POLITIČNO
NEODVISNI
klic TRieim
LONDON, 14. APRILA 1971.
LETO XXIV. ŠTEV. 382.
JUGOSLOVANSKA DILEMA
DOZDEVA SE, da je Jugoslavija ena od tistih dežel, kjer bi se ekumensko gibanje, o čemer je v prejšnji številki poročal naš posebni dopisnik (KT 381), moglo izredno razviti - tako v širino kot v globino. Pri tem mislimo bolj na število pravoslavnih in katoličanov kot pa na malo število protestantov in starokatoličanov, ki jih je gotovo treba upoštevati in z njimi sodelovati na vsej črti, a ki zaradi svojega številčnega položaja ne morejo recimo toliko vplivati na gibanje za krščansko edinost kot bi bila v stanju to storiti ostala krščanska brata.
Priznati je treba, da krščanski tisk v Jugoslaviji vedno več poroča o ekumenskih prizadevanjih, da se stiki počasi večajo, vendar pa se nam zdi, da je razvoj vse prepočasen. Ne dvomimo, da sta delen vzrok temu tako tradicionalna vasezaverovanost pravoslavnih, ki sama po sebi sicer ni slaba, in pomanjkanje občutka za čas, ki je v vsakem verstvu nujno zaviralen element. To tudi pojasni izjava predstavnika westminsterskega ekumenskega odbora, da je pravoslavni korak v ekumenski smeri počasen in da bi bilo zelo narobe, če bi katoličani preko mere silili v hiter razvoj. "Hiti počasi" je, zgleda, bolj primerno vodilo.
*
V jugoslovanskem primeru igra pri vsem tem svojo posebno vlogo, - pa če to prizadeti priznajo ali ne, - političen ali bolje povedano, nacionalen moment, kar tudi pojasni, zakaj je na primer laže prišlo do tesnejših pravoslavnih stikov s slovensko katoliško Cerkvijo kot pa s hrvaško. Zgodovinskih krivic ni lahko pozabiti, zlasti še, ker jih vedno tudi ni lahko popraviti, in tu seveda ne mislimo samo na ustaške pokolje pravoslavnega življa. Po drugi strani se nam vzbuja občutek, da bo pospešena napovedana decentralizacija jugoslovanskega zveznega sistema, ko bodo Srbi iz svojega več ali manj priviligiranega polstoletnega položaja verjetno prešli v čisto nov in moderen odnos do ostalih partnerjev v jugoslovanski skupnosti, imela svoje zaviralne posledice tudi v ekumenskem pogledu. Ce je ta bojazen upravičena, potem tudi to potrjuje zdaj že vobče sprejeto razlago, da ni bil 'Hlioque ' tisti sporni kamen med Vzhodno in Zapadno Cerkvijo, ampak so bili politični momenti, ki so odločili veliki razkol. Pri tem je zato tem bolj pozdrava vredna izjava Patricka O'Donovana na zadnjič poročanem sestanku v Westminstru, da so sodobni zgodovinarji vedno bolj naklonjeni tezi, da je navsezadnje, kar zadeva doktrino, imel le Konstantinopel prav, pa čeprav se preprostemu verniku zdi popolnoma vseeno, če iz-
haja sv. Duh iz Očeta in Sina ali pa po Sinu, češ, če si je Velika Trojica sama o tem na jasnem, res ni prav nobene potrebe, da bi zemeljski črvi o tem vodili krvave vojne.
*
V kolikor je poročilo svetovnega tiska točno, da je Tito zaprosil papeža za pomoč katoliške Cerkve pri lajšanju nacionalnih nasprotstev v Jugoslaviji, je maršal s tem zašel na sila spolzko pot, saj je prav zaradi takih 'protiustavnih' posegov Cerkev v preteklosti bila preganjana od strani režima. Pa tudi sicer mora biti Cerkev sila previdna, da ne bo zahajala na nacionalno-politično področje. Gotovo je potrebno in seveda tudi zadeva samo poslanstvo Cerkve - pravoslavne kot katoliške - da pomirljivo deluje za strpne, spravljive, človeške, ali z eno besedo, za krščanske odnose med jugoslovanskimi narodi. To pa seveda ne pomeni, da se naj Cerkve zavzemajo za en ali drugi koncept političnega sistema, ki naj bi prevladal v bodoče. Državljani, verni ali neverni, se v takih rečeh odločajo iz drugih vidikov, ne recimo verskih ali cerkvenih, pa bi bilo zelo netaktno, za moderno Cerkev zgrešeno in dolgoročno sila nevarno, če bi Cerkve pričele ospo-ravati državljanom to zakonito in naravno pravico. Položaj za hierarhijo gotovo ni niti malo lahak, tem bolj, ker kaže, da se Srbija upira decentralizaciji, dočim se predvsem Hrvatska in Slovenija zanjo zavzemata z vso dušo. Tako obstoja velika nevarnost, da bosta na eno ali drugo stran avtomatično ali na silo potegnjeni tudi pravoslavna in katoliška Cerkev odnosno hierarhija. Položaj je seveda še bolj zamotan spričo obstoja makedonske Cerkve, ki je srbska pravoslavna ne priznava, a jo katoliška vsaj tolerira - če seveda pri vsem denemo ob stran še muslimane in neverne, kar ves problem še bolj komplicira. Zgleda, da bo treba velike dalekovidnosti in diplomacije na strani pravoslavnega in katoliškega cerkvenega vodstva, če naj bi ekumenski duh v bodoče ostal vsaj na zdaj doseženi stopnji.
*
Zato se nam prav iz teh razlogov zdi poteza westminsterskega nadškofa-kardinala Heenana in grškega nadškofa Atenagore tem bolj pomembna, da se je na več ali manj nevtralnem področju Britanije krenilo korak naprej, kajti vsa tragedija modernega ekumenizma je v tem, da je zbližanje najbolj počasno tam, kjer ni praktično nobenih velikih dogmatskih razlik (za papeški primat trdijo, da je prej psihološka kot praktična ovira, zlasti z rastočo vlogo
in pomenom koncilov in Škofovskih sinod v katoliški Cerkvi), a mnogo pospeSenejSa tam, kjer so razlike globlje, saj vendar zadevajo ne le doktrino v ožjem smislu ampak celo o-snovni nauk, ali je Jezus Sin božji.
Gotovo je needinost med kristjani nezaslišan Skandal, ki ga je treba spraviti s poti. Tudi ni nobenega dvoma, da cerkvena vodstva tu in tam Se vedno ne dojamejo, da posta jamo laiki nestrpni in da sodobna mladina enostavno noče imeti s takimi arhaičnimi in Cesto za lase privlečenimi spornimi vprašanji, nobenega opravka; da je čas, ko mora laično 'božje ljudstvo', če uporabimo koncilski izraz, odločno povedati vodstvom vseh krSčanskih Cerkva, da postaja v tem času vsako zaviranje na poti v edinost resnično greh zoper sv. Duha, kar utegne imeti katastrofalne posledice, ker postaja vedno bolj jasno, da bo človeški rod slejko-prej stal pred odločilno dilemo: verujem ali ne verujem.
ZLOČIN OSTANE ZLOČIN
Poskus političnega umora v Stokholmu je vreden vse obsodbe, pa naj si kdorkoli že prizadeva dokazati, da je dejanje opravičljivo, češ da gre za komuniste. Prvič, človeško življenje je od Boga dano, torej sveta zadeva in kot tako nedotakljivo. Drugič, v civilizirani družbi tak način političnega obračunavanja ali izsiljevanja odklanjamo, zato napravljajo pobudniki takih dejanj sebi več Škode kot koristi. Tretjič, to dejanje je bilo storjeno v času, ko so stvari v Jugoslaviji začele kreniti na boljše in v pravo smer, pa je prej verjetno, da jih takšne akcije zavro kot pa pospešijo. Tako ni niti ene pozitivne točke, ki bi to zločinsko početje opravičevala. Preostane edina razlaga, da gre za nore, osebne in Spekulantske interese, ki se upirajo človeški naravi in zdravi pameti.
Dejstvo, da je val takega obračunavanja sprožila pred dobrim letom v Nemčiji, Franciji in Španiji prav jugoslovanska tajna politična policija, ničesar ne spremeni na stvari. Tedaj smo tak način političnega boja obsodili in obenem svarili, da so to sila nevarne reči, ki se lahko nekega dne obrnejo proti njim samim. Zločin ostane zločin, ki nazadnje tepe samega početnika. V civilizirani družbi, med civiliziranimi ljudmi pa ni mesta zanj. In pri tem ni prav nobene razlike med ustaškimi teroristi in komunističnimi razbojniki.
UREDNIŠTVO.
PREJELI SMO IN ZAHVALIMO : 'Mladje' 9/10, 1970. Koroška kulturna revija. USA $2.60, Anglija 65p. - J.F.Sacer 'Provokationen in Politik und Wirtschaft'. Bazel 1970, 136 strani, cena 14 Svic. frankov. - 'Meddobje' SKA, XI/3, ce-na $2. - 'Review', No. 9. London 1970, 55 p.
Sovjeti in Kočevski Rog
Nedavno je na Švedskem izšla knjiga Olova Enqui-sta, ki bo med drugim prikazana tudi v filmu. Knjiga obdeluje za Slovence silno zanimiv in poučen dogodek, ko v vseh podrobnostih opisuje nasilno vrnitev nemških vojakov - Baltijcev v Sovjetsko zvezo.
V začetku maja 1945 je, torej ob istem času kot domobranci na Koroško, pribežalo na Švedsko 146 Baltijcev, ki so se bojevali kot nemška elitna trupa proti Sovjetom. Slučaj je bil toliko bolj podoben našemu slovenskemu, ker naj bi po jaltski pogodbi take vojake vrnili tja, od koder so prišli, odnosno v njihove matične države, v tem primeiin torej v sovjetske haitijske države. Na videz je bil ta primer jasen glede upravičenosti vrnitve, kar pri domobrancij še zdaleč ni bilo tako enostavno. Švedi, ki so med drugim med vojno dovolili Nemcem transport preko njihovega ozemlja in ki zato nikakor nimajo moralne legitimacije, razsojati, kdo je sodeloval z Nemci ali kdo ima danes v Vietnamu prav, so te ljudi 25. januarja 1946 s silo vrnili Sovjetom.
Najbolj poučno je zdaj primerjati usodo teh haitijskih nemških legionarjev s slovenskimi domobranci. Kot je predobro znano in česar sedanje in bodoče slovenske generacije nikdar ne bodo mogle pozabiti, je bilo deset tisoč domobrancev brez zaslišanja in še manj brez kake sodbe pobitih in pometanih v jame. Kaj se je zgodilo z Baltijci?
Po kratkem bivanju v taborišču je bilo 118 od teh ljudi spuščenih domov, 27 je bilo obsojenih na prisilno delo in eden je bil obsojen na smrt. Toda niti tega ni bilo moč ugotoviti, če je bila smrtna obsodba nad tem edinim izvršena, da tako obstoja celo možnost, da je odnesel glavo. Glede usode vsakega posameznika, haitijskega legionarja, so napravili točno preiskavo, tako da je izključena vsaka pomota.
če zdaj pomislimo, kako so se Sovjeti vedli v gornjem primeru, moramo na žalost priti do zaključka, da so se naši slovenski oblastniki leta 1945, na vrhu svoje moči, vedli bolj stalinsko kot Stalin, in da naročilo za pokolj domobrancev zato ni prišel iz Moskve, ampak je najbolj verjetno padla odločitev v Centralnem komiteju KPJ v Beogradu, kjer so po vsem videzu slovenski člani odigrali vlogo tožilcev in krvnikov namesto vlogo branilcev nad tako ogromnim številom lastnih rojakov.
Rojakom po svetu
Po desetih letih hotelirstva v Rimu sem se odločil, delno spreči iz hotelskega poklica. Moj namen je, v bodoče posvetiti svojo pozornost ustanovitvi slovenske realitetne pisarne v Trstu. S pomočjo nove dejavnosti bom skušal tudi posredovati pri reintegraciji slovenske emigracije v zamejstva tržaške, goriške in koroške pokrajine. To je tudi vzrok, da mislim prodati enega svojih hotelov v Rimu, dočim bom drugega še vodil. Moja Zelja je, da ostane hotel v slovenskih rokah, da slovensko podjetje in lastnina ne prideta v tuje roke. Zato najprej obveščam o tem rojake. Kdorkoli se zanima, naj piše na naslov : VINKO LEVSTIK, Via S.Croce in Gerusalemme 40, ROMA, Italy.
POGREB DOKTRINARSTVA?
Od naših sodelavcev
"Po Beogradu prosjačim pri obrtnikih za drobne storitve, na tristotih kilometrih dalmatinske obale imamo le pet avtomobilskih servisov, na§e obrtnike pa zaradi nemogočih plač, davkov in politike do zasebnega dela držimo zunaj- v celih proizvodnih panogah vodijo podjetja priučeni ljudje, ki nočejo dojeti in priznati, da bi jim bili nujno potrebni strokovnjaki," je tarnal podpredsednik zvezne skupščine, Hrvat Josip Djerdja na skupni seji zunanjepolitičnih odborov zbora narodov in druž benopolitičnega zbora dne 11. marca letos.
Ta navedba je primeren uvod v poročilo o govoru, ki ga je imel 22. marca v Mariboru predsednik slovenske vlade Stane Kavčič pred različnimi družbenimi predstavniki severovzhodnega dela Slovenije. Govor, ki ga posnemamo iz poročila Marjana Kosa v ljubljanskem DELU, zgovorno kaže, v kakšnem pravcu gre razvoj v Sloveniji, ki je zadnje čase - podob= no kot sosednja Hrvatska - poleg vseh ostalih problemov soočena še z vedno hujšim problemom odtoka delovne, in zdaj še vedno več kvalificirane sile, v tujino.
AMANDMAJA K USTAVI
XXIII. "Zagotovljena je svoboda samostojnega o-sebnega dela z delovnimi sredstvi, ki so last obča nov, če dejavnost.. .ustreza načinu, gmotni podlagi in možnostim osebnega dela. Delovni ljudje, ki opravljajo takšno dejavnost, imajo načeloma e-nak družbenogospodarski položaj in v bistvu enake
AMANDMAJA K USTAVI
XXIII. "Zagotovljena je svoboda samostojnega o-sebnega dela z delovnimi sredstvi, ki so last obča nov, če dejavnost.. .ustreza načinu, gmotni podlagi in možnostim osebnega dela. Delovni ljudje, ki opravljajo takšno dejavnost, imajo načeloma e-nak družbenogospodarski položaj in v bistvu enake pravice in obveznosti kot delovni ljudje v organizacijah združenega dela." Zakon ureja pogoje za opravljanje osebnega dela in lastninske pravice.
"Delovni ljudje, ki samostojno opravljajo osebno delo, lahko svoje delo in delovna sredstva združujejo v zadrugah in podobnih organizacijah", lahko pa jih tudi "združujejo v razne oblike kooperacije in druge načine poslovnega sodelovanja" z organizacijami združenega dela.
"V kmetijski proizvodnji, obrti in drugih storitvenih in podobnih gospodarskih dejavnostih, pa tudi v kulturnih, poklicnih in drugih podobnih dejavnostih" lahko občani v omejenem obsegu zaposlijo tudi druge osebe na temelju sporazuma.
"Občan, ki se ukvarja s samostojnim osebnim delom" lahko svoje delo in sredstva združuje z drugimi "v posebnih organizacijah združenega dela, ki jih določa zakon." Zagotovljena mu je lastninska pravica, pravica, da vodi poslovanje organizacije, in pravica do deleža pri ustvarjenem dohodku.
"Zakon lahko določi, da je največja površina obdelovalne zemlje na kmetiji.. . v hribovskih in gorskih krajih lahko večja od tiste, ki jo določa 21.člen ustave." /10 hektarov/
XXV. Družbeni načrt Jugoslavije določa skupno gospodarsko politiko in "podlago ukrepov gospodarske politike," ki jih sprejemajo zvezni organi.
OD UREDNIKA : še vedno si nismo opomogli od poštnega štrajka.Zastarela poročila še vedno prihajajo, enako časopisje. Vse to sovpada s spontano polemiko o ustavnih spremen bah v domovini. Spričo tega je sistematična ureditev lista nemogoča. 'Od meseca do meseca' še vedno ni na tekočem ker ga prehitevajo razna poročila, ki jib kaže takoj objaviti kakor hitro so pripravljena za tisk, a kronološki mesečni pre gled zadržati za pozneje. To se bo predvidoma še dogodilo v majski številki, nakar, upam, bomo na tekočem.
Iz istega razloga še vedno niso objavljeni razni poslani članki in pisma uredniku. Bati se je, da bodo nekateri prispevki tako zapozneli, da jih bo treba sploh odložiti, kar sila nerad storim.
Hvaležen bom, če bodo pisci, naročniki in bralci upoštevali in razumeli te težave.
K A V CI C V MARIBORU
'Uvodoma je Stane Kavčič dejal, da dajejo ustavni amandmaji večji poudarek samostojnosti in samobitnosti posameznih republik in nacij, zmanjševanju pristojnosti organov federacije in nekaterim drugim zadevam. Z ustavnimi spremembami odpiramo pota, da se decentralizirani samoupravljalski sistem začne v vseh oblikah in na vseh ravneh povezovati. Bolj kot v dosedanjih ustavah je sedaj poudarek na suverenosti republik, ki sloni na samoupravljanju delovnih ljudi in suverenosti nacije.
Govoreč o 23. ustavnem amandmaju je Kavčič dejal, da se z njim dokončno poslavljamo od nekega ideološkega strahu, ki je bil doslej prisoten glede zasebnega dela z zasebnimi sredstvi. Doslej smo lahko večkrat zasledili razmišljanja o tem, kako bi zasebno delo z zasebnimi sredstvi omejevali, da se ne bi razraslo v kapitalizem. Sedaj pa je prevladalo mnenje, da je treba dati zasebnemu delu okvir, v katerem se lahko giblje. Interes je tak, da bi se v tem okviru gibalo čim bolj produktivno in racionalno. Pri tem je treba seveda poudariti, da ne odpiramo vrata bogatenju in kapitalizmu, ker bo treba z davčno politiko in dodatnimi predpisi to onemogočiti.
Govoreč o kompenzacijah je dejal Kavčič, da bo manj kompenzacij in razprav okoli njih, če bomo vodili odprto in ekonomski logiki ustrezno politiko. 25.ustavni amandma je Kavčič označil kot pogreb dosedanjega načrtovanja. Poudaril je, da je potreben dogovor narodov Jugoslavije o skupnih razvojnih interesih. Po Kavčičevih besedah se v ustavnih amandmajih odpirajo možnosti za samostojno davčno politiko v vseh republikah, razen pri prometnem davku, ki je instrument skupnega tržišča. Po mnenju Staneta Kavčiča enotnih pogojev gospodarjenja ni.'
Udeleženci posveta so se zanimali, kako bi lahko v bodoče preprečevali negospodarske naložbe in odpravili večtirnost pri graditvi investicijskih objektov.
Naä gospodarski sodelavec takole komentira Kavčičev mariborski govor:
'Kavčičev govor v Mariboru ponovno podčrtuje nekatere njegove znane misli, toda okvir je postal trdnejši. Izzveni namreč, kot da je pričakovati, da bodo posamezne republike in seveda Slovenija lahko v veliki meri vodile svojo gospodarsko politiko.
To je posebno važno v sedanjem trenutku, ko je videti, da v nekaterih republikah Se vedno igrajo važno vlogo ljudje z okostenelimi pogledi. Slovensko komunistično vodstvo se je fraz očitno naveličalo in želi nastopati na način, ki bo vodil k največjemu napredku. Zeli pospeševati zasebno podjetnost, ustavlja se neprestanim intervencijam, ki gospodarsko zgradbo zdaj podpirajo s te, zdaj z druge strani.
Seveda je nekoliko čudno, da bodo v Jugoslaviji ime li različne davčne sisteme po republikah, medtem ko se Evropska gospodarska skupnost trudi za harmonizacijo davkov. Toda tudi Švicarski kantoni imajo različne davke. Verjetno bo potrebno Se nekaj časa, da v Jugoslaviji najdemo pravo mero za vse.	L. S.
STRELI V ŠTOKHOLMU
Od političnega sodelavca
Ali so ustaSki streli v Stokholmu v kakSni zvezi s sta linisti v Jugoslaviji, ki jih je nekoč predstavljal Aleksander Rankovič? To se zdi kardinalno vprašanje, na katerega seveda ni lahko pritrdilno odgovoriti brez konkretnih dokazov, čeprav se tak odgovor po Jelič-sovjetskem "paktu“ o sodelovanju za zrušitev Jugoslavije in/ali Titovega režima ne zdi nekaj nemogočega ali nezaslišanega.
Dva mlajSa Hrvata, zaposlena na Švedskem manj kot dve leti, Miro Barešič, star 21 let, in And jelko Brajkovič, star 23 let, sta 7. aprila zjutraj vstopila v poslopje jugoslovanske ambasade pod pretvezo, da hočeta potne liste. V teku svoje akcije sta ranila tajnico ambasade Slovenko Miro Stempiharjevo ( 58 let), nato pa izstrelila vrsto strelov na 55-letnega veleposlanika Vladimirja Roloviča in ga zelo nevarno ranila (ranjen v možgane se v času tega poročila Se bori s smrtjo). Švedski policiji, ki je medtem vstopila v zgradbo, je uspelo pregovoriti oba napadlca, da sta najprej odvrgla orožje, nato se pa predala ob vzklikanju in petju nacionalističnih pesmi in gesel kot "Živela svobodna Hrvatska”, ”Mi nismo sami, ustaši so z nami " in slično.
To je že drugi napad v teku dveh mesecev. Dva ustaša sta 10/11. febraurja za 24 ur zasedla urad jugoslovanskega konzulata v Goeteborgu in grozila z umorom treh talcev, ako oblasti v Jugoslaviji ne osvobodijo in ne prepe Ijejo v Španijo treh obsojenih Hrvatov iz znanega Hrkače-vega procesa. Veleposlanik Rolovič je tedaj izjavil, da je beograjska vlada odbila zahtevo. Omenjena dva Hrvata sta se pozneje predala švedski policiji, a so bili od Švedske ga sodišča obsojeni na tri leta in pol ječe.
Značilno je, da je švedska policija pred tem dogod-
kom ponudila jugoslovanskim oblastem policijsko zaščito, a so jo na veleposlaništvu odbili, češ da naj policija aretira odn. onemogoči delovanje nasprotnikov jugoslovanskega režima. To dokazuje, kako zastarelo pojmujejo jugoslovanski diplomatski predstavniki delovanje policije in sodstva v demokratični družbi, saj je nemogoče potegniti črto med nasprotniki in nasprotniki in jih ni mogoče postaviti za rešetke samo zato, ker po demokratičnem pojmovanju političnega dela nasprotujejo enopartijskemu jugoslovanskemu režimu, ki nima ravno rok neomadeže-vanih z nedolžno krvjo.
*
Toda kot morda značilno koincidenco kaže ob tej priliki omeniti, kaj se je nekako istočasno zgodilo v Jugoslaviji. Dan pred Stokholmskim napadom, 6. aprila, se je sestal Centralni komite Zveze komunistov Hrvatske na svojo 19.sejo. Tu so komentirali sejo Izvršnega biroja Predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije od 23. marca (v katerem zastopata Hrvate Bakarič in Tripalo).Na tisti seji izvršnega biroja so se nekateri člani spravili na Tri-pala in dolžili hrvatsko partijsko vodstvo zvez z ustaši.Na to so zdaj odgovorili Hrvati na svoji seji centralnega komiteja, ko se je zvrstilo nič manj kot 56 govornikov. Vsi so obsojali take obtožbe izražene na seji izvršnega biroja in zanje obtožili tiste 'stalinistične sile v državi, ki se upirajo samoupravljanju’. Da je to letelo v glavni meri na Srbe, ni treba biti mnogo bister, da pogodiš. 'Pri teh je treba iskati povezavo z ustaši, ne pa v vodstvu ZKH, ki je vedno obsojalo ustaško politiko, a tudi vedno obsojalo vsak poskus stalinističnih centralistov, da ohranijo svoje interese nedotaknjene na račun Hrvatske... ’.
Ob tem gre omeniti tudi, da so srbski komunisti napadli Miko Tripala, ki ga je vzela v zaščito predsednica ZKHrvatske Savka Dapčeviča in zavrnila kritike iz Beograda. Slo je namreč za izjavo Mika Tripala na seji CK ZKH ob razpravi k ustavnim amandmajem, češ "da ne bi bilo smiselno iskati alibi v zapisnikih koordinacijske komisije, da bi odstopili od bistvenih rešitev". Kajti u-stavo je moč spremeniti samo s soglasjem vseh republik in pokrajin oziroma njihovih skupščin. "Pri tem se moramo spomniti rezultata 5:1, ki so ga čestokrat uporabljali kot dokaz pri načinu preglasovanja. Ni treba skrivati, da imajo korist od morebitnega preglasovanja lahko le tiste sile v Jugoslaviji, za katerimi stoje centri finančne moči ali ki imajo največje število načelniških, referentskih in podobnih mest v zvezni administraciji, ki objektivno na take odločitve lahko najbolj vplivajo."
Na te besede so ostro reagirali srbski komunisti na konferenci ZK Srbije, češ da ni nihče pooblastil tov.Tripala, da govori in presoja o življenjskih interesih delavskega razreda, naroda in narodnosti SR Srbije... če se legitimna in legalna razprava v ustavni komisiji Srbije in razgovor o stališčih funkcionarjev, ki so delegirani vanjo, proglaša kot alibi, potem je to centralistični odnos brez zadostnega spoštovanja do nacionalne suverenosti. Danilo-vič je k temu še dodal, da lahko samo Zveza komunistov Srbije presoja, kako komunisti, nosilci javnih pooblastil, v socialistični republiki Srbiji opravljajo svoje funkcije.
Danilovič ima prav, brez dvoma, le pozabil je dodati, da ne takrat, kadar politika zadeva tudi druge!
CIRIL A. ŽEBOT :
SLOVENIJA DANES: ZNAKI RAZVOJA
ZVEZA SUVERENIH REPUBLIK?
Ljubljansko DELO je 4. marca v posebni prilogi objavilo osnutke enaindvajsetih spreminjevalnih predlogov k zvezni ustavi z dolgo uvodno razlago Edvarda Kardelja, ki je vodil delo takoimenovane "Koordinacijske komisije skupne komisije vseh zborov zvezne skupščine”, ki je spre-minjevalne predloge dva meseca pripravljala na Brionih. Prirejeno besedilo predlogov je odtlej predmet raznih skupščinskih in javnih razpravljanj, ki naj bi trajala nekako tja do srede poletja, ko naj bi zvezna skupščina izglasovala dokončno vsebino ustavnih sprememb.
Po prvotni napovedi naj bi osnovne ustavne spremem be bile izglasovane že koncem marca, ko je Titu potekel rok zveznega predsednika. Ker pa to ni bilo mogoče, so Titu podaljšali predsedniški rok do avgusta, obenem so pa pripravili tudi osnutek posebnega spreminjevalnega predloga k ustavi (XXXVI. amandma), v smislu katerega "sme" zvezna skupščina ponovno izvoliti Josipa Broza Tita za osebnega predsednika zveze vkljub temu, da XXXV. amandma predvideva kolegialno zvezno predsedstvo, sestavljeno iz po dveh (treh?) članov iz vsake republike, ki jih za pet let izvoli skupščina zadevne republike, člani zveznega predsedstva nato izvolijo predsednika in podpredsednika predsedstva tako, da sta vsako leto na teh položajih po dva člana predsedstva iz različnih izmenja-jočih se republik. Toda dokler bo Tito ostal osebni predsednik zveze, bo on istočasno tudi predsednik zveznega predsedstva - formalno torej nekak "dvojni” zvezni poglavar.
če bi značaj novo nastajajoče zveze presojali po sestavi, konstituiranju in pristojnosti novega zveznega predsedstva (po Titovem odhodu), bi to nedvomno bila zveza suverenih republik. V svojem uvodnem razlaganju . spreminjevalnih predlogov je Edvard Kardelj celo izrecno poudaril "pravico vsakega naroda do samoodločbe, ki vključuje tudi pravico do odcepitve, s čemer se načelno opredeljujejo prostovoljnost združitve, državni položaj in suverenost narodov in njihovih republik..." Izmed nevedenih devetih vodil novih ustavnih sprememb je Kardelj načelo neomejene izvirne suverenosti narodnih republik postavil na prvo mesto.To stališče je 10. marca potrdila skupna komisija vseh zborov slovenske skupščine.
ZAČETEK NOVEGA ALI NADALJEVANJE STAREGA?
Komaj so bili objavljeni osnutki avgustovskih ustavnih sprememb, so se že čuli številni dvomi in ugovori. Pazljivo čitanje besedila osnutkov kaže, da se v njih skriva mnogo nejasnih in razteznih formulacij, ki bi mogle služiti za pridržanje večjega dela dosedanjih centralističnih pristojnosti federacije. Celo možnost nadaljevanja dosedanjega gospodarsko-izenačevalnega finančnega
poseganja zveznih organov - čigar zloraba je bil najmočnejši povod za nenadno preurejanje zveznih odnosov - je ohranjena pod pretvezo nejasnih in razteznih "kompenzacij". Izzveni tudi, kot da bo Beograd tudi v bodoče nadziral politično policijo in vse vojaške zadeve, vključivši monopol srbskega poveljevanja.
O vseh teh in drugih pomanjkljivih, ohlapnih, razteznih in spornih formulacijah v spreminjevalnih ustavnih osnutkih bo nedvomno mnogo slišati v prihodnjih mesecih. Svoje poglede na celotno vprašanje zveznega preurejanja sem izrazil v marčni številki Klica Triglava v sestavku "Tretje presenečenje?”.
Potrebno pa je omeniti, da je obenem z objavo spreminjevalnih ustavnih predlogov (enaindvajsetih) bilo poudarjeno, da bodo avgustovske spremembe le začetek spreminjanj celotnega ustavnega sistema, ki bo trajal dve leti. Tako n.pr.objavljeni spreminjevalni osnutki puščajo odprto celo ključno vprašanje, ali in v koliko se bo zožila sestava zvezne skupščine, ali bo Zbor narodov, podobno kot novo zvezno predsedstvo, dal zvezni zakonodaji izrazito in neposredno medrepubliški značaj. Vprašanje : zakaj dvojno zavlačevanje?
Ko so na Brionih še prirejali sedaj objavljene osnutke novih ustavnih sprememb, je prva letošnja številka TEORIJE IN PRAKSE v Ljubljani konec januarja objavila o pričakovanih spremembah uvodnik z značilnim naslovom "Pred odločitvijo", ki ga je napisal oz.podpisal Vladimir Krivic, vodilni član slovenske partije in predsednik slovenskega ustavnega sodišča. Ker se zdi, da ta uvodnik izraža prevladujoče stališče vladnih krogov slovenske republike, bo prav, da v ta pregled vključimo njegove poglavitne odstavke:
"PRED ODLOČITVIJO
"Narodi Jugoslavije so pred novo zgodovinsko odločitvijo. Podobno kot v letih 1941-1943, ko so enakopravni in suvereni narodi v času vojne in revolucije polagali temelje novi državi.
"Govorimo o renesansi načel AVNOJ, o novem AVNOJ, o dogovoru o novi razdelitvi pristojnosti med federacijo, republiko in pokrajino...
"Na dosedanji poti je skupnost narodov Jugoslavije doživela več pomembnih mejnikov. Najpomembnejši so vsekakor: 1948, 1950, 1966... To je bila trnova pot odpora ...
"Demokratičen model socializma je edina pot za ohranitev in uveljavitev malih narodov, ki pa morajo seveda vsakteri ustvarjalno poiskati različice tega modela, ki najbolj ustrezajo njegovih gospodarskim, kulturnim, socialnim in drugim razmeram..."
"Lenin je tudi poudarjal - in to je potrdilo tudi življenje pri nas - da nacionalnega vpraäanja ne gre postavljati abstraktno ter da je treba predvsem razlikovati nacionalizem velikega in malega naroda. Dodati je treba, da je treba razlikovati tudi narode, ki so imeli določene objektivne možnosti za hegemonijo ali izkoriščanje, od tistih narodov, ki so se vedno borili za svojo narodno svobodo in pravice. Pri nas, žal, v preteklih dveh desetletjih ni bilo malo takih, ki so videli nevarnost predvsem v nacionalizmu in etatizmu malih narodov ali pa so izenačevali nacionalizem velikega in malega naroda ter zvezni in republiški etatizem. Taka staliSča so se pokazala za močno napačna in so ustvarjala neugodne mednacionalne odnose ter Škodila razvoju samoupravljanja na vseh ravneh.
"Prav tako so doživele polom teorije, da narodi že Lo d mir a jo' in da je zlasti v socialističnih deželah že premagana in presežena narodna zavest. Praksa je take teorije demantirala celo v razviti Evropi, v kapitalističnih in socialističnih deželah. 3e dlje od odmiranja pa so mnogi narodi v manj razvitih predelih sveta, kjer smo priče Sele začetku burnega procesa oblikovanja in uveljavljanja novih in novih narodov. Število malih narodov je zelo veliko in se Se veča. (Od 900 registriranih narodov jih je več kot 700 manjših od slovenskega naroda.)
"Neživljenjske, utopistične teorije in prakse pri izvajanju narodnega vprašanja, ki je pogosto sledilo idejno -političnim pogledom o odmiranju narodov, so povzročile v naSi federativni skupnosti nemalo težav ter nas pripeljale do danaSnje krize oziroma prelomnice, ki se kaže v problemu t. i. mednacionalnih donosov predvsem na gospodarskem področju.
"Gospodarska in družbena reforma, ki smo jo začeli v skladu z intencijami nove ustave iz 1963, je doživela neuspeh v nekaterih strateSko najbolj pomembnih pogledih. Pokazalo se je, da gospodarske stabilizacije v mnogonacio nalni'državi ni mogoče doseči brez doslednega obračuna -teoretičnega, idejnopolitičnega in praktičnega - z unita= rizmom in zveznim etatizmom. Tu se je odkril eden poglavitnih vzrokov sedanje politične in gospodarske krize. Pokazalo se je kot docela napačno stališče, da bi bilo mogoče razvijati samoupravljanje v delovni organizaciji in občini ob negiranju ali podcenjevanju vloge narodov in republik ter pokrajin. Praksa dveh desetletij je pokazala, da taka orientacija, ne glede na to, ali izvira iz teoretično naivno utopističnih, kozmopolitskih ali pa birokratsko-cen tralističnih oziroma tehnokratsko ekonomističnih gledanj, ni pripeljala do hitrejše rasti samoupravljanja, ampak v zadnjih letih predvsem do rastoče koncentracije finančnega kapitala, ekonomske in politične moči v federaciji, ki se je deformirala v organ z močnimi hege-monističnimi in monopolističnimi, protidemokratskimi tendencami. Toda ne le to: na tej osnovi poudarjena in v ustavi normirana 'enotnost družbenopolitičnega in gospodarskega sistema' je v praksi uveljavljala federacijo čedalje bolj kot 'državo v državi', tako da skoraj ni bilo objektivnih možnosti, da bi se v najbistvenejših gospodarskih in drugih vprašanjih javno dajali računi pristojnim organom in javnosti. Taka politika je začela povzročati marsikje boleče socialne in nacionalne neenakopravno-
sti, zlasti v gospodarstvu in socialni politiki (politika cen, devizni in kreditni režim, investicijska politika, zaposlovanje, Šolstvo, pokojnine, otroško varstvo, nataliteta itd.).
"1. konferenca ZK Jugoslavije je napravila odločne sklepe in ustvarila ozračje, ki omogoča najti sredstva in pota za korenito rešitev krize.
"Sprejeto je bilo stališče, ki predvideva, da bo republika v prihodnje nosilec poglavitne odgovornosti za razvoj samoupravnega sistema od delovnih organizacij do federacije.
"Republike dobivajo zgodovinsko priložnost, da obogatijo jugoslovansko socialistično prakso z ustvarjalnimi pobudami na vseh področjih; tako dobivajo možnost, da začno končno urejati svoje probleme samostojno - ne po nekakem jugoslovanskem poprečju, ampak ustrezno svojim razmeram in potrebam, ob enakopravnem sodelovanju, dogovarjanju ter medsebojni pomoči z drugimi republikami.
"Prodrlo je spoznanje, da mora suverenost naroda oziroma republike temeljiti na njeni nedotakljivi pravici, da samostojno odloča o razvoju svojega narodnega gospodarstva ter o razdelitvi presežka dela, ki ga ustvarja na svojem ozemlju.
"Smo pred velikimi odločitvami:
"Kaj naj republike prepuste od svoje suverenosti skupnim organom - federaciji - in kaj naj zadrže v svoji pristojnosti?
"Kako ustvariti med narodi in narodnostmi Jugoslavije nove odnose, ki naj zavarujejo enakopravnost na vseh področjih?
"Kako npr. zagotoviti jezikovno enakopravnost v vojski in predstavništvih v tujini?
"Kako v vse te odnose vgraditi element sodelovanja in solidarnosti, ki naj bi spodbujal k iskanju učinkovitih poti celovitega in hitrejšega razvoja socialističnih odnosov in vsestranskega napredka ?
"Za našo republiko pa se zastavlja vprašanje, kako ustvariti take pogoje na področju zunanje politike, da bo ustrezala našim življenjskim potrebam, ko ena tretjina Slovencev živi zunaj svoje države v treh sosednjih državah in drugod po svetu.
"Dalje : kako pri razmejitvi gospodarskih pristojnosti med federacijo in republiko upoštevati geopolitični po-ložaj Slovenije, odprto mejo ter jugoslovanski enotni trg?
"Mislim, da načelni in praktični razlogi zdaj govore za reformo zvezne skupščine ter za to, da se opusti njen sedanji neučinkovit in zapleteni ustroj. Kako naj sicer predsedstvo federacije, zvezni izvršni svet in zvezna skupščina učinkovito rešujejo skupne probleme republik?
"Zvezno skupščino naj v prihodnje predstavlja en sam dom: zbor narodov. Tega naj sestavljajo številnejše delegacije , ki bi bile izbrane na tak način, da bi bilo zagotovljeno - ob primerni spremembi volilnegq zakona -ustrezno predstavništvo vseh področij samoupravljanja iz republik oziroma pokrajin. ( če bi se odločili za dva zbora, za zbor narodov in za zbor samoupravljalcev, ali ne bi to pomenilo da zbor narodov ni delegacija samoupravljalcev, ampak občanov - nesamoupravljalcev ali koga? ) V skladu z novimi pojmovanji vloge federacije in zahtevo po večji
DVOJNA PRIMERJAVA
učinkovitosti in odgovornosti je samo enotna delegacija republike oziroma pokrajine, kjer bi lahko n.pr.ena polovica bila kandidirana oziroma izvoljena po teritorialnem, druga polovica pa po proizvodnem načelu. Tako oblikovana skupSčina bi omogočila tudi predsedstvu federacije in zveznemu izvršnemu svetu učinkovitejše delo in sot delovanje.
"Pri uveljavitvi sklepov I. konference ZK Jugoslavije poskušajmo biti dosledni, načelni, kajti novi sistem ne bo mogel dati rezultatov, če bi privolili v kompromise, ki niso v skladu s celotno zasnovo novega AVNOJ; ta pa temelji na vsestranski enakopravnosti in suverenosti narodov oziroma republik.
" Kolikor dosledneje in hitreje nam bo uspelo realizirati nova spoznanja, toliko trdnejša in uglednejša bo nova skupnost jugoslovanskih narodov navznotraj in navzven. Hibridne rešitve bi nas nujno pripeljale v novo krizo.
"Zelo pomembno je zategadelj, da se n. pr. vsi zvez ni organi oblikujejo dosledno po paritetnem načelu ter da se na vodstvenih položajih menjajo po določenem redu predstavniki posameznih republik.
" Zvezna in republiška ustava ter zvezni in republiški zakon morajo v praksi in v ustavi dobiti enakopraven položaj.
" Hierarhični odnosi, kolikor Se obstajajo med zveznimi in republiškimi vodilnimi organi, se morajo odpraviti.
"Zvezna ustava naj bi v prihodnje obsegala le temeljna načela naSega družbenega sistema ter določbe o pristojnostih organov federacije. Vse drugo bi bilo nujno prenesti v republiške ustave, t. j. : določbe o pravicah in svoboščinah državljanov, o samoupravljanju v delovnih organizacijah in občinah ter o pristojnostih in organih republike.
" Republiške ustave bi se morale izogibati deklarativnim določbam, določiti pa poglavitne temelje za urejanje samoupravnih odnosov v statutih delovnih organizacij ter občinskih statutih in republiških zakonih.
" Občinski statuti in statuti delovnih organizacij naj postanejo bolj pomemben del naSega ustavnega reda.
" Nova, tretja ustava nove Jugoslavije, se bo pripravljala predvidoma dve leti.
" Uzakoniti mora novi AVNOJ, temelj enakopravnosti narodov Jugoslavije v graditvi samoupravnega družbenega reda.
" Tako pomemben družbeni dogovor bi bilo treba, v skladu z načelom enakopravnosti narodov in republik, izglasovati v vsaki republiki posebej.
"V Ljubljani, konec decembra 1970."
/TEORIJA IN PRAKSA, letnik 8, št.l.
Ljubljana 1971/
* *
V gornjem besedilu Krivčevega uvodnika sem podčrtal tiste zahteve in pričakovanja, ki jih doslej objavljeni osnutki ustavnih sprememb ne upoštevajo ali jih celo zanikajo.
Novi evropski atomski sinhrotron bodo dokončno gradili pri Ženevi v Švici.Tako je slovenski Doberdob v ItaRji 'rešen'.
Prepuščam čitateljem, da sami presodijo zgodovinsko - primerjalni pomen zgoraj izraženih sedanjih staliSč slovenske partije, n. pr. z zvezi z isjavo 'Za zavarovanje slovenske suverenosti'.
Avgusta pa bomo stališča v Krivčevem uvodniku primerjali s takrat že sprejetimi ustavnimi spremembami.
Po zgodovinskem naključju bomo takrat v Washingto-nu slavili blagoslovitev slovenske kapele v ameriškem narodnem svetišču v spomin na dvanjststo let krščanske vere in omike slovenskega naroda. Bilo bi več kot simbolično, ko bi ob tej zgodovinski sovpadnosti suverena Slovenija pognala novo življenje iz svojih lastnih dvanajststoletnih korenin.
*
/Dodatek: EKONOMSKA POLITIKA za 20-26.marec objavlja, da je medtem takoimenovana "uredniška komisija" spremenila in dopolnila celo vrsto točk v spreminjevalnih ustavnih predlogih. Med važnejšimi spremembami so te-le: zvezni organi ne bodo urejevali osnovnih družbeno-gospodarskih in samoupravnih odnosov ; zvezna Narodna banka ne bo predstavljala Narodnih bank republik; članstvo podjetij v zvezni gospodarski zbornici ne bo več obvezno.
EP zaključuje : "... to ne pomeni, da so vsi drugi (naknadni) predlogi dokončno zavrženi. Ker posamezne republike vztrajajo na svojih predlogih ... bo rešitve treba najti, t.j.bo Ustavna komisija morala predložiti nadaljnje spremembe in dopolnitve." Slovenska ustavna komisija posebej vztraja na zahtevi, da se skrbno določi postopek za usklajevanje republiških stališč v tistih zveznih pristojnostih, kjer bo po ustavi potrebno soglasje republik. Hrvati pa vztrajajo zlasti na zahtevi, da mora bodoče spreminjanje nove ustave imeti soglasje vseh republik,.
Isti vir tudi močno poudarja, da je na konferenci 'Zveze mladine Jugoslavije' njen odhajajoči predsednik, Slovenec Janez Kocjančič v poslovilnem govoru izjavil, da "federacija črpa svojo suverenost iz izvirne suverenosti in državnosti republik... zveza je to, kar na njo prenese osem ( republik in dve 'pokrajini', ki sta novi de facto republiki)"./
ZAKLJUČEK PISEM UREDNIKU s strani 15.
ki so neskropulozni in imajo samo eno alternativo:splošno nacionalizacijo v gospodarstvu. To pa se je pokazalo tudi v drugih socialističnih deželah. V političnem pogledu sede komunisti na obeh stolih, na parlamentarnem in revolucionarnem. Medtem ko demagoško zahtevajo 'globalno' reformo italijanske družbe, trdijo, da sprejemajo parlamentarizem. Tako imamo vsaj nekaj homogenega okoli vlade levega centra, na drugi strani pa KP in celo vrsto skupin, ki kljub gostobesednosti ne nudijo nobenega konstruktivnega programa, ki bi bil celovit in bi zajemal vsa področja. Tako se mi zdi, da ne gre za 'poseben dar' za uspešno demokratično vladavino, ampak za enostavno politiko edino možnega v obstoječem položaju.	TRŽAČAN
SREDNJEŠOLSKI PROCES
Od našega dopisnika
Za 26. marec je bila napovedana sodna razprava na celovškem okrajnem sodiSCu proti predsedniku Slovenske mladine, srednješolcu Borutu Marjanu Sturmu. Fant izhaja iz zavedne slovenske družine, ki je mnogo trpela pod nacisti. Tožili so ga predvsem, da je "zlobno poškodoval javno lastnino", mislec pri tem na akcijo okoli krajevnih napisov v oktobru in decembru lanskega leta in letos v februarju. Prvič so bili nemškim krajevnim napisom le dodani slovenski, v upanju, da bodo avstrijske oblasti storile svojo dolžnost in izpolnile državno pogodbo ter namestile dvojezične napise. Toda ker tega oblasti niso storile, so bili v decembru prebarvani tudi nemški napisi, - češ, če ne sme biti slovehskih napispv; potem naj ttjdi ne bo nemških. Ta akcija je "uresničila enakopravnost slovenskega in nemškega jezika", je ugotovilo januarsko KLADIVO. Tretjič so se pojavili slovenski krajevni napisi v Ve-kovcu(Voelmarkt), in napis na spomeniku vojnim žrtvam ( "Voelmarkt Nazi-Nest) kot odgovor na nezaslišan predlog v velikovškem občinskem svetu, naj se postavi spomenik na smrt obsojenemu vojnemu zločincu in slovenskemu raz narodovalcu iz nacističnih časov Maier-Kaibitschu.
Toda napovedanega procesa ni bilo - prestavili so ga na nedoločen čas, odn. z drugimi besedami: zaenkrat bodo nanj pozabili...
Gotovo so avstrijske oblasti uvidele, da bi proces samo poslabšal ne samo že tako napeto razpoloženje na Koroškem, ampak bi tudi poslabšal odnošaje z Ljubljano. Dobri odnosi s slovensko vlado postajajo namreč vedno bolj važni, kolikor bolj se Jugoslavija decentralizira in njene republike postajajo suverene, že zadnje čase je morala avstrijska vlada računati z dvojno jugoslovansko politiko -beograjsko, ki je popustljiva, formalistična in kaj malo razumevajoča za slovenske koristi, ter ljubljansko, ki je zlasti zadnje čase postala aktivna in zaradi odločnega stališča in političnega pritiska slovenske visokošolske mla dine dobila povsem nov značaj, Tudi zdaj, ko so v Ljubljani zvedeli za napovedani proces proti Sturmu, je prišlo do demonstracij pred avstrijskim generalnim konzulatom, nakar je generalni konzul dr.Riesenfeld sprejel visokošolsko delegacijo ter obljubil takoj sporočiti njihove zahteve na Dunaj.
DUNAJSKI ‘KLADIVARJI’
Od posebnega dopisnika
Lanskoletni pojav 'KLADIVA', o katerem je KT poročal podrobneje v decemberski številki, je gotovo iznena dil slovensko in avstrijsko koroško javnost, ker je udarno besedo spremljalo tudi udarno dejanje - dopolnitev nemških krajevnih napisov s slovenskimi.
KLICov komentar, da gre za koroškim pojmom nezaslišano dejanje, ker namreč prihaja iz samih koroških
vrst, je seveda točen. Dvignil je narodno zavest zapostavljene in od Avstrijcev na smrt obsojene slovenske manjšine.
In če bi šlo samo za to, gotovo ne bi bilo zavednega Slovenca, ki se nad KLADIVOM ne bi radoval.
Toda KLADIVO je v isti sapi tudi obsodilo in napadlo uradno politiko obeh slovenskih političnih organizacij, torej Narodnega sveta koroških Slovencev in Zvezo slovenskih organizacij, grobo povzeto namreč njihovo kompromi-sarstvo, čakanje, pobiranje drobtin z bogatinove mize, sestajanje z oblastjo, kar vse da služi samo avstrijskim šovinistom, ki se vse od podpisa državne pogodbe norčujejo iz Slovencev, z lepimi besedami pa slepijo Beograd, ki si iz lastnih interesov želi dobre odnose z Avstrijo za vsako ceno.
V	tej luči je tudi treba razumeti takojšen, sicer od dopisnika podpisan napad ljubljanskega DELA na napisno akcijo slovenskih mladincev, očividno napad, inspiriran od uradne politike ali pa vsaj na liniji jugoslovanske politike. Toda kot je KT lani decembra poročal, se je vest Ljubljane hitro prebudila, ko je prišlo do nastopa " mednarodnega odbora" ljubljanske univerzitetne mladine, ki je presenetljivo hitro našla podporo v slovenski vladi.
V tem pogledu je bila torej akcija Kladivarjev izredno uspešna in težko si je zdaj zamišljati, da bi se mogla Ljubljana umakniti, ne da bi s tem izzvala spontani izliv jeze visokošolske mladine.
Vendar pa s tem vsa reč še zdaleč ni zaključena. KLADIVO izdaja Slovenska kulturno-politična organizacija na Dunaju, pod odgovornim uredništvom Mirka Messnerja in navedenim naslovom študentovskega doma na Skoda-gasse 20. Ljubljansko DELO je Kladivarje nedavno označilo za "levičarsko usmerjene slovenske študente", v čemer se najbrž ni mnogo zmotilo, saj pisci tega niti ne skrivajo.
V	marčni 'posebni številki’ ob napovedanem Sturmovem procesu so pisali, da gre za "razredno justico" in da je proces v interesu vladajočega razreda oblastnikov, kapitala in njihovih pomagačev. Se prej pa so opisali gospodarske težave v Pliberku in Labotu ter jih komentirali na svojski način.
Toda spričo napada na Zvezo slovenskih organizacij, nad čemer se je npr. zgražal deželni poslanec Hanzi Ogris, je jasno, da ne gre tu za levičarje titovske branže, pa čeprav je KLADIVO tiskala titovska tiskarna Drava v Borovljah. Ta tiskarna pa je zdaj s tiskanjem prenehala, očividno na gotov pritisk - nikakor ne iz Ljubljane. KLEINE ZEITUNG namiguje, da se bo KLADIVO v bodoče naj-brže tiskalo na Dunaju v tiskarni Komunistične partije Avstrije. Sodeč po tisku posebne marčne številke tedaj to še ni držalo, ker je bila številka tiskana na ofset "v lastni režiji” - recimo nekako tako kot je menda tiskan KLIC TRIGLAVA, če je kaka primerjava sploh možna.
Drugi trdijo, da gre za levičarsko akcijo maocen tungovske zvrsti, češ da citira list očeta kitajskega komunizma. Kako vskladiti to s prosovjetsko KPA, je zame u-ganka. Gotovi krogi gredo še dalje in trdijo, da gre za enostavno hipijstvo...
Po mojem mnenju vsega tega enostavno ni mogoče razumeti, če ga izdvojimo iz splošne in čisto koroške politične sredine. Mladina po celem svetu se danes upira, tem bolj tam, kjer je stara generacija sploh ni hotela po-
sluSati, kaj pa Sele razumeti. V veliki meri je to spontan odpor do hipokritstva, kot so ga izražali očetje te mladine. Po drugi strani gre za specifičen primer koroSke sloven ske družbe, čemur smo bili priče v času 'Korotanove' krize. Mladina, inteligentna in narodno zavedna, toda 5e vedno mladina, ni samo naäla razumevanja pri stari generaciji, ampak je ta generacija niti ni hotela posluäati, kaj pa šele jemati resno ali celo upoštevati. Zato je v reakciji na vse to ta mladina krenila v skrajnost - in na= zadnje je zares malo važno, v katero skrajnost. In to so zgovorno pokazali rezultati poslednjih deželnih volitev na Koroškem. Kot opazovalca koroških prilik me na primer ni niti malo presenetilo, da so titovci tiskali i MLADJE i KLADIVO. Kdo pa naj bi ju, če pobudniki enega ali drugega sploh niso mogli govoriti z lastniki ostale tiskarne? (Pojav MLADJA je v bistvu podoben pojavu KLADIVA, da-si gre za zgodnejši in kvalitativno drugačen primer.) Toda s tem se stvar nikakor ni končala - in to je znak, ki govori v prilog te mladine in dokazuje, da v bistvu tu ne gre za neke osebne koristolovce, zmešance ali celo huligane, kot jih skušajo naslikati desni skrajneži.
Dejstvo, da je prišlo do težavnih odnosov i MLADJA i KLADIVA do lastnikov tiskarne Drave, kaže, da se mladinci ne dajo in da hočejo za vsako ceno ohraniti svojo samostojnost in značaj, čeprav ostaja odprto vprašanje, če bodo mogli vzdržati. Da so nekateri med njimi pripravljeni na gotove koncesije, se zdi - od zunaj gleda= no - možno, čeprav nikakor ne gre podcenjevati dejstva, da je ta nova koroška slovenska generacija prvič okusila sladkost svobode in neodvisnosti in plačala za to hudo ceno osebne samoodpovedi (le spomnimo se na dunajske štu dente, ki so za ceno svoje svobode zapustili udobni 'Korotan' in šli študirat v smrdljive in mrzle podstrešnice...). Prav zato se mi zdi težko verjetno, da bi se po vsem prestanem kar na slepo prodali komurkoli. Da mladi rod nima izdelanih pogledov na življenje, da se išče, da maha na levo in desno, da naivno sodi politične dogodke, da 'ne pozna manire', in podobno, o tem ni nobenega dvoma. Toda kdo od nas pa v mladih letih ni bil tak? Saj nekateri še v poznih zrelih letih niso preboleli te otroške bolezni, kako naj jo potem preboli mladina...? Ali je mar mogoče pričakovati kaj drugega od rodu, ki je otrok strašne vojne in povojne katastrofe, ko je bilo človeško življenje manj vredno od življenja psa, katastrofe, ki je sko-ro zadavila človeštvo?
A če gledamo z druge strani, je jasno, da bi se urad na slovenska politika na Koroškem težko privoščila tako udarno akcijo, kot si jo je mogla neodvisna mladina! Tudi če bi bila politična domišljija in pogum doma pri vodnikih obeh političnih organizacij, vendar ne morete pričakovati, da bodo Vospernik,. Inzko, Zwitter in Ogris zlezli v pajace in šli 'malat' nemške napise. .. To je kajpak slišati zelo drastično, toda niti blagoslova ne morejo dati temu, ker se sicer popolnoma onemogočijo v bistveno konservativni avstrijski družbi. Iz tega vidika je torej tudi treba razumeti položaj drugih, čeprav je spet res, daje bila reakcija koroških titovcev (ki bolehajo nad osebnim manjvrednostnim kompleksom, čeprav vam tega nikdar ne bodo priznali) bolj histerična kot pa na strani Nar.sveta.
Politika ni enostavna zadeva. Najmanj je to proces, ki se razvija po v naprej določenem redu in tirnicah.Vloge in kompetence niso nikdar striktno določene, enako niso kombinacije in partnerji. V politiki so - po starem klasičnem reku - stalni samo interesi, sicer to ne bi več bila politika odnosno ne bi bilo potrebe po politiki. In dokler so mladim koroškim Slovencem slovenski interesi primarnega pomena, dokler cilj ne bo posvečeval sredstev, toliko časa ni mnogo važno, če nastopajo pod to ali ono zvezdo in citirajo tega ali onega moža. Dokler se naši slovenski mladinci na Koroškem ne zatekajo v zločin, jih je težko obsojati za to, ker se v vsem ali mnogočem ne strinjajo z nami starimi. Kritizirati jih smemo in moramo, to je naša pravica in dolžnost, toda ne obsojati. In velikodušno jim moramo priznati, kadar jim priznanje gre. Tisti, ki iz golega formalizma ali doktrinarstva - na levi ali desni - obsojajo mladi rod zaradi razvojno nujnih ekscesov, presneto malo koristijo slovenski stvari, gledano dolgoročno. Po drugi strani pa, vse dokler bodo čisti slovenski narodni interesi in ne osebne koristi primarno vodilo mladega rodu, ki si je z osebno žrtvijo priboril svojo svobodo in neodvisnost, je ta mladina vredna podpore. Naša politika bo krenila v lepšo bodočnost, ko bo 1) starina prisluhnila mladini in jo poskušala razumeti, in ko bo 2) mladi rod v stari generaciji iskal nasvetov iz izkustva in bo vsaki "napaki" starega rodu poskusil poiskati objektivnih vzrokov. Samo tak vrstni red je naraven, kajti za nas stare svet odhaja - mladim se šele rojeva.
Ob dejstvu, da so jugoslovanski delavci v tujini lani poslali v domovino za 500 milijonov dolarjev deviz, kar za 100 milijonov presega najbolj optimistične napovedi, so razpravljali v zadevnih zveznih skupščinskih odborih. Število delavcev je doseglo en milijon.Josip Djerdja je zahteval, da bi bilo treba del deviznih prihrankov odvajati na območja, s katerih so odšli v tujino delavci, sicer da bodo za večne čase ustvarjeni rezervati delovne sile in problem nikdar ne bo rešen. Medtem ko so se hrvatski in slovenski poslanci zavzemali za temeljite in skorajšnje carinske in druge o-lajšave za zdomce, pa predstavnik Srbije ni skrival pomislekov rekoč,, da bi bilo treba pri tem zahtevati ustrezne devizne naložbe zdomcev v jugoslovanskih bankah.
V slovenski vladi v Ljubljani so mnenja, da je že okoli 60.000 Slovencev zaposlenih v tujini, kar je 10.8% vseh zaposlenih v Sloveniji.Od teh jih je po vladnih podatkih kar 60%zapustilo domovino predvsem zato, da si v nekaj letih prislužijo dovolj denarja za gradnjo lastne hiše ali za nakup stanovanja. Cene stanovanjem v Sloveniji so sorazmerno z drugimi zapadnimi deželami previsoke.
Dve jugoslovanski podjetji, ki z garancijo Jugobanke, gradita del objektov za olimpijado v Muenchenu, gresta v konkurs s 30 milijoni mark čiste izgube, a preostala dela morata predati nemškim podjetjem za ceno, ki je sploh še ne vesta. - Jugoslovanska 'federacija' je trem mariborskim podjetjem, ki gradijo Djerdjap in so v večnih težavah z izplačilom osebnih dohodkov, plačala njihovo delo v obveznicah. Pravijo, da bi bila podjetja še boljl zadovoljna, če bi organizirali kdaj tudi kakšno nagradno žrebanje...
- Podobno kot je kralj Aleksander uvedel jugoslovansko narodnost, so zdaj, pred popisom, komunisti odločili, da ni jugoslovanske narodnosti.Kaj kdo čuti, ni važno..	•
Titova zapuščina___________________________
Poznani hrvatski politik in publicist ILIJA JUKIČ je v novemberski Številki SURVEY-a, angleške revije za sovjetske in vzhodno-evropske zadeve, objavil daljšo študijo pod naslovom "Tito's Legacy" (Titova zapuščina), ki je pozne je tudi izšla kot samostojna brošura. Z ozirom na to, da je dolga samo 15 strani, a da je obenem nabita s podatki, predstavlja za angleške javne in politične delavce, katere zasipajo z vseh strani z vso mogoCo politično, gospodarsko in socialno literaturo - domaCo in tujo - zelo pregleden in užiten priročnik o razvoju komunistične Jugoslavije in njenem sedanjem stanju. G. Jukiču je treba posebno čestitati na tem, da z razliko od svojih brošur na hrvatskem jeziku o problemih Jugoslavije in zunanje političnih dogodkih - v tem študiji ne vzbuja nobenih pomislekov glede točnosti svojih podatkov odn. dvoma o verodostojnosti njegovih virov. Vse njegove pretekle brošure v hrvaščini, ki sem jih doslej prebral, sem vedno prečital z občutkom, da ima g.Jukič bodisi neke vire iz samega centra Titove okol? ce, ali vsaj iz centra hrvatskega komunističnega vodstva v Zagrebu, ki drugim niso dostopni, ali pa da v svoje postav ke tako trdno verjame, da jih jemlje kot dejstva, na katerih podlagi prihaja včasih do precej nenavadnih zaključkov.
Za one torej, ki redno spremljajo dogodke doma, t.j. ki berejo redno vsaj en jugoslovanski dnevnik, Jukičeva brošura ne pove ničesar novega, pač pa povezuje te dogodke v kronološko celoto, na katero potem navezuje vprašanja, o katerih si prenekateri razbijajo danes glavo tako doma kot zunaj, kot n.pr. ali bo sedanji razvoj v smeri konfederacije rešil ne le vprašanja sožitja jugoslovanskih narodov, ampak ali bo tudi rešil vprašanje obstoja ali razpada po Titovem odhodu; ali bodo po Titovem odhodu dobile premoč 'konservativne', stalinistične sile, in ali bo prišlo do morebitne sovjetske invazije.
Kar se tiče prvega vprašanja, Jukič naniza dogodke, ki so vodili do zahteve po samoupravljanju po prelomu z Moskvo leta 1948, in do zaostritve odnosov najpreje med republikami in nato med nacionalnostmi - kot posledica zahteve za dosledno izvedbo gospodarske reforme, decentralizacije in sistema samoupravljanja. Upor 'bogatejših' republik proti financiranju političnih industrijskih in drugih projektov v nerazvitih krajih države - predvsem na jugu, je vodilo do političnega spopada, ki se je izrazil v samem vrhu komunističnega vodstva, najpreje z izločitvijo Djilasa in nato z Rankovičevo zaroto, njegovim padcem ter reakcijo med srbskimi komunisti, ki so v tem procesu videli poskus Slovencev in Hrvatov, da omejijo srbsko premoč v državi in da proti njim celo naščuvajo Makedonce, nacionalne manjšine znotraj Srbije - Albance na Kosovu in Mad žare v Vojvodini, in celo Bosance s tem, da muslimanom priznajo karakter etnične skupine. To 'razkrajanje' je vodilo do vse večjega osamosvojevanja s strani republik in pokrajin Vojvodine in Kosova ter do reorganizacije Zveze komunistov po tej liniji. Centralni komite je bil odpravljen in uvedena sta bila Predsedstvo in Izvršni biro. Predsedstvo šteje 52 članov - po sedem iz vsake republike in
po tri iz vsake pokrajine ter tri iz vojske. Dvainpetdeseti član je Tito kot predsednik. Izvršni biro šteje 15 članov -po dva predstavnika iz vsake republike in po en iz vsake pokrajine ter Tito kot predsednik. Jukič je mnenja, da je Tito upal, da bo ta biro dovolj močan, da bo odigral važno vlogo pri vladanju Jugoslavije v primeru njegove smrti, a da je sedaj videti, da Tito o tem ni več tako gotov, pa da je morda zato predložil ustanovitev Predsedništva SFRJ, ki naj bi vključeval predstavnike republik, pokrajin in 'glavnih družbenih in političnih organizacij, vključno ZK’. Nisem gotov, na koga g. Jukič misli, ko govori o 'glavnih družbenih in političnih organizacijah, vključno ZK', kajti znana stvar je, da poleg ZK ne obstojajo druge politične organizacije, vredne tega imena, kajti vse, a to je vsega skupaj samo Socialistična zveza, predstavljajo zgolj in še vedno samo transmisijo ZK, kar je nedavno znova potrdil dr.Vojan Rus v seriji člankov v ljubljanskem DELU pod naslovom "Se vedno : demokracija" (KT.Ob robu, novem ber 1970), katero recimo beograjska BORBA ni hotela objaviti. Druge organizacije družbenega značaja, kot recimo sindikati, zveza mladine, zveza študentov, ženska federacija, zveza borcev itd itd, pa najbrže v Predsedstvu SFRJ sploh ne bodo predstavljene, ker gre vendar za reprezentae cijo po 'državni' liniji in ne po 'družbeni'. Vse družbene organizacije delujejo v prvi vrsti na republiški ravni, medtem ko se na zvezni ravni združujejo po delegatskem sistemu v Federacije društev. Drugačno Predsedstvo kot po 'državni liniji', t. j. kot predstavništvo republik in pokrajin, itak ne bi imelo smisla, ako naj bi nadomestilo funkcijo predsednika zvezne republike. Že sedaj tudi govorijo o tem, kako bodo rotirali predsednika tega predsedništva, o čemer zaenkrat še ni sporazuma, a bodo te stvari morale biti urejene v novi zvezni ustavi, &o bo dana prilika za uvedbo novega predsedniškega sistema.
Kar zadeva drugi glavobol - možnosti premoči stalinističnih sil in sovjetske intervencije - Jukič vidi dvoje nevarnosti: ena je v propagandi, ki naj bi združila vse Srbe v 'obrambo' proti tendenci, da se njihovo vlogo v zvezni državi omeji, pri čemer ta propaganda včasih zahaja v histerično emocionalnost, katero lahko potuhnjene Rankovičeve sile izkoristijo,-in druga je v dejstvu, da ni nobenih trdnih in jasnih mednarodnih garancij za varnost Jugoslavije v primeru sovjetskega napada. Jukič navaja, da ni slučajno, da je nova izdaja Zgodovine Kom. partije Sovjetske zveze januarja 1970 obnovila trditev, da je Tito kriv za spor s Stalinom, kar komunisti v Jugoslaviji povezujejo z Brežnjevo doktrino o pravici Moskve, da vojaško intervenira v komunističnih državah. Jukič dodaja, da moskovsko ljubimkanje z ustaši, ki je vidno zlasti v poslednjih mesecih, predstavlja dodatno skrb za jugoslovanske voditelje. Jukičeva študija se zaključuje z ugotovitvijo, da so zunanji ministri NATA v novembru 1968 posvarili Sovjetsko zvezo, naj ne uporabi Brežnjevo doktrino na-pram državam v tkzv. 'sivi zoni', katere ne pokriva NATOv dežnik. To svarilo je bilo po Jukičevem mnenju znova poudarjeno med Nixonovim obiskom v Jugoslaviji. Upam, da ima Jukič prav, kajti medtem Tito sam zanika, da bi bil v 'sivi zoni' in se še vedno igra s tkzv, 'Politiko nevezanosti'- izigravanjem enega bloka proti drugemu.	MG
Od meneča do meseca:
DOPOLNILA K USTAVI SO ZAČELI RESNO KROJITI 11.JA-nuarja, ko se je na Brionih sešla koordinacijska komisija u-stavne komisije zvezne skupSčine. Predsedoval je Edvard Kardelj, sodelovali pa so tudi predsednik zvezne skupščine Milentije Popovič, predsednik zvezne vlade Mitja Ribičič, predstavniki skupščinskih zborov, družbenopolitičnih organizacij in drugi. Vsega skupaj je bilo več kot sto ljudi, ki so se seveda razdelili po republikah in se dogovarjali v ime nu republik. Tito je kasneje dejal, da tako konstruktivenga dela še zlepa ni videl.
Medtem pa so se že slišali prikriti glasovi, ki so spre membam nasprotovali. Največ vznemirjenja je povzročila mestna konferenca Socialistične zveze v Beogradu 13. januarja, kjer so nekateri govorniki izražali bojazen, da gredo prehitro in preveč radikalno v spremembe ustave in gospodarskega sistema. Spraševali so se, kdo je dal pooblastilo za spremembe in se bali za suverenost delovnega ljudstva. Dva dni kasneje, na plenumu centralnega komiteja ZK Srbije, se je predsednik CK Marko Nikezič čutil dolžnega, da take izjave zavrne. O ustavnih spremembah ne bo referenduma, ki bi dal pooblastila, ker o teh zadevah ne more odločati število prebivalstva po republikah, ampak je potrebna pariteta vseh narodov Jugoslavije, je rekel Nikezič.
Tudi Andrej Marinc, sekretar CK ZK Slovenije, je 15. januarja posredno odgovarjal na izražene pomisleke.
" Kaj lahko je odgovoriti na vprašanje, kdo je dal mandat, pooblastilo za spremembe," je dejal Marinc. "Pooblastilo je dalo ljudstvo vseh republik s svojim nezadovoljstvom do obstoječih odnosov;... pooblastilo smo dobili, ko so zahteve in predlogi tovariša Tita obšli vse partijske in državne forume in dobili podporo poslancev zvezne skupščine." S suverenostjo delovnih ljudi pa je tako, da se bo uresničila " s suverenostjo nacionalnih skupnosti, z vsemi izvirnimi pravicami in nalogami, ki jih delovni ljudje imajo in zastavljajo."
Izvršni biro predsedstva ZKJ je 18. januarja na Brionih preveril, kako napreduje ustava. Kardelj je poročal, izvršni biro pa je ocenil, "da je uspešno končana faza političnega usklajevanja stališč o ustavnih spremembah.. .V prihodnjih dneh se bo nadaljevalo stfokqvno. politično delo v zvezi s preciznim formuliranjem predlogov... " Sklenjeno je bilo, da bo v začetku februarja seja predsedstva ZKJ, na kateri bodo obravnavali konkretne predloge ustavnih sprememb. Toda urezali so se za en mesec.
Koordinacijska komisija je 31. januarja sicer končala razpravo o predosnutku ustavnih amandmajev o temeljih gospodarskih odnosov in gospodarskih funkcijah federacije, o predsedstvu SFRJ in o zneznih organih, toda končni predlog osnutka je sprejela šele 12. februarja. Edvard Kardelj je takrat povedal Tanjugu, da je delo komisije "trajalo dokaj dlje, kot je bilo predvideno. Komisija si je prizadevala. .. da bi dosegla čim temeljitejše politično poenotenje stališč ter da bi med svojim delom čim tesneje sodelovala z odgovornimi organi in organizacijami, zlasti še republiškimi ustavnimi komisijami, kakor tudi z družbenopolitičnimi organizacijami na ravni federacije, republik in
pokrajin, in zato je ta proces usklajevanja terjal več časa." Zato se bodo morale seje predsedstva ZKJ in ustavne komisije zvezne skupščine pomakniti v prve dni marca.
Po sedanjih predpisih bi morali voliti predsednika republike že aprila, toda ostalo bi premalo časa za javno razpravo ustavnih amandmajev. "Zato bo predlagano, da bi mendat predsednika republike podaljšali do konca avgusta 1971," je končal Kardelj.
Predlog koordinacijske komisije za spremembe v zvezni ustavi je bil objavljen šele 27.februarja. Amandmajev je 21, z zaporednimi številkami od XX. do XL. (Povzetek amandmajev bomo objavili v prih. številki, če nam bo le dopuščal prostor.Ur.)
TITO PRI PAPEŽU PAVLU
Tito je bil na uradnem prijateljskem obisku v Italiji od 25. do 29. marca. Ta obisk bi moral biti že v prvi polovici decembra, pa ga je Tito en dan pred odhodom, 9. decembra, odpovedal zaradi Morove izjave v italijanskem parlamentu, ko je Moro dejal, da se Italija ne more odpovedati svojim legitimnim nacionalnim interesom. Pri tem je meril na cono B bivšega tržaškega ozemlja, ki je z londonskim sporazumom prišla pod jugoslovansko upravo. Ta spor sta zunanja ministra obeh držav, Tepavac in Moro, ugladila, ko sta se srečala v Benetkah (KT 380 in 381).
V	Titovem spremstvu so bili, poleg žene Jovanke, še predsednik slovenske skupščine Sergej Kraigher z ženo Lidijo Sentjurc, državni sekretar za zunanje zadeve Mirko Tepavac, predsednik hrvaškega izvršnega sveta Dragutin Haramija, član zveznega izvršnega sveta Toma Granfil
in drugi. V uradnih pogovorih z italijanskim predsednikom Saragatom, premijerjem Colombom in zunanjim ministrom Aldom Morom so razpravljali o odnosih med Vzhodom in Zahodom, evropski konferenci, o Bližnjem vzhodu, kjer je Tito zagovarjal arabska stališča, Italijani pa izraelska, sodelovanju Skupnega evropskega tržišča z Jugoslavijo, sodelovanju med obema državama, in o slovenski manjšini v Italiji. Uradno pa ni bilo govora o vprašanju pravnega položaja bivše cone A in bivše cone B.
V	soboto 27. marca je Tito odpotoval v Piso, kjer se je sestal z zunanjim ministrom Združene arabske republike. V bližini Piše je Tito prebil tudi nedeljo v Saragatovi vili. Oba dneva sta veljala kot Titov privatni obisk Italiji.
V	ponedeljek 29. marca je Tito uradno obiskal Vatikan. To je bil prvi uradni obisk šefa heke komunistične države pri papežu. Potem ko je godba odigrala jugoslovansko himno Hej Slovani in je Tito pregledal švicarsko gardo s helebardami, je papež Pavel VI. sprejel Tita v svoji privatni delovni sobi, kjer sta Tito in papež izmenjala pozdravna govora. Tito je izrazil zadovoljstvo, da se sreča s papežem in nato dejal:
"V Jugoslaviji in v vsem svetu zelo cenijo napore vaše svetosti za miroljubno reševanje mednarodnih sporov in akutnih socialnih in ekonomskih problemov človeštva. . .Vaši svetosti je znano, da so narodi Jugoslavije v svoji zgodovini hodili po trnjevi poti, braneč svobodo, neodvisnost in dediščine svoje kulture in civilizacije.Naši narodi so uredničili svoje večstoletno težnjo, da živijo v svobodni, neodvisni in enakopravni skupnosti in da z združenimi močmi uresničujejo svoj družbeni in ekonomski
napredek. "Da bi lahko še naprej neovirano hodili po tej poti, da bi se narodi vseh držav lahko posvetili ustvarjalne mu delu sebi v dobro in v dobro vseh, smo zelo zainteresirani za ohranitev miru in razvijanje enakopravnega medna rodnega sodelovanja. Te velike ideale pa je po našem mne nju možno uresničiti samo, če se bosta v celoti spoštovali neodvisnost in suverenost vseh narodov in držav, če se pospešeno odpravijo ostanki kolonializma in vseh oblik pod-jarmljenosti in diskriminacije in če se storijo še večji napori, ki bi zmanjšali velike razlike med razvitimi državami in državami v razvoju. To so tudi temeljni cilji politike neuvrščenja, ki jih Jugoslavija dosledno izvaja. Kot evropsko in sredozemsko državo Jugoslavijo življenjsko zanima, da se doseže stabilen mir v Evropi in v Sredozemlju in odpravijo spori in razdeljenost med narodi in državami.
"Ljubo mi je ugotoviti, da so stališča Sve stolice in Jugoslavije o najvažnejših svetovnih problemih kot tudi o potrebi njihovega reševanja na podlagi načela miroljubnega sožitja sorodna ali pa se ujemajo. Prizadevanja vaše svetosti, ki ima veliko avtoriteto in vpliv, za dosego miru na svetu in blaginjo vseh ljudi, so naletela na simpatijo narodov in vlade Jugoslavije, ki ta prizadevanja tudi podpirajo.
"Vaša svetost, nedavno so bili med Jugoslavijo in Sv. sedežem obnovljeni diplomatski stiki, kar zgovorno priča o ugodnem razvoju medsebojnih odnosov v zadnjih letih. Naša iskrena želja je, da se na podlagi vzajemnega spoštovanja ti odnosi še razširijo. Dovolite mi, da vaši svetosti zaželim dobro zdravje in nadaljnje uspehe v plemenitih prizadevanjih v korist miru in mednarodnega sporazumevanja," je rekel Tito.
Papež Pavel VI. je odgovoril: "Obisk, s katerim ste nas danes počastili, zbuja v naši duši posebna čustva in razmišljanje. S čislanjem in iskrenim spoštovanjem mislimo predvsem na državo, iz katere prihaja vaša ekscelenca, in na vaše narode, ki so nam zaradi raznih velikih stvari tako dragi. Med njimi naj kot duhovnik in pastir, če mi dovolite, omenimo predvsem krščansko vero, ki že stoletja razsvetljuje duha velikega dela vašega ljudstva in ki je zgodovini dala toliko plemenitih in močnih osebnosti in duhovnikov, če nam je dovoljeno, naj opozorimo na posebne kulturne in duhovne stike, ki te narode trdno povezujejo z apostolskim sedežem.
"Na isti način imajo tudi vaši narodi, izpostavljeni vplivu različnih, pogosto nasprotujočih si civilizacij, zaradi katerih so ravno toliko pretrpeli, posebno poslanstvo pri iskanju točk za zbliževanje in razumevanje, t ako da bi naš kontinent obvarovali pred novimi spopadi in mu omogočili, da bi s sodelovanjem narodov znal najti pot k popolnejšemu napredku in bolj bratovski civilizaciji. V skladu s takšnim klicem, kaže, da Jugoslavija pod vodstvom vaše ekscelence želi danes odgovoriti s širjenjem svojega mednarodnega vpliva čez meje Evrope v svetu, ki je resnično postal bližji in solidarnejši tako v pozitivnih kot v negativnih aspektih.
"Vaša ekscelenca ve, s kolikšno pozornostjo Sveti sedež in mi osebno spremljamo dejavnost vas in vaše vlade na tem področju in s kolikšno odkritosrčnostjo pozdravlja-
mo zasluženi uspeh vsake vaše pobude, katere cilj sta o-bramba in krepitev miru ter razvoj boljših in plodnejših stikov med narodi vseh celin.
"Vaši ekscelenci smo hvaležni za spoštovanje, ki ga vi s svoje strani izkazujete našim trajnim prizadevanjem v korist miru in bratskega sodelovanja med vsemi narodi. Ob tem se zavedamo, da je to naloga, ki jo imamo zaradi našega apostolskega poslanstva, poslanstva ljubezni do vseh ljudi in narodov, pri čemer spoštujemo vse in smo dolžni vsem srce in besedo, pripadajočo tistemu, ki nam je zaupal to poslanstvo in ki ga na zemlji zastopamo. Ljubo nam je, da je ravno na tem področju, ki nam je skupno v mnogih vidikih in je usmerjeno k miru in mednarodnemu sodelovanju, lahko prišlo pred nekaj leti med jugoslovansko vlado in svetim sedežem do zbliževanja, za katero je izkušnja pokazala, da je koristno in ki obeta še bolj pozitivne rezultate.
"V prizadevanju za blagor in zakonite interese Cerkve smo globoko prepričani v skladnost odnosov med Cerkvijo in državo, osnovano na trdnem temelju obojestranskega iskrenega spoštovanja, neodvisnosti ter pravice ene in druge strani do zadovoljstva in to tako za Cerkev kot za družbo. Ne samo zato, ker je verski mir že sam po sebi dragocen prispevek k mirnemu narodnemu življenju, temveč tudi zaradi duhovnih in moralnih vrednot, ki jih je vera v veliki meri zmožna prispevati k plemenitemu oblikovanju ljudi, zlasti še mladine.
"Z zanimanjem smo ugotovili, da so v sami vaši ustavi potrjena načela, kakršna so 'humanizacija socialnega okolja’, 'krepitev solidarnosti in sodelovanja med ljudmi', 'spoštovanja človeškega dostojanstva' in 'splošnega razvoja človeka kot svobodne osebnosti'.
"Mi mislimo na pomoč, teoretično in praktično, ki jo Cerkev lahko daje za uveljavljanje teh in podobnih vzvišenih načel, vsebovanih v temeljih skupnega življenja, bodisi znotraj posameznih narodov bodisi med narodi vsega sveta.
"Cerkev zahteva samo zakonito svobodo za uresničevanje lastnega duhovnega poslanstva, tako da lahko služi človeku posamič ali v skupnosti, izven lastnih interesov.
"Zavest o značaju in mejah tega poslanstva katoliške cerkve, ki ga je pred kratkim vzvišeno potrdila, je poroštvo, da se Cerkev ne bo vmešavala v suverene in zakonite pristojnosti države. Kot smo že imeli priložnost povedati državnim predstavnikom v stikih s Svetim sedežem, poteka dejavnost Cerkve 'na drugem, globljem področju : gre za zahteve, ki so izhodišče celotne strukture družbenega življenja', z njeno željo - sodelovati z o-blastmi tega sveta, niso povezani nikakršni drugi svetni
‘ "To stališče katoliške cerkve je, kot se nam zdi, naletelo na razumevanje pri vaši ekscelenci in odgovornih ljudeh države, ki jo vodite, gospod predsednik," je dejal sv. oče. Novi medsebojni odnosi so se utrdili s ponovnimi diplomatskimi stiki. Iz njih "naj bi sledile, kot želimo, še večje možnosti za sporazumevanje med katoliško cerkvijo in svetim sedežem na eni ter Jugoslavijo na drugi strani. .. Prizadevajoč se za sporazumevanje, resničen in časten mir, plemenito razumevanje in mednarodno sodelovanje,
Ob robu
nam je v zadovoljstvo izraziti naSe spoštovanje, gospod predsednik, ki ga z zadovoljstvom izrekamo tudi vašim sodelavcem in vsem jugoslovanskim narodom," je zaključil papež Pavel.
Po poročilih svetovnega tiska je Tito zaprosil papeža Pavla, naj bi katoliška Cerkev v Jugoslaviji vplivala na jugoslovanske narode za znosnejše odnose in sodelovanje.
'NOVA PODOBA ZVEZE'
Janko Česnik je na seji slovenske republiške ustavne komisije, ko ji je poročal o stališčih, za katera se je zavi-zemal v telesih zvezne ustavne komisije, takole razložil bodočo obliko jugoslovanske zveze:
'V omenjeni komisiji je v bolj ali manj resničnih dilemah, ali naj se nova federacija v spremenjenih okoliščinah imenuje federacija ali konfederacija, postalo kmalu jasno, da v poštev ne pride nobena od teh teorij, kajti novi koncept federacije je takšen, da v njem republike in pokra jine postanejo element te federacije, ter da v nekaterih primerih vzpostavljajo konkretna razmerja med sabo brez posredovanja zveze™.V novih razmerah ni več mogoča hierarhična odvisnost posameznih upravnih organov, zvezni in republiški upravni organi so povsem samostojni in izvaf jajo svoje začrtane funkcije, čeprav bo med njimi še nadalje navzoče sodelovanje in obveščanje™.. Ukinja se prav-tako dosedanja kategorizacija zveznih zakonov na splošne, temeljne in popolne, daje se le en model takšnih zakonov.
Po drugi strani republike zaupajo svoje pristojnosti zvezi v nekaterih primerih, kadar je njihovo uresničenje pogojeno na soglasje vseh republik oziroma republiških skupščin ali organov. Kot dve bistveni zadevi, ki ju je treba reševati s pomočjo takšnega soglasja, sta morebitna sprememba zvezne ustave in sprejetje mednarodnih pogodb ki bi terjale spremembo nekaterih republiških predpisov, zakonov. Preostale pristojnosti, kot so monetarni sistem, carina, emisija denarja, devizni sistem, zunanjetrgovinski sistem in nekatere druge, pa naj bi se reševale po posebnem postopku, pa naj bi republika nastopala kot enakopraven udeleženec takšnega dejanja na zvezni ravni.
Pomemben element državnosti vsake republike se zrcali med drugim tudi v njeni pravici, da v okviru začrtane jugoslovanske politike nastopajo tudi na zunanjepolitičnem področju. Smisel tega je v tem, da se republiki kot pomembnemu državnemu subjektu kljub temu, da je zvezi načelno prepuščeno opravljanje zunanjepolitičnih zadev, jamči možnost, da v sklopu svojih pravic in dolžnosti zasleduje svoje interese, ki so v skladu z interesi vseh jugoslovanskih narodov.
Podobno je tudi na področju narodne obrambe. Tu je poleg tega prišla v ustavo teorija odn. koncept vseljudske obrambe.S tem se dopušča možnost, da se na novo formulira pojem JLA, hkrati pa tudi vloga narodnega jezika v njej; piosamezni oddelki armade naj bi uporabljali svoj jezik tako pri urjenju kot pri poveljevanju in v šolstvu.
Kar zadeva državno varnost, je bilo v glavnem sprejeto stališče, da je nosilec funkcij državne varnosti, tako pravic kot dolžnosti na tem področju, republika in ne zveza.
Zveza pa ohrani določanje osnov enotnega trga ter
V prvi letošnji številki TEORIJE IN PRAKSE sta objavljena članka A.Rupnika "Naša diplomacija - v pričakovanju prepiha" in M.Murka "Se enkrat na temo: kaj je to notranja zadeva". Prvi razgrinja "nevzdržno" in "okostenelo" v "Državnem sekretariatu za zunanje zadeve", Murko pa zahteva "objektivno informacijo" o notranjih zadevah drugih držav, ker je ta po njegovem mnenju za "formiranje javnega mnenja nujna!" - "tistega javnega mnenja, ki postaja, kot je bilo to ob sojenju ugrabiteljem letal v Leningradu ali procesu proti moskovskim domoljubom, lahko tudi odrešujoč faktor pri usodah posameznikov".
Kako hvalevredna sugestija.In kako hvalevredno, ako bi se začelo s pometanjem pred lastnim pragom, ako bi prišlo do "prepiha" v jugoslovanski diplomaciji in zunanji politiki, ko bi "Sekretariat za zunanje zadeve" ne služil več za špansko steno za politiko, ki jo vodi lastnoročno predsednik ZKJ - ne glede na javno mnenje.
Brežnjeva klika je na pr. ignorirala kongres ZKJ, ker so takrat v Jugoslaviji kritizirali sovjetsko intervencijo v CSR. Na kongresu italijanske KP se je sovjetska delegacija zadržala na kosilu, da ne bi slišala kritike sovjetske agresije. Ta mesec pa je kongresu sovjetske KP poslušno prisostvovala delegacija ZKJ, ki je pozdravila kongres v imenu "narodov in narodnosti Jugoslavije". V skladu z javnim mnenjem? Nihče ni namreč toliko neumen, da bi mogel trditi, da ZKJ predstavlja javno mnenje Jugoslavije! ZKJ ima svojo politiko, ki jo enako - kot Brežnjeva klika - formira po lastnem hotenju in nato servira tako "sekretariatu za zunanje zadeve" kot jugoslovanski javnosti.
Malo čuda potem, da se moj soimenjak v ljubljanskem DELU, J. Stanič, v svojem komentarju "Kongresna vizija sveta" križa nad Brežnjevim poročilom kongresu:
"Tu je Sovjetska zveza na čelu socialističnega tabora in vseh naprednih sil; na drugi strani je imperialistični tabor pod pokroviteljstvom ZDA; nazadnje še Kitajska, ki ji Brežnjev ni določil nikakega posebnega mesta.. .V tej po-, enostavljeni podobi ni prostora za neuvrščene... Brežnjev je neuvrščene širokopotezno prezrl in pustil, da iščejo svoje mesto nekje v 'rezervnih skladih' socializma in imperializma." Na sovjetsko-jugoslovanske odnose pa šef sovjetske partije glede "izključno skozi prizmo približevanja Jugoslavije Sovjetski zvezi in socialističnemu taboru ter 'krepitvi socializma v Jugoslaviji' - kar je sovjetski interpretaciji isto.''
Slovenski pregovor pravi: "Kdor ponižuje se sam, podlaga je tujčevi peti!" Kar Tito in ZKJ sejeta - to bodo jugoslovanski narodi želi. Javno mnenje je nekaj, o čemer se ne samo govori, ampak se ga tudi upošteva. Predvsem pa je javno mnenje vredno nekaj samo, ako je zares svobodno.
Te in take svobode pa v Jugoslaviji še ni.
IVAN STANIČ
uresničevanje ustavnih pravic državljanov pod enakimi pogoji v vsej državi. Takšno enotno urejanje bo uveljavilo enakopravnost in suverenost republik, ko gre za temeljno lastninsko-pravne odnose, obligacijske osnove, temelje kazenskega prava in enotnih postopkov na tem področju. ’
KULTURA IN OMIKA
RAZSTAVA LETA
Jugoslavija je priredila v Grand Palaisu v Parizu razstavo "Umetnost Jugoslavije - od prazgodovine do danaSr njih dni", ki bo trajala tja do maja. Revija "Les Nouvelles Litteraires" je razstavi posvetila dve dolgi strani izpod peresa francoskega orientalista prof.Borisa Losskya in objavila več reprodukcij. "Le Monde" je objavil sistematičen pregled razstave pod naslovom "8000 let umetnosti in krivoverstva v Jugoslaviji", medtem ko je revija "Les Lettres Francaises” objavila dva daljša članka : enega od Henrija Galy-Carlesa pod naslovom "Neprecenljivi zakladi" in drugega od R.J.Moulina pod naslovom "V iskanju novih poti". "Le Nouvelle Observateur" je priobčil članek Andreja Fermigiera "Od prazgodovine do Tita", v katerem pravi med drugim, da se ne moremo predstavljati "ničesar bolj bogatega, bolj veličastnega in hkrati bolj skrbno pripravljenega, in če vzamete v roke katalog, ničesar bolj znanstveno komentiranega, kot je ta razstava". Vsi francoski kritiki so posebno prevzeti z razstavljenimi predmeti iz Slovenije in hvalijo slovenski barok in lesene gotske plastike kot sv.Katarino in sv.Barbaro iz Velike Nedelje. Andre Fermigier je celo mnenja, da je Slovenija "glede umetnosti morda najbolj izvirna in najbolj plodna pokrajina v Jugoslaviji". Poleg navedenih gotskih plastik so posebno še omenjena ljubljanska Devica z detetom, sv.Elizabeta iz Avč in freska sv.Helene iz Podpeči. "Ta skupina slovenskih kipov se nam je zdela eden izmed vrhov razstave, eden onih dosežkov, v katerih se kljub nedvomnemu vplivu srednje Evrope umetnost Južnih Slovanov u-veljavlja z vso svojo najbolj prepričljivo izvirnostjo," pravi Fermigier.
Poleg jugoslovanskih literarnih in umetnostno-zgodo-vinskih del, so tudi knjige iz Slovenije - kot n. pr. monografija o Božidarju Jakcu in G. Stupici, Slovenska gotika in barok ter Kelemenova knjiga o jugoslovanskih naivcih. "Les Lettres Francaises" posveča posebno pozornost Grohar jevemu impresionizmu, medtem ko pariška izdaja ameriš kega časopisa "Herald Tribune" piše, da so se v zadnjih letih jugoslovanski umetniki dobro vključili v vse novosti različnih avantgardnih gibanj v svetu. (Vidmarju navkljub, bi rekel jaz.)
V vstopni veži razstave se vrši projeciranje barvnih diapozitivov s posnetki jugoslovanske stare arhitekture in umetnostnih spomenikov, ki jih ni bilo moč pripeljati v Pariz. V posebnem kiosku pa prodajajo poleg kataloga tudi razne druge jugoslovanske publikacije in barvne razglednice z reprodukcijami nekaterih najzanimivejših razstavljenih del. Največ povpraševanja je po motivih Lepenskega vira, votivnega vozička iz Glasinca in makedonskih ikon; od del iz Slovenije pa sta reproducirani edino A-quilova freska slovenske Madone in ljubljanski Marijin kipec. Obiskovalcev je na tisoče, enako tudi število proda-
nih katalogov in razglednic.
Pri vsem tem pa so bili kljub temu Slovenci nekoliko zapostavljeni. Slovenci recimo niso zastopani v posebnem filmskem programu, medtem ko so organizatorji razstave v koncertnem delu, v katerem nastopajo razni jugoslovanski ansambli, docela ignorirali program Slovenskega okteta, ki nastopa tudi brez vsake oznake. Slovenski oktet so že med pripravami najpreje ignorirali, potem pa so ga o udeležbi na razstavi obvestili šele, ko je bil program koncertov v G. Palaisu že tiskan in objavljen. Pariška artistično-literarna agencija, kateri je bila zaupana organizacija jugoslovanskih koncertov, sploh ni bila obveščena, ali je Slovenski oktet instrumentalni ali vokalni ansambel. Koncerti vključujejo tudi nastop beograjskih opernih solistov basista Cangaloviča in sopranistke Bakočevičeve ter zagrebškega kvarteta ob sodelovanju baritonista Rudjaka.
TUJA PRIZNANJA
Britanska založba Penguin Books je izdala izbor iz modernih jugoslovanskih literatur "New Writing in Yugosla-via" (342 strani), t. j.literature po 2.svetovni vojni.Izbor je uredil londonski slavist Bernard Johnson, od Slovencev pa so zastopani Veno Taufer (6 pesmi), Dane Zajc (6), Gregor Strniša (2 ciklusa), Kajetan Kovič (4) in Tomaž Šalamun ( 5). Pesmi sta prevedla Michael Scammel in Veno Taufer. Slovenska proza je predstavljena z Lojzetom Kovačičem z novelo iz knjige "Sanje". Knjigo je moč kupiti tudi v Ljubljani.
Londonska založba Thames & Hudson je izdala knjigo prof.Toynbeeja o rimskih nagrobnih spomenikih in obredih, v kateri je obsežno poglavje posvečeno nekropoli v Šempetru pri Celju.
Goethe-Institut v Muenchenu je podelil zlato kolajno prof. dr, Dušanu Ludviku, predstojniku katedre za nemški jezik in književnost na filozofski fakulteti ljubljanske univerze za njegova številna dela iz zgodovine nemškega igr al-stva.starejše nemške literature, za prevode iz Goetheja in za njegovo skrb, da se ohrani visok nivo študija ljubljanske germanistike. Institut je istočasno podelil enake kolajne še osmim drugim tujim znanstvenikom.
ODPIRANJE ALI ZAPIRANJE NAPRAM SVETU?
Prvič po vojni je dobila Slovenska kulturno prosvetna zveza v Trstu in Gorici dovoljenje, da lahko povabi na slovenske šole književnike iz matične Slovenije. Dvodnevno turnejo so opravili književniki Peter Božič, Kristina Brenkova, France Filipič. Ervin Fritz, Niko Grafenauer, Andrej Hieng, Ciril Kosmač. Marjan Kramberger, Ela Peroci, Rudi Šeligo in Pavle Zidar. Obiskali so celo vrsto slovenskih šol in kulturnih domov. Pokazala se je precej jasno težnja po integriranju slovenskega matičnega in zamejskega kulturnega delovanja, obenem pa se je tudi pokazalo, da različni sistem, v Italiji in Jugoslaviji preprečuje večjo duhovno integracijo v tem pogledu, čemur stoje napoti seveda predvsem u-radni krogi, birokracija in ideološko butalstvo.
Mitja Rotovnik pa se v ljubljanskem DELU pritožuje, da še do danes ni prevedena v slovenščino vrsta temeljnih filozofskih, socioloških, politoloških, literarno-teoretičnih in drugih del, ki spadajo v zakladnico človeške misli. "Izjema niso niti klasiki marksizma... "
SPECTATOR
Phma. uredniku
OB 'EMIGRANTSKIH POLITIČNIH SPREMEMBAH'
Uredniku Klica Triglava.
V januarski Številki ste objavili pregled reakcije na izjavo 'Za zavarovanje slovenske suverenosti', ki je bila z nekaterih strani zares presenetljiva. Najbolj pa sem se začudil, ko sem bral, kaj je zapisala argentinska SVOBODNA SLOVENUA, namreč, da so "skupine v Narodnem odboru za Slovenijo ostale pri znanem programu neodvisne Slovenije v svobodni, demokratični Jugoslovanski konfederaciji, če je ta seveda možna'. Ker SVOBODNO SLOVENIJO ureja g. Miloš Stare, poslevode-či predsednik Narodnega odbora (in načelnik Slovenske ljudske stranke), je - z ozirom na značaj samega lista, ki se bistveno razlikuje od značaja npr. vašega lista, o-čitno, da g. Stare ne bi objavil nekaj takega v svojem listu, ako se s tem ne bi strinjal. Kolikor pa je meni poznano, sestavljajo Narodni odbor stranke, ne pa skupine, saj je Narodni odbor trmoglavo odbijal, da bi sprejel v svoj sestav katerokoli politično skupino, ki se ni hotela deklarirati za stranko. Toliko, kar zadeva organi zacijsko stran Narodnega odbora.Po politični plati, pa enako nisem vedel, in dvomim, da tudi kdo drugi v e-migraciji to ve, da je program tega odbora "neodvisna Slovenija v svobodni, demokratični Jugoslovanski konfederaciji, če je ta seveda možna". V novemberski številki KT je bilo med pismi uredniku objavljeno pismo člana Narodnega odbora g. Alojzija Zupana, v katerem so bile citirane točke iz izjave, sprejete na ljubljanskem Taboru 3. maja 1945, na kateri je zasnovan Narodni odbor, in tam nekaj takega ni bilo razvidno. Zanima me: kdaj je Narodni odbor spremenil svoj program, saj SVO BODNA SLOVENIJA pravi, da je "znan"? Ce je to točno, potem mi ni jasno, v čem so obstojale vse emigrantske prekljarije z Narodnim odborom teh zadnjih 25 let.
P.G.
/Gornje pismo smo poslali v komentar članu Narodnega odbora g. Alojziju Zupanu, ki nam je poslal naslednje pojasnilo:
"NOzS se je doslej sestojal izključno iz strank -Slovenske ljudske stranke, Slovenske demokratske stranke in slovenske sekcije Socialistične stranke Jugoslavije. S smrtjo socialističnega predstavnika dr.C.Jelenca ta odbor sestavljata samo še SLS in SDS, ker - kot je videti - slpyepskih predstavnikftv jugoslovanskih socialistov v emigraciji več ni. Organizacijska osnova Narodnega odbora je vedno bila, da so v njem lahko zastopane samo stranke, zato zares ne vem, kako je prišla SVOBODNA SLOVENIJA do tega, da piše, da so v odboru skupine, saj je znano, da sta ostali dve politični skupini slovenske emigracije, t. j.Slovenska Pravda in Slovensko državno gibanje izven Narodnega odbora prav iz tega razloga. Zaenkrat tudi ni prišlo do nobene spremembe v dogovoru od 29. oktobra 1944 med SLS in JNS( predhodnico SDS), da bo razmerje med njima v odboru 7 : 6 v korist SLS. člen l. tegä dogovora določa, da je "število zastopnikov SLS v razmerju sedem proti šest iz drugih političnih strank', kar pomeni, da ne glede na to, koliko strank je zastopanih v NO, SLS bo vedno imela sedem predstavnikov, vsi ostali skupaj pa šest. Tako je recimo
potem slovenska sekcija Jugosl. socialistične stranke delila teh šest mest z SDS (imela je eno mesto, ki ga je do smrti zavzemal dr.Jelenc). Tako je rečeno tudi v 7.členu istega sporazuma. Pač pa čl. 5. pravi: "Tu dogovorjeno razmerje med političnimi strankami ni prejudicielnega značaja za morebitne druge forume ali kombinacije med vojno ali po vojni." Zaenkrat do takih drugih forumov in kbmbinacij še ni prišlo.
Kar se tiče programa NO, tudi meni ni poznana nobena druga programatska izjava razen one na Taboru od 3. maja 45. ki govori o "narodni državi Zedinjeni Sloveniji" v "federativni, na demokratični podlagi in socialno pravično urejeni kraljevini Jugoslaviji pod vladarsko hišo Karadjordjevičev". Tudi izjava Narodnega odbora od oktobra 1945, torej že v emigraciji, ne spreminja tega programa. Nasprotno, točka 3.te izjave pravi: "Vse tri stranke stoje na stališču kontinuitete kraljevine Jugoslavije" in pa "Vse tri stranke smatrajo, naj bo Jugoslavija federativna država Srbov, Hrvatov in Slovencev", kar je v gotovem smislu korak nazaj od taborske izjave in ustanovne izjave 29.okt. 1944, kjer se čisto jasno govori o narodni državi Zedinjeni Sloveniji.
V	izjavi NO od 29. oktobra 1968 ob 50-letnici narodnega osvobojenja je znova rečeno, da gre idealu Zedinjene Slovenije "naša prva obljuba zvestobe in ljubezni; ©stvaritvi demokratične, vsakega tujega vpliva svobodne slovenske države pa posvečamo naše moči in napore".Govora je tudi o Republiki Sloveniji, ki jo je vzpostavil Titov režim, toda v ničemer ne izpreminja osnovne izjave glede federacije v kraljevini Jugoslaviji.Istočasno je prišlo do izjave Slovenske demokratske stranke, v kateri je bilo rečeno, da ima "slovenski narod’nedotakljivo pravico do samoodločbe, ki naj ob zlomu komunistične diktature svobodno odloča z glasovanjem
o obliki države", kakor tudi da je osnovna zahteva SDS "vzpostavitev politične svobode in demokratizacija Slovenije in vseh jugoslovanskih republik”, čeprav se je SDS izrekla proti delitvi Jugoslavije, je priznala "nedotakljivo pravico do samoodločbe".Nekaj podobnega bi mogli reči za Slovensko ljudsko stranko, toda da bi bil program Narodnega odbora "neodvisna Slovenija v svobodni, demokratični Jugoslovanski konfederaciji", zaenkrat ni mogoče reči. Zal je to ena od kontradikcij tega Narodnega odbora, ki bi jih bilo treba odpraviti, predno bi lahko - po mojem mnenju - računali s kako večjo koncentracijo slovenskih političnih aktivistov v emigraciji.	ALOJZIJ ZUPAN."
OB "ITALIJANSKIH POPADKIH"
Uredniku Klica Triglava.
V	uvodniku 'Italijanski popadki' (KT 380) se mi zdi netočno, da Lahi nimajo posebnega daru za uspešno demokratično vladavino, da vlado v Rimu odlikuje majavost in nesposobnost, da bi se posvetila perečim notranjim vprašanjem, kar da krepi komunistično stranko, in da se mora opirati zato na rahlo blazne neofašistične elemente.
Rekel bi, da izvira 'majavost' rimske vlade iz demokratičnega sistema v Italiji. Če bi tu imeli britanski parlamentarni sistem, potem bi bili na vladi demokristjani, ker so večinska stranka. Ob proporcionalnem sistemu pa je vlada koalicijska. Morda koalicija levega centra ni ravno najbolj posrečena, saj v njej sodelujejo kršč. demokrati, socialisti, socialni demokrati in republikanci - kar je za marsikoga, ideološko usmerjenega, precej nenaravno. Toda to je koalicija demokratskih strank in kot taka predstavlja protiutež komunistični stranki in tudi skraj nim desničarjem, če bi se tej koaliciji pridružili še liberalci, kar je sedaj po nedavnem njihovem kongresu docela možno, bi se vlada precej okrepila. Toda ne gre pozabiti, da je ta koalicija precej nenaravna in da mora zato vsaka od njenih strank delati kompromise - zaradi komunistov. //Zaključek: str. 7 //
HOTEL BLED
RIM ITALIJA
•
VIA S. CROCE IN GERUSALEMME 40 ROMA (Telefon 777-102)
Lastnik: VINKO A. LEVSTIK
HOTEL BLED
Roma - Via S. Croce in Gerusalemme 40
HOTEL DANIELA Roma - Via L. Luzzatti 31
Tel. 777-102
OBIŠČITE NAS - OBIŠČITE NAS
Tel. 750-587 OBIŠČITE NAS
KLIC TRIGLAVA
Uredništvo: 76 GRAEME ROAD ENFIELD MIDDX T.I.: ENFieM 5097 Uprava: BM / TRIGLAV LONDON W.CI.
KLIC TRIGLAVA je politično neodvisen list, ki izhaja enkrat na mesec. Izdaja ga SLOVENSKA PRAVDA. združenje svobodnih in demokratičnih Slovencev. Njeno mnenje predstavljajo le članki, ki so podpisani od
izvršnega odbora. Urejuje Dušan Pleničar.
Enoletna naročnina:		Finska:	13.-	Nemčija:	16,-
Anglija:	1.10.0	Francija:	15.-	švedska:	20,-
Argentina:	650,- ( 1300.-)	Italija:	2500.-	Urugvaj	60,- (120.-)
Avstralija:	$A 4 ($A 7)	J. Afrika	4.- (R 7 )	U.S.A.:	5.00(18.S0)
Avstrija:	50.-	Kanada:	5.00 (S 8.50)		
Naročnina za letalsko dostavo je navedena v oklepajih.
Poverjeniki:
Avstralija: Pavla Miladinovič, 12 Oxford Road, Ingleburn, N.S.W. Italija: Saša Rudolf, Via Verniellis 24, Tricste 316 Južna Amerika: Franc Oblak, Mendoza 5663, Buenos Aires, Argentina Sev. Amerika: Tine Kremžar, 11047 - 110 St., Edmonton, Alta., Kanada
Printed by PIKA PRINT LIMITED. 76 Graeme Road. Enfield. Middx. for SLOVENSKA PRAVDA. BM/Pravda. London W.C.I.