—•¦< 142 >¦•—
f^                          Prijatelja.
londonskem  državnem  zverinjaku  imeli  so  pred  vee  leti  poleg  maogih" marogastih tigrov, odurnih hijen, afrikanskih ia azijskih slouov, hitronogih ceber, neokretnih nosorogov, smešnih raedvedov in drugih živalij vseh delov sveta tudi velikanskega  leva.   Ker je  bila  vstopniua  seveda  visoka,  prinašali  so ubožnejši mesto denarja macke in pse, katere so euvaji dajali zverinam v hrano.
Kaj ne, mladi čitatelj, — kako neusmiljeni so nekateri ljndje! Kako brez-srčrii!                                                                                                                         JH
Nekoč prinesel je nekdo črnega psička ter ga vrgel k najhujšemu in naj-starejšerau levu. Uboga živalica trepetala je po vseh udih, skrivala se milo evileč v najskrajnejši kot in na zadnjih nogah stoječ stezala prednji nožici, kakor bi hotela prositi milosti proti grozoritej zverini. Mogočno približal se je lev psičku, obračal ga s svojimi šaparai na vse strani, bistro ga ogledaval in vohal, a storil mu ni uič žalega. Čuvaj prinesel je mej tem v želoznej skledi kubanih jedij in jili položil pred ieva. Lev pogledoval je psička ter ga nekako vabil na skupno ko-silo, a sam ni hotel jesti. Psieek — ki je bil izvestno zelo gladen — bal se je leva vže nekoliko raauj; oprezujoč približal se je torej k jedi ter pričel jesti. Po-časi pristopil je tudi lev in prijateljski obedoval s psičkom.
Od tistega dne sta si bila vedno dobra prijatelja, pes je levu dostikvat celo mej šaparai in pod glavo spal. Kadar so jima prinesli jesti, hitro je bil psieek pri skledi in po pasjej navadi hotel je seveda vse sam snesti. Moško se je razko-račil preko posode, lajal, renčal in se zaganjal predrzno v leva. A ]ev ni bil ni-kakor nejevoljen na neolikanega gosta, nego mirno je čakal, da mu je psiček do-volil pridnižiti se. — Včasih se je hotel lev nekoliko odpočiti, ali psiček ga ni pustil pri rniru. skakal in lajal je okolo njega, grizel ga v ušesa in v čopasti rep. A lev ni postal nikoli razkažen, zdelo se je, da ga neumno obnašanje njegovega tovariša le zabava.
Gez leto dni psiček nenadoraa zboli in pogine. Lev mislll je menda nekaj časa, da njegov ljubljenec le spi. Večkrat prišel je k njemu, vohal ga, majal in obračal, — a vse zaman! Ko se je preprieal, da je psieek v resnici mrtev, ko-rakal je nernirno iz jednega kota svoje ječe v drugi, stopal k mrtvemu psičku, ogledoval ga žalostno, dvignil grivasto glavo in par minut neprenehoma tulil. Ou-vaji hoteli so rartvega psička odstraniti, ali lev pokazal jim je svoje ostre zobe in vedno skrbno stražil mrtvega psička. Prinesli so mn najboljših jedil, a lev se jih niti pritaknil ui; vrgli so mu nekaj živih psov v levjak, strgal jih je takoj, a raz-metane ude pustil ležati. Z velikimi kremplji skopal je v tleh več lukenj, stresal železne paliee svoje kletke in tulil, tulil .... Potera se je utrujen vlegel čez truplo mrtvega prijatelja in — bil je tiho. Nenadoma skočil je zopet po konci, grozovito zarjovel ter zopet legel k psičku iu bil tiho.
Tako je živel brez jedi in pijače šest dni; sedmo jutro pa so ga našli rart-vega v levjaku. Ležeč na trnplu malega svojega prijatelja poginil je tudi on sam.
Prevel     F. G. Podkrimski