LETO XXIII. SEPTEMBER
MISLI
(Thoughts)
MESEČNIK ZA VERSKO IN KULTURNO ŽIVLJENJE SLOVENCEV
V	AVSTRALIJI
USTANOVLJEN LETA 1952
Izdajajo slovenski frančiJkaai *
Urejuje in upravlja Fr. Basil A. Valentine, O.F.M.
19 A’Beckett Street, KEW, Victoria, 3101. Tel.: 86 7787 *
Naslov: MISLI P.O. Box 197, Kew, Vic., 3101 ♦
Letna naročnina $4.00 (izven Avstralije $5.00) se plačuje vnaprej *
Rokopisov ne vračamo Dopisov brez podpisa uredništvo ne sprejema *
Tiska: Polyprint Pty. Ltd., 7a Railway Plače, Richmond, Victoria, 3121
VSEBINA:
Novi nadškof nam je pisal — Most Rev. Francis Little — stran 241 Ob očetovskem dnevu — Karel Mauser — stran 242 O oče! (pesem) — Janez Pucelj — stran 242 Cilkin pipec (črtica) — stran 243
Nekaj misli ob kratkem obisku — Ludvik Klakočer — stran 244 Očka, počepni! — stran 246
Je to res merilo slovenstva? — Melbournski Janez — stran 248 “ — sem pač Ižanec! . .” — stran 249
Ko načrtuješ nov svet, ne zavrzi starih kamnov! — P.B. — stran 250
P. Bazilij tipka — stran 252
Izpod Triglava — stran 255
V času obiskanja (Pot v Egipt) — stran 256
Svetloba je življenje — Stanko Ozimič, B.Sc.(Geology),
Canberra, A.C.T — stran 258 Srečanje s Kristusom — Papež Pavel VI. — stran 259 Z vseh vetrov — stran 260
Izpod sydneyskih stolpov — p. Valerijan — stran 262
Pamet se je odprla (povest-nadaljevanje) — P. Bernard — stran 264
Naš sosed Franček ... — pripoveduje p. Janez — stran 264
Naše nabirke — stran 266
Kotiček naših malih — stran 268
Križem avstralske Slovenije — stran 269
NAROČI
IN
BERI!
KOGAR ZANIMAJO DOKUMENTARNE KNJIGE za razumevanje najtežjih let slovenskega naroda
(1941—1945), lahko pri MISLIH naroči sledeče knjige:
TEHARJE SO TLAKOVANE Z NAM) KRVJO (izjava prič o teharskih dogodkih 1945) — Cena 30 centov.
PRAVI OBRAZ OSVOBODILNE FRONTE (H. in
III. del) — Zbral Miha Marijan Vir, Argentina — Cena vsake knjige $1.50
ODPRTI GROBOVI (II., m. in IV. knjiga dokumentov) — Zbral Franc Ižanec, Argentina — Cena vsake knjige $2.—.
BELA KNJIGA (izdana v ZDA) prikazuje razvoj 1941 —1945 ter vsebuje 10.000 imen v tem oddobju pobitih Slovencev ter vrnjen cev iz Vetrinja. Cena $5.—
Danes je vse to že zgodovina in jo je vredno iz vseh virov trezno prebirati in presojati, četudi domovina te prilike ne daje niti Itudentom. Za nekoga, ki je študiral doma in ga snov zanima, knjige nudijo lepo priliko spoznati dobo tudi z druge strani.
PAPEŽ JANEZ DOBRI (Življenjepis) — cena 75 c.
JEZUSOVO ŽIVLJENJE (Franfou Mauriac) — na SL—.
MATI MLADIH CERKVA (Franc Svoljšak) — cen* 50 centov.
PLAMTEČI OGENJ (življenjepis W. HUnennanns o Piju X.) — cena 75 centov.
DEKLE Z BISERI (Zgodovinski roman napi**l Henry Rider Haggard) — cena dva dolarja.
LJUDJE POD BIČEM (Odlična trilogija izpod peresa KARLA MAUSERJA iz življenja v Sloveniji med in po vojni) — Cena vseh treh delov je s poštnino vred $7.—
PASTIRJEV GLAS V TUJINI (L del) — Zbirk* pisem, govorov, pridig, duhovnih misli in člankov po-k oj nega škofa dr. G. Rožmana zdomcem. — Cena $2.50
KUHARSKA KNJIGA (Ivan Ivačič) — cena pet dolarjev.
Priporočamo tudi angleško knjigo (žepna izdaja) SHEPHERD OF THE VVILDERNESS. Življenjepisn° povest o Frideriku Baragu je napisal Amerikanec Bernard J. Lambert Bila bi lep dar vsakemu avstral' skemu prijatelju. Cena en dolar.
leto XXIII.
SEPTEMBER 1974
Tlovi nadškof nam fc pisal
St. Monica’s Presbytery 22 Robinson Street,
Moonee Ponds, Victoria
Dragi p. Bazilij in slovenska skupnost!
Na stotine telegramov sem prejel. Zato je gotovo tudi Post M aster General vesel novice o imenovanju — morda bo celo opustil misel na dvig poštnine . . .
Tvoj telegram mi je napravil veselje in sem globoko hvaležen za prijaznost. Zavest, da Vas je moje imenovanje vzradostilo in da delite to veselje s tolikimi drugimi, me navdaja s pogumom.
Na enem televizijskih intervjujev sem bil vprašan, česa si ob imenovanju najbolj želim. Povedal sem, da nadškofija najbolj potrebuje svetega nadškofa, katerega življenje bo pričevanje svetosti, ki jo današnji svet zahteva in pričakuje. Zavest, da imam Tvojo in Tvoje črede podporo v molitvi za dosego svoje želje, je zame vir srčnega miru.
S ponovno zahvalo in s toplim ter iskrenim: Bog blagoslovi!
ostajam iskreno Vaš v Kristusu
O novem nadškofu melbournske nadškofije smo poročali v prejšnji številki MISLI. Slovenskim čestitkam k imenovanju (naš telegram je bil eden 1600, ki jih je prejel poleg stotine pisem) je odgovoril s sledečim osebnim pismom.
28. julija 1974
novoimenovani nadškof Melbourna
MORDA V BESEDI "OČE” res ni tiste mehkobe in nežnosti, ki jo človek občuti, ko izreče besedo “MATI”. Pod očetom si pač predstavljamo moža, ki skrbi za varnost družine, ki skrbi za zaslužek, ki gleda, da ima družina vse, kar za življenje potrebuje. Oče je v otrokovih očeh steber zaupanja, oče vse zna, vse zmore, nikdar ne joka, zna popraviti vsako igračo in najde pot iz vsake zagate. . .
Tako gleda na očeta majhen otrok. Tam v srednjih šolah pa se otrokovo gledanje spremeni. Oče postaja počasi starokopiten, ne gre s časom, ne zna prav umeti mladine in njih sanj, vse preveč resno gleda in preveč opominov ima v zalogi. . . Ko ta otrok pride do prvih moških let, je očetova podoba spet čistejša. Oče dosti pametno gleda na življenje, skušnje ima, pozna
O oce!
O oče. kako lepe so tvoje roke!
Kako so bile stokrat lepe, kadar so za drevo držale, kadar so seme zlato sejale, kot Ha blagoslov dele.
O oče,
kako so bile tisočkrat lepe
te tvoje roke,
kadar so vse razpokane
in žuljave vse
zame štele denar
kot da štejejo potne srage.
ljudi in razmere — ni napačno vprašati kdaj tudi njega za svet...
Majhni otroci — majhne skrbi, veliki otroci — velike skrbi! Veličina očetov je v tem, da znajo nositi prve in druge. Morda bolj skrito od matere, bolj zaklenjeno, toda navadno je očetova solza težja od materine.
Ni važno, kaj je oče po poklicu. Direktor tovarne ali pobiralec smeti, kmet ali zdravnik. Ni očetovstvo v poklicu. Očetovstvo je v moči, da otrok ob svojem času, cb misli na tiho očetovsko skrb najde trdno pot in trden korak.
V starozavezni Sirahovi knjigi so čudoviti nauki za otroke:
Otroci, pazite na očetovo pravico in tako delajte, da vam bo dobro!
Kdor spoštuje očeta,
doživi veselje nad otroki,
na dan svoje molitve bo uslišan.
Očetov blagoslov utrjuje otrokom hiše.
Moj sin, podpiraj svojega očeta v njegovi starosti, ne žali ga, dokler živi!
Zakaj usmiljenje do očeta ne bo pozabljeno, na dan nadloge se te bo Bog spomnil.
Karte in darove prinašajo mnogi otroci svojim očetom na Očetovski dan. Marsikatera lepa beseda pade. Toda lepšega plačila svojemu očetu ne more dati nihče kakor tisti otrok, ki ravna tako, da ima oče blag občutek: velik je že moj otrok, toda njegova roka v moji je še vedno tako trdno kakor takrat, ko je delal prve stopinje . . .
V tem je namreč ljubezen: da se nikoli ne spremeni-
KAREL MAUSER
A veš, oče, nikdar pa še niso bile tako lepe te tvoje roke,
Itot zdaj, ko se mrtve križa oklepajo.
O	oče,
naj me stotisočkrat blagoslove te tvoje predrage roke!
JANEZ PUCEIJ
l
Cilkin pipec
Moja sestrica Cilka je imela kakih pet let, ko le umrla. Takrat, ko si je srčno zaželela pipec, je bila v četrtem letu. Bila je plaha deklica z velikimi rjavimi očmi in debelimi kitami. V očeta nikoli ni silila s kako posebno prošnjo, le želja P° pipcu ji je gledala že iz oči.
Pipec je bil nožič s široko klino in lesenim ročajem. Ta ročaj je bil nekaj posebnega. Bil je lično izstrugan, živo zeleno, modro ali rdeče pobar-Vafi. A imel je tako topo rezilo, da si z njim komaj prerezal hruško ali jabolko. Toda če je bil nabrušen, je rezal tako gladko kot turška sablja. In je bil tudi nevarno orožje. Če je zadel v prst, >e tekla kri, nastal	je	jok in	stok.	In komur se je
to Zgodilo, so mu	za	nekaj	časa	skrili pipec. To
sele je bila žalost vseh žalosti!
Zato najmlajšim, ki si še niso znali nosa obrili, nikoli nismo nabrusili pipca. Smrkavci se Zaradi tega niso pritoževali. Bili so veseli, da so Sa le imeli. Kdor pa ga ni imel, se mu je iz Želje P° njem prikradel še v sanje. Tako je bilo tudi z mojo sestrico Cilko.
Nekoč ji ga je oče prinesel s sejma. Med dve-*na prstoma ga ji je molil nasproti in se ji smehljal Cez ves obraz.
Cilka sprva ni mogla verjeti. Pogledala je vse Po vrsti, nato je zgrabila pipec z obema rokama ln si ga privila na prsi.
Od razburjenja	se	je vsa	tresla. Morali smo se
1‘ smejati, a ona	je	imela	solze	veselja v očeh.
Tudi oče je bil ganjen.
"Pipec!” je vzklikala. “Moj pipec! Mati, glejte, Pipec!”
Poslej se ni več ločila od pipca. Ponoči ga je hranila pod vzglavjem. Hruške je rezala v drobne koščke in jih zobala kot češnje. A če je hotela iz kosa lesa kaj izrezljati kot jaz, ni šlo. Od njega So letele le drobne trščice. S tiho zavistjo je gledala moj pipeCt Id je rezal kot britev.
'Nabrusi mi pipec!” me je zaprosila.
Vedel sem, da tega ne smem. A imel sem jo r°d, ker je bila tako poslušna pri igri. Nisem se f>10Sel dolgo upirati njenim prošnjam.
Za hišo je stal brus na štirih majavih nogah.
Vedel sem, kako je treba z njim ravnati, saj sem dedu pogosto pomagal, ko je brusil. Nalil sem vode v koritce, Cilko pa sem naučil, kako naj vrti ročico. To je bilo zanjo naporno. Bila je vsa zadihana, zardela v obraz, a ni odnehala. Saj je šlo za njen pipec z živo modrim držajem.
Klina se je kmalu svetlita, kot da je iz srebra. Vzel sem vejo in jo gladko prerezal.
Ne povej nikomur, kdo ti ga je nabrusil”, sem rekel. “In glej, da se ne urežeš!”
Cilka mi je vse obljubila. Bila je srečna.
A zgodilo se je, kar se je moralo zgoditi. Urezala se je v levi kazalec. In to se je zgodilo prav v trenutku, ko so prišli domov oče in mati, ded in babica. Pipec ji je zletel na tla. Vsa prestrašena zaradi krvi in iz občutka krivde je z desnico tiščala na rano. Toda ni je bilo mogoče skriti. Kri-ji je skozi prste kapljala na bose noge in na pipec. A. če bi tudi ne bilo krvi, je vse izdajal že njen pogled in solze, ki so ji navrele na oči.
“Pokaži!’ je rekla mati in jo prijela za roko.
Tedaj se je Cilka na glas razjokala.
Mati ji je obvezovala prst, oče pa je pobral pipec in s palcem preskusil njegovo ostrino. Pogledal me je z dolgim pogledom.
“Ti si ga nabrusil!’ je rekel strogo.
Molčal sem in se v zadregi prestopal z noge na nogo. Nisem upal tajiti. Saj bi tudi nič ne pomagalo.
Tedaj se je zame oglasila Cilka.
“Ne”, je rekla.
Ni me hotela izdati. Ne le zato, ker mi je obljubila, ampak tudi iz dobrega srca. — Taka je bila. Toda njen “ne” me ni rešil krivice.
“Ti si pa pameten!” mi je rekel ded.
“O, naš France je včasih zelo pameten”, je pristavil oče.
Ta porog sem mirno požrl. Da le kaj hujšega ni bilo. Gledal sem Cilko, ki je že imela “punč-
ko" na levem kazalcu. Tihe, proseče oči je upirala v očeta, ki je vrtel njen pipec v rokah. Ali ji ga ho skril, da ga dolgo ne bo več videla? O, samo tega ne. Le tega ne! — je govoril njen pogled. Očetov zresnjen pogled se je razlezel v na-
smeh. Pomolil ji je pipec, ki ga je željno zgrabila in ga tudi tokrat kot prvič privila na prsi. Zasmejala se je skozi solze. V tistem smehu je bilo toliko čistega veselja, da je šel do srca. Tudi oče se je zasmejal. Nihče ni znal tako globoko gledati v otroško srce kot on. Vsi smo se smejali-
NEKAJ MISLI OB KRATKEM OBISKU
POVEDALI SO Ml, da je v hiši. Sprva sem pred vrati prisluhnil, potem spoštljivo vstopil in obstal pred zelo postavnim, resnim in hkrati milobnim možem: pred menoj je stal p. provincial Martin Vidovič, ki nam je pripeljal MINORES.
V	njegovih očeh je poblisnil dobrotljiv vprašaj, da sem bil po "dobrem jutru" v hipni zadregi, katero nitko naj zagrabim za hiter pogovor.
MINORES, njegov mladi naraščaj, ki z molitvijo ,n vedro pesmijo roma po neskončni avstralski poti, so se komaj obrili po vrnitvi iz koncerta v Canberri, on sam pa se je že pripravljal za mašo v naši cerkvi sv. Rafaela.
“Gotovo ste zelo trudni”, sem začel.
"O, kar dobro se počutim,” je z drobnim nasmehom odgovoril. "Kar gre, kar gre", je še bolj pogumno nadaljeval, kakor da bi hotel vse srečne in žalostne doživljaje po hudo naporni poti dobrotno potlačiti v duhovno torbo spominov . . .
"Ti zlati človek,” mi je šinilo skozi mozeg, “res lepo je, da si skromen, a mene zares zanima, kaj vse si nabral v torbi . .
(Prav tak je bil p. provincial tudi po prvem koncertu v Paddingtonu, ko je končal tehtno duhovno povezavo prvega	dela sporeda	in so	MINORES	po
drugem delu zaigrali narodu za ples. "Svoje delo sem opravil,” mi je tokrat skromno	pripomnil,	ko
sem nanj naletel	za stebrom v	dvorani, “tole pa”	—
in obrnil se je proti vriskajoči in vrteči se množici
—	"to seveda ni več zame in me ne zanima”. Ista skromnost, ista zadržanost — kakor da bi njega in njegovo vedenje že poprej kdaj videl, nekoč, nekje . . .)
Pohitel sem: “Ali imate kaj novega, kaj posebnega z vaše dolge poti, p. provincial?”
“Veste, za nas je prav vse posebna novost: ljudje, kraji, navade. In značilno je, da pri naših dobrih ljudeh vselej in povsod naletimo na veliko domotožje. Vsi ti govorijo o svojih domovih in sorodnikih, vsi si želijo tja,	čeprav le na	kratek	obisk ..
Tu naju je prekinil neusmiljeni telefon. Umolknila sva. Medtem pa so mojo ubogo elektronko preblisnile nekako tele misli:
Domotožje . . . Kdo ga nima od časa do časa? Ob pogledu na te mlade redovnike še prav posebno. Prinesli so nam slovensko pesem v novi obliki, so vedri in navdušeni za šegave domislice, a kljub temu
— morda prav zaradi tega — izredno vdani božjemu klicu. Ob srečanju z njimi mora pač iskreno zaihteti vsako slovensko srce, če ni že strohnelo v “razumni-ški" posmehljivosti. Nehote obračaš vse na svoj nekdanji dom, pa	če še kdaj	pojdeš domov ali	ne-
Nekatere so prevzele nove maše — tudi z njimi so nam MINORES prinesli košček doma, to je neutaj-Ijivo. Druge	so	presenetili fantje-duhovniki, ki	so
tako predani	Bogu in narodu,	da jih zdaj vidiš	za-
maknjene v molitvi in odpovedi zdaj polne pesmi in razigranosti. Tu ni nikakega glumaštva, prosim, ker se mlad človek ne more za vedno posvetiti zlaganemu življenju. Vesel si, da na domačih tleh zrastejo taki bcgovci!	In	to v tako	“modernih” časih!	(O
težavah preteklih let fantje ne govorijo, pa ne dvomim, da ima vsak posameznik kot tudi skupnost svojo zgodbo. Pri tem vedo, da jih bodo po vrnitvi kre- i menile nove.) Ob njih šele razumeš modrijana, ki )e dejal, da je začel zares verovati, ker so vse te živ-Ijenjske tajne tako zelo proti njegovi zdravi pameti) tako silno bedaste.
Da, v stiku z MINORES se vse sklada z našim splesnim	nagonskim	občutjem, ki mu	je izvirno,
lepo in resnično samo to, kar je kdo užival in doživljal doma: materina beseda, črn kruh in
kislo
mleko, čebri in koši, steze in luže, rože in drevje
— to in še neskončno več je pač samo doma. Torej razumemo celo Eskima, ki ne more živeti brez snega in	ledu, brez	hripavih,	kocutastih	belih psov,
tjulenjev in severnih jelenov, ki za “umetno” zabavo zapiska na piščal iz kosti severnega medveda . . •
P. provincial je končal telefonski pogovor.
"Mnogi	prihajajo	domov,”	je mirno	nadaljeval,
"nekateri	se celo znajdejo in	vgnezdijo.	Številni pa
se po kratkem obisku zopet vrnejo, ker se jirn zdi v tujini pač bolje. Doma ljudje še nekam živijo, zlasti mlajši obrtniki, mehaniki in podobni. Ni Pa prilike si kaj prida prištediti. Zato gredo v tuje kraje, posebno v Nemčijo, kjer si s pridnim delom
nahranijo novce, kupujejo vozila in začenjajo graditi nove domačije. V razliko od tukajšnjih delovnih razmer je to, da je pri nas doma posebno prikladno zgodnje jutranje delo. Ljudje zarana vstajajo, začenjajo ob šestih ali sedmih in končajo že ob dveh, treh. Tako imajo ves popoldan in večer, ki ju lahko posvetijo drugim važnim poslom in seveda svojini družinam . . .”
Naj povprašam	p. provinciala	še o	tem, kakšno
razliko čuti o mejah verske dejavnosti doma in v naši svobodni deželi? Ali zakaj	doma	duhovnik	ne
sme organizirati skupinskega mladinskega izleta, zakaj MINORES ne morejo javno nastopati razen po cerkvah ali kvečjemu morda veroučnih razredih? . . . Nič
novega bi mi najbrž ne povedal, česar še ne vem. Celo iz govorov	domačih političnih	voditeljev	je
tudi nam znano, kaj vse je tam “klerikalizem”.
“Kako požrtvovalni so naši duhovniki, sami veste,” mi je prijetno razlagal. “Z duhovniki je bilo pri nas na Štajerskem med vojno bistveno drugače kakor drugje. Nemci so takoj ob vdoru v naše kraje skoraj vse duhovnike takoj s silo preselili v Srbijo, kar jih niso mučili po zavzetih samostanih ali kratkomalo odpeljali v Dachau in druga taborišča. Narod ve, da so bili pravi mučeniki in nihče jim ne more ničesar očitati. Če pa meni, ki sem dosti mlajši, kdo zaluča v obraz ‘belogardista’, tedaj se lahko samo pomilovalno posmejem — saj sem bil še otrok, ko so to besedo	skovali .. .”
Najin pomenek je bil žal pri kraju: p. provincial )e moral v zakristijo.
Ostal sem sam in pletel dalje svoje misli o
MlNORES • ■ •
*
Že dolgo mi je bilo dobro znano, zakaj skupina kakor MINORES doma ne more javno nastopati (razen strogo cerkveno), ne more na televizijo ali Vsaj na radio. Pri tem pa so jih vendar “velikodušno” pustili med nas.	%
Zunanjemu svetu hočejo oblastniki res natvesti, da v svoji državniški modrosti dovoljujejo verskemu življu popolno svobodo. Doma pa prežijo, da se narod ne bi nalezel “nevarnega verskega opija”. Za 12v'Oz imajo “dialog” (danes le še krcljat “monolog”) 'n “konkordat”, za uvoz pa tuje devize. Kar je vmes, je policijska tajna . . .
Že v zadnji številki sem omenil, da se MINORES Prizadevajo za ritmično poživitev liturgične glasbe. Kako se bo glasbeni pokret naših “božjih pevcev” doma razvijal, je zelo težko reči. Če ansambel ne dobi novih zainteresiranih članov med bogoslovci (duhovniki med njimi bodo poslani vsak na svoje del°) in če jim ne slede nove skupine z isto vnemo a'j podobnim poslanstvom, velikega razmaha ritmične liturgične glasbe vsaj Sloveniji ne bi obetal.
Kakor toliko drugih preobrazb v umetnosti sploh, tako bo tudi ta novost morala skozi ogenj človeškega
MINORES se pripravljajo za nastop na melbournski televiziji (ATV-0 studio)
občutja. A tudi če bo vzcvetela, se bo nujno zopet kdaj	umaknila v	večnem	valovanju človeške estetike.
Prav	zdaj smo	priča,	kako lačni glasbeniki	spet
slastno segajo po starih navdihih klasikov (Bacha, Vivaldija, Mozarta. ..) in jih v novih ritmičnih obrazcih skušajo oživiti ter jih prikazati v bolj žarki luči.
Zato ne smemo kar slepo prisegati na vsako novost. Kaj kmalu bomo namreč začutili, da želimo še kaj več, kaj lepšega, kaj popolnejšega. Ta težnja korenini v samem človekovem bistvu: venomer išče, a nikdar se ne izpoje. Vsa umetnost je ena sama “nedokončana	simfonija”,	eno samo hlastanje, glasbena	umet-
nost še prav posebno.
Prav po vsem tem pa mi je toliko bolj neum-ljivo,	zakaj pri	nas v	Sloveniji ne bi dali	takim
novim oblikam in novim poskusom v glasbi tiste veljave, ki jim vsekako gre.
Koga naj bi na primer motil strumni vstop iz jazzove maše: “Klic naš se dviga k Tebi, Gospod...”?
Če * pa besedici "hozana” ali “aleluja” koga vznemirjata, potem naj nikar ne posluša Handlovega “Mesijo”, da ne bi omedlel v naglem ritmu in oglušel v neskončno odmevajoči “aleluji” ...
Komu naj bo dalje na poti, če se ta glasbeni pokret razvija čisto naravno v okviru mladine, ki se zbira okrog svojega glasila “Ognjišče”? (Pa je skozi ozka očala domačih oblastnikov tudi to “klerikalizem”.) “Ognjišče” je lepo, zdravo in za slovensko mladino res primerno glasilo, za marsikoga prav odrešilno, zlasti v našem času, ko se mladi svet pogreza in uničuje v “danskem ognju”.
Moderni svet človeka oblikuje po svoji strahotni ploblematiki, po svojih zahtevah, po svoji omiki, tehniki in industrializaciji.
Ali naj potemtakem mirno zaključimo: človek je plod svojega okolja do tolikšne mere, da nima v sebi tiste potrebne moči in svobode, da bi to okolje tudi obvladal?
Tako namreč sodijo marksisti, ki trdijo, da je Človek “izdelek” svojega okolja. Do neke mere to jasno drži — toda to še zdaleč ni vsa resnica. Človek more in mora izpopolniti svojo osebnost in v duhovni rasti ter oblikovanju ošteti docela svoboden, da se lahko upre nujnemu oblikovanju, v katerega ga hočeta potisniti in ukleniti ekonomski in sociološki okoliš.
Prav zato nam je toliko do neomejene svobode
v umetnostnem in verskem izživljanju. To svobodo dolgujemo nadarjenemu slovenskemu geniju, ki po zlatem Prešernovem stihu zahteva, da “pusti peti moj'ga slavca, kakor sem mu grlo ustvaril”!
Ko gre za izpoved in rast notranjega človeka v misli, molitvi, pesmi, ali glasbi, naj bi si nihče ne prisvajal oblasti nad človekovo svobodo duha.
Prav to veliko počelo kot osnovo sleherne umetnosti je “svoje dni” tako vneto zagovarjal sam literarni starosta Josip Vidmar. Danes pa s Potrčem vred tarnata, da “so sicer mladino odvrnili od Boga, a ničesar ji niso dali v zameno . .
*
Vam, dragi MINORES, gre velika zahvala vseh avstralskih Slovencev! Sami ste gotovo čutili, da se Vam je trud obilno poplačal.
Ko bodo te vrstice v tiskarskem stroju, boste verjetno že doma. Želimo Vam, da bi svoje lepe darove kar najlepše razvijali v korist slovenskim zanamcem!
Ostanite vedri in pogumni, saj imate na svojih strunah zapisano, da “Njegove besede ne bodo prešle”! Nič naj Vam ne bo žal, da doma ne morete nastopati na trhlih odrskih deskah. Zato pa stojite na skalnih tleh, ki jim je dana božja obljuba večnega obstoja.
LUDVIK KLAKOČER
Očka, počepni!
POČEPNITI?! In še s prijaznim obrazom? Le kaj še!
Počasi, ljubi očka, brez strahu! Ne gre za kako telovadbo (dasi bi ne škodila tvojemu porajajočemu se trebuščku). A najbrž ne veš, da je že znani vzgoje-sloves Pestalozzi tole povedal: Kadar krasimo božično drevesce, moramo nekajkrat tudi počepniti. Če tega ne storimo, ga bomo okrasili samo zgoraj, v višini naših oči. Spodaj pa, od koder otrok doživlja drevesce, bo ostalo vse prazno. Če pa tu in tam malo počepnemo, bo drevesce okrašeno enakomerno .. .
Kako je bilo za zadnji božič, ljudi očka? Si kaj počepnil? Si se vživel v položaj otroka, ki si mu s krašenjem prav za prav hotel narediti veselje? Če ne, si zapomni ta nasvet za naslednji božič! A ne
samo za božič, tudi za veliko noč, ZA SLEHERNI DAN, ZA SLEHERNO JUTRO! ŽE ZA DANES! Verjemi, takoj bo življenje v družini postalo lepše!
OTROK PA MISIJ DRUGAČE
Vrneš se iz službe. Po vseh božjih in človeških postavah bi imel pravico do zasluženega počitka. Zato
—	zgrabiš časopis. A tvoj mali misli drugače. Že dve	uri sprašuje mamo,	kdaj še bo vrnil	očka, da
se	bosta spet igrala hopla-hop. Že	je pri	tebi, že
ti je	na svoj otroški	način	predložil prošnjo.	Da znoriš,
mar	ne? Vdaš se v	svojo	očetovsko usodo,	nejevoljno
začneš igro. Otrok je vedno bolj razigran in kar vriska od	zadovoljstva,	oči mu gorijo, lica	žarijo.	Še sam
nisi	opazil, kdaj	te je minila slaba volja in	kako ti
je igra postala veliko boljše razvedrilo, kot če bi svoje lastne skrbi pomnožil še s skrbmi vsega sveta — ki bi ti jih naložil časopis . . .
Počepni, očka! Če še nisi — še danes poskusi!
SPOMNI SE SVOJEGA OTROŠTVA
Tvoj sinček-šolarček piše nalogo. Ko bo končal, tako sta	se zmenila,	ti bo pomagal v	garaži.	A gle)
paglavca: prav zdaj si že četrt ure čisti nosek (drugače ga kakšna “svečka”	pod	nosom prav nič	ne moti!)'
Nato se spomni, da mora v trgovino po zvezek. Nato neskončno dolgo piše nanj svoje ime in naslov. Nato nekaj riše in čečka po papirju. Da bi ga . . .
Toda, očka, nikar prehitro! Spomni se, kakšen si bil sam, ko si bil šolar! Počepni, očka!
S tem seveda ne mislimo, da bi moral dečku vse dopustiti. Tudi tebi niso vsega dovolili. A če človek misli na svoje otroške slabosti, zna pridigati bolj z razumevanjem, bolj z ljubeznijo, bolj očetovsko-človeško in bolj — uspešno.
ČE SE MU HOČEŠ PRIBLIŽATI
Ves teden si čakal nedelje in dočakal si — dež. Nič ni bolj pustega od nedeljskega dežja. Po obedu si pomagal ženi urediti kuhinjo. Nato si postal — ne ravno len. ampak lepše povedano: močno ‘.‘utrujen”. Urica prijetnega dremanja na zofi bi se ti odlično Prilegla. A prav takrat se hčerkica spomni, da ima še celo bogastvo: vrečko z bučnimi semeni. Na vsak način Jih hoče prav zdaj luščiti in ker tega sama še ne zna, ji bo pomagal — kdo drugi, ljubi Bog! — kakor °čka. Pečka za pečko, od sile dolgočasna zadevščina.
Toda očka, počepni, znižaj se! Ob tem poslu se da kaj lepo pogovarjati. Kmalu se vama pridružijo še ostali otroci. In že začutiš, da srca tvojih malčkov že dolgo niso bila tako tvoja kakor prav danes . . .
Drugič boš moral pregledati pisemske znamke, ki l>h zbira tvoj najstarejši (in ki si jih njemu na ljubo že stokrat pregledal). Skupaj jih bosta preštevala in bo prišlo čez petsto, se ti bo že pošteno zehalo. Toda ob tem bo tvoj sinko mimogrede postal dober računar.
Kmalu boš “brcal” kovanec pri namiznem nogometu, ostal boš za “črnega Petra” pri igri s kartami, metal boš kocko pri “Človek ne jezi se”, a se boš zraven jezil, češ: med tednom tako nimam časa za kaj pametnega, za kaj “višjega” — v nedeljo bi se naravnost spodobilo, da se malo duhovno razgledam. Toda, počepni, počepni, dragi očka! Na vsem svetu Zllte ni prav nič “višjega" kot smo mi, tvoji otroci! Prijazno se z nami igraj in to ti bo dalo več plemenitosti kot dvesto strani visokega branja.
nenavadno plačilo
Plačilo za vse to bo res čudno. Skoraj bolj podobno ^azni kakor plačilu: otroci te bodo še bolj nadlegovali. aJ je pri očku tako prijetno. . .
Tako boš imel še veliko priložnosti, da pred svojim
Otrok in očka: oba si
delita srečo .
drobižent delaš “počepe”. A kmalu boš začel ugotavljati, kako otroci silno hitro odraščajo. In takrat si boš želel, da bi še velikokrat prišli k tebi, da bi se hoteli pogovarjati s teboj, da bi jim mogel pomagati čez kritične točke mladosti. In res bodo prihajali, saj so že v detinstvu našli s teboj skupni jezik, ko si se jim približeval s svojimi "počepi”.
Vendar te čaka velika nagrada: otroci, ki se jim je očka znal približati, bodo prej ali slej ugotovili: Naš očka je pa res	“prima”!
Od očeta, ki	je res “prima”,	bo	otrok	sprejel	tudi
lep nasvet. Če	pa bo kdaj	moral	sprejeti grajo,	mu
bo šla globoko	v srce. Saj	biti	grajan od	očka, ki je
res “prima”, pomeni tudi v otroškem jeziku, da sam nisi ravno “prima”. Pa bo vsak tak hotel postati — po očkovem zgledu.
Počepni, očka, počepni! Ko boš čez leta gledal nazaj v svoje življenje, ti teh “počepov” ne bo žal.
SLOVENSKO DRUŠTVO MELBOURNE vljudno vabi rojake
na predstavo slovenskega filma CVETJE V JESENI, ki bo v soboto 28. septembra ob 7.45 zvečer v Baragovi dvorani v Kew. Film po znani povesti Ivana Tavčarja je priznan kot eden najboljših slovenskih filmov.
'•0i* ¥
Je to res merilo slovenstva?
MORDA NAS JE čas poplitvil, morda nas je res televizija pokvarila, da znamo samo sprejemati brez precenjevanja vrednosti, kaj nam kdo ponuja. Morda smo se sami iz enega ali drugega vzroka vpregli v propagandni voz... Pa še mislimo ne pri tem, kako prav na ta način izgubljamo svoje vrednote, tudi vrednote lastnih stoletnih običajev. Ko narodna tradicija izgubi svojega duha, je res samo “turistična privlačnost” — čudna spaka, ki živi na račun tradicije, njenega imena pa ne zasluži več. Pa naj jo komentarji različnih televizijskih in radijskih oddaj ali pa časopisi še tako proslavljajo in se “povoljno izražajo” o njej — ob malo globljem pogledu bo le samo spaka.
Te misli so mi šle skozi možgane, ko sem bral sydneyske triglavske “Odmeve kmečke ohceti” — očividno pisane v službi napada na canberrsko društveno glasilo in predsednika Cvetka Faleža, katerega pisec članka celo ironično sprašuje, če se morda ne smatra več Slovenca. Če ima kdo svoje pomisleke o današnji ljubljanski “kmečki ohceti”, zato še ni izgubil svojega slovenstva; kakor po drugi strani tudi ni merilo slovenstva naših klubov in društev njihov odnos do te turistične privlačnosti naše domovine. Še daleč ne! Poudarjanje gotove turistične privlačnosti je po mojem mnenju lahko na en ali drugi način tudi kaj uspešen “business”, ki s slovenstvom kot takim nima nič opraviti, pa če se ovija v še tako čedno narodno nošo naše tradicije. Menim, da prav tu lahko mnogo bolj upravičeno tehtamo čistost slovenstva.
Pod naslovom “KMEČKA OHCET” je izpod peresa P.S. izšel v ljubljanskem tisku ((DRUŽINA, 12-1972) članek, ki je ob “Odmevih” vreden našega zanimanja. Nič ne bo napak, če ga objavimo v celoti. Morda nam bo pomagal do malo globljih misli ob naših narodnih običajih in njih izrabljanju v turistične namene ter ob kaj poceni očitkih in neumestnih dvomih o slovenstvu tistih zavednih Slovencev, ki se ne boje izraziti o “ohceti” svojega odkritega mnenja.
TUDI LETOS so v Ljubljani organizirali prireditev, ki so ji nadeli vzdevek “kmečka ohcet”. Ko gledalec, ki bolj ali manj nožna slovenske ljudske in narodne običaje ob sklenitvi zakonske zveze, spremlja tako prireditev, se mu utrne vrsta misli in pomislekov. Naj jih, ne samo letošnji prireditvi ampak zamisli nasploh na svetu, nanizamo nekaj.
Najhuje brez d\ orna motita bučna turistično-reklainna
vsiljivost, s katero bi prireditelji (nedvomno zaradi zaslužka) radi privabili čim več gledalcev, in skorajda cirkuška bučnost med prireditvijo samo. Gotovo je težko s posluhom za oboje združevati obujanje in obnavljanje izginjajočih ljudskih običajev. Prireditelji bi se morali zelo premišljeno in dosledno odločiti za prireditev, ki naj ohranja v vsej svoji celovitosti, izvirnosti. lepoti in globoki pomembnosti posebno lepe običaje ob poroki, saj doraščajo rodovi, ki o njih ničesar ne vedo. Ti običaji so v svoji izvirnosti in čistoči sami po sebi dovolj (verjetno celo bolj!) mika' ni za domačega in tujega gledalca.
To pa predvsem narekuje zvestobo izvirnosti. Ne smeli bi se ogniti važnim elementom, ki jih skušamo zatajiti, torej med drugim blagoslov u neveste in ženina pred odhodom z nevestinega doma. Vsi pa tudi vemo, da je ni bilo slovenske ohceti, ki se ne bi končala s svečano, vsebinsko bogato sklenitvijo zakonske zveze v cerkvi. Tako pa nepoučen, posebno še tuj spremljevalec prireditve dobi vtis, da so se naši očetje in matere že stoletja poročali na matičnem uradu. Saj ni res, da so brili samo šale, preden so izročili nevesto ženinu. Tisti trenutek so povsod na Slovenskem razumevali mnogo bolj globoko, resno in odgovorno. Fant in dekle sta dozorela da stopnje, ko lahko prevzameta nase vso odgovornost za ustanovitev nove družine. Družino smo Slovenci vedno visoko vrednotili in spoštovali kot osnovno celico človeške družbe. Vse to, pa še mnogo osebnih starševskih izkušenj in končno tako redkokdaj preveč očitno razkazovana ljubezen do otrok, se je nekje združilo v tisti blagoslov, s katerim sta oče in mati poslala svojo hčerko, svojega sina v zakon.
Prireditelji “kmečke ohceti” so že zgodaj prišli na misel, naj bi se s “slovenskim parom” (ni treba omenjati čudnih nadrobnosti, ki so prišle nekajkrat na dan v zvezi z izvolitvijo “slovenskega para”) poročili tudi pari iz drugih republik in drugih dežel. To je nedvomno zanimiva, četudi ne nujno potrebna zamisel, ki pa ne bi smela ostati samo pri začetku. Če že hočemo s tako prireditvijo pokazati slovensko kmečko ohcet, zakaj bi ne pokazali narodi, ki pošiljajo v Ljubljano svoje pare, svojih poročnih in svatovskih običajev? Folklorno namreč že nekaj časa prireditev ni čisto slovenska, saj s svojimi narodnimi nošami, plesi in nekaterim' drugimi točkami sodelujejo tudi folklorne skupine drugih republik in dežel. Tako zasnovana in izpeljana prireditev bi bila brez dvoma ne samo lep dogodek, pač pa tudi turistično bolj privlačna kot sedanja izpeljanka, ki ponuja in posreduje nekatere naše lePe običaje le kot turistično zanimivost in privlačnost. Seveda izpeljava tako zasnovane prireditve zahteva mnogo več prizadevnosti, posebno še znanja in v prvi vrsti sodelovanje z najbolj strokovno usposobljenim' ustanovami. Te bi morale biti v določitvi vseh nad-
fobnosti prireditve že zdaj prvi in edini oblikovalec Manifestacije.
Gornji članek iz domačega tiska nam brez dvoma veliko pove in mi ni žal, da sem ga našel med svojo zbirko časopisnih izrezkov. Lepo nas uči ločiti zrno °d plevela in se pri tem malo globlje zazreti v nekaj,
kar nam je ponujano v tako bleščeči narodni luči. Posebno še, če pri tem kdo postavlja na tehtnico celo
— naše slovenstvo. Res je, “v Avstraliji je lahko vsak, kar hoče biti” — za mnoge druge dežele žal tega ne moremo reči. A tudi v Avstraliji smo dolžni reči bobu
— bob!
MELBOURNSKI JANEZ
C i
— sem pač Ižanec ! . . . ”
Ob krsti Škrabovega očeta — P. BAZILIJ
DEVET LET je bil med nami v Baragovem domu m vsi smo ga klicali kar za “Škrabovega očeta”. Bil Je član naše družine in še najstarejši povrhu — morda mu je prav bivanje med mladimi podaljševalo življenjsko silo, da je dočakal tako častitljivo starost. Jaslim, da mu nihče ni zameril, četudi si je privoščil marsikdaj marsikoga — od patra in kuharice sestre Eme pa do novodošlega fanta — pa vedno z globokim prepričanjem, da ima on prav. Pogrešali ga bomo: njegove drsajoče korake in njegove spomine iz ruskih vojnih let ali iz taborišča Rab, iz časa revolucije pod Krimom in let begunstva v Avstriji, kjer si je od Ribničanov “izposodil patent suhe robe". . . Pogrešali bomo njegovo ižansko jezo in trmo ter njegov navihan Posmeh modernemu svetu .. .
Da, Škrabov oče je bil original, ki nam bo še dolgo ostal v spominu. Mož starega kova, ki bi — vsakdo, k* je prišel z njim skupaj, bo to vedel — “vse komu-niste in fuzbaliste poslal na luno”, pa menda še naše Minores zraven zaradi bobnov in kitar v cerkvi; ki je povedal svoje na račun kratkih hlač ali celo dolgih
s širokimi hlačnicami, na račun dolgih las in tobaka. Je pa imel mož v sebi tisto globoko vero,
ki
se ni nikoli zamajala. Res je marsikaj razumel
Po svoje, se držal črke katekizma, ki ga je znal na pamet iz osnovne šole tam pred več kot sedmimi deset-■etji, pa v svoji prepričanosti morda vsaj na zunaj Pozabil pridejati duha. Prav zadnje tedne pa se je 'e nekako zmehčal kot vosek v božjih rokah in pokazal, c*a je v srcu drugi Škraba, kot se je kazal na zunaj. n če svetemu Hijeronimu pripisujejo izrek: “Oprosti ^11> Gospod, sem pač Dalmatinec! .	— mi je oče
kraba v zadnji bolezni enkrat isto misel skoraj do-esedno povedal zase: “Menda me bo Bog že razumel sem pač Ižanec! . Prepričan sem, da je prejel jo božje razumevanje, saj mu je Bog tudi dal zares eP° zadnjo uro.
. Ko je nekaj dni pred smrtjo prejel sveto maziljenje, )e oče Škraba tako vdano napisal na list papirja: pa zares vsem odpuščam. .Zadnje dneve je
dost
trpel, govoril o smrti in se nanjo resno pri-
Takle nam bo ostal v spominu Škrabov oče,
“najmlajši” med mladimi Baragovega doma . ...
pravljal. V urah brez spanja je molil rožne vence, obenem pa večkrat poudaril nauk nam vsem: “Ko je človek mlad, si misli, da bo molil na stara leta. Pa se vara. Težko je moliti,	ko si star	in	bolan,	če
se mlad tega ne naučiš. . .”	No, on	se	je	naučil	in
je ta materin nauk držal vse življenje. S trpljenjem zadnjih tednov se je očiščeval in Bog mu je naklonil hiter prehod v večnost: komaj dvajset sekund je trajal njegov smrtni boj, v katerem ni bil sam in zapuščen, kot se je včasih bal. Zdaj je poplačan za svojo zvestobo in mu je jasno marsikaj, kar je v svoji preprosti veri in človeški presoji v življenju po svoje razlagal — božje usmiljenje je neskončno, prepričan sem, neskončno tudi za našega pokojnega očeta.
Če pa morda še potrebuje naših molitev: vsi, ki smo ga poznali, se ga radi spominjajmo ne le v mislih in razgovorih, ampak tudi pred Gospodom, da mu nakloni mir svojega večnega	objema.
Menda se očetovi znanci spomnijo	zgodbe, ki nam
jo je oče Škraba tolikokrat po ižansko pravil in se je končala z dvoumnim izrekom:	.	.	Bog	mu	daj
miren počitek pa večno gorkoto!” Škrabovemu očetu želimo iz srca večno toploto božje ljubezni in dobrote!
Ko načrtuješ nov svet, ne zavrzi starih kamnov!
V	tem članku o “župniji na meji”, ki ga je za DRUŽINO napisal P.B.. je toliko globokih misli tudi za našo izseljensko skupnost in slehernega posameznika izmed nas. Vreden je ponatisa. — Urednik.
JfcLšANE sodijo med eno najjužnejših slovenskih župnij. Ležijo ob cesti Ilirska Bistrica — Reka, tam, kjer se svet preveša v Kvarner. Lega je vedno odločilno vplivala na način življenja, saj so bili prebivalci jelšanske župnije stalno razpeti med Ilirsko Bistrico in Reko. Včasih seveda ni bilo — tako kot danes — toliko ljudi na obali zaradi dela, kolikor zaradi dobrih “trgovinskih" stikov. Jelšanci. Novo-krajci, Dolenjci, Sušačani, Brdani in prebivalci ostalih vasi so hodili na Reko in zlasti v Opatijo z raznimi gozdnimi sadeži, v “promet” pa so šli tudi številni kmetijski pridelki in leseno orodje. Kvarnerski ribiči so dolga leta plali vodo iz zalitih čolnov z brdanskimi vejalnicami iz hrastovega lesa.
Jclšane so na meji. Tako je bilo stoletja. Da so ostale, pa je bilo treba uporno in trdo živeti. Življenja ni toliko reševal gospodarski položaj, kolikor narodni in verski čut. Oba sta pomagala, da je bilo več rojstev kot smrti. Sadovi zadnjih let pa lahko store, da Jelšane ne bodo več na meji. Kajti tam, kjer se — tako kot lansko leto v jelšanski župniji
—	rodi le dvanajst otrok, umrje pa enaindvajset ljudi — gre življenje rakovo pot...
NEKDANJA PRAFARA
Jelšane so bile prafara. Njene podružnice so se raztezale daleč naokoli, tako na sedanjo slovensko kot tudi na hrvaško stran.
Meja med Slovenci in Hrvati tu ni bila toliko ostro začrtana ločnica kot širok pas narodno in jezikovno mešanega področja. Posamezne vasi so bile bolj ali manj narodno zaokrožene enote. Jezikovno pa sta se prav radi pomešali trda slovenska in mehka hrvaška izgovorjava. Mehkega “več dugo sem tu, gospod” ne slišite le v Jelšanah, temveč v vsem ilirskobistriškem koncu. Prav tako pa moremo zasledovati slovenske izraze globoko na hrvaško stran.
Sedanja jelšanska župnija šteje trinajst vasi. Od teh jih je po letu 1951 osem ostalo v hrvaški
republiki. Zato je še istega leta škof Srebrnič istanovil na hrvaški strani novo župnijo s sedežem v Šapjanah. Takratni jelšanski župnik Božič je tako pestal začasni upravitelj tudi te nove župnije. Tako se uradna razdelitev v vsakdanjem življenju ni poznala. Do pravih sprememb je prišlo šele leta 1968, ko so dobile Šapjane novega samostojnega župnika Josipa Vozila. Edino, kar danes še veže novo župnijo z matično versko skupnostjo, je pokopališče. Na pokrop grobov, vernih duš dan in vse štiri kvatme nedelje, se na njem zbere veliko vernikov iz obeh župnij-In mnogi, zlasti starejši ljude, še vedno želijo, da bi se spočili na jelšanskem pokopališču.
VEČ AVTOMOBILOV KOT KRAV
“Ljudje so prodali krave in kupili teleta na štirih koksih,” mi je napol v šali povedal možak srednjih let. Jelšane, ki so bile nekoč — kot župnija seveda
—	predvsem kmečko področje, so se v zadnjem času povsem spremenile. Življenje na zemlji “ne vleče več. “In zakaj bi se prav mi žrtvovali, če se lahko tako kot meščani vnaprej zavarujemo pred slabimi letinami, pomanjkanji, hudimi napori in davki? odgovarjajo uporno.
Življenje na dinarju počasi spreminja življenjsko filozofijo. To kar je bilo še pred kratkim manj p°' membno življenjsko sredstvo, predvsem pot do drugje izdelanih in pridelanih predmetov in živil, nenavadnih in luksuznih, postaja danes f rvo sredstvo in neredko-kdaj življenjski cilj sam. Ljudje vse bolj žive za denar.
Razmerje do denarja je — dokler človek tudi v tem ne odraste in ne prepozna njegove bede in nemoči — predvsem prva reakcija na spremenjene razmere. Počasi bodo že spoznali, da tisto, kar nas osrečuje in za čemer se prehamo iz dneva v dan, ni denar (in vse, kar si z njim kupimo^, temveč notranje razpoloženje, ki se preliva v zares človeška in medčloveška razmerja do vseh ljudi.
In tu jelšanski kristjani niso povsem odpovedali-
Ko smo še zbirali pri nas prispevke za lačne otroke, s° se prav veselo odzvali. Radi so pomagali.
OBNOVA IN PRENOVA
To sta pač dve prizadevanji. Obnavljamo stavbe lr> zunanjost, prenavljamo pa človeka in njegovo notranjost. Prizadevanja zadnjih let teže zlasti za slednjim, čeprav tudi prvega nočejo spregledati.
Jelšanska župnija je potrebna obojega. Razbita na vrsto vasi s slabimi bogoslužnimi prostori, predstavlja tako za posamezna naselja kot za celotno versko skupnost precejšnje gmotno vprašanje. Poleg rednih skrbi pu prežijo na posamezna naselja tudi nesreče.
“V	podružnici	Veliko	Brdo, ki	je od	župnijske
cerkve oddaljena več kot sedem kilometrov, se je leta 1964 skoraj povsem zrušila cerkev. Bilo je na veliko soboto. Župnik Božič je blagoslavljal velikonočna	jedila. K	obredu	je prišlo	precej	otrok in
odraslih. Takoj po blagoslovu, ko so verniki in duhovnik zapustili cerkev in jo je cerkovnik zaklepal, se je nenadoma zrušila streha in leva stran cerkvene ladje. Ko bi se to zgodilo le pet minut prej, bi razvaline pokopale pod seboj številna življenja. Tako, vidite, je tu pri nas,” se po končani pripovedi nasmehne sedanji	župnik	Vladimir	Šircelj.
“No, cerkev je ostala v ruševinah do predlanskega leta, ko smo jo začeli obnavljati. Danes je sicer že Pod streho, ni pa dokončana. Saj veste, sredstva . . .”
In to je le ena izmed kričečih potreb. “Zdaj obnavljamo tudi župnijsko cerkev. Najprej od zunaj, da bi vanjo povsem ne vdrla vlaga, potem še od znotraj.”
Obnavljanje cerkva seveda ni dovolj. “Da, prenoviti	je treba predvsem	ljudi. Svet	se je	pač tako
zasukal, da samo v partijo ali v krstne knjige zapisana imena ne zaležejo veliko. Kar velja, je Predvsem človekovo osebno prepričanje in življenjska doslednost.” Na vasi mi je resnico podrobneje opisala neka žena: “Vem, gospod, da naše napake niso kakšne krajevne posebnosti, vseeno pa je žalostno, ko si ne Znamo odpuščati, se za prazen nič napihujemo ali Pa se	drug pred	drugim	zapiramo.	..”
Prenova mora v prvi vrsti počlovečiti medsebojna razmerja in jih pripeljati tako daleč, da si bodo ljudje znali — 5e hočete, tudi drznili — odpustiti in bodo brez preteklih bremen gledali v obraz prihajajočim
časom.
nekdanja in sedanja prosveta
■Jelšanci niso kar tako. Njihova slava že dolgo Presega župnijske meje. Znani so zlasti po dobri Pesmi, katere tradicija pa ni od včeraj. Povezana )e s stoletnim prizadevanjem za živo narodno in versko Zavest. že leta 1867 so dobili v župniji Narodno ei talnico.
Pesem in igra sta v zgodovini jelšanske župnije Zel° pomembni, živo narodno zavest sta ohranili
predvsem v letih italijanskega pritiska, na meji s Hrvati pa sta obvarovali tiste narodne posebnosti, po katerih se tudi dejansko ločimo med seboj.
V	najnovejših časih ni kakšnih posebnih pretresov, Italijani so se umaknili in prebivalci jelšanske župnije hodijo na delo tako v slovensko zaledje kot na Reko. S tem se je umirilo tudi burno prosvetno življenje. Tako se ostanki sedanjega prosvetnega društva bolj ponašajo z bogato preteklostjo kot s pomembnejšim sedanjim delom. Dokaz za to je vedno bolj razvpit ples. Ker ne vidiš več razlogov (ali pa te ne prizadenejo), ki vlečejo k velikim vprašanjem, obtičiš pri plesu . . .
Čudno je to z nami, Slovenci: Ko nas stikajo in tepejo, nam jemljejo narodne in verske pravice — smo močni, iznajdljivi in požrtvovalni. Narod stoji na preži kot en mož in prenaša bremena, ki še vrsto let vzbujajo spoštovanje. Ko pa ti je dovoljeno vse ali skoraj vse, se povlečeš vase, se zasmejiš, umiriš in poleniš . . .
IN KAKO JE NA CERKVENEM KORU?
Za dobro cerkveno pevsko tradicijo se imajo Jel-šane zahvaliti velikemu navdušenju v preteklosti in požrtvovalnemu ter nadarjenemu organistu Antonu Ce-kadi. Na dobrodušnem in tako zelo nagubanem obrazu bereš marsikaj o tistem, kar je minilo. In Anton ni edini človek v teh krajih, v katerega je življenje vtisnilo svoje sledove.
Sicer pa je cerkvena pesem v podobnih težavah kot narodna. Čeprav je še vedno prijetna, ni takšna, kot je bila včasih. Med pevci in pevkami prevladujejo starejši. Tišti prekaljeni, ki so videli hude čase. Kajti ljubezen do pesmi ni lahkotna zabava, zanjo se je treba truditi, predvsem pa vztrajati. Se mlajši predvsem zato, ker niso videli naporov svojih dedov, nočejo odločiti za takšno (pravzaprav garaško) delo?
Sedanji jelšanski cerkveni zbor šteje okoli dvajset ljudi; dovolj sicer, da se človek v cerkvi prijetno počuti, vendar premalo, da bi bilo petje sad celotne verske skupnosti.
DA, TO JE NAJTEŽJE!
Življenje se zožuje na vsakdanje skrbi: na streho nad glavo, obleko in hrano, izlet in ples. Če bi šlo to še dalje, bi se zamajali temelji kulture ali omike, ustvarjalnosti, razumevanja in odpovedi iz ljubezni, pa tudi duha samega. Kajti najtežje je v času svobode prepoznati njene meje, v času blaginje misliti na tiste, U so v pomanjkanju, v času padlih tabujev čutiti njihovo življenjsko moč, v času proste izbire poti v resnici stopiti na tisto, ki osvobaja in odrešuje.
Modrost preteklosti je veliko več kot leporečje, saj je sad prenekaterih življenj. Zato je ne kaže pozabiti. Kajti preteklost je izkušnja, ki je ni mogoče spregledati, pa tudi obveza, ki se ji ne smeš odtegniti. Življenjska izkušnja ni kakor človek, ki mora vedno znova sedati v šolske klopi. Zato zdaj, ko s toliko vnemo načrtujemo prihodnji svet, ne zavrzimo starih, izklesanih kamnov!
P. BAZILIJ
| SPET TIPKA
2. septembru 1974
Fr. Basil Valentin O.F.M. in Fr. Stan Zemljak O.FM. Baraga Housc — 19 A’Beckett St., Kew, Vic., 3101 Tel.: 86-8118 in 86-7787
Adelaidski, naslov: Holy Familj Slovene Mission,
47	Young Ave., West Hindmarsh, S.A. 5007 Telefon: 46-5733.
Slovenske sestre — frančiškanke Brezmadežne Slomšek House — 4 Cameron Court, Kew, Vic., 3101 Tel.: 86-9874
$ Zadnjič sem se prehitro pohvalil, da nas smrt ves mesec ni obiskala. Še predno so prišle MISLI med bralce, je dobila viktorijska MATICA POKOJNIH' kar tri nova imena.
V	torek 6. avgusta popoldne je pri nas v Baragovem dcmu izdihnil vsem obiskovalcem centra dobro poznani JANEZ ŠKRABA — Škrabov oče smo ga klicali. Zadnji čas je vidno pešal in končno mu je omagalo srce. Dočakal je lepo starost 83 let, saj je bil rojen 9. maja 1891. Bil je doma izpod Krima, rojen v Tomišlju, priženil pa se je v februarju 1920 v Mateno. Z ženo Marijo r. Modic sta vzredila osem otrok, od katerih je bil sin Franc ubit med žrtvami Kočevskega roga. Z družino je leta 1945 bežal v Avstrijo, nato cir.igrircl v Argentino, kjer je spremjal sina-novomaš-nika k oltarju, pokopal svojo ženo, v aprilu 1965 pa je dospel k starejšemu sinu Janezu v Avstralijo. Kmalu po prihodu se je preselil k nam v Baragov dom in se med mladini kar dobro vživel. Seveda je imel kot "najstarejši fant” in še Ižanec povrhu posebne pravice — mladi so ga razumeli in ga imeli radi.
Škrabov oče je navadno zvonil v zadnje slovo po pogrebnih mašah, tokrat so tudi njemu zapeli vsi naši zvonovi. Kar precej ljudi se je zbralo že na predvečer k odprti krsti, da so ga pokropili in zanj skupno zmolili rožni venec. Pogrebna maša na četrtek 8. avgusta pa je bila. pravi triumf. Sedem duhovnikov je sorriaševalo, saj smo imeli v svoji sredi MINORES, ki so Škrabovemu očetu tudi zapeli tako v cerkvi kot ob odprtem grobu na keilorskem pokopališču, kjer bo čakal vstajenja. Krsto so nosili fantje Baragovega doma.
Sorodnikom naše sožalje. Kaj sem povedal Škrabovemu očetu v slovo v cerkvi, pa lahko berete drugje.
O	Malokdaj se zgodi, da bi imela kaka naša naselbina dve smrti na isti dan, na nedeljo 11. avgusta
pa je Wodongo, kjer živi komaj dva ducata slovenskih družin, kar dvakrat obiskal angel smrti. Popoldne sem dobil telefonsko sporočilo, da je umrl v tamkajšnji bolnišnici IVAN VIDIČ, naslednji dan pa bral v jutranjem časopisu, da se je v VVodongi v nedeljo zvečer z motornim kolesom smrtno ponesrečil AVGUST KONEČNIK.
Ivan Vidič je bil rojen dne 23. julija 1908, Spodnje Nekovo pri Kanalu. Vojno je preživljal kot italijanski vojak na raznih frontah, prišel srečno domov, leta 1949 pa odšel preko meje v Italijo. V Avstralijo je dospel v aprilu 1950, delal najprej na veliki ovčji farmi, septembra naslednjega leta pa presedljal v Albury, nato v Wodongo. Postavil si je svoj domek in delal dolga leta v livarni, poročil pa se ni. Zadnji čas so mu začela nagajati pljuča in moral je večkrat v bolnišnico. Kot samec je bil najraje neodvisen in je vsako postrežbo težko prenašal, obenem pa si sam ni mogel več dosti pomagati. Smrt ga je rešila 11. avgusta, ko je v vvodongški bolnišnici brez boja mimo zaspal.
S	pogrebom so prijatelji čakali do sobote, da so medtem obvestili domače: ena sestra je v Rimu (ta je bila pred nekaj meseci tu na obisku), druga v Argentini, doma pa sta še dva brata in dva polbrata. Kar lepo število prijateljev in znancev se je zbralo k slovenski pogrebni maši, katero sem opravil v cerkvi Srca Jezusovega, Wodonga East. Pokojnega Ivana priporočam vsem v molitev!
Avgust Konečnik pa je bil rojen 28 avgusta 1913 v Ravnah na Koroškem. Vojna ga je zajela kot vojaka kraljeve garde, nato se je skrival po Čupriji, kjer se je leta 1941 tudi poročil. /Po vojni je z ženo Dragico cdšel v Slovenijo, kjer so se jima rodili štirje otroci. Z vso družino se je 1957 znašel v avstrijskem taborišču Glasenbachu, od koder je že naslednje leto v septembru na ladji “Castel Felice” dospel v Avstralijo. Iz Bone-gille so bili Konečnikovi poslani v Benallo in okrog enajst let živeli tam. Pred štirimi leti so se preselili v Wodongo, kjer so si postavili prijeten domek. Avgust pa je delal v vojaškem skladišču. Ko se je 11. avgusta zvečer vračal na motornem kolesu od dela, je pri trčenju z avtomobilom tako nenadoma izgubil življenje.
Pogrebno mašo je opravil p. Stanko v torek 13. avgusta popoldne v cerkvi Srca Jezusovega, Wodonga East, nato so bili pokojnikovi zemski ostanki vrnjeni zemlji.
Avgust je bil naročnik MISLI od svojega prihoda v Avstralijo. Bil je dober mož in oče ter je tudi svoje otroke lepo vzgojil. Vsem sorodnikom tu in v domovini izrekamo iskreno sožalje.
0	P. Stanko je imel svoje skrbi kot šofer in vodnik MINORES po Južni Avstraliji in Viktoriji. Kljub stavki in pomanjkanju bencina — ta strah mu je bil vedno za
petami (za kolesi bi moral reči) _________ je še kar šlo po
predvidenem sporedu. Proti Adelaidi jih je odpeljal v sredo 24. julija. Vsi trije adelaidski nastopi MINORES
so bili lep uspeh, ki je pripravil vsem gledalcem mnogo užitka. Isto moremo reči o koncertu v Berriju, kjer so hoteli naši sadjarji fante kar obdržati. Tu so si MINORES ogledali vinarno in se odpočili (?) z nočnim lovom na zajce. Če so kaj ujeli, ne vem povedati — Vsaj lepe spomine bodo odnesli domov, če že zajcev ne . .
Tudi ponovitev treh novih maš v Adelaidi in Berriju Je bila za naše ljudi doživetje zase. Lepo število se jih Je zbralo k slovesnosti.
Nazaj v Melbourne jih je p. Stanko pripeljal v sredo 31. julija zvečer. Za naslednji dan popoldne so imeli dogovor s ATV-0 študijem: snemali so jih za spored 24 Hours” in prišli na televizijski ekran naslednji dan zvečer. Zaigrali in zapeli so “Alelujo” in precej Avstralcev mi je omenilo, da so jim bili všeč. Tudi katoliška radijska ura je uporabila v teh dneh plošče MINORES.
Oba melbournska koncerta, tako sobotni kot nedeljski (3. in 4. avgusta), sta bila izreden uspeh. Baragova dvorana je bila obakrat nabito polna, razpoloženje občinstva pa sploh ni mogoče opisati. Po obeh koncertih so razmaknili stole in fantje so rade volje nadaljevali, tokrat z domačo glasbo za ples. Vse je bilo tako na-ravno-veselo in neprisiljeno, kot bi bili sredi slovenske vasi. Isto se je ponavljalo na drugih koncertih; v Gee-longu, Morvvellu, Wodongi in St. Albansu. Nekatere naše družine so MINORES kar sledile iz koncerta do , koncerta.
6	Ponovitev treh novih maš pri nas v Kew na 4.
i	av8Usta je napolnila cerkev. Pri vhodu je novomašnike pozdravila Sankovičeva Anita v narodni noši in jim Poklonila šopek. Pridigal je seveda p. provincial Mar-tln> novomašniki pa so na koncu skupno podelili novo-mašni blagoslov, nato pa delili novomašne spominske Podobice. Žal po cerkveni slovesnosti zaradi popoldan-
skega koncerta ni bilo mogoče napraviti v dvorani zakuske za vse.
0	P. provinciala Martina Vidoviča, spremljevalca MINORES, smo ves ta čas dobro porabili. Pridigal je povsod, kjer so bile na turneji tudi slovenske maše.
V	Kew smo imeli tudi svetolfetno tridnevnico: dvakrat zvečer, zaključek pa pri nedeljski maši. Eno izmed večernih maš so MINORES spremljali z glasbo in petjem, enako mašo v St. Albansu. Takozvana jazz-maša je res za naša ušesa nenavadna, obenem pa mogočna in topla, da brez dvoma vžge. Še nas starejše, kaj šele mladino.
© V torek 13. avgusta so se MINORES poslovili od Mdbourna. P. Stanko jih je odpeljal v Albury, kjer jih je prevzel p. Valerijan. Hitro So minili ti dnevi med nami in prostega časa fantje skoraj niso imeli. Komaj smo našli par uric, da so si ogledali stolnico in škofijski center, nekaj zanimivosti mesta in pa Healesville Sanctuary. Društvo Planica jih je na svoji zemlji v Edithvale pogostilo na poti v Morvvell, Slovensko društvo pa jim je v ponedeljek pred odhodom pripravilo prijeten piknik na Slovenskem gričku. Obema društvoma topla zahvala!
Prisrčno se zahvaljujem vsem, ki ste pomagali pri tako lepo uspeli turneji, zlasti adelaidskemu in gee-longškemu Slovenskem društvu za organizacijo koncertov, dalje Kregarjevi družini (Berri), Sodjevim (Wo-donga), Krušečevim (Monvell) in Marku Zitterschla-gerju (St. Albans) ter njihovim pomočnikom. Nemogoče je imenovati vsa imena. Vsem sem za sodelovanje prav iz srca hvaležen in vsi ste po svoje pripomogIT k uspehu.
Vsi skupaj pa se zahvaljujemo članom MIl^ORES in p. provincialu Martinu, da so prišli tako daleč med nas. Upam, da bo tudi njim ostal obisk v tako lepih spominih, kot bo nam.
Q Izreden obisk smo imeli v Baragovem domu na četrtek 8. avgusta: med nas je nepričakovano prišel “na
MINORES mašujejo *a Slovence v Berri, S.A.
j	MELBOURNSKI	SLOVENCI!
'1	i!
Kadar potrebujete TAM TRUCK
i	za	selitev in podobno,
se boste z MAKSOM HARTMANOM po domače pomenili za čas prevoza,
delo pa bo opravljeno dobro	];
;;	in po konkurenčni ceni.	!;
'.	< i
Kličite čez dan: 311 6366 RAP1D TRANSPORT SERVICES PTY. LTD. ; '!	(vprašajte za Maksa Hartmana!)	d
i	Ob	večernih	urah	];
;	kličite	Maksovo	številko doma: 850 4090	;
malico” novi melbournski nadškof Frank Little. Okrog enajstih me je klical po telefonu in mi povedal, da bo med nami pod enim pogojem: da nič ne povem kuharici s. Emi in pa da začnemo jesti kot običajno, četudi njega še ne bo. Res se je zakasnil za kakih dvajset minut, potem pa sedel med nas in bil takoj domač in dobro razpoložen. MINORES so mu jih par zapeli in ludi svoji plošči so mu poklonili. Novomašnike je nadškof zaprosil za novomašni blagoslov, on pa nam je vsem dal svojega kot novi nadpastir. MINORES je res presenetil s svojo preprostostjo in prijaznostjo; veseli so bili, da so ga srečali in bodo tudi to srečanje odnesli med spomini na obisk Avstralije.
9 Društvo Planica je za četrto avgustovo nedeljo povabilo oba patra in sestre na svojo zemljo. Imeli so prireditev v čast očetom. Otroci slovenske šole, ki je za mladino vzhodnih okrajev velikega Melbourna začela pod vodstvom gospe Lucije Smec delovati komaj 12. maja letos, so se res izkazali s svojimi nastopi. Tako učiteljica kot matere otrok in seveda otroci sami zaslužijo vse priznanje. Priznanje pa zaslužijo tudi očetje pri Planici, ki so v kratkem času prostorno, garažo na svoji zemlji spremenili v prijetno dvoranico z odrom. Vesel sem, da društvo Planica ne misli samo na zabavo in pijačo, ampak že takoj ob početkih tudi na kulturno udejstvovanje, zlasti slovensko šolo.
0 Slovenskih porok ta mesec ni bilo, krsti pa so si pri nas sledili takole: 3. avgusta je krstna voda oblila Terezijo Jenny, ki jo je iz Springvale prinesla družina Josipa Kurjan in Terezije r. Volar. — Jožef Anton je sinko Jožefa Kalca in Dragice r. Vrh, St. Albans: krščen je bil 11. avgusta. — 15. avgusta je v naši cerkvici prejelo krst, birmo in prvo obhajilo 23 let staro dekle. — Anton Bransperger in Jožefina r. Paučič, West Preston, sta krščevala 17. avgusta: sinka bodo klicali za Adama Martina. — 24. avgusta je bila krščena Mihaela Gordana, novi prirastek družine Mileta Tadiča in Rajke r. Mrden.
Vsem novokrščencem obilo blagoslova.
0	DRUŠTVO SV. EME se že vneto pripravlja na DOMAČI SEJEM, ki ga bodo članice priredile v Ba-
ragovi dvorani na nedeljo 20. oktobra po deseti maši. Neverjetno požrtvovalne so in šivajo ter heklajo in kvačkajo in ne vem kaj še vse, da je veselje. Lepe stvari bodo	naprodaj. Na željo bodo tudi ponovile
“ŠPELCO”.
0 Večerno mašo bomo imeli v naši cerkvici na prvi petek v oktobru (praznik sv. Frančiška, 4. oktober) in na praznik Rožnovenske Matere božje (torek 7. oktobra). — Oktober naj nas zopet spomni na molitev rožnega venca. Isto, kar je o družinah napisal z ozirom na to molitev p. Valerijan v svoji rubriki “Izpod sydneyskih stolpov”, velja brez dvoma tudi za naše družine. Tudi med nami je žal mnogo družinskih brodolomov, da človeka zlasti ob misli na otroke boli srce. Molitev je dostikrat edino uspešno sredstvo, ki propadu družine lahko še pomaga.
0 Zahvaliti se moram vsem, ki so mi napravili presenečenje in se zbrali k sveti maši na predvečer mojega srečanja z Abrahamom. Po maši pa je p. Stanko vse povabil na čaj in krofe ter se je obednica Baragovega doma kar napolnila. Vsem sem hvaležen za pozornost, zlasti za molitve.
Kako izgleda Abraham, pa ne bom povedal. Kdor ga je srečal, to tako ve, ostalim	mlajšim pa tudi ne	bo
pobegnil, če ga bodo le pričakali	.	.	.
9 O včerajšnjem lepo uspelem Očetovskem dnevu in dvodejanki "ŠPELCA V LJUBLJANI” bom poročal v prihodnji številki.
0 Adelaidski Slavenci imajo svojo redno mašo na nedeljo 22. septembra ob štirih popoldne v Hindmarshu.
V	Berri se bomo zbrali k slovenski maši na ponedeljek po tretji nedelji (16. sept.) zvečer. Whyalla bo dobila obisk slovenskega duhovnika v ponedeljek po adelaidski nedelji (23. septembra). Sveto mašo bi imeli zvečer v Norrie.
;!	MELBOURNSKI	ROJAKI!	li
' < Potrebujete morda priznanega TOLMAČA za ;
I	sodišče ali kako drugo važno zadevo?
;;	Obrnite se z zaupanjem	'!
!|	na	rojakinjo JEAN SLUGA!	j;
48	SMITH STREET	Telefon:	j’
!; ALPHINGTON, Vic., 3078	49-4748	i
41-6391
SLOVENSKO MIZARSTVO
se priporoča melbournskim rojakom
za izdelavo kuhinjskih omar in drugega pohištva
po zmerni ceni.
FRANC ARNUŠ Telefon:	76 Beverley Road,
45 7275	HEIDELBERG, Vic.
SEDEM ZLATOMAŠNIKOV je imela letos mariborska škofija. Njihtjva imena so: dr. Jakob Aleksič, Alojz Osterc, Franc Babšek, Ivan Jerič, Stanko Lah, Drago Oberžan in Anton Ravšl. Brez dvoma so prehodili težko pot v petih desetletjih svojega duhovništva: morali so skozi dve svetovni vojni, preko izgnanstva in ječ in preganjanja. Vztrajali so in danes so Bogu hvaležni za vse. — Ljubljanska nadškofija je imela letos samo enega zlatomašnika, znanega skladatelja Alojza Mava. Zato pa je imela izrednega jubilanta: Jožefa Demšarja, ki je praznoval 75-letnico mašništva. O njegovem slavju smo poročali v zadnji številki. — V koprski administraturi letos ni bilo nobene zlate maše, pač pa so štirje duhovniki praznovali srebrni mašniški jubilej.
KRANJ se poteguje za visoko šolo, kot beremo v domačih listih. Kranjska najvišja šolska ustanova je višja šola za organizacijo dela, ki bi z nekaj spremembami učnega načrta res lahko dosegla višjo stopnjo Priznanja. Zahtevo Gorenjcev je enoglasno podprl Svet združenja visokošolskih zavodov v Mariboru: Štajerci namreč žele in upajo dobiti lastno univerzo, pa računajo na podporo Kranjčanov, kadar bo ta njihov načrt dokončno dozorel in bo v pretresu na sestankih ‘n sejah.
Slovenci smo kljub težavam in pritisku “od zgoraj” ^e marsikaj dosegli. Roka umije roko, obe pa obraz — Pravi star slovenski pregovor. Ker ga poznajo tako Gorenjci kot Štajerci, bo morda le kaj iz kranjske visoke š°le in mariborske univerze . . .
ZA KRAŠKI SVET so odpadne vode poseben problem. Ko voda iz kanalov odteče pod zemljo, nikoli ne veš, kakšno pot v podzemlju bo ubrala, kje bo onesnažila čisto vodo in ob njenih izvirih zopet prišla na dan. Zato so v Sežani namestili posebno čistilno napravo, ki naj bi postopoma zajela vse kanalizacijske vode in jih °č>stila, predno odtečejo v kraške požiralnike. Naprava je začela obratovati za enkrat le poskusno. Če se bo °bnesla, bo kraška voda bolj zdrava; vsaj nevarnost, da b' bila okužena po odpadni vodi, bo v glavnem odpravljena.
O NAJDBI najstarejših ostankov hiše na slovenskem °zemlju pri Sveti Luciji (Most na Soči) smo že poročali. v letošnjem juniju so odkrili ravnotam ostanke
druge prazgodovinske stavbe. Tudi ta hiša je brunarica, ometana z glinastim premazom.
Vsekakor sta obe najdbi spadali k velikemu naselju,_ ki je pripadalo takozvani svetolucijski halštatski kulturni skupini iz let med 880 do 350 pred Kristusovim rojstvom. Dokaz, da je moralo biti to dokaj veliko naselje, je grobišče z okoli 7000 grobovi, ki so ga v bližini odkrili že v prejšnjem stoletju.
INKUNABULA je latinska beseda, pomeni knjigo tiskano pred letom 1500. Tudi Slovenci jih imamo kar precej, ohranile pa so se po naših starodavnih samostanskih knjižnicah. Nihče ne more zanikati, da so bili prav samostani žarišča naše kulture. Znano je tudi, da je bila prav ljubljanska semeniška knjižnica, ustanovljena že leta 1701, prva javna znanstvena knjižnica v Sloveniji. Delovala je do Licejske državne knjižnice leta 1774.
Letos je svet praznoval 700-letnico smrti dveh velikih cerkvenih učiteljev, sv. Tomaža in sv. Bonaventure. V ljubljanski semeniški knjižnici so poleg mnogih knjig naukov teh dveh učenjakov razstavili kar 38 inkunabul njunih del. Inbunabule so last Narodne univerzitetne, frančiškanske in semeniške knjižnice. Najstarejša razstavljena inkunabula je v dvobarvnem tisku ohranjena Tomaževa razlaga štirih evangelijev iz leta 1475, danes last Narodne univerzitetne knjižnice, svoj čas last stiškega samostana.
AVSTRALIJA	rešuje svoje	redke ptiče	in	živali,
doma pa so bile zadnji čas v časopisih na vrsti zlasti pomurske štorklje. Vedno manj jih je: modemi čas jim ne da živeti.	Leta 1953 so	v Prekmurju	našteli še
153 gnezd s 450	mladiči. Letos	je Kustodiat	za	ornito-
logijo obiskal 91 krajev z gnezdi štorkelj. Ugotovil je, da je zasedenih samo 39 gnezd in našteli so le 114 mladičev. Res so obiskali le 65% ozemlja, kjer gnezdijo štorklje, vendar je padec števila ptic v dveh desetletjih prehud in bo treba precej dela, da se stanje izboljša. Po poročilih so	postavili 160	umetnih gnezd,	da bi
privabili štorklje in jim omogočili lažji obstoj.
O ŽALOSTNEM PRVENSTVU poročajo domači časopisi, da se namreč Slovenci s številom samomorov uvrščamo v sam vrh samomorilcev na svetu. V letih 1950 do 1970 se je število samomorov celo podvojilo. Pravijo, da sta naši naravi nenavadno blizu potrtost in zaprtost: kar doživimo slabega, ne znamo “vreči čez ramena”, ampak enostavno omagamo. Da je pri premaganju težav velikega pomena vera, bo priznal vsak psihiater. Te opore pa doma zlasti mladina v splošnem nima: če ni smisla življenja, je samomor najlažji beg pred realnostjo.
Sicer pa med jugoslovanskimi narodi prednjačimo še v marsičem: Slovenija ima najvišji standard, najmanj nepismenih, največjo stopnjo alkoholizma, najmanjši porast rojstev in največ nesreč.. . Samo na standard in pismenost smo lahko ponosni od vseh gornjih prvenstev.
Nekako pol ure hoda iz mesta Betlehema se razprostirajo takozvane Pastirske poljane. Tu so pasli pastirji v tisti prvi božični noči, ko so jim angeli oznanili Kristusovo rojstvo in jih napotili k votlini:
Ne bojte se; zakaj, glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo: Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus Gospod. In to vam bo znamenje: Našli boste dete, v plenice povito in v jasli položeno... (Lk 2, 10-12).
Te poljane so kupili betlehemski frančiškani in odkopali temelje tamkajšnje starodavne porušene cerkve, ki je bila znana pod imenom Pastirska cerkev. Že po zadnji vojni so pozidali na poljanah novo malo cerkev v obliki zvezde, ki se dviga med oljkami in borovci. Vsakdo, ki obišče Betlehem, se bo gotovo ustavil na Pastirskih poljanah in obiskal tudi to cerkvico.
Za konec še besedo o betlehemskih pastirjih: bili so znani kot robati ljudje in na splošno prezirani, nič kaj na dobrem glasu. Farizejski nauk jim ni bil poznan, kot preprosti Izraelci starega kova pa so vedeli, da so preroki obljubili Mesija. Ob stražnih ognjih sa gotovo večkrat govorili tudi o tem, “ki mora priti”. Seveda se jim ni niti sanjalo, da bo rojen med njihovo revščino in da bodo oni prvi povabljeni k Njemu. Bog pač izbira po svoje, Njegove sodbe so drugačne od ljudskih.
V	božjih načrtih je bilo tako in nebo je najprej razodelo ponižnim in preziranim čuvajem čred, da je prišel na zemljo tisti, ki se bo imenoval
El-ariška puščava s svojimi sipinami
V času cukanja...
“dobri pastir”. Nič čudnega, da so “pohiteli” proti svoji znani votlini, kot poroča evangelist Luka (2, 16) -— kakor pač hiti človek, ki ga žene vesela domačnost.
Pastirji se v Palestini prav do danes niso spremenili še vedno so isti preprosti ljudje, ki ljubijo samoto in svoje ovce. Nočno bedenje pri čredah je še vedno v navadi. V temi in tišini je tudi danes pogosto slišati izmenične glasove pastirskih piščali in ritmične klice čuvarjev, ki odgovarjajo drug drugemu.
POT V EGIPT
PREDNO Sl ogledamo druga palestinska mesta, po katerih je stopala božja noga, ne bo nič napak, da sledimo tudi sveti Družini na poti v begunstvo.
Sveto pismo nam poroča, da je dal Herod pomoriti v Betlehemu in okolici vse dečke od dve leti starosti navzdol v upanju, da je s tem uničil tudi novorojenega kralja. Vendar Jezusa ni dosegel. Jožef je namreč pravočasno dobil angelovo sporočilo:
Vstani, vzemi dete in njegovo mater in beži v Egipt in bodi tam, dokler ti ne porečeni; Herod bo namreč dete iskal, da bi ga pogubil (Mt. 2, 13).
Naši trije begunci so z osličkom zapustili betlehemski grič in se gotovo držali ceste, ki je peljala v Hebron in Bersabejo. Tu pa so morali zaviti na desno, da so prišli na staro karavansko pot, ki je ob Sredozemskem morju vezala Palestino z Egiptom. V Bersabeji se začenja gola puščavska pokrajina, vendar so njena tla še trdna. Niže, proti Nilovi delti, se pa razprostira prava puščava, kjer v peščenem morju ne najdeš grma, ne bilke, ne kamna.
V	el-Arishu (takrat Rhinokolura) je tekla meja med Herodovim kraljestvom in rimskim Egiptom. Tam je verjetno preganjana trojica lažje zadihala, vendar napori še niso bili za njimi. Pot dalje do Peluzija je bila enako utrudljiva, četudi mirnejša. Šele v Peluziju, ki je bil nekakšen vhod v
“Ampak blizu NOVE ZAVEZE bo treba le ostati, ali pa nismo več kristjani. . . ” Zadnji stavek p. Bernarda bralcem MISLI.
Egipt, si, našel spet človeška bitja in vsaj nekaj udobnosti.
Sveto pismo o poti sami ne pove ničesar. Vemo pa o težavah iste poti iz drugih zgodovinskih virov. Saj so isto pot leta 55 pred Kristusom napravili Gabinijevi rimski vojaki in se — kot poročajo rimski pisci — bolj bali naporne poti preko puščave, kot pa vojne, ki jih je čakala v Egiptu. Leta 70 po Kristusu je rimska vojska napravila isto pot v nasprotni smeri, ko je prihajala iz Egipta nad Jeruzalem, seveda z vso pomočjo vojne preskrbe. Končno so v prvi svetovni vojni (leta 1918) angleške čete pod Lordom Allen-byjem napravile isto pot za napad Palestine. Če ob opisih raznih poročevalcev o težavah teh vojaških premikov mislimo na našo slabotno begunsko trojko na isti osameli in nevarni poti, moremo zaznati Marijino in Jožefovo skrb za rešitev Jezusa in brezmejne napore celotedenskega potovanja. Kdor si hoče zares predstaviti tako potovanje, mora sam preživeti noči brez sna na prostem v goli Idumeji; gledati mora skozi peščeni mrč el-Ariške puščave peščico ljudi, ki zamišljeno in molče, vdana v usodo, tone v samoto neznanemu cilju naproti. Taka srečanja so še danes krajevna posebnost zase, obenem pa tudi zgodovinski dokument o potovanju naših treh betlehemskih beguncev.
Sveto pismo tudi ne pove ničesar o kraju bivanja svete Družine v Egiptu. V Starem Kairu sredi koptske četrti že iz davnih časov časte kripto kot kraj, kjer naj bi živela sveta Družina. V Mata-riehu, kakih deset kilometrov od Kaira, pa še danes kažejo divjo smokvo, pod katero naj bi počivala betlehemska trojka. Žal ni nobenih zgodovinskih dokazov za eno in drugo in zelo je dvomljivo, da bi bilo drevo res nad dva tisoč let staro.
AEBAL
Arhelaj U
GARICIM
o Filadelfija
V Jeruzalem
Jeriho
Kumrai
Betlehem
'Askaton
o Kalirhoe
°Herodium
Marese
Maheront
Arnon
VADI GAZA
IDUMEJA
Jodomal?)
Sklepali bi, da se je sveta Družina pridružila kaki judovski naselbini, saj je živelo v deželi ob Nilu veliko Judov že od časa. ko je Nabuhodo-nozor porušil Jeruzalem (leta 586 pred Kristusovim rojstvom). Število je še narastlo, ko je Palestina postala helenistična pokrajina. Po raznih zgodovinskih virih bi lahko rekli, da je število Judov v Egiptu i’ času Kristusovega rojstva doseglo milijon. V Leontopolisu so si zgradili celo tempelj, o katerem so govorili, da tekmuje s sionskim. V Aleksandriji so sestavljali Judje dve petini prebivalstva. Njihovi učenjaki so celo prevedli judovske svete knjige za znamenito knjižnico faraona Ptolomeja II. Večina v Egiptu naseljenih Judov je ostala zvesta svoji veri in je bila v stalnih zvezah s svojimi polestinskimi brati.
Svetloba je življenje
STANKO OZIMIČ, B.Sc.(Geclogy), Canberra, A.C.T.
Biserna lestva sc vzpenja v oblak, spušča se onkraj na zemeljski tlak, mavrica pisana, božji prestol . . .
TAKO JE o mavrici čudovito lepo zapel naš pesnik Simon Gregorčič. Pa tudi vsakdo izmed nas je že mnogokrat občudoval krasoto tega nebesnega čudeža. Zato vemo, da je mavrica vedno v obliki loka ali polkroga in da ima vedno v sebi enako število barv ter v enakem redu. Koliko barv vsebuje, bi pa najbrž že težko kdo povedal. Tudi se večina od nas najbrž nikoli ni motila z vprašanji: Kaj je mavrica? Kako sploh nastane? Zakaj je na nebu le takrat, ko sta prisotna dež in pa sonce?
S tem člankom o SVETLOBI bom skušal preprosto odgovoriti na ta vprašanja. Saj mavrica ni drugo kot proizvod svetlobe — sončnih žarkov, ki se odbijajo od dežnih kapljic. Seveda moramo najprej razumeti nekaj o svetlobi na splošno.
SVETLOBA je del sončnega izžarevanja (radiacije) na površino naše Zemlje. Od sonca do nas potuje skozi vesolje 186.000 milj na sekundo. Samo ta del radiacije — z valovno dolžino med 400 in 760 milimikroni
—	je nam dan kot svetloba. Naše oči so tako ustvarjene, da pač morejo sprejemati te vrste sončnega izžarevanja. Večina sončne radiacije pa pride na Zemljo v
Sonce
760milimicrons
ULTRA
VIJOLČASTA
BELA LUČ
INFRA RDEČA
obliki INFRA-RDEČIH ŽARKOV, katere s prostimi očmi ne moremo zaznati. Ta del radiacije se imenuje TOPLOTA in je tudi zelo važna za obstoj človeštva in življenja na splošno. Ostali del sončnega izžarevanja je na krajši valovni dolžini (manj kot 400 milimikronov) in je poznano pod imenom ULTRAVIOLETNI ŽARKI. Ta del radiacije ima v sebi neizmerno moč uničevanja celic našega telesa ter je zato nevaren nam in vsemu življenju na Zemlji. Ti žarki povzročijo, da izpostavljena koža porjavi. Toplota sama pri tem ne igra vloge. Zagorelo kožo dobite lahko poleti pri sončenju, pa tudi in celo uspešnejše na visokih planinah, kjer je sicer mrzlo in okrog vas večni sneg. Prehuda izpostavljenost tem žarkom, ki uničujejo telesne celice, lahko povzroči kožnega raka.
Nas d :nes zanima samo tisti del sončnega izžarevanja, ki ga imenujemo BELO LUČ ali SVETLOBO. Da leži na lestvici radiacije med 400—760 milimikroni, sem že omenil. Ta del lestvice je razdeljen na šest enakih delov šesterih različnih barv: vijolične, modre, zelene, rumene, oranžne in rdeče. Vijolični del ima najmanjšo valovno dolžino, rdeči pa največjo. To pomeni, da vse omenjene barve potujejo do nas počasnejše kot pa rdeča. Vseh šest barv naše svetlobe je vedno v istem redu Tako tudi v mavrici vidimo samo teh šest barv: vijolična je vedno na notranji strani loka, rdeča pa na zunanji.
Te svetlobne barve pa moremo zaznati samo v pro-ce.u lomljenja sončnega žarka — lomi se v šest barv. Lahko dodamo, da lom žarka sploh ne bi bil mogoč, če bi žarek ne bil sestavljen iz šestih enakih delov, ali šestih različnih valovnih dolžin. Lomi pa se sončni žarek, ko prodira skozi steklo ali vodo.
Da vzamemo praktičen primer: ko svetlobni žarek zadene dežno kapljico, se v istem trenutku razcepi na šest barvnih odtenkov po redu valovnih dolžin. Proces je nujna posledica dejstva, da ima vsaka barva, ki sestavlja svetlobo, svojo valovno dolžino. Če bi vse barve potovale v isti valovni dolžini, potem razlike seveda ne bi bilo in tudi ne barv. Zlomljeni svetlobni žarek potuje skozi kapljico v zgoraj opisanem redu: rdeča barva bo dospela na drugo stran kaplje prva, vijolična pa zadnja, ker po svojem valovnem redu potuje pač najbolj počasi. Znotraj kaplje se barve odbijejo in spremene smer. Če je sonce za nami in sije v deževne kaplje, je našim očem ta proces mogoče videti kot čudovit nebesni pojav, ki ga imenujemo MAVRICA.
Skica vam bo olajšala razumeti, kako se barve razcepijo. Ponazori vam tudi. kako sončni žarek, zlomljen in razcepljen na šest barv, v vsaki dežni kapljici, postane del mavrice. Posamezne barve z odbijanjem nujno vzpostavijo pravi red — vijoličasta stvori notranjo stran, rdeča pa zunanjo stran mavričnega loka. Kako se ustvari ta lok, ni lahko razložiti v nekaj besedah — potrebno je znanje matematike in fizike.
Da, tudi SVETLOBA je življenje. Brez svetlobe bi bilo težko — osebno mislim da nemogoče — saj bi bili pogoji popolnoma spremenjeni.
> MAVRICA
DEŽNA KAPUlCA
Morda se še spominjate mojega prvega članka v lanskem letniku, kjer sem omenil tudi Darwina, ki je svojo teorijo razvoja povedal v stavku: VSE MESO JE BILO ENKRAT TRAVA . . . Nekatere pri tem morda spreleti čuden občutek. Toda vzemimo ta stavek tudi z druge strani: Pomislite, kaj ste danes za zajtrk, za kosilo ali večerjo jedli! Odkod je vsa vaša hrana prišla? Vzemimo večerjo: govedina, pečen krompir in solata. Krompir je rastlina, enako solata, goveje živali Pa tudi jedo samo zelenjavo. Zelenjave bi ne bilo brez sonca, od njega je vse zaviselo in še zavisi, tudi to, da se goveja žival nahrani in tako iz trave res postane meso. Le povejte mi eno samo jed, ki jo uživamo, pa bi enkrat ne bila v obliki kakršne koli zelenjave. Morda mi bo kdo oporekal: Kaj pa živali, ki se hranijo le z mesom? In ribe tudi ne jedo trave, koruze ali krompirja . . . Posredno tudi te zavise od rastlinstva. Meso-
jede živali jedo take, ki se hranijo z rastlinstvom. Ribe pa se večinoma hranijo s planktonom (vodnim rastlinstvom), ali pa žro druge ribe, ki jim je za hrano rastlinje.
Vsekakor — vsa naša hrana zavisi posredno ali neposredno od našega Sonca. Svetloba, voda in ogljikov dioksid dajo skozi takoimenovani proces fotosinteze pogoj rastlinstvu in življenju. Brez svetlobe in toplote bi bila Zemlja mrtev planet.
Vrnimo se k Gregorčičevim besedam, ki tako lepo omenja "MAVRICO pisano, božji prestol.. . Da, mavrica je del ali proizvod daru življenja — svetlobe. Naš vid nam omogoča po svetlobi zaznati sto čudes okrog nrs. Kar preveč smo navajeni brez misli izreči frazo o “luči življenja” ali “luč je življenje” — naučimo se hvaležno ceniti tudi ta božji dar!
Otok bleski — kinč nebeški
TEMELJITO PREMISLIMO O POMENU SREČANJA S KRISTUSOM! Če bomo spoznali, da je imel in ima Jezusov prihod na svet odločilni pomen na nas, potem nam bo to spoznanje narekovalo svobodno, a težko odločitev: izbrati bomo morali jasen način življenja — BITI KRISTJAN ALI NE! To se pravi: ali biti kristjan, ali pa živeti brez smisla in brez upanja na večnost. Ali moremo biti vse življenje brezbrižni in mlačni, spričo te nujne izbire in odločitve?
Srečanje s Kristusom! Poglejmo, kaj to pomeni! Poglejmo v evangeljsko zrcalo, kjer se kažejo najrazličnejši odgovori Kristusu s strani njegovih sodobnikov na vabilo, naj mu slede! Nekateri so ob srečanju s Kristusom pokazali hoteno slepoto in gluhoto svojih zrna-terializiranih duhov. Drugi so v njegovi navzočnosti pokazali nizkotno sumničenje in zvito nasprotovanje, kot da bi ga res upali osmešiti in onemogočiti pred dobrimi ljudmi. Toda nekdo je ob srečanju z Jezusom spoznal, da stoji pred čudodelnim in neprimerljivim Človekom. Ta nekdo je Andrej, ki prvi pove svojemu bratu Simonu (Petni): “Mesija smo našli . . .” To srečanje je bilo	odločilno. Kmalu	nato jih	je Jezus	poklical	za	seboj.	Tudi
za nas velja: Kristusov klic, to	je naš življenjski krščanski	poklic! .	.
V	tem je vse povedano. Ali z drugimi besedami, če smo se srečali s Kristusom, smo postali kristjani in biti kristjan se pravi: živeti modro, dosledno, po pameti; biti zvest svojim verskim načelom; biti iznajdljiv, da smo obenem na svetu, a ne postanemo od sveta; biti priče svojega notranjega prepričanja . . .
To je namen SVETEGA	LETA: srečati se	moramo	s Kristusom,	se	zanj	navdušiti	in
dosledno za Njim hoditi, dokler ne dosežemo popolne sreče v Očetovi hiši.
PAPEŽ PAVEL VI.
Z Vseh Vetrov
NARODNI ODBOR ZA SLOVENIJO poznamo vsaj po imenu. Deluje že trideset let. Po delegatih raznih strank povezuje in predstavlja del velike večine slovenskih izseljencev širnega zdomstva, ki ne soglaša z vsiljenim režimom v domovini. Po smrti člana NO dr. Franja Macjusa je nastalo prazno mesto, ki pripada Slovenski demokratski stranki. Vodstvo stranke je nedavno na izpraznjeno mesto izbralo za svojega delegata nam poznanega Vladimirja Menarta, slovenskega advokata v Sydneyu. Naj mu bodo na tem mestu k izbiri izrečene naše čestitke! Z njim je v NO prvič zastopano tudi slovensko izseljenstvo v Avstraliji.
LANI SMO PISALI, da je bil za postulatorja Baragove zadeve imenovan ameriški škof Hickey, takratni ravnatelj ameriškega zavoda v Rimu. Z marquettskim škofom Salatko je obiskal tudi kraje, kjer je Baraga deloval v domovini. Zadnja novica je, da je bil Hickey imenovan za škofa v Clevelandu. Res zanimivo, saj Cleveland je ameriška Ljubljana, kjer živi v ZDA največ Slovencev. Zato je vest še bolj razveseljiva in so jo gotovo pozdravili zlasti clevelanski rojaki.
SLOGA so dali ime svoji hranilnici in posojilnici naši rojaki, ki so po zadnji vojni emigrirali v Argentino. Vso svojo posest in materialne dobrine so morali pustiti doma, prinesli pa s seboj v begunstvo duhovno dediščino, ki je vsebovala tudi zadružno misel. Ustanova Sloga letos praznuje svoj srebrni jubilej, saj je bila ustanovljena kaj kmalu po prihodu prvih povojnih beguncev v Južno Ameriko, pred 25-imi leti. — Tudi v tem nas v Avstraliji argentinski rojaki daleč prekašajo. Pri nas je bilo od početka opaziti nezaupanje do vsakega, ki bi kakšno hranilnico samo omenil, Če bi jo poskušal uresničiti, bi verjetno žalostno propadel. Bo kar držalo, da bolj zaupamo tujcem kot pa svojim ljudem — če res iz samih slabih izkušenj v preteklosti, bi težko rekel.
"PRIPRAVE ZA OBISK MOSKVE”, ki ga za december napoveduje naš ministrski predsednik, so dnevni časopisi imenovali oba nedavna dogodka v naši svobodni Avstraliji. Prvi je Ermolenkov primer: 18-letnega ruskega violinista,1 ki je zaprosil za politični azil, so pustili v rokah ruskih agentov, da je “prostovoljno spremenil svoj sklep”. Končno so ga s pomočjo vlade tajno odpeljali na vojaško letališče, od koder je z avstralskim vojaškim letalom zapustil Avstralijo. Drugi žalostni primer pa je priznanje sovjetske oblasti nad Baltskimi državami, ki jih je Rusija po vojni tako samovoljno okupirala.
Oba primera sta izzvala med trezno mislečimi Avstralci veliko ogorčenje, zlasti pa med novonase-ljenci izpod komunističnih diktatur. Kaj je Avstralija s tem pridobila? Samo to, da državljani izgubljajo
vero v tiste, ki krmarijo avstralsko ladjo. Zdaj, ko že Havvke javno priznava svoj strah in govori o nevarnosti popolne oblasti “skrajne levice ali skrajne desnice" (težko je razumeti, kaj misli s “skrajno desnico", ki je menda zaradi lepšega prišla v njegov stavek), se marsikomu mogoče le odpirajo oči. Kam plovtš, Avstralija? Kaj si res pijana svobode, da jc hcčeš tako poceni izgubiti?
Novinarji so Whitlamu svetovali, naj na svojem nepotrebnem obisku Moskve v decembru ne pozabi obiskati Ermolenkove družine. In ustavi naj se tudi v glavnih mestih Baltskih državic, katerih smrtno obsodbo je končno kot eden prvih vzhodnih politikov tudi sani podpisal.. .
NIXON je dal mesto Geraldu Fordu, ki je kot novi predsednik ZDA zaklical Ameriki, naj pozabi na vvatergatsko moro in začne zopet graditi. Kako mu bo vodstvo uspelo, bomo videli: mož ne stoji pred lahko nalogo. Zato se je lepo slišalo, da je v svojem pozdravnem govoru poklical tudi Boga na pomoč. Bolj osupnila je vsakega poznavalca svetovnega položaja Fordova izjava kongresu, da bo “nadaljeval Nixonovo zunanjo politiko”. Po mnenju mnogih je bila polom, ki vodi v uničenje varnosti svobodnega sveta.	Ista “politika	prijateljstva”	je bila v	modi
v tridesetih letih proti Hitlerjevi Nemčiji, pa je žalostno končala v svetovnem požaru. Danes so tla zanjo	še bolj vroča	in sovražnik	svobode še	moč-
nejši . ..
RAZNI PREKRŠKI ZA VOLANOM, nasilno prehitevanje, prehitra vožnja, brezobzirno obnašanje do drugih uporabnikov ceste . . . vse to dokazuje, da bo oseba prej ali slej postala tudi doma nemogoč trinog in brezobziren soprog. Tako trdi znani ameriški psiholog dr. James Wackery. Zato predlaga vsem dekletom, ki se mislijo poročiti, naj pred dokončno odločitvijo napravijo “vajo” s fantom, ki pa o tem seveda ne sme nič vedeti. Psiholog trdi, da bodo zaročenke tako najlaže prišle do zaključka, ali se izplača reči “da” v upanju na srečno bodočnost.
ZA	MODERNEGA	MIKLAVŽA	velja škof	mesta
Tiraville v Indiji, Chariyan M. Palachirakal, ki je v svoji škofiji ustanovil	poseben sklad za doto in po-
ročne stroške nevestam. Po tamkajšnjih običajih se hči ne more poročiti, če starši ne zmorejo dote. Ta “poročni sklad” je že marsikateremu dekletu revnih staršev pomagal do zakona, ko bi drugače bila prisiljena ostati “za teto”.
O NAGRADI “OČE LETA” — “Father of the Year”, se je David Brunton razpisal v našem dnevnem časopisu. Res, le kdo izbira in deli te nagrade? Saj bi
bilo za	prejem imena	“očeta	leta” treba	nekaj več
kot pa imeti par otrok. Ko so javili izbor ženi letošnjega kandidata Neale Fraserja, se je zasmejala: “Kako vendar, saj ga skoraj nikoli ni doma?” Tudi izbranci za nagrado prejšnjih let človeka spravijo v smeh: Lord Casey (1968) je bil pri izboru star 77 let, imel je edino hčerko že poročeno in dolgo od doma, sin pa mu je živel že	dolga leta v	Angliji.	— Policijski zdravnik
John Birrell (1969) je ob podelitvi nagrade izjavil: ‘Kot vsak policaj — redko sem doma pri družini . . .”
—	Ko je leta 1971 prejel nagrado “očeta leta”, Bob Hawke,	je morala njegova družina priti	v njegovo
ACTU — pisarno, da so se fotografirali za dnevni časopis.	Doma bi ga	zaman	čakali. Ob	tej priliki
mu je hči Rosslyn med smehom rekla: “Long time no see, Daddy! . . .” — Pastor Denis Oakley (1972) pa )e ob nagradi izjavil: “Svoje otroke komaj kdaj vidim. To leto niti za Očetovski dan ne bom mogel biti doma . .
Brunton temu poročilu dodaja: “Poznam očeta, ki je izgubil ženo, ko je bil najmlajši od devetih otrok še v pleničkah. Sam	je	vsa leta skrbel za otroke	in
jih vzgajal, obenem	pa	vztrajal na	svojem delu	v
tovarni. Mož bi bil vreden nagrade, pa je verjetno niti ne bi hotel sprejeti. Sprejema zahvalo svojih devetih otrok in to je,	kar zares nekaj	velja . .
Prepričan sem, da	je	takih očetov	po Avstraliji	še
precej — pa nihče ne ve zanje razen otroci, za katere se žrtvujejo.
AMERIŠKE BREZJE, slovenska vseameriška božja Pot Marije Pomagaj v Lemontu pri Chicagu, obhaja letos svoj zlati jubilej. Pred petdesetimi leti (leta 1924) so slovenski frančiškani kupili farmo in jo razvili v narodno versko središče, kamor romajo naši ameriški Priseljenci od blizu in daleč. Na tisoče jih pride vsako leto in če bi se spravil na pregled registracijskih tablic avtomobilov romarjev, bi se čudil, koliko držav je zastopanih ob dnevih večjih slovesnosti. Prvi leseni samostan s cerkvico se je seveda že zdavnaj umaknil zidanemu, na gričku ob njem je zra.stel velik romarski dom s prenočišči in kuhinjo (izven romarske sezone služi za dom duhovnih vaj), tretji griček pa je lepo urejen park z lurško votlino za maše na prostem, Baragovim ki-P°m, postajami križevega pota, repliko Blejskega jezera (ta je nastal iz “luže”, kjer so svoj čas pile krave), ro-?novensko dolinico, tipičnim prekmurskim obcestnim križem . . . Podobo Marije Pomagaj je leta 1926 kronal ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič.
Mnogi so se pred petdesetimi leti frančiškanom smejali, češ da se ne izplača kaj snovati, saj bodo Slovenci kmalu izginili v morju amerikanstva. In vendar je minilo že pet desetletij, središče pa še vedno vrši svojo versko in narodno nalogo. Črnogledost se ne obnese yedno, posebno ne, če pozabimo, da ima zlasti pri takihle načrtih tudi Bog kaj reči . . .
OSREDNJA ZVEZA KATOLIŠKIH STARŠEV na
Dunaju je letos obhajala 25-letnico svojega obstoja. V
teh letih delovanja je storila mnogo na polju pravic staršev do vzgoje svojih otrok. Tudi pri letošnjem jubileju je bilo posebej poudarjeno, da je vzgoja otrok prvenstvena pravica in dolžnost staršev. Spada med temeljne človečanske pravice. Starši naj odločajo, v kakšnem duhu naj se njihovi otroci vzgajajo. Tudi država te osnovne pravice staršem ne bi smela vzeti . . .
Žal vemo, da so starši v mnogih deželah brez moči, ker si vso vzgojo lasti država. Kjer je celo svobodno izpovedovanje vere samo na papirju, je naravno tako tudi pravica do verske vzgoje. Kaj pomaga potem nova ustava, ko se pa dajo paragrafi tako lepo zaviti in razložiti.
Po LETOŠNJEM URADNEM PREGLEDU v ZDA
se je od 210 milijonov prebivalcev skoraj 132 milijonov Američanov izrazilo, da pripadajo k neki veri. Nekaj nad 48 milijonov je katoličanov, kar bi pomenilo 23% celotnega prebivalstva. Protestantov je po tem pregledu 72 milijonov, k judovski veri pripada 6 milijonov ljudi, pravoslavnih pa je 4 milijone. Po izsledkih Gallupovega instituta za raziskavo javnega mnenja okrog 40% Američanov redno prihaja k verskim obredom.
PRVEGA SEPTEMBRA je poteklo 35 let, kar se je sprožil krvavi plaz druge svetovne vojne, ko je leta 1939 Hitlerjeva Nemčija napadla Poljsko. Neradi se spominjamo takih obletnic, obenem pa je prav, da jih ne pozabimo. Saj so nam vsem v opomin. In v spomin nam pokličejo 50 milijonov človeških življenj, ki jih je vojna uničila. Stroški vojskovanja so znašali 1384 milijard dolarjev, ki bi jih svet tako lahko uporabil v dobrobit in napredek človeštva.
TISKARNA
POLVPRINT
PTV. LTD.
7a RAILWAY PLAČE, RICHMOND, VIC. 3121
TEL. 42-7417
se priporoča melbournskim Slovencem in slovenskim podjetjem za razna večja ali manjša tiskarska dela
IZPOD SYDNEYSKIH
STOLPOV
Fr. Valerian Jenko O.F.M.
St. RaphaePs Slovene Mission 313 Mcrrjlands Rd., Merrylands, N.S.VV. 2160 (Vhod v duhovniško pisarno in stan za cerkvijo!) Tel.: 637-7147
Slovenske sestre — frančiškanke Brezmadežne St. Raphael’s Convent
311 Merrylands Rd., Merrylands, N.S.W., 2160 Telefon kot zgoraj.
NOV GROB. — V soboto 3. avgusta je na domu svoje hčerke Gabrijele v Grestanes preminula MARUA ŽBOGAR r. Humar. Rojena je bila 21. januarja 1913 v Bajnščicah nad Kanalom. Leta 1942 se je istotam poročila z Antonom. Rodili so se jima trije otroci: Marija, zdaj por. Bezzina, Jelka, zdaj por. McKeovvn, in Zdenko. Družina je dospela v Avstralijo na ladji “General Hun” v novembru 1949. Dolgo vrsto let so živeli v Merrylandsu. Pokojnica je bolehala nekako eno leto ter se zdravila v Sydney- in Aubum District Hospitalu. Ko ji ni bilo več pomoči, so jo odpustili. Zadnje tedne življenja je preživela pri svoji hčerki.
Pokojnica je med boleznijo večkrat prejela svete zakramente in je lepo pripravljena odšla v večnost. Pogrebno mašo zanjo smo imeli v slovenski cerkvi v torek 6. avgusta, nato smo jo pospremili na zadnji poti na Rookwood Lawn Cemetery, kjer njeni zemski ostanki čakajo vstajenja. Sorodniki so se njene duše spomnili s svetimi mašami za sedmi in trideseti spominski dan smrti. Možu, otrokom in očetu v domovini ter ostalim sorodnikom naše iskreno sožalje. Spomnimo se pokojnice v svojih molitvah! R.I.P.
SLUŽBE BOŽJE
Slovenska služba božja pri Sv. Rafaelu je vsako nedeljo ob 9.30 dopoldne. Za nedeljsko mašo pa velja tudi sobotna večerna (ob sedmi uri). Poleg tega je večerna maša v naši cerkvi tudi vsak zapovedan praznik, vsak prvi petek in na nekatere važnejše godove.
V	nedeljo 29. septembra praznujemo zavetnika naše cerkve, sv. nadangela RAFAELA. S slovesnejšo službo božjo bomo proslavili njegov praznik. Prosili ga bomo, naj še naprej čuje nad našo izseljensko srenjo ter nas vse varno vodi po poti v nebesa.
Wollongong ima slovensko službo božjo vsako drugo nedeljo v mesecu. Torej 13. oktobra, 10. novembra, itd. Kraj: Villa Maria kapela. Čas: ob petih popoldne.
Canberra: slovenska maša je vsako tretjo nedeljo v mesecu. Torej 15. septembra, 20. oktobra, itd. Kraj: Garran. Čas: ob šestih zvečer.
Newcastle ima slovensko mašo vsako peto nedeljo
v mesecu, kadar jo mesec seveda ima. Prihodnjič torej 29. septembra. Kraj: cerkev Srca Jezusovega, Hunter Street, Hamilton. Čas: ob šestih zvečer. Po maši je vselej domači pomenek v dvoranici ob cerkvi.
*
MINORES imajo že lepo število koncertov za seboj. Tako s koncerti kot z igranjem in petjem v cerkvi so med našimi rojaki opravili lepo delo. Mislim, da smem reči, da so nam vsekakor prinesli nekaj duhovnega poleta. Njihove pesmi vžgejo in nam dajo misliti: Kristjan ima res dovolj vzroka, da je vesel človek. Kristus ga je odrešil, ponuja mu v posest nebeško domovino. Zato v življenju kristjana res ne bi smelo biti prostora za žalost in potrtost. Saj z gotovostjo lahko računa, da bo Odrešenik svoje obljube izpolnil in nam pripravil mesto v svojem kraljestvu. To je bila vsebina duhovnih pesmi naših MINORES, to je bilo njihovo veselo oznanilo nam vsem. Če so utrdili to upanje v boljše življenje pri Bogu v srcu enega samega rojaka, so svojo nalogo izvršili. Pa sem prepričan, da je bila v mnogih srcih znova prižgana lučka . . .
Za MINORES obisk Avstralije res niso bile počitnice. Ni lahka stvar nastopati, večkrat kar večer za večerom. Saj so imeli poleg nastopov, ki smo jih objavili v MISLIH, še celo vrsto drugih za avstralsko in širšo javnost, ki jih prej nismo niti predvidevali. Že do danes sem naštel kar trideset nastopov, pa jih bo še nekaj pred njihovim odhodom. Če bi ostali med nami še dva meseca, pa bi lahko kar nastopali, saj še vedno prihajajo nova vabila (poleg vabil za ponovitev koncerta v krajih, kjer so ga že imeli). Žal se bliža čas odhoda in ni mogoče vsem željam ustreči. Sicer smo pa fante pošteno utrudili in jim dali kaj malo počitka. Ni malenkost nastopati kar šest večerov zapovrstjo, drugič pet, nekajkrat po tri ali dva večera . . . Občudujem jih, da toliko zmorejo. So pač mladi in navdušeni —■ utrjeni pa tudi ... In seveda veseli, da jim tujina nudi toliko prilik, dočim so doma žal omejeni zgolj na strogo cerkveno polje.
Tudi pri nas v Sydneyu so bili MINORES povabljeni, da nastopijo na televiziji. Dne 3. septembra jih bomo videli na “Mike Walsh Show”, (TEN-10), dočim jih bo ABC snemala za svoj program 4. sept. v naši cerkvi.
O glasbeni višini nastopov seveda ne morem soditi-G. Ludvik Klakočer je v zadnji številki napisal lepo in
izčrpno oceno. Eno je gotovo res: MINORES privlačijo staro in mlado. Sežejo nekako v srce, to pa verjetno Zato, ker tudi vse, kar nam nudijo, pride iz srca. To o MlNORES brez dvoma lahko trdimo. Nič čudnega, da so njihove koncerte nekateri obiskali kar po dvakrat ali celo še večkrat.
*
SVETI ROŽNI VENEC naj bi molili zlasti v mesecu oktobru letos, ko smo v svetem letu. Pri Sv. Rafaelu ga bomo molili skupno vsako soboto četrt ure pred večerno mašo. Darovali bomo molitev v isti namen, za katerega smo opravili svetoletno tridnevnico: da bi naše družino našle vir sreče in zadovoljstva in vztrajnosti v prsstnem krščanskem življenju. Da je v ta namen potrebno moliti, ve najbolj duhovnik. Saj sleherni dan srečuje na svojih dušnopastirskih potih žalostne zakonske brodolome. Zakonci, ki so že leta in leti živeli skupaj, zaidejo v težave. Prepiri so na dnevnem redu in miru ni več pri hiši. Sledi ločitev. Mislijo, da je to edini ■zhod in končna rešitev problema, toda prav to rodi nova razočaranja in nove težave. Največkrat sledi nov, neveljaven zakon — trpijo pa zlasti otroci, ki so v takih brodolomih prave sirote.
Do ločitve pride, ker so zakonci pozabili, da so za uspešen zakon potrebni trije: Bog, mož in žena. Oba sta pozabila na Boga, ga izključila iz svoje družine, njuna medsebojna zakonska vez brez božje pomoči pa se je nujno zrahljala . . .
Ali bi ne bilo lepo, ko bi tudi po naših družinah mo-
lili vsak večer vsaj desetko rožnega venca za utrditev zakonske vezi? Koliko družin bi bilo prav po tej molitvi lahko obvarovanih brodoloma!
PRVO SVETO OBHAJILO bomo imeli v Veselovem na četrto septembrsko nedeljo. Otroci se že dolge mesece pripravljajo na ta veseli dogodek. Molimo zanje, da bi jim ta dan vselej ostal v najlepšem spominu! — Z ozirom na te in naše prejšnje skupine prvoobhajancev bi rad povedal nekaj besed staršem. Ni dovolj, da jih pripeljete samo k nauku za prvo sveto obhajilo: skrbeti morate, da bo vaš otrok tudi kasneje redno prihajal k sveti maši in pogostemu obhajilu. Seveda pri tem velja največ vaš lastni zgled! Že sem imel primer, ko je prvo-obhajanec ponovno prišel k maši in zakramentom šele po enem letu. Naravno je medtem pozabil vse, kar se je naučil pri nauku . . . Kdo nosi krivdo? Gotovo starši, ki sami ne vrše svojih verskih dolžnosti, prvo obhajilo pa jim je le tradicija in nič drugega.
Dragi starši, bodite drugačni in zavejte se svoje odgovornosti do otrok pred Bogom! Saj želite srečo otroku in tudi — sebi, kajne?
DRUŽABNI VEČER bo zopet priredil naš verski center sv. Rafaela in sicer v soboto 19. oktobra ob osmih zvečer v Masonic Hall, Merrylands. Igral nam bo “Šer-nekov trio". Bo veselo in domače. Že zdaj ste vljudno vabljeni, da si zabeležite datum in kraj ter ga ne pozabite. Na svidenje torej!
P. VALERIJAN
f
EMONA ENTERPRISES
P.O. BOX 188, COOGEE, N.S.W., 2034 Tel. 399 9061	jelena	in alfred brežmk
Nudimo Vam najnovejše SLOVENSKE PLOŠČE in KASETE ter KNJIGE vseh slovenskih založb. Delni seznam plošč in kaset je bil objavljen v MISLIH (2—3 in 4 številka). Pišite nam, pa Vam bomo postregli s popolnim seznamom naše bogate zaloge.
V SYDNEYU so Vam naše plošče in kasete na razpolago tudi pri
sestri Miriarn, Slovenski Center sv. Rafaela,
311 Merrylands Road, Merrylands.
V MELBOURNU pa je naš zastopnik z lepo izbiro plošč in kaset
Društvo sv. Eme, slovenska cerkev v Kew.
Poslužite se prilik in obogatite svojo zbirko domače glasbe!
NAŠ SOSED Franček, veste, je kaj rad v glažek pogledal. Kdo bi mu zameril, še njegova ženka Mar-gečka ne! Saj je bil drugače priden in skrben, a kadar ga je zaneslo v gostilno, je bilo težko iti hitro domov. Ko se je končno odpravil, so se mu seveda noge opletale in jezik tudi. Pa še oči so mu nagajale — vse je videl v dvoje . . .
Tole se je našemu Frančeku enkrat zgodilo, prav zares, nič ne lažem:
Iz gostilne je kolovratil domov in upal, da Margečka ne bo prehuda pri sprejemu. Kar zasliši za seboj nekako pihanje in topotanje, da se je pošteno prestrašil. Še bolj mu je zatolklo srce, ko se je ozrl.
“Bog sc me usmili”, si je dejal za korajžo, “bika gresta za mano! . . .”
Da, dva bika je videl naš sosed: enega, ki jc bil, in drugega, ki ga ni bilo . . .
Ucvrl jo je proti domu, kar so ga nesle opletajoče se noge, bika pa za njim.
Nič ne bo! Predaleč je še domačija, da bi jima ušel. Naj kliče na pomoč? Kdo ga bo slišal tu na samoti!
Franček pogleda nazaj: bika še vedno proti njemu . . .
Edina rešitev: za drevo se mora skriti, pa bo vse dobro. Saj tu v bližini je menda nekaj. Pognal sc je dalje in — glej ga šmenta! — kar dva drevesa je zagledal ob cesti: drevo, ki je bilo. in drevo, ki ga ni bilo ...
In kaj se je zgodilo potem? Ubogi Franček je imel tokrat smolo. Na
;> ROJAKI!
! Tu je nekaj
JI ZA OPREMO i! SLOVENSKEGA KOTIČKA ;! V VAŠEM DOMU!
!; Prodajam
::	REPRODUKCIJE SLIK
i! SLOVENSKIH ;; NARODNIH MOTIVOV
!; na okusno izrezljanem lesu.
!; Telefoniraj zvečer:
]i Sydney 665 7781
!; Naslov posredujejo “MISLI”.
P. BERNARD AMBP.OŽIC O.F.M.
PAMET SE JE ODPRLA
Povest iz zgodnje mladosti	"	'
Nadaljevanje (13. VSE PRIDE NA DAN)
“Ta je dobra! Še na veliko noč bi si ga ne smel privoščiti! Ali sem gospodar ali nisem?”
Pivci so prikimavali, Neža tudi. Poskusila je biti nežna.
“Seveda si gospodar, Luka. Zato pa daj, da gremo! Čas beži, za drugo mašo bomo pozni”.
“Kaj pa postajaš okoli, če se ti mudi? Pojdi, saj ima hlapec napreženo. Midva z Jančetom počakava tu. Ko pojdete od druge maše, prisedeva”.
Neža si ni vedela pomagati. Namignila je hlapcu. Na vso srečo fant ni maral piti. Zmignil je z rameni in odpeljal domov samo njo.
Vso pot se je ženi vrtelo v glavi, kot bi žganje, ki ga je Luka pil, teklo naravnost v njene možgane. Doma je hitro opravila Miceljna. Za cerkev še ni bilo prepozno. Hlapca je poslala v hlev, vozila bo sama.
Tedaj je Neži šinila nova misel v glavo.
“Rajši bi nikamor ne šla. Kdo ve, kaj bo Luka počel, ko mu žganje zares zleze v lase? Pred vsemi ljudmi te bo sram, da ne boš vedela, kam bi pogledala. V tla se ne boš mogla vdreti . . .”
Ta misel si jo je do kraja osvojila. Sedla je na klop, vsa brez moči. Priskočila je dekla.
“Kaj vam je, mati? Tako ste bledi. Morate biti bolni”.
“Nič mi ni. V cerkev pa res ne bom šla. Pojdeš sama z Miceljnom. Je ravno še čas, kar sedita na voz in poženi”.
“Ne znam dobro ravnati z vajeti. In kaj bi rekli ljudje, če bi se dekla, tako nobel vozila? Peš bi šla, toda vi ste v resnici bolni. Ne smem vas same pustiti. Ne bo greh, če sem danes brez maše”.
Dekla je imela prav, Neža je bila bolna, da so ji vse moči odpovedale. Kar vdala se je in se naslonila na mizo. Dekla je prinesla blazino.
“Bolj prav bo, če greste leč”.
“Neža je odkimala. Zunaj je postavala Micelj in težko čakala, da se odpeljejo. Vpila je v hišo, naj že vendar pridejo.
“Kje sta oče in Janče?” je vprašala dekla.
“Saj to je tisto”, je zaječala Neža.
Nato sta umolknili. Micelj je klicala prav spred praga. Neža je prišla k sebi.
“Pojdi in povej otroku, naj sede in čaka”.
Dekla je šla pomirit Miceljna, nato pa v hlev poizvedovat k hlapcu. Vmila se je k Neži in jo sočutno gledala. Micelj se je začela igrati pod kostanjem. Na mašo je pozabila. Čas je tekel.
Naenkrat je planila v Nežo nova misel in z njo se je vrnila
vanjo vsa moč. Vrglo jo je pokonci.
“Da, njega grem prosit! . .
Deklo je pustila samo in zunaj se je Miceljna komaj otresla. Sama je tekla k nam. Naša ata in mama sta odrevenela, prav kakor Neža pred gostilno po maši. Nemo sta poslušala in se spogledovala. Po dolgem prigovarjanju je ata pristal, da pojde 2 vozom po Luko in Jančeta.
“Edino ti, edino ti, Grogec, ga boš znal pogovoriti, da bo spet vse prav”.
Ta vera je lila iz Neže naprej in naprej. Mama je hitro verjela, ata je pa samo z rameni zmigaval. Kočno je šel. Za vsak slučaj je vzel hlapca s seboj. Fant tako že vse ve. Pa saj mora vedeti že tudi vsa fara. Kar bo, pa bo! Bog pomagaj!
Pa je bil res Bog pomagaj, ko sta moža prišla do gostilne. Luka je bil glasan, da je vse prevpil, še zmerom so mu nekateri dajali korajžo, ki ga je podžigala. Drugi so imeli zabavo bolj zase. Janče je ležal v kotu na klopi in ječal, čudno je bilo, da Luka še ni omagal. Gostilničar je bil toliko pameten, da mu ni hotel prinašati novih meric. Pognal ga pa vendar ni. Luka je kričal in se prepiral, gostilničar skušal miriti. Pijanec je venomer vihal rokave in klical na korajžo. Ljudje so se smejali in mirili zdaj gostilničarja, zdaj Luko.
Tedaj je vstopi! naš ata in hlapec za njim. Luka ga je opazil na prvi pogled. Zdivjal je do kraja.
“Kaj pa ti tukaj, gostač? Misliš, da se te kaj bojim? Ne boš me regiral, to ti povem! Dosti mi je tvoje komande!”
Za našega ata je bil sam “gostač” dosti, da mu je vzelo sapo. Bilo je prvič, da ga je slišal iz Lukovih ust. Pa ko bi bilo samo to!
Kot bi trenil je Luka pograbil litrsko steklenico, ki' jo je nekdo že domala izpraznil. V naslednjem hipu se je steklenica odbila od čela našega ata. Tisoč isker se mu je vkresalo iz nje, Potem se mu je naredilo vse črno. Omahnil je, a nekdo ga je prestregel, da se ni zgrudil na tla.
Nekako takrat je naša mama tiščala v teto ob hišnem vogalu, naj se na vsak način ponaredi in pomaga, da otrokom ne pride kaj na uho. Seveda sirota še slutiti ni mogla, da bo končna zgodba taka kot je v resnici bila.
Teta se je zares potrudila. To smo videli in doživeli. Pa smo tudi doživeli, kako jo je končno zlomilo in je vse zadržano bruh-mlo iz nje, kot se utrga iz gore plaz---------------
nesrečo je napačno izbiral in se skril za drevo, ki ga ni bilo — vanj se je pa zaletel bik, ki je bil.
Zgodba se je končala v mariborski bolnišnici, kjer se je znašel naš ubogi sosed — s polomljenimi rebri
(ki SO bili) . . ,
Pa (o ni edina od našega soseda. Franček je svoja rebra hitro pocaj-tal in zopet ga je vleklo v gostilno. Pozno zvečer ga je nekoč našel Šti-nck. kako je po vseh štirih kobacal pod cestno svetilko in nekaj godrnjal.
“Ja kaj pa delaš na tleh, Franček?” ga je pobaral.
“Ta presneti ključ sem izgubil, pa ga iščem . . .” se je glasil odgovor.
“Ključ? — Pa veš, da si ga izgubil prav tukaj?”
“Kako bom vedel, Štinek, šema-šemasta! Ampak, veš, Franček je pameten: tukaj pod svetilko ga je lažje iskati, kot pa po temi od gostilne do sem . . je modro povedal in rririno dalje iskal . . .
*
Če je sosed Franček takrat našel Ključ ali ne, ne vem povedati, lagal pa ne bi rad. Ne, jaz se nikoli ne zlažem, primojdunaj, da ne! To pa zagotovo vem, da je iz gostilne kočno le srečno prikolo> ratil do svojega doma. Tiho po prstih je stopil na prag, da bi ne zbudil svoje Mar-gečke, ki je seveda že spala. A kaj,
! <> so s'- vrata tako strašansko majala. kot bi bila pošteno pijana! “Kdo bi mogel odkleniti, če pa ni mogoče najti ključavnic; v vratih! . . ” je glasno mislil Franček in še malo zaklel povrhu. Malo preglasno! Zgornje okno sc je odprlo in prikazala se je med
Nameravate potovati skozi Italijo in obiskati RIM?
V	RIMU sta Vam po zmernih cenah na razpolago dva slovenska hotela:
Hotel BLED in Hotel DANTELA
Via S. Croce in Gerusalemme, 40	Via	L. Luzzatti, 31
00184 — ROMA (Tel. 777102 in 75799411	00185	—	ROMA	(Tel. 750587 in 771051»
Lastnik: Vinko Levstik
Zmogljivost: 85 sob, 15G ležišč. Vse sobe imajo lastno kopalnico, telefon in ostale modeme udobnosti. Postreženi boste v novi slovenski restavraciji. Osebje je pretežno slovensko. Počutili se boste res domače.
DOBRODOŠLI!
rožami glava Margečke.
“Kaj si ti, Franček?"
“Seveda sem. cel in zdrav, in rano sem tudi prišel nocoj domov . . se je izgovarjal. “Zdaj pa se že d\ e uri mučim in ne morem najti šmen-tane luknje v ključavnici . .
Margečki se je možek pošteno zasmilil, saj je bila dobrega srca, in pametna tudi. Ko bi mogla zlesti
DAROVI ZA BERNARDOV TISKOVNI SKLAD: $8.— Jože Vrta-čič; $7.— Anton Bransperger; $6.— Jože Kučko, Rude Iskra, Ivan Stanj-ko; $5.— Davorina Gustinčič, N.N. Družina Valentina Lenko (namesto vencu na grob v domovini umrlemu očetu); $4.—	Rudi	Drčar,	Edvard
Žvab, Nada Mršnik; $3.— Greta Korotanchnik; $2.— George Mari-novič,	Justina	Stojanovič,	Angela
Lečnik, Zlatko Škoda, Peter Stepančič, Emilija VValls, Angel Bajt, Stanislav	Bele; $1.—	Marija	Verko,
Adolf	Samsa,	Jože	Košorok, Alojz
Bme, Karolina Kaučič, D. Simončič, Ernest Orel, Marija Milošič, Marija čančar, Albina Konrad, Leopold Bajt; $0.50 N.N.
P. STANKO PODERŽAJ, INDIJA: $5.— M.J.; $3.— Anton Bransperger; $2.50 Edvard Žvab; $2.— George Marinovič, Helena Pirc, Zlatko Škoda.
P. EVGEN KETIŠ, AFRIKA; $60.— Ciril Škofič (kot pomoč za nakup misijonskega avta); $2.50 Edvard Žveb.
P. HUGO DELČNJAK, AFRIKA: $5.— Antonija Šabec, M.J., Družina Valentina Lenko (namesto venca na grob v domovini umrlemu očetu); $2.— George Marinovič, Andrew Zacutti, N.N.; $1.— Marta Jakša.
FRANČIŠKOVA MLADINA:
$2.— Anton Bransperger, Zlatko Škoda. Dobrotnikom Bog povrni!
14. POTLAČENA PAMET
Kdor more, naj verjame. Po vsem svetu se je razpredel strahoten dolgčas. Da je bilo v šoli pusto, ne bom znova dopovedoval. Še zmerom so krajšali čas edino smehljaji gospodične Karoline in katehetove zgodbe. Moja šolska potrpežljivost je pa morala z menoj tudi po vseh drugih potih.
To in to naredi, ubogaj in molči, nič ne vleči na ušesa, oči imej zaprte, nič naj te ne briga! . . Z eno besedo: Ne pozabi, da si otrok!
Tako je šlo naprej in naprej, dan za dnem. Res ni bilo povedano z živimi besedami, pa ravnali so z menoj tako, da sem besede slišal, čeprav jih ni bilo naravnost is kakšnih ust. Malo je manjkalo, da mi niso rekli — ali se mi je pa tako zdelo: Še tisto ubogo pamet, ki se ti je odprla, potlači nazaj in jo s ključem zakleni!”
Meni se to nikakor ni zdelo prav. Poprej so me tako naganjali, naj vendar že enkrat pokažem, da je kaj pameti v meni, zdaj pa naenkrat ravno nasprotno! Saj bi bil kar ubogal in zaklenil pamet s tremi ključi, če bi se dalo. Prihajal sem do spoznanja, da je odprta pamet človeku prav za prav v veliko napotje. Vseeno, ko se je enkrat odprla, se moraš tako ali tako sprijazniti ž njo.
Posebno čudno je bilo, da me je mama tiste čase tudi s pridigami pri miru pustila. In vse nedelje po veliki noči ni bilo blizu —tete! Kako lahko bi me mama puščala na kolenih po celo popoldne, ko pridige nisem nič vedel, tete pa od nikoder! Pa je menda res kar pozabila in pustila tako lepo priliko iti mimo. Da mi pridiga ni hotela v glavo, seveda nisem bil samo jaz kriv — tudi gospod kaplan je moral po mojih mislih vzeti nase del krivde. Nič več ni hotel tako po katehetsko pridigati kot na veliko noč. Vsako nedeljo je bil na prižnici samo gospod kaplan. Res je ata že nama z Lušom po poti iz cerkve navadno govoril o tem, kar se je poprej s prižnice slišalo. Pa je gledal le bolj na to, da smo ponovili evangelij, ki je bil tisto nedeljo prebran. Tudi nauke je navezal na evangeljsko zgodbo, pa meni se ni zdelo, da se njegove besede ujemajo s kaplanovimi. Ampak kadar je mama vprašala pridigo, je vprašala za kaplanovo!
Ko mi pamet kar ni hotela pod ključ — razen med pridigo — sem polagoma sam od sebe ugotovil, da smo z Žirovčevimi spet tako kot takrat, ko so še živeli oče. Prav za prav še tako ne. Bili smo si kot da so Žirovčevi izbrisani iz naših misli. Če je kdaj kak otrok zinil to ime, ga je mama pogledala kot da je omenil ime kakšnega culukafra. Ata pa tudi ne dosti drugače, če je slučajno slišal. V njegovem pogledu se je bralo: O kom pa govoriš?
Nekoč sem na poti iz šole naletel na gostača Tomažka. Pri-šantal je bil odnekod ravno na mojo pot, ki mi je bila za bližnjico. Takoj me je spoznal in se mi lepo nasmejal. Kar ob stran se mi je postavil, da sva jo mahala vštric. Ali naj stečem naprej, sem se vprašal na tihem, da ne bom do staršev neubogljiv? Pa Saj Toma-žek zame ni tako tuj človek, doma pa naročajo, naj se ogibljem tujih ljudi! S tem sem se potolažil, da nisem stekel.
Tomažek je kaj hitro začel moževati:
“Ali še veš, kaj sem ti pravil pod vašo tepko?”
“Vse še vem’.
“Vidiš, kako res je bilo. Luka je že dogospodaril. Pa še kako do kraja! Vaš ata si ga bo dobro zapomnil, kaj?’
Nič se me ni prijelo. Dobro se mi je pa zdelo, da sem ostal ob Tomažku. Se že vidi, da bom nekaj zvedel. Postrani sem po-
gledoval spremljevalca, rekel pa nič.
“No, vaš ata je blaga duša, pa Luka bo le moral iti ričet jest. žandarji zlepa ne prizanesejo. Neumno je bilo, da se je hotel še ž njimi spustiti v vojno. To ga je pokopalo. Preden poteče teh šest mesecev, si bo mož lahko marsikaj za ušesa zapisal”.
Še bolj neumno sem gledal in Tomažek je opazil mojo nevednost.
“Saj menda veš, kako so Luko zašili? Vsa dežela ve in v časopisih stoji”.
“Nak”, sem rekel, drugega nič. Nekaj je bilo to, da sem hotel ubogati ata in mamo, nekaj pa to, da vprašati nisem znal prav.
Tomažek se je očividno začudil in me znova premeril od pete do glave. Menda mu je prišel dvom, če ima pravega poleg sebe. Nič ni rekel, jaz pa tudi ne. Nekaj časa sva še skupaj hodila, potem je rekel, naj srečno hodim, sam pa zavil na bližnjico, ki je bila njemu na roko.
Preden sem bil doma, sem vendar Tomažkove besede toliko razmislil, da sem vedel: Luko so obsodili na šestmesečno ječo. Molčal sem kot grob.
Drugič me je ustavila stara Boštjančička, ki je bila s košem na poti na njivo.
“Ti, ali Miceljna katerikrat vidiš? Pozimi nam je pravila, da sta velika prijatelja. Zdaj slišim, da jo teta strašno pesti”.
“Nak’, sem rekel in šel svojo pot. Mimo Žirovca sem stekel, da bi me kaj ne zapeljalo in bi gledal tja čez. Res, od velike noči je bila tudi Micelj kakor da se je nekam udrla. Če so jo jemali v cerkev, je moralo biti za prvo mašo. Suše ni bilo od nikoder, naš vodnjak je imel dosti vode. Nič nam ni bilo treba hoditi k potoku ali studencu. Razen pasjega laježa ni bilo od Žirovca gor slišati nobenega hrupa.
Pusto, da nič kako!
Kljub vsemu sem po koščkih doumel, kako se imajo pri Ži-rovcu. Mati Neža je po veliki noči zbolela na živcih. K hiši je prišla teta Cila, nekaj starejša od Neže, ki je drugače živela sama zase nekje blizu Ljubljane. Bila je baje vdova in hodila v tobačno tovarno. Zdaj je pri firovcu vzela v roke vse gospodinjstvo, pa tudi gospodarstvo. Trdo je držala vajeti v rokah. Miceljna je obdržala doma, Janče je pa šel v Domžale k tretji Nežini sestri, ki je bila tam poročena. Cila je najela še eno deklo in hlapca. Dekla je ostala, dokler ni bila Neža spet za delo. hlapca je odslovil Luka, ko se je vrnil iz ječe. Nova gospodinja je strogo gledala na to, da se nobeden Žirovčevih, pa čeprav je samo služil pri hiši, ni spuščal v nepotrebne pomenke s tujimi ljudmi. Prav tako kot Pri nas ... .	(Dalj*	prihodnjih)
NOGOMETNA SEKCIJA (KEW — SLOVENE)
S.D. MELBOURNE prireja v nedeljo 29. SEPTEMBRA na GRIČKU V ELTHAMU DOMAČI PIKNIK Posebna poslastica: prašiček na ražnju!
Pričetek ob enih popoldan. Prispevek en dolar.
VSI ČLANI IN PRIJATELJI VLJUDNO VABLJENI!
ODBOR
skozi okno in mu pomagati odpreti! A kaj, ko je okno manjše kot njena brenta ... Pa si je vseeno izmislila rešitev: “Veš kaj, Franček, ključ mi zaženi sem gor, pa ti bom jaz z notranje strani odprla vrata!...” Franček je Boga zahvalil, da ima tako pametno in razumevajočo ženko.
“Tu imaš ključ, pa mi pomagaj, Margečka! . . .”
Vrgel je enkrat, dvakrat, trikrat.. . (morda je meril okno, ki ga ni bilo . . .) Končno pa je Margečka le ujela.
“Šmenta. Franček, saj to ni ključ!... Svojo pipo si mi vrgel ...” se je oglasilo izmed rož na oknu.
Franček pa v jok pred vratmi: “Smola ti taka, potem sem pa —
ključ pokadil ...”----------
Res je bilo tako, nič ne lažem! Kar Frančeka ali pa Margečko vprašajte, če vas bo kdaj zaneslo k nam na zeleno Štajersko! Samo ne povejte, da ste od mene slišali njune zgodbe. Za ušesa bi me, da ju tako daleč od doma vlačim skozi zobe.
Iz torbe p. Janeza na koncertu MINORES
VIKTORIJSKIM SLOVENCEM NORTH MELBOURNE,
189 Boundarv Road,	329	6144
MALVERN,
1382 High Street,	50	4720
SPIUNGVALE-DANDENONG,
505 Princes High\vay, Noble Park, 546 7860 MENTONE,
3 Station Street,	93	2460
FRANKSTON,
232 Cranbourne Road,	781	2115
NA USLUGO V ČASU ŽALOVANJA
■ . i .
TO BI N BROTHERS
funeral
direetors
K
ZAHVALJENI, DA STE PRIŠLI MED NAS KOT NOVOMAŠNIKI!
GOSPOD NAJ TRNJE VAM PRIHRANI,
TO PROSIMO GA TUKAJ ZBRANI!
ŽELIMO CVETJA VAM NA POT,
NEBEŠKIH MILOSTI, DOBROT!
Tako je trem MINORES-novomašni-kom ob ponovitvi nove maše pri sv. Cirilu in Metodu v Melbournu povedala Sankovičeva Anita. Kajne, dragi Kotičkarji, da je izrekla v tem voščilu želje vas vseh?
MINORES SEM SLIŠAL. — Bil sem kar na dveh koncertih.	Na	prvem sta	ata in mama	pomagala
streči, pri drugem smo vsi skupaj poslušali koncert, po koncertu pa se z drugimi veselili.
Oba sporeda sta mi bila zelo všeč. Najbolj sem se smejal točki	p.	Janeza, ko	deklamira.	Bilo je
zares smešno.	Jaz imam	njega posebno	rad, 'ker
ima tudi on dolge	lase kakor	jaz. Vesel	sem bil,
da sem bil izbran in sem ravno njemu poklonil novomašni šopek, ko smo imeli 21. julija .v Merry-landsu ponovitev novih maš. Lepo sta odigrala svojo vlogo tudi p. Milan in tisti, ki še ni duhovnik (ime sem pozabil, piše	pa se menda	Čuček), ko	sta bila
planinca in sta plezala na Triglav. Rad imam tudi p. Miha,	ker	se večkrat	pri cerkvi igra z nami
otroki. P.	Stanko zna res	dobro udarjati	na bobne,
p. Lojze pa spremlja vse na harmoniko ali na orgle. Najljubša pesem se mi je zdela John Brovvn, pri kateri smo vsi pomagali peti. Jaz sem tako ploskal, da so me nazadnje roke že prav pošteno bolele.
Good luck MINORES in God bless you ali! — Andrc>v Kobal, 10 let, Bass Hill, N.S.W.
MINORES IN MOJ BELI ZAJČEK. — Bili smo na koncertu v Paddingtonu. Zelo rada sem poslušala patre, ki so prišli daleč iz Slovenije, da bi nas razveselili. Ker so nam bili všeč, smo jih šli poslušat tudi v Aubum. Bilo je zelo lepo in žal bi nam bilo, če bi ne šli tudi tja.
Tako sem bila	v	ponedeljek	zjutraj zelo	zaspana,
ker smo prišli zvečer pozno domov. Mama me je zbudila. Ko sem prišla v kuhinjo, je bil moj zajtrk že pripravljen. Mama pa mi je rekla: “Tanja, poglej skozi
KOTIČEK NAŠIH MALIH
okno, toda jokati ne smeš!” Pogledala sem in se prestrašila: na vrtu je ležala hišica mojega zajčka prevrnjena, zajček pa je ležal pred njo mrtev. Malo vstran je bila tudi pasja ovratnica, vratca na hišici pa so bila raztrgana. Planila sem v jok. Mama me je tolažila, toda nič ni pomagalo. Zajčka sem imela zelo rada. Podarila mi ga je teta Tončka za sedmi rojstni dan.
Tako mi bodo MINORES in tudi moj beli zajček skupaj ostali za vedno v spominu. Tisti dan nisem šla v šolo. — Tanja Topolovec, 8 let, Strathfield, N.S.W.
MOJ OČKA je bil bolan. Moral je v bolnišnico in z mamo smo ga šli vsaki večer obiskat. Ata je bil vesel, da ga imamo tako radi. Nič ni bilo lepo doma, ko njega ni bilo. Veliko dela je čakalo, saj jaz sem še premajhen, pa tudi moja dva bratca. Vsak večer smo skupaj molili, da bi mu Bog dal zdravje. Res je operacija dobro uspela, četudi doktorji niso vedeli, kako se bo izteklo.
Zdaj je moj očka že 'doma in vsi smo veseli. Otroci pa smo obljubili, da bomo zdaj bolj pridni. Radi bomo storili vse, kar nam bo ukazal. Bog daj, da mu ne bi bilo treba nikoli več v bolnišnico! — Marjan Ravbar, 9 let, Crojdon, Vic.
Bila sem na prvem koncertu MINORES v Paddingtonu. Vsem je bilo zelo všeč in zelo smo se nasmejali. Moja ata in mama pa še najbolj in se niti ustaviti nista mogla. Ne morem povedati, kaj mi je bilo najbolj všeč, ker je bilo prav vse lepo. Kaj takega bi želela še videti. — Judith Šajn. 8 let, George’s Hall, N.S.W.
JIH POZNATE? Takole je narisala naše goste MINORES osemletna DANICA GRŽEIJ v Sydneyu.'
BEAUMONT. S.A. — Adelaidski Slovenci smo znani k°t gostoljubni ljudje. Z veseljem in radovednostjo obenem smo se pripravljali na sprejem ansambla MlNORES. Da je ansambel nekaj izredno novega, sm° si mislili, saj ga sestavljajo patri-duhovniki. Nismo pa pričakovali, da nam bodo prinesli toliko domačega ■n nepozabnega užitka, ki ga ne bomo zlepa pozabili.
V	sredo zvečer (24. julija) se nam je po telefonu oglasil znani glas p. Stanka: "Srečno smo dospeli iz Melbourna in jutri se vidimo na družabnem večeru . .
Družabni večer v četrtek je bil zelo prijeten, pripravil nam ga je odbor S. K. Adelaide, da bratsko sprejmemo med nas goste iz tako oddaljene domovine m jih spoznamo že pred nastopi. Po domače smo se Predstavili, se pogovorili in seveda zapeli. Takih večerov bi si človek želel nešteto in odboru zanj res iskrena zahvala. Vsa srca so se zbližala v eno samo m 1 se 1: Slovenci smo! Naš narod po številu ni velik, v svoji pesmi pa je bogat. Tu v novi domovini, ki J° velikokrat imenujemo mrzlo tujino, se počutimo dobro, od časa do časa pa le čutimo domotožje: Pogrešamo materino besedo in zlasti pesem . . .
Oba nastopa MINORES v Slovenskem domu (27. 'n 28. julija) sta bila uspeh, da malo takih: domača beseda v pesmi nam je dala novih moči do življenja. MlNORES — sami mladi ljudje, polni življenja, veseli duhovniki — so pravi umetniki. Poživili so nas s starimi in novimi melodijami in pridobili srca vseh, tudi naše mladine. Bilo jih je res veselje gledati in Poslušati, čas nam je tako hitro mineval, da se mi je zdelo: še začetka ni bilo, že je bil konec za nami . . .
Dragi MINORES, Vaša melodija in pesem ni končana z Vašim odhodom! Ostala je in bo med nami nepozabna. Ko bomo poslušali Vaše plošče, se bomo valežno spominjali Vašega obiska. Poleg verskih Uslug (tudi ponovitev treh novih maš v nedeljo 28. Julija je bilo za nas lepo doživetje) ste nam prinesli k°šček domovine. Hvala V im! — Olga Or I.
Rast bf.ntleigh, Vic. — Moji dragi prijateljici, pokojni Frančiški Stibilj, v spomin! — Že več kot va meseca sta pretekla, kar ste nas zapustila, pa sem Se v žalosti še težko zbrala, da Vam napišem teh ^ekaj besed, žal mi je, da smo se spoznale šele pozno,
0	Vas je že napadla zavratna bolezen. Saj tako iskrene Priiateljice — lahko bi rekla kar mame — v tujini ne bom imela več. Sama sem trpela z Vami, ko sem V'dela, da Vam bolezen črpa moči. Vedno ste bila
o	vesela v krogu svojega moža in sinov ter njihovih užin. §e na zadnji materinski dan ste hotela biti 1113 in med njimi, naslednji dan pa Vas je Bog
že rešil trpljenja in Vas poklical po plačilo: v božjem miru ste zaspala . . .
Vedno sem se čudila, kako voljno ste vse prenašala. Neštetokrat je Vaš materinski smehljaj dal tudi meni poguma. Gotova sem, da boste vedno naša priprošnjica pri Bogu, kateremu ste tako vdano služila. Zlasti prosite za nas, da bi mogli tudi mi vdano prenašati svoje težave. Saj ste nam v trpljenju dala tako čudovit zgled, naša nepozabljena Mrs. Stibilj. — S.K.
MT. 1‘RITCHARI). N.S.VV. — Mnogi prijatelji in znanci vedo, da sem bila na operaciji. V bolnišnici v Liverpoolu sem se morala zadržati tri tedne. Zdaj pa bi se rada iz srca zahvalila mnogim. Najtoplejša zahvala gre moji hčerki Marti, ki je kljub prezaposlenosti našla čas, kar po dvakrat na dan pritekla v bolnišnico in tako vestno skrbela zame. Nič manjšo zahvalo izrekam gespe Pavli Žele, ki je napravila mnogo potov z mano, ko nisem mogla več sama voziti. Tudi po operaciji je zelo skrbela zame da bi preveč ne shujšala. Prisrčen je bi! obisk p. Valerijana in s. Mirjam. Hvala Vama, saj vem, da sem Vaju kot tudi druge obiskovalce morila s
|	ROJAKI	V SYDNEYU!
; Kadar potrebujete kakovostni pouk za vožnjo
I	osebnega	avtomobila ali tovornjaka,
;	se	z zaupanjem obrnite na našo
i	Y ADR AN AVTO-ŠOLO
! Lastnik Franc Čuček Vam je vedno na razpolago, j Pokličite ga telefonsko na številki 624-5538.
•	20 PREMIER ST., TOONGABBIE, N.S.VV.
;;	Urarsko	in zlatarsko podjetje:
j ALEXANDER VVATCHMAKER & JEWELLER i ;>	31	The	Centre, Scven Hills, N.S.\V.
! |	(nasproti postaje)	;
I	Telefon 622-1408	;»
!;	vam nudi 20% popusta na vsa popravila ur	j'
!|	in zlatnine (šest mesecev garancije)	in 5% na	];
I!	vse nakupe. Engraviranje imen	brezplačno.	1
;	Sydneyski rojaki, pridite in sc sami	prepričajte	!>
!;	o ugodnih pogojih.	;
'!	Priporočata	se	|;
Edvard in Kristina ROBNIK	j;
svojimi težavami. Toda prav praviš, Marija Vindiševa: kaj pa naj bo bolniku zanimivejše za pogovor, kot prav njegova bolezen? Hvala tudi Tebi in možu Janezu, ki sta kljub daljavi našla čas za obisk. Hvala dalje gospe Šiflerjevi za razumevanje, gospe Luci Robah, našim sosedom Valenčičevim, hvala g. Poršku, gospe Ratko, Danici in Jožetu Fišerju, Silvi Batičevi, hvala Lojzetu Šviglju za tako krasno cvetje, hvala Branki in Johnu Vrkič. In še enkrat Bog plačaj p. Valerijanu, da se me je spomnil v molitvah. Nadalje hvala vsem, ki se se zanimali za moje zdravje in mi na kakršen koli način poslali pozdrave. Nemogoče bi bilo našteti vsa imena. Bila sem res presenečena, ker nisem vedela, da imam toliko prijateljev. Vsem sem iz srca hvaležna. — Lepe pozdrave! — Marija Vcrko.
CANBERRA, A.C.T. — Pred nekaj meseci smo na seji našega društva prebrali pismo p. Valerijana, v katerem nam sporoča o prihodu MINORES in nas naproša za organiziranje koncertov v našem canberrskem Domu. Spogledali smo se in marsikdo odbornikov je verjetno zase v mislih zabrundal: Ha, zdaj nam bodo pa še menihi hodili pet v Avstralijo! ... Ko nam je predsednik razložil, da ni nikakih finančnih obveznosti in je vse tveganje kritja potnih stroškov na ramah p. Valerijana, smo rekli: Pa naj pridejo in bomo videli, kaj znajo! . . .
Pripravam za koncerte so se pridružile še priprave za ponovitev treh novih maš. Kapelica, kjer imamo
običajno slovensko mašo, bi bila gotovo premajhna. Sam g. župnik nam je svetoval: “Nova maša naj bo v stolnici!” Tam so bili p. Valerijanu zelo naklcuijeni in ostala nam je le še obvestitev vseh rojakov. Ne bilo bi lepo, da bi tako velika cerkev bila za slovesnost prazna . . .
Moram priznati: bil sem pesimist. Čim bolj- se je bližal dan koncerta, večja bojazen me je grabila. Še nekaj dni prej sem slišal: “Le kaj neki nam bodo farji zapeli?! V cerkvi naj bodo in svojih dolžnosti naj se drže, ne pa . . Čudna ozkosrčnost, ki' so se je nekateri menda nalezli na svojih obiskih domovine. Svobodni duh zdomstva tega ne pozna.
Na predvečer je g. Stanko Ozimič prijetno okrasil dvorano, v soboto smo pripravili še ostalo. Ob enih popoldne pa se je pred Domom ustavil kombi, iz katerega so vsi trdi zlezli MINORES. Kljub neudobni vožnji jih je bil sam smeh in dobra volja. Takoj so poprijeli za delo, namestili na oder svoje inštrumente in zvočne priprave, pa še nam pomagali urediti mize in stole.
Večer je bil presenečenje zame in še za marsikoga: dvorana je bila polna. Že avstralska “VValtzing Matilda” nas je ogrela. P. Miha je na prijeten način predstavil člane ansambla, nato pred vsako pesmijo kratko razložil pomen. Izvajanje smo sprejeli z navdušenjem, oba dela koncerta sta nam bila od sile všeč, medtočke originalnih šal so bile odlične. MINORES so osvojili srca vseh. Prepričan sem, da so bili prijetno iznenadeni tudi tisti, ki so med pripravami zabavljali čez “farje”..
F. T. ADMINISTRATIVE SERVICES PTY. LTD.
182 NORTON STREET, LEICHHARDT, N.S.W., 2040
TAX CONSULTANTS -INSURANCE BROKERS
Prevzemamo registracijo in popolno knjigovodstvo vsakovrstnih podjetij in družb ter kontraktorjev, kakor tudi posameznikov. Urejamo davčne obračune (“Income tax retum”), rešujemo davčne probleme in nudimo potrebne nasvete.
Posvetujte se z rojakom
V. FERFOLJA (lastnik*
Predstavljamo različna zavarovalna podjetja — “Tariff Companies”.
Nudimo vam zavarovanja: za življenje, za bolezen, v nezgodah; zavarovanja nepremičnin itd. (Workers’ Compensation, Public Risk, Superannuation scheme,
Pension Funds).
TELEFON: SYDNEY 560-4766
Kar prehitro je bilo konec koncerta, ki pa se je zato ZH1 v domače rajanje. Plesna glasba je bila tako živahna, da je dvignila iz sedežev staro in mlado -— vse je plesalo. Pa kdo ne bi ob taki domači viži?
Isti in še večji uspeh so doživeli MINORES naslednji dan, mi vsi pa obilico domačega užitka. Od mnogih sem slišal, da tolikega veselja in petja kot to nedeljsko Popoldne naš Dom ni videl odkar stoji. Tudi MINORES so bili veseli. Vsi smo se strnili v eno družino, kct bi se verjetno enako samo nekje doma pod očakom Triglavom . . .
Lepa je bila tudi naša nedeljska cerkvena slovesnost ponovitve novih maš. Počasi so kapali naši ljudje v stolnico sv. Krištofa, končno pa se jih je nabralo kar čedno število. Tudi sedemnajst narodnih noš je poživilo sliko in napravilo slovesnost bolj domače slovensko. Imeli smo ljudsko petje, pridigal pa je p. Miha, ki je v klenih besedah orisal duhovniško poslanstvo. Prav ob pogledu na te fante-duhovnike, ki so nam dan prej na °dru Doma pripravili toliko veselja in nam za nedeljsko popoldne obetali novo mero istih užitkov, si se lahko zamislil: Vera je res del nas, s seboj jo nosimo v vsakdanjem življenju. Ne sme in ne more biti zgolj v mejah cerkvene stavbe kot muzejska starina, ki se le °d časa do časa spomnimo nanjo ....
MINORES so se poslovili od Canberre s pesmijo: Oj zdaj gremo — nazaj še pridemo! . . . Vem, da se j!h vsi še želimo. Hvaležni smo jim, da so prišli med nas. — Joža Maček.
STE ZAVAROVANI ZA SLUČAJ BOLEZNI?
Za ZDRAVNIŠKO in BOLNIŠKO ZAVAROVANJE
(Medical and Hospital Benefits) in po želji tudi za
ŽIVLJENJSKO (Life Insurance) J
Vam je na razpolago
HiBERNIAN S 0 CIE T Y
Družba je registrirana pod Friendly Societies Act of Victoria kot podporna katoliška organizacija, ki ne išče dobička. Je od oblasti priznana po National Health Act in morejo člani prejeti tudi vse vladne dodatke (Commonwealth Government Hospital and Medical Subsidies).
V	Melbournu morete izpolniti prijavnico in plačevati tromesečne obroke v slovenski duhovniški pisarni. Tudi v Sydneyu Vam more dati vse informacije slovenski duhovnik.
299 La Trobe Street, MELBOURNE, Vic. 3000 Tel. 67-7345
PHOTO STUDIO
VARDAR
108 GFRTRUDE STREET, FITZROY
MELBOURNE, VIC. (blizu je Ezibition Bnilding)
TELEFON: 41-5978 — DOMA: 44-6733
IZDELUJE: prvorazredne fotografije vseh vrst, svatbene, družinske .razne.
Preslikava in povečuje fotografije, črno-bele in barvne.
POSOJA BREZPLAČNO SVATBENA OBLAČILA.
Pri naj dobite lahko tudi poročne vence in cvetje ter ostale poročne potrebščine.
Odprto vsak dan. tudi ob sobotab in nedeljah od 9—6.
Po sedmi uri zvečer se glede svatb dogovorite po telefonu: 44-6733.
PAUL NIKOLICH
KRIŽANKA
Vodoravno: 3. ljubljanski dnevnik, ki je izhajal dolga leta pred in med vojno; 7. korporal; 8. vrhovni poveljnik bojnega ladjevja (množ.); 9. plezalna priprava; 10. večdelna klavirska skladba; 11. žito, ko ga seješ; 12. del zimske obleke; 14. otroška beseda za mater; 16. judovsko žensko ime; 17. neresnicoljuben, neodkrit; 19. manjša skupina dreves; 20. nestalno vreme; 21. krvaveč, obstreljen; 22. pesniška poslanica, apostolski list.
Navpično: 1. nalašč, načrtno; 2. udarja, dejansko napada; 3. počastilna pesem; 4. strjeno v kalupu iz tekočega; 5. ime znanih ameriških slapov; 6. žgoleti, cvrkutati; 10. znana slovenska božja pot; 12. eden člankov te številke piše o tej obmejni župniji; 13. vojak v gotovi čuvajski službi; 14. mrzlota; 15. pogovor z Bogom; 18. razvedrilni pohod od doma.
Žreb bo določil nagrajenca. Rešitve pošljite najkasneje do 30. septembra na uredništvo!
REŠITEV DOPOLNILNICE zadnje številke:
1. dvospev; 2. ročno; 3. ultimat; 4. štola; 5. tobogan; 6. veslanje; 7. ojnice; 8. sanje; 9. vandrovček; 10. enook; 11. masovno; 12. Emilija.
Črke prve in pete vrste od zgoraj navzdol ti povedo stavek: DRUŠTVO SV. EME POMAGA CERKVI.
Rešitev so poslali: Vinko Jager, sestra Pavla, Emilija Šerek, Franc Rolih, Jože Grilj, Albina Konrad, Ivanka , in Branko Žabkar, Marija Bizjak.
Izžrebana je bila Marija Bizjak.
NA GORENJSKEM je naprodaj posestvo, ki obsega 8 hektarov obdelovalne zemlje in 5 hektarov gozda. Vse je v eni parceli in na ravnem. Na posestvu je hiša, hlev, skedenj; ima elektriko in vodo; do njega vodi asfaltna cesta. Oddaljeno 15 km od Ljubljane in 4 km od letališča. — Za podrobnejše informacije ali kupčijo se oglasite na:
Andrej Kalan. Klanc 45, 61218 Komenda, Slovenija.
IZ LJUBLJANSKEGA “PAVLIHA”:
© Poznam direktorja, ki mu že petnajst let bije zadnja ura.
@ V čem je delegat drugačen od odposlanca?
Poslc.nec je dobival tovariško plačo, delegat bo pa dobival tovarniško.
Delegat bo sintetiziral kontradiktorne interese sfere interesnih grupacij in z intenzivno dinamiko preprečeval statistično fosilizacijo skupščine. (Plonkar iz Dela) g Kaj zavlačuje izbiro slovenske himne? — Preveč besedila imamo za tako malo melodije.
0 Hura, obljubljajo nam, da bomo imeli prihodnost takšno, kot imajo nekateri sedanjost!
0 Poročeni moški živijo dlje kot neporočeni. Prav jim je!
0 Smeh je edini način, da našemu direktorju pokažeš zobe.
TEL. 47-23*3	TEL.	47-23«
STANISLAV FRANK
74 Rosewater Terrace. OTTOWAY, S. A. 5«
LICENSED LAND AGENT:
Posreduje pri nakupu in prodaji zemljišč in h
DARILNE POŠILJKE v Jugoslavijo posredu redno in po zmerni ceni.
SERVICE ZA LISTINE: napravi vam razne d kumente, pooblastila, testamente itd.
ROJAKI! S polnim zaupanjem se obračajte na n v teh zadevah!
TEL. 47-2363	TEL.	47-2363
Se želite naučiti voziti avto?
ŠOFERSKI POUK
Vam z veseljem nudi
“FRANK’S AVTO ŠOLA"
32 THE BOULEVARD, FAIRFTELD WEST, 21 NAW.
TELEFON: 72-1583
DARILNI PAKETI
BOŽIČ SE HITRO BLIŽA
DR. J. KOCE
3 BEATRICE STREET, KEW, VIC. 3101 — Telefon: 86-8076
ALI HOČETE ZA BOŽIČ RAZVESELITI VAŠE DRAGE DOMA Z LEPIM DARILNIM PAKETOM? ČAS HITRO BEŽI, ZATO VAM SVETUJEM: ČIMPREJ MI SPOROČITE, DA VAM POŠLJEM NOVI CENIK PAKETOV. PRIPOMINJAM, DA JE V CENI VSAKEGA PAKETA VKLJUČENA TUDI CARINA; VAŠI BODO DOMA DOBILI PAKET RES BREZPLAČNO V ROKE.
OBRAČAJTE SE NAME TUDI GLEDE VAŠIH POTOVALNIH NAČRTOV. MOJE 20-LETNO IZKUSTVO VAM JE NAJBOLJŠA GARANCIJA, DA BOSTE DOBILI PO NAJNIŽJIH CENAH VOZNE KARTE ZA POTOVANJA Z LETALI ALI LADJAMI IN TO KAMOR KOLI PO SVETU IN OB KATEREM KOLI ČASU.
Zastopnik za N&W.
Mr. R. OLIP
65 MONCUR ST„ VVOOLLAHRA, N-S.VV. Tel. 32-48M
Zastopnik za Qneensland
Mr. J. PRIMOŽIČ
39 DICKENSON ST, CARINA, QLD., 4152
VASA PRVA TURISTIČNA AGENCIJA
Vam more nuditi odlične	ugodnosti	in najnilje cene
za vse vrste potovanj, za	skupinska	potovanja pa še
posebne popuste.
0 Za tiste, ki bi želeli božič In novo leto preživeti v domovini, so na razpolago poleti iz MELBOURNA v SLOVENIJO 12. decembra, 18. decembra, 24. decembra in 27. decembra 1974.	Vračajo	se letala iz SLOVENIJE v MELBOURNE	20. januarja, 8. februarja, 20. februarja	in	11. marca 1975. Izberite datum	in nas čim	prej pokličite!
% Mi urejamo tudi dnevna potovanja v Slovenijo ali katere koli dele sveta!
POSLUŽUJTE SE VASE POTNIŠKE AGENCIJE
72 Smith Street, COLLINGWOOD, Melbourne
POSLUJEMO VSAK DAN. TUDI OB SOBOTAH, OD 9. — 7.
TELEFONI: 419-1584, 419-2163 — Po urah: 44-6733,842-1755 V uradu: P. Nikolich, Nada Nakova, M. Nikolich in I. Gregorich
PUTI1IM
VAŠA DOMAČA TURISTIČNA AGENCIJA
SLOVENIJA TRAVEL CENTRE
Bi radi preživeli božič in noro leto v SLOVENIJI? Letala odidejo iz Melbourna 12. decembra, 18. decembra, 24. decembra in 27. decembra letos. Vračajo pa sc iz Slovenije 20. januarja,
8. februarja, 20. februarja in 11. marca 1975. CIMPREJ NAM JAVITE, da pravočasno uredimo za Vas potrebne formalnosti!
Rešujemo vse potovalne probleme za obisk domovine ali drugih delov sveta.
L nami ae morete pogovoriti v domačem jeziku glede raznih potovalnih informacij, glede rezervacij, potnih listov in viz. Obrnite se na nas po telefonu, pismeno ali z osebnim obiskom nafte pisarne. Radi in hitro Vam bomo ustregli.
SLOVENIJA TRAVEL CENTRE Ivan Gregorich
Čez dan:	Po	u^h:
72 Smith Street,	Nada	Nakova,	T
ColIingwood, 3066, Vic.	Paul	Nikolich,	Tel*	44-6733
Tel. 419-1584 - 419-2163	lvan	Gregorich, Tel.	842-1755
TURISTIČNA AGENCIJA
PRIDITE OSEBNO, TELEFONIRAJTE ALI PlilTE:
Theodore Travel Service P7L
66 Oxford St., (D&rlinghurst), Sydney, 2010. 33-4385 Tel.: 33-4155, A.H. 32-4806
33-5995
# mi smo uradni zastopniki letalskih in pomorskih družb • pri nas dobite najcenejše možne vozne karte
Bavite se izključno z opolnomočeno in registrirano agencijo, katera objavlja veliki Q za (^antas
V uradu:
RATKO OLIP
PODRUŽNICE!
SYDNEY
BLACKTOWN
PENRITH
241 Elizabeth St., Tel. 265-778, 26-5940, A.H. 32-4806 6 Campbell St., Tel. 622-7336, A.H. 32-4806.
446 High St., Tel. (047) 31-3588, A.H. 32-4806