Didakta/ Didakta/21 21 med teorijo in prakso Profesionalni in osebnostni razvoj vzgojitelja – pot do dviga kakovosti vzgojno- izobraževalnega dela Anka Ašenberger, vzgojiteljica Vrtca občine Žalec, enota Trje V članku želim približati pomen prepoznavanja in ozaveščanja kompetenc vzgojitelja vzornika ter predstaviti lastno pot profesionalne in osebnostne rasti. Ključne besede Razvoj kompetenc v povezavi s kakovostjo, strokovna rast , trajnostni razvoj. UVOD »Skoraj vsi strokovnjaki za predšolsko vzgojo se stri- njajo, da je vzgojiteljičina vloga osrednjega pomena za učinkovitost programa predšolske vzgoje.« (Bahovec, Ko- delja, 1996, str. 64). Bogate izkušnje, ki sem jih pridobila ob vodenju oddelkov različnih starostnih skupin, so mi v veliko pomoč. Ko se večkrat ozrem na prehojeno pot lastnega strokovnega in osebnostnega razvoja, ugotavljam, da sem v tem času pridobila mnogo znanja in razvila spo- sobnosti za prepoznavanje lastne vloge in izboljševanje prakse v vzgojno izobraževalnem procesu. Ugotavljam, da sem imela v okviru zavoda ves čas do- volj možnosti za dodatno strokovno izobraževanje, dovolj spodbud in izzivajočih dejavnosti, v katere sem se imela možnost vključiti. Potrebni so bili koraki, da sem bolj po- gumno in s pozitivno naravnanostjo prevzela vodenje akti- va ali kakšne delavnice. Šele sedaj vem, da je potreben čas, proces, ki te vodi do spoznanja, da šele s prevzemanjem odgovornosti začneš odkrivati svoje prednosti in slabosti. Dodatna strokovna izobraževanja z novimi pristopi in metodami dela so mi bila v spodbudo in pomoč pri širjenju lastne razgledanosti, radovednosti, kritičnega razmišljanja in odpravljanja predsodkov. Čeprav nimam višjega strokovnega naziva, sem v devetindvajsetih letih, z aktivnim sodelovanjem na strokovnih izobraževanjih dobila odgovore, kako izboljšati lastno prakso in širiti av- tonomijo vzgojitelja. Pridobila sem znanje in sposobnosti za bolj poglobljeno razmišljanje o poučevanju, uporabi strokovnega znanja v odnosih z otroki, starši in sodelavci na nivoju enot in celotnega zavoda. Pridobljeno znanje poskušam uporabljati v različnih situacijah, mnogo lažje sprejemam odločitve in kritično razmišljam o svoji pra- ksi. Zavedam se, da moram izhajati iz otrokovih pravic in slediti smernicam, ki po ugotovitvah Eve D. Bahovec in Zdenka Kodelja (1993) vodijo k spremembam v naših vrtcih. Zato sem v zadnjem času namenila več pozornosti prav iskanju strokovne širine. Kot navaja mag. Betka Vrbovšek v uvodniku revije Vzgojiteljica, se moramo nenehno zavedati, da otroci z odraščanjem v življenje odnašajo vtise lepega in spodbu- dnega ali pa grdega in nespodbudnega okolja in odnosov. Vsak strokovni delavec je na dobri poti profesionalne- ga razvoja takrat, ko začne zaznavati reakcije otrok in se zavedati odkod izvirajo (Vonta, 2005). Prepričana sem, da smo pridobili dovolj znanja za strokoven pristop k vrednotenju svojega dela, težko pa si priznamo napake v določenem ravnanju ali celo nočemo o njih razmišljati, če se hkrati ne zavedamo vpliva subjek- tivnih teorij. Zato sem si sama izdelala svojstveno 22/ 22/Didakta Didakta med teorijo in prakso implicitno teorijo o otrokovem odraščanju, odnosih, reševanju problemov, ki jo še izpopolnjujem. To mi po- maga, da lažje sprejemam dodatne zadolžitve, sem bolj pozitivno naravnana pri delu, problem sprejemam kot izziv in priložnost za učenje. Novejša znanja, ki jih pridobivamo z aktivnim vključe- vanjem v študijske skupine, spremljanja ter predstavitve lastnih prispevkov uspešne prakse na posvetih in aktivno sodelovanje na strokovnih aktivih, nam pomagajo ozave- ščati spoznanja o vidikih razvoja predšolskega otroka in njegovih kompetenc. Vzgojiteljice in vzgojitelji moramo z veliko mero občutljivosti slediti potrebam otrok, staršev, slediti razvoju vsakega otroka ter v vzgojno-izobraževalni proces vključevati nove metode dela in nove pristope. MOŽNOSTI LASTNEGA UČENJA Ob ciljno naravnanem skupnem načrtovanju in upošte- vanju razvojno procesnega vidika ter dobri organizaciji in izvedbi vzgojnega dela se vsakodnevno učimo tudi sami. »Le avtonomen vzgojitelj lahko vzgaja avtonomnega otroka. Eden pomembnih kazalnikov kakovosti v vrtcih pa predstavlja odzivnost vrtcev na potrebe staršev« (Krofl ič, 005, str. 1). Raziskovalne naloge ali projekti, ki jih izvajamo v oddelkih, zahtevajo mnogo dodatnega dela in dobre vo- lje. T udi sama sem ob izvajanju lastne raziskovalne naloge z naslovom »Pomen ozaveščanja gospodarnega ravnanja z odpadki v gospodinjstvu « pridobila nova znanja in raz- lične spretnosti za poglabljanje tem. Otroci so se učili s svojim delom, razvijali ustvarjalne dejavnosti, bili aktivni pri iskanju podatkov, reševanju problemov, poskušanju, analiziranju, postavljanju domnev in imeli možnost soo- dločanja, preverjanja znanja in predstavljanja rezultatov. S sodelavko v oddelku sva ves čas namenjali posebno po- zornost lastni vlogi v otrokovi igri in njegovem raziskova- nju. Marjanovič Umek in Zupančič (2001) po E.Wood in J. Attfi eld (1996) poudarjata, da so za kakovostno igro v vrtcu potrebni ustrezni pogoji, ki jih uspešno zagotavlja le visoko usposobljena vzgojiteljica. Pri takšnem načinu dela ne gre brez upoštevanja vseh elementov uspešne prakse ter zaupnega sodelovanja otrok in odraslih. Tako se ti zgodi, da začneš tudi sam razmišljati poglobljeno, vprašanja in problemi postajajo izziv, svoje želje, da jih uspešno rešiš, pa prenašaš na otroke. Povratne informacije s strani staršev so vselej spodbudne. Ugotavljajo, da otroci na ta način pridobivajo bogate življenjske izkušnje. Sam pa ob vodenju izvedbenih dejavnosti postajaš bolj odprt in dovzeten za nove poglede. Izkušnje so nam postale del učenja, v okviru akcije pa smo se pridružili osnovni šoli Trje pri ločenem zbiranju odpadnega papirja, baterij in kartuš. Katerim kazalnikom obvladovanja lastnih kompetenc namenjam največ pozornosti? Zavedam se, da moram biti v vsakem trenutku dobra opazovalka, poslušalka in usmerjevalka. Skrbim, da se moje obzorje znanja širi, saj se s tem bolj pravilno od- ločam. Sproti ugotavljam, kaj mi povzroča težave ali me ovira na poti strokovne in osebnostne rasti. Mnoge stare vzorce vedenja pod vplivom stališč, navad, sem zamenjala z dobrimi in mi prinašajo več zadovoljstva. Iščem različne vire informacij za vsakodnevno kritično vrednotenje svo- jega dela. Pri komunikaciji z otroki, starši ali sodelavci iz- ražam spoštovanje, razumevanje, podpiranje, sprejemanje. Učim se spoštovati svobodo in avtonomijo drugih in ob tem spoznavam sebe. Poskušam razmišljati poglobljeno in več časa namenjati učinkovitim dejavnostim ter novejšim pristopom učenja, ki omogoča dovolj eksperimentiranja in raziskovanja. Razvijam pozitivno naravnanost do dela, odnosov in problemov, ki jih želim bolje spoznati in začeti reševati, četudi so širše narave. Učim se biti dosledna do sebe, tako pa lažje obvladujem strah in razvijam pozitiven odnos do avtoritete. S tem ko se nenehno učim, razvijam večjo samostojnost in samovrednotenje. Z dodatnim strokovnim izobraževanjem in samoizo- braževanjem razvijam kompetence za kakovostno učenje. Kot mentor poskušam prenašati lastno znanje na mlajše in se ob tem učim kakovostne refl eksije. Učim se spoštovati lastne ter vrednote drugih, delati etično dobro in veliko in tako postajam bolj zadovoljna. Kurikulum kot nacionalni dokument mi omogoča na izvedbeni ravni dovolj lastne avtonomije, da s sodelavko v tandemu nudiva otrokom dovolj pestrih dejavnosti s sodobnimi oblikami in metodami dela. Kritiko poskušam sprejemati kot možnost učenja. Razvoj lastnih kompetenc mi pomaga, da lažje odčita- vam potrebe otrok, jim nudim pomoč in podporo, ali pa se umaknem, ko me ne potrebujejo. Zavedam se, da se otrok uči s posnemanjem in vzgle- dom. Iskrena komunikacija odraslih, ki temelji na med- sebojnem podpiranju, razumevanju in sprejemanju, mu zagotavlja varnost in toplino. Vesela sem, da mi je uspelo pomembne ugotovitve in smernice strokovnjakov ozave- stiti in ponotranjiti ter me odslej bolj varno vodijo na poti profesionalnega razvoja. ZAKLJUČEK V em, da me na poti vseživljenjskega učenja čakajo mno- ge zanimive ugotovitve in izzivi. Sodoben čas postavlja pred vse strokovne delavce mnoge nove zahteve. Potrebno je razvijanje kompetenc za razvojno procesno načrtovanje, učinkovito poučeva- nje ter razvijanje kompetenc za profesionalni razvoj in sodelovanje. V prihodnosti želim pri sebi razvijati pogum za iz- Didakta/ Didakta/23 23 med teorijo in prakso ražanje in strokovno utemeljevanje lastnih pogledov in ugotovitev, v zvezi s prakso, reševanjem problemov ter vzpostavljanjem dobrih odnosov. S pridobljenim stro- kovnim znanjem in sposobnostmi pa morda vplivati na izboljšave na področju vzgojno-izobraževalnega dela. Zato se zahvaljujem vsem, ki ste in še spodbujate ter podpirate našo strokovno rast in osebnostni razvoj. Literatura: 1. Bahovec, E. (1999). Kurikulum za vrtce. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport. 2. Bahovec, E. (1996). Vrtci za današnji čas. Ljubljana: Center za kulturološke raziskave pri Pedagoškem inštitutu. 3. Krofl ič, R. (2005). Strokovna avtonomija vzgojiteljica. Ljubljana: Skupnost vrtcev Slovenije. 4. Marjanovič Umek, L. , Zupančič, M (2001). Psihologija otroške igre: od rojstva do vstopa v šolo .Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 5. Vonta, T. (2005). Profesionalni razvoj vzgojiteljice v funkciji njene avtono- mnosti. Ljubljana: Skupnost vrtcev Slovenije. 6. Verbovšek, B. (2007). Uvodnik. Vzgojiteljica (3), str. 3. Dušan Merc: Resni čnostna predstava in utopija Za vsako družbo je pomembno, da probleme vzgoje in izobraževanja vedno znova premišlja in osmišlja, da se neprestano sprašuje o ciljih delovanja njenih vzgojno- izobraževalnih ustanov, zakonodaje, ki jih defi nira, in o vprašanjih svobode vsakega posameznika. V šestih esejih pod skupnim naslovom RESNI ČNOSTNA PREDSTAVA IN UTOPIJA (eseji o pedagogiki) se avtor ukvarja s problemi odnosov med državo in šolo, med starši in šolo ter med u čenci. Avtor pokaže na pogosto težavna in paradoksalna razmerja med otroki in drža- vo, med u čitelji in državo oziroma oblastjo. Vprašanja o pravici države, da kreira vzgojo otrok, pra- vici staršev, da posegajo v vzgojo in v odnos države do otrok, ter vprašanja o uspešnosti vzgoje in izobra- ževanja, so bistvo pri čujo čih esejev. Poleg nepresta- nega spraševanja in realitviziranja pomena vzgoje in izobraževanja, je iz teh esejev jasno vidno, da je svet brez vzgoje, v katerem živimo, še bolj brezupen. Poleg avtorjevega rahlega in neprikritega posmeha šoli je jasno tudi, da samo javna šola lahko zagotavlja relativ- no svobodo vsem, ki se je dotikajo: staršem in seveda u čencem. Kljub mnogim težavam in skepsi je za avtorja esejev javna šola še vedno najbolj zdrava oblika šolanja otrok oziroma mladih državljanov. V vseh šestih esejih je vidno, da avtor verjame v u čenca in da problematizira vlogo ideologije, države in u či- telja, medijev in vzgojnih na čel šole in staršev. V časih nekoliko trpka ironija in tudi neprikrita radost zaradi razvrednotenja in razgaljanja nekaterih na videz po- membnih in nespremenljivih temeljev vzgoje in izobra- ževanja naredi eseje berljive in zabavne.