december 1918, št. 333. — 23. Abwehr- j massnahmen, 222—226. — 24. Prim. Tagespost, 28. maj 1919, št. 148. — 25. Prav tam. — 26. Gra- zer Zeltung, 3. maj 1919, št. 100. — 27. Tagespost, j 13. junij 1919, št. 161. — 28. Grazer Zeitung, 14. ! junij 1919, št. 134. — 29. Tagespost, 17. december - 1920, št. 347. — 30. Prav tam, 2. september 1919, ¦ št. 242.