Učeni Mihec
Spisal E. Gangl
ihčev stari oče je imel v sobi na polici vse polna knjtg, majhnih in velikih,  debeliti  in drobnih.   Ker je bil že jako slar, ni bil za nobeno težko in naporno  delo.   Da se pa ni dolgočasil, je prebiral svoje knjige, majhne in velike, debele in drobne.   V rnladih  letih je  bil vojak. Tam se je tudi priučil čitanju in pisanju. In tako je bil        v vasi med onimi  redkimi  očanci,   ki   so znali  knjigo prav držati v rokah. — To je vedel tudi Mihec. In kako bi ne vedel tega? Ni bilo skoro dneva, da ni prišel  ta ali  oni sosed  k njegovemu slaremu
—~    30   ¦—                                                  
oietu s kakšnim pisanjem, proseč ga, naj mu ga prebere in razloži. In Mihec
je bil trdno prepvičan, da inora biti njcgov >tari oče >ilno iičon irtož.
P3 ludi knjige murajo biti učene! Tako mirno in zaspano leže na po-lici, v njih paje skritih toliko čudovitih reči! Vse vedo, karkoli jih povpraša stari oCe. Z roko seže na polico, vzame knjigo, natakne na nos očala, odpre.

^^^^                                                   __^,     01      !___
pogleda — in glej: vse mu pove knjiga, karkoli hoče vedeti. In tflko jc ludi rarumljivo, da se jc nckaj te knjižne učenosti vtihotapilo v glavo sta-rega očeta, a nekaj se je je izmuznilo tudi Mihcu pod visoko čepico: ne dosega sicer še docela učenosti starega očeta, a do gležnjev mu 2c pride i bistro svojo glavico. Tudi še ne ume tolmačiti pomena vseh tistih dudnih kljuk in kljukic, ki so z njimi napolnjene vse knjige — saj Mihec še ne hodi v šolo — a vendar ve, o čem govore knjige.
Kolikokrat je že poslušal starega očeta, ko je čital na glas, kako so plenili Turki po naših krajih, kako so čarovnice jezdarile na metlah, kakSne burke je bril Pavliha, kako je Martin Krpan do smrii pobil Brdavsa in tako dalje . . .
Vse te in druge dogodke si je Mihec zapomni! tako dobro. da jth nikoli ne pozabi!
Kadar ni bilo starega očeta doma, se je Mihec kaj rad spe) do police in si nagrabil knjig, da jih jc komaj nesel. Kam? Naravnost pred hišp. Kdo bi tudi čital naskrivnem v sobi, kjer ga ne vidi živa duša? Pred hišo mora, kjer ga lahko vidijo ljudje, češ, glcjte učenega Mihca!
Mihec je razpoložil knjige okrog sebe, odprl zdaj lo, zdaj ono ifi čital na ves glas, kar mu je ravno prišlo na niisel:
»Turki — so — prišli — v — na-še — kra-je — prišli — so — Turki — v — na-še — kraje — so — prišli — Turki — in — so — prišli —«
Zvcdavo je pogledal izpod čela, radoveden, ali ni šc nihče prišel, da bi ga poslušal in občudoval.
Rcs! — Prišla je njegova sestra Manica. Ta že hodi v šolo in tudi čilati žc zna. A Mihec naj ji dokaže, da zna čitati tudi on — brez šole. In prišla je tudi sosedova Lenka, ki je manjša od njega, ki torej še bolj nbčuduje njegovo učenost.
Mihec brž zamenja knjigo. Odprc največjo in čita s še glasriejšim poudarkom:
»Turki — so — prišli — v — na-še — kra-je — so — prišli — Turki — irv — so — Turki — prišli —«
Ob takih javnih nastopih jc Manica gledala bratca s pomilovalnimi pogledi: -Kaj boš, siromak, ki si še tako neuk in ofročji!«
A Lenki je Mihčeva učenost tako ugajala, da se je od smehu sklanjala v pasu. ln čimbolj se jc smejala Lcnka za Mibčevim hrbtom, lem gjasneje jc vpil Mihec, misleč si: »Le, le! Moje učenosti ne prevpije noben smeh!«