ekonomske analize NADA SFILIGOJ Kaj lahko realno pričakujemo od ekonomske reforme na področju trga in cen? Čeprav je na začetku leta težko napovedati različne možne učinke ekonomske reforme, pa nedvomno lahko na temelju analize dosedanjih razvojnih trendov, kot tudi obče veljavnih spoznanj o delovanju trga in konkurence nakažemo poglavitne možnosti, za katere obstaja največja verjetnost, da se bodo realizirale. Pri tem se ne moremo omejiti zgolj na kratko enoletno obdobje, temveč moramo vključiti tudi dolgoročne učinke, ki se bodo lahko uveljavili šele v daljšem obdobju. Poleg svoje prakse bomo v razpravo vključili tudi izkušnje razvitejših gospodarstev - tako pozitivne kot negativne - brez pretenzij, da bi jih postavljali za vzorec, po katerem naj bi se ravnali v naši praksi. I Najprej želimo opozoriti na posledice dolgotrajnega administrativnega omejevanja in določevanja cen, ki jih zagotovo ni mogoče odpraviti čez noč. Po eni strani se danes izražajo v velikih censkih nesorazmerjih, ki se vedno znova skušajo razreševati z novimi in novimi zviševanji cen, ko ene cene priganjajo druge, le-te zopet tretje, in tako dalje - kot vrtiljak, ki se vrti vedno hitreje in vedno više. Zdi se, kot da temu brezumju ni videti konca in da vsakdo pričakuje od drugega, da bo zaustavil to dirko, medtem ko bo on sam še naprej deloval po starem, na način, ki se mu je doslej - glede na dane okoliščine - pokazal kot uspešen. Po drugi strani pa se administrativni posegi na področju trga in cen izražajo v premajhni mobilnosti družbenega kapitala, saj se proizvodnja veliko prepočasi in premalo intenzivno odziva na spremembe strukture in velikosti potreb, izraženih v efektivnem (plačilno sposobnem) povpraševanju. Vse nižji realni osebni dohodki množic najslabše plačanih delavcev so kaj slaba spodbuda za produkcijo, ki bi jo označevali kvalitativna preobrazba in kvantitativna rast. Pri tem moramo še upoštevati. da potrebuje produkcija daljši čas, da se prilagodi kakršnikoli večji spremembi povpraševanja, pa najsi gre za povečanje ali zmanjšanje ali za spremembo strukture povpraševanja. Če temu dodamo še najrazličnejše napovedi nekaterih ekonomskih institutov in posameznih strokovnjakov o pričakovani stopnji inflacije v letu 1989. ki segajo od 500 odstotkov navzgor, se zdijo obeti za skorajšnji izhod iz krize dokaj negotovi. Danes so dokaj enoglasna mnenja, da brez sprostitve tržnih zakonitosti ni mogoče pričakovati nikakršnih pozitivnih sprememb. Ob tem se ni mogoče otresti bojazni, da mnogi pričakujejo od sproščenega delovanja konkurence in tržnih zakonitosti preveč, domala rešitev vseh težav. Zato bomo skušali v pričujoči razpravi opozoriti na pozitivne in negativne učinke delovanja sodobne konkurence. kot tudi na njene posebnosti, ki jo označujejo v sodobnih razvitih kapitalističnih gospodarstvih. Na tej podlagi bomo skušali ugotoviti realne učinke konkurence: kaj lahko pričakujemo in česa ne moremo pričakovati od bolj svobodnega delovanja trga in konkurence. II Sodobna konkurenca je nepopolna oziroma monopolistična, ker se v njej prepletajo tako konkurenčne kot monopolne prvine; seveda lahko pretehtajo tako prve kot druge. Zato se tudi cene, ki se svobodno oblikujejo, približujejo bodisi ravni cen, kakršna bi nastala pri popolni konkurenci, bodisi monopolnim cenam. Za monopolne cene je ugotavljal že K. Marx, da nimajo nikakršne zveze z vrednostjo in da jih omejuje zgolj kupna moč kupcev. Profiti ne sledijo nujno zgoraj prikazanim gibanjem cen. Tako je na primer možno, da se cene nagibajo k monopolnim cenam, medtem ko so profiti zgolj povprečni ali celo podpovprečni. Tudi pri nas vse pogosteje cene blaga skokovito naraščajo, marsikdaj zaradi monopolnega položaja proizvajalca oziroma ponudnika blaga ali storitev; ker pa ima le-ta sam visoke stroške, kljub visoki ceni. ki se bliža ravni monopolne cene, nima velikega (nadpovprečnega) profita. Nadaljnja značilnost sodobne nepopolne konkurence je zmanjševanje števila konkurentov v vrsti pomembnih ekonomskih dejavnosti in sorazmerno povečanje njihove velikosti in njihovega tržnega deleža. To velja za velik del industrijske proizvodnje, prometa in zvez, za bančni sistem, nadalje za ekstraktivno proizvodnjo, danes pa vse bolj tudi za storitvene dejavnosti, za množične medije in za velik del zabavne industrije. Sodobna razvita gospodarstva označuje potemtakem visoka stopnja monopolistične koncentracije na ključnih področjih ekonomske aktivnosti. Poleg teh gigantov pa nenehno nastajajo in propadajo manjša in srednja podjetja, ki jih danes marsikje država načrtno pospešuje z vrsto ekonomskih ukrepov, s katerimi olajšuje njihovo ustanavljanje (na primer ugodni kreditni pogoji za začetni kapital, ki jih nudijo zlasti mladim ljudem, ki se prvič vključujejo v samostojno podjetništvo). Na ta način - kljub prevladi velikih monopolističnih in oligopolističnih združb - konkurenca nenehno deluje kot prisila na tržne udeležence. Poleg domače moramo namreč upoštevati tudi vselej navzočo tujo konkurenco. Nadaljnja značilnost sodobnih konkurenčnih procesov je vse višja stopnja specializacije proizvajalcev različnih vrst blaga in storitev ter njihova diferenciacija na vedno nove podvrste. K temu pripominjamo, daje diferenciacija lahko dejanska ali zgolj zunanja, navidezna, na primer zajeta v obliki privlačne embalaže, ekonomske propagande, psihološko zasnovanih prodajnih metod ipd. Za proizvajalca (prodajalca) ni bistvenega pomena, koliko se različne podvrste produktov in storitev dejansko med seboj razlikujejo, temveč je pomembno, kako jih sprejemajo kupci. Tako se dejansko celotni trgi velike večine blaga in storitev razcepljajo na delne trge, na katerih nastopajo prodajalci »posebnih« produktov ali storitev, ki so ponavadi tudi zaščiteni z blagovno znamko ali označeni z imenom znane tvrdke. Prodaja se pravzaprav znamka ali ime, zato je tako pomembno, da se v javnosti ustvari neke vrste kult. izražen v podobi (imagea) tvrdke. Posamezno podjetje nastopa na svojem delnem trgu podobno kot monopolist, saj ima zagotovljene kupce, ki so za »svoj« posebni produkt pripravljeni plačati višjo ceno, saj jim je bilo s spretno propagandno dejavnostjo vcepljeno prepričanje, da prav ta produkt ali storitev najbolje ustreza njihovim potrebam in željam. Ker pa vselej obstaja nevarnost, da se pojavijo novi, bolj izpopolnjeni produkti ali da bodo konkurenti uporabili Se bolj prefinjene metode vplivanja na kupce, se mora posamezno podjetje nenehno boriti tako za uvajanje novosti v produkciji, kot za čim bolj prepričljivo vplivanje na kupce in ohranjanje njihovega zaupanja v kakovost svojega blaga. S tem se poudarek vse bolj prenaSa z izrazito tehničnih in tehnoloških vprašanj na področje trženja, vključno z raziskovanjem in razvijanjem novih izdelkov in uvajanjem novih lastnosti že vpeljanih izdelkov, na sodobne metode tržnega komuniciranja in promoviranja izdelkov in storitev (ekonomsko propagando, publiciteto. pospeševanje prodaje, osebno prodajo, odnose z javnostjo itn.). V tej zvezi želimo opozoriti na razlikovanje dveh temeljnih tipov obnašanja ekonomskih subjektov, ki sta: 1. proizvajalec (prodajalec), ki je eden od mnogih in nima opaznega vpliva na ekonomsko dogajanje ter se lahko obdrži v konkurenčnem boju tako, da se skuša čim bolj prilagajati objektivnim razmeram, v katerih deluje; 2. proizvajalec (prodajalec), ki je eden izmed maloštevilnih ali v skrajnem primeru celo edini, zatorej lahko s svojimi akcijami opazno vpliva na dogajanje: če se maloštevilni konkurenti - oligopolist - tesneje povežejo med seboj, tako da na primer sklenejo dogovor o enotni ceni ali o omejeni količini ponujenega blaga, dejansko nastopajo navzven, do kupcev, kot en sam, se pravi monopolist. Tako povezanim proizvajalcem se ni treba ozirati na druge konkurente, tudi če so le-ti številni, vendar nimajo opaznega vpliva na dogajanje, ker nastopajo vsak zase, neodvisno od drugih. Ne glede na način ali obliko, s katero si najmočnejša podjetja zagotovijo vodilni položaj, je njihova čim tesnejša povezanost in čim večja usklajenost pri določanju poglavitnih proizvodnih in tržnih parametrov (cene, količine, kakovosti, življenjske dobe produktov, uvajanja novih izumov in tehničnih izboljšav itn.) bistvenega pomena za njihovo sposobnost, da si pridobijo nadpovprečne et je tudi navedena ustrezna literatura. znotraj teh okvirov večjo aH manjšo samostojnost. Tako lahko podjetje z izboljšanim poslovanjem in bolj racionalno izrabo razpoložljivih produkcijskih faktorjev tudi v slabših objektivnih okoliščinah izboljša svoje poslovne rezultate. To dokazuje vrsta naših sorazmerno uspešnih podjetij. Analogno velja za porabnika, ki z večjo spretnostjo, znanjem, ustvarjalnostjo, informiranostjo itn. tudi v neugodnih občih razmerah izboljša zadovoljitev svojih potreb.' Ker pa nam primerjave z razvitejšim svetom vedno znova kažejo naše vse večje zaostajanje tudi za tistimi gospodarstvi, ki razpolagajo s podobnimi viri kot naše gospodarstvo oziroma so bila še pred leti na nižji razvojni stopnji, danes pa so nas opazno prehitela, je povsem očitno, da danih virov ne znamo uporabljati na dovolj učinkovit in smotrn način." Ta ugotovitev nedvomno sili našo družbo k radikalnejšim posegom v mehanizem upravljanja in razpolaganja z razpoložljivimi družbenimi viri. Od tod prepričanje o nujnosti ekonomske reforme, katere pomembna sestavina naj bi bila sprostitev tržnih zakonitosti. Čeprav s to temeljno usmeritvijo povsem soglašamo, smo v pričujočem sestavku želeli opozoriti tudi na motne negativne učinke sodobnih konkurenčnih procesov. z željo, da bi hkrati z uvajanjem večje veljave trga in tržnih kategorij pripravili tudi spremno zakonodajo o omejitvi različnih možnih zlorab monopolne moči, nadalje o zagotovitvi socialne varnosti za vse tiste, ki jih bo neusmiljeni konkurenčni boj nujno potiskal na obrobje družbe in ogrožal njihovo eksistenco ipd. Hkrati bi morali mnogo bolj intenzivno kot doslej razmisliti o družbeni pomoči mladim ljudem pri iskanju njihovih eksistenčnih možnosti (zaposlitev, stanovanje, otroško varstvo itn.), za kar bi morali pripraviti kratko- in dolgoročne programe. Tako bi lahko, na primer, z dajanjem zagonskih sredstev (začetnega kapitala) pod posebno ugodnimi pogoji za ustanavljanje manjših zasebnih proizvodnih in storitvenih organizacij storili pomemben korak v tej smeri, obenem pa bi opazno vplivali na postopno zviševanje stopnje konkurenčnosti, ki bi bila v naših inertnih ekonomskih razmerah več kot zaželena in potrebna. Zvišana stopnja konkurenčnosti bi pomenila za obstoječa podjetja nenehno spodbudo za izboljšave in razvoj, saj jih je ekonomska politika doslej v glavnem močno varovala tako pred domačo kot pred tujo konkurenco. To velja predvsem za velika združena podjetja, ki so pravzaprav monopolisti oziroma oligopolist! in se temu primerno tudi obnašajo. Glede na to, da smo dolga leta vztrajali pri sovjetskem vzorcu gospodarskega razvoja, ki temelji na težnji k gigantizmu in na pretiranem poudarku razvijanju industrije, zlasti težke, smo danes soočeni s takšno strukturo proizvodnje, ki je izredno rigidna in se le z velikimi težavami odziva na najrazličnejše spremembe, ki jih razvoj nujno prinaša s seboj. Predvsem pa se le zelo počasi in s težavo prilagaja spremembam povpraševanja (efektivnih družbenih potreb). Ker je končni smisel vsake produkcije zadovoljevanje potreb, bi bilo gospodarstvo, ki ni zmožno uresničevati tega smisla, povsem nesmiselno. Te nevarne točke doslej kljub hudi krizi še nismo dosegli, seji pa približujemo. Kot smo že omenili, je ena temeljnih funkcij konkurence, da prisiljuje proizvodnjo k prilagajanju efek- 1 Prim podrobnejši prikaz v S »da Sfiligoj - Marko Lah: Vloga sodobnih informacijskih sistemov pri zviševanju trine transparence koš temeljil za uspešno trlno komuniciranje. Raziskovalno poročilo Raziskovalni institut KSPN. Ljubljana 1987 in Nada Sfiligoj - Marko Lah: Vloga sodobnih informacijskih sistemov pri razvijanju internega trženja Raziskovalno poročilo Raziskovalni inštitut IS PN, Ljubljana 1988. kjer je navedena obsežna literatura. * Gibanje gospodarstva v ravnotežno stanje poteka ciklično, z vzponi in pada. konjukturanu in krizami. Prim podrobnejšo razčlenitev vzrokov naše ekonomske krize v Nada Sfiligoj: Poskus političnockonomske analize vzrokov naše ekonomske krize. Bančni vestnik 7-8/1987. su 223-230. tivnemu povpraševanju, kot velja tudi obratno, namreč, da si danes proizvajalci prizadevajo vplivati na povpraševanje in ga usmerjati skladno s svojimi cilji. Le-te pa bistveno opredeljuje profitni motiv. , Profitni motiv velja skladno z novejšimi teoretičnimi spoznanji razumeti kot dolgoročno prizadevanje podjetja (organizacije), da skuša v danih razmerah zaslužiti največji možni profit, ne da bi si izrecno prizadevalo zaslužiti kar največji profit pri vsaki posamični poslovni akciji in v vsakem kratkem časovnem obdobju, s čimer bi lahko ogrozilo dolgoročno povprečno raven profilov. Tej temeljni profitni usmerjenosti kapitalističnega podjetnika pa velja dodati še druge cilje in motive, kot so: težnja k varnosti k obstoju in razvoju podjetja, k likvidnosti, k uvajanju novosti v produkciji in metodah trženja, k vplivu in moči v družbi, k ustvarjanju čim boljše podobe (imagea) v javnosti, k ohranitvi in razširitvi trgov itn. Ce ni konkurenčnih pritiskov ali so ti dokaj šibki, bodo temeljno profitno težnjo nadomestili drugi motivi in cilji. V socialističnih gospodarstvih je bil doslej profitni motiv zvečine potisnjen v ozadje. Pri tem se je izhajalo iz podmene, da za socialistično blagovno produkcijo niso več značilna protislovja, ki jih je Marx razkrival v svojih analizah kapitalistične blagovne produkcije. Novejša znanstvena spoznanja, kot tudi praktične izkušnje danes povsem jasno dokazujejo zmotnost te podmene. Tudi v socializmu ima blagovna produkcija vse temeljne značilnosti vsakršne oblike blagovne produkcije. In morda je fetišizacija njenega bistva prav tolikšna kot v kapitalizmu, če ne celo večja. Tudi v socialističnem gospodarstvu je produkt, ki prihaja na trg, blago, torej nekaj dvojnega: za proizvajalca pomeni vir dohodka, ki bo tem večji, čim višja bo cena; za kupca pa pomeni predvsem koristno stvar, s katero bo zadovoljil svoje potrebe, ki pa jo lahko kupi le tedaj, če lahko plača zahtevano ceno. Produkt je torej še vedno blago, ki mora imeti takšno uporabno vrednost, kot jo želi kupec. Pri tem moramo upoštevati, da so danes dokaj razvite različne trženjske strategije in tehnike, ki znajo spretno vzbujati in stopnjevati potrebe in želje porabnikov. Po besedah Philipa Kotlerja, danes vodilnega marketinškega strokovnjaka, je marke-tinško upravljanje v sodobnih podjetjih po svojem bistvu upravljanje s povpraševanjem.' Bolj jasno in slikovito bistva sodobnega trženja ne bi mogli označiti. Od ekonomske reforme pričakujemo, da bo tudi za socialistično gospodarstvo ustoličila osrednjo vlogo profttnega motiva. Pri tem pa se moramo zavedati, da so se hkrati s spremembo načina delovanja tržnega mehanizma spremenila tudi merila in pogoji pri pridobivanju profita. Za sodobnega monopolističnega konkurenta velja obče pravilo, da pri določevanju optimalnega obsega produkcije povzema načela, ki so značilna za ravnanje monopolista: obsega produkcije ne razširi do meja maksimalne izkoriščenosti razpoložljivih zmogljivosti, temveč le do obsega, pri katerem je razlika med dohodkom in stroški največja. Zavestno torej pušča del svojih zmogljivosti neizrabljenih, da si ne bi s preveliko ponudbo zbijal cene. Ker enako ravnajo tudi drugi konkurenti, se v takšnih razmerah cene nagibajo k monopolnim cenam. Čim višja je stopnja monopolistične koncentracije - zaradi česar je hkrati toliko nižja stopnja konkurenčnosti, tem močneje se te težnje izrazijo. Njihov rezultat so višje cene (od povprečja) in višji stroški ter nadpovprečni profiti, ki v tem primeru niso posledica nadpovprečne produktivnosti dela (kar je značilnost proizvodnih ekstraprofitov), temveč dosežene stopnje monopolistične koncentracije. Ker se ' Philip Koller. Marketing Management: Analysis. Planning and Control. Near Jersey 1984. SU. 14-15. lahko tak položaj obdrži tudi v daljšem Časovnem obdobju, saj dobro povezani partnerji ovirajo vstop novih konkurentov, nastane rigidna tvorba, ki ima vrsto že obravnavanih negativnih učinkov in predvsem pomeni podoptimalno izrabo družbenih virov. Zgoraj opisani primeri niso značilni le za kapitalistična, temveč tudi za socialistična gospodarstva in jih poznamo tudi pri nas. Iz tega sledi sklep, da pomeni uveljavitev profitnega motiva tudi možnost doseganja monopolnih profitov. Le-ti se lahko obdržijo tudi v daljšem časovnem obdobju. Zato bi morali hkrati vpeljati vTSto ukrepov za zbijanje monopolne moči (s tujo konkurenco, s pospeševanjem domače konkurence, z različnimi oblikami zaščite porabnikov itn.). Pomembno je vedeti, da vsak nadpovprečni profit še ni monopolni profit in da vsakršna oblika povezovanja v večje, kompleksnejše organizacije ni družbeno škodljiva. Ker doslej monopolov in oligopolov oziroma značilnih oblik, ki zaznamujejo sodobno nepopolno konkurenco, nismo sistematično preučevali, tudi nimamo ustrezne zakonodaje, ki bi porabnike in družbo vobče zavarovala pred možnimi zlorabami monopolnega položaja in z njim povezane moči. Velika združena podjetja, ki se približujejo monopolnemu položaju, imajo po eni strani pozitivne učinke. To je predvsem njihova proizvodnja v velikem obsegu, delitev dela, specializacija, standardizacija, kar vodi k zniževanju stroškov na enoto proizvoda ali storitve, nadalje možnost izvajanja lastnih raziskav, zaposlovanja vrhunskih strokovnjakov, širjenja tržišč, uvajanja novih izumov itn. Po drugi strani pa se sčasoma z rastjo vse bolj spreminjajo v rigidne tvorbe, ki se premalo in prepočasi prilagajajo spremembam, v katerih se izgublja pregled nad celoto in je vse težji neposreden stik z zaposlenimi, kar otežuje njihovo prilagajanje in identificiranje s cilji organizacije. Slednje je po novejših znanstvenih spoznanjih temeljnega pomena za razvoj organizacijske kulture in postaja vse pomembnejši dejavnik višje produktivnosti dela. Monopolistična združenja lahko zavirajo uvajanje novih, bolj izpopolnjenih delovnih pripomočkov in postopkov, novih energetskih virov in tehnologij, če to ni v njihovem interesu. Značilna je tudi njihova težnja k brezobzirnemu uničevanju manjših in srednjih podjetij, o čemer smo govorili že v prejšnji točki. Danes pa se manj razvita gospodarstva, med katera se sedaj vse bolj uvršča tudi Jugoslavija, soočajo s problemom, ki se ga v polnejši meri zavedamo šele v zadnjem času: z uničevanjem človekovega naravnega okolja. V tem pogledu zvečine prednjačijo velika podjetja - ne le, da so že zaradi svoje velikosti večji onesnaževalci okolja, temveč imajo tudi več možnosti, da se sporazumevajo z odgovornimi lokalnimi dejavniki glede popuščanja pri zahtevah, ki se zakonsko postavljajo kot zgomje dopustne meje onesnaževanja zraka, vode, zemlje itn. V zvezi z gornjo primerjalno analizo pozitivnih in negativnih učinkov želimo pripomniti, da ni mogoče potegniti nekih občih pravil, temveč so potrebne konkretne raziskave za posamezne primere. Tako so za celo vrsto dejavnosti tesnejše ekonomske povezave med partnerji potrebne in koristne. To velja tudi za izvoznike, ki se na zahtevnih tujih trgih srečujejo z dobro organiziranimi konkurenti. Poleg tega moramo upoštevati, da pri prevladi nepopolne konkurence ne veljajo več za normalno raven profitov povprečni profiti, temveč nadpovprečni profiti. V konkurenčnem boju se obdržijo dolgoročno le tista podjetja, ki so zaslužila nadpovprečne profite. Današnja najuspešnejša gospodarstva vodijo takšno davčno politiko, da najučinkovitejšim podjetjem ne odvzemajo vsega nadpovprečnega profita, saj bi jim sicer odvzela tisto spodbudo, ki jih poganja v njihovem prizadevanju za vse večjo produktivnost, rentabilnost, ekonomičnost itn. Če hočemo, da se naši izvozniki na tujih trgih uspešno spopadajo s takšnimi konkurenti, jim s preveliko vnemo pri odvzemanju nadpovprečnih profitov ne smemo odvzeti možnosti, da bi se v tej konkurenci obdržali in da bi bili obenem koristni tudi za domače kupce oziroma za gospodarstvo vobče. Zato bi morali izdelati natančnejša merila, po katerih bi razločevali proizvodne ekstraprofite od špekulantskih in čistih monopolnih profitov.» V ta namen bi morali izdelati merila za ugotavljanje obstoja monopolnih prvin in vsaj približno ocenjevanje stopnje monopolistične koncentracije, da bi lahko na tem temelju sklepali na negativne učinke in odmike od družbeno optimalnih učinkov. Takšni kriteriji bi lahko bili: število konkurentov, njihov sorazmerni tržni delež, stopnja diferenciacije produktov ali storitev, možnost vstopa v panogo ali proizvajanje bližnjih substitutov, značilnosti obnašanja producentov, povprečna raven čistih dohodkov, prožnost povpraševanja, prožnost ponudbe, in drugi. V našem gospodarstvu vse doslej nismo poznali ostrega konkurenčnega boja v smislu boja za preživetje, kakršen je značilen za kapitalistična gospodarstva, v katerih poteka nenehen proces presnavljanja: nastajanje in propadanje podjetij, zaposlovanje in odpuščanje delavcev, Širjenje in krčenje trgov, uvajanje nove produkcijske tehnologije in ukinjanje stare, uvajanje novih lastnosti že vpeljanih produktov in storitev ter umikanje zastarelih. To je nenehen boj za preživetje, v katerem zmagujejo boljši, bolj prilagodljivi, spretni, močni, bolje povezani in organizirani, bolje in natančneje informirani, bolj povezani z vladnimi krogi itn. Nagel prehod na tržno gospodarstvo bi bil za nas, ki tega nismo navajeni, zagotovo težaven in za marsikoga boleč. Predvsem pa uvajanje tržnih zakonitosti samo po sebi ne zadošča za sprostitev vseh mehanizmov, ki na primer v današnjih kapitalističnih gospodarstvih dajejo tiste pozitivne ekonomske učinke, po katerih se danes zgledujemo in bi jih želeli dosegati tudi pri nas. Poleg tega se lahko učinki sproščenega delovanja tržnih zakonitosti pokažejo šele v daljšem časovnem obdobju. V kratkem času ni mogoče pričakovati naglih sprememb v produkciji, ki pa je temeljnega pomena. Če danes na temelju statističnih podatkov ugotavljamo, da se je v letu 1988 družbeni produkt zmanjšal za dva odstotka in za prav toliko tudi industrijska produkcija, potem so to resna znamenja, da smo še globlje potonili v krizo. Primarnega pomena je potemtakem oživiti produkcijo in spodbuditi težnjo k zviševanju produktivnosti dela. Sem sodi tudi načrtno prizadevanje za zviševanje stopnje konkurenčnosti, o čemer smo že govorili, kot tudi radikalnejša sprememba prevladujočih lastninskih oblik, česar pa v tem sestavku ne obravnavamo. Predvsem bi morali načrtno spodbujati nastajanje manjših in srednjih podjetij (z davčnimi olajšavami, ugodnimi kreditnimi pogoji, s carinskimi olajšavami itn.), ne da bi živeli v strahu pred prevelikim bogatenjem uspešnih zasebnih podjetnikov ali celo pred restavriranjem kapitalizma. Prevladujoča oblika lastnine bo še naprej družbena lastnina, v kateri pa lahko delniški sistem bistveno stopnjuje zainteresiranost za boljše in bolj kakovostno delo in smotrnejšo izrabo družbenih virov. Uveljaviti bi torej morali takšno pestrost različnih oblik konkurence, kot jo poznajo uspešna gospodarstva. To vključuje tudi priznavanje različnih oblik monopolističnih združenj kot normalne sestavine, pri čemer bi bilo treba z ustrezno zakonodajo natančneje opredeliti njihov delokrog in omejiti možnost zlorabe. Prav tako bi morali vzpostaviti razumen davčni sistem, ki ne bo zaviral zasebne * Prim Nada Sfiligoj: Ekonomiko teoretična analiza monopolnega ckitra dohodka Bančni >evimk 5/1988. itr. 130-136, kjer je navedena podrobnejša literatura o monopolih. iniciative in odvzemal vseh nadpovprečnih dohodkov. Vsa modrost je v tem. da je treba uspešnim ekonomskim subjektom (podjetjem, porabnikom) dopustiti tolikšen interval svobode, da so še naprej dovolj spodbujeni za učinkovito, ustvarjalno, produktivno delo, s katerim koristijo sebi in družbi. To pomeni, da je treba nadpovprečno učinkovitim podjetjem pustiti tolikšen del ustvarjenih (ekstra)profitov, da bodo še vnaprej imeli dovolj spodbude za čim bolj učinkovito uporabo razpoložljivih produkcijskih faktorjev, kar je razvidno iz njihove težnje, da zaslužene (ekstra)profite reinvestirajo skladno s pravili ekonomske logike in tako, da pri tem dosegajo zase in za družbo koristne učinke. Le-ti pa so ugotovljivi in merljivi.