GLEDALIŠČE CELJEX Johnna Adams GORAZDOV VOZEL 70.SEZONA SEZONA 2020/21 WWW.SLG-CE.SI Slovensko ljudsko gledališče Celje upravnica MAG. TINA KOSI svetovalec upravnice DR. BORUT SMREKAR dramaturginji TATJANA DOMA ALJA PREDAN telefon +386 (0)3 4264 208 e-naslov blagajna@slg-ce.si Blagajna je odprta vsak delavnik od 9.00 do 12.00 in od 15.00 do 18.00 ter uro pred začetkom predstav. lektor JOŽE VOLK tajništvo tehnični vodja MIHA PEPERKO vodja uprave LEA TOMAN vodja programa JERNEJA VOLFAND telefon +386 (0)3 4264 214 telefaks +386 (0)3 4264 206 e-naslov jerneja.volfand@slg-ce.si vodja marketinga in odnosov z javnostmi MAG. BARBARA PETROVIČ telefon +386 (0)3 4264 205 +386 (0)51 651 821 e-naslov barbara.petrovic@slg-ce.si koordinatorka in organizatorka kulturnega programa URŠKA VOUK telefon +386 (0)31 670 957 telefon +386 (0)3 4264 202 telefaks +386 (0)3 4264 220 centrala +386 (0)3 4264 200 e-naslov tajnistvo@slg-ce.si Ustanovitelj gledališča je Mestna občina Celje. Program finančno omogoča Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. svet Gledališča Celje BRIGITA ČOKL (namestnica predsednice) ANITA OVČAR DUŠANKA SAFRAN (predsednica) JOŽE VOLK informatorka-organizatorka URŠKA ZIMŠEK strokovni svet Gledališča Celje MATIJA GOLNER DENIS KRESNIK URBAN KUNTARIČ MOJCA MAJCEN SIMON MLAKAR (predsednik) DR. ANTON ŠEPETAVC (namestnik predsednika) strokovna administrativna delavka JERICA VITEZ www.slg-ce.si e-naslov urska.vouk@slg-ce.si blagajna Gledališče Celje sezona 2020/21 Zasedba 4 Tina Kosi Samomor je stalen odgovor na začasne probleme 10 Nagrade 26 Upokojitev 40 In memoriam 54 Pripravljamo 70 Zasedba in vsebina predstave v angleščini 72 prevajalka TINA MAHKOTA režiserka AJDA VALCL Johnna Adams GORAZDOV VOZEL Gidion’s Knot dramaturginja TINA KOSI scenografka URŠA VIDIC Jasna BARBARA MEDVEŠČEK/ LUČKA POČKAJ Karin MANCA OGOREVC/ TANJA POTOČNIK kostumografka URŠA RECER lektor JOŽE VOLK oblikovalci svetlobe AJDA VALCL URŠA VIDIC DENIS KRESNIK vodja predstave ZVEZDANA KROFLIČ ŠTRAKL šepetalka BREDA DEKLEVA drama prva slovenska uprizoritev interni premieri 22. decembra 2020 in 22. januarja 2021 igrajo oblikovalki maske MARJANA SUMRAK ANDREJA VESELAK PAVLIČ lučni mojster DENIS KRESNIK garderoberki MELITA TROJAR MOJCA PANIČ tonski mojster DRAGO RADAKOVIĆ odrski mojster GREGOR PRAH rekviziter ROMAN GRDINA pomočnik tehničnega vodja RAJNHOLD JELEN dežurni tehnike DAVID VITEZ tehnični vodja MIHA PEPERKO Tanja Potočnik, Lučka Počkaj 6 GLEDALIŠČE CELJE 7 GORAZDOV VOZEL Manca Ogorevc 8 Manca Ogorevc, Barbara Medvešček GLEDALIŠČE CELJE 9 GORAZDOV VOZEL Samomor je stalen odgovor na začasne probleme Tina Kosi Gledališče se ukvarja z zelo različnimi temami. Zadnja leta v Gledališču Celje v eni od predstav, uvrščenih na naš repertoar, govorimo o perečih problematikah človeštva danes. Predstava Oče je govorila o demenci, predstava Večni otrok o problematiki oseb z motnjo v duševnem in telesnem razvoju, Gorazdov vozel pa odpira boleče vprašanje samomora med mladimi. Raziskave po svetu ocenjujejo, da bo v letu 2020 naredilo samomor okoli 15 milijonov ljudi (raziskave so bile delane pred epidemijo COVID-19), vsaj desetkrat toliko ljudi pa bo samomor poskušalo storiti. V Sloveniji je bilo dolga leta povprečje okoli 600 samomorov na leto, od tega okoli 20 med mladimi. Zadnja leta je število samomorov tako po svetu kot pri nas upadlo. V Sloveniji smo zadnja leta beležili okoli 400 samomorov letno, od tega okoli 15 med mladimi. Ne vemo, kaj se bo, glede na bistveno spremenjen način življenja, dogajalo v prihodnje. Samomor je drugi najpogostejši vzrok smrti med mladimi v starostni skupini od 15 do 29 let. Deset odstotkov tistih, ki so poskušali narediti samomor, ga kasneje res naredi. V Sloveniji je med letoma 2006 in 2017 naredilo samomor 92 otrok in mladostnikov. Med njimi je štirikrat več fantov. Včasih v osnovnih šolah pri nas sploh ni bilo samomorov, sedaj pa se zgodi približno eden na leto. 11 30 odstotkov fantov in 45 odstotkov deklet je o samomoru že razmišljalo, 7 odstotkov fantov in 13 odstotkov deklet ga je poskušalo narediti. Najmlajši samomorilec v Sloveniji je imel 10 let. Lani sta naredila samomor dva otroka v starostni skupini od 10 do 14 let. Med mlade štejemo tiste v starostni skupini od 11 do 22 let, v tem času se mladostnik sooča s spremembami na telesni, intelektualni, V drami se kaže popolna nemoč odraslih, da bi zaščitili svoje odraščajoče otroke. čustveni in socialni ravni. Raziskave so pokazale, da je za mladostnika izjemno pomembno, da vzpostavi dober stik z vrstniki. Občasno pojavljanje samomorilnih misli pri mladostnikih ni neobičajno, nevarno pa je, ko te misli predstavljajo edini način, kako se rešiti iz krize in negativnih občutij. Dodatno težava je v tem, da se mladi za samomor odločijo veliko bolj impulzivno kot odrasli, včasih ga tudi romantizirajo kot pobeg pred bolečo in težavno eksistenco. Veliko jih ne prejema nobene posebne pomoči, saj sami ne znajo presoditi, da jo potrebujejo. Okolica pa morda tega ne zazna ali predpisuje spremenjeno obnašanje puberteti. GORAZDOV VOZEL Tveganja za samomor delimo v tri sklope dejavnikov: Individualni dejavniki: to so duševne motnje (motnje razpoloženja, depresija, motnje hranjenja, psihotične in osebnostne motnje), slaba samopodoba, zloraba drog in alkohola, spolna usmerjenost (statistično gledano je verjetnost za samomor pri homoseksualnih osebah štiri- do šestkrat večja kot pri heteroseksualnih), načini, kako se posameznik spopada z negativnimi situacijami v življenju, in sposobnost reševanja problemov. Pri mladih se pojavi večje tveganje za samomor, kadar so prisotni pomanjkanje močnih družinskih vezi, razbite družine, prevelik pritisk pubertete, nezmožnost govorjenja o težavah, konec ljubezenske zveze, 13 GORAZDOV VOZEL Dejavniki okolja: eden najpomem­ bnejših dejavnikov okolja je odnos z vrstniki (prepiri z vrstniki, osam­ ljenost, ustrahovanje …). Pomem­ bni dejavniki okolja so še šola (šolski neuspeh, pričakovanja staršev, disciplina), internet in mediji. 12 GLEDALIŠČE CELJE Medvrstniško trpinčenje, bolj znano kot bullying, je treba prepoznati. in ne mara. Glavni razlog za samomor med mladimi je depresija, torej vidna in vztrajna izguba zadovoljstva in zanimanja za običajne aktivnosti in opravke. Znaki se kažejo kot opazne spremembe pri hranjenju in spanju, odmik od prijateljev in družine, dolgočasje, pešanje v šoli, nasilje in uporniško vedenje, pobegi, uporaba droge in alkohola, zanemarjanje svoje zunanjosti, težave s koncentracijo, sprememba značajskih potez, razdajanje osebnih stvari. Če opazimo znake, moramo nujno poiskati ustrezno strokovno pomoč. Ameriška dramatičarka Johnna Adams je študirala igro na gledališki šoli univerze DePaul, nato se je vpisala na študij dramskega pisanja na Hunter Collegeu. Sprva se je lotila pisanja dramskih tekstov, ker je želela napisati dobre ženske vloge zase. Postopoma je ugotovila, da takrat, ko piše, igra vse vloge in da dojema pisanje širše kot igranje ene same vloge. Do sedaj je napisala več kot dvajset dramskih del, Družinski dejavniki: duševne motnje pri starših, zgodovina samomorilnega vedenja v družini, nasilje in zlorabe vseh vrst, konfliktni odnosi, motnje v komunikaciji, skrajno nizka ali previsoka pričakovanja staršev, ločitev ali izguba enega od staršev. Tanja Potočnik občutek depresije … Po navadi so mladostniki starejši od petnajst let. Velikokrat so to nadpovprečno inteligentni ljudje, pogosto nagnjeni k perfekcionizmu, ki nosijo v sebi občutek, da jih nihče ne razume Lučka Počkaj, Tanja Potočnik 14 Manca Ogorevc, Barbara Medvešček GLEDALIŠČE CELJE 15 GORAZDOV VOZEL za dramo Gorazdov vozel je prejela Steinberg/American Theatre Critics Association Citation leta 2013, prav tako je dobitnica nagrade Princess Grace leta 2012. Drama Gorazdov vozel je bila objavljena v reviji American Theatre Magazine. Premiero je doživela leta 2012 na Contemporary American Theatre Festivalu v Shepherdstownu. Od ta­ krat so jo v ZDA uprizorili že več kot štiridesetkrat. Johnna Adams v nekem intervjuju pravi, da je dramo o žalovanju in krivdi napisala po tragičnem dogodku na srednji šoli Columbine, kjer sta 20. aprila 1999 dva dijaka ustrelila dvanajst drugih dijakov in enega profesorja ter ranila številne druge. Sama sta nato storila samomor. Igra Gorazdov vozel z originalnim naslovom Gidion’s Knot se že v naslovu navezuje na znameniti gordijski vozel, torej na zapleteno in težko rešljivo situacijo. Drama se odvija na govorilni uri, kamor pride mati učenca, ki je pred nekaj dnevi dobil ukor pred izključitvijo. Učiteljica matere ni pričakovala, saj je njen dvanajstletni sin storil samomor, za kar so pravkar izvedeli na šoli, in je bila prepričana, da govorilna ura odpade. Ne glede na težke in tragične okoliščine pa se Gorazdova mama pojavi na dogovorjenem sestanku. Govorilna ura je poskus iskanja krivca in razčiščevanja okoliščin, ki so Gorazda privedle do samomora. V igri, polni bolečih preobratov, se razkriva, kako sistem ne funkcionira in kako nihče ni opazil opozorilnih znakov, da je z dvanajstletnim Gorazdom nekaj narobe. Obe ženski, ki bi morali skrbeti za Gorazda, se morata spopasti s svojimi predstavami in soočiti s predsodki ene do druge. Kot se navadno dogaja, je mati prepričana, da sta za vse krivi učiteljica in šola, medtem ko je učiteljica prepričana, da je za vse skupaj kriva mati in težave v družini. Dve intelektualki, prepričani vsaka v svoj prav, druga drugo soočata z argumenti, si postavljata vprašanja in sta si v resnici veliko bolj podobni, kot sta si kadarkoli pripravljeni priznati. V drami se kaže popolna nemoč odraslih, da bi zaščitili svoje odraščajoče otroke. Gorazd je otrok zelo zaposlene samohranilke, na šoli je nov, sooča se s težavami odraščanja, iskanja spolne identitete, odnosa z vrstniki, očetove smrti … V šoli doživlja socialno izolacijo, z vrstniki se ne razume. Postavlja se vprašanje, ali je on tisti, ki je trpinčil druge otroke, ali je žrtev in so ga trpinčili drugi. Medvrstniško trpinčenje, bolj znano kot bullying, je treba prepoznati. To so dejanja, ki so namerno povzročena in se ponavljajo, med nasilnežem in žrtvijo 16 GLEDALIŠČE CELJE Fantje so pogosto izpostavljeni žalitvam v zvezi s homoseksualnostjo. Manca Ogorevc 17 GORAZDOV VOZEL je neravnovesje moči (fizične ali psihične). Najpogosteje je spregledano predvsem odnosno nasilje in socialna izključenost. Ob fizičnem in verbalnem nasilju je zelo prisotno tudi indirektno nasilje, kot je npr. razširjanje govoric, neresničnih zgodb, laži in spletno nasilje, pri katerem se neresnične informacije širijo na družbenih omrežjih z namenom, da se nekoga prizadene, osmeši ali poniža. Fantje so pogosto izpostavljeni žalitvam v zvezi s homoseksu­ alnostjo. Raziskave v Sloveniji so pokazale, da je bilo 18 odstotkov učencev od 6. do 8. razreda žrtev spletnega nasilja vsaj enkrat. (Ker je raziskava iz leta 2005, so morda danes številke drugačne.) Za najbližje, tiste, ki po samomoru ostanejo, je najtežje. Kako si osmisliti življenje po samomoru otroka? Starši iščejo odgovore na svoja vprašanja in razloge za takšno dejanje. Bega jih, ker niso imeli niti priložnosti slovesa. Dramska oseba (mati Karin) je izobražena, intelektualka in zelo predana delu. Je liberalna oseba in je opazila, da sin ni enak kot vrstniki, a ga verjetno ni želela ukalupljati. Ob tem ni opazila, da se z njim nekaj dogaja in da ji ni mogel zaupati svojih težav. Za starša se je izjemno težko spopasti z vprašanjem, ali je bil dovolj dober starš po tragičnem dogodku. Način spopadanja s samomorom otroka je različen, občutek krivde pa isti. Za starše je izjemno Tanja Potočnik, Lučka Počkaj 18 GLEDALIŠČE CELJE 19 obremenjujoče in hudo tudi obsojanje okolice, ki jih stigmatizira in obsoja, vsi okoli njih nekaj šepetajo, sami pa se sprašujejo, kje so kot straši odpovedali. Samomor otroka povzroča pri njih resne travme in jih Način spopadanja s samomorom otroka je različen, občutek krivde pa isti. postavlja v večji riziko psihološke morbidnosti in psihičnih zdravstvenih tveganj kot drugi vzroki smrti pri otroku. Učiteljica Jasna je predstavnica okolja, torej šolskega sistema. Ko je Gorazd napisal dva spisa, ki sta bila po svoji vsebini zelo problematična, polna nasilja in opisov zlorabe, ni pravilno odreagirala, ni ga poklicala na pogovor, ni govorila z mamo. Morda ni prepoznala resnosti situacije, saj poučuje le dve leti, morda ja bila preobremenjena s svojimi težavami. Ključni osebi Gorazdovega življenja nista prepoznali kritičnosti situacije. V drami sta obe postavljeni pred vprašanja krivde, odgovornosti, nepravilnih reakcij … Johnna Adams pravi, da se je želela v drami dotakniti naslednjih tem: kako ravnati z drugimi, s svobodo govora, z nadzorom in kontrolo družbe in okolja nad otroki. V tej dinamični in boleči igri ji je to nedvomno uspelo in nas GORAZDOV VOZEL prisililo k razmišljanju o nas samih, naših odnosih, naših predsodkih in skrbi za druge. Drama Gorazdov vozel je besedilo, ki se nas globoko dotakne in nas prisili, da si ne zatis­ kamo oči pred težavami. Literatura in viri Tančič, Alenka; Poštuvan, Vita; Roškar, Saška (ur.): Spregovorimo o samomoru med mladimi, Institut za varovanje zdravja RS, 2009. Hafen, Brent Q.; Frandsen, Kathryn J.: Youth Suicide, Depression and Loneliness. Cordillera Press, INC, Publishers in the Rockies, ZDA, 1986. Pečjak, Sonja: Medvrstniško nasilje v šoli. Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, oddelek za psihologijo, Ljubljana, 2014. Hawton, Keith and Rodham, Karen with Evans, Emma: By their Own Young Hand. Jessica Kingsley Publishers, London, UK in Philadelphia, USA, 2006. Manca Ogorevc Parents’ Experiences of SuicideBereavement: A Qualitative Study at 6 and 12 Months after Loss. International Journal of Environmental Research and Public Healt, Australia, 2018. Roškar, Saška; Berlot, Lina; Malovrh, Jana; Jurjevič, Sanja; Podlesek, Anja: Writing About Suicide in Graduation Exam Essays in Slovenia. https://www.tandfonline.com/ loi/udst20. https://dcmetrotheaterarts.com/2014/07/30/ playwrights-playground-gidions-knotplaywright-johnna-adams-speaks-processdiscipline-inspiration-playwriting-paranoia/ https://www.youtube.com/watch?v=SVThkoDMoY&feature=youtu.be https://www.irssv.si/index.php/ demografija-4/2013-01-11-18-12-52/stevilosamomorov-med-otroki-in-mladostnikiglede-na-starost-in-spol 20 GLEDALIŠČE CELJE 21 GORAZDOV VOZEL Tanja Potočnik, Lučka Počkaj 22 Lučka Počkaj GLEDALIŠČE CELJE 23 GORAZDOV VOZEL Manca Ogorevc, Barbara Medvešček 24 GLEDALIŠČE CELJE 25 GORAZDOV VOZEL NAGRADE PETER BOŠTJANČIČ Borštnikov prstan 2020 27 GORAZDOV VOZEL Peter Boštjančič je svojo poklicno pot začel v Gledališču Celje. Član našega ansambla je postal po končanem študiju dramske igre leta 1978. S kratko vmesno prekinitvijo mu je ostal zvest vse do leta 1995. Domala polovico svoje profesionalne poti je prehodil na naših odrskih deskah, odigral vrsto izjemnih vlog od Hamleta do Shylocka, od Matička do Friderika II. Zelo smo ponosni, da se je v letošnjem letu le pridružil poklicni družini vrhunskih igralk in igralcev, ki se ponašajo z najvišjim priznanjem za igralske dosežke, Borštnikovim prstanom, in mu ob tem iskreno čestitamo! — Gledališče Celje Utemeljitev nagrade »Zato sem v gledališču že od vedno po malem outsider, vlekel sem poteze, ki jih mnogi niso hoteli razumeti, in res je, da sem jih ravno zaradi tega neštetokrat dobil po glavi.« Te besede je dramski igralec Peter Boštjančič zapisal v knjižici o svojem igralskem delu, izdani pred dobrimi petnajstimi leti,1 in zagotovo bi jih ponovil tudi danes, ko prejema največjo nagrado za igralsko ustvarjanje, Borštnikov prstan. Biti zunaj sistema je bilo njegovo stalno ustvarjalno vodilo, prav tako kot prepričanje, da je »biti igralec [...] najbolj samotna stvar na svetu«,2 vendar je oboje hočeš nočeš treba razumeti kot paradoks, saj sam po drugi strani nenehno poudarja, da ni igre brez soigre in predvsem ne brez gledalca, ki je igralčev »zadnji sodnik«.3 Podobnih ustvarjalnih paradoksov je v igralskem opusu Petra Boštjančiča še veliko. Svojo gledališko pot je začel v igralski šoli Jožeta Zupana, delujoči v okviru amaterskega gledališča Slava Klavora, a se po končani gimnaziji ni takoj odločil za študij dramske igre, temveč je vpisal primerjalno književnost na ljubljanski Filozofski fakulteti. 1 V delavnico sem tvojo zrl – Peter Boštjančič. Ur. Amelia Kraigher. Maribor: Drama SNG Maribor, 2004, str. 16–17. 2 Ibid., str. 27. 3 Ibid., str. 44. 28 GLEDALIŠČE CELJE Literatura, predvsem ruska klasika, ostaja njegova velika ljubezen, zato morda ni nenavadno, da se Dušana Pirjevca, profesorja na primerjalni, spomni veliko raje kakor mentorjev na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kamor se je vpisal leta 1972. Študij dramske igre je zaključil leta 1976 z vlogo jeznega mladeniča in upornika brez razloga Cliffa Lewisa v Osbornovi igri Ozri se v gnevu, ki ga je najbrž zaznamovala za vse življenje. Kritiki njegovih kasnejših vlog so namreč pogosto opozarjali prav na Boštjančičevo »poudarjeno jezno mladeništvo« (Mirko Topalović)4 pa na njegovo »notranjo mladeniško razrvanost« (Tom Wing­ field),5 »eksplozivnost v nepotešenem hrepenenju« (Roman)6 in podobno. Druga vloga, ki ga je že iz študijskih časov brez prestanka spremljala, je Hamlet. Igral ga je kot študent na akademiji in zanj prejel študentsko Prešernovo nagrado in odigral ga je ponovno čez pet let v sezoni 1980/81 v Slovenskem ljudskem gledališču Celje ter zanj prejel nagrado za mladega igralca na Borštnikovem srečanju. Kritik Andrej Inkret je posvetil tej vlogi praktično celotno kritiko uprizoritve in pri tem natančno opredelil ne samo Boštjančičev dramski lik, temveč tudi njegov igralski karakter in nemara vso nadaljnjo igralsko pot: »Tako hodi zamišljen iz prizora v prizor – zdaj popadljiv kot pes, grozeč, na videz nevaren, zdaj 29 poln ciničnega posmeha, zdaj spet razklan z obupom in grozo – vseskoz pa samoten, do kraja sam.«7 Zamišljenost, popadljivost, nevarnost, posmehljivost, razklanost in samotnost – to so zagotovo ustrezna poimenovanja Boštjančičeve hamle­ t­ovske igre zlasti v njegovem prvem obdobju, ko se je ob začetku leta 1977 redno zaposlil v celjskem gledališču. Tam je kmalu postal nosilec repertoarja s celo paleto pomembnih nastopov. Tako je bil sodnik Hathorne v Millerjevih Salemskih čarovnicah, Mirko Topalović v Kovačevićevi komediji Maratonci tečejo častni krog (oboje 1976/77), Krsman Vučetić v Novkovićevem Kamnu za pod glavo (1978/79), Jurij v Lužanovem Rdečem mlinu (1979/80), Branko Mitić v Jovanovićevi Prevzgoji srca (Karamazo­ vih, 1980/81), Evto v Stefanovskega Letu na mestu (1982/83), Ruy Blas v istoimenski Hugojevi tragediji, Škof Tomaž Hren v istoimenski Poniževi drami (oboje 1983/84), Aleksej pl. Gornik v Cankarjevi komediji Za na­ rodov blagor (1984/85), Hudabivški Primož v Lainščkovih Samorastnežih (1985/86), Orsino v Shakespearovi komediji Kar hočete (1986/87), 4 Lojze Smasek, Zanikanje najsvetejšega. Večer, 31. 5. 1977. 5 Jernej Novak, Lepa in premišljena uprizoritev ›Steklene menažerije‹. Dnevnik, 29. 3. 1988. 6 Jernej Novak, Travmatična slovenska igra. Dnevnik, 6. 10. 1989. 7 Andrej Inkret, Hamlet. Teleks, 14. 5. 1981. GORAZDOV VOZEL Deeley v Pinterjevih Starih časih, Tom Wingfield v Williamsovi Stekleni menažeriji (oboje 1987/88), Jazon v Zajčevi Medeji, Leonardo v Lorcovi Krvavi svatbi (oboje 1988/89), Roman v Kodričevi igri Vida vidim in Edmond v istoimenski Mametovi igri (oboje 1989/90). V svojem drugem celjskem obdobju (med letoma 1992 in 1996), po krajši mariborski epizodi, je bil Boštjančič Karl Moor v Schillerjevih Razbojnikih, Aron Salobir v Novačanovem Hermanu Celjskem (oboje 1992/93), Matiček v Linhartovi komediji Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1993/94), Shylock v Shakespearovem Beneškem trgovcu in Friderik II. v Župančičevi Veroniki Deseniški (oboje 1994/95). Vlog v Boštjančičevem igralskem življenju se je nabralo več kakor sto in težko – pa tudi nesmiselno – bi bilo našteti prav vse, med njimi nikakor niso samo nosilne ali velike, temveč prav tako manjše, epizodne vloge in tudi vloge v otroških predstavah. Bolj pomembna se zdi njihova vsebina. Spomnimo se na samo nekaj najznačilnejših kritiških oznak Boš­ tjančičeve igre iz tistega in nekoliko kasnejšega časa: »brez pretiranih zunanjih poudarkov v sebi trden in zanesljiv človek moči in oblasti« (Škof Tomaž Hren),8 ki ostaja »vseskozi v živi prezenci«, »predvsem pa je vse od igrivega začetka [...] do bolečega končnega poraza hkrati igralec in ujetnik svoje usode« (Deeley),9 30 odlikuje ga »suverena, nemalokrat kar pretirano samozavestna drža, a hkrati nenehno čudenje«, je »krotilec lastnega, nekoč najbrž bistveno bolj iskrivega temperamenta, vendar zdaj [...] očitno že popolnoma načetega« (Jerry),10 v njegovi vlogi je čutiti »gnevni jok, ki ga nihče ne sliši in ga skriva celo pred seboj« (Astrov),11 pa »dihotomijo jug–sever v njegovi igralski naturi« (Angelo)12 ali »ritualno fizičnost in presunljivo preprostost« (Kadmos).13 Iz povedanega lahko izluščimo še drugačno zaporedje imen za Boš­ tjančičevo igro: odsotnost zunanjih poudarkov, živa prezenca, dvojnost med igro in usodo, čudenje, krotenje iskrivega temperamenta, gnev in jok, dihotomija jug–sever, ritualna fizičnost in presunljiva preprostost ... V tem zaporedju se brez dvoma skriva druga plat Boštjančičevega igralskega paradoksa, ki izhaja iz njegovega skrajno resnega, domala ontološkega razumevanja igre kot 8 France Vurnik, Drama o škofu Hrenu. Dnevnik, 4. 10. 1983. 9 Jernej Novak, Iz molka v molk. Dnevnik, 30. 10. 1987. 10 Vasja Predan, Sled odrskih senc. Gledališki dnevnik. Ljubljana: Knjižna zadruga, 1999, str. 65. 11 Blaž Lukan, Zbrano branje Čehova. Delo, 13. 10. 1997. 12 Blaž Lukan, V mejah psihologije. Delo, 26. 3. 1998. 13 Blaž Lukan, Formalizacija okrutnega sveta. Delo, 19. 10. 1998. GLEDALIŠČE CELJE William Shakespeare HAMLET, r. Vida Ognjenović, 1980/81 Pavle Jeršin, Zvone Agrež, Peter Boštjančič kot Hamlet umetniškega ustvarjanja – najprej pa trdega dela: »Nimam se za umet­ nika, ampak za delavca,«14 je nekoč izjavil, a – dodajmo – delavca, ki se nenehno zaveda bivanjske teže, profesionalne resnosti in etične odgovornosti igre, ki jo praviloma spremljajo nezadovoljnost, dvom, strah in vztrajno iskanje smisla. »Kot da mi gre za življenje ali smrt,« je njegov slikovit, ultimativen komentar lastnega spopadanja z vlogo.15 Že v svojem celjskem obdobju je Peter Boštjančič gostoval v Drami Slovenskega narodnega gledališča Maribor, obe gledališči pa – ob še nekaj gostovanjih v drugih slovenskih teatrih – pomenita njegov resnični igralski dom. Mimogrede: še čisto na začetku svoje igralske poti, leta 1976, je odigral dve vlogi v obeh gledališčih tako rekoč hkrati, s samo dvomesečno razliko, a takrat je zma­ galo SLG Celje … Na povabilo umetniš­ kega vodje Vilija Ravnjaka ob koncu 80. let prejšnjega stoletja je med drugim odigral Nadvojvodo Viscontija in Ivana Marojevića v Prokićevem Me­ tastabilnem graalu (1986/87), Saljonija v Treh sestrah Čehova (1987/88) in Vikonta de Valmonta v de Laclosovih in Hamptonovih Nevarnih razmerjih (1988/89). Na povabilo umetniškega vodje Tomaža Pandurja v začetku 90. let pa se je za kratek čas v mariborski Drami tudi zaposlil in tam med drugim odigral Tamburmajorja v Büchnerjevem Vojč­ ku (1990/91), Preliha v Grumovem Ivan Cankar ZA NARODOV BLAGOR, r. Vinko Möderndorfer, 1984/85 Iztok Valič, Drago Kastelic, Jože Pristov, Janez Bermež, Peter Boštjančič kot Aleksej pl. Gornik, Matjaž Arsenjuk 33 in Freyevem Dogodku v mestu Gogi, Garcio v Pandurjevi Carmen (oboje 1991/92). Ker ni prenesel »estetske in miselne unifikacije«16 Pandurjevega gledališča, se je po dveh sezonah vrnil v Celje. Za vloge Viscontija, Marojevića in Saljonija je leta 1988 prejel nagrado Prešernovega sklada, ki je samo ena izmed številnih nagrad, prejetih za igralsko delo. Morda njegov nastop v Graalu najbolje opiše Ravnjak: »Nepozaben je bil npr. Peter Boštjančič, ki je v drugem delu govoril monolog o bedi našega življenja. [...] V dvorani je bila vedno smrtna tišina. Gledalci so preprosto občutili, da gre zares, občutili, da to, kar govori, ni neka odmaknjena, domišljijska umetnost, ampak resničnost, ki jo živimo.«17 Po letu 1996 se je Boštjančič za stalno preselil v Maribor in tam v sledečih dveh desetletjih zaokrožil svoje zrelo igralsko obdobje. V tem času je izpopolnil igralsko metodo, nemalo zaslug za to ima tudi njegovo mentorsko in režisersko delo z mladimi ljubitelji v Studiu gledališče, ki ga je ustanovil leta 1998. 14 V delavnico sem tvojo zrl – Peter Boštjančič, str. 30. 15 Ibid., str. 48. 16 Marko Vezovišek, Moja gledališka leta od cveta do cveta. Izročila zgodovine, št. 8. Ur. Vili Ravnjak. Drama SNG Maribor, 1999/2000, str. 870. 17 Vili Ravnjak, Omnia mea mecum porto. Izročila zgodovine, št. 7. Ur. Vili Ravnjak. Drama SNG Maribor, 1999/2000, str. 758. GORAZDOV VOZEL Čeprav je Boštjančič že kot mlad igralec učinkovito združeval telesno in govorno plat vloge in je v tem po­ gledu zagotovo predhodnik današnjih fizičnih igralcev, je zanj vir gledališča drama, torej tekst, dialog, odnosi med dramskimi liki. A nikdar drama kot suhoparna literatura, temveč kot živi zapis življenja, kot pogoj za živost gledališča, lika, igre, na katero se odziva tudi gledalec. Zato Boštjančič na odru vedno ustvari tudi fizično prepoznaven lik, z nezgrešljivo, zanj specifično držo, ki na sebi nosi enako intenzivno dramsko napetost kot besedilo samo. In zato je lahko kritik ob njegovem Johnu Proctorju zapisal, da Boštjančič svoj lik »z navidezno mirnostjo in posameznimi izbruhi [...] napoveduje kot tempirano bombo, ki ji ratio nikoli ne pusti prav eksplodirati«, vendar »Proctorjev liberalizem naseli najprej v telo, šele potem daje vrsto mislim«.18 To je bilo obdobje Boštjančičevih notranjih potovanj po gledališču, umikov – tudi pobegov – navznoter, do centra vloge ali igre in nestrpnega pričakovanja trenutka, ko se igra rodi iz ničte točke, z drugimi besedami: iz življenja samega. Pri tem je nepopustljiv, na prvi pogled morda dogmatičen, a v resnici vselej odprt v življenje, kamor poleg resnosti sodita tudi veselje in užitek. Tako ni nič čudnega, če igralstva ne razume kot pretežno tragičnega poklica, v nujnem minevanju – igre in življenja – je namreč po njegovih besedah 34 neizmeren čar. In zato Boštjančič brez zadržkov nastopa tudi v komedijah, v katerih je njegov široki smeh nenavadno nalezljiv, pa čeprav se včasih zazdi, da globoko v njem tiči slutnja bolečine ... V svojem drugem mariborskem obdobju je bil Boštjančič Astrov v Stričku Vanji Čehova, John Proctor v Millerjevem Lovu na čarovnice, Angelo v Bettijevem Zločinu na Koz­ jem otoku (vse 1997/98), Kadmos v Evripidovih Bakhah (1998/99), Poveljnik straže v Bojetujeve Fi­ lio ni doma (1999/2000), Antonio Salieri v Shafferjevem Amadeusu (2000/01), Oče v Strindbergovem Igranju z ognjem (2001/02), Howard Hogan in Dr. Nestor v Silverjevih Debeluhih v krilcih (2002/03), Moški v Fossejevem Jesenskem snu, Brivec Šu Fu v Brechtovem Dobrem človeku iz Sečuana (oboje 2003/04), Gloster in Richard III. v Shakespearovi istoimenski tragediji (2004/05), Bohr v Fraynovem Kopenhagnu, Maks Kosi v Partljičevi komediji Za nacio­ nalni interes (oboje 2006/07), Mitch v Williamsovem Tramvaju Poželenje (2007/08), dr. Pavel Gruden v Cankarjevem Narodovem blagru, Pangloss v Voltairovem Kandidu ali optimiz­ mu (oboje 2008/09), Nevestin oče v Brechtovi Malomeščanski svatbi (2009/10), Teiresias v Smoletovi An­ tigoni (2010/11), Poncij Pilat in Berlioz 18 Rok Vevar, Ilustracija lustracije. Večer, 30. 12. 1997. GLEDALIŠČE CELJE Oton Župančič VERONIKA DESENIŠKA, r. Franci Križaj, 1994/95 Peter Boštjančič kot Friderik II, Darja Reichman v Mojstru in Margareti (2012/13) ter Sobakévič v Mrtvih dušah Bulgakova (2013/14), Rosig v Canettijevi Ohceti (2014/15), Kreon v Evripidovi Me­ deji, Prior v Strniševih Ljudožercih (2016/17) in Jakob v Partljič-Gazvodovih Mostovih in bogovih (2019/20). Tudi v teh nastopih kritiki in kritičarke vidijo več kakor samo utelešenje dramskih likov. Kritičarka tako pri Salieriju opozori na Boštjančičevo obvladanost, ki ne pozna patetike, navzven je miren, navznoter pa razjeden.19 Kritičarki v Boštjančičevih vlogah v dveh Partljičevih igrah pa vidita prva lik, ki mu »za masko poslovneža uspe odstreti tenčico osebnega po­ dvomljenja, izgubljenosti sodobnega človeka in mero negotovosti v družbi materialnih vrednosti brez trdnih vrednot« (Maks Kosi),20 in druga »utelešenje partljičevskega duha na odru [...] vez z minulostjo v vseh pogledih«, Boštjančičev lik pa je »poročevalec in živa priča partljičevske epohe [...] najsugestivnejša, najpretresljivejša figura od vseh« (Jakob).21 Svojevrstno preseganje vloge vidi kritik tudi v njegovi stvaritvi Riharda III.: »Monolitni figuri do samouničenja zvestega uresničevalca volje do moči je dal mefistovske poteze izvrženca iz paradiža, a v njej odseval tudi veščine današnjih medijskih vračev zla.«22 Biti več od igre, večji od igralca v sebi? Nemara je res ravno nasprotno: zbližati igro z življenjem in življenje povzdigniti na raven umetnosti. »Fascinirajo me drame, ki jih je mogoče razbrati z obrazov ljudi, jih razumeti iz nekaj golih besed, ki mi jih mimogrede izrečejo. Uživam ob pogledu na nemo misel, ki šele išče besedo, in v tem trenutku vidim svoj igralski princip, ki naj bi z empatijo prodrl vanje.«23 Peter Boštjančič je opazen del svojega igralskega opusa ustvaril tudi v slovenskem filmu in na televiziji. Tako je bil med drugim Emil v Jurjaševičevem delu filmskega omnibusa Trije prispevki k slovenski blaznosti (1983), Sebastijan Krelj v Stojanovem Heretiku (1986), Laco v Jurjaševičevih Ljubeznih Blanke Kolak (1987), Jacobus Gallus v Žižkovi istoimenski televizijski nadaljevanki (1991), Debeli Babič v Mlakarjevem Halgatu (1994), Trstenjak v Štigličevi televizijski Po­ letni idili (1997) in Jože v Šmidovem Breznu (1998). Pot od mladega igralca, ki verjame, da še obstaja možnost spreminjanja sveta, do zrelega igralca, ki v to možnost ne verjame več, kljub temu pa ohrani vero v življenje, gledališče in predvsem vase in v lastno samoto, je Peter Boštjančič prehodil v velikem in – ponovimo – paradoks­ nem loku: svetu se vendarle ni odpovedal, še dodaten dokaz za to sta njegova brezkompromisna družbena kritičnost in angažiranost. Nekdanji jezni mladenič se potemtakem ni izgubil in tudi Boštjančičeva zrela umet­ niška figura ohranja sledi njegovega nekdanjega uporništva, le da je razlog za uporništvo zdaj oprijemljivejši, upor 36 GLEDALIŠČE CELJE sam pa je dobil nov, veliko usodnejši smisel. Morda pa je to tista življenjska vloga, za katero – kolikor ga po­ znamo – nikdar ni prenehal upati, da ga »še vedno nekje čaka« ...24 — Blaž Lukan 19 Petra Vidali, Všečna kombinatorika. Večer, 28. 5. 2001. 20 Ignacija J. Fridl, Za nacionalni interes s Tonetom Partljičem naprej! Dnevnik, 14. 5. 2007. 21 Melita Forstnerič Hajnšek, Mostovi in bogovi – mariborska epopeja. Večer, 1. 12. 2019. 22 Slavko Pezdir, V lijaku minevanja. Delo, 15. 1. 2003. 23 V delavnico sem tvojo zrl – Peter Boštjančič, str. 48. 24 Ibid. 37 GORAZDOV VOZEL BRANKO ZAVRŠAN MANCA OGOREVC nagrada za najboljšo vlogo na italijanskem filmskem festivalu priznanje celjske zvezde za dosežke na področju kulture Priznanje celjske zvezde za najvidnejše dosežke na področju kulture v preteklih dveh letih je podelila komisija v sestavi Matjaž Brežnik, Nenad Firšt, dr. Zoran Pevec (predsednik), Nevenka Šivavec in dr. Aleksander Žižek. Na 12. mednarodnem festivalu kratkega filma Roma film corto je Branko Završan prejel na­ grado zlati kolosej za najboljšo vlogo, s katero se je proslavil v italijansko-hrvaški koprodukciji Il confine è un bosco (Meja je gozd) v režiji Giorgia Milocca. Žirijo, ki ji je predsedoval priznani italijanski igralec Leo Gullotta, je prepričal z vlogo Ivana, v nekdanji Jugoslaviji rojenega 60-letnega delavca, ki se mora pomiriti s svojim občutkom krivde. Iskrene čestitke! Manca Ogorevc je igralka Gledališča Celje, ki jo je zadnji dve leti zaznamovala predvsem vloga v monodrami z naslovom Večni otrok. V njej se igralka spopade s težko igralsko nalogo, v kateri gre za monolog ženske, matere, ki rodi otroka z Downovim sindromom. Mono­ drama se ukvarja s kompleksnim psihološkim stanjem – grozo ob spoznanju, da je mati rodila otroka z omenjenim sindromom, nemožnostjo sprejemanja tega, ki pa se počasi vendarle sprevrže v sprejemanje te situacije. To spremlja občutek krivde, nemoč, jeza in obup. Gre za stanja, ki zahtevajo izredno igralsko koncentracijo in pomenijo izziv za vsakega igralca. Večplastno niansirana zgodba pa s tem daje tudi možnost, da aktantka kompetentno in suvereno izrazi svoje igralske (z)možnosti. Da ji je to uspelo s polno mero, dokazujejo tudi nagrada za glavno žensko vlogo na mednarodnem božičnem gledališkem festivalu v Sankt Peterburgu v Rusiji in povabili na mednarodni gledališki festival v Jekaterinburg (Rusija) in na United Solo v New Yorku (ZDA). Iskrene čestitke! 38 GLEDALIŠČE CELJE 39 GORAZDOV VOZEL UPOKOJITEV IGOR SANCIN VITEŠKO SRCE David Čeh Igorja sem spoznal in se z njim prvič na odru srečal pri Celjskih grofih. Njegov odnos do klasike se je hitro prebudil na bralnih vajah in dramaturških eksplikacijah, kjer je s svojim zanosom dodal nekaj kamenčkov v ta gledališki mozaik. V kasnejših študijih klasične literature je znova presenečal s svojim poglobljenim razmišljanjem in uvidom, v tisto, kar je skrito za besedami, v dramski podtekst. Igor izhaja iz gledališke družine. Velikokrat mi je razlagal, kako je kot otrok ogromno časa preživel v tržaškem gledališču, kjer je nastopal njegov oče Modest Sancin. Njegova strast do odrskih desk in gledaliških dogodivščin je neizmerna. Kot že rečeno, spomnim se ga kot Friderika v Celjskih grofih. A zame osebno je bila njegova najboljša stvaritev vloga Nikola v uprizoritvi Moje srce je v Zvorniku ostalo. Neponovljivo brutalen lik. In seveda Crooks v Ljudeh in miših, kjer se je pokazala njegova občutljiva narava, kakor tudi v Jaz vas ljubim, kjer je igral Luka, 42 slugo pri Popovi. Tudi otroški repertoar mu je pisan na kožo. Z veseljem se je loteval vsakršnega igralskega izziva, kajti liki v otroških predstavah niso zmeraj ljudje. Takšni »nečloveški liki« so ga zmeraj privlačili. Njegov igralski opus je izjemen, saj je število vlog, ki jih je odigral v svoji igralski karieri, spoštovanja vredno. Fascinantna je tudi njegova strast do srednjeveških borilnih veščin. Z mečem in ostalimi srednjeveškimi orožji je spreten kot malokdo, saj ogromno časa posveča srednjeveš­ki borilni literaturi in izobrazbi mladih nadebudnežev, ki jih zanimajo te veš­ čine. Strasten človek in viteško srce! Zanimiv je tale naš Sančo in hvala ti, da si bil naš odrski sotrpin! GLEDALIŠČE CELJE W. Shakespeare HAMLET, r. Vida Ognjenović, 1980/81 Janez Starina, Pavel Muhovec, Jana Šmid, Stane Potisk, Igor Sancin kot Osrik, Peter Boštjančič E. Labiche FLORENTINSKI SLAMNIK, r. Vito Taufer, 1995/96 Milada Kalezić, Igor Sancin kot Achille de Rosalba B. Kreft CELJSKI GROFJE, r. Marjan Bevk, 2001/02 Igor Sancin kot Friderik, Stane Potisk, Damjan Trbovc, Anica Kumer SEZNAM VLOG Igor Sancin je bil član našega ansambla od 1. junija 1980 do 31. decembra 2020. Vloge v Slovenskem ljudskem gledališču Celje 2013 Delavec Bertolt Brecht, Paul Dessau GOSPODAR PUNTILA IN NJEGOV HLAPEC MATTI, r. Nebojša Bradić 2011–2020 2011 Vražji Robert Erich Kästner PIKICA IN TONČEK, r. Andrej Jaka Vojevec 2018 Natakar, Konkoly, Borbíró Béla Pintér NAŠE SKRIVNOSTI, r. Nikola Zavišić 2011 Šofer, Butler Lee Hall KNAPI SLIKARJI, r. Samo M. Strelec 2017 Trgovec, Liander Astrid Lindgren ERAZEM IN POTEPUH, r. Ajda Valcl 2011 Luka Anton Pavlovič Čehov JAZ VAS LJUBIM, r. Nikola Zavišić 2017 Baltazar ROMEO IN JULIJA, r. Matjaž Zupančič 2016 Starček, Kapitan Roald Dahl in David Wood JAKEC IN BRESKEV VELIKANKA, r. Matjaž Latin 2016 Delavec pri Flammu Gerhart Hauptmann ROSE BERND, r. Mateja Koležnik 2015 Miška in vaščan Svetlana Makarovič PEKARNA MIŠMAŠ, r. Jure Novak 2014 Palček Strahopetko Jakob Grimm, Wilhelm Grimm SNEGULJČICA, r. Andrej Jus 2014 Bojevit moški, Joe Stoddard Thornton Wilder NAŠE MESTO, r. Matjaž Zupančič 46 2001–2010 2010 Jaka Anton Tomaž Linhart ŽUPANOVA MICKA, r. Luka Martin Škof 2010 G. Moller Victoria Benedictsson UROK, r. Samo M. Strelec 2009 Duhovnik, Moški Terry Johnson Diplomiranec, r. Dušan Mlakar 2009 Indijanec Joe Milica Piletić TOM SAWYER IN VRAŽJI POSLI, r. Ivana Djilas 2009 Rabelj Gregor Strniša SAMOROG, r. Janez Pipan GLEDALIŠČE CELJE 2008 Odvetnik, Zdravnik, Gost Roald Dahl ČAROVNICE, r. Miha Alujevič 2003 Kočič Vinko Möderndorfer NA KMETIH, r. Dušan Mlakar 2008 Crooks John Steinbeck LJUDJE IN MIŠI, r. Samo M. Strelec 2003 Razbojnik, Harpija, Palček, Vojak, Duh Astrid Lindgren, Annina Enckell RONJA, RAZBOJNIŠKA HČI, r. Tijana Zinajić 2007 Policijski inšpektor Richard Bean EVROFILIJA, r. Boris Kobal 2003 Priam William Shakespeare TROILUS IN KRESIDA, r. Dušan Jovanović 2007 Felix Patrick Marber HOWARD KATZ, r. Matjaž Zupančič 2006 Cirkuški direktor Aurand Harris HOČEVSKI MEDVED, r. Andrej Jus 2006 Hermann K. Alan Bennett KAFKOV TIČ, r. Miha Golob 2005 Lord Faa, Glavni Medved, Lord Boreal Nicholas Wright NJEGOVA TEMNA TVAR, I. del, r. Tijana Zinajić 2005 Tajnik Elfriede Jelinek KAJ SE JE ZGODILO POTEM, KO JE NORA ZAPUSTILA SVOJEGA MOŽA, ALI STEBRI DRUŽB, r. Samo M. Strelec 2005 Strežnik Williams Dale Wasserman LET NAD KUKAVIČJIM GNEZDOM, r. Dušan Jovanović 2004 Oče Martin McDonagh BLAZINEC, r. Aleksandar Popovski 2004 Mirovnik, Oče, Svat, Človek, Knemon, Služabnik, Mož Tina Kosi METAMORFOZE, r. Vinko Möderndorfer 47 2002 Policaj Miroslav Košuta VITEZ NA OBISKU, r. Miha Alujevič 2002 Friderik Bratko Kreft CELJSKI GROFJE, r. Marjan Bevk 2001 Nikola Abdulah Sidran MOJE SRCE JE V ZVORNIKU OSTALO, r. Zijah Sokolović 2001 Doktor Štaumajer Klaus Eidam OSTRŽKOVE DOGODIVŠČINE, r. Miha Golob 1991–2000 2000 Abdulin Nikolaj Vasiljevič Gogolj REVIZOR, r. Matija Logar 2000 Ljubo Draga Potočnjak ALISA, ALICA, r. Matija Logar 1999 Revež Jean-Baptiste Poquelin Molière DON JUAN ALI KAMNITA GOSTIJA, r. Jernej Lorenci GORAZDOV VOZEL 1999 Pablo Tennessee Williams TRAMVAJ POŽELENJE, r. Matija Logar 1999 Lakota, Grahek, Mesečina William Shakespeare SEN KRESNE NOČI, r. Aleš Novak 1998 Volk Bina Štampe Žmavc MOJCA POKRAJCULJA, r. Matija Logar 1997 Karo fant Boris A. Novak HIŠA IZ KART, r. Aleš Novak 1997 Moški George Bernard Shaw PIGMALION, r. Franci Križaj 1997 Šolnik William Shakespeare UKROČENA TRMOGLAVKA, r. Janusz Kica 1996 Bolničar Tone Partljič GOSPA POSLANČEVA, r. Franci Križaj 1996 Žid Sadi Marin Držić DUNDO MAROJE, r. Ivica Kunčević 1996 Achille de Rosalba Eugène Labiche FLORENTINSKI SLAMNIK, r. Vito Taufer 1996 Sycamore Morphan Sam Shepard NEVIDNA ROKA, r. Primož Bebler 1995 Antonio William Shakespeare BENEŠKI TRGOVEC, r. Ivica Kunčević 48 1994 Florindo Aretusi (vskok v vlogo Primoža Ekarta) Carlo Goldoni SLUGA DVEH GOSPODOV, r. Franci Križaj 1994 Pijan moški Bertolt Brecht Bobni v noči, r. Mile Korun 1994 Jimmy Gorjača in Schulz Potrata Albert Wendt TIČEV JAKA, r. Miran Herzog 1994 Lakaj Sławomir Mrożek NA ODPRTEM MORJU, r. Matija Logar 1994 Zmešnjava Anton Tomaž Linhart TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI, r. Vito Taufer 1993 Portir Luigi Pirandello KOT ME TI HOČEŠ, r. Janez Pipan 1993 Žid Anton Novačan HERMAN CELJSKI, r. Franci Križaj G. Strniša SAMOROG, r. Janez Pipan, 2008/09 Igor Sancin kot Rabelj, Minca Lorenci 1992 Strašilo Lyman Frank Baum ČAROVNIK IZ OZA, r. Franci Križaj 1991 Aleksander Aleksander Galin ZVEZDE NA JUTRANJEM NEBU, r. Franci Križaj 1991 Sokolenko Mihail Afanasjevič Bulgakov ŠKRLATNI OTOK, r. Katja Pegan 1981–1990 1990 Zmaj Jevgenij Švarc, Bogomir Veras ZMAJ, r. Igor Stránský GLEDALIŠČE CELJE M. Piletić TOM SAWYER IN VRAŽJI POSLI, r. Ivana Djilas, 2009/10 Igor Sancin kot Indijanec Joe, Ana Ruter 1990 Delavec Ivan Cankar HLAPCI, r. Mile Korun 1990 Rokohitrec, zvodnik David Mamet EDMOND, r. Jovica Pavić 1989 Konkvistador, Indijanec Andrej Hieng OSVAJALEC, r. Vinko Möderndorfer 1989 Nastopajoči Zdenko Kodrič VIDA VIDIM, r. Franci Križaj 1989 Dr. Subitès Jean Anouilh ORNIFLE ALI SAPICA, r. Miran Herzog 1989 Leone Stefan Zweig VOLPONE, r. Franci Križaj A. P. Čehov JAZ VAS LJUBIM, r. N. Zavišić, 2010/11 Jagoda, Igor Sancin kot Luka 1989 Ženin Federico García Lorca KRVAVA SVATBA, r. Barbara Hieng 1988 Mornar Dane Zajc MEDEJA, r. Franci Križaj 1988 Matija Kljuka Bertolt Brecht OPERA ZA TRI GROŠE, r. Vinko Möderndorfer 1988 Narednik George Bernard Shaw HUDIČEV UČENEC, r. Franci Križaj 1987 Johansson August Strindberg SONATA STRAHOV, r. Dušan Mlakar 1987 Minister Diego Friedrich Dürrenmatt ZAKON GOSPODA MISSISSIPPIJA, r. Barbara Hieng T. Wilder NAŠE MESTO, r. Matjaž Zupančič, 2013/14 Manca Ogorevc, Blaž Setnikar, Renato Jenček, Igor Sancin kot Bojevit moški, David Čeh, Aljoša Koltak, Zvone Agrež 51 1986 Policaj Dolinšek Stane Potisk RAZBOJNIK ROGOVILEŽ, r. Miran Herzog 1986 Vitez Andrej Bledica William Shakespeare KAR HOČETE, r. Mile Korun 1986 Savonarola Jovan Hristić SAVONAROLA IN NJEGOVI PRIJATELJI, r. Zvone Šedlbauer 1986 Vernik Feri Lainšček SAMORASTNEŽI, r. Franci Križaj 1985 Sluga Ivan Cankar Za narodov blagor, r. Vinko Möderndorfer 1985 Carlos Homenides de Histangua Georges Feydeau BOLHA V UŠESU, r. Vinko Möderndorfer 1985 Kaplan Christopher Fry GOSPA NE BO ZGORELA, r. Dušan Mlakar 1985 Lasica Ivo Brešan SLAVNOSTNA VEČERJA V POGREBNEM PODJETJU, r. Franci Križaj 1985 Blatnik Milan Jesih PRAVOPISNA KOMISIJA, r. Zvone Šedlbauer 1984 Gospod Dorilant William Wycherley PODEŽELANKA, r. Franci Križaj 1984 Markiz del Basto, Grof de Camporeal Victor Hugo RUY BLAS, r. Andrej Hieng GORAZDOV VOZEL 1984 Šuba Václav Havel OBVESTILO, r. Franci Križaj 1983 Hremes Terencij Afričan Publij EVNUH, r. Mario Uršič 1983 Pismo, Vlomilec Norman Hunter, Aleksander Zorn PROFESOR MODRINJAK, r. Zvone Šedlbauer 1983 Haramija Goran Stefanovski LET NA MESTU, r. Mile Korun 1983 Birič Alenka Goljevšček SREČANJE NA OSOJAH, r. Meta Hočevar 1982 Bahavi ptič Milan Dekleva ZGODBA O MAGNETNEM DEČKU, r. Helena Zajc 1982 Venticello 2 Peter Shaffer AMADEUS, r. Dušan Mlakar 1982 Komisar Milan Kundera JAKOB IN NJEGOV GOSPODAR, r. Franci Križaj 1981 Učitelj sabljanja Jean Baptiste Poquelin de Molière Žlahtni meščan, r. Franci Križaj 1981 Čik Alenka Goljevšček KRALJ MATJAŽ, KAKO SE IMAŠ?, r. Iztok Valič 1981 Obiskovalec živalskega vrta Milan Kleč POLKA, r. Franci Križaj 1981 Albert Dušan Jovanović ZNAMKE, NAKAR ŠE EMILIJA, r. Janez Pipan 1980 Šaš Vid Pečjak DREJČEK IN TRIJE MARSOVČKI, r. Janez Jemec 1980 Stražar Dušan Jovanović PREVZGOJA SRCA, r. Mile Korun Zunajinstitucionalni projekti 2003 Nastopajoči SLOVENSKI DRAMSKI UMETNIKI MEŠČANOM LJUBLJANE, Prešernov trg, Ljubljana 2002 Nastopajoči RECITAL PREŠERNOVE POEZIJE, Prešernov trg, Ljubljana R. Dahl JAKEC IN BRESKEV VELIKANKA, r. Matjaž Latin, 2015/16 Igor Sancin kot Starček, Petja Labović 1993 Pes Tarzan, Oče Iztok Valič, Wilhelm Grimm, Jakob Grimm JANKO IN METKA LETA 2000, r. Iztok Valič, Moje gledališče, Dom španskih borcev Vloge na filmu in televiziji 1990 DECEMBRSKI DEŽ, r. Bož Šprajc, Viba film in RTV Ljubljana 1989 VETER V MREŽI, r. Filip Robar – Dorin, Viba film Ljubljana in AS Filmske alternativa, Novo mesto 1981 Osrik William Shakespeare HAMLET, r. Vida Ognjenović 52 GLEDALIŠČE CELJE G. Hauptmann ROSE BERND, r. Mateja Koležnik, 2015/16 Igor Sancin kot Delavec pri Flammu, David Čeh IN MEMORIAM IGOR ŽUŽEK 1960–2020 SANJAČ, UMETNIK IN POPOTNIK Alja Predan Moj prvi spomin na Igorja seže v leto 1997. Takrat smo v Mestnem gledališ­ ču ljubljanskem, kjer sem tedaj službovala, zasnovali prav poseben dogodek: uprizorili smo Pinterjevo Vrnitev (The Homecoming) v režiji Jaše Jamnika, v njej pa je igralo vseh pet diplomantov slavne moskovske visoke šole za gledališče GITIS (Igor Žužek, Iztok Bevk, Simon Dobravec, Igor Korošec in Vanja Slapar, ob njih pa je nastopil tudi Janko Petrovec, danes imenitni televizijski dopisnik in poročevalec iz Rima). Gesta je bila simbolna, a tudi praktična. »Rusi« so se tedaj vrnili domov in so se želeli s to uprizoritvijo predstaviti domačemu občinstvu in strokovni gledališki javnosti. Naše okolje ni zelo naklonjeno tistim, ki se vračajo v domovino iz mednarodnih šol. Še posebej trda prede mnogim, ki so se ali se odločajo za študij igre v tujini, saj je dojemanje in poučevanje odrske igre v različnih državah zelo različno. In tako je od vseh petih slovenskih sošolcev samo Igor ohranil redno 56 zaposlitev igralca v našem gledališ­ ču. Drugi so se bodisi odselili bodisi igralski poklic opustili in se pre­ usmerili na druga področja in za njimi so se bolj ali manj izgubile sledi. Igor Žužek se je rodil 26. novembra 1960 v Škofji Loki. Le nekaj dni ga je ločilo od šestdesetega rojstnega dne, a mu je srhljiva bolezen pre­ križala načrte za praznovanje. Zdaj je svoj okrogli rojstni dan preživel drugje. Prepričana sem, da mu je bilo lepo, blaga in občutljiva umetniška duša, kot je bil. Po končani Gimnaziji Šentvid v Ljubljani se je vpisal na študij biologije na Biotehniški fakulteti. A študij naravoslovja mu očitno ni bil pisan na kožo, zato ga je po tretjem letniku obesil na klin. In se zaposlil v banki, kjer je z vrednostnimi papirji prebil kar osem let. Tudi delo bančnega uradnika ga očitno ni izpolnjevalo, zato se je, iskalec, priključil igralski družini Loškega odra, kjer je v desetih letih GLEDALIŠČE CELJE (1982‒1992) odigral deset vidnih vlog s tehtno karakterno noto, pišejo njegovi loški kolegi. Z vlogami na Loškem odru se je Igor Žužek našel, spoznal je svojo smer in si določil cilj – po­ stati profesionalni igralec. Leta 1992, pri dvaintridesetih letih, kar je gotovo bila posebna drznost, se je odločil in odšel študirat igro v Moskvo na Ruski inštitut za gledališko umetnost ali z rusko kratico GITIS. To je veličastna ustanova, ki nemoteno deluje od leta 1878 in kjer so med številnimi drugimi študirali tudi Grotowski, Vasiljev ali filmski režiser Zvjagincev. Igor je opravil sprejem­ ne izpite in v roku, to je leta 1996, diplomiral ter se po diplomi vrnil v Slovenijo. mestu Thorntona Wilderja, Carlson v Ljudeh in miših Johna Steinbecka, posestnik Čubúkov v Jaz vas ljubim Antona Pavloviča Čehova in Svistunov v Gogoljevem Revizorju. Kot odličen komik je bil nepozaben kot Dr. Myers v Sleparjih v krilu Kena Ludwiga. Predano se je loteval tudi vlog v predstavah za otroke in se otroški publiki priljubil kot Teta Cmok in Drugi mornar v Jakcu in bres­kvi velikanki, kot Vaščan in Miš v Pekarni Mišmaš, kot Modrijan v Sneguljčici, kot Debela Berta v Piki­ ci in Tončku, kot Dvorjan v Cesarjevih novih oblačilih in kot Policaj Macelj v Mačku Muriju. Član našega igralskega ansambla je postal 1. septembra leta 1998. V dobrih dvajsetih letih je na celjskem odru ustvaril več kot petdeset žanrsko zelo različnih vlog. Začel pa je kot gost z vlogo Pikov fant v Hiši iz kart Borisa A. Novaka v sezoni 1997/98. V zadnjih letih so bile njegove najvidnejše vloge Tovariš Pánczél v Naših skrivnostih Béle Pintérja, Starec, profesor književnosti v Ne­ beškem odredu Đorđeta Lebovića in Aleksandra Obrenovića, Fra Lorenzo v Romeu in Juliji Williama Shakespeara, blestel je kot Arthur Streckmann v Hauptmannovi Rose Bernd, kot Profesor Willard v Našem Precej je igral je tudi v filmih, nadaljevankah in nanizankah, občudovali smo ga lahko v Pevčevem filmu Lahko noč, gospodična (2011), pa v komedijah Kruha in iger (2011), Čefurji raus! (2013) režiserjev Klemna Dvornika in Gorana Vojnovića, v filmu Zapelji me (2013) Marka Šantića in v celovečercu Pot v raj (2014) Blaža Završnika. Nazadnje pa smo ga videli v televizijskih serijah Jezero in V imenu ljudstva, njegova zadnja filmska vloga je bila v koprodukcijskem filmu Vinka Möderndorferja Zastoj, ki, ko ta zapis nastaja, še zmerom čaka na svoje občinstvo. Njegova raziskovalska narava ga je vodila tudi v režijske poskuse, v Škofji Loki je režiral vsaj štiri uprizoritve, deloval pa je tudi kot gledališki pedagog in mentor na gledaliških 57 GORAZDOV VOZEL delavnicah v Kranju, Škofji Loki in drugod. Loteval se je tudi prevajanja dramskih besedil, zlasti ruskih. Bila pa je še ena njegova velika strast, ki je marsikomu ostala skrita (tudi sama nisem vedela zanjo), to je fotografija. Kot strasten popotnik in obiskovalec različnih koordinat našega planeta je svoje vtise beležil skozi občutljivo oko kamere. Na pobudo soigralke Jagode se je prijavil na razpis fotografske revije Photo in bil med deset tisoči ljubiteljskih fotografov izbran za objavo v tej ugledni publikaciji. Z Žužijem sem sodelovala dva­ krat. Obakrat je parodiral like iz naše politične vsakdanjosti. V Zupančičevih Pesmih živih mrtvecev je odlično odigral vlogo političnega delegata Tristana Komobrana in v svojem eksplozivnem nastopu očaral in nasmejal še najbolj zadrtega resnobneža. In prav tako je kot predsedniški kandidat Jež v prvencu Ize Strehar Vsak glas šteje razgalil in osmešil vso prevrtljivost, podkupljivost in koristoljubnost tistih, ki naj bi delovali v službi ljudstva. In nas prav tako nasmejal do solz. Bil je predan, topel, včasih skrivnosten, a zmerom duhovit in galanten. Ob njegovi prezgodnji smrti so nam solze otožja in žalosti zastrle pogled in za hip ustavile naše srce. Samo za toliko, da si se, Žuži, za zmerom ugnezdil vanj. Imej se lepo, tam, kjer si, in pošlji kakšno fotko kdaj! 58 GLEDALIŠČE CELJE A. P. Čehov JAZ VAS LJUBIM, r. Nikola Zavišić, 2010/11 Tarek Rashid, Igor Žužek kot Stepan Stepanovič Čubukov, Barbara Medvešček Ken Ludwig SLEPARJA V KRILU, r. Boris Kobal, 2012/13 Igor Žužek kot dr. Myers, Vid Klemenc T. Wilder NAŠE MESTO, r. Matjaž Zupančič, 2013/14 Renato Jenček, Aljoša Koltak, Tanja Potočnik, Branko Završan, Igor Žužek kot Profesor Willard SEZNAM VLOG Vloge v Slovenskem ljudskem gledališču Celje 2015 Miška in vaščan Svetlana Makarovič PEKARNA MIŠMAŠ, r. Jure Novak 2008–2020 2015 Dermota, Škof Bonaventura Jeglič Luka Martin Škof, Blaž Rejec VEŠ, POET SVOJ DOLG?, r. Luka Martin Škof 2020 Nastopajoči Saša Eržen TISTA O BOLHAH, r. Ivana Djilas, zadnja, neuprizorjena vloga 2019 Jež, predsednik v odhajanju Iza Strehar VSAK GLAS ŠTEJE, r. Ajda Valcl 2018 Tovariš Pánczél Béla Pintér NAŠE SKRIVNOSTI, r. Nikola Zavišić J., W. Grimm SNEGULJČICA, r. Andrej Jus, 2014/15 Aljoša Koltak, Igor Žužek kot Palček Modrijan, Bojan Umek, Igor Sancin 2017 Tristan Komobran, politični delegat Matjaž Zupančič PESMI ŽIVIH MRTVECEV, r. Matjaž Zupančič, koprodukcija s Prešernovim gledališčem Kranj 2017 Starec – profesor književnosti NEBEŠKI ODRED, r. Juš A. Zidar 2017 Fra Lorenzo ROMEO IN JULIJA, r. Matjaž Zupančič 2016 Teta Cmok, Drugi mornar JAKEC IN BRESKEV VELIKANKA, r. Matjaž Latin 2016 Arthur Streckmann Gerhart Hauptmann ROSE BERND, r. Mateja Koležnik 2015 Pes, Oče, Prijatelj, Učitelj telovadbe, Sin Vinko Möderndorfer NOSTALGIČNA KOMEDIJA, r. Boris Kobal Vinko Möderndorfer NOSTALGIČNA KOMEDIJA, r. Boris Kobal, 2015/16 Igor Žužek kot Oče, Barbara Medvešček 63 2014 Palček Modrijan Jakob Grimm, Wilhelm Grimm SNEGULJČICA, r. Andrej Jus 2014 Profesor Willard Thornton Wilder NAŠE MESTO, r. Matjaž Zupančič 2013 Ernie Neil Simon GOVORICE, r. Jaka Andrej Vojevec 2013 Debeluhar Bertolt Brecht, Paul Dessau GOSPODAR PUNTILA IN NJEGOV HLAPEC MATTI, r. Nebojša Bradić 2012 Dr. Myers Ken Ludwig SLEPARJA V KRILU, r. Boris Kobal 2012 Vzgojitelj Jean-Paul Sartre MUHE, r. Janez Pipan 2011 Debela Berta Erich Kästner PIKICA IN TONČEK, r. Jaka Andrej Vojevec 2011 Jakov Anton Pavlovič Čehov UTVA, r. Janez Pipan GORAZDOV VOZEL 2011 Stepan Stepanovič Čubokov Anton Pavlovič Čehov JAZ VAS LJUBIM, r. Nikola Zavišić 2006 Walter Pangbourne Ray Cooney, John Chapman SPUSTITE ME POD KOVTER, GOSPA MARKHAM, r. Vinko Möderndorfer 2010 Dvorjan Hans Christian Andersen CESARJEVA NOVA OBLAČILA, r. Boris Kobal 2005 Pantalaimon Nicholas Wright NJEGOVA TEMNA TVAR, I. DEL, r. Tijana Zinajić 2009 Muff Potter Milica Piletić TOM SAWYER IN VRAŽJI POSLI, r. Ivana Djilas 2005 Strežnik Warren Dale Wasserman LET NAD KUKAVIČJIM GNEZDOM, r. Dušan Jovanović 2009 Glasnik Gregor Strniša SAMOROG, r. Janez Pipan 2005 Človek v vojaški uniformi, Sodelavec, Četrti moški Vladimir Presnjakov, Oleg Presnjakov TERORIZEM, r. Mateja Koležnik 2009 Gospod Robinson Terry Johnson DIPLOMIRANEC, r. Dušan Mlakar 2008 Carlson John Steinbeck LJUDJE IN MIŠI, r. Samo M. Strelec 1997–2007 2007 Policaj Macelj Kajetan Kovič MAČEK MURI, r. Matjaž Latin 2007 Norman, Rasshied Patrick Marber HOWARD KATZ, r. Matjaž Zupančič 2007 Julio Gapit Slavko Grum DOGODEK V MESTU GOGI, r. Aleksandar Popovski 2006 Najslavnejši plesoči moški na svetu Aurand Harris HOČEVSKI MEDVED, r. Andrej Jus 64 2004 Edo Tone Partljič MOJ ATA, SOCIALISTIČNI KULAK, r. Michal Babiak G. Hauptmann ROSE BERND, r. Mateja Koležnik, 2015/16 Aljoša Koltak, Bojan Umek, Igor Žužek kot Arthur Streckmann 2003 Jakob Jalen Vinko Möderndorfer NA KMETIH, r. Dušan Mlakar 2003 Natopajoči Astrid Lindgren, Annina Enckell RONJA, RAZBOJNIŠKA HČI, r. Tijana Zinajić 2003 Ali, Angel Ervin Fritz MIRAKEL O SVETI NEŽI, r. Vinko Möderndorfer 2003 Aleksander William Shakespeare TROILUS IN KRESIDA, r. Dušan Jovanović 2002 Pripovedovalec Fran Levstik MARTIN KRPAN Z VRHA W. Shakespeare ROMEO IN JULIJA, r. Matjaž Zupančič, 2016/17 Petja Labović, Igor Žužek kot Fra Lorenzo, Liza Marija Grašič GLEDALIŠČE CELJE 2002 Refren Miroslav Košuta VITEZ NA OBISKU, r. Miha Alujevič 2002 Pekovski mojster Bratko Kreft CELJSKI GROFJE, r. Marjan Bevk 2001 Zaime Abdulah Sidran MOJE SRCE JE V ZVORNIKU OSTALO, r. Zijah Sokolović 2001 Vran, Tat z lestvijo Klaus Eidam OSTRŽKOVE DOGODIVŠČINE, r. Miha Golob Đ. Lebović, A. Obrenović NEBEŠKI ODRED, r. Juš. A. Zidar, 2016/17 Aljoša Koltak, Igor Žužek kot Starec – profesor književnosti 2000 Svistunov Nikolaj Vasiljevič Gogolj REVIZOR, r. Matija Logar 2000 Glasnik William Shakespeare KRALJ LEAR, r. Matjaž Zupančič 2000 Vitomir Draga Potočnjak ALISA, ALICA, r. Matija Logar 1999 Špicelj, Mlinar Wilhelm Busch, Ervin Fritz JOŠT IN JAKA, r. Miran Herzog 1999 Klinar William Shakespeare SEN KRESNE NOČI, r. Aleš Novak 1999 Navadni človek Robert Bolt ČLOVEK ZA VSE ČASE, r. Franci Križaj 1998 Medved Bina Štampe Žmavc MOJCA POKRAJCULJA, r. Matija Logar M. Zupančič PESMI ŽIVIH MRTVECEV, r. Matjaž Zupančič, 2017/18 Lučka Počkaj, Igor Žužek kot Tristan Komobran 67 1998 Nastopajoči Peter Weiss ZASLEDOVANJE IN USMRTITEV JEAN PAULA MARATA V UPRIZORITVI IGRALSKE SKUPINE CHARENTONSKEGA ZAVETIŠČA PO NAVODILIH GOSPODA DE SADA, r. Matjaž Zupančič 1997 Pikov fant Boris A. Novak HIŠA IZ KART, r. Aleš Novak Vloga v Mestnem gledališču ljubljanskem 1997 Max Harold Pinter VRNITEV, r. Jaša Jamnik, Vloge na filmu in televiziji 2020 ZASTOJ, r. Vinko Möderndorfer 2019 V IMENU LJUDSTVA, r. Vojko Anzeljc 2019 JEZERO, r. Matevž Luzar in Klemen Dvornik 2014 POT V RAJ, r. Blaž Završnik 2013 ČEFURJI RAUS!, r. Goran Vojnović 2013 ZAPELJI ME, r. Marko Šantić 2011 LAHKO NOČ, GOSPODIČNA, r. Metod Pevec 2011 KRUHA IN IGER, r. Klemen Dvornik GORAZDOV VOZEL B. Pintér NAŠE SKRIVNOSTI, r. Nikola Zavišić, 2018/19 Igor Žužek kot Tovariš Pánczél, Igor Sancin S. Eržen TISTA O BOLHAH, r. Ivana Djilas, 2020/21 Jagoda, Igor Žužek (zadnja vloga) PRIPRAVLJAMO Branko Završan in ansambel BODI GLEDALIŠČE! zadnja generalka za premiero proslave zamujenega jubileja ob slavnostni sedemdesetletnici našega gledališča lani … z gosti 6. decembra leta 1950 je Mestna občina Celje izdala odločbo o ustanovitvi Mestnega gledališča. Ta datum je rojstni dan profesionalnega gledališča v Celju. Ansambel je v prvem letu tvorila ena sama igralka, Nada Božič, že naslednjo sezono (1951/52) pa se ji je priključilo še šest poklicnih kolegic in kolegov. S prvo profesio­ nalno premiero, Operacijo Mire Puc-Mihelič v režiji Toneta Zorka, 17. marca 1951, se je začela neprekinjena sedemdesetletna pot snovanja umetniš­ke poti, utemeljevanja in utrjevanja poklicnih standardov, pa tudi tveganja in stagniranja, pot vzponov in zdrsov, kakor je to v življenju vsakega gledališ­ča pač običajno. Željo in zamisel, da bi se prav na dan ustanovitve našega teatra poklonili spominu in se skupaj z občinstvom veselili prihodnosti, nam je prekrižala epidemija z vsemi svojimi strašljivimi posledicami. Zato smo se sklenili približati datumu prve poklicne premiere, ko bodo, upajmo, razmere že normalnejše, in se odločili, da bomo praznovali sproščeno, z veliko glasbe in avtorskih songov. Naš igralec Branko Završan bo skupaj s soigralci in bendom Los Hermanos muy simpáticos obeležil sedemdesetletnico Gledališča Celje 71 z glasbeno-gledališko predstavo, ki govori o splošnih gledaliških temah, aludirajoč kakopak na sedanje čase, skozi različne songe in poveglasbena predstava v počastitev gledališča zovalne pasaže. V igralskem krstna uprizoritev ansamblu režiserka Ivana Djilas imamo veliko nadarjenih glasbenic in glasbenikov, pevk in pevcev, plesalk in plesalcev in ne dvomimo, da jim bo delo pri takem dogodku v izziv in veselje, občinstvu pa dobrodošlo darilo po hudem letu. Veselja in radosti smo v teh časih potrebni prav vsi, zato si želimo, da bi ta uprizoritev vrnila upanje, srečo in nasmeh na obraze naše publike in napovedala zmagoslavje živega gledališča nad mrtvoudnostjo in samostjo virtualnosti. Občinstvo je z nami sedemdeset let, teatra jim ne moreš kar vzet. Mi tukaj smo zanje, oni pa za nas, in brez skrbi, ne bo požrl nas čas. — Iz songa Pravljica o mavričnih ljudeh GORAZDOV VOZEL Translator TINA MAHKOTA Director AJDA VALCL Johnna,Adams GIDION S KNOT Dramaturg TINA KOSI Set Designer URŠA VIDIC Cast Jasna BARBARA MEDVEŠČEK/ LUČKA POČKAJ Karin MANCA OGOREVC/ TANJA POTOČNIK Costume Designer URŠA RECER Language Consultant JOŽE VOLK Lighting Designers AJDA VALCL URŠA VIDIC DENIS KRESNIK Stage Manager ZVEZDANA KROFLIČ ŠTRAKL Prompter BREDA DEKLEVA Drama First Slovenian production Internal opening nights 22 December 2020 and 22 January 2021 Make-up Designers MARJANA SUMRAK ANDREJA VESELAK PAVLIČ Lighting Master DENIS KRESNIK Wardrobe Masters MELITA TROJAR MOJCA PANIČ Sound Master DRAGO RADAKOVIĆ Head of Construction GREGOR PRAH Front-of-house Manager ROMAN GRDINA Assistant Technical Manager RAJNHOLD JELEN Props Master DAVID VITEZ Technical Manager MIHA PEPERKO Johnna Adams graduated from the prestigious Theater School at DePaul University’s and earned a master’s degree in playwriting from Hunter College. She has written more than 20 plays. In 2013, she won the Steinberg/American Theatre Critics Association New Play Award for Gidion’s Knot. She is also a recipient of the Princess Grace Foundation Award (2012). Gidion’s Knot was published in American Theater Magazine and premiered at the Contemporary American Theater Festival in Shepherdstown in 2012. It has been staged more than forty times in various American states. The play, set in a school, opens when a mother of a recently deceased pupil arrives for a meeting with her son’s teacher. This was initially meant to be a teacher-parent conference including the pupil and school representatives, so the teacher is surprised that the mother has come to see her at all. The ensuing heart-stopping conversation deals with the relationship between a grieving mother, Corryn, and an emotionally overwhelmed teacher, Heather. Corryn’s son, an elementary school pupil, committed suicide on the day he was expelled from school. Gidion may have been bullied severely, or he may have been an abuser harassing others. Over the course of their conversation, the women try to find out what led Gidion to the tragic act. 74 It is a play dealing with many key issues pertaining to education system, the responsibility of teaching professionals, freedom of expression, the roles of parents and teachers in an increasingly chaotic world. The current problems of school system, the rights and duties of teachers, parents and pupils are among the most urgent issues of contemporary society. It is our firm belief that theatre should also address burning issues of our society. Therefore, we have recently presented plays dealing with dementia (The Father), societal acceptance of disabilities (The Child Behind the Eyes), and school system (Gidion’s Knot). SPONZORJI IN PARTNERJI V SEZONI 2020/21 glavni medijski pokrovitelj generalni radijski pokrovitelj partnerji Alpina Mladinska knjiga Celje Artoptika Osrednja knjižnica Celje Broadway NYC Fashion Pekarna Geršak Caffe studio Turistično informacijski center Celje Lekarna Apoteka pri teatru GLEDALIŠČE CELJE Z vašo pomočjo smo še uspešnejši. Hvala! Gledališki list letnik 70, sezona 2020/21 številka 4 izdajatelj SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE za izdajatelja MAG. TINA KOSI urednica ALJA PREDAN lektor JOŽE VOLK fotografi JAKA BABNIK (str. 39, 41, 50 zgoraj, 59, 61, 66 zgoraj, 69) UROŠ HOČEVAR (fotografije z vaje, str. 38, 50 spodaj, 53, 55, 60, 61, 65, 66 spodaj, 68) VIKTOR BERK (str. 31, 32, 43) DAMJAN ŠVARC (str. 27, 35, 44, 45, 49) oblikovalca ANJA DELBELLO in ALJAŽ VESEL / AA avtor črkovnih vrst FLORIAN RUNGE Vse pravice pridržane. Celje, Slovenija januar 2021