gotovini Poštnina plačana Ljubljana, četrtek 28. februarja 1938 Ceaia 1*- Leto III I Uredništvo in uprava: Ljubljana, Novi trg št. 4/11 m Štev. 3 Naročnina: letno Din 24' polletno „ 12' četrtletno „ 6- za inozemstvo letno „ 36-Izhaja vsak drugi četrtek GLASILO JUGOSLOVANSKEGA LJUPSKEGA GiBAMJA ZBOB Dimitrije Ljotič: Trije pogoji Cim bolj razmišljaš o državi —^ in človek je primoran o njej vedno več razmišljati, ker postaja vsak dan bolj važna, pa tudi vedno bolj izpostavljena nevarnostim, — tein bolj prihajaš do prepričanja, da so neki pogoji, ki jih mora izpolniti vsaka oblika vladavine in vsak režim, pa naj se imenuje kakorkoli, če želi, da uspe pri svojem delu. Ze tu in tam smo pisali in govorili o tem, tukaj pa hočemo še posebej poudariti te pogoje v celoti. Danes je to še posebno važno, da to Pomislimo, ko se nahaja ves svet očividno Dred strašnimi dogodki, prav kakor pred razodetjem. Samo tistim državam, katerih državniki bodo izpolnili te pogoje, se bo Posrečilo, da bodo svoje narode najbolj obvarovali strahovitega viharja, oziroma, da jih bodo pripeljali skozenj z najmanjšo škodo. Prvi pogoj: »Tisti, ki vodijo državne Posle, naj pozabijo na svoje lastne,« je zaklical Dubrovnik svojim upravnikom ter ie dal zato vklesati te besede nad vhod v Knežev dvorec. Krajše in lepše res ni mogoče povedati, kakor je to povedano! Kdor tega posvetila ne spoštuje, temu ne pomagajo nobeni zakoni, pa naj jih bo ne vem koliko. Ce ga pa spoštuje in to celo brez vsakega drugega zakona, bo pa storil dobi o svojemu narodu in državi. V zgodovini ni nobenega slučaja, da bi bilo lahko dobro na svetu, ne da bi se izpolnjeval ta pogoj. Zato zahteva Zbor, da bodi na čelu Hmelaku in Petelinšku. Razprava po tej obtožnici bo P^ okrožnim sodiščem v Ljubljani dne 15. marca ob 8.45 uri v razpravni dvorani št. 79. Vstop vsem prost. Demagogija in ljudsko Steli® Demagogija je sicer zadeva, brez katere demokracija posebno v Jugoslaviji, nikakor ne more naprej, pa je zato tudi stalna in zvesta spremljevalka vseh naših strank in strančic. Vendar pa bi jo po našern skromnem mnenju le mogli pogrešati vsaj naši stanovsko-strokovni listi, ki je vendar ne rabijo za strankarske namene, oziroma je normalno vsaj ne bi mogli rabiti. Zato je nek tak ljubljanski list prav storil, ko je dne 14. t. m. pritrjeval »Privred-nemu pregledu«, ki med drugim piše: »Demagogija, ki tudi sicer povzroča v vsem našem javnem življenju, zlasti pa gospodarskem življenju, toliko škode, je vzrok, da se o trgovski panogi ne vodijo vsaj v tej meri računi kakor o ostalih. Resnici na ljubo pa je. treba tudi konstatšrati, da so svojih težkoč v neki meri krivi tudi trgovci sami, ker niso niti sami vedno na jasnem, od kje izvirajo njih nadloge. Nezadostno razvita stanovska zavest namreč dostikrat ponehuje pod strankarsko političnimi vpli- vi — na škodo trgovcev!« Vendar pa se tisti ljubljanski list niti sam ne drži dosledno gornjih besed, katerim sicer brez ugovora pritrjuje! Sedaj že v drugič (28. I. in 7. 11.) namreč ponavlja trditev, ki prav sumljivo diši po demagogiji, ki je pa celo kot demagoška trditev le malce predebela. Iz obeh uvodnikov tega lista namreč izvemo nek čisto poseben, doslej res neznan, pač pa tudi sedaj precej za lase privlečen vzrok najmanjšega prirastka prebivalstva v Sloveniji. Vzrok malega prirastka za njega naenkrat ni padec porodov zaradi bele kuge in umrljvosti otrok! Po uradnih podatkih umrje v Sloveniji 40C0 dojenčkov letno, vsak 23. otrok je mrtvorojen, na Štajerskem pa je vrh tega še vsak tretji otrok nezakonski (umrljivost nezakonskih otrok je mnogo večja kot pa zakonskih), vendar pa to vse skupaj ni za uvodnikarja nič! Kje neki! Mi si seveda domišljujemo, da je pri nas higiena na neki tako strašansko visoki stopnji, da ta z malo umrljivostjo kar kompenzira belo kugo. Saj mi smo vendar strašno civilizirani in kulturni! Povsod po vaseh smo že preskrbljeni z zdravo pitno vodo, povsod so naša stranišča, greznice in gnojne jame v najlepšem redu, okna po hišah visoka in široka, sobe prostorne, na vsaki kmetski postelji leži samo po en človek, otroci posebej, kuhinje po kmetih so sijajne, zraka in svetlobe kolikor hočeš, prahrane nič koliko, zdravniška pomoč vsakemu pri roki. Skratka, žive'* slovenska kultura in civilizacija, posebno na Dolenjskem, v Suhi in Beli Krajini! Iti zaverovan v slovensko kulturo napiše uvodnikar v omenjenem listu čisto na pamet, da je umrljivost otrok v Slov^' niji najmanjša! Mi nasprotno pa vemo, da je ravno pri nas katastrofalna in največja-Kajti pri populacijskem računu ne pome111 na 2 km- od 100 otrok 5 mrtvih isto kot na 2 kur od 145 otrok 8 mrtvih, ker ostane v prvem primeru 95 otrok, v drugem pa n:[ enakem prostoru celih 137 otrok živih• -Populacijski račun pač ni obrestni račm'* temveč nekaj čisto drugega! Kar se bele kuge tiče je res. kakor trd1 ta list, da ta še vse drugače razsaja v Vojvodini kot v Sloveniji. In, če je po priznanju samega tega lista kljub temu tam Pr!' rastek prebivalstva večji kot v Slove11'51, potem je to pač najboljši dokaz, da je ša gornja trditev glede umrljivosti abs°' lutno točna! Bolezni in umrljivost so vsekakor tud indikator gospodarskih in socialnih razmer, vendar nikakor ne v tem smislu, k®' kor bi to ta list hotel. Administracija > fiskus nista imela pri tem še nikdar odl° čujoče vloge! Mnenje, ki vidi v slabi adm1^ nistraciji vir socialnega zla, žigosa g. ljanec v svojem članku »Dve razdobji šizma na Slovenskem« v 1.—2. letošnji št® vilki »Sodobnosti«, kot »površno mnenS povprečnega maiotneščana«, ali kakor pr*1 vimo mi »purgarja«. Če bi ta dva činitelja res igrala glaVl!a vlogo, potem se ne bi moglo zgoditi, d imajo n. pr. na Hrvaškem, samemu Za^ grebu pred nosom, okrog Bjelovara, privnice in Križevcev Čehoslovaki in Ne1*!' ci lepe hiše, snažna dvorišča ter zdrav raščaj, njih neposredni sosedje Hrvati isti vasi pa podrtije z gnojem na dvorih ^ pred njimi, naraščaj pa tuberkulozen in tra homatičen! # Vsi ti Hrvati in Nehrvati žive v isti v si, pod enakimi pogoji, pod isto adm511 . stracijo in fiskusom, pa je vendar med nji taka ogromna razlika, ki mora že ob pr^ pogledu pasti v oko vsakemu, kdor * z odprtimi očmi po svetu, pa ni stran . sko zaslepljen. To potrjujejo tudi lir‘‘ , podatki rekrutne komisije, ki vidi ta nia ščaj znotraj in zunaj brez strankarski« očal. a v Slišimo, da ima naš higienski z»v Ljubljani letos lep namen asanirati ' sko vas pri Metliki, da bi tako dal kranjcem pobudo, da po njej sami asam-rajo tudi ostale vasi. Toda z ozirom na žalostne prej omenjene skušnje zelo dvomimo, da bi zavod dosegel svoj optimistični končni smoter. Manjka namreč nekaj di tistega! Manjka tisto, kar že davno majo^ posebno Nemci, kljub naši administraciji m fiskusu! Vse kar je nemškega se je namreč čisto nesebično vrglo na deio za svojega človeka. Kulturna in gospodarska «ru-štva, cerkev in šola. Vsi so mu govorili o asanaciji njegovega doma, o potrebi zdravja, higiene, telesne vzgoje, morale, o škodljivosti alkohola, o amelioraciji zemljišča, o narodnem ponosu, ki naj se izraža v prea-njačenju ravno v vseh teh ozirih! Nam pa vsega tega manjka, manjka nam ustvarjajočega navdušenja, ponosa, katerega nam ne more dati niti purgarija niti stranke! Nemški kmet iz teh krajev mi je nekoč prav obzirno priznal, da je videl že mnogo hrvaških gospodarjev, ki so odhajali iz njegove vasi, da pa še eden ni pred odhodom spravljal svoje stvari v kovčege... To je torej tisti bridka resnica! Selijo se Hrvati, selijo se Slovenci! Ne selijo se pa z istega prostora niti Čehosiovaki niti Nemci! Njim ne škodujeta niti administracija niti iiskus! Mi slepci pa iščemo krivce izven nas, ker nočemo biti sami krivi! Nam je vsega kriv Balkan, ker smo sami taka strašanska Evropa, da nas od nje kar hudič jemlje. Od domišljavosti kar piskamo! Tujec vzljubi našo zemljo, mi, ki smo se rodili na njej, pa še vedno nismo zrasli s svojo grudo! Mi smo visoki evropski kozmopoliti, namesto gospodarji smo hlapci, ki pljujemo na podna tla in jo lahkega si ca zapuščamo, ker menimo v svoji slepoti, da menjamo gospodarja, mi, ki smo sami gospodarji! Državljanske zavesti ni, ni občutka skupnosti, celote, ni ustvarjajočega navdušenja! »Sama sreča, da je Amerika zaprta,« vzklika omenjeni list, »ker bi sicer neki naši kraji bili čisto brez ljudi, če bi mogn ljudje v Ameriko!« Tako je! Sama sreča! Kajti tako se naši ljudje selijo v druge cele Jugoslavije in ostanejo — doma! Posebno za naše razumništvo je to dobro, ker bi jih sicer lahko sedelo kar troje »stupaiamo« za vsako pisalno mizo v Sloveniji! Slovenija je pač majhna za inteligenčne poklice in agrarno pasivna za kmetski stan. Kdor tega ne vidi je slep ali pa demagog. Vendar bi mogla pri ustvarjajočem navdušenju preživljati še mnogo naših ožjih rojakov. Ustvarjajočega navdušenja pa ni... Nobenih umetnih vzrokov tu ne rabimo iskati, da bi zvalili svojo krivdo na druge. Pač pa moramo čim prej odstraniti prave vzroke naše bele kuge in umrljivosti, ker smo Slovenci radi tega obojega na naj-bojši poti k — izumiranju. Potrebna je predvsem duševna in telesna vzgoja. Potem pa ureditev gospodarskih in socialnih razmer v Jugoslaviji sploh. Samo v Sloveniji bi bilo mnogo premalo in nemogoče! Potem bi jih za inteligenčne sloje, zbasane v samo Slovenijo, rešili presneto klavrno! »Samoslovenec« g. dr. Do-bovišek si jih je že šel reševat na »vsedržavni podlagi«. Pot samoslovenski advo-kot v pravem in prenešenem smislu ni mogel — shajati. Pri ureditvi teh razmer moramo začeti pri družini! Kaj smo storili do sedaj pri nas za družino! Čisto mirne duše lahko odgovorimo: »Največ nič!« Največ nič zato, ker smo, žal, storili zelo mnogo proti družini! POLITIČNO SMETIŠČE »Slovenec«, »Slovenski dom«, »Slovenska Vas«, »Slovenska beseda«, sploh vse, kar je ortodoksno »slovenskega«, so pisali, da je »v doslej strumno organiziranem Zboru« nastal razkol. Radovedni smo, kdaj bodo ti slovenski preroki morali ugotoviti tudi po tako-zvanem razkolu, »da je Zbor še vedno struni- Neka Dunajčanka je pred meseci vzkliknila v nekem tamošnjem dnevniku: »V sko-ro vseh državah sveta se pritožujejo, da pogrešajo družine s številnimi otroki. Vendar pa se povsod ustvarjajo mnogo češče celibatni ukrepi kot pa postave, ki bi pospeševale pot v zakon!« Državni uradniki ne prejemajo za ženo nič! Nič boljše ni pri zasebnih nameščencih, še manj pa pri delavcih. Kateri delo' dajalec, zasebni ali državni, vpraša delojemalca po njegovi družini, oziroma bi bil kakorkoli primoran, da ga po njej vpraša? Kaj smo storili, da bi mladenič že v zgodnjih moških letih lahko vzdrževal svojo družino? Kaj smo storili, da bi mu gmotno olajšali stopanje v zakon? Kako smo naša dekleta pripravili za zakon? Spominjam se dovtipa, ki sem ga nekoč bral. »Vidiš,« pravi prijatelj prijatelju, »doktorica kemije je, ima nešteto smučarskih nagrad, sedaj naj najde samo še moža, ki zna kuhati, pa bo lahko sklenila srečen zakon!« Zboraši nikakor ne smatramo lonec za ženski vzgojni ideal. Toda, da bi se dekle nekoč z vsem svojim srcem posvetilo svojemu najvzvišenejšemu poklicu matere, že- » Mii W.«WMiaa:*KBg —Mtf.MHi IIMIMOT—M——M ne in gospodinje, moramo mu ustvariti veselje do njega. Veselje pa imaš samo do poklica, ki ga razumeš, sicer ti je naravnost zopern in odvraten! Ustvarjati veselje do tega poklica, bi morala biti že naloga šole. Ali jo danes izpolnjuje? Še malo ne! Vsi šolski predmeti za dekleta bi morali biti tako usmerjeni. Fizika, kemija, matematika, risanje, telovadba itd., itd. Pozneje, nikakor ne prezgodaj, da se dekletu že v naprej ne zagreni veselja, takole okrog 16. leta starosti, bi moralo dekle v gospodinjsko šolo — kuhanje, šivanje, nega otrok, stanovanje, vrt, oblačila. Vse to pa zopet ne pomeni, da bi moralo dekle zanemarjati svojo splošno izobrazbo, oziroma da bi se morala dekletu ostala izobrazba odtegniti. Nasprotno! Nova doba stavlja v tem oziru še večje zahteve na ženo! Znanje gospodinjstva na5 v po- roda sicer, tudi — horibile dictu — litiki! Ona mora biti izobražena, da lahko nastopa v javnem življenju kot tovarišica možu, kot enakopravna sodelavka za skupnost, za celoto naroda, stanu, družine! Zato mora biti tvarina za njeno vzgojo pravilno razdeljena po načinu in času ter pametno diferencirana. V državi Zboru ne moremo pri delu za narodno skupnost pogrešati nikogar, najmanj pa tako dragocenih pomočnic, kot so nam naše žene! Toda predvsem ne moremo pogrešati dobrih mater, žen in gospodinj! Posebno mi Slovenci ne! To nam dokazuje nedavno ljudsko štetje in nič drugega! Manj namazanih in nališpanih lutk ob kavarniških oknih v opoldanskem času, ko je doma največ dela! Manj navideznih her-mafroditk, ki pa so v resnici najbolj ogor- ženo !e osvobodi enostranosti. S tem, da ji , čene pobornice — seksualne enakopravno- bo šlo gospodinjstvo hitro od rok, bo samo pridobila na času, da se bo lahko posvetila tudi svojim drugim mnogoštevilnim nalogam. Ona mora biti vzgojiteljica svojih s ti! človeška družba, možje, pa tudi same žene morajo doprinesti svoje, da se bo naš rod vrnil k družini, od katere se je usodno otrok, njihova učiteljica za življenje v vsa- ; oddaljil! Zato pa je treba nas vseh, zato je kem pogledu, njihova voditeljica skozi irtla- j trebit ustvarjajočega navdušenja, zato je do življenje. Pa tudi voditeljica mladega treba države Zbora... SE&v&vtcii leta m »Tudi«Slovane!« ieSa 1938 Kakor smo že v zadnji številki našega lista poročali, je bila dne 5. t. m. pred okrožnim sodiščem v Ljubljani razprava po zakonu o zaščiti javne varnosti in reda v državi proti našem tovarišu dr. Mirku Trillerju iz Radovljice. Po razpravi pa smo doživeli, da je v »Slovenskem domu« zagledal beli dan članek, kakršen je nad vse značilen za dana- in hrabro, bili so pač večinoma Kranjci! , Ali je mogel »Slovenski dom« zgovor-Posledica tega in še nekaterih kasnejših na- j neje in jasneje potrditi domnevo, katero stopov je bila, da smo svoj namen glede nemških trakov na ljubljanskih ulicah dosegli in da junaki piščalk v tem oziru niso imamo že od vsega početka: da vse tisto veliko navdušenje za slovenski trak, za .one barve, ki pri nekih prireditvah pred m ni »Slon« v Ljubljani užalil artilerijski avstrijski nadporočnik slovenski trak, zakar ga je tov. Triller kot član »Save« takoj šnje razmere. Poudarjamo, da še ne bi bili : pozval na dvoboj. I a je bil par dni kasneje no organiziran«? stai Pri obisku belgrajskega Slovenca v domovini: — No, Miha, kako se pa kaj doma počutiš? — Prešmentano slabo! Če govorim kot govore naši Slovenci v Belgradu, ine hočejo tukaj kar linčati. Če pa bi govoril kot mi srce narekuje, bi si pa ne upal več nazaj v Bellgrad. Najbolje bo, da se izselim kar tja na hrvaško stran..., da bo gmah! * Na letošnjih kolesarskih tablicah imate že dve lepi zvezdi. Prihodnje leto pa bomo imeli tudi tretjo s polmesecem! * Gospod narodni poslanec dr. Dobovišek je zbežal pred samim seboj v — parlament! pisali danes o tem, če ne bi bili medtem | merodajni sami uvideli, da je treba kon- j kordat, kakršen je bil predložen, spraviti j z dnevnega reda, in je bil zato amnestiran j tudi naš tovariš, ki je bil istega mnenja. I Zboraši imamo previsoko mnenje o pravici ; in o tisti visoki ustanovi, ki naj to pravico i deli, kakor pa, da bi bili skušali s tiskom i kakorkoli vplivati na to ustanovo, ki je j vzvišena v svojem poslanstvu nad vsemi j strankarskimi spletkami. Sedaj, ko ie od- i stranjen vsak sum, da bi imeli kak tak j podel, nekulturen in nekrščanski namen, ; bomo brez skrbi lahko odgovorili tistemu j mazaču v »Slovenskem domu« prav po za- j slugi. Mislimo, da je mazač napravil prav sla- j bo uslugo svojim delodajalcem, ker je osve- i žil spomin na eno od neštetih žalostnih junaštev, ki so jih izvršili vprav njegovi delodajalci v letih težke borbe Slovencev proti nasiljem apostolske habsburške monarhije. Je pa čisto prav, da se taki spomini pismeno osvežijo ravno sedaj, ko se šopirijo s slovenstvom ti ljudje. Bilo je to takrat, ko so po naših ljubljanskih ulicah nastopali nemški dijaki z nemškimi nacionalnimi trakovi in čepicami in s tem kazili slovensko nacionalno lice Ljubljane. Številni nemški oficirji so nastopali z vso prepotentno aroganco in z izi-valnim kazanjem preziranja do vsega slo-, venskega. Tedaj je bil naš tovariš Triller tudi eden med tistimi, ki so sklicali v ljubljanskem »Narodnem domu« ustanovni občni zbor akademskega ferijalnega društva »Sava« in razložili namen društva. Ugotovili so: 1. da so načelni nasprotniki dvoboja, že z ozirom na to, ker ta ne daje nikake garancije za pravično zmago užaljenega: 2. da pa smatrajo dvoboj spričo danih razmer, zlasti spričo stališča nemških buršev in avstrijske armade kot edino sredstvo, s katerim se lahko očistijo ljubljanske ulice frankfurterskili trakov in se lahko pridobi slovenskemu traku ugled in rešpekt tudi pri nemških oficirjih. Radi tega da je vsak član društva dolžan pozvati na dvoboj vsakega akademika ali oficirja, ki bi žalil slovenski trak in dalje vsakega nemškega študenta, ki bi pri nas javno nosil nemški trak Po tej obrazložitvi stališča (osobito zadnje točke) je bilo število dijakov, ki se je vpisalo, seveda majhno. Velik del prisotnih je pred vpisovanjem zapustil »Narodni dom« in je raje šel pred Kazino, ker je smatral kot najboljše bojno sredstvo vpitje in žvižganje izza kostanjev ljubljanske Zvezde. Že takoj ob prvem nastopu nemškega dijaškega društva »Carniola« na ljubljanskih ulicah so Nemci trčili s »Savani* skupaj. Člani »Carniole« so se morali takoj vrniti v Kazino, nakar se je likvidacija tega srečanja vršila skozi vrsto tednov in mesecev v podzemeljskih sabljalnicah v Gradcu. Bilo je trdo delo, kajti Carniolci so se držali tehnično jako dobro, možato leli več posla. Leta 1906. je nato v kavar- 1 vojno niso nikdar visele brez istočasno enako vidnih in razsežno visečih čruo-žol-tih zastav, ni povsem pristno in iskreno, temveč da tiči za tem v tako neprimerno pozno vzplamtelem navdušenju nekaj vse drugega! Morda poreče »Slovenski dom«, da kot katoliško glasilo še danes obsoja takratna Trillerjeva dejanja, ker je dvoboj smrtni v telovadnici Belgijske vojašnice in se je končal s tem, da so morali tistega nadporočnika, po številnih težkih ranah proglasiti nesposobnim za nadaljnji boj. Sedaj pride pa najlepše: dvoboj je bil v ' sreli in se tudi največja svetinja ne sme Avstriji po civilnem kazenskem zakonu zločin, obenem pa so bila odobrena pravila vseh dijaških društev, ki so stala na stališču obveznega dvoboja in je rezervni oficir, ki dvoboja ni sprejel ali ga v danem primeru ni napovedal — izgubil šaržo. To kričeče protislovje je praksa izravnavala s tem, da je državno pravdništvo preganjalo dvobojevalce le v slučaju konkretne ovadbe z danimi dokazi. Pri tem položaju se je vršilo skoro pred očmi policije in z vednostjo celega mesta nemoteno nešteto dvobojev, ne da bi prišlo do obtožb ali celo obsodbe. V tukaj navedenem primeru so bili »Savani« tem bolj prepričani o tem, ker se je dvoboj vršil v vojašnicah. Prišlo pa je nekaj povsem nepričakovanega: »Slovenec« je par dni nato priobčil čudno sladko in ljubeznivo notico, v kateri je napisal naravnost, da je bil dne ... ob ... uri v Belgijski vojašnici dvoboj med art. nadporočnikom X. Y. in visokošolcem Triller Mirkom, ter da se je dvoboj končal s težkimi ranami za oficirja. Nato ta notica ljubeznivo pristavlja sledeče: »Vzrok dvoboja je bil baje ta, da je nadporočnik žali! slovenski trak. Prav je in krepko odobravamo. da se je dijak Triller postavil v obrambo časti našega traku, vendar je pri tem izbral čisto napačno sredstvo, to je sredstvo, ki je po naši sveti veri smrtni greh in po naših zakonih zločin. Triller naj bi bil raje prišel v naše uredništvo in nam slučaj javil, nakar bi že mi ukrenili potrebno v dosego zadoščenja. Preko te notice državni pravdnik ni mogel, moral je prijeti za stvar in konec je bil. da je tov. Triller presedel 2 meseca ječe. njegov sekundant pok. dr. Žiga Vodušek pa 7 dni! Tako je torej bilo! In kakor bi se zdelo »Slovenskemu domu« škoda, da bi se pozabilo, kako je po zaslugi citiranega lista v času hudega narodnega boja v letu 1906. presede! slovenski študent, ki je za obrambo časti slovenskega traku riskiral življenje, 2 meseca ječe, on sedaj poživlja spomin na »slavno« narodno preteklost svojih prijateljev s tem. da v svojem članku daje tov. Trillerju naslov starega sab-ljaŠkega viteza!! Naš tovariš Triller nima prav nobenega vzroka, da bi se sramoval spominn na tiste čase borbe, zdi se nam pa, da bi imeli drugi vzroka dovolj, da se posebno sedaj obnavljanja teh spominov kar najbolj mogoče izogibajo. Kajti danes so. izgleda, že pozabili, kdo se je boril za slovenski trak in kdo je demmeiral borce za slovenski trak! Kdor je stal golih prsi pred rezilom meča za slovenski trak, iz tega se danes norčujejo, kakor se norčujejo iz tistih, ki so prelivali kri za Jugoslavijo, danes oni, ki so »delali« za njo v — Ženevi in Nici! braniti z grešnim dejanjem. S čim neki so jo branili v križarskih vojnah in v španski inkviziciji? Ali postaja »Slovenski dom« v Jugoslaviji nazarensko glasilo? Sicer pa nič čudnega, če bi Dunajčani in Ženevci po-! stali sedaj v Jugoslaviji celo nazarenci — | za vsak slučaj. Toda v jugoslovanski voj-| ski so za nazarenstvo hude kazni! To naj ; ne pozabijo! Mazač v »Slovenskem domu« je konč-i no smatral za potrebno, da se ponorčuje z izjavo tov. dr. Trillerja pred sodiščem, da stoji Zbor na strogo krščanskem stališču, v taki obliki, kakor da bi bil tov. Triller to izgovoril v smrtnem strahu pred obsodbo. Kako »strahopetne vrste« je naš tov. dr. Triller, smo pokazali v tem članku, »Slovenskemu domu« v pojasnilo pa povemo, da se glasi II. točka temeljnih načel našega programa: »Vere, ki so vezane na dušo naroda in izražajo njegov svetovni nazor in zaupanje v Boga, so bistvene duhovne vrednote.« Ravno radi tega pa smo neizprosni in brezkompromisni nasprotniki farizejstva, laži-krščanstva in izrabljanja vere v strankarske namene, ker to vse skupaj ubija vero v narodu. Gospodarstvo Po uradnih statistikah živi v Jugoslaviji od poljedelstva 1'1,480.000 oseb, t. j. 82% celokupnega prebivalstva. Na področju naše države imamo +1,439.180 kat. juter zemlje. Naša cementna industrija v letu 1937. Domača potrošnja cementa se je povečala v letu 1937 proti 1. 1936 za 20%> na skupno 38.000 vagonov, (lotim je izvoz padel za 27.259 vagonov na 17.9+1 vagonov. Izvozna cena pa je medtem narasla od 185 din na 251 din za tono cementa. Zmogljivost celokupne naše cementne industrije je bila lani izkoriščena povprečno 40"/o, a pri dalmatinski cementni industriji, ki dela skoro izključno za izvoz, pa 30°/o. Nemčija bo zvišala uvoz jugoslovanskega lesa. Nemški državni gozdni urad sporoča nekatere podrobnosti o zasedanju nemško-ju-goslovanskega gospodarskega lesnega in gozdnega odbora, ki bo zboroval cul 26. do 29. januarja v Eisenachu. la kraj je izbran, ker bo baš takrat kongres nemških gozdarjev. V odboru, ki bo pod državnim vodstvom, bodo tudi zastopniki lesnih producentov ter lesnih predelovalcev in trgovcev. Danes uvaža Nemčija iz Jugoslavije lesa za 157 milijonov din in je glede lesnega uvoza iz Jugoslavije na 3. mestu. Nemški uradni krogi in lesni interesenti pa so mnenja, da bi se mogel uvoz jugoslovanskega lesa še povečati. V Eisenachu naj bi se napravili v ta namen potrebni sklepi. Klic mladine! Vsaka generacija mora izpolniti nalogo, ki ji jo nalaga čas in prilike, v katerih živi. Življenje v svojem razvoju ne pozna mrtve točke, v njem je vse živo in se giblje v dve smeri: ali navzgor ali — navzdol. Ako je generacija, ki trenutno vodi narodovo usodo, dorasla svoji nalogi, potem se narodov življenjski standard dviga, v nasprotnem primeru pa pada. Tudi mi, velik del jugoslovanske mladine, ki pripadamo J. L. G. Zboru, tudi mi smo generacija, ki bo nekoč zahtevala obračun od tistih, ki so jo vodili 20 let po krivih potih. Da bo tako, za to nam jamči »Zborova« sveta ideja in to, da smo nasledniki tiste mladine, ki je z orožjem v roki in za ceno največjih žrtev ustvarjala na bojnih poljanah stoletni sen Južnih Slovanov — Veliko Jugoslavijo v trdni veri, da bomo imeli rni dostojno življenje! Zgodilo pa se je drugače. Jugoslavijo, za katero so naši predniki dali poslednjo kapljo krvi, so vzeli v zakup starci, poborniki starih liberal.-demokr. načel — in od vstajenja Jugoslavije do danes je bila mladina popolnoma odtrgana od odločevanja v čemerkoli. Še danes imajo mladino v zakupu stare politične stranke, ki delovanje in mišljenje mladine vežejo za strankarski voz. Še danes imamo mladino, ki se še ne zaveda, da je mladina edino takrat sposobna in resnično nosilka nove srečne bodočnosti naroda, ako zna samostojno misliti. Da ni samo »satelit« kake skrahirane politične stranke — ampak oni utež na tehtnici, ki odločuje — kje je pravica in poštenje — kje laž in krivica. V vseh dosedanjih primerih pa mi nismo bili res prava narodova mladina, nismo bili apostoli no- vih poštenih narodovih idej, temveč, skesano priznajmo, bili smo samo ministranti strankam! Mi kot predstavniki bodoče vodilne generacije se še do zdaj nismo zavedali, da je strankarstvo najhujši strup mladih duš, nismo se zavedali, da je strankarstvo tisto, ki drži okovano naše pošteno mišljenje. Čas je, da se enkrat zavemo, čas je, da prekinemo naše delovanje kot sluge političnih strank ter da na osnovi lastnega spoznanja odpravimo vse škodljivo delovanje tujih in domačih parazitov! Združimo se vsa mlada generacija od J riglava do Črnega morja, generacija vseh stanov — akademiki, srednješolci, delavska, obrtniška, kmečka mladina, da postavimo močan in trden temelj nove zadružno stanovske narodne zgradbe, ki naj kljubuje sedanjim in bodočim viharjem, ki poskušajo in bodo poskušali razdvojiti in pogubiti to narodno zgradbo. Samo mi mlada generacija smo poklicani, da po svojih najboljših močeh brezkompromisno delamo na ustvaritvi te narodne nove zgradbe, ki bo stala na načelih socialne pravičnosti in poštenja trajno in ponosno! Zato mladina, odločno na samostojno pot, sledimo našemu velikemu Vodji, ki pravi: naše srce je pošteno, naša pot je začrtana, naša zmaga je gotova! Vzgojimo v naših vrstah značaje, jeklene značaje, jasnih misli, čistih čustev in odločne volje, ker samo taka generacija zmaga! In zmagali bomo le, če bomo trdno verovali v vodjine vzvišene ideje, ki streme samo k srečnejši in slavnejši bodočnosti jugoslovanskih rodov! Zato, mladina, vedi, kje ti je mesto. Prišel je naš čas — čas ustvarjanja nove Jugoslavije. Naprej, tovariši! Mardochaiska žavijania Raiffeisen dn Židje Pri nas na kmetih poznajo prav dobro rajfajznovke, saj so jih pred leti prav te spravile na noge. Rajfajznove kreditne zadruge so torej pri nas dobro poznane, manj poznan bo pa našim ljudem sam Rajfajzen ali pravilno Rajffeisen, čisto nepoznano pa bo najbrž vsem njegovo stališče do Židov. Friderik Viljem Raiffeisen se je rodil 1. 1818. in umrl 1. 1888. Kot dolgoletni župan raznih kmečkih občin je gledal, kako na deželi poje boben pri dražbah, kako gredo kmečka posestva oderuhom v žrelo in kako na čelu tega oderuštva čepi — žid! Zato je 1. 1862. ustanovil prvo »poso-jilniško društvo«, ki naj bi rešilo kmeta iz stiske. L. 1866. je potem tudi napisal knjižico: »Posojilniška društva kot sredstvo, da se odpomore stiski podeželskega prebivalstva kakor tudi mestnih rokodelcev in delavcev«. V tej knjižici je med drugim zapisal: »Denar je postal nepremagljiva sila. Poleg političnih sil nastajajo denarne sile, ki vladajo svet, ki zbirajo neizmerne zaklade in izvajajo neomejen vpliv. Ta vpliv podkopava vedno bolj in bolj splošno ljudsko blagostanje. Nekateri mislijo, da morajo pričakovati vso pomoč od države, drugi zopet smatrajo, da je z odstranitvijo upliva velekapitala ali oderuštva že vse odpravljeno. Vsa ta stremljenja so se v zadnjem času zaostrila v tzv. židovsko vprašanje. Kamor se obrneš, povsod ima žid najdonosnejše kupčije. Posebno je v njegovih rokah vsa denarna in žitna trgovina (knjiga je pisana 1. 1866. — Op. pis.). Cisto prirodno je, da postajajo na ta način Židje vedno mogočnejši. Kakšna nevarnost pa grozi s tem vsemu krščanskemu prebivalstvu, se že splošno čuti in vsi so si že na jasnem, da treba ta židovski upliv brezpogojno odpraviti. Le kako je moglo priti do tega, da je mala peščica Židov prišla do take moči! Ne samo iz gospodarstva treba izločiti zide, temveč od povsod treba iztrebiti židovskega duha, ki je okužil tudi že mnoge kristjane!!« t»ele 16 let po izidu te knjige, 1. 1882 je Raiffeisen zmagal s svojimi kreditnimi zadrugami! Kajti borba je bila zelo težka Ogorčeni napadi na Raiffeisna so se odigravali predvsem seveda v takratnih demokratskih nemških ustanovah, v pruskem parlamentu in nemškem državnem zboru. ! ^ seveda tudi v dnevnem tisku, kako bi udi brez tega! Vse se je vrglo na njega: lih i iaP'tal’ nes°cialno veleposestvo, redni «li ia°V'Str in kak°Pak ‘«di razredni socialdemokrati, ki so tudi topot ja- j^10 aza)l’ da so ,e židovska priprega, blagostanif^ kar bi ljudstvi> vrnilo blagostanje m ga napravilo zadovoljnega. Kajti židovstvo rabi nezadovoljno ljudstvo, da to nezadovoljstvo uporablja sebi v prid! (Glej naš članek »Mardochaiska zavijanja« v tej številki — op. ur.!) Ce bi ubogi Raiffeisen živel danes, bi ga demokracija proglasila za fašista, tako pa so imeli on in nemški, pa tudi naši kmetje srečo, da je umrl samo danes pred petdesetimi leti, in da so tako dobili kmetje svoje rajfajznovke, ne da bi vedeli, da so — »fašistične«!... Neslane burke se nadaljujejo... Že v zadnji številki našega lista smo poročali o neslanih burkah z »izstopanjem« iz JLG Zbor«. Časopisni lažnjivci izgieda, da so prebrali tisto našo storjico o ljubljanskih igralcih, ki jih je vpisal na gimnaziji nemški profesor, ker njih imen ni poznal, v razrednico kot manjkajoče, — pa so jo obrnili narobe. Sedaj pripovedujejo slovenski javnosti o nemških političnih igralcih v Vojvodini, pa da jim bodo zato šli Slovenci prav lahko na »lim«. Tistemu nemškemu profesorju po vsej verjetnosti ni nihče objasnil njegove zmote, mi pa bomo najnovejše zavajanje v zmote le objasnili naši javnosti. Nemci v Vojvodini imajo naslednje politične grupacije: Najstarejša grupacija Nemcev, ki izhaja iz »Kulturbunda«, je pod vodstvom dr. Krafta, senatorja dr. Grassla, dr. Moserja in Keksa 1. 1922. ustanovila svojo stranko »Deutsche Partei«, ki je bila 1. 1929. razpuščena., ki pa še sedaj izdaja v Novem Sadu svoje glasilo »Deutsches Volksblatt«. Iz te grupacije starinov so se po I. 1929. izločili Mladonemci okrog »Volksrata« z dr. Hasslingerjem na čelu, ki izdajajo v Novem Sadu svoje glasilo »Deutsche Pres-se«. Izločili so se iz prostega razloga, ker so hoteli tudi ti mlajši priti v stranki do veljave in deliti oblast s Staronemci. Iz te skupine pa se je izločila tudi skupina idealistov z dr. Awenderjem na čelu, ki izdaja v Pančevu svoje glasilo »Volks-ruf« in ki se imenujejo »obnovitelji« — Frneuerer«. Ta skupina smatra dosedanjo nemško politiko v Jugoslaviji sploh za zgrešeno ter hodi po novi nestrankarski poti nacionalne obnove nemške ljudske celote v Jugoslaviji. Končno imamo še malo skupinico dr. Schlachte, ki trobi pomalo v Mačkov rog. Skupina, ki stoji za svojo ljudsko celoto na enakem ideolološkem temelju kot »JLG Zbor« za jugoslovansko ljudsko celoto, je skupina »obnoviteljev«, in ta je danes v odnosu na »JLG Zbor« prav tam, kjer je bila doslej! Skupina, ki je baje prešla v JRZ, je skupina dr. Hasslingerja, pa tudi spori med dr. Kraftom in dr. Moserjem imajo svoj V popolnoma od slovenstva neodvisnem trobilu mardochaiskega »slovenstva« »Sodobnosti« se neki gospod Poljanec v potu svojega obraza trudi, da bi dokazal, kako je Zbor« — fašističen. Dela to v strašansko učeni obliki, v neki spakedrani slovenski moderni, v kateri kar mrgoli tujk in slovenskih kovank iz tujk, da bi z vso to ropotijo napravil videz, kakor da temelji njegov »dokaz« na strogo znanstveni podlagi. Pri tem »jemlje pojav kot bistvo, posledico kot vzrok, odpravlja protislovja v dejanskem svetu s formalnim zanikanjem protislovij v pojmih, kar je dobrodošel ovinek za vse, ki bistva, zadnjega vzroka, ne morejo, pa tudi nočejo videti.« (Besede g. Poljanca samega — op. pis.) Ta način dokazovanja seveda ni niti najmanj izviren. Najdemo ga pri vseh tistih, ki si v svojih bolnih možganih domišlju-jejo, da je sodobna samo talmudizirana komsalonska »znanost« in miselnost, pri kateri je tako zavijanje pravilo. Najzabavnejše pri duševnih velikanih »Sodobnosti« pa je to, da bi nam hoteli vsiliti prepričanje, da so vprav ta njihova spakedrala izraz izvirne slovenske miselnosti, ki so jo oni izsesali iz svojih edino merodajnih »slovenskih«, pristno »proletarskih« prstov. »Iz včeraj v jutri« (uvodnik zadnje številke »Sodobnosti«) celo izvemo, da je svetlo izročilo slovenske zgodovine — razredni demokratizem!! (Zakaj neki ne zapišejo kar dimitrovstvo? To bi izgledalo čisto izvirno slovensko, strašno učeno, pa ljudje se mogoče ne bi takoj spomnili na Dimitrova in Stalina, kar se vsekakor spomnijo, če slišijo klenkati o — razrednem demokratizmu.) Samo g. Poljanec ima res smolo. Z vsemi svojimi »dokazi« pride namreč kot nalašč ob zanj najbolj nepravem času! * Danes, ko ves svet, ki ni gluh in slep, ve, kdo je vrgel Gogino vlado v Romuniji (Butenko je živ in zdrav — v Rimu in sovjetska »diplomacija« je nesmrtno blamirana), se najde neki gospod Poljanec, ki nam trdi, da so Židje le grešni kozel (izvirno slovensko iz Siindebock), ki naj komurkoli odvrne pozornost od česarkoli na karkoli. Samo za trenutek so se razne židovske poročevalske agencije kakor Reuter in Ha-vas v svojem zagrizenem rasizmu spozabile in prišle s pravo barvo na dan. Povedale so čisto odkrito vsemu svetu, kaj so počenjali Židje v vseh treh »velikih zapad-nih demokracijah«, da vržejo Gogo v — Romuniji. V Rusiji so vstali Židje samo v generalštabu (Rumunija meji na Rusijo), kajti v sovjetskem tisku in javnosti se dosledno nikdar — kar je zelo značilno — ne črhne niti besedice o kakšnem antisemitizmu, ker se tam Židi dobro zavedajo, da ne kaže obračati ruskemu ljudstvu pozornosti — nase! pravi vzrok vprav v vprašanju vstopa ali nevstopa v JRZ! Izgieda, da je s temi spori skupina tako oslabela, da je bila prisiljena prepustiti vsakemu posamezniku, da se sam odloči glede vstopa. »Angriff« ni bil še nikdar glasilo Mlado-nemcev, temveč je ves čas nemško pisano izrecno glasilo »JLG Zbor«, katerega sourednik je jugoslovanski vojni dobrovoljec Milorad Mojič iz Petrovorada. To glasilo ima prav tako malo zveze z Mladonemci dr. Hasslingerja, kakor so jo imeli slovenski igralci z nemškim profesorjem v članku iz naše zadnje številke. Vsekakor pa je lepo, da pomaga »Jutro« »Slovenskemu domu« in »Slovencu« pri pohumorističevanju« slovenskih dnevnikov ... Novi omladinski list V Zagrebu je s februarjem začel izhajati nov omladinski list, katerega prvo številko smo že prejeli. List je odlično urejevan, prinaša tudi članke v slovenščini. Priporočamo ga tovarišem. Pred prvo številko se je mladina obrnila na javnost s sledečim proglasom: Druže i prijatelju, Danas, kada se čitav svijet nalazi u strahovitom haosu ideja, te u katastrofal-noj borbi kapitalizma za profit, koja prijeti da i samo čovječanstvo razruši i razdru-zga, dolazi nova generacija. Dolazi nova generacija neshvatajuči svu opasnost, u kojoj se nalazi, prožeta idejama pravde verujuči da je to put, kojim se treba iči. Novoj generaciji, koja u svojo dobroti vjeruje svakom grlatijem čovjeku, prijeti Samo za trenotek so te agencije odgrnile zastor izpred židovske internacionale. Samo za trenotek so nam pokazale njeno finančno in politično moč ter priznale eksistenco te mednarodne tolpe, ki dejansko vodi politiko v svetu ter gazi v imenu židovskega rasizma vsako državno in narodno samostojnost in neodvisnost! Cela leta bomo spet čakali, preden se bo ta tolpa zopet samo za trenotek razgalila! Medtem pa bo igrala s svojo zakulisno igro nedolžnega jagnjeta, in ves ta čas ji bodo slepci, kakršen je g. Poljanec, prostovoljni advokati! Da-ii s honorarjem ali ne, o tem molči svetlo izročilo naše zgodovine. Vsekakor je to odvisno od pomembnosti advokata. Zato tudi sodimo, da je g. Poljanec celo brez honorarja, vsaj neposrednega... Pa ne samo, da je prišel g. Poljanec ob zanj nepravem času s svojo modrostjo o Židih, prišel je kot nalašč ravno takrat, ko je bilo to zanj najmanj pripravno, tudi s svojo bistroumnostjo o —- fašizmu v »Zboru«! Prav tedaj, ko smo zboraši vsej Jugoslaviji dokazali, kje so pri nas dejansko fa* šistični apetiti, kakršne je Zbor prav tedai ne z besedami temveč z dejanji javno odklonil, čeprav je imel vso možnost, da bi si jih bil pod patronanco lastnikov teh apetitov brez vsakega truda in rizika lahko do mile volje privoščil, pride g. Poljanec, Pa spravi na potrpežljivi papir nič manj kot to-le: »Po 5. maju 1935. je’ prišlo »postopno vračanje v demokracijo«. Večji del na Ljo-tičevih listah »izvoljenih« poslancev je pre' šel v JRZ, na Slovenskem je poslala svoje zastopnike v vlado Zadružna Gospodarska Banka, »Zbor« pa je medtem redi-giral nov program — vlade!!« Kot »dokaz« za to svojo vratolomii0 navaja ta g. Poljanec 25. številko lanskega letnika našega lista! Kot nalašč ravno tisto številko, v kateri smo seveda v obliki, v kateri se je pač lahko izmuznila med Seilp in Karibdo, vsem, ki so to številko čitali. jasno povedali, da je bilo Zboru tako nizko postavljeno grozdje, da bi tista mardochaiska lisica iz Poljan že davno hlastnil8 po njem, če bi ga njej kdorkoli postavil ko nizko. Lahko je lisici cediti skozi zobe. da je grozdje prekislo, kadar je previsoko, toda da se ga ne dotakne niti kadar je dosegljivo, to je storil samo — Zbor! Mardochaiska lisica bi hlastnila po njem, pa 2e bi bilo stokrat fašistično! Zakaj pa tudi ne? Saj je fašizem, kakor ga g. Poljanec slika, tako na las podoben njegovemu »slovenskemu« idealu »razredne demokracije«, da je treba v njegovih dobesednih izvajanjih samo zamenjati besedo »fašizem« s »komunizem«, pa smo tam. (Dalje prihodnjič*) [ mMnmnnnnmnnninniffli opasnost, da bude povučena u svjetski ha-os, NE ideja, več bezidejnosti. Kucnuo je dvanajsti sat da se Mi pribe-remo, da kažemo što hočemo i da pljunemo u lice današnjem nejunačkom dobu. Zato, da bismo preduhitrili razorni rad vremena odločili smo da izdajemo list koji če iskreno i otvoreno da zastupa interese Omladine. Izdavačemo list koji če da ukaže da naš, omladinski put nije put rušenja vec put stvaranja. Prvog februara 1938. godine izlazi iz štampe u Zagrebu literarno-politička revija »Omladinski Borac«. »Omladinski Borac« koji če biti borbeni organ dolazečih, beskompromisno če s« biriti za ostvaranje omladinskih težnji, za ostvarenje novog čovjeka i novog pra-vednijeg društva. Pretplata iznosi godišnje 24 Din, polu-godišnje 12 Dinara a pojedini broj »Omla-dinskog Borca« stoji dva dinara. »Omladinski Borac« izlazi iz štampe svakog prvog u mjesecu. »Omladinski Borac«, Zagreb, Preradovičeva ul. 17/11 desno. VEZANI LETNIK »ZBORA« Tovariše, ki so naročili vezane letnik« »Zbora« (glej 1. številko letošnjega letni* našega lista) prosimo, da nam po PO*02" poštne hranilnice pošljejo na št. cek. čuna 10.509, Ljubljanska kreditna ban* Din 70.—, nakar takoj prejmejo knjigo- Na zalogi imamo še nekaj nenaroce vezanih letnikov, zato ga lahko dobe » tovariši, ki jih bodo naročili sedaj naKn. no. ja I ure Sturm, Celovška 28. Odgovorni n rednik Ivan Mar jek, Zg. Šiška 283. Tiskarna »Slovenija« (predatavnik A. Kolman), vai v Ljublja’