836
E. Gangl: Moje gosli.
razdraženi  ton  njih   vsebine dokazuje,  kako se  je Lao-tsi za stvar
zanimal in kako  nevarnost je videl v vojski za svoj   cilj  »wu wei«,
pokoj, mir.
Na koncu stoj tu še slika države, kakršna je bila Lao-tsiju ideal:
»Majhne dežele majhen narod, če ima tudi orožja samo za deset ljudi,
naj niti tega ne uporablja;   ljudstvo naj ne umira,  in vendar se mu
ni treba seliti v tujino; če ima oklepov in orožja, naj se ne sili, da
se   jih   dotika,   naj    plete   vrvi   in   jih   uporablja1),    pa   mu   bode
jed sladka,   obleka  krasna, bivališče  udobno,   njegove šege prijetne.
Sosednje zemlje se vidijo, glasovi kokoši od tam se slišijo, in vendar
doživi   ljudstvo   visoko   starost, ne da bi šlo v drugo deželo, ker je
zadovoljno s svojo.«
*
Lao-tsi' je spekulativni, Konfucij pa praktični duh kitajskega naroda. Dve obliki intelektualnega življenja reprezentujeta. Toda narod tako pozitiven in utilitaren, kakor so Kitajci, se je naravno poprijel bolj ukovKonfucijevih nego abstraktnih in mističnih meditacij Lao-tsTjevih. Najbližji učenci mojstrovi, Liet-tsi', Hon-fei-tsi', Cuang-tsi' in Hot-kun-tsi' so še ohranili nauke velikega metafizika čiste. Toda pozneje je nerazumljena mistika njegova dala povod k praznoverju, taoizem je propadal čimdalje bolj, dokler ni postal to, kar je danes: sekta bedakov ali pa prekanjencev, ki vzbuja usmiljenje ali pa zaničevanje, kakor v zasmeh mojstrovih besed: »Kar kdo dobro postavi, ne more biti porušeno«.
_______________                          (Iz češkega rokopisa prevedel K. Sckweiger)
l) Namreč namesto pisanja. Tudi stari Perzi in Peruanci so upotrebljali vozle na vrvicah namesto pisanja, in še sedaj je to v rabi pri narodih v južnem morju.                                                        _
T
JVIoje gosli.
rah pokril je moje gosli,              Ko dospe polnočna ura,
strune so popokale,                      pa mrliči se zbude,
ki so tolikrat vriskale,                  v tihi se skrivnostni pesmi
tolikrat mi jokale.                         moje gosli oglase.
Prsti so odreveneli,                       Kakor zbor otrok ob grobu,
ki vodili so mi lok,                      ki vanj druga devajo,
v goslih pokopana spita               moje gosli v nočnih urah
ples poskočni, sladki jok . . .     zapuščene pe vaj o . . .
E. Gangl.