K E RS KI RAKI,
za kratek čas.
» --
Pervi košček.
(Snadke ali anekdote.)
V Ljubljani.
v založbi in na predaj Jorj. GiorUini, bukvarju. 1872.
ekdo je vidil svojega dolžnika v oštarijo iti. Ves jezen mu reče: „Meni ne plačaš, vino pa moreš piti!" — „Prijatel," mu odgovori uni, „to vidiš, de vino pijem, tega pa ne, ali morem plačati!"
Dva kmeta prideta k jezičnimu dohtaiju zavoljo pravde. Edeu nju mu pove svojo reč in vmeša več laži vmes. Na to mu reče uni: „Poslušaj me! lagati ne smeš; bo že sam lagal, kjer bo treba!"
' Nek bogat gospod je ležal na smertni postelji. Bila sta ravno dva dohtarja pravice pri njem. Prosi ju, de nej se eden na desno, drugi na levo stran postelje vsede. „Zakaj želite to?" ga prašata. — „De umerjem, kakor naš Gospod zveličar!" jima odgovori.
Ko je bil Dunajski deržavni zbor raz-pušen, so prašali kmetje nekiga kmeta, kteriga so tje izvolili, ko je dam prišel: „Zakaj ui bilo nikoli v novicah brati, de ste tudi vi kaj govorili?" — „Prijatli," je rekel, „tega vi ne umite. Ali ne berete večkrat v novicah: „Sploh memranje!?" Tu sem tudi jaz zraven."
Nek Jud je hvalil svoje blago neki ženski rekoč: „To je blago za večnost, in potem ga znate še oberniti dati."
Neka kmetica je rekla v veselju svojiga materniga serca gospodu fajmoštru, na svojiga šest let stariga sina kazaje, ki je ravno svojo * sestrico pretepal: „Gospod fajmošter, nej no pogledajo tega kerlca; to bo koreujak. Ze zna kvartati, zabavljati in kleti, de se iskre delajo!" — „Ali pa zna tudi moliti, žena?" — „O kaj še, je še dremajhin. „
Nek voliernik je prašal vsaciga hlapca, ki ga je hotel v službo uzeti, ali zna žvižgati, in samo taciga je uzel, ki je znal. Vprašan za to odgovori: „Dostikrat pošljem hlapca samiga v hram po viua in žvižgati mora celi čas, de se prepričam, de ne pije."
Zdravnik. „Streže, kaj delajo bolniki, kte-rern semvvčeraj zdravila zapisal?"
Streže. „Sest jih je nocoj umerlo."
Zdravnik. „Za božjo voljo, sej sem zdravil za sedem bolnikov zapisal!"
Streže. „Pač res; pa eden jih ni pil, in ta še živi.':
Nek dohtar pravice je vergel kmeta, kteriga pravde ni hotel prevzeti, čez prag in mu je poslal potem rajtingo za 10 grošev „za mujo." — Drugimu dohtarju je poslal nek kmet zajca v dar; dohtar se mu zahvali v , pismicu in mu zarajta to pismo z 8 groši. — Nekdo vpraša nekiga dohtarja: „Jelite, gospod! ta cekin je za 4 gld. 30 kr?" — „De," mu odgovori dohtar, dene cekin v žep in mu da 4 gld. nazaj, rekoč: „Tu imate; za vsako vprašanje raj tam 30 kr."
Nek ptujc je popotoval po zimi in ko pride v neko mesto, je več psov za njim lajalo. Pripogne se, kamen pobrat, de bi ga za psmi vergel. Pa kamen je bil primerznjen in nikakor ga ni mogel izdreti. „O plentana dežela!" je rekel, kjer pse spušajo, kamnje pa priklepajo.
Nek gospod in njegov hlapec sta s tajisti stanici spala in postelji ste si z znožjem nasproti stale. Gospod in hlapec sta rada pila. Eniga večera pride hlapec tako vinjen dam, de je mislil, de je gospodova postelja njegova in v tej zmoti se vleže na njo z glavo v zno-žju. Ko gospod tudi pijan pozneje dam pride, gre tudi truden in vinjen v posteljo, brez de hi bil hlapca v postelji opazil. Ko se je zjutraj zbudil, vidi gospod poleg svoje glave par nog in zavpije: „Anže, pri meni nekdo leži." Anže odgovori: „Žlahtni gospod, pri meni tudi!"
Gospod: „Verzi ga na tla, potem pa še tega pri meni!" Ko ga je vergel, sta spoznala svojo zmoto.
Nekdo je hotel prav zgodaj zjutraj se na pot napraviti. Ukazal je tadaj hlapcu po noči pogledati, ali se že dan zori. Ko je hlapec oken odperl, zavpije gospod njim: „Tepec, luč vzemi, kaj boš pa v tami vidil?"
Nekemu kmetu se je rajtinga za pravdo prevelika zdela in hotel je pisma pregledati. Viditi jih samo polovično pisane je rekel, da se pravi to papir tratiti. Na to mu je odgovoril dolitar: „Tega vi ne umite ; to se pravi akte pisati!"
Kmet ni mogel plačati in pogodila sta se, de bo žito na dohtarjevim podu se mlatilo.
Ko je dohtar delo pregledal, je vidil, de je polovica žita še v klasju in prijel je kmeta za to. Pa ta mu odgovori: „Tega vi ne umite; to se pravi akte mlatiti!"
Nek hribovc se je na ladji čez Savo prepeljati dal. V sredi reke so začeli valovi močno v ladjo plivkati. Kmeta ja groza obšla in rekel je brodnikam: „Postojte, postojte; jez grem vun!"
Nek fant je peljal svojiga maliga bratca za roko, kar priteče drug fant memo in sune otročiča.
Pervi fant: „No, štrama, kaj suješ mojiga brata? Te bom kmalo mojimu očetu za-tožil!"
Drugi fant: „Pojdi, pojdi; sej še nimaš očeta!"
Pervi fant: „Bedasti tepec! več že kakor ti!"
Nekdo se je is strahii pred svojo hudo ženo pod klop splazil.
Jezno je zavpila nad njim: „Ali se mi ne pobereš koj spod klopi?" „Nikakor ne, ji je odgovoril pokojno, nikakor ne; bom vidil kdo je gospodar v hiši!"
Nekdo je naredil v testamentu, de nej ga ne pokopljejo na pokopališu, ker — se tam bolezni nalezejo.
„Žena!" je klical delovec Juri skozi okno, „vstani in odpri mi, zvunej je mraz kot poš talen c."
„Ali se zdaj dam pride, o pol noči! Ti vinska muha! Ali si se ga pa spet nalezel? Čakaj, de se bom zbudila. Le ostani pri svojih tovarših." Tako se je kregala Meta v gorki postelji, se je še enkrat obernila in pustila svojiga moža stati, kjer je bil."
„Meta, poslušaj me; ako mi ne odpreš, bom hišo nad tabo zasmodil."
„Le zasmodi jo, potem boš prišel v cesarsko hišo stanovati."
„Meta, ako mi ne odpreš, se boin obesel!"
„Le obesi se, potem ne bo imela smert nobeniga dela s tabo."
„Meta, nikolj več me ne bo tako dolgo dam; samo odpri mi."
„Juri, meni se tako dobro v postelji godi."
„Meta, zdaj ine nazadnje vidiš in slišiš."
„O, če bi pač res bilo!"
Mož je šel.
Čez nekaj časa pokliče skozi tajisto okno drug človek:
„Meta, urno vstanite in pojdite, meni se zdi, de vaš mož tam pri cesti na drevesu visi."
„Ali mislite, de je res, sosed?"
„Tako je Meta."
„Moram tadaj hiteti, mu par krajcarjev in nove škorue uzeti, de mu jih kdo drug ne uzame."
„Ja, Meta, storite to, pomagal vam bom, de vas ne bo strah."
Meta je urno s postelje v svojo obleko smuknila in plane skozi vrata.
„Kje pa visi?" je prašala soseda:
„Koj tam, Meta; pojdite le z mano."
Laterno mu je podala; on je šel naprej, ona pa za njim.
Komaj prideta par korakov od hišnih vrat, kar skoči njeni mož Juri iz za vodnjaka, kjer je bil skrit, plane urno v hišo in zapahne vrata za sabo.
Ko je sosed to vidil, je vergel laterno po tleh in stekel rekoč:
„Meta, zdaj je na vas prišla versta, se obesti!"
Nekimu Ribničanu je rekel nekdo; „Danes bo gotovo deževalo!" — „Ne vejm, kako to vejste; povejdite mi!" — „To kaže petelin na strehi", ga poduči vprašani, „zakaj, če se na to stran oberne, kaže hudo vreme; če je pa na uno obernjen, pomeni dobro." —
Čez nekaj dni je bilo Ribničana na strehi viditi, ki je petelina proti severju obračal in povezoval. „Kaj pa delate?" so ga prašali.
„Moram iti na pot; potrebujem, dobriga vre-mejna; za to obračam petelina."
Ko je nek Ribničan prav dobro jagnje-tovo pečenino jedel, je rekel: „Ali je kaj škoda za to pečenino, kako dobra teletnina bi bila z nje."
„Mende ste s pozabljivosti rokovico narobe oblekli", je rekel nekdo v družbi nekimu Ribničanu, ki se je vedno čedno oblačil in je par sterganih rokovic narobe oblekel. „I no", je odgovoril ta, „sem hotel le luiknjo skriti, ki jo ima rokovica na eni strani."
V Ljubljani je slonil v neki oštariji kmet oblečen v kožuhu, na železni peči. Kar na enkrat začne po smodu dišati, in vsi, ki so blizo stali, so ogledovali svojo obleko, ali se ni zasmodila. Nazadnje so tudi kožuharja opomnili. Sleče tedej svoj kožuh, ga ogleda in ko vidi, de je že precej velika luknja pregorela, pomaje z glavo in reče: „Šencejte, sem mislil, de je ogenj znotraj v peči pa vun-der gori moj kožuh na unanji strani!"
V majhnim mesticu na Ogerskim je kazal nek komediant kraj od lune obsejan, ktero je sam zmalal. Bila je pa luna tako slabo narejena, de so vsi gledavci se smejali in žvižgali, ko se je prikazala. To se je komediantu za malo zdelo. Naredil je tedej luni berke, in glejte, ko se je drugi dan spet prikazala, so berkasti Ogri vsi veselja z rokami ploskati ter vpili: „Bravo, rojak, bravo!"
Nekdo je vidil jajce po vodi plavati. Segel je po njem, ga iz nje vzeti, pa v vodo je padel. Globoka je bila in ker ni znal plavati, je začel skoraj gagati. Storil je tedej obljubo, nikolj več nobenega jajca jesti če bo rešen. Kmalo potem je bil tako srečen, vejo na kraju stoječiga drevesa doseči in na suho zlesti. Zdaj mu je bilo žal da je tako obljubo storil. Kaj bi bil namreč v postnih dnevih jedel? „Na", je rekel, „obljubil sem, nikolj več ne jajc jesti; pa mislim samo srovih!"
Nekdo je pripovedoval v družbi kako dalječ je po svetu prišel in je tudi marsikaj lašniviga povedal. Nazadnje je rekel: „Vidite, tako dalječ sem prišel, da bi bil, če bi bil še eno stopinjo storil, na nič stopil."
Po dolgi suši je začelo močno deževati.
„Hvala Bogu! ta dež je zlat!" je rekel nek grajšak.
„Če je to res", mu reče oskerbovavec grašine, „žlahtni gospod, vam bo lahko dolgove poplačati."
V nekim majhnim mestu je bila šolska skušnja. Učenik, izslužen tambar, je prašal nekiga šolarja: „Koliko je 6krat 6?" Poza-bljivi šolar je dolgo molčal iu mislil, nazadnje reče glasno: „6 krat 6 je 42."
S pazljivimi očmi je pogledal učenik v tablico, ktero je v roki deržal, in z dopadnje-njeui rekel: „Dobro si odgovorilo dete."
Zdaj se oglasi drug šolar, kije bil bolje podučen: „6krat 6 je 36." Oplašeni učenik pogleda stermo nepoklicaniga fanta; pa urno pregleda še enikrat tablico in prepričan, de se je pred malo vrezal, reče: „Dobro, ljubi moj; tudi ti si dobro odgovoril!"
Nek Oger se je hvalil, de je bil v Be-nedkah. Vprašan, kaj je ondi lepiga vidil, odgovori:
„Erdek, prenaglo sim jahal po mestu, de bi bil mogel kaj viditi."
„Kaj?" so mu rekli, „jahali ste?.Sej.to ni mogoče; mesto leži na morju!" />
„I leremtete! ravno po zimi je bilo; in ker je bilo vse morje zainerznjeno, sem po ledu jahal."
Nek kmet je nasadil graha v svojo njivo.' Kmalo potem je mogel nek general vojake ogledovati, in ker je bil prostor premajhin, so mogli vojaki tudi na njivi stati. Kmet pride ravno gledati, ali že grah zeleni, in najde naniest graha polno vojakov na njivi.
„Čudo čez čudo!" zavpije, „sem sadil grah, pa so zgolj vojaki zrastli! Kako se bo cesar veselil!"
Nek Neme se je Ogru hvalil, kako močno zna piti in se vunder ne vpijani.
„Ho teremtete!" je rekel stari mustafar! „tako zna tudi vol iu osel piti!"
Nek kmet je imel sina v šoli, za kteriga je veliko dnarjev izdajal. Nazadnje je hotel vunder zvediti, kaj se je sin naučil. Ta pa dolgo ni hotel nič pokazati. Enkrat je prinesla mati tri jajca na mizo. Tu je hotel svojo učenost pokazati in rekel je:
„Poglejte oče! pokazati vam hočem, de je tukaj pet jajc v skledi, desiravuo samo tri vidite, zakaj ker so tri, ste tudi dve; tri in pa dve, to je pet."
Oče se je močno čudil nad bistrim utnam svojiga sina in rekel je: „Šencejte, to je dobro! Glej, jaz bom vzel dve petih jajc, eno bo pa za mater. Ti pa vzemi dve, ki ostanete."
Nekdo je šel tiče lovit in vzeme Ogra sabo ter.mu zapove, prav tiho biti.
Komej pa prideta v gojzd, kar reče Oger prav glasno po latinsko: „Multae aves ad-sunt, domine!" (Veliko tičev. je tukaj gospod!) Se ve, da so vsi tiči zleteli.
Tičar je bil ves jezen in rekel je: „Mar bi bili dopia ostali, če ne znate molčati."
„E kaj!" se je zgovarjal Oger, „nisim mislil, de umijo zlodji tudi latinsko."
Nekdo je poslal k peku svinsko gnjat peči. Pek je odrezal velik kos z nje. To vi-diti, je rekel uni peku^ de nej mu škodo po-verne, če ne ga bo šel tožit.
Pek je tekel urno k sodniku in mu da lepo	' lar.
Pek je rekel, de so muhe toliko mesa snedle. Rekel je tedej sodnik tožniku: „Ako so muhe to storile, se znosite nad muhami in pobijajte jih, kjer koli jih dobite."
sodnik oba zasliši.
Odvernjeni tožnik zagleda zdaj muho na sodnikovim obličju. Brez pomislika oplazi s pestjo po njegovim nosu, de se mu je koj kri pocedila in reče:
„Kakor nalaš! je že ena tukaj!"
Nek komediant je kazal v nekim mesticu pred množico ljudi svoje cupernije. „Zdaj bodste nekaj vidili, kar še nikoli niste vi-dili!" je rekel, in ko je vse zijalo, kaj bo viditi, se vderejo tla stanice, in vsi padejo, brez de bi se bil kdo poškodoval, več kot osem čevljev globoko.
Ko se je to zgodilo, je gledal nek Rihni-skozi okno, in ko ni nikogar vidil, je v ekel s čudenjem: „Plentej te! to je pa res cupernik; jih je vse na enkrat nekam iz-cuprai!" , M
Nekdo je najdel prav lepo vezane bukve. Ker ni brati znal, je mislil, da so molitue bukve. Jih pokazati in da bi tudi drugi mislili , da zna 'brati, jih vzame sabo v cerkev, odpre in gleda v eno mer va-nje.
Sosed ga pogleda in vidi, da jih narobe derži.
„Zakaj pa deržite bukve narobe?" ga praša.
„Sem levičen", mu odgovori tiho.
Ko je v nekim mestu gorelo, je bilo vse ua nogah.
„Zakaj pa ne greste dani?" reče nekdo svojemu znancu, ki je brez, skerbi postopal, „v vaši hiši že gori!"
„Ni mogoče," mu odgovori ta mirno, „norčujete se le, sej imam hišni ključ sabo!"
Slovenskega študenta, ki je več let na Dunaju živel, so prašali v neki družbi, ali ni Slovenec?
Osramoten odgovori: „Jez —? kaj še? Nekdaj sem bil!"
Nekdo si je kupil palico v štacuni. Ko jo je nekaj časa nosil, je vidil da mu je predolga iu gre k strugarju in mu reče:
„Odrežite mi palico, gospod, tu zgorej, ker mi je previsoka; spodej mi je že prav."
Nekdo se je pritožil prijatlu, da nič novega, nič smešnega, še ene vganjke ne ve povedati.
„Povej mi kaj, da bom vedel v drušini kratek čas delati." Ta ni dal dvakrat velevati in mu da to le težko vganjko:
„Kaj je to: Jez sem svojiga očeta edini sin; kdo je."
„Hem, kdo je?" je rekel uni in mislil.
„Hem, liem, — ne vem!"
„No, bratec, jez, sem svojiga očeta edini
sin."
„Ali ti? ja resnično, ja, ja, ti si!" Kmalo potem pride tepec med svoje pri-jatle in jim da to vganjko. Se ve, da so mi vsi „jez" odgovorili. „Ni res, primaruha! Nobeden je ni zadel; Jaka je, ki mi je to vganjko povedal."
Neki Oger je šel samo za to na Dunaj, da bi turn svetiga Štefana vidil, od kteriga je že toliko pripovedovati slišal. Ko je na Dunaj prišel, si namoči svoje suho gerlo v gostivnici z več poliči dobriga vina.
Kar zagleda novine (cajtinge). Brati jih začne in v svojo nevoljo med tujci, ki so Dunaj zapustili, tudi eniga, ki se je pisal „Štefan Turn." Ves serdit reče: „Erdek teremtete! sem prišel na Dunaj in hotel viditi turn svet. Štefana, zdaj mi je pa odšel!"
Nekdo je bil v Ljubljani v gledišu (teatru), kjer so prav lepe in prijetne pesmi peli: Ena mu je prav posebno dopadla, in da bi je ne pozabil, si je naredil vozel, na ruti. Ko
Kerški raki.	2
ga je sosed prašal zakaj to dela, mu je odgovoril.
„Zakaj neki? da pesmi ne pozabim!"
Neki šolsk učenik je večkrat opominjal otroke, med šolo tiho in mirno sedeti in je nepokojuim s šibo žugal. Več neposajenih, ki so pri peči sedeli, tega niso porajtali, in so si kakor so mogli nagajali.
„Ali mislite, nevkretniki," je na enkrat zagromel, „da vas ne slišim, moje ušesa sežejo do peči!"
„Od kod neki pride to," je rekel nekdo svojemu tovaršu, kterega jezik se ni dal omajati, ko sta že dalj časa šla, „da kukovica svoje jajce v gnezdo tijih tičev znese?"
„Ne vem," je govoril uni, „mora že stara pravica biti!"
S kmetiške hiše, ktere streho so ravno popravljali, je padel cegel in je gospodarja v njegovo srečo le malo ranil. Ker druziga niso imeli, so mu jesiha na-njo položili. Tega dobrega zdravila poinnivši, je dal kmet cegle s jesihom namazati, in ko so ga prašali, zakaj to dela, je odgovoril:
„Za to, da, če kdaj spet cegel s strehe pade in koga rani, se rana ložeje zaceli."
Neki hribovec je vozel grajšaku derva iz gojzda in je tirjal za to en goldinar vočnine.
To je bilo grajšaku preveč. Pa kmet je rekel: „Sej si tudi gospod za en urtel dajo več kakor en goldinar plačati, in jih to vunder težko ne stoji storiti."
„Ja, prijatel!" je odgovoril ta, „moram pa z glavo delati."
„Sej so mogli tudi moji voli z glavo delati; ali mislite, da so z repom vlekli?"
Ogersk plemenitaž je šel v cerkev sv. Štefana na Dunaju, kjer je prav prav lepo pridigo slišal. Govorilo se je v nji od Kristusovega terpljenja, ki so mu ga Judje pripravili. Našemu Ogru je pridiga tako k sercu šla, da so mu šle solze po Iicah, in da je terdno obljubil: Gospoda Kristusa maševati in se nad Judi iznositi.
Ves jezen je tekel iz cerkve in gledal, kje bi kakega Juda dobil. Kornej pride do ogla ulic, kar mu pripelje nesreča poln vos ubozih Judov naproti. Od jeze vnet in še s solznimi očmi skoči nad nje in jih začne na-pletati z boso sabljo.
„Čakajte, prekleti psi!" je vpil zlobno, „vi ste bili našega Gospoda Kristusa, ste ga križali in bodli s ternjem! In pri vsaki besedi je vdrilial po Judih.
„Vaj, o vaj!" so kričali reveži, „vaj, nismo bili mi, mi nismo nič storili. Žlahtni gospod, pustite nas zivéti! Prosimo — o vaj! nismo nič storili, so bili naši — o vaj! — sprednji!"
„Ej, teremtete! ali nisti bili vi?" je go-dernal serditi Oger, „so bili vaši sprednjiki? Dobro, čajte!" in stekel je za vozom, ki je med tem, ko je Jude napletal, poln strahu memo zderdral. Kmalo ga doide in začne zopet tukaj svoje délo, kjer ga je pri unim nehal.
Nekdo je prašal, kako je to, da sonce vsakdan od ene strani gori pride, in na drugi zopet za gore gre.
„Ali ne veš," mu reče sosed, „po noči gre zopet nazaj, pa ga ne vidimo v spanju."
Star mož si je namazal vsakdan svojo glavo z mastjo. Njegov hlapec ga je vprašal enega jutra, zakaj to dela ?
„I no," mu odgovori gospod, „da svoje lase obvarjein, ki mi začno že z glavo padati„.
Čez nekaj dni najde gospod posodico za mast vso prazno in ko praša zavoljo tega svojega hlapca, mu odgovori ta prosto:
„Namazal sem z njo vaš stari kožuh, gospod, več las je že padlo z njega!"
Nekdo je stavil, da sué 10 klobas, če mu drugi vino plačajo. Stavili so, začel je jesti, pa spravil je samo 9 klobas pod streho slabega života. Deseto, ki je še v skledi ostala, je dolgo ogledoval, nazaduje pa ji s perstom požuga in reče:
„Ej krota, nej bi bil vedel, da mi boš ti ostala, bi te bil najpervo pojedel!"
Nekdo, nad kterein so se zmotili, je bil tepen.
Iz celega serca seje smejal nad tem ter rekel: „Imam jih na herbtu, hvala Bogu! So mislili, da sem kdo drug!"
Osemdeset let star kmet, kteri je silno rad pijančeval, je tožil prav imenitnemu zdravniku, da ga suh kašelj hudo nadlegje.
„Če se ga hočete znebiti, morate najpervo nehati, tako zlo piti!" je rekel zdravnik."
„E, pojdite rakom žvižgat," je rekel
bolnik, „kadar bodete z svojo treznostjo tako stari, kakor sem jez s pijančevanjem, mi za-morete tako dober svet dati!"
O času, ko je kolera na Dunaju tako zlo razsajla, je bilo nekemu gospodu povedano, da se njegov kočijaž cele noči po oštarijak klati. Poklical gaje tedej in zlo ozmerjal mu žugaje, da ga bo iz službe djal, če se ne bo poboljšal. „Sej bi ne delal tega, pa sem prisiljen." „Kdo te pa sili?" pa praša gospod in se čudi. „I, glejte gospod! slišal sem, da kolera več del ljudi po noči obiše, mislil sem si za to: da bi me doma ne dobil, grem rajši v oštarije."
Na novega leta dan je vošila keršenca svoji gospodinji srečo in rekla: „Nazadnje vam vošim, žlahtna gospa, da bi jim ljubi Bog v novim letu bolj dolgo življenje dal, kakor v starim!"
Ko si je nekega kmeta dvanajst let stari fant prizadeval, kamižolo obleči, ktera mu je bila povsod premajhna, je prišel njegov oče in mu rekel z jezo: „Ti rabelj! si že spet kamižolo prerasel? Ze vidim, da mi to nalaš
delaš in to posebno vselej, kadar sem dalj časa doma." — „Očka, ali morem kaj za to, da sem zrastel?" se je izgovarjal fant. — „To ni res," je rekel 50 let stari oče, „zakaj pa jez ne rasem? Mene posnemaj in dobro si to v bučo vtisni, če ne ti bom ušesa navihal!"
„Bodite tako dobri, sosed! in posodite mi 10 tolarjev," je prosil kmet svojega soseda. „Ne, ljubi sosed! jez vam jih ne morem posoditi," je odgovor ta, „zakaj jez vam ne upam." — „Zakaj?" je uni in dobil odgovor: „Vi bi bili imeli reči: Bodite tako bedasti in posodite mi 10 tolarjev, potem bi bil saj vedel, da pošteno mislite in ne imate volje, mi dnarje verniti."
Nekdo je popotoval in ker je bilo zlo vroče, se je vlegel v senco tik česte in je zaspal. Kmalo potem pride nek slepar memo, ga zagleda in spozna za dobro poskusiti, ali bi se ne dalo obuvalo od njegovih nog ločiti, kar je tudi storil. Kmalo potem pride voznik z vozom po poti in zbudi spavajočega, da bi mu nog ne povozil. Popotnik pogleduje zdaj voznika zdaj svoje noge, ki so bile bose in reče z glavo majaje: „Le naprej vozi, to niso moje noge, sej sem bil jez obut!"
Ubog človek, ki je v neki vasi popoto-vaje prenočil, je vidil, ker ni mogel spati, skozi okno, tla se gospodarju in njegovi ženi spodej tudi taka godi. Tiho je bil in slišal, kako sta oba bridko svojo revšino si tožila, in da je žena svojega moža tolažila z besedami: „Ta, kije nad nami, bo gotovo pomagal!" — „O kaj še," le zavpil ustrašeni popotnik, „vajna rajtinga ne velja nič; jez vama ne morem nič pomagati, sej nimam sam nič jesti."
Precej zauikern študent na Dunaju je bil večji del v gostivnici „pri soncu."
Ko je nek prijatel njegovega očeta nekoga prašal, kako se študentu godi, mu je odgovoril: „O prav dobro, celi dan sedi pri soncu!"
Nek mlad človek, kterega oče je bil velik zapravljivec, je rekel v družbi, v kteri je bilo od premoženja govorjenje: „Za 10 tavžent goldinarjev bolj bogat bi bil, če bi moj oče ne bili v našo familio prišli."
„Tonček," je rekel razjezeu oče svojemu sinu, „zdaj imam opraviti, kadar pa vteguem, te bom dobro pretepel."
„Nikar ne hitite preveč, oče!" je rekel sinček, „jez že lahko čakam."
Nek mož je šel s svojo hudo ženo na visok hrib- Ko se je vernil, so ga prašali, kje da je bil ? Tiho je odgovoril: „Na gori in sem liutverna spustil!"
„Koliko otrok imate, sosednja?" je pra-šal nek večkrat raztresen kmet svojo sosednjo. „Tri," mu je odgovorila. Med pogovarjenjem jo je večkrat ravno to prašal. Kmetica mu je odgovorila nazadnje že nevoljna: „Kar ste me prašali, mi še Bog ni nobenega več dal."
Neki kralj je hotel nad druzega z vojsko iti in mu je žugal, da mu bo njegovo mesto z bombami razstrelil. Prašal je ta kralj unega koliko bi ga to koštalo. „Več milionov," mu je dal-odgovoriti uni. „Ej," mu piše ta nazaj, „pošljite mi le polovico milionov, in sam bom dal mesto razstreliti!"
Mož kteremu ni šlo nič po sreči, kar je začel, je rekel enkrat v svoji nesreči: „O Bog! mislim, če bi se bil klobučarskega učil, bi bili ljudje brez glav na svet prišli!"
V svoji mladosti se je učil nek slavni mož na harpo brenkati. Njegov sosed, ki ga ni mogel terpeti, niu je rekel enega dne: „Oj oj, gospod! Brenkate kakor David, le tako lepo ne!" — „In vi," odgovori uni, govorite, kakor Salomon, le tako modro ne!
„Ali nimate nekoliko času?" je vprašal mlad človek skozi okno memo gredočega brivca. „O ja," mu odgovori ta, „s čem vam zamorem vstreči?" Pa uni ga prosi prijazno, bolj počasi iti, da bi jetke ne dobil.
Dva srečata nekega mlinaija in ga vzameta v sredo. Med pogovorom ga vpraša eden dveh: „Ali si ti goljuf ali slepar?" — Mlinar odgovori: „Tako natanjko tega ne vem, pa to vem za gotovo, da sem v sredi med obema."
Ker se je preveč vina naserkal, je padel nek pivec s stola in zaspal. Ko se je zbudil, je prašal, koliko ima plačati in gostinčar je tirjal za 6 bokalov 6 dvajsetic.
„To ni mogoče," je rekel gost, „moj želodec derži samo 5 bokalov." — „To je prav," mu odgovori gostinčar, „zavoljo tega vam je šel vo šesti bokal v glavo." Pivec se je smejal in plačal.
Nek šivankarček, ki je šel s svojim sinom na deželo, se je vpijanil in zabavljati začel in dobro so ga nakresali. S sinom se je pogovoril doma materi povedati, da je vse premagal. Ko sta dam prišla, je povedal šivankarček, kako serčno je svoje sprotnike premagal, in obernil se je k svojimu sinu, da bi mu to poterdil, rekoč: „Nace, kakošen sem bil v boju?" — „Kakor lev!" — Eden pri-čejočih vpraša sina: „Ali si že kdaj vidil leva?" — „Ja, včeraj jih je bilo več kot 10 na semnu."
„Nore," mu reče mojster, „to so bili osli!" — „I no! ravno tak ste bili."
Trije študentje so srečali enega jutra nekega Juda in sklenili so, mu nagajati. Per,vi
je rekel: „Dobro jutro, oče Abraham!" drugi: „Dobro jutro, oče Izak!" iu tretji: „Dobro jutro, oče Jakob!" Jud ni porajtal tega, pa čez nekaj časa se je obernil in odgovoril: „No! gospodje! Nisem ne Abraham, ne Izak ne Jakob, auipak Savi sem, ki grem svojega * očeta osla iskat, in glej! vas sem našel!"
Trijé Judje so imeli obešeni biti. Ko pridejo do koJa in jim je že smertni pot na čelu stal, so enemu sinert spregledali in ko je to zvedil, je ostal še na mestu. Vprašan, zakaj da ne gré z mesta, odgovori: „Bi rad počakal, da.bodeta una dva obššena, morebiti bom mogel kaj njune obleke kupiti !"
Jud, ki je šel z drugim Judom memo lepe žene, je plunil. „Mojzes! kaj pluješ pred to lepo ženo?" — Ne plujem pred to lepo ženo, plujem le zavoljo babe, ki jo imam doma.
Nihče ni znal berače iu uboge bolj odganjati, kakor neki grajšak. Ko je kdo milega daru prosil, je potegnil tolar za 1 goldinar iz mošnje in rekel: „Ali mi moreš 59 krajcerjev nazaj dati?" — Ako je mogel, je
zagromel nad ubogim človekom, da še prosi, ko ima toliko dnarjev. Ako pa ni mogel omenjati , je rekel neusmiljeni, da mu je žal, da nima toliko drobiža!
Na Nemškem je bilo nekdaj navada, da so v manjših mestih pred vratmi toliko zvončkov imeli, kolikor je bilo stanic v hiši. V eni teli hiš je gostoval krojač ali žnidar, ki je imel veliko dela. Enega dne je podlo enega njegovih delovcov lepo sukno, ktero je imel v delu, tako močno v oči, da je pol vatla za-se skril. Ko je kmalo potem mojster vkradeno sukno pogrešil, je prijel svojega de-lovca. Ta se je pa grozno rotil, da ne ve, kam da je sukno zginilo. „Dobro", je rekel razserdeni mojster, „černi vrag nej te za to plača, ti zanikernik !" Ko je to govoril, je gnal ravno svinjar svojo krulječo čedo s paše. Enega prešiča je silno herbet serbel; splazil se je tedej počasi k steni in dotaknil žnore, da je zazvončkalo. Delovec, ki je pri oknu sedel, odpre urno okno, viditi, kdo da zvončka. Pa kako se je vstrašil, ko zagleda černega grešiča, kterega je imel v mraku za hudobo samo. „Gorje mi" — je zavpil, okno zaperl in rekel mojstru: „Mojster! Jez imam sukno, jez. Tu je! Le ne osramotite me nikar!"
•
Francoski kralj, Ljudovik XI. je bil v svoji mladosti tak prijatel lova, da je bil pri nekim ubogim kmetu, pri kterem se je oglasil, z repo dovoljin.
Ko je kraljevi sedež prevzel, je rekla kmetica, pri kteri je Ljudovik repo jedel, svojemu možu: „Poskusi, ljubi mož, in pojdi h kralju; morebiti te bo še poznal in ti bo kak dar dal." Kmet je storil po tem svetu, uzame repe sabo in gre v Pariz. Ker je bil pa po poti lačen, je snedel vso repo, samo ene prav velike ne. Ko je prišel na kraljevi dvor, ga je kralj koj spoznal in ukazal, ga k njemu pripeljati. Ko se je kmet približal, je podal kralju ostalo veliko repo. Kralj jo je milostivo prevzel, in ukazal, kmetu dobrih reči jesti in piti in še tavžent tolarjev dati. — Nek lakomen služabnik, ki je vse to vidil, je daroval kralju silno lepega konja, z upanjem, da bo za ta dar še clo kaj več prejel, kakor kmet. Pa kako goljfanega se je vidil, ko je tisto repo dobil, ktero je kralj od kmeta prejel. Ko se je čudil, mu odgovori kralj: „Ali vam nisim konja dosti drago plačal? Repa ine stane tavžent tolarjev!"
Kaj so dna rji? Mlin, v kteriin hoče vsakdo mleti; cilj, kterega hoče vsakdo doseči; reka, v kteri se hoče vsakdo kopati; oreh, ki ga hoče vsakdo streti; senožet,
►
ktero hoče vsak kositi; obleka, ktere hoče vsak nositi; grižljej, po kterem slednji zazija; nevesta, ktero hoče slednji snubiti; ze-ljše, ktero hoče slednji imeti; hiša, v kteri hoče slednji stauovati; cvetlica, ktero hoče vsakdo vohati; sadno drevo, ktero hoče vsakdo tresti.