ANNALES • Ser. hist. soriol. • 9 - 1999 - 2 (18) izvirno znanstveno delo UDK 726.54 (497.4 Izola) (09 T) prejeto 1999-04-01 262.2 (497.4 Izola) RAZVOJ CERKVENE ARHITEKTURE ŽUPNIJE SV. MAVRA V IZOLI Da niela TOMŠIČ MZVNKD Piran, $1-6330 Piran, Trg bratstva 1 IZVLEČEK Cerkvena arhitektura v Izoli ni bila nikoli sistematično proučena. Konservatorsko delo pri obnovi cerkvene arhitekture omogoča povezovanje virov, literature in novih materialnih dokazov v nova spoznanja. Pričujoča raziskava je osredotočena na zgodovinsko, prostorsko in arhitekturno rekonstrukcijo cerkva in samostanov v območju župnije sv. Mavra v Izoli od nastopa krščanstva do danes. Izsledki raziskave postavljajo temelje sakralne zasnove prostora in dopolnjujejo poznavanje urbane kontinuitete cerkvenih objektov v zgodovinskih, arhitekturnih in likovnih sestavinah. Predstavljajo osnovno gradivo za primerjalno obravnavo cerkvene arhitekture v regionalnem in širšem merilu. Ključne besede: župnija sv. Mavra, cerkvena arhitektura (cerkev, samostan), zgodovinski pregledi, prostorska zasnova, Izola SVILUPPO DELL'ARCHITETTURA ECCLESIASTICA NELLA PARROCCHIA DI S. MAURO AD iSOLA D'ISTRIA S1NTESI L'architettura ecclesiastica ad Isola d'lstria non é mai siata studfata in modo sistemático. L'opera di conservazione durante i restaurí di edifici religiosi permette di uniré le fonti, la letteratura e nuove prove materiali in nuove conoscenze. Questo studio é incentrato sulla ricostruzione storica, ambiéntale e architettonica delle chiese e dei conventi nel territorio della parrocchia di S. Mauro di Isola, dall'awento del cristianesimo ai giorni nostri. I risultati della rícerca indicano le basi della concezione sacrale dell'ambiente e completano la conoscenza della continuitá urbana degli edifici ecdesíastici nelle loro componenti storiche, architettoniche e plastiche. Tali risultati rappresentano la base per un confronto compáralo dell'architettura ecclesiastica in ámbito regionale e piu ampio. Parole chiave: parrocchia di S. Mauro, architettura ecclesiastica (chiese, conventi), rassegne storiche, concetto ambiéntale, Isola d'lstria UVOD Proučevanje cerkvenih objektov po zaključenih prostorskih celotah predstavlja enega izmed elementov, ki omogoča urbano rekonstrukcijo območij. Delo je osredotočeno na rekonstrukcijo cerkvene arhitekture v območju župnije sv. Mavra v Izoli od nastopa krščanstva do danes. Slogovne posebnosti obstoječe arhitekture segajo do baroka, starejše faze slutimo v cerkvah sv. Mavra in sv, Janeza Krstnika. Dominantna, historicištično predelana župnijska cerkev sv. Mavra renesančne zasnove, predi- . menzionirana baročna cerkev sv. Marije Alietske na osrednjem Manziolijevem trgu z glavno fasado, skrito v ozki Spinčičevi ulici, skromna historicistična cerkev sv. Dominika na vhodu Kristanovega trga, historicistična cerkev 459 ANNALES • Ser. hist. sociol. - 9 -1999 • 2 (18) Da nie! s TOMŠIČ; RAZVOJ CERKVENE ARHITEKTURE ŽUPNIlf SV. MAVRA V IZOLI, 4S9-47S sv. Katarine ob klasicističnem objektu šole, skromna cerkev sv. janeža Krstnika v bližini mogočne baročne palače Besenghi, cerkev sv. Roka izven starega mesta ter cerkvi sv. Jakoba in Loretske Matere božje v izolskem zaledju predstavljajo urbanistični sklop sakralne arhitekture, ki dokazuje kontinuiteto razvoja. Istočasno nakazuje njihovo drugačno prostorsko zasnovo v zgodovini. Lokalna toponomastika ter ustni viri to tezo potrjujejo. Nekatera območja se še danes poimenujejo po svetnikih (Simonov zaliv, hrib sv. Donata), čeprav ni materialnih ostankov cerkvene arhitekture. Druge cerkve so se ohranile v spominu domačinov (sv, Peter, sv, Foska). La Collegiata d'kola ... Madre certamente féconda, se nell'angusto circuito d'un miglio si moltiplicano sino a dieci (chiese, op.); a' tal che sono per cosi' dire piu' Chiese che strade; ne' aggirasi il piede, che non in-ciampi in afcuna chiesa (Naîdini, 1700, 342). Trditev škofa Naldinija nakazuje gostejšo cerkveno arhitekturo od sedanje. V nadaljevanju omenja dvajset cerkva, o dvanajstih do danes ni bilo sledu. Nismo poznali njihove lokacije niti arhitekture. Raziskava je osredotočena na razvoj obstoječih cerkvenih objektov ter na cerkvene objekte, ki se pojavljajo v virih. Ugotoviti želimo njihovo zgodovino, lego v prostoru ter vlogo in pomen pri oblikovanju identitete prostora, ki se odraža v arhitekturni morfologiji in opremi sakralnih objektov. PREGLED DOSEDANJIH OBJAV V literaturi zasledimo dve objavi o cerkvenih objektih v Izoli. Naldini obdeluje zgodovino župnije sv. Mavra ter karakteristične opise cerkva v četrti knjigi korografije koprske škofije Del secondo Vicariato Foráneo, detto d'lsola (Naldini, 1700). Poljudni krajši pregled izolskih cerkvenih objektov Chiese e cappelle d'lsola e del suo territorio je sredi 19. stoletja izdelal duhovnik Chiaro Vascotti (P. C., 1847).1 Izhaja) je iz takratnega stanja objektov, starejše literature in ustnih virov. Poleg ciljnih objav moramo omeniti poglavje Irisulae v vizi-tacijskem poročilu o koprski škofiji škofa Valiera iz leta 1579 (Lavrič, 1986), ki predstavlja najzgodnejši seznam cerkva v starem mestnem jedru. V opisu vizitacije zasledimo podatke, ki pričajo o arhitekturni strukturi in opremi cerkva. Zaradi redkih dokumentov predstavljajo omenjene objave vir za proučitev razvoja in strukture izolske cerkvene arhitekture. Članki predvojnega izolskega župnika Attilia Delise v mesečniku ¡sola nostra predstavljajo poljudni pregled cerkva na osnovi objav, lastnih predpostavk in nekaterih dokumentov iz tržaške kurije, pod katero je spadala koprska škofija od leta 1830 do priključitve k Jugoslaviji. Izolska cerkvena arhitektura je redko predmet ob- delave v strokovni literaturi. Večina izhaja iz gradiva, zbranega v starejši literaturi, ali pa topografsko obdeluje posamezne cerkvene elemente. Prostorska soodvisnost ključnih cerkvenih spomenikov je opisana pri obravnavi obalnih mest (Bernik, 1968). Pri obravnavi stilnih slogov je izolska cerkvena arhitektura bežno omenjena (romanika: Zadnikar, 1982). Cerkve se omenjajo pri obravnavi posameznih umetnostnih zvrsti (slikarstvo: Brejc 1983; kiparstvo: Vrišer, 1983, Ekl 1982), posameznih delov arhitekture (zvoniki: Milotti Bertoni, 1997) in posameznih delov opreme (orgle: Bizjak, 1985, Radole, 1969; zvonovi: Someda de Marco, 1961). Podrobneje so obdelani samostanski redovi v Izoli v sklopu širših obravnav. Zgodovinsko je obdelana benediktinska umetnost na Hrvaškem, vključno s slovenskim obalnim območjem (Ostojič, 1963). Obdelan je frančiškanski red v Istri (Maračič, 1992, Parentin, 1982) ter uršulinke na Slovenskem (Kogoj, 1982), ki upoštevata tudi Izolo. MATERIAL IN METODE Obravnavane so cerkve in samostani kot ključni sakralni objekti v prostoru. Pri obdelavi teme smo izhajali iz obstoječe cerkvene arhitekture, arhivskih virov, literature in rezultatov konservatorskih raziskav. Župnija sv. Mavra ima danes sedem podružničnih cerkva. Župnijska cerkev je edina odprta cerkev za kult v starem mestnem jedru. Za obrede so odprte podružnične cerkve sv. Roka izven starega mesta, Loretska Mati božja na robu izolskega naravnega amfiteatra ter pokopališka cerkev sv. Mihaela. Na mestnem obodu se nahaja samostan uršulink. V središču starega mesta so zaprte za kult cerkve sv. Marije Alietske, sv. Dominika in sv. Janeza Krstnika. Bivša cerkev sv. Katarine v mestu je adaptirana v telovadnico. Podružnična cerkev sv. Jakoba na Šaredu v izolskem zaledju je v razvalinah. Ohranjeni pisani viri, iz katerih smo lahko rekonstruirali razvoj Cerkve in njenih objektov, so redki v primerjavi z ostalimi mesti zaradi večinoma uničenega mestnega arhiva. Zbiranje podatkov smo osredotočili na Iskanje arhivskih listin, vizitacijskih poročil, zgodovinskih zapisov ter na literaturo, ki je obdelovala izolske vire pred njihovim uničenjem. Pomemben vir so predstavljale kartografske upodobitve Istre in Izole ter ohranjene upodobitve in fotografije mesta. Novo dokazno gradivo za ugotavljanje razvoja cerkvene umetnosti so predstavljali rezultati interdisciplinarnih konservatorskih raziskav v zadnjem desetletju. Podatke smo uredili s pomočjo osnovnih in pomožnih ved, ki so lahko pomagale pri interpretaciji gradiva. Vrednotenje kompozicijskih in slogovnih posebnosti ohranjene cerkvene arhitekture z opremo smo vključili 1 Prispevek je podpisan s kraticama P. C. - padre Chiaro. 460 ANNALES • Ser. hist. soriol. • 9 - 1999 - 2 (18) daniela tomšič: razvoj cerkvene arhitekture ?upni)f. sv. mavra v izoli, ¿159-47!? kot element raspoznavanja identitete prostora. Metoda deta predstavlja razvojno kombinacijo zgodovinske in deskriptivne metode. Razvila se je pri konservatorskem delu za enotno vključevanje rezultatov različnih strok (geologija, arheologija, arhitektura, restavratorstvo, den-drologija, zgodovina, urbanizem, umetnostna zgodovina, toponomastika, Ikonografija, etnologija), ki se sproti interdisciplinarno dopolnjujejo skladno z razvojem in razumevanjem problematike. Izbrana metoda dela omogoča sprotno nadgradnjo postavljenih interpretacij na osnovi novih virov, materialnih dokazov in znanstvenih dognanj. RAZVOJ ŽUPNIJE SV. MAVRA V IZOLI Začetki krščanstva v Istri segajo po tradiciji ze v antiko. Leta 283 naj bi v Poreču deloval škof in muče-nec sv. Maver, leta 297 naj bi sv. Donat širil krščansko vero v istri. Med papeže tega stoletja spada Sikst II., mučenec leta 259. Vsi trije so stari izolski zavetniki, katerih praznovanje se omenja kot "običajno" že v dokumentu iz leta 1212.2 O organizirani obliki cerkvenega življenja v Istri govorimo od 6. stoletja naprej, ko so delovale škofije v Kopru, Novigradu, Poreču, Puli in Pičanu. Z razvojem krščanstva se je razvila tudi cerkvena arhitektura. Prvotne domus ecclesiae v zasebnih stavbah so nadomestile javne cerkve, ki so bile s širitvijo krščanstva hierarhično organizirane. S češčenjem svetnikov so se v 10. stoletju razvile titularne ter kapiteljske cerkve. Razvoj cerkev v Izoli bi moral sovpadati z zametki krščanstva v Istri. Struktura Cerkve v Izoli je bila odvisna od velikosti in pomena same naselbine. Ohranjeni antični ostanki na območju Izole od 1. do 6. stoletja (staro mestno jedro, Simonov zaliv, Viližan) ter dokazana kontinuiteta poselitve v starem mestnem jedru govorijo o zgodnjih privatnih in javnih cerkvenih objektih, vendar materialnih dokazov zaenkrat ni.^ Prvi ohranjeni pisani dokument o naselbini izola iz leta 932 Izolo le omenja (Kos, 1906, 289-290). Vsebinsko je preskromen, da bi lahko z gotovostjo trdili, da je naselbina imela cerkveno arhitekturo. Pomembnejši je dokument iz leta 972, S katerim preide Izola v last bratu beneškega doža. Izola je omenjena kot praebentes locum, qui dicitur Insula, cum suis appendiciis (am infra Civitatem lustinopolim quam extra, ... (Kandier, 1989, 171; Härtel, 1984, 175).. Po takratni klasifikaciji gre za naselbino kot sestavni del mesta Koper, ki je imela svojo "prebendo", torej svoj cerkveni beneficij. Cerkvena ustanova je obstajala. Do leta 1036 je Izola spadala neposredno pod Oglejski patriarha! Tega leta je patriarh Popon podaril svoje pravice benediktinskemu samostanu sv. Marije izven obzidja iz Ogleja. Tržaški škof Wernhardus in goriški knez Engelbertus sta podarila pravico do izolskih desetin istemu samostanu, ki je tako ieta 1166 pridobil vse pravice nad Izolo (Kandier, 1989, 199-200, 284; Härtel, 1984, 175, 188). V začetnem obdobju njegove oblasti se je Izola razvila kot mesto, osamosvojili sta se izolska Cerkev in izolska komuna.4 V naslednjih stoletjih so se pravice samostana omejile, vendar še leta 1639 zasledimo zahteve samostana po dajatvah v olju iz Izole (Senato mare 1899,10). Ključno za razvoj krščanstva v Izoli je bilo zavzemanje za ustanovitev lastne fare. Prvi dokaz organizirane cerkvene ustanove je dokument iz leta 1082, ko tržaško-koprski škof Eribert preda duhovnijo sv. Mavra iz Izole (Plebanatum S. Mauri de villa Insulae) koprskemu katedralnemu kapitlju (Kandier, 1989, 232-233). Letnica se praznuje kot letnica nastanka izolske fare. Pravice izolskih duhovnikov so bile omejene, med drugim niso imeli stalnega župnika in pravice do kršče-vanja. Ta dokument je hkrati prvi vir, ki omenja cerkveno arhitekturo (Ecclesia S. Mauri) v Izoli. Izolska duhovnija se je osamosvojila leta 1212 (Kandier, 1989, 391-392). V dokumentu je pomemben prvi odstavek, iz katerega izhaja struktura in posledično pomen Cerkve, ki je imela dva duhovnika, svojo šolo in zbor. V dokumentu ni omenjeno ime farne cerkve, cerkvena arhitektura sv. Mavra je označena z izrazom kapela.5 Po ustanovitvi fare bi moralo priti do sprememb v sami arhitekturi cerkvenega sedeža, tako zaradi organizacijskih potreb6 kot zaradi simbolnega pomena, ki jo je farna cerkev morala imeti. Družbenopolitični pogoji za to so obstajali, saj gre za obdobje popolnega osamosvajanja Izole kot komune pred predajo Beneški republiki leta 1280. Vendar kljub pridobljeni pravici so 2 Ah ipsis rursus debent habere ipsi Canonici justinopolitani med ieta tem totuis offersionis festivitates S. Mauri el S. Dona t i e 5. Sixti solito more, ut ipsi et predecessores eorum habueivnt, et possederunt peeantiquitatem, t/;pre£/rc l.ela 1 215 je lateranski konzilij določil disciplinske in doktrinske kanone, ki so zahtevati prostorsko reorganizacijo cerkve. 461 ANNA1.ES Ser. h»st. sociol. • 9 ■ 1999 2 (18) Daniefj TOMŠIČ: ftAZVOl CERKVENE ARHITEKTURE ¿UPNIJE SV. MAVRA V IZOt.l. 45", 119}. Gre za tipologijo postavitve kapele svetnikom nad vhodnimi vrati mestnega obzidja, ki se je razširila z ukinitvijo ikonoklastične obsodbe od 8. stoletja dalje (Caprin, 1905, 172). Podobno je bila nameščena kapela sv. Jerneja nad "morskimi vrati" (glej cerkev sv. Jerneja). 462 ANNALES - Ser, hist. sociol. ■ 9 ■ 1999 ■ 2 (18) Danrefa TOMŠIČ: RAZVOJ CERKVENE ARHITEKTURE ŽUPNIJE SV. MAVRA V IZOLI, 459 47« Si. 1: Situacija cerkev sv. Andreja na Trgu in sv. Marije Alietske (AST, FK 1819), okvirna lokacija cerkve i v. Jerneja. Fig. 1: Position of the Church of St. Andrew in the Square and the Church of St. Maria of Alieto (AST, FK 1819), general location of the Church of St. Bartholomew. en oltar, ki se po pristanku škofa Bonifacia da Ponte nahaja v cerkvi sv. Marije Alietske (Delise, 1991, 302, 2). 2. Šola sv. Andreja (Cerkev sv. Andreja na Trgu) 1802 prva omemba (Alisi, 1997, 103); porušena 1927 (Bezek, 1984, 150); stavbna pare. štev. 655 k. o. Izola, površina 23 Klaf.w Po rušitvi cerkve sv. Andreja na mestnih vratih pri kopenskem vhodu v mesto je ribiško prebivalstvo želelo urediti novo cerkev sredi Velikega trga ob pristanišču v središču mesta. Iz ohranjenih fotografij izhaja nedvoumna cerkvena arhitektura stavbe. Oblikovanje spada v tradicijo arhitekture baročnega klasicizma pod beneškim vplivom. Stavba je bila zasnovana kot enoladijska arhitektura, na zadnji fasadi je opazen manjši prizidek. Po zbranih arhivskih podatkih ni bila nikoli posvečena v cerkev, čeprav je kot taka označena v franciscejskem katastru in v drugih kartah do njene rušítve. V stavbi je bil sedež bratovščine sv. Andreja. Leta 1926 jo je župnija prodala občini. Po občinskem sklepu se je materia! od rušitve uporabil za gradnjo cerkve na Maliji (Bezek, 1984, 132, 160). Stavbni elementi iz prvotne cerkve so razpoznavni, le da so dimenzijsko prilagojeni velikosti malijske cerkve Karmelske Matere božje iz leta 1932. SI. 2: Okvirna lokacija cerkve sv. Antona in situacija cerkev sv. Janeza Krstnika in sv. Mavra (AST, FK 1819). Fig. 2: General location of the Church of St. Anton and position of the Church of St. John the Baptist and the Church ofSt. Maurus (AST, FK 1819). 3. Cerkev sv. Antona ob Pristanišču Posvečena sv. Antonu, opatu; 1700 prva omemba (Naldini, 1700, 343); 1818 porušena (Morteani, 1888, 213); pare. štev. 738 k. o. Izola mesto. Lokacijo cerkve je podrobno opisal Vascotti, in sicer od Velikega trga proti sv. Mavru nad palačo Zanon (P.C., 1847, 118). Čas nastanka cerkve ni znan. Naldini omenja starinsko poslikavo celotne notranjščine z motivi svetnika, nad katerimi je naslikano Cospodovo oznanjenje Mariji (1700, 343), kar ikonografsko odgovarja gotskemu obdobju. Čas odgovarja postavitvi bližnje cerkve sv. Janeza Krstnika in s tem urbanistični ureditvi celotnega mestnega vozlišča v tem predelu mesta v prevladujočem gotskem stilu.11 Iz Camttciove vizitacije zvemo, da je imela en posvečen oltar (1770, 35). Do pomladi 1998 so bili na sedanji stanovanjski stavbi Krpanova ulica 7 vidni ostanki historicističnega oltarnega znamenja v ometu kot zadnjim spominom na porušeno cerkev. 4. Podružnična cerkev sv. Dominika (cerkev sv. Marije Snežne) Posvečena sv. Mariji Snežni, sv. Dominiku; pr\'a omemba c. sv. M. Snežne 1580 (Lavrič, 1986, 92); 1818 10 Parcelne številke iz franciscejskega katastra so podane z označbo k. o. Izola, sedanje parcele pa z oznako k, o. Izola mesto, k. o. Izola II. in k. o. Izola III. Površine cerkva so v franciscejskem katastru iz leta 1818 označene v klaftrih. Površine obstoječih cerkva so podane v m'. ti Valier si je v pastoralni vizttaciji ogledal le cerkve znotraj mestnega oboda. Kljub temu ne omenja cerkvi sv. Antona in sv. Janeza Krstnika, čeprav bi moral mimo njiju na poti iz Velikega trga proti župnijski cerkvi sv. Mavra. 463 ANNALES - Ser, hist. sociol. ■ 9 ■ 1999 ■ 2 (18) Daniela TOMŠIČ: RAZVOJ CERKVENE ARHITEKTURE ŽUPNIJE SV. MAVRA V IZOLI, AS9-478 Si. 3: Cerkev sv. Dominika na Kristanovem trgu (fototeka M7.VNKD Piran). Fig. 3: Church of St. Dominic at Kristan Square (phototheca of the MZVNKD Piran - Regional Institute for the Conservation of Natural and Cultural Heritage Piran). prva omemba c. sv. Dominika (FK 1818 - elaborat), obstoječa; pare. št. 361 k. o. Izola mesto, površina 64 m2. Cerkev se nahaja na Kristanovem trgu. je edina ohranjena izmed treh cerkva, ki so bile postavljene na vhodnemu trgu v staro mesto. Prvotno je stala osamljena na robu mesta nasproti vhodnemu vozlišču. Po širitvi mesta se nahaja v njegovem središču. Kljub temu lega in merilo arhitekture razodevata njeno ruralno poreklo. Gre za primer enoladijske cerkve s prezbitertjem in z zvončnico nad glavno fasado. Kramar postavlja njen nastanek v XV. stol. (Kramar, 1987, 101, ni vira), po ureditvi obzidja proti kopnemu. Valier omenja, da ima en oltar s staro podobo in drugo pomanjkljivo opremo (Lavrič, 1986, 92), za katero je poskrbel Domenico SI. 4: Situacija cerkve sv, Donata (AST, FK 1819). Fig. 4: Position of the Church of St Donatus (AST, FK 1819). Morati (Naldini, 1700, 345). Ohranjen je triptih z močno preslikano sliko Marije, sv. Domenika in sv. Frančiška, verjetno iz 16. stoletja (Brejc, 1983, 123), Cerkev so zaradi razpadiosti leta 1883 zaprli. Leta 1897 jo je župnik Muiesan temeljito obnovil (Capuder, 1959, 66) po okvirnem načrtu Ettore Longa iz leta 1882 (PAK, gradb. načrti Izola, št. 18).12 Z delnimi konservatorskirrii raziskavami pri zadnji obnovi zunanjščine niso bili ugotovljeni ostanki starejših gradbenih faz (GLištin, 1988). Prezentirana je njena historicistična podoba. Cerkev je zaprta za verske namene kljub njeni osrednji legi na vhodnem mestnem trgu. S. Cerkev sv. Donata Posvečena sv. Donatu, škofu in mučencu; 1273 posvečena (Naldini; 1700, 355); 1818 poškodovana (FK 1818-elaborat); pare. štev. 2333 k. o. Izola III; površina 34 Klaf. Češčenje sv. Donata se v Izoli omenja že leta 1212 (Kandler 1989, 391-392). Cerkev, posvečeno mestnemu zavetniku sv. Donatu, so zgradili na obrobju izolskega naravnega amfiteatra na zemeljskem pomolu pod gričem Segadiči. Predstavljala je obseg samostojne Cerkve in Komune. V osnovi romansko cerkev so obnovili leta 1452 (Naldini, 1700, 354-355) ter ponovno leta 1754. EnoJadijska baročna cerkev, ki jo je obnovil mojster Francesco Marchetti po nalogu koprske škofije, je imela en oltar (Pozzetto, 1991, 300, 3; Camucio, 1770,14). Na gradbeno stanje škof Camucio ni imel pripomb, kljub temu je že v elaboratih franciscejskega katastra označena kot poškodovana (In rovina), ruševine je opazil še Vascotti (P. C., 1847, 119). V bližini cerkve so uredili 12 V poročilu izolskega župnega urada davčni upravi v Piranu o cerkvah v mestu leto 1899 je med drugimi omenjena "cerkev sv. Marije Snežne, po domače sv. Dominika" {Capuder, 1959, 67). Gre za prvo omembo sv. Dominika v cerkvenih dokumentih. 464 ANNALES - Ser, hist. sociol. ■ 9 ■ 1999 ■ 2 (18) DanicU TOMjlC: RAZVOJ CERKVENE ARHITEKTURE ŽUPNI|E SV. MAVRA V IZOLI, 459-47B SI. 5: Situacija cerkve sv. Elizabete (AST, FK 7819). Ftg. 5: Position of the Church of St. Elizabeth (AST, FK 1819). kapelo sv. Donata, katere arhitektura je dobro vidna kljub zapuščenosti. Lokacijo cerkve nam poleg kapele nakazujejo oporni zidovi cerkvenega pomola ter opečnati fragmenti kritine na zemljišču. 6. Cerkev sv. Elizabete v Skamalu Posvečena Marijinemu obisku pri teti Elizabeti; 1487 posvečena (Naldini', 1700, 356); 1847 ruševina (Vascotti, 1847, 119); pare. štev. 8787 k. o. Izola III; površina 18 KM Cerkev se je nahajala na robu izolske komune v dolini Drnice, postavil jo je duhovnik Balsamino Manziofi na svojem zemljišču (Naldini, 1700). Mimo nje je peljala pot iz Cažona proti Sečoveljskim solinam. Po obdobju nastanka bi morala biti cerkev gotsko zasnovana. Enoladijsko cerkev z enim oltarjem omenjata kot dobro vzdrževano tako Naldini kot Camucio v svojih vizitacijah (Naldini, 1700; Camucio, 1763; Camucio, 1770, 14). V franciscejskem katastru je že omenjena kot poškodovana, Vascotti je videl le ostanke zidov (Vascotti, 1847, 119). O cerkvi danes ni sledu. 7. Cerkev sv. Foske Posvečena mučenici sv. Foski, devici; 1646 prva omemba (Delise, 1975, 111, 2); 1847 v slabem stanju (P. C., 1847, 119); pare. šlev. 3594 k. o. Izola III; površina 17 Klaf. Cerkev sv. Foske se je nahajala na poti iz izole mimo SI. 6: Situacija cerkve sv. Foske (AST, FK 1819). Fig. 6: Position of the Church of St. Foska (AST, FK 1819). Pregavorja proti Šaredu in sv. jakobu. Kontrada z imenom sv. Foske se omenja že v oporokah leta 1537 in 1561 (Russignan, 1986, 62-64, 103-106). Prvotna cerkev je tako bita vsaj iz renesančnega obdobja. Prvi ohranjeni vir je iz leta 1646, ob ponovni posvetitvi cerkve, ki jo je opravil župnik Giacomo de Lise (Delise, 1975). Vendar jo že Naidini omenja kot poškodovano (1700, 355). Popravili in preuredili so jo za časa župnika Pietra Colombana leta 1757 (Delise, 1975). Enoladijska cerkev je imela en oltar (Camucio, 1770, 14). V slabem stanju je bila ponovno leta 1847 (P, C., 1874). Kljub obnovi je cerkev propadla. Razvaline cerkve so bile vidne še po drugi svetovni vojni. Danes se na njeni lokaciji nahaja počitniška hiša. 8. Samostan in cerkev sv. Frančiška Posvečena sv. Frančišku; 1.582 izgradnja samostana (napisna plošča), 1670 posvetitev cerkve (Naldini, 1770, 351); 1805 porušena cerkev (Morteani, 1888, 213); samostan adaptiran v sklopu Doma upokojencev; pare. štev. 505 k. o. Izola mesto; površina cerkve 66 Klaf.13 Minoritski samostan je nastal na pobudo beneškega škofa, generalnega inkvizitorja Istre Ferma Olma. V času nastanka se je samostan nahajal sredi kmetijsko obdelanih površin izven mesta v bližini obzidja, na predelu, imenovanem Vier. Proti koncu 17. stoletja so samostan povečali. Cerkev je bila po redovniških pravilih velika, pravokotna in enoladijska. Sledii ji je enokrilni samostan, po velikosti manjši od same cerkve. Imela je več oltarjev, glavni oltar je bil posvečen sv. Antonu Padovanskemu 1 3 Površina predstavlja hipotetični obseg kompleksa po podatku iz francisc.ejskega katastra. Po tlorisni obliki objekta lahko sodimo, da gre 5e vedno za strukturo cerkve s samostanom kijub poimenovanju objekta z vilIs. Že na naslednji karti iz leta 1869 je tloris hipotetične cerkve razširjen v vilo, ki obstaja še danes. 465 ANN ALES Ser. hist. socio!. - 9 • 1999 2 (18) Daniela TOMŠIČ; RAZVOJ CERKVE NE ARHITEKIURE ¿UPNIJF SV. MAVRA V IZOLI, 4S3-47A S/. 7: Okvirna lokacija samostana in cerkve sv. Frančiška (AST, FK 1819). Fig. 7: General location of the Monastery and the Church of St. Francis (AST, FK 1819). (Naldini, op. cit.; Bezek 1977, 2914). Hospicij je bii z dekretom beneškega senata ukinjen leta 1787 (Caprio, 1978,42). Objekt samostana je bil najprej preurejen v vilo, nato v sirotišnico. V sedanjem Domu upokojencev v Kosovelovi ulici 22 je opazna samostanska arhitektura v desnem traktu ob klasicistični vili, kjer lahko pričakujemo ostanke cerkvenega objekta. Napisna plošča o postavitvi samostana je ohranjena v atriju vile. 9. Podružnična cerkev sv. Jakoba Posvečena sv. Jakoba, apostolu; 7323 (Costanzo, 1743, dodatki); ruševina; stavbna pare. štev. 957 k. o. Izola lil, površina 86 m2. Cerkev je locirana na samem robu izolskega naravnega amfiteatra, v bližini se nahaja naselje Šared. Njena dominantna lokacija nakazuje povezavo izolske komune z zaledjem. Označena je na karti Istre Pietra Coppa iz leta 1525 z napisom S. Jac. (Lago, 1981, 37). Prvi ohranjeni podatek o posvetitvi je iz leta 1600 (Capuder, 1959, 80). Predstavlja edini ohranjeni primer enoladijske pravokotne cerkve z banjasto obokano apsido na območju izolske župnije. Čokata gradnja s kamnitimi oporniki, vidno leseno trikotno ostrešje z rdeče-belo pobarvanimi planetarni, sledi posvetilnih križev na stenah in kamnita oltarna miza izdajajo ruralen primer cerkve z ohranjeno srednjeveško tradicijo gradnje. Po tipologiji jo uvrščamo v tradicijo gradnje romanske arhitekture "istrske skupine". Pri kasnejših obnovah so ji prizidali narteks ter preobliko- Sl. 8: Pogled na cerkev sv. Jakoba (fototeka MZVNKD Piran). Fig. 8: View of the Church of St Jacob (phototheca of the MZVNKD Piran). vali glavno fasado v stilu baročne tradicije. Glavno fasado krasi zvončnica, nad vhodom se je nahajal kamniti relief svetnika, oblikovan v gotskem slogu. Cerkev so zadnjič obnovili leta 1939 (Capuder, 1959, 90). Močno so jo poškodovali po koncu druge svetovne vojne, tako da je danes v razvalinah, vendar bi se jo dalo v celoti obnoviti. 10. Podružnična cerkev sv. Janeza Krstnika Posvečena sv. Janezu Krstniku in sv. Janezu, apostolu; 1459 posvetitev (Naldini, 1700, 344); obstoječa; pare. štev. 631 k. o. Izola mesto, površina 45 m2. Cerkev se nahaja na stičišču ulic, kš sta peljali k župnijski cerkvi iz vhodnega Kristanovega trga in iz Velikega trga ob pristanišču. Kolikor ne gre za neogotsko predelavo, je gotska osnova enoladijske cerkve v zasnovi in oblikovanju cerkve razvidna kljub kasnejšim obnovam. Leseni oltar čez celotno zadnjo steno krasi oltarna podoba sv. Janeza Krstnika, ki predstavlja kvalitetno delo 17. stoletja (Brejc, 1983, 123). Cerkev sv. janeža Krstnika danes ni odprta in se uporablja kot skladišče cerkvenih predmetov. 11. Cerkev sv. Jerneja Posvečena sv. Jerneju, apostolu; 1477 prva omemba (Russignan, 1986, 28); 1818 rušite v (Morteani, 1888, 213); lokacijo predstavlja nadhod stavbe Veliki trg 8■ Cerkev se je nahajala nad obokom glavnih mestnih vrat, ki so vodila iz pristanišča v mesto.15 Leta 1542 se 14 Bezkova napačno piše o prenosu oltarja v cerkev sv. Antona Padovanskega. Dokument se glasi: ... come pure ta traslazione dalla Chiesa di 5, Francesco de Minori Coriventuaii deH'antico AI tare di legrio dedicato a SanCAntonio di Padova. 15 Morska vrata so v literarnih virih omertjena kot stara mestna vrata. Po zasutju sedanjega Velikega trga, gradnji pristanišča in obrambnega pomola leta 1320 so izgubila svojo funkcijo. Ostal je obok s cerkvico kot mestni prehod z Velikega trga proti župnijski cerkvi. 466 ANNALES Ser. hist. socioi. • 9 1999 • 2 (18) Daniels TOMŠIČ: RAZVOJ CERKVE N£ ARHITEKTURE ŽUPNIJE SV. MAVRA V IZOLI, 45