KATOLISK CERKVEN LIST.
.fI»aiijoa'' izhaja vsak j.etek na .?e.i j-oii. in Y liskariiiei sprejtmana za eeio ]eto 4 gj., za	vejji {. o po<-!i pol if-ta 2 si	za ->m> j»io 4 «M. za eertert kta 1 <ri	«JO kr., zn p L: ako za<le	«.1 leta 2 tri. 40 kr.. za u a ta «larj praznik, izl«	.'•«nt leta 1 si -"50 k»', lo ..iMnioa" ,Jan poprej.
Tečaj XXXVII.	v L j u	bljani, 14.	s usca	1884.	List U.
Kos kruha.
(Dalje.)
28.	Kader je v ustih semleti kruh zadostno omečen. potisne ga jezik v požirat, ta pa ga spravlja doli v široko vrečo želodca. Tukaj je drugi še ojstrejši sok, želodčni sok. V tem soku se kruh tako rekoč vari, in želodec ga mesa. Želodec premika pogoltnjeni kruh semtertja, ter ga pritiska na vse strani. Kruh se še bolj spreminja, postane bela Kaša, ki se po drugi že-lodčevi odpertini izpušča v čeva. kader je kaša dosti prenarejena, in bi rekel, kuhana. Veliki ta čevesni kanal je pri odraščenem človeku dolg 16 čevljev. Tukaj in pa v želodcu so sesavne žilice, ki beli sok serkajo in nazadnje v kri prepeljejo. Kri sama pa je prav čudna, lepa, rudeča tekočina, in sostavljena iz tolikih tvari. da je celo razpuščeno železo najti v nji.
29.	V izraščenem človeku je okoli 30 funtov kervi. Kri pa ne stoji na miru kakor voda v barju, ampak pretaka se skozi celo telo, v najmanjše dele. po neštevnih žilah in žilicah, iu sicer tako čudno, redno, pravilno, da velika ta množina kervi vsako uro 21 krat preteče po celem telesu od zgorej navzdol, in od zdolej navzgor in po vseh straneh. Kaj pa goni to kri na okrog? To gonilo je serce. Kakor bi bilo serce lastno živo bitje, iz k'erega vsi drugi telesni deli življenje zajemajo, se ono krepko stiska iu hitro razširja, in sicer od začetka človekovega življenja pa do njegove smerti. noč in dan, vsako minuto najmanj 70—80krat. To delo serčno razganja kri po celem telesu. — Cemu pa je potreben ta neprestani kervni obtok? Ta obtekajoča kri greje vse telo, in kar je še več, daje vsem telesnim delom živež, da nadomesti iztrošek. ki ga ima vsaki telesni del. ali po hlapenju, potenju, trujenju, napenjanju moči ali po drugačnih odtokih. Telo je namreč vravnano kakor studenčno korito. Iz studenčeve cevi teče zmeraj voda v korito, in kar je vode preobilno v koritu, se iztaka iz njega, tako da je korito zmeraj polno. Kakor išče in serka iz zemlje in iz njene vlažnosti vsaka posebna rastlina tiste posebne hrane, ki je potrebuje, da se vzderži in raste; tako serka tudi vsaki del iz človeškega telesa ono, kar potrebuje. V možganih pušča kri fosfor in druge bele in sive možganske tvari, v očeh pušča previdne tekočine in solze, v ušesih maslo, v ustih tekočo slino in kremen, prevleko zobov, serce pije in
plava v svojem kervuem opravku. Jetra jemljo iz kervi Krenilo, da iz njega napravi jajo žolč; obisti povživajo in odpeljavajo preobilno vodo iz kervi. Kri nasituje vse inehke in tekoče telesne dele. zraven tega opravlja pa še delo zidarja. Kakšuo bi bilo telo brez kosti? Gerda gruča mesena bi bilo. Kosti pa mu dajo lepo postavo. Od kod so kosti? Kosti dela zopet kri: od nohtov na nogi do lobanje ali glavne čepiuje, vse je iz apna. ki se izločuje iz kervi. Kri telesu daje apno in mu kosti vterjuje. Ako si zlomiš roko ali nogo, pride koj kri na pomoč, ter v nekterih tednih spet skupaj skieja in zlima zdrobljene kose.
To prenavljanje, to sostavljanje človeškega telesa po veduem obtoku kervi se godi prav neznatuo. da se komaj opazi, godi se brez naše vednosti in volje, vse dela dobrota iu previdnost Božja. Tako se človeško telo ohrani od mladosti pa prav do smerti. ravno tisto sicer, pa vender čez 10 let ne koščeka onih delov na njem ni več. iz kterega je bilo sostavljen pred 10 leti. Tega ti pač ne boš razumel, pa je tako. Ali si že videl Savico, tam kjer deja slapove? Savica je videti kakor širok svetel trak, Ce jo prideš čez eno leto spet gledat k slapu, boš spet videl širok svetel trak. in vender ni ne ena kaplja taiste vode. ktera je bila prešnje leto. Kri in njen obtok je bistveno potreben, da duša ostane v človeku ter more živeti. Tako pravi sveto pjsmo: „Življenje je v kervi," namreč telesno življenje. Ce kri odteče skozi rano, ali če serce le euo minuto obstoji, in kervi okrog ne goni, prec preneha telesno življenje. Pa ne le življenje, tudi vsa moč. vse zdravje, vsa veselost je na tem, da dosti zdrave kervi teče po žilah; iz vžitega kruha pa se dela kri in spet kri.
30. Zdrava kri potrebuje pa tudi vsaki dan do-davek soli. Da pa človek ne opusti, vsaki dan kervi dajati soli, je Bog tako naredil, da nam je vsakdanja jed. kruh, neokusna, če ni soli v nji. Zatoraj se že testo soli. Sol je sploh prav pomenljiv živelj, kteri je (kakor sploh vse prirodne tvari) popolnoma nepreumeveu. Človek je potrebuje skoro za vse jedi, ki se kuhajo. Sol je bela kakor sneg, v vodi se raztopi, v ognju pa močno poka. Neizmerno veliko morje je ojstro osoljeno, tako da vode njegove niti pri največi žeji piti ni moč. Sol mora sploh pred samim Bogom imeti skrivnostni pomen; kajti Zveličar se poslužuje soli pri najvažnejših zadevah kot znamenje, kot podobe; pravi u. pr.: rimejte
— —
sol v sebi.*4 Apostole imenuje sol zemlje. Drugikrat pravi, da ogenj je sol duše; pri evang. Marku (0, 46) je namreč pisano: rVsakteri mora z ognjem osoljen biti. kakor vsaki dar s soljo.u Apostol Pavel piše: „Vaše govorjenje bodi s soljo zabeljeno." in po naredbi cerkveni se otroku pri korstu s primernimi besedami daje soi v usta. Kako prečudno in modro je Bog vse to vravnal.	(Dalje na3l.)
Božji grob.
(♦f©vor v katol. diužbi.)
Zadnjič sem pojasnoval, da svetiše. kjer je bilo sv. Rešnje Telo pustavljeno. je bilo mnogotero oskru-novano in da je še zdaj v neverskih rokah. Tako se je godilo tudi grobu, kjer je bil križani Sin Božji pokopan. to pa v začetku skoz nekaj sto let in še pozneje večkrat; vender s tem svetišču je poslednje čase bolje kakor z unim prešnjim.
Rimljani, ko so bili pod Titom Jeruzalem grozovito razdjali, so na podertinah zidali novo, pogansko mesto, ki so ga imenovali Aelia Capitolina; to so storili judom v gnjusobo in kristjanom v zasramovanje. Svete kraje odrešenja so iskali oskruniti, kar narbolj bi bilo mogoče, in ves spomin na taiste zatreti, ako bi se dalo. Ako bi kdaj kdo dvomil, da ima satan pogane v oblasti, bi se moral prepričati iz tega, kar so počenjali s svetimi mesti v Palestini. Votlino Kristusovega groba so pogani s perstjo in kamenjem zasuli in na mesto, kjer je stal križ odrešenja, na kterem je umeri Sin Božji, so bili postavili podobo nečistosti, namreč, kip rimijanske malikinje Venere, ki je bila podoba in pomen po božje češenega mesenega poželjenja. To so posnemali tudi Francozi, ko so se bili proti koncu preš-njega stoletja poživinili in prišli satanu v oblas:, in ravno to žele brezverci sedanjega časa.
Konštantin cesar in njegova mati sv. Helena sta bila gnjusobo odpravila od Božjega groba iu z druzih svetih krajev. Precej po pervem vesoljnem cerkvenem zboru (1. 325 po Kr.) je Konštantin dal razdjati statvo Veuere z drugimi njenimi maliki vred. Z groba so bile odpravijene smeti, perst iu vsa nesnaga, škof Makarij v Jeruzalemu pa je dobil povelje, da naj nad grobom Zveličarjevim častitljivo božjo hišo zida, cerkev, ktera naj v lepoti in častitljivosti preseže vse, kar je na zemlji prekrasnega in velikanskega. Cesar sam je obljubil, da bo marmorne stebre oskerbel. Romar iz Uur-digala (Bordeaux), ki je bil 1. 333 po Kr. v Jeruzalemu, tedaj še med zidanjem cerkve, pravi, da ob levi je ho-mec Golgata, kjer je bil Gospod križan; za lučaj karana od tam, je votlina kjer je bilo njegovo telo pokopano, in kjer je tretji dan od smerti vstal, in dasiravuo je bila cerkev večkrat razdjana, vender dan danes ravuo tako stoji, kakor so jo zidali na per o, t j. prav nad Kristusovim grobom.
Preobširno bi bilo popisa vati, kako drago zidana je bila perva cerkev tam, kako posebno dragoceno grob sam o/.ališan. Opomnjeno bodi samo. da pri drugem razdjauji Jeruzalema po perziškem kralji Kozrou II 1. 614 je bil ta prezali tempelj z drugimi cerkvami vred z ognjem pokončan, sv. Križ sam s patrijarhom Zaka-rijem vred pa je bil od sovravražuikov odpeljau v suž-njost. Vender se je med tem Modestu, Zakarijeverau namestniku posrečilo, da je Božji grob posipiu osnažil, cerkve v Jeruzalemu novo pozidal, iu čez 14 let je cesar Her.iklij Peržane premagal. Križ in patrijarha rešil, ter je častitljivo obhajal praznik pov/.digujeuja sv. Križa. Nekako 4«» let dalje je to svetiše z drugimi melo mir; kalif Omar, ki je bil 1. G36 Jeruzalem pre-
magal, je dopustil kristjanom po svoji veri mirno živeti; tako so dovolili tudi njegovi nasledniki. Harun-el-Rašid, velikodušen kalif, je cesarju Karolu Velikemu poslal celo ključe jeruzalemskega mesta in Božjega groba, iu zaterdil je, „da ta sveti in zveličavui kraj prepusti oblasti frankovskega cesarja."
Zopet v tretje je druzovski grozoviti lažnjivi prerok, „egiptovski Neron," el-Hakem, 1. 1010 razdeval mesto in šle so tudi cerkve v šibre. Toda že 1. 1040 pod greškim cesarjem Konstantinom IX se je povzdignila nova okrogla cerkev nad Božjim grobom; in kapela na Golgoti, kjer je Križ stal, je tisti kraj zališala. Ko so prišli pa križarji v deželo, so zidali svetiše tako veliko in obširno, da je obsegalo v sebi vse pozoriše Jezusove smerti, in ta velika cerkev v svojih podstavnih zidovih in glavni podobi stoji še dandanašnji.
Pa kaj, ko kristjani niso ostali v posesti Svete dežele! Ko jim je Salah-ed-Diu (ali kakor se skerčeno v zgodovini piše: Saladiu, to je, vcrli sodnik) Sveto zemljo vzel 1. 1187, so bili povsod križi odmaknjeni, cerkve pa v medžide spremenjene; le samo cerkev Božjega groba je kristjanom ostala; pa tudi to svetiše ima neki turčin toliko v oblasti, da on ima še dandanašnji v rokah ključe od cerkve Božjega groba; na njegovo milost smo morali zjutraj čakati, da je prišel in nam cerkev odperl. Sicer pa celo divji Harizmeji, ki so v sredi 13. stoletja bili Jeruzalem napadli, pridobili in so svetiša grozovito skrunili, so veuder Božjemu grobu prizanesli.
Poslopjiče. ki je pokrivalo Božji grob. je v 1(5. stoletji žugalo razpasti; torej je papež Julij ill P. Bonifaciju, takratuemu varhu jeruzalemskemu iu naslednjič škofu v Stagnu, ukazal, da naj Božji grob obuovi. Silo znamenito je, kar je P. Bonifacij takrat poročal o Božjem grobu. Pisal je: „Ker nam je kazalo to poslopje do tal podreti. da so bolj terdno postavi tisto, ki ga bode namestovalo, se je po podertji grob Gospodov pokazal odpert nam pred očmi tako. kakor je bil v pečino vsekan. V njem smo vidili naslikana dva angelja; eden je deržal tablico z besedami: Vstal je, ni Ga več tukaj, — drugi pa, ki je s perstom na grob kazal, je deržal napis: Lejte tukaj kraj. kamor so Ga bili položili. Ti dve sliki ste veči del razpadli v prah berž ko ste prišli na zrak. Ker nam je bilo potrebno eno alabasternih ploš vzdigniti, ktere je sv. Helena za pokrov dala na grob položiti, da so mogli ondi maševati, smo vidili odpert ta neizrekljivo sveti kraj, v kterem je naš Gospod tri dni počival. Ta kraj, kjer so se še po vsih občertih spoznavale sledi kervi našega Zveličarja, zmešane z mazili iu z dišili. s kterira je bil maziljen, — ta kraj je bil našim očem kakor slika svitlega solnca.fe Solze veselja so nam iz oči lile, naše ustnice so ljubeznjivo poljubovale te češeue in božje ostanke; nobeden se pri pogledu tega zaklada ni mogel zderžati, da bi ue bil na glas svojega ginjenja razodeval. (Mislin. 4. zvez. str. 27<5.) To poslopje se je ohranilo do 1. 1*08. ko je strahovit požar bil razdjal veliko kupijo in druge oddelke cerkve Božjega groba. Notranji del tempeljna pa je bil kakor s čudežem ostal nepoškodovan. Kako je bil ogenj vstal, se ne ve še dandanašnji ne. Bilo je pa z drugimi tudi poslopje Božjega groba zopet popravljeno, nekaj v novem, nekaj v starem zlogu, z arhitektonskimi olepšavami, z rudečkasto-belim marmorjem oblečeno in z nekako majhno kuplico na verhu prevideno. Godilo se je to o nesrečnih časih, ko so razkolni greki imeli veliko moč; z mnogim zlatom so si od turške vlade pridobili oblast, da smejo na svoje stroške popraviti pogorelo cerkev. Razdjal: so staro iz drazega marmorja narejeno preoblečenje Božjega groba iu na njegovo mesto so napravili preobleko iz rumen-
kastih kamnov tistega kraja, kakor se vidi še dandanes. Odpravili so tudi vse latinske napise, ki jih je dal narediti P. Bonifacij, in na njih mesto so naredili greške, da bi si pravico do teh svetiš bolj zagotovili.
Oo. frančiškani, ko so vse to vidili. so se obernili do vsih katoliških vlad v Evropi za brambo v prid svetih krajev; toda Evropa sama je bila ob tistem času plen pervega Napoleona in se ni menila za Jeruzalem, ter so greki smeli in mogli počenjati, kar jim je bilo (irago. Pripisovati je v resnici čudežu Božje previdnosti, da katoličani takrat niso bili popolnoma odmaknjeni od pervega svetiša katoliškega sveta. (Das heil. Land, o. zvez. 1871J)
Zdaj pa še nekoliko o sedanjem stanu Božjega groba. Da si pa Čitatelj to preslavno svetiše bolj v spomin vtisne, naj postavim tu nektere čerte o velikem poslopji Božjega groba sploh. 20. sušca 18G0 smo se zjutraj podali iz avstrijanskega prenočiša naravnost k cerkvi Božjega groba, ki jo Arabi imenujejo „Keniset-el-Kejamet" to je. cerkev vstajenja, ker je namreč v nji Božji grob, iz kterega je Kristus od smerti vstal.
Velike vrata v to cerkev derže od jugo-zahoda. Pred vrati je velik 4vogelni prostor ter sejmiše, na kterem se verh druzega prodajajo zlasti molki in vsak-tere reči, kakoršne romarji za spominke seboj jemljejo (ne terguje se pa s kostmi svetnikov, kakor je ueki pisatelj po zmoti rekel; kajti kaj tacega sv. Cerkev ojstro prepoveduje, in kje ueki bi dobili kramarji kosti svetnikov?!) Ako se proti cerkvi oberneš, imaš ob levici greški samostan, kteri je pa že v zvezi s cerkvijo Božjega groba. Ivoj za njim dalje je armenski samostan in cerkev, pa že všipnjena v steno božjegrobne cerkve. Ob ravno nasprotni strani velike cerkve je ravno tako na cerkev naslonjen frančiškanski mali samostanček. v kterem so varhi Božjega groba; na obeh straneh iz samostanov so line, skoz ktere se vidi na kapelo Božjega groba, ktera je tukaj vmes cerkvi ravno pod veliko kupijo. Nad Božjim grobom tedaj je velika kuplja. — Pod eno streho so naslednje svetiša: Božji grob; katoliška kapela ali cerkvica; greška cerkev (z lastno kupijo); armenska cerkev; nekak prostorček kot kapelica ob Božjem grobu za Kopte; Ivalvarija s 3 altarji (višej kot druge); cerkev sv. Helene in najdenja sv. Križa (uižej od tal cerkveuih — v zemlji). Greška cerkev je vštric Božjega groba proti jugovzhodu, tako v sredi velike cerkve iu v podobi podkove, da so okrog mostovži ali hodiša. Ob teh hodiših v nasprotnih stenah na okrog greške cerkve so male kapelice: a) ječa Kristusova; b) deljenja oblačil; c) ob koncu greške cerkve se gre v zemljo po stopnjicah v kapelo sv. Helene iu najdenja sv. Križa; d) že na drugi strani (na tisti, kjer so velike vrata, edine vrata) je steber zas ram o vanj a; e) precej naprej se gre po stopnicah kviško na Kalvarijo; f) zraven Kalvarije v enaki višavi je kapela žalostne Matere Božje, toda zunaj cerkve, le skoz okno s Kalvarije se vidi vanjo.
Ako tedaj greš skoz omenjene velike vrata v velikansko cerkev Božjega groba, prideš najprej k mazilnemu kamnu, kteri je tik ob Kalvariji. Malo dalje na levo je kapela Božjega groba. 110 stopinj od tistega mesta Kalvarije, kjer je križ stal. Kapela Božjega groba je 26 čevljev dolga in 18 čevljev široka; z malo kupljico nad grobom Kristusovim vred je 50 čevljev visoka. Vsa kapela je oblečena z belkastim in rumenkastim marmorjem, pa vsa preprežena z malimi drobnimi olepšavami. Nad strešico se razširjajo ob obeh straneh velike pletna, kakor zmagovite zastave, in na njih je podoba Kristusova, kakor je od smerti vstal. Vhod v Božji grob je ob vzhodnji strani. Spredej ob čelu Božjega groba je šest tako velikih svečnikov, da so s svečami kakor
stebriči, pa tudi s svetilkami je prepreženo vse občelje, ozališano s podobami in raznimi lepotijami; ravno tako tudi Božji grob na okrog. V oblasti imajo Božji grob katoličani, greki in armeni skupaj; katoliška Cerkev je prisiljena to terpeti, zato tudi v ozališevanji tega svetiša gospoduje neka ravnopravuost. ter je vse zverstoma ena svetilnica katoliška, druga greška, tretja armenska; ravno tako je z drugimi olepšavami. Žalostno je, da imajo razkol ni ki pri tolikem svetišu kaj opraviti, pa giuljivo je zopet, da vse, kar je keršeno, iše češenje skazovati grobu Zveličarjevemu, vsi se skušajo, kdo bi bolj prestavljal grob, v kterem je Sin Božji počival. Bog razsvetli nesrečne razkolnike. da bi se skoraj ze-dinili s sv. Cerkvijo ter bi njihova hvala pred Bogom dopadljiva bila. O koliko hvaležnih solz se je že pretočilo na tem svetem kraju! Vidil sem, kako so našega vodnika, barona Eberla, debele solze oblile, ko smo po prihodu v Jeruzalem na pervo stopili v Božji grob. Eden popotnikov o drugi priliki piše: ,-Moja perva pot je bila v Božji grob. Tukaj mi besede zastajajo. Moje pero je nezmožno zapisati vtis, ki ga je moja duša občutila na tem naj svetejšem kraju. — Kakor po nevidni moči sem bil veržen na kolena. Glavo sem naslonil na Božji grob, in ne sramujem se kot mož s ;>J leti povedati, da potok solz mi je lil iz očes. — Bil sem Kakor zamaknjen v drugi svot. in moja molitev ui bila «iruga razun molitev solz in le-fih besed: Jezus, moja Ljubezen, usmili se me! Jezus, moja Ljubezen, usmili se me' Tolažbo, ki sem jo tukaj občutil, le Bog iu jest.
(Konec prih.)
Iz Mariborske diecezanske sinode.
v.
iterandis statutis disciplinarians pro Ih'oerfsi Lavantina Litis.
iKonec tegn oddelka.)
4. Omnibus animarum pastoribus incumbit cura suis tidelibus iuvigilandi (Act. Ap. 2U, 2*.; obligantur ergo ab Ecclesia, ut in suis Parochiis resideant (Conc. Trid. sess. XXIII. cap. 1. de Reform.), possuntque tan-tum ad breve teinpus a suis Parochiis abesse. D. Co-operatori — inscio et invito Parocho — nunquam licet peregrinan. Si Cooperatores vel Parochi diebus Domi-uicis vel festivis in parochia sua non adsuut. tu ram geraut, ne officia divina haue ob causam detriment um aliquod patiautur. Si vero animarum pastores per 8 dies peregrinan voluut, a Decano, si autem per piures dies, per Officium decanale ab Ordinario necessariam licentiam petant. (Cfr. Decr. Ep. die 15. Decembris 1847, Nr. 2412/8.)
ö. Mandamus, ut Clerici meridie et vespere ad mensam communem statuto tempore compareant. Parochiis det Cooperatori victum statui clericali conve-nientem, et servet quoad horam praudii et coenae rectum ordinem, ut Cooperator non habeat ullum praetextum, sese a mensa communi cum parocho suo separandi. Sub nullo praetextu itaque Cooperator proprio motu a mensa vespertina sive cocna se retrahat. eo minus abscedat a mensa parochiali in genere. Quod si putaverit. se habere sufficientes rationes a mensa parochiali recedendi, pandat id Ordinario et acquiescat ipsius sententiae. (Cfr. Prot. Conf. Past. XXVIII. II. pag. a. 1S75 et Deer. Epp. ad s. Andream die lö. Decembris 1*47 Nr. 2412 8.)
(j. Cum omni benignitate singulis Clericis obedien-tiam et reverentiam Episcopo in ordinatione promissam in memoriam revocainus; mandamus, ut Cooperatores
absque gravi et justa causa stationes assignatas noa recusent suscipere, confidentes. illos ex corde obedientes in statiocibus a Superioribus assignatis fructuosius sa-lutem propriam et fidelium procuraturos fore, quam in alia ipsis exoptata statione. „Meiior est enim obedientia, quam victimae." (I. Reg. 15, 22.)
7. Ut autem singuli sacerdotes Deo adjuvante de die in diem in bonis actibus proficiant et a praviš exem-plis abstineant. commendamus illis, a) ut semper orent et laborent. otium fugiaut et occasioncs pravas. „Mul-tam eniin uialitiam doeuit otiositas." (Eccli 33. 29.) „Vigilate et orate, ut non intretis in tentationem." (Matth. 2ö. 41). Hint sobrii et časti. Sacerdos enim. si non est castus, nihil est. „Vinuin et mulieres aposta-tare faciunt sapieutes." (Eccli. HJ. 2.) rNolite inebriari vino, in quo est luxuria; sed implcmini Špiritu Sa neto." (Eph. 5. 1H.) Servent charitatem in unitate. sedulo et paciüce laborautes in viuea Domini, reportantes salutem nnimarum. „In hoc cognoscent omnes, quia diseipuli mei estis, si dilectionem habueritis ad invicem." (Joau. 13, 35). „Charitas patiens est. benigna est. Charitas non aemulatur, non agit perperam, non intiatur. non est ambitiosa. non quaerit. quae sua sunt, non irritatur, non cogitat malum." (I. Cor. 13, 4.)
In memoriam revocamus monitum patruin s. Con-cilii Tridentiui (sess. XXII. cap. 1. de Reform.), quod sonat; „Nihil est. quod alios magis ad pictatem et Dei cultum assidue instruat. quam eorum vita et exemplum, qui se divino ministerio dedicarunt. Quum enim a rebus saeculi ad altiorem sublati locum couspiciuntur, in eos tanquam in speculum reliqui oculos conjiciunt, ex iisque sumunt. quod imitentur. Quapropter sie decet omnino clericos in sortem Domini vocatos v i tam moresque suos omnes componerc. ut habitu, gestu, incessu. sermone, aliisque omnibus rebus nil nisi grave, moderatum ac religione plenum praeseferant; levia etiam delicta, quae in ipsis maxima essent, ellugiant, ut eorum actiones cunctis atterant venerationem."
Ogled po Slovenskem in dopisi.
J z Ljubljane, (f 1J. Teodor h'atisbon. Xje<joce naprace in njegov brat.) V Parizu je umeri P. Teodor R a t i s h o n ii e. stareji brat P. Alfonsa Ilatisbona v Jeruzalemu, čigar čudežno 8i)reoberujcnjc je biio napravilo toliko zgledovanje po vsem svetu. Umeri je v samostanu Naše ljube Gospe Sijonske, kterega je sam vstanovil. Še lansko let) nam je bil poslal lastnoročno poterdilo prejetih darov, ktere je bila „Zg Dan." nabrala za misijoue njegovega brata Alfonsa v Jeruzalemu; vidilo se je p:i že iz pisave, da je zelo star in oslabljen. P. Teodor Ratisbon je hil rojen iu odgojen v judovski veri, kakor njegov mlajši brat Alfons, tudi spre-obernjenec; duhoven čast. g. Bautain je bil Teodora pridobil za katoliško vero iu za duhovski stan. Pozneje je bil P. Teodor duhovni pastir pri Mariji Dev. Zmago-vavki v Parizu, namreč prednik bratovšiue Marijinega p res v. Sere a. ktere podružnica je tudi pri sv. Petru v Ljubljani; naj bi so Kranjci, zlasti Ljubljančanje. bolj pridno zapisovali v to tako lepo in koristno bratovšino, in z veseljem obiskovali njen oltar pri sv. Petru, pa tudi sploh farmaui se zvesto deržali svoje prelepe cerkve. ki je po svoji zgodovini, zidavi, umetnih altarjih ena naj slavniših v deželi.
Pobožni Teodor je želel vstanoviti napravo, s ktere pomočjo bi marsikteri Izraelec zamogel najti pot k resnici. Tako se je pričel novi red Naše ljube Gospe Sijonske. Rog je delo blagoslovil, in v kratkem so vstale blage podružnice po Francoskem, pa
rudi po tujih deželah, celo v Rumuniji, Carigradu, v Smirui, posebno pa v Jeruzalemu, in irugod v Sveti deželi, kjer brat ranjcega. P. Marija Alfons, s tolikim vspehom dela že veliko let. O njegovih Dapravah je rZg. Dan." že velikrat poročala, pa tudi zbirke mu pošiljala, kakoršnih je zopet precej nabranih iu se mu bodo skoraj spet poslale. Bog ga ohrani še mnogo let!
Iz Zlatopolja, 0. sušca. Pri nas jeli smo nabirati deuar za novo zvonilo. Karani domači obljubili so dva tisuč, pač veliko za to majhno duhovnijo: drugo dobili bomo nekaj od dobrotnikov . . . Morebiti bi kak častivec farne naše patrone, sv. Magdalene, želel se vdeležiti s kakim darom pri tej častni napravi V Sedanji veliki s 13 centi in pol se ne sliši po vsi fari; torej je toliko bolj želeti večega zvona. Ta zdaj veliki zvon bi ostal za srednjega. Faraui me močno naganjajo, da bi še letošnjo jesen dobili nove zvonove; ali ne vem, bode li mogoče denar dobiti o pravem času, na obroke pa ne gre.
Iz Vipave sušca. Že od starodavnih časov obhaja se 40urna pobožnost pustne dni za celo Vipavsko dolino v cerkvi Matere Božje v Logu; ta cerkev spada v versto naj večih in naj lepših v naši škofiji. — Tudi letos obhajala se je 40urna pobožnost jako slovesno in spodbudno. Vse 3 dni imeli so g. dekan veliko sv. mašo z azistenco; pridigovali so v nedeljo g. dekan o grehu in njega strašnjh nasledkih; v ponedeljek so g. J. Tomažič. župnik Šentviški, prav jederuato in pretresljivo govorili o veliki vrednosti človeške duše; v torek pa so imeli priserčeu govor g. M. Poč, župuik Šturški, o ljubezni božji, ki se kaže iz stvarjenja, iz terpljenja Krist. in iz pričujočuosti Jezusove v zakramentu presv. Rešnjega Telesa.
Žali, da je zarad pomanjkanja duhovnov bilo premalo spovednikov, nazoči spovedovali so pa vsak dan do poldne. Ljudstva je bilo nenavadno veliko in vsi prostori so bili natlačeno polni. — Letošnjo zimo smo pač vidili sneg na Nanosu, a v dolini ga nismo imeli, in med tim ko ste v Ljubljani imeli gosto meglo in snežno brozgo po mestu, smo se tukaj pri naj jasnejših dnevih sprehajali po suhi cesti; kak razloček!
Poterdilo in zahvala. Že dvakrat mi je predraga rZg. Danica" blagovoljno odperla predalček. Pervič 4 lani za ta čas, prosečemu milodarov za cerkvico sv. Jožefa v Kuteževem : drugič v jeseni zahvalovajočemu se preblagim dobrotnikom za prejete darove. Vljudno prosim malo prostora, da zopet poterdiiu cd 12. nov. do danes prejeto podporo. Usmilili so se zopet siromašne cerkvice sv. Jožefa naslednji visoko spoštovani dobrotniki:
Pn. gg.: Alojzij Rožič, župnik v Krašnji, 5 gld. (drugič). Gosi>odičina Ivana Kotnik v Ljubljani 2 gld. J. Schernhummer iz Solnograda blazinice in oltarne perte. iu pertiče za ,.iavabo.u Neimeuovan 13 gld. 15 kr. Gospodičina G. Gramer z Dunaja kip sv. Jožefa za oltar, vreden 100 gld. J. Vanka, c. k. davkarski nadzornik iz Požuna. Božične jaslice. Marija Logar iz Ter-novega 2 gld. Helena Štemberger iz Ternovega 1 gld. Katarina Prosen 1 gld. Marija Fabec 1 gld. Tom. Hre-novec 55 kr. Ivan Iskra 1 gld. Dr. Ivan Mohar. zdravnik v Stubici, č gld. J. Levičnik, župau in učitelj v Železnikih, 2 gld. Po g. J. Levičniku županu itd. v Železnikih 2 gld Joahim Lindermajer iz Slovenogradca 2 gld. Kajetan Robant. c. k. telegrafist iz Slovenogradca 2 gld. Fr. Kotnik, kaplan v Dolnjem Dravbergu 2 gld. Val. Pušavec, dekan v Jelšanah. 5 gld. Ant. Notar, kaplan v Jelšanah, 5 gld. Jan. Breceljuik, dekan v Hrušici 3 gld. Anz. Zajec, kaplan v Hrušici, 2 gld. Jos. Za-kotnik, župnik pri sv. Antonu, 8 gld. Po g. Grozniku iz Gradca 5 gld. Nikolaj Bruggmoser, duhoven nem-
škega reda v Opavi, 15 gld. Dr. Jos. Dekert, vrednik lista Sendbote sv. Jožefa, zbirko 22 gld. Fr. Celin 5 gld., in po njem delavci v ogerskih gojzdih 23 gld. Po Ani Sestan 2 gld. Roza Schon z Dunaja 2 gld. Davorin Stembal, župnik v Čačah, 2 gld.
Tisočera hvala in zahvala vsim blagim dobrotnikom in podpornikom naj ubožniše in potrebniše cerkvice ne le na Kranjskem, ampak gotovo v celi Avstriji; ko bi razkladal nevgodne tukajšne razmere, bi mi častiti či-tatelji priterdili, da brez posebne pomoči Božje in sv. Jožefa bi ne bila ta hišica Božja sozidana. Posebna skerb mi je zarad zvonov. Kakor je milovanja vreden človek, ki ne more govoriti; tako žalostna je cerkev brez zvonov. Mogoče, da ima na Kranjskem kaka pre-možneja cerkev premajhen zvon: sreča bi bila za cerkvico sv. Jožefa, da kupi po primerni znižani ceni dva zvona, pervega kacih 150 kilogr., druzega do 100 kilogr. težkega, ker novih ni mogoče kupiti, ako ne obudi sv. Jožef izrednih dobrotnikov.
Na pepelnico je bila za dobrotnike cerkvene v čast sv. Jožefu sv. maša, pobožneji ljudje pogosto darujejo sv. Obhajila v namen dobrotnikov, zmoli se mnogo rožnih vencev za dušne in telesne potrebe dobrotnikov. Upam. da tudi pri sv. Jožefu niso pozabljeni oni, ki pomorejo toliko potrebni. Njemu v čast sozidani cerkvici. Nekdo bo vstanovil sv. mašo za-se in za dobrotnike v čast sv. Jožefu.
Bliža se prazuik sv. Jožefa, velikega zavetnika katoliške Cerkve in pravovernih kristjanov pomočnika za srečno zadnjo uro: naj smem torej še enkrat pre-biagim prijateljem ,.Zg. Danice" ubogo cerkvico sv. Jožefa priporočiti. Bog plati vsem in vsakemu posebej stotero! „Benedicti erunt, qui aedificaveriot te.w (Tob. 13. IG.)
V Podgrajah pri Ilirski Bistrici, 8. sušca 1884.
Štefan Jenko,
vikar.
Pristavck. V kratkem pošlje tudi vredništvo tega lista zbirke nadalje, kar jih je med tem v novo došlo.
Yr.
Iz Kerškega past. lista. (Konec.* Človeški rod. ljubi moji! je že od začetka le prerad in prelahko zapeljevati se pustil mesnemu poželjenju. „Kakor se je godilo v dnevih Noetovih. tako bo tudi v dnevih Sinu človekovega." Pred vesoljnim potopom „bila je hudobija velika, in vse meso je skazilo svoj pot na zemlji." Čeravno je Bog človeški rod tepel tako strašno, da se še sedaj na zemlji poznajo sledovi Božje šibe. pa je vendar pregreha kmalu spet spridila ljudi, celo tudi izvoljeno ljudstvo. Ko je Mozes na gori Sinaj postil se štirdeset dni in molil, pozabilo je že ljudstvo v šotorišči pod goro zopet Božje zapovedi. Staro in mlado se suče in raja v razposajenem veselji krog zlatega teleta. Ko je prerok Jezajija judovsko ljudstvo k pokori budil ob času velikih stisk in nadlog, spakovali so se mu ljudje in ga zasramovali rekoč: „Glej tu veselje in vse, kar serce poželi! Jejmo in pijmo, zakaj jutri moramo tako umreti* itd. Človek, ki se uda hudemu poželjenju popačene nature, Božjo podobo zgubi, pade globokeje in globokeje in s časom pozabi čisto, da je stvarjen za sv. nebesa. „Človek, ki je v časti, ne »premisli: on se postavi neumni živini na stran in njej podoben postane. Ta njih pot jih pelja v pogubo: in vendar imajo potem dopadajenje nad njih govorjenjem." Tako toži kralj David itd.
Pa glejte, moji ljubi, kako čisto drugač nas nagovarja pervi apostelj sv. Peter: ».popotnike in ptujce" nas on imenuje, pa nikar tako, kakor toti ljudje, ki so vsi zakopani v zaničljive misli in želje. Že pobožni
očaki svetega pisma so se spoznali in čutili le za popotnike in ptujce v tem življenji. Tako beremo, da je Jožef svojega očeta Jakoba postavil pred kralja egiptovske dežele. Kralj očaka vpraša, koliko da je star. rekoč: „Koliko je let tvojega življenja?" Jakob odgovori: „Dni mojega popotvanja je sto in trideset let, malo jih je in hudi so. in ne dosegajo dni mojih očetov, ko so oni ptujci bili." Jezus sam se je prikazal v Emavs potujočima učencema v podobi popotnika. Pa tudi Gospodovi aposteljni imenujejo sami sebe in nas na zemlji popotuike in ptujce. ki „tukaj nimamo stanovitnega mesta, temveč prihodnjega iščemo." Dokler se spoznamo za popotnike in ptujce na zemlji, se bomo o času zemeljskega potovanja prizadevali, da dosežemo svoj višji poklic. Nič nas ne bo moglo od ver niti o<l tega prizadevauja. Dokler spoznamo, da je naša prava in stanovitna domovina tamkaj v večnosti, ne bomo natvezali serca na minljive reči in ne bomo vedno hrepeneli in želeli po neizmernem vživanji, zmirom bomo v spominu imeli nauk sv. aposteljna Pavla, ki nas opominja: „Iščite, kar je gori. kjer je Kristus, sedeč na desnici Božji: hrepenite po tistem, kar je zgoraj, ne pa po tem. kar je na zemlji." „Dvojno življenje" — tako piše sv. Avguštin — „dvojno življenje sv. cerkev pozna, katero je Bog njej naznanil in priporočil: pervo je v veri, drugo v upanji: pervo v časnem potovanji, drugo v večnem stanovanji; pervo v delu, drugo v počitku; pervo v tujini, drugo v domovini: pervo v trudu delovanja, drugo v plačilu gledanja. Tako je pervo življenje dobro sicer, pa še revno, drugo je boljše in srečno." Po tem boljšem in srečnejšem življenji v svetih nebesih obračajmo mi kot popotniki in ptujci serca in oči!
„Zderžite se." tako Vas dalje s sv. Petrom opominjam. Da se zderžujemo in premagujemo, ta dolžnost je po pervem grehu vsem ljudem naložena. Od tiste dobe vsem Adamovim otrokom veljajo besede, katere je Bog izrekel pervemu očetu: „V potu svojega obraza boš svoj kruh jedel, dotlej da se poverneš v zemljo, iz katere si vzet: zakaj prah si in v prah se boš povernil." Bog sam je naše serce tako vstvaril, da goreče želi iu hrepeni po sreči, ki bi bila stanovitna iu bi je nič ne kazilo — ali take sreče na zemlji najti ni. želje serca se tukaj spolniti ne morejo. „Serce je drobna stvar, tirja pa toliko." da ga ne more napolniti vsa zemlja z vsem svojim bogastvom iu z vsemi svojimi dobrotami. Pa še od tega. kar ima svet dobrega in veselega, večina ljudi le malo kaj vžije.
„Veliko težav je vsem ljudem prirojenih. Težek jarem leži nad Adamovimi otroci od dne njih rojstva do dne njih pokopa v mater vseh ljudi. Tako je pri tem, kateri sedi na častitljivem sedeži, kakor pri onem, ki je v prah in pepel ponižau." Nadloge, ki nas stiskajo, bremena, ki nas težijo, prijetnosti in poželjivosti. katerim se imamo iz višjih, čeznatornih namenov odpovedati, imenujemo mi kristjani vse drugače. Mi pravimo, da so križi. Naš Gospod in Izveličar sam jih tako imenuje, ko nam veli: „Kdor hoče za menoj hoditi, naj zatajuje sam sebe, in vsak dan svoj križ zadene in naj hodi za menoj."
Ker poželjivost nobene meje. nobene mere ne pozna, zato se zbujajo „mesne želje, katere se vojskujejo zoper dušo," iu se na vse načine razodevajo, tu bolj umetno in prebrisano, tam bolj priprosto in surovo. Velikokrat se izpridi iz njih tista pregreha, o kateri uči sv. apostelj Pavel: „Vsa nečistost ali lakomnost se še ne imenuj med Vami (Kakor se svetim spodobi», ali pa nesramnost, ali nespametue ali gerde besede, kar se ne spodobi." Zopet drug strupen sad neukrotljivega pože-ljenja je požrešnost v jedi in pijači, pred katero pregreho Jezus Kristus sam toliko ojstro svari, rekoč:
„Varujte se, da ne bodo Vaša serca preobložena od žertja in od pijanosti." To poželjivost je treba omejiti in ukrotiti, potem bode zopet bolje v mestih in po deželi. „Lenoba in poželjivost rastete z nevero vred na enem in istem drevesi, po njih človek omehkuži in uboža,*4 pravi sv. Tomaž Akvinski. Ni je prijetnosti. Di je sladnosti, da bi kedaj nasitila poželjivo sercs; več uživa, bolj ga žeja. Za tega voljo primerja prerok Jezajija poželjivo dušo »razburjenemu morju, ki se umiriti ne da.*4 Ta neukrotljivi in vedno poželjivi nemir tira ljudi noč in dan oa ene veselice do druge, od ene zabave do druge. Vsakoverstne potrebe, katerih ljudje popred poznali niso, najdejo tako svojo pot do narbolj oddaljene hiše ali koče. S tem pa se spodkopava in slabi domače blagostanje, ker razuzdana poželjivost vsem potrebam ustreči želi in nikar ne dopušča, da bi ljudje pametno gospodarili in s previdno varčnostjo za čas sile in primanjkovanja česa si prihranili. „Kakor je prišlo, tako je prešlo/ ta stara resnica se vsak dan ponavlja. Ko pa so taki lahkoživci po svoji razsipnosti vse zapravili, in jim vsled pomanjkanja ni več mogoče, po svoji poželjivi razvadi živeti in uživati: potem začnejo slepariti, lagati se, goljufovati in še celo hujše reči uganjajo! Marsikateremu preseda življenje, katero mu nobenega veselja, nobene prijetnosti več ne obeta. Ker pa brez tega živeti ne more, v pregrešni svojevolji šiloma konča nesrečuo življenje. Ne pretiram nikar, ljubi moji! Vse to je gnjili sad tiste poželjivosti, ki dandanes povsodi vlada, vse te žalostne prikazni niso več redka znamenja naših časov. Ako se dan današnji kaj iznajde ali kaj napravi, kar utegne ljudi zares rešiti iz revščine in nevednosti, ali kar zamore ljudem življenje olajšati in olepšati, ali kar v resnici pravo omiko in družinsko življenje podpira in pospešuje, kdo bode temu ogovarjal? In tako tudi moje resne besede svarijo le pred tisto neporedno in pregrešno poželjivostjo, katera staro kerščansko navado žali, tihi čas pokore draži in se vojskuje zoper dušo. „da smeh meša z žalostjo in da za veseljem pride žalost.u
Od druge strani pa Vam iz vsega serca privoščim, da se vsikdar »podobno razveseljujete in vsako nedolžno veselje uživate po besedah sv. aposteljna Pavla: „Veselite se vedno v Gospodu, še rečem: veselite se! Vaša spodobnost bodi vsem ljudem znana: Gospod je blizo.u
Iz Bosne. Lepa hvala ljudje tiste siromašne župe t fare). ki bi radi zvon dobili, naznanjajo za G gld., ki sem jih prejel kot zbirko „Zg. Daniceu od presvitl. nadškofa v Sarajevu. Morebiti je med tem še kaj prišlo. Ali eno bi Vas zopet lepo prosil, ako je mogoče, da bi železnica zvon zastonj vozila, ali vsaj po manjši ceni. Ljudem je težko za vsak forint. ki bi ga morali dodati.
Tako sem pisal tudi g. Samasu . . . Zvon se mora poslati v Banjaluko: o«i tod ga bode g. župnik Fr. Ko-tromanir v Dobretinh v svojo cerkev na Vlašico dal prenesti.
Napis, ki ga je župnik mi dal, je precej dolg; ako bo treba kaj okrajšati, dozvolite pomagati in stvar naj ostane v hervaškem jeziku pravilna in umevna ...
Bog daj kmali Ljubljanski škofiji dobrega pastirja!
hval. sluga Aleksander Hoffer.
V Travniku, 7. sušca 1884.
Razgled po svetu.
Rim. Tajni zbor kardinalov bodo sv. Oče imeli 24., očitnega pa 27. tega mesca.
Preganjanje kristjanov v Tonkingn. Eden ame-rikanskih listov pravi:' Samopridna. lakomna politika francoske vlade že sad rodi. Razdraženo ljudstvo svojo jezo obrača zoper kristjane, ktere mesarijo brez usmiljenja. Pariški časnik „Le Monde" razglasuje poročilo francoskega škofa v Tonkingu. kteri prosi pomoči in naznanja, da je umorjen 1 mašnik, 22 kateh-tov in 211 kristjanov, pa 108 misijonskih hiš razdjanih. Po drugem poročilu je število pomorjenih še veliko veče. (Udje djanja sv. Detinstva, zvesto in goreče molite, da bi se Bog usmilil preganjanih kristjanov na Jutrovem!)
Sultan v Carigradu se misli pritožiti pri evropej-skih vladah, da Anglež tako šari in gospodari po Egiptu in Sudanu, kakor bi Egipt ne bil več sultanu podložen. V Sudanu angleški Gordon nič manj in i.ič več ni storil, kakor da je novega sultana Mahdija postavil, pa prepovedano sužnjost zamurcev zopet oklical! Koliko resnice je Angležem do obeh teh naredb, bo pokazala sreča ali pa nesreča angleške politike in početja po unih krajih.
Iz Svedije naznanja „Moniteur de Rome." da je v Upsali sedem protestanških vseučilišnikov prestopilo v katoliško Cerkev, in to precej drugi dan po svečanosti, ktero so Lutru na slavo bili napravili vseučilišni profesorji. Ravno ta list omenja, da protestanštvo na Švedskem močno kima, ter Bog daj v tej zemlji več katoliških misijonarjev. Vidi se, da mladi šolci na Švedskem so jeli misliti, kar bi bilo tudi mnogim po druzih deželah privošiti.
Amerikanske novice. Kaj premore serčen mladeneč! V Filadelfiji je verli mladeucč I91etni Janez Hagan nedavno doveršil naslednje lepo djanje: Na dersališu Šuykill-u se je led vderl in devet dečkov med 9. in 12. letom se je pogreznilo v reko. Od vsih krajev so sicer ljudje skupaj derli; toda nikakoršuih pomočkov za reševanje niso imeli. Kar neutegoma imenovani mladeneč predore skoz množice, verže suknjo od sebe, puhne v vodo in se mete med ledenimi gručami naprej. Posrečilo se mu je. da med nevarnostjo lastnega življenja je otel ne manj kot — osem dečkov in le z velikim trudom je sam smerti odšel. Silno zdelan je bil otevec osmerih fantičev. Spravili so ga domu in kakor se poroča, si ni nevarnega premrazenja nakopal. — Take ujanja so pač kaj lepšega, kakor pa rogoviljenje ali celo pretepi rnašuopsauih*' malopridnežev!
V ern i t e v iz Rima. Sredi svečana se je iz Rima v CiKago vernil ondotni nadškof Feehan. Nimamo ne časa in ne prostora natanko popisovati, s kolikim veseljem in s kako velikanskimi slovesnostmi so ga Amerikanci sprejeli. To pa vse mnoge narodnosti v edinosti, ktere se ne koljejo tako med seboj, kakor po več krajih v Evropi. Ako katoliška vera serca pre-sune. se ljudje vsih jezikov lahko med seboj sporazumevajo, ker vsak drugemu privoši, Kar sam rad ima in toraj nobeden v pravice druzega ne sega. — Sprejemne slovesnosti so terpele več dni. Poseben vlak je peljal tjO mož. duhovnov in verlih meščanov, nadškofu več ur daleč naproti. Znatno število raznih katoliških družb in velike množice ljudstva so vlak pričakovale z zastavami in raznimi znamnji spoštovanja in veselja. Po Te-Deum-u v cerkvi je nadškof v priserčnem govoru vernike pozdravil. Rekel je:
„Le nektere besede Vam bom govoril, moji prijatelji. S povdarkom Vam naznanjam veselje, da me je Bog zdravega zopet med Vas pripeljal, in pa zahvalo za pripravljeni sprejem. Prišel sem iz „večnega mesta" k Vam. Tam tje so me poklicali Njih Svetost papež Leon XIII, in poslušal sem Njihov klic. Hotli so vediti, kako je s katoliško vero tukaj v tem novem svetu, v tem tako hitro razcvitajočem mestu, kakošno upanje je
za prihodnje, v kakošnih okolišinah so tukajšni vikši do svetnih vradnij, in več tacih vprašanj. V vsem sem jim zamogel do zadovoljnosti odgovoriti in jim posebej pohvaliti lepo edinost, ki gospoduje med katoliškimi srenjami. Sv. Oče so bili veseli tacih poročil, in so mi naročili, naj Vam vsim prinesem blagoslov svetega Prestola. Povračam se nazaj v svojem notranjem poterjen; obiskanje pri možu, kteri nam velja za namestnika Kristusovega, je mene navdušilo. Spoznal sem Leona XIII kakor modrega poglavarja, ki mi je dal marskteri mno-gocenjen svet. Ni pa samo učil, temuč iskal je tudi sam se učiti in sicer tega, kako je s katoliško Cerkvijo v Ameriki? Veliko reči sem mu moral pojasniti in iz njegovih prašauj sem sprevidil. kako zelo se peča za tukajšuo cerkveno življenje. To Vas mora poterditi v Češenji in v ljube/ni do sv. Očeta. Potem jim je nadškof podelil sv. blagoslov.
Ljudi je bilo toliko, da so potrebovali celo uro in 18 minut, da so vsi v obhodu odšli memo cerkve k nadškofovemu stanovanju. Opustivši drugo naj samo omenim, da poslednji dan so bile pri nadškofu sprejete poslanstva, ki so ga pozdravile v imenu raznih narodov tega mesta. Takrat je bila sklepna slovesnost, ki je imela 13 točk in med temi: nagovor predsednikov po angleško, pa pozdravi v nemškem, poljskem, laškem in francoskem jeziku.
Hratovske zadeve. V molitev priporočeni:
Na milostne priprošnje N. lj. G. presv. Jezusovega Serca, sv. Jožefa, sv. Nikolaja, ss. Hermagora in Fortunata. naših augeljev varhov in vsih Daših patronov Bog dobrotno odverni od naše dežele poboje, umore in samomore, odpad in brezverstvo, prešestvanja in vse nečistosti, sovraštva, preklinjevanje in vse pošastne pregrehe in velike nesreče. To bodi pred vsim drugim priporočeno v bratovsko molitev. — Sestra prav živo priporoča bolnega brata, da bi na prošnje N. lj. G. presv. Serca, sv. Jožefa in sv. Antona Padv. zadobil zdravje. — Bolan mladeneč. — ¿ena hudobnega moža priporoča, da bi se po usmiljenji Jezusovega najsv. Serca na priprošnje N. lj. G. poboljšal in spreobernil. — Neki človek v dušnih in telesnih stiskah. — Oseba v silno hudih dušnih in telesnih stiskah priporočena za pomoč. — Serčno prosi bratovske molitve bolnik, ki mu nobena zdravila nočejo pomagati, da bi na priprošnje N. lj. G. in sv. Jožefa zadobil zdravje, če je Božja volja. — Dva zbegana mladenča izročena naj bodeta N. lj. G., da se verneta na pravo pot. — Nekdo za vterjenje zdravja, da bi zamogel svoje dolžnosti spoluovati, in v drugi dober namen na prošnje M. D., sv. Jožefa in patrona sv. Janeza. — Žena. ki je hudo po nogah terga, za olajšanje bolezni. — Mladeneč, ki je hudi jezi podveržen, za poboljšanje. — Zena v stiskah in prepiru za olajšanje nadlog. Po uslišanji zahvala. — Na nogah bolan.
Zahvale.
Preserčuo hvaljena bodi, N. lj. G. presv. Serca, za prejeto milost ozdravljenja, težko pričakovano in vendar zadobljeno! Gospod naj poverne vsim, ki po „Danici" priporočane reči Bogu in Mariji izročajo! A. M.
Obljuba dela dolgove. Bodi visoko češena, Marija prečista Devica, in njen ženin sv. Jožef! Ko sem bil bolan, da nisem mogel opravljati svoje dolžnosti, sem se večkrat priporočal Mariji prečisti Devici, sv. Jožefu in svojemu patronu, z obljubo, da hočem uslišanje po „Danici" razglasiti v veče češenje Matere Božje: in
vselej sem bil uslišan. Ravno tako mi je bile sicoč (16. t. m.) nekako prav ;slabo, ter sem se zopet priporočil Materi Božji, in da hočem kakor danes berzo pisati. In mi je zopet odleglo. Toraj bodi čast in hvala Bogu, Mariji prečisti Devici, sv. Jožefu in mojemu patronu; bodi stotisočkrat pozdravljena N. lj. G. presvetega Serca! Kdor se Mariji priporoči, gotovo pomoč dobi.
Koledar za prihodnji teden:
17. sušca. S. Patricij. — 18. S. Ciril Jeruzalemski.
—	19. S. Jožef. — 20. S. Niceta. — 21. Spomin peterih ss. Ran N. G. J. Kr. S. Benedikt. — 22. S. Kazimir.
—	23. Četerta nedelja v posti. S. Nikolaj Fuenski.
Kaj se je storilo zadnji čas za bratovščino Naše ljnbe Gospe presv. Serca Jezusovega?
1.	Prezlačen je bil bratovski oltar N. lj. G. v stolnici ljubljanski, kjer je sedež bratovščiue za vse slovenske pokrajine. Omislilo se je tudi novo steklo na tem oltarji k podobam sv. Jožefa, sv. Terezije in sv. Marjete Kortonske.
2.	Naročile so se v Norimbergu nove bratovske podobice, ker so stare pošle, in se ravno tiskajo v tukajšnji katoliški tiskarni.
3.	Oskerbela se je na novo večja pošiljatev lurške vode, ker se še vedno obilno po nji poprašuje in se prav zaupljivo in z vspehom rabi.
4.	Skozi ceio leto se vsaKi torek o ',0 eua sv. maša pri oltarji N. lj. G. v bratovske namene daruje: v zahvalo za uslišanja in v priprošnjo novih milost, kakor tudi za žive in rnertve ude te bratovščine.
To, zraven mnogih drugih veduih potrebščin, napravilo je bratovščini uenavadne stroške. V kratkem času se je izdalo v razne bratovske namene nad 4UO gi-t. Ti stroški so blagajuico popolnoma posušili in še nekoliko dolga se je moralo narediti, a še se čutijo vedno nove potrebščine.
Da bi se nameni bratovščine mogli dosegati osobito, da bi ne bilo treba tedenskih maš vsaj za nekaj časa pretergati, s čimur bi udom gotovo premnoge milosti odšle, zato bi prav dobro storili, kteri bi blagovolili, kaj darovati N. lj. G. presv. Serca v te namene. Kdo ve. če marši kteri niina še posebnega vzroka hvaležnega se skazati, ker je ua priprošnjo N. lj. G., na priporočilo v bratovsko molitev vernih in z zaupljivo rabo lurške vode prejel že marsiktero tolažbo in polajšanje v dušnih kakor v telesnih težavah.	Af. Kofrir.
Listek za raznoterosti.
Iz Ljnbljane. Svarilo. Eden gg. župnikov z Dolenjskega je spazil, kako premeteno je eden ali več potepuhov skušalo iz cerkvene pušice milošnje poropati. Opravil tat ni nič. ker je pušica posebno previdno ua-rejena; sumi pa gospod, da utegne biti kaka soderga tacih božjeropnih tolovajev, ki tudi drugod enako utegnejo poskušati. — To so sadovi brezverstva; zakaj take pregrehe se prederzne počenjati le taki, ki se pekla ne boji. V Steinachu pri Koburgu, kakor smo ravno brali, so štirje šolski smerkovci med seboj v cerkvi se zarotili, da ne bodo eden druzega izdali in so precej tam začeli hudobijo ter ukradli iz pušice 30 gld. milošnje. Potem so si nakupili orožja, da bi popotnike napadali, in kdo ve, kaj bi bili še počeli, ako bi mladih „lumpov" ne bile izdale sladkarije, ki so jih veliko kupovali! Ako take mlade jjrozoviteže, kteri so precej pripravljeni tudi ljudi napadati in moriti, potlej še preiskovavci prav mehkužno pipkajo, namesto da bi se jim dalo malo ob-
čutiti, kaj jih za take djanja po smerti čaka, potem ni čuda. da se mladi hudobneži tako malokrat poboljšajo. Zmehkužena brezverska udgoja je začetek vsega hudega, in dandanes v vod v rudečkarstvo, socijalizem.
Kardinal di Pietro je v Rimu nmerl. R. I. P.
Smarnice. imenovane „Lurški majnik in mo-litvenik.u imajo še na prodaj: g. J. Gerber. g. Nič-man, katol. bukvama v Ljubljani in založnik čast. g. Fran jo Marešič v Šentvidu nad Ljubljano. Knjiga, po pošti poslana, stane vsa v usnje vezana z zlato obrezo 1 gld. 30 kr.. brez zlate obreze 1 gld. 10 kr.
Nov k rižev pot je v torek preč. P. gvardijan Kalist blagoslovil v ubožnici pri sv. Jakopu. Napravil ga je oudotni nadzornik g. vit. I)ragotiu Lahajnar in postavljen je prav primerno po hodiših. Boljšega dela bi verli g. Lahajnar ne bil mogel storiti tej napravi. Slava!
V veri sili pošteni bolj molijo. V Einsiedeln. slavno božjo pot Marije Device, je preteklo leto bilo prišlo sto osem in šestdeset tisuč (108.000) romarjev.
Zgodovina fara ljubljanske škofije; 1. zvez. Sorška in Preška fara. Izdaje A. Koblar (Ponat. iz L. diec. lista). Cena 35 kr. — Lična knjižica, ki se rojakom vljudno priporoča, obsega 131 str. in obravnava omenjeni dve duhovuiji. I.: 1) Prirodopisni in štatistični opis duhovni je Sorške fare; 2) pod Oglejskimi patrijarhi; 3) pod Vetriujskim: 4) pod Zatiškim samostanom; 5) pod Ljubljanskimi škofi; ♦>) cerkve; 7) duhovni pastirji;
poslopja iu dohodki duhovnov. — Priloge. — II. Preška fara: 1) prirodoznanski in štat. opis; 2) vsta-novljeuje fare; 3) cerkve; 4) duhovni pastirji; 5) poslopja in duh. dohodki. — Gosp. izdajatelj pravi v predgovoru, ua pričujoče opisovanje fara ima biti kakor kamnički za kako zgodovino naše škofije; pa tudi, da se vstreže ljudstvu, zlasti dotičnih fara, kteremu so domače cerkve posebno zanimive.
Iz Amerike. (Janez Staršem.) Vaše pismo sem prejel ravno sv. Janeza dau. Zimo imamo tako. da še takosne Kranjska ni nikoli čutila. Snega nimamo veliko. Od Ne\v-Jorka (do St. Johns kolegija) sem se vozil pet dni in štiri noči vedno naprej, nikoli nisem videl ne enega hriba, tu pa tam se vzdiguje malo zemlje, pa ne dosti; zato tudi železnice trikrat bolj divjajo, kot evropske. Gozdi so taki, ki se jih ni nobena roka dotaknila. Strah je človeka viditi take gozde. Tu leži drevo debelo kot kad. drugo deblo sloni na njem, tretje stoji brez vej in čaka, kaj se bode zgodilo z njim? Kmet. ako si hoče narediti rodovitno polje, mora najpo-prej posekati gozd, kakoršnega dela bi se jez nikdar ne lotil. Drevesa, kar se jih ne more spraviti strani, se vsa na mestu sežgo. Dreves ni druzih kakor hrasti (ki so precej bolji kot kranjski) iu cukrovi javori, ki jih spomladi zasekajo. Iz njih se cedi obilno cukrene vode, katera se potem pri ognji toliko časa kuha. da se v sirop sterdi; to jedo potem pri kruhu ali rabijo za mnogotera jedila. Noben kranjski bučelar bi ne poznal tega ne po barvi ne po okusu, kakšen med je. V Ne\v-Jorku smo bili o vseh Svetih, tu je bilo tako gorko, kakor na Kranjskem. Od tod smo šli vedno bolj proti severu. Pri nas ne raste drugo sadno drevo kakor ruska lesnika, ki se ne zmenijo za merzlo zimo, pa vendar imamo dosti dobrega sadja, ki nam dohaja iz druzih krajev. Oh. ne zamudite zlatega časa, spomladi nacepiti divjakov, ki imate toliko prazne zemlje! Koliko se trudijo bogati Amerikanci! Tam, kjer so pred nekaj leti stali veliki hrasti, rastejo zdaj v lepih verstah, mlade jablane in med njimi še stoje štorovi prejšnih dreves. Letni čas iuiamo tisti, kakor pri vas, samo za deset ur pozneje.
Šola je nam tu igrača. Uče samo duhovni. Govori se samo angleško, molitve, pridige, vse je v angleškem jeziku. Hvala Bogu, da ni tako težak, kakor so drugi. Ne bo več dolgo iu znal bom več angleškega kakor nemškega, kar sem se učil 7 celih let.
Dobrotni darovi.
Za študentovsko kuhinjo: Nejmenovan 15 gld. — Čast. g. G. Jakelj 3 gld. — Čast. g. župnik Ljud. Škufca 1 gld. — Dober prijatelj P. A. 5 gld. — Čast. g. župnik A. Lušin 2 gld. Čast. g. župnik Tom. Kajdiž 2 gld. — Čast. g. župnik Jan. Volčič 5 gld. — Neimenovan 40 kr. — Čast. g. župnik A. Hočevar 2 gld. Čast. g. Jan. Škerjanec 1 gld. — Čast. g. župnik J. Ažman 1 amerikanski dolar. — Čast. g. župnik Mih. Hrovat 2 gld. — Čast. g. Lor. Rozman 2 gld.
Za cerkev Jezusovega presv. Serca: Neimenovan 15 gld. — Čast. g. župnik M. Hrovat iz spodnje Idrije 9 gld. zbirk in 10 gld. za srečke. — Žabnica s čast. g. duh. pastirjem Lor. Rozmanom G gld. — S Homca po čast. g. župniku A. Lušiuu 10 gld. za srečke, zraven tega več oseb darovalo 3 gld. — G. Henrik Weiss 1 gld. Za cerkev v Bohinjski Bistrici: Neimenovan 15 gld.
—	Od sv. Jošta po čast. g. župn. A. Hočevarji 7 gld. «>5 kr. — Iz Ilarij čast. g. kurat J. Škerjanec 1 gld. — Verhnika 22 gld. 41 kr. in Podlipa 4 gld. 85 kr. po preč. g. dekanu. — Dobrotnik iz K. 50 gld. — S Homca po čast. g. župniku zbirke 3 gld. 52 kr. — Iz Žabnice verniki in čast. g. duh. pastir Lor. Rozman 20 gld. — Farani v Križah pri T. 8 čast. duh. past. vred 7 gld.
Za sv. Očeta: Neimenovan 15 gld. — Iz Vodic po čast. g. župnika Toni. Kajdižu 21 gld. — Od sv. Križa pri T. po čast. g. župniku 3 gld. — Iz Rudnika po čast. g. župuiku G. Jakeljnu IG gld. — Iz Zlatopolja zbirka po čast. g. župniku K. Lapajne-tu 4 gld. 00 kr.
—	Od sv. Jošta po čast. g. župniku A. Hočevarji 5 gld.
—	Z Dražgoš od faranov 2 gld. — Iz Ilarij čast. g. Jan. Škerjanec 1 gld.
Za sveto Detinstvo: Neimenovan 10 gld. — Georgius de Kostajnica 5 gld. po P. Hris. — Čast. g. BI. Petrič, župnik v Blagovici 5 gld. — Čast. g. Gr. Jakelj, župn. v Rudniku, 30 gld. — Ana Merzlikar 2 gld. 7G kr. — Z Dolskega po gospodičinji Katar. Gula 5 gld. 80 kr. — Z Dražgoš 1 gld. — Iz Harij čast. g. J. Škerjanec 1 gld.
—	J. Z. 20 kr. — Marija Zupan 1 gld. — Iz Smlednika po čast. g. J. Molju 3 gld. 22 kr.
Za oprav o ubožnih cerkev: Verniki v Žabuici 8 čast. g. duh. pastirjem 8 gld. — Iz Harij po čast. g. kuratu J. Škerjancu 5 gld. — \z Ajdovice 7 gld.
—	Iz Dobernič 45 gld. 90 kr. — Čast. g. župnik Jan. Karlin 2 gld. 15 kr. — Iz Šmartna pri Kranji 30 gld. GO kr. — Gospodičina Terezija Heidrih 2 gld. 10 kr. — Iz Unec 5 gld. — Iz Kokre 5 gld. 20 kr. — Po čč. gg. Uršulinarcah 10 gld 38'/, kr. — Iz Mehovega 4. gld.
Za najpotrebniši misijon: Neimenovan 10 gld. — Z Dražgoš 1 gld.
Za Bosno: Po,čast. g. Žigu Bohincu G kazul in kar k temu gre. — Čast. g. škofijski tajnik Ant. Koblar 2 gld. za popotvanje dveh bosanskih dečkov.
Za hratovsino sv. Bonifacija: Neimenovan 10 gld. Za kake posebne potrebe: Čast. g. L. R. 2 gld.
Pogovori z gg. dopisovalci.
G. dek. v Stari L.: Vse opravljeno. Iskr. pozdr.! — P. Hr. v Sam.: Odgov. pismeno. — G. V—c v K.: Za sr. mašo naročeno, in drugo po Vaši volji. — G. A—u na Dov. J Bode se vse opravilo. Pozdrav in serčna hvala!
Odgovorni vrednik: Loka Jeran. — Tiskarji in založniki: Jožef Blaznikovi nasledniki v Ljubljani.