Dopisi. Iz Nove Stifte pi'i Gornjem gradu. (Zbor.) Pri nas so se nekateri možje, res pravi rodoljubi, lotili sicer težavnega in dostikrat tudi zelo nehvaležnega posla ter ustanovili za našo občino kmetijsko in bralno društvo, katero hvala Bogu, vkljub različnim neugodnim razmeram še precej dobro napreduje in upati je, da bode zanimanje postalo vedno večje; izvoljeni odbor bode gledal porabiti vsako priliko, katera bi povspeševala napredek društva, ter ob jednem napredek vseh župljanov. Daj Bog, da bi kmalu vsi spoznali, kako potrebno jim je združevanje, kako potreben duševen in gmoten napredek. Le v slogi je moč! Omenjeno društvo je zborovalo dne 20. junija v tukajšnjej novopostavljenej šoli prvokrat po svojej ustanovitvi in pri lem zborovanju je društveni predsednik, g. učitelj Kelc, prednašal §e raztneroma precej številnemu občinstvu o izvršitvi pregleda zemljarinskega katastra, kar se bode letos vršilo, ter razlagal postavo od dne 17. aprila 1896, zadevajočo povzdigo reje goveje živine. Navzočniki so prednašatelja zelo pazljivo poslušali ter sledeče prednašateljeve predloge vsprejeli z navdušenjem soglasno : 1. Da državni in deželni zbor skrbi zato, da se povzdigne kmetijstvo, posebno živinoreja v teh krajih, v ta namen naj se preskrbi zadosti pleraenskih bikov, 2. da se osnuje kmetijska šola na Spodnjem - Štajarskem s slovensko- nemškim učnim jezikom in sicer v okraju celjskem, 3. naj dotične oblasti skrbe za to, da se tukajšnji škofovski pašniki preveč ne zarastejo z drevjem, kakor se to žal, po sedajšnjem oskrbniku v veliko škodo živinoreje pripušča, a nasprotno se pa skoraj vsako leto terja višja najemnina od pašnikov. — Da se pri prihodnjem zborovanju vidimo še v mnogo večjem številu, k temu pomozi Bog in zavednost naših vrlih kmetov! Iz Celja. (Razno.) Slovenci v Gelju imamo sedaj res krasni »Narodni dom«. V njem se zbirajo razna društva, ali vendar je celo društveno življenje nekako mrtvo. Pred enim letom se je toževalo, da nam manjka prostorov in zaradi tega je gibanje in življenje narodnih društev tako zaspano in omejeno. No, sedaj je ta nedostatek odpravljen, ali kakor že rečeno, društveno življenje je še vedno mrtvo. Prirejajo se veselice sicer zelo redke, in za pristop k istim se zahteva, menda nalašč zaradi tega, da jih nižji slojevi ne morejo . obiskovati, tako visoka vstopnina, kakor da bi med spodnje-štajarskimi Slovenci bila sama aristokracija in bogataši. Nasledek temu je, da društveniki, ki morajo že itak doprinašati žrtve z mesečnimi doneski, nimajo od takih zabav nič, društvene veselice pa so navadno slabo obiskane. Obžalujemo, da moramo priznati, da so bile društvene razmere, dokler ni bilo »Narodnega doma«, boljše urejene, kakor pa šo sedaj. — Krčrao v »Narodnem domu« oskrbuje in vodi narodna čitalnica, a če prideš v isto, ne najdeš drugega časnika kakor, strmi, »graško tetko« — pogreša se samo še »Deutsche Wacht« — kmet pa zaslonj poprašuje po »Slov. Gospodarju« in »Domovini«. Sicer pa menda že vodstvo ve, kaj stori, ker zahajajo sami tujci (?) v »Narodni dom«. Toliko za danes; ostalo si še prihranimo za pozneje, ako se vodstva društev ne bodo ganila, da odpravijo nedostatke, ter pokazala da jim je tudi kaj za društveno življenje in ne samo za monopol na »Narodni dom«. Pravicoljubi. S Teharjev. (Zborovanje) [Konec.] 0 drugej točki, o preskrbi za starost, je govoril načelnik društva. 0 takih rečeh se pri nas premalo govori. Poudarja se dan za dnem, kako kvarljiva in neurana je socijalisiična stranka, a premalo naglašamo, kake pravice smejo zahtevati in morajo dobiti delavci. 1. Vsak delavec mora imeti, kakor že papež v svojej slavnej okrožnici uče, lako plačilo, da lahko pošteno preživi sebe in svojo družino. 2. Pravico ima do poštenega in zdravega stanovanja. 3. Preskrben mora biti za bolezen in če ga zadene nezgoda, ko ne more več delati. 4. Preskrben mora biti za onemoglost in starost. Sedanje postave o tem niso zadostne in se mnogokrat, kakor uči izkušnja, prekršujejo in preslopajo. Zato premnogokrat dobivajo samo prav malo pokojnino, katera je morebiti zadostna za počasno umiranje, a nikakor ne za človeško življenje. Morajo torej na stare dni stradati, če prav so ves svoj vek pošteno delali, in nadlegovati morajo za podpore tudi še svoje občine, ki so pa same ubožne in tudi nevoljne, dajati podpore ljudem, ki so morebiti ves svoj čas drugod preživeli in vse svoje moči drugod pustili. Država je torej dolžna gledati na to, da bode vsak pošten delavec lahko mirno preživeval onemogla svoja leta, brez bede in brez nevoljne miloščine. Če se to napravi, in če se vrh tega uredi še tudi to, da vsak delavec od čistega dobička tvornice (fabrike) ali rudokopa itd. dobivaj določen del odstotkov in imej ludi kolikor toliko upliva na vodstvo, če se to osnuje, potem bode vsak pošten delavec lahko pokojno živel in pokojno zrl v bodočnost in ne bode se treba bati silovitega prevrata, ki natn sedaj grozi, vsem v kvaro, a nikomur ne v konst. Tudi tisti, ki mislijo, da so socijalni demokratje, ker ne umejo, kaj so in kaj namerjajo te vrste Ijudje, bili so do konca zadovoljni s temi našeli krščan- skega socijalizma. — Da bi pač vsi še o pravem času spoznali, kje in kdo so res pravi prijatelji delavskega stanu: ne tisti. ki zaradi tega, ker so zato dobro plaeani, hrume in razburjajo samo, ampak tisti, ki se na svojo škodo resno trudijo, da bi se delavcem vzboljšalo razmerje !v Iz Žič. (40-letnica župnikovanja.) Dne 16. junija se je bilo dopolnilo štirideseto leto, odkar so bili naš č. g. župnik Gašpar Zabukovšek k nam prišli. Že 1893. leta so peli slovesno svojo zlato sv. mašo, lani so pa trije njihovi učenci tri nedelje zaporedoma tukaj peli novo sv. mašo. Gotovo redki dogodki! Ko smo zadnji praznik sv. apostolov Petra in Pavla obhajali god našega farnega priprošnjika sv. Petra, so vlč. g: dekan konjiški v začetku svojega slavnostnega govora razgrnili pismo prečast. kn. šk. konzistorija, iz katerega so nam naznanili, da so naš premil. g. knezoškof ukazali toliko letnemu zvestemu duš. pastirju, č. zlatomašniku, našemu g. župniku častitati ter jim objaviti višjepastirsko popolno zadovoljnost. To visoko odlikoyanje je napravilo najugodnejši utis na osemdesetletnega č. gosp. župnika, kakor na njihovo verno udano čredo, pa tudi na nas sosede, ki smo se bili k tej svečanosti zbrali v obilnem številu. Na mnoga leta! Sosed .T. Z Laškega. (N e s r e č a.) Kdo bi bil mislil, ko se je na dan presv. Rešnjega Telesa vršila slovesna procesija in je vse veselo bilo, da bo popoludne velika nesreča obiskala našo faro! Ob pol 3. popoludne prignala se je strašna burja in blisk je udaril v najboljšo kmetijsko hišo v občini Sv. Krištof št. 2 pri Janezu Petku, po domače Kajtna. Hipoma je vse posestvo bilo v plamenu. Gospodinja, trudna od vsakdanjega dela, zaspala je bila pod kozolcera. Udarec jo vzbudi, ona zagleda nesrečo, pomaga še živino iz hleva goniti in — naenkrat se zgrudi mrtva na tla. Srčna kap jo je zadela. Bila je najbolj pridna gospodinja iz cele fare, bila je spoštovana povsod, kakor je pričal tudi njen pogreb, katerega se je udeležilo ogromno število Ijudstva ne le kmečkega, ampak tudi iz trga. Slutila je mogoče, da jo Vsemogočni hoee poklicati pred svoj sodnji stol; kajti še pred enim tednom je sprejela po svoji navadi sv. zakramente in priporočala se je domačemu gospodu kaplanu v prošnjo za srečno zadnjo uro. Naj počiva v miru! Nam je zapustila opominj: »Čujte in molite, ker ne veste niti dneva, niti ure !«