OMNES IINUM
19	6	2
ŠTEV.4
;yA"^
M
(TODOS UNO)
GLASILO SLOVENSKIH DUHOVNIKOV V ZAMEJSTVU
KAZALO
Cerkev v Jugoslaviji ........................................................... 113
Filip Žakelj: Slovenski spomini in jubileji ................................ 117
Pastirsko pismo vernikom Ljubljane in ljubljanske škofije................... 129
Vernikom ljubljanske škofije za novo leto 1962 ............................. 131
Sv. Ciril in Metod glavna zaščitnika ljubljanske škofije ................... 133
Sveti oče Jaliez XXIII. povzdignil ljubljansko škofijo v nadškofijo ........ 135
Govori ob slovesni povzdignitvi ljubljanskega škofa Antona Vovka v nadškofa dne 4. marca 1962 .................................................. 136
Smrt božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška ....................... 138
Svetilnik slovenskega najroda .................................................. 139
Novice od povsod ..............................................................  141
Glede vseh upravnih zadev in poravnave naročnine se obračajte naravnost na upravo: Rev. Stanko škrbe, Ramon Falcon 4158,
Buenos Aires, Argentina, ali pa na sledeče sobrate poverjenike:
j
Kanada: Rev. Anton Vukšinič, 146 Bell Street, Fort Colborne,
Ontario.
U. S. A.: Rev. Jožef Ferkulj, St. Vincent Home, 1340 N. — 10 Str. Quincy, Illinois, USA.
Čile:	Rev. dr. Trdan, Capellan, Hacienda Acuelo, Est.
Hospital, Chile.
Italija: Rev. Tone Iskra, Chiesa del S. Nome di Maria, Foro Traiano 89, Roma.
Trst: Msgr. Ježe Javnik, Boršt 91, Trieste.
Gorica: Mons. dr. Franc Močnik, Via Don Bosco 3, Gorizia.
!
Avstrija: Rev. Vinko Zaletel, Viktringer Ring 26, Klagenfurt.
I
I
Naročnina: Za Argentino :n Čile 150 argentinskih pesov. Za	j
U. S. A. 2.50 dolarja. Za vse ostale dežele vrednost zamenjave 2.50 dolarja. Kdor želi, more poravnati naročnino z mašnimi štipendiji.
To velja zlasti za Evropo. Opraviti je treba tri sv. maše. Naj nihče ne opravi maš prej, dokler mu ni sporočeno, da so nameni zanj že določeni. Maše, za katere nam ni sporočeno, da so sprejete oz. opravljene, smatramo za neopravljene in n°rnčninn za neporavnano.
1	Uprava	{
CERKEV V JUGOSLAVIJI
Podpisani katoliški škofje in nadškof je Jugoslavije, zbrani na 'svoji plenarni letni konferenci v Zagrebu v dneh .od 20. do 23. novembra 1960, -upoštevajoč ponovno izraženo željo naklonjenih elementov v državni upravi za skorajšno normalizacijo odnošajev med' državo in katoliško Cerkvijo, so svojo pozornost posvetili temu vprašanju in so prišli do -soglasnega sklepa, 'da je to tudi želja vseh škofov Jugoslavije, škofje so prepričani, da bi taka normalizacija bila zelo velika Pridobitev za Cerkev in državo. Taka ureditev naših medsebojnih odnošajev bi zelo prpomogla Ik 'splošni normalizaciji naših notranjih razmer in bi istočasno zelo povečala ugled -naše državne federacije na tujem.. Iz -tega razloga so katoliški škofje pripravljeni podpirati vsak odkritosrčen -trud za dosego res zdravega A trajnega modusa, vivendi med Cerkvijo in državo v naši domovini.
Da b' se izognili vsaki nevarnosti nesporazumov in napačnih interpretacij našega stališča, maramo že kar v začetku podati izjavo temeljne važnosti. Noben posamezen škof ali skupina! škofov nima pravice govoriti v imenu katoliške Cerkve. To avtoriteto ima samo Sveta stolica ail' sveti oče, papež kot naslednik sv. Petra, prvega apostola. Zaradi -tega katoliški škofje Jugoslavije niso pooblaščeni, G začnejo pogajanja z državno vlado o ureditvi odnošajev med Cerkvijo in drža-v°- 'Še manj so pooblaščeni skleniti kak dokončen, sporazum: v tem ozira. V skladu z božjo ustavo Cerkve spadajo zadeve te vrste v izključno kompetenco Njegove svetosti papeža kot najvišjega vidnega poglavarja vse katoliške Cerkve. Na drugi strani pa -to ne more in tudi ne bi moglo -škofom preprečiti aktivnega 'sodelovanja l'ri pripravah in ureditvi pogojev, primernih za sporazum med državno vlado in Sveto stolico.
Za vodstvo takih pogajanj in še bolj za srečen zaključek sporazuma kaže, <*a Je potrebno obširno in metodično pripravljalno delo. Treba je ustvariti ugodno °zračje. V takem ozračju bo treba upostaviti nove in tesnejše stike, izmenjati m *li na -konstruktivni način in obstoječe razlike in nasprotujoča ‘si stališča postopoma odstraniti. Kot prvi korak bi škofje s svoje strani spodbujali podrejeno duhovščino 'n vernike k zvestemu in vestnemu izpolnjevanju državljanskih dolžnosti in nalog, škofje bi uporabili svoj vplv za pospeševanje p-atriotičnega ču-voivanja med 'ljudskimi množicami, vzgajali bi jih za žrtve za javno blaginjo, 'ljubezen do domovine, učili bi jih, kako naj sodelujejo z državnimi oblastmi gradnji srečne bodočnosti naše domovine in kako se izogibati vsemu, kar b: m°^o škoditi materialnim in moralnim, koristim naše skupnosti. Na) drug' strani Pa -bi škofje pričakovali lod državnih oblasti, da izvajajo -določila ustave in za-.!!£l 0 položaju verskih skupnosti liberalno in naklonjeno in da pokažejo naklo-jenost Cerkvi in .njenim predstavnikom.
Škofje si dovoljujejo staviti določene predloge 0 načinih in sredstvih, s katerimi bi se dal pospeševati duh medsebojnega zaupanja in ga razviti do stopnje, na kateri bi se mogla začeti pogajanja! med državo in Sveto stolico- V ta namen predlagamo naslednje:
1.	V paragrafih 6 im 7 zakon o položaju verskih 'skupnosti določa, da naj nikdo ne preprečuje državljanom udeležbe pri javnem bogoslužju. Toda obžalovati je treba, da učitelji i in drugi šolski funkcionarji izvajajo pritisk na otroke in dijake, da bi jih odvrnili od zahajanja v cerkev, od božjih služb in cerkvenih slovesnosti, Nekateri učitelji gredo tako daleč, da dijakom grozijo s slabimi ocenami, če se bodo udeleževali božjih služb. Ta pritisk se je razširil tudi ma starše, od katerih je bilo zahtevano, naj ‘svojih otrok me pošiljajo v cerkev, ker sicer bodo izgubili službo ali penzijo in občutili druge 'neprijetne posled;ce. To se še danes dogaja kljub pritožbam duhovnikov in škofov pri pristojnih oblasteh. To je v očitnem nasprotju z določili zakona. Zato vlado prosimo, da to prakso ustavi. Dalje moramo poudariti, da besedilo sicer zelo liberalno proglaša svobodo verskega življenja za vse državljane, da pa so mnogi naši državljani prisiljeni, da se -te) svobodi odpovedo. Mnogi uslužbenci državne uprave in zlasti tisti, ki so zaposleni v šolstvu in išoljski upravi, si preprosto ne upajo zahajati v cerkev ali se udeleževati verskih obredov. Ne upajo se pomočiti v cerkvi ali dati krstiti svoje otroke. V nekaterih primerih iso bili učitelji odpuščeni in uradno jim je bilo povedano, da -se je to zgodilo- zato, ker so se redno udeleževali javnega bogoslužja. Jasno je, da mnogi uradniki delujejo v nasprotju s črko in duhom zakona. Svojim podrejenim grozijo s težkimi upravnimi kaznimi za udeležbo pri javni služb' božji in za izpolnjevanje dolžnosti, ki j:h določajo zapovedi njihove Cerkve, škofje moramo poudariti ta dejstva im pozvati vlado, da napravi odločne korake za končanje teh kroničnih kršitev zakona- Pred dvema letoma so škofje vladi poslali posebno spomenico o obžalovanja vrednih dogodkih, do katerih je prišlo v Bačini blizu 'Ploč v Dalmaciji. Dva duhovnika, ki sta prišla tja, da 'bi maševala v ta-mošnji cerkvi, sta bila fizično napadena, in pretepena in s silo izgnana iz kraja-S silo jima je bil tudi preprečen vstop v cerkev. Vendar nam ni znano, da bi vlada podvzela kake korake, da se v bodoče preprečijo podobni napadi na duhovnike.
2.	Začenjajoč s splošnim načelom verske svobode zakon določa (paragraf 16), da naj bo osebam, ki se zdravijo v bolnišnici, živijo v domovih za stare ljudi, v šolskih taboriščih, dijaških domovih in podobnih ustanovah, dana možnost za vensko življenje v mejah hišnega reda in da naj bo njihovim duhovnikom dovoljeno, da jih obiščejo kadarkoli bi izrazili 'željo, da jih duhovnik obišče. To je dobro in pametno določilom Tfcdai z obžalovanjem moramo izjaviti, da niti tega jasnega določila v zakonu odgovorni funkcionarji niso spoštovali, študentom v dijaških domovih je bilo v praksi onemogočeno iti v cerkev, duhovnikom je bil pogosto preprečen obisk bolnikov in umirajočih v bolnišnicah in domovih za 'stare in onemogle. Položaj oseb v vojaški službi, v kaznilnicah in poboljševalnicah je še slabši-Tem osebam -bi se naj vsaj v primeru nevarnosti bližnje smrti dala priložnost, da sprejmejo svete zakramente. Podobno naj bi vojaki imeli vso svobodo, da gredo ob nedeljah in praznikih v cerkev. Vojaška discippna gotovo ne bo trpela; nasprotno, ta Ikarak bi 'gotovo dobr0 odjeknil med vojaki, njihovimi starši in med jugoslovanskim ljudstvom, na splošno.
3.	Stara praksb je že, da v (oddaljenih vaseh, kjer ni cerkve ali kapele, duhovniki spovedujejo stare in bolne v zasebnih hišah. Toda v mnogih primerih so bili duhovniki kaznovani <za tako izvrševanje dušnopastkskih dolžnosti., Tisti
sodniki, ki izrekajo kazni v takih primerih, gotovo pomagajo pri ustvarjanju upravičenih razlogov za nezadovoljstvo z javno upravo.
4.	Prosimo, naj ae da dovoljenje delodajavcem, delavcem, dijakom in šolskim otrokom, da praznujejo dneve počitka ne samo ob nedeljah, ampak tudi ob zapovedanih' praznikih, ki j'h je samo deset v celem, letu-
5.	Ker zakon |ne dovoljuje nikakega verskega pouka v šoli, bi bilo primemo in pravično, da bi v .šolah bila prepovedana tudi vsaka protiverska propaganda. Š°le so ljudska last ir^ velika večina našegai ljudstva je verna in želi svoje otroke vzgojiti v verskem duhu. Mladina trpi, kadar šolski pouk nasprotuje tistemu, kar se je naučila domai-od staršev. Zlasti učitelji v ljudskih šolah naj bi se omejili na učenje svojih predmetov. Na drugi strani pa zakon me omejuje verskega pouka samo na župnijska poslopja. Zato je verski pouk dovoljen v vseh in net samo v župnijskih cerkvah. Kljub temu pa so nekateri 'sodniki kaznovali duhovnike, ki kujejo verski pouk v kapelah im majhnih cerkvah na področju svoje župnije. Duhovniki so b’li kaznovani z denarnimi globami in zaporom. V mnogih primerih so bili duhovnik' kaznovani tudi zato, lcer so dajali verski pouk otrokom, ki so k Pouku prišli prostovoljno, toda brez pismenega dovoljenja staršev. Dalje skušajo nekateri šolski ravnatelji otrokom preprečiti udeležbo pri verskem pouku s tem, da z njimi krivično postopajo in uporabljajo druga nezakonita sredstva. V nekaterih krajih iso krajevne oblasti celo izsiljevale izjave od staršev, dla svojim otrokom niso dali dovoljenja za udeležbo pri verskem pouku.
6.	Ceinkev me more izvrševati svojih dolžnosti in dejansko ne more niti obstajati brez primernih šol za vzgojo duhovniškega naraščaja in drugih služabnikov Cerkve, šole za vgojo mladine in verskih pokVcev so bistvena potreba. Pirnica in dejanska potreba zahtevata, da se semenišča in verske šole Cerkvi zopet riTiejo v Bvobodno uporabo. To je eden od osnovnih pogojev za1 vsako normalizacijo odnošajev med Cerkvijo in državo.
7.	Iz istega irazloga bi bilo potrebno, da se verskim redovom: vrnejo gfamo-stani in druga poslopja, ki so nekoč bila v njihovi las-ti in v katerih so stanovali.
8.	Normalizacija odnošajev bi tudi zahtevala vrnitev in svobodno uporabo cerkvenih poslopij, ki 'so prej služila z,a stan-ovanje župnikov, škofov in kanonikov,
vrnitev drugih stanovanjskih prostorov, ki so nekdaj b'li cerkvena last.
9.	Potrebno bi bilo spremeniti zakon o podržavljanju in zaplembi poslopij, določenih za najem, in gradbenih parcel, da bi se tako preprečila bodoča konfis-,<ac'ja ali nacionalizacija cerkvenih šolskih poslopij, semenišč in zgradb, rablje-n’h za stanovanja duhovnikov. Brez teh poslopij Cerkev ne more obstajati in izvrševati svoje naloge. Tukaj -moramo poudariti, da se Cerkev ne more in da se ne do odpovedala pravici do premoženja, zaplenjenih cerkva in drugih zgradb.
10.	Cerkev se čuti dolžno, da zahteva brezpogojno vrnitev vseh zgradb v katerih se je pred zaplembo vršila služba božja. Nekatere cerkve in kapele so bile ZaPlenj6ne in izročene posvetnim namenom, brez pristanka. Cerkve. Te zgradbe se Morajo vrniti Cerkvi.
11- Cerkev zahteva svobodo za gradnjo novih cerkva in župnišč in za po-
pravila in povečanje !že obstoječih. Državne oblasti naj bi bile naklonjene pri Zvajanju zakonov in predpisov o takih gradnjah.
12. Pokopališča naj se razdelijo in določeni deli naj se dado priznanim veroizpovedim, Zakon naj duhovnikom jamči pravico do svobodnega vstopa na pokopališče, »tako da bodo mogli opravljati verske obrede za umrle člane svoje Verske skupnosti. Duhovnikom naj bo tudi dovoljena uporaba pokopa,V škili kapel Za Verske otirede.
13- Škofje bi pozdravili sklep državnih oblasti, da dijakom cerkvenih šol dado iste ugodnosti na državnem transportnem sistemu in is*te pravice do zdravljenja v državnih bolnišnicah, kot jih dajo- drugim, dijakom. Velika večina dijakov, ki se pripravlja na duhovniške poklice, prihaja iz družin z zelo majhnimi dohodki. Škofje bi tudi cenili, če bi dijaki verskih šol imeli, iste pravice in prednosti v vojaški službi, kot jih uživajo dijaki državnih šol
14.	Tisk je postal važna potreba v vsakdanjem življenju slehernega človeka- Cerkev ne more uspešno izvrševat' svojih duhovnih nalog, če nima tega modernega sredstva obveščevanja. V predvojni Jugoslaviji je redno izhajalo kakih 150 različnih verskih listov in revij. Sedaj izhajata sa'mo še dva majhna mesečnika. Brošure verske vsebine izhajajo kot razmnoženine, ker je njihovo tiska-nje prepovedano. Cerkev naj bi imela, vsaj eno svojo lastno tiskarno. Vsaj ena od številnih tiskalen, ki (jih je država zaplenila, naj se vime v cerkveno last ali pa naj se vsaj da dovoljenje, da Cerkev zgradi novo tiskarno ;in da uvoz' potrebno opremo iz inozemstva, Cerkev naj im.a pravico do svobodnega obratovanja take tiskarne z lastnimi uslužbenci- Tiskafne v državni lasti naj sprejmejo in izvršujejo naročila za tisk verske literature pod istimi pogoji, kot veljajo za vsa druga tiskarska dela. Neznosno je, da imajo posamezni delavski sveti pravico, da odklanjajo naročila za tiskanje verske literature. Po sedanjem, zakonu ima Cerkev pravico, da tiska in objavlja vensko literaturo; koda ta’ pravica ]ji je bila v veliki meri prikrajšana.
15.	škofje so veseli, dla lahko izjavijo, da sedaj nikdo led njih ni v zaporu, da je število zaprtih duhovnikov majhno in da so kriminalni postopki proti njim redkejši , kot so bili. Tfoda v nekaterih delih države (sodišča še vedno nastopajo proti duhovnikom za očitana dejanja z zvezi z njihovimi čisto versk"mi dolžnostmi strožje kot proti pripadnikom drugih poklicev.
16- Obstaja zelo upravičen strah in zaskrbljenost, da ;so sodišča pri uporab' črke zakona proti duhovnikom in vernikom v primerih, kto gre za verske in cerkvene zadeve, kriva nepravilnega postopanja: in neupravičene diskriminacije. Nekatera sodišča 9o uvedla prakso, da uporabljajo nenapisano in neupravičeno pravilo, da je vsak duhovnik kriv vsakega dejanja, ki m.u ga očitajo. Opaženo je bilo, da so sodišča v nekaterih primerih našla za primerno, da so duhovrike obsodili na zapor prav za božič in veliko- noč.
V bodoče naj1 bodo prepovedane vse oblike pritiska s strani zveznih, republiških in krajevnih oblasti na duhovnike, da naj vstopijo v tako zvane sindikate
duhovnikov.
17. Nobenega zavlačevanja naj ne bo pri izdajanju viz ali dovoljenj za P°" tovanje škofov v Rim, kadar so pozvani, da obiščejo Sveto stolico- Lojalno lahko izjavimo, da 'so v 'zadnjih mesecih skoraj vs' jugoslovanski škofje dobili potne liste in vize .za obisk v Vatikanu. Naš ideal v tem oziru bi bil, da bi vsak duhovnik in verrik 'dobil potno dovoljenje brez vsakih težav, kadar želi iti na romanje v svete kraje, kakršni so Jeruzalem, Lurd ali Rim, al' se udeležiti mednarodnih verskih manifestacij, na primer evharističnih kongresov. To bi povsod naprav 1» dober vtis.
Pri predložitvi te izjaVe in gornjih predlogov nas vodi prepričanje, da S tem najbolje služimo koristim Cerkve in države. Kot zvesti sinovi obeh resno upamo, da bo ta korak, ki ga podvzem.amo, mazumevan in proučen v enakem duhu lojalnosti.
Opomba: To spomenico sta n. pr. objavila tudi Kat. glas 2. in 9. nov. 1961 ter Duh. življenje, 1. 29., marec 1962, str. 130/5.
Slovenski spomini in jubileji
Filip Žakelj, Argentina
Slovenski' škofje, sv. Cerkvi zvesti duhovniki in dobri verniki žive v velikih skrbeh glede vere in nravnosti tako majhnega, in od vseh strani zatiralnega slovenskega naroda. Velika kaplja radosti pa je kanila v naše Brce o:b petstoletnem jubileju ljubljanske škofije. -Cfesar Frideaik III. je na god sv. Nikolaja 1461 podpisal ustanovno listino, papež Pij II. pa je kot najvišji poglavar sv. Cerkve na toali šmaren leta 1462 potrdil ustanovitev nove škofije. (1)
Škof Anton Vovk je prosil vernike, naj mu za ta jubilej pomagajo obnoviti škofijsko poslopje in ljubljansko1 stolnico, še mnogo bolj pa je v posebnem pastircem, pismu na prvo adventno nedeljo, 3. dec. 1961, poudaril duhovno obnovo ih Napovedal od 5. do- 15. aprila 1962 poseben misijon za vse ljubljanske župnije in P10 možno8ti ■— -seveda ne v i-sem času ko-t v Ljubljani — tudi po okoliških župnijah (2). V pastirskem) pismu za novo let0 1962 pa je leto- 1962 razglasili za škofiji C o jubilejno- leto], ki naj pomaga, k oživitvi in utrditvi /vere v srcih in v življenju Ornikov (3). Iz dušnopastirskih razlogov pa -ge je odločil za novo, bolj pametno fazinej'tev župnij, v škofiji, ki bo veljala od 1. januarja 1963 dalje (4). Meseca pa so v spomin 500-letnice| škofije brali šmarnice; Marija v vernosti sloven-Cega naroda. (5)
Neko poročilo pravi, da je prišlo ob misijonih ik sv. zakramentom zunaj Llju-hljane osemdeset, devetdeset im tudi več odstotkov ljudi, ter dodaja: Ko bi mladi Evet mogel in smel blizu!, koliko bi bilo to vredno! (6)
Ljubljanski mis’jon jq mim0 potekel. ’ Zlasti -spravne pridige ob križu so lepo JSPele. Po poročilih je kljub vsemu trudu in pripravam .z-ajel le okoli dvajset odstotkov ljubljanskih prebivavcev (7).
Slovaška in slovenska Idežeia -sta bili pastorki v cerkveni zgodovini. Zelo v"tso-ka osebnost v vodstvu Cerkve -se je lanj, čudila, -kako da Ljubljana k-ot središče katoliškega naroda še (ni nadškofija, (8). Ob petstoletnici ljubljanske ško-,lje pa je sv. oče Janez XXIII. v dejanju pokazal vso naklonjenost ljubljanski °iiji in ve-memu slovenskem u narodu.
13. decembia 1961 je ustregel prošnji ljubljanskega škofa Antona Vov-ka ,fr sv- Cirila in Metoda^ škofa in spdznavavca, imenoval z,a poglavitna varuha- vse 'lubljanske škofije (9).
22. decembra 1961. pa je na prošnjo (ljubljanskega stolnega kapitlja, ki je Pjtosil za odobritev prošnje vse slovenske ordinarije in za nasvet vise jugo-slovah-d "e nadškofe— zagrebški nadškof dr. Franjo šeper se je tu zelo izkazal, ker je sosed ljubljanske škofije in kot predsednik škofovskih konferenc prošnjo v 'm Priporočil (10) in po poročilih menda celo osebno posredoval pri mar hor-^"<ern stolnem kapitlju, a seveda 'brez uspeha — ljubljansko škofijo povzdignil nadškofij^ -dosedanjega ljubljainskc-gal škofa dr. h, c. Antona Vovka pa v' prvega *janskega nadškofa, (11). Povzdi-gnitev ljubljanskega škof j-sikega sedeža na , “Pajo nadškofije je vzbudila dosti komentarjev ne sdro.o med Slovenci, temveč gy(l toed (katoličani drugih narodov. Nemško katoliško časopisje gleda v odloku n'h sedeža predvsem izraz skrbnega zanimanja za katol c-ahe pod oblastjo ate;stič-režimov(12). Naše zalmejeko časopisje pa je prav naglasilo, da je bil s tem
papeževim odlokom počaščen ves verni, Rimu neomaljno zvesti krščanski slovenski narod (13).
2. marca 1962, se je rr.sgr. Anton Vovk kot novoimenovani ljubljanski nadškof predstavil predsedniku — sedaj že (bivšemu, ker je bil odstavljen in ga je zamenjala Vida Tomšičeva (14) — Ljudske skupščine Mihi Marinku. (15)
Slovesnost povzdignitve ljubljanske škofije v nadškofijo iin škofa A n ton a Vovka v prvega ljubljanskega nadškofa se je izvršila) v ljubljanski stolnici, ki je bila čudovito lepo Okrašena in razsvetljena, dne 4. marca 1962, na tretjo postno nedeljo o'b pot isedmih zvečer. Povzdignitev je po naročilu palpeške bule izvršil zagrebški nadškof dr. Franjo šeper. (Slovesnost pa so s svojo navzočnostjo počastili tudi beograjski nadškof koadjutor dr. Gabrijel Bukatko, mariborski škof dr*. Maksimilijan Držečnik ter apostolska administratorja1 dir. Mihael Toiroš in Albin Kjuder. Navzoči so bili stolnj kapitelj — zlatomašnik in stolni dekan Josip Šimenc je t"k pred koncem slovesnosti dospel v stolnico iz zaporov — ljubljanski župniki, zastopniki redov im teološke fakultete, (mnogo dekanov in župnijskih upraviteljev z dežele ter redovnikov, bogoslovci ter natrpana množica vernikov. Ob slovesnem, vhodu cerkvenih dostojanstvenikov je stolni pevski zbor pel Ecce sacerdos magnus. Zagrebški nadškof je v uvodnem govoru razložil pomen slovesnosti in svojo nalogo. Nato je bila prebraba papeška bula, v latinščini in slovenskem, prevodu. Potem je novi nadškof Anton Vovk prisegel v rofcei zagrebškemu nadškofu zvestobo apostolskemu sedežu, nakar ga je zagrebški nadškof umestil s .tem. da ga je odpeljal na sedež in mu izroči] pastirsko plalico. Zatem je novi ljubljanski nadškof spregovoril duhovnikom in vernikom. V imenu vseh duhovnikov in vernikov ga je nato pozdravil stolni prošt dr- France Kimovec, na kar se mu je stolni kapitelj poklonil v imenu vseh duhovnikov. ,Posebno presenečenje je pripravil ap. administrator Albin Kjuder, ki je jz Rim'a prinesel dragocen srebrn kelih kot dar sv. očeta Janeza XXIII. ljubljanski stolnici pa petsloletm jubilej škofije ter ga pred pontifikalno sv. mašo izročil novemu ljubljanskemu nadškofu, ki je s tem kelihom, opravil prvo isv. mašo. Kelih ima na notranji stran1, podstavka napis: Joannes XXIII P. M. templo principi labacensi quinto vertente saeculo ex quo Labaicensis dioecesis condita est. D- D., ann,o< MOMLXII. Med p»n-tifikalno 6v. mašo so bogoslovci joeli v koralu premakljive speve sv. maše, zbor na koru pa je ob spremljavi orkestra izvaja! Haydnovo marjaceljsko mašo. Največje doživetje pa je bila ob koncu zahvalna pesem, ki jo je iz polnih grl pela vsa večtisočglava množica. Za sklep pa je še beograjski nadškof koadjutor in križevački apostolski administrator dr. Gabrijel Bukatko zapel v starocerkveno-slovenskem jez"ku ‘„Na mnogaja ljeta“ oziroma molitev za papeža, nadškofa in slovenski narod- Zbor bogoslovcev je odgovarjal, ,a za izadnji odgovor so že vsi ljudje poprijeli. Slovesni sprevod škofov in duhovščine se je le s težavo prerinil skozi množico, ki je prepevala: Marija, skoz življenje (16). iUradno poročto pravi"-„Lepa zgodovmska slovesnost je bila spontan izraz naše vernosti, hvaležnosti do svetega očeta za podeljeno povzdignitev, zvestobe d'o svete Cerkve in vdanosti klera in vetirikov našemu nadpastirju (17).
Na praznik sv. Jožefa 1962 pa je sv. oče Janez XXIII. v tajnem konzisto-riju izročil msgr. dr. Jurijlu Ivokša, Rektorju zaveda sv: Hieronima v Rimu, pal*! za nadškofa Antona y°vka; Vsi drugi:, ki so v tem konzistoniju .prejeli palij, s° bili metropoliti, le nadškof Anton Vovk ,ne (18), ker mariborski stolni kapitelj ni hotel pristati, da bi mariborska škofija prišla kot sufraganska škofija Po1^ Ljubljano. Beograjski nadškof koadjutor dr. Gabrijel Bukatko pa je na velik0
noč zvečer slovesno izročil in nadel palij nadškofu Antonu Vovku v ljubljanski stolnici. Ob tej priložnosti je v izbranih besedah govoril v slovenskem jeziku jn med drugim dejal: „Današnja redka slovesnost podelitve palija prevzvišenemu ljubljanskemu nadškofu je s'amo krona in zaključek tiste vesele slovesnosti, ki smo je ‘bili priče v nedeljo 4. marca, ko je bilo: tukaj opravljeno slovesno ustoličenje -prvega ljubljanskega nadškofa v novejši -zgodovini, pirevzvišenega dr. Antona Vovka. -Danes mu slavno vladajoči -sveti oče Janez XXTIiI. poš-lja- in izroča tudi zunanje vidno- znamenje te odlike in časti. Ljubljana kot nadškofija po-stane tudi cerkveno -središče slovenskega naroda, njen nadškof pa dosega edinstveni položaj v vsem slovenskem narodu kot nadškof in najvišji cerkveni knez ter predstojnik vseh Slovencev v domovini in do ne-ke metre tudi vseh po širnem svetu" (19).
Po vsej novi nadškofiji se to -leto vrše slovesnosti v spomin petstoletnice u-sta-novitve škofije, višek slovesnosti -pa je 'bil v Ljubljani 8- in 9. septembra ter bo 7. icikto-bra pri Mariji Pomagaj na Brezjah.
Ljubljanska tetološka fakulteta- je za drugi vatikanski vesoljni -cerkveni zbor in za petstoletnico ljubljanske škofije! izdala poseben tiskani jubilejni' zbornik (20).
Molitvena zveza ja Slovenijo n-ais mesec za mesecem sp-odbuja, naj molimo in se žrtvujemo za stiskano domovino. Ob tako- p-omembnem jubileju, bomo pa svoje molitve in žrtve za -slovenski narod, posebej pa za ljubljansko nadškofijo še pomnožili. Sočutne ljubezni in molitve potrebuje zlasti ljubljanski nadpa-stir Anton Vovk, ki ye -vsa leta po drugi svetovni vojni veliko trpel, sedaj gas pa Bog še s hudo boleznijo preizkuša.
13- novembra, 1960. je bila štiristoletnica rojstva velikega- ljubljanskega škofa Tomaža Hrena. -G-o-reče se je trudil, d-a bi v slovenskem narodu in zlasti v svoji škofiji ohranil pravo -katoliško vero; delal 'je -za nravno obnovo duhovščine, vneto siril češčenje Matere božje in. -si/ prizadeval -za zedinjenje Uskokov s sv. katoliško Cerkvijo ter pospeševal šol-stvo in podpiral umetnost. V -vsem trpljenju in ap-ostolskih naporih ga je dvigalo- vodilo-: ,,,Si taedet labor, as-pice prae-mium“, ki ga je Slomšek (prevedel: „Tomaž, se dela -bojiš, poglej, kaj -dobiš." Kot drugo -njegovo vodilo- pa smemo imenovati njegov pogosti izrek: ,,-Lalus Deo eius-9ue Miagnae Matij Virgini." jKo so ljubljanski jezuiti 1. 1605 ustanovili na svoji šoli p-ri sv- Jakobu -Marijin-o kongregacijo, se je -na pivo mesto vpisal škof Tomaž Hren (21). Vedno n-am bo ostal -zgled- načelne jasno-sti, neomajne zvestobe -baito. k -ki Cerkvi in [nežne 'ljubezni do deviške Matere božje.
Zadnja leta se, hvala Bogu, spet bolj pogosto spominjamo- božjega služab-^‘ka škofa Antona Martina Slomška!.
Pred, -tremi leti 'je preteklo sto let, odkar je prenesel škofijski sedež iz Št. Andraža jna Koroškem v Maribolr ter je -s -tem dosegel, d-a je večina štajerskih Slovencev prišla, pod slovenskega jškofa (22).
Preteklo leto poleti -so slovenski koroški študentje prire-ddi v Mohorjevi hiši v Celovcu razstavo slovenskih knjig v spomin stodesetletnice ustanovitve Družbe sv- Mohorja-., Janko Moder je z:a stoletnico M-ohorjeve družbe napisal zgodovino Mohorjeve družbe ter delu Idal naslov: Iz zdravih ko-ren-in močno drevo. Pnav ob skrbn-em branju te zgodovine -se moremo prepričati, da ima Slomšek izredno velike y-asluge, da je to drevesce -bilo v Celovcu vsajeno, da se je prijelo, pognalo kore-nine' zrastlio in rodilo lepei sadove (23).
v Prav tako je meseca septembra lansko leto minilo sto dieset leti, odkar je Slom-ek ustanovil bratovščino sv., Cirila in Metoda za zedinjenje vseh Slovanov v kato-
liski veri. Franc Kciiai], prvi, Slomškov življenjepisec, je kmalu po sveti Slomškovi smrti zapisal o in je j: „Kla!koir; lepa jutranja zvezda sveti ta bratovščina na obnebju katoliške iCerkve in ji obeta lepšo bodočnost in pobožno rodoljubje škofa An.tona Martina jo je na’ nebo pripelo" (24). Iz te bratovščine je nastalo Apoistolstvo sv Cirila in Metoda, na katero dober slovenski duhovnik, ki mora čutiti isto ljubezen do ločenih slovanskih bratov kot božji služabnik Anton Martin Slomšek, ne sme pozabiti.
škof Anton Martin Slomšek je umrl 24. septembra 1862. Zato letos obhajamo stoletnico njegove smrti. Velike slovesnosti se to let« vrše zlasti po mariborski škofiji, ki !so dosegle svitaj višek v Mariboru 23. in 24. septembra (25).
Tudi zamejski i'ra izseljenski Slovenci niso pozabili na Slomška.
Tako so se n. pr. v Gorici slovenski dijaki z gimnazije-liceja ter učiteljišča že 10. febr. 1962 spominjali stoletnice Slomškove smrti. Profesor Kramer jim. je lepo prikazal Slomška, kot duhovnika, vzgojitelja, pesnika in ljudskega pisatelja, njegove zasluge za ljudsko kulturo 'n šolstvo ter .njegov nauk o ljubezni do rodnega nanoda in. materinega jezika (26).
Izseljenski Isti Naša luč -sem in tja vrže to leto kako lepo drobtinico Slomškovih naukov (27). G- Vinko Žakelj je pripravil Slomškovo proslavo za slovenske vernike v Belgiji id na Nizozemskem. Sicer paj tam lepo deluje tudi društvo Slomšek (28).
P. Bernard Ambrožič je enajstemu letaku svoje revije Misli za slovenske izseljence v Avstraliji dali podnaslov Slomškovo leto. To označbo takole utemeljuje: „Takol važna se nam zdi stoletnica Slomškove smrti, ki jo letos obhajamo. Umrl je 24. septembra 1862... Skozi vseh 12 (mesecev letošnjega leta se bomo spominjali te viažne stoletnice. Ne ne dvomimo, da je naša misel vzeta naravnost iz srca tudi našim naročnikom in bralcem. |Kje pa je Sloveneq, ki 'bi ob samem imenu Slomšek tasta! hladan in mrzel? Slomškov ožji rojak p. Odiilo mam bo vsak mesec kaj navedel iz Slomškovih krasnh JmiiiSiLi za naše skromne Misli. Tudi mai to ne bomo pozabili, da je Slomšek poleg Friderika Barage resen svetniški kandidat; molili bomio. za uspeh vseh tistih, jki se za to trudijo. Naj ostane Slomšek tudi nadalje svetel vzor vsakemu zavednemu, Slovencu,!" (29)
Slovenci v Argentini so 17. septembra 1961 doživeli blagoslovitev Slomškovega doma v Riamjoisi Mejia zraven Buenos Airesa- Tudi šolski tečaj za slovenske otroke v tem kraju nosi ime (po škofu Antonu Martinu Slomšku (39). Letošnje leto pa So slovenski verni izseljenci v Argentini podobno kot avstralski izbrali za. Slomškovo leto, ki ga takole utemeljujejo: „Ko so leta 1959 praznovali v Sloveniji Slomškovo leto v spomin stoletnice prenosa škofije v Maribor, so ga posvetili predvsem molitvi za dosego (njegove beatifikacije, za kar so opravljena že vsa predhodna dela. Z letošnjim Slomškovim letom pa se hoče emigracija pridružiti želji domovine ter proslaviti Slomška kot duhovnika, kot šolnika, kot ljudskega prosvetnega kulturnega delavca, pa tudi svetniškega človeka" (31). Glavna slovesnost je bila za v.se Slovence Velikega Buenos A'resa v Slomškovem, domu v Ram-os Mejia 23. septembra 1962, tab istem času kot v domovini. Adrogueški Škofov zavod pa je 26. avgusta 1962 svoj,o, akademijo posvetil Slomškovemu spominu pod geslom: Preljubo Veselje, oj kje si doma.
Pred tremi leti je neki mariborski duhovnik spisal šmarnice: Marijin otrok božji služabnik Anton Martin Slomšek, ki so jih brali v domovini in vsaj deloma tudi v zamejstvu, z,a stoletnico prenosia .škofovskega sedeža iz Št. Andraža v Ma-
ribor. Preteklo leto so bile za mesec maj natisnjene v frančiškanskem mesečniku Ave Mariu. Ponekod so te šmarnice skupaj bralj, več tisoč 'bravcev pa je moglo po dolgem času spet nekaj o Slomšku dobiti v roke. V semenišču in škofovem, zavodu v Adrogueju srno jih že preteklo leto brali v tukajšnjem Marijinem mesecu pred praznikom. Brezmadežne. Za Slomškovo leto pa jih je izdalo Slovensko dušno pastirstvo v lični knjižici (32). Slovenski lazaristi v L anusu pa! so prav ob sto. desetletnici, odkar je Slomšek prve slovenske duhovnike Misijolnske družbe naselil v svoji škofiji im sicer pri Sv. Jožefu nad Celjem, in za stoletnico Slomškove smrti v eni knjigi izdali ponatis Kovačičevega Slomškovega življenjepisa. V knjigi „Zdrava, Marija, milosti polna" so zbrane Slomškove molitve v čast Materi božji in objavljena tudi molitev Njej v čast za Slomškovo 'beatifikacijo (34).
Zlasti v mariborski škofiji, p,a tudi drugod v 'domovini in v zdomstvu se vneto priporočajo božjemu služabniku škofu Antonu Martinu Slomšku. Kar dve, od cerkvene oblasti odobreni molitvi imamo na razpolago (35). Radi ju sami molimo in drugim priporočajmo. Edini slovenski listič v domovini Družina, pogoisto objavlja uslišan ja na Slomškovo priprošnjo. Zato tudi mi zaupajmo v njegovo pomoč in vneto pomagajmo pri delu za njegovo beatifikacijo.
Spodobilo bi se, da bi se leta 1960, 1961 in 1962 slovenski duhovniki in ver_ tiki bolj spominjali še drugih štirih velikih slovenskih škofov, ko obhajamo šestdesetletnico smrti prvega slovenskega kardinala in goriškega. nadškofa dr. Jakoba M.ssia ( umrl 24. marca 1902)	(36):, štiridesetletnico smrti škofa dr. Antona
Mahniča (odšel v večnost 14. dec. 1920, točno dvajset let pred! dr. Antonom Korošcem), (37), tridesetletnice smrti goriškega nadškofa dr. Frančiška: Borgia Sedeja (po plačilo k Bogu odšel 26. novembra 1931) (38) in petindvajsetletnice smrti nadškofa dr. Antena Bonaventure Jegliča (vzel slovo od nas na praznik obiskovanja; bi. Device Marije leta 1937) (39). Razen nadškofa Jegliča noben drug omenjeni škof nima še svojega, življenjepisa, pa bi ga vsi zaradi velikh 'zaslug1 zai sv. Cerkev in slovenski narod (Zaslužili.
Pred štirimi leti je .tako zelo priljubljeni mesečnik Ave Maria, ki ga izdajajo slovenski frančiškani na ameriških Brezjah v L e mo n tu slavil svoj zlati jubilej (40). 1. avgusta 1962 pa je pire teki o petdeset let odkar je bil ustanovljen irančiškanski komisariat slovenske provincije sv. Križa v Združenih državah-Slo'zenska frančiškanska družina se je tega dogodka spominjala 1. avg. 1962, zunanjo slovesnost pa so obhajali 2. septembra 1962, ko je bilo zadnje letošnje romanje. Ta dan in pri vseh skupnih romanjih so molili nai grobu p. Kazimirja Zakrajška, prvega komisarja 'n tako zelo zaslužnega iza slovenske izseljence v Združeni državah, pa tudi drugod (41). Ta dva jubileja nam. kličeta v spomin Vse velike dobrote in milosti, ki jih je slovenski izseljenski živelj prejemal in prejema že več kot pol stoletja od slovenskih sinov sv. Firančiška v Združenih državah.
Kri ni voda; ne moremo zatajiti svojega slovenskega porekla. Zato nam tudi kot slovenskim, duhovnikom krvavi srce, kadar vidimo, da se tako majhnemu slovenskemu narodu gode krivifce. Tako so se nam zopet dvakrat odprle rane °b dveh pra;v žalostnih spominih na Slovence na Koroškem.
10. oktobra 1960 smo se spominjali štiridesetletnice nesrečnega koroškega Plebiscita. Mars‘kdaj za slovensko koroško manjšino krivičnega in žaljivega se je ‘b hrupnih avstrijskih proslavah z'a -to štiridesetletnico zgodilo. Posebno krivična, do koroških Slovencev sovražna in v velanemškem duhu pisarna pa je nemška knji-
žica, ki jo je napisal Hermagoras Schribar in jo je založila nemška knj'g:ama Carinthia v Celovcu (42).
14- aprila 1962 pa so koroški Slovenci imeli v Celovcu spominsko prireditev ob dvajsetletnici izseljevanja koroških Slovencev in narodnostno zavednih duhovnikov, katere se je udeležilo nad 1000 slovenskih koroških rojakov. Deželni glavar Ferdinand Wenedig je v svojem govoru na spominski proslavi priznal, da -so hitler-janski nacisti 'koroške Slovence izseljevali zatp, ker' so bili sinovi slovenskih mater. Lepo jie bilo, da je ob tej priložnosti celovški škof dr. Jožef Kostner opravil v stolnici sv. mašo in imel tudi kratko pridigo (43). Seveda so pa grenki spomini ob misl', da pred dvajsetimi lleti ubogi slovenski ljudje na Koroškem In z njimi toliko zavednih koroških slovenskih duhovnikov, ki so morali v zap-o-re, izgnanstvo ali pa iz slovenskih župnij mia popolnoma nemške, nikjer niso našli nobene opore.
14. dec. 1940 je Bog v svoji previdnosti poklical k sodbi slovenskega narodnega voditelja, duhovnika dr. Antona Korošca (44), 6. aprila 1941 pa so nam nemške bcimbe, ki 'so pivi .dan vojne med Nemčijo in, Jugoslavijo padale nad Beograd, ubile njegovega naslednikai, duhovnika; dr. Franceta Kulovca (45). Spet dve žalostni dvajsetletnici za katoliški slovenski narod. Rajn’ pisatelj Franc Šaleški Finžgar se je med drogo svetovno vojno — če se smemo zanesti na pričevanje prof. Fr. Lipičnika —• sicer takole izrazil: „Na'ša politika ni bila vredna pol fajfe tobaka. Korošcu smo veliko pisali in govorili, pa vedno isti odgovor: ‘Nič ne moremo narediti, moja okolica je gluha za vse podobne nasvete.’ Vidite, tako so rJam ustvarili to mladino, ki piše danes zgodovino našemu mairodu." (46). Upamo pa, da dobršen del slovenske duhovščine in večji del slovenskega naroda o dr. Antonu Korošcu in dragih voditeljih slovenskega katoliškega naroda drugače misli, kot je pisatelj Fr. Sal- Finžgar’.
Z bridkostjo v srcu smo se preteklo leto spominjali dvajsetletnice, odkar so hitlerjanski majpeteži izganjali iz ljubljanske in mariborske škofije toliko slovenski!) duhovnikov in redovnikov ter jih toliko število nečloveško poniževali in mufi« (47).
Zelo hudo pa tiam je tudi ob dvajsetletnici komunistične revolucije na naših slovenskih tleh!, ko mislimo na toliko nedolžnih žrtev sv. Cerkvi zvestih slovenskih duhovnikov in vernikov. Dr. Maks Miklavčič sicer govori o silnem pomenu 20-letnice narodne vstaje, pa njegovim izvajanjem, ki |so zapisana doma, kjer j-1 iskreno resmeo presneto težko izreči ali zapisati, ni mogoče kar tako pritrditi (48). Res smo Slovenci po drugi svetovni vojski dobili nekaj več slovenskega ozemlja. Težko je izreči trezno sodbo o -tolika opevanem napredku jdvne 'blaginje v titovski Jugoslaviji po. drugi svetovni vojski (49). Pa čeprav bi bilo vse tako res, moramo vsaj duhovniki vedeti, da s0 materialne dobrine v lestvici vrednost zadnje. Čeprav jih vsem moramo želeti, vsaj toliko, da bo vsak mogel uživati primemo blaginjo, vendar drži trditev: „Bolje je živeti ob manjši meri 'zemeljskih dobrin ko-t v kar moč ugodnih razmerah živeti v hudem pomanjkanju duhovnih dobrin.*' Dr. Maks Miklavčič pravi: ,,Če nas je novi red odtegnil od gospodarskega in drugega organizacijskega dela med ljudstvom, pa je zato tudi bolj sprostil našo 'sile za duhovno poslanstvo, ki nam je neposredna in prva dolžnost. Pri spolnjo-vanju teh nalog imamo zdaj res jveč naporov in manj 'zunanjega priznanja, a ob razločni .opredelitvi, kdo je resnično vdani veri in Cerkvi, če se p'a kdo še vedno nagiblje k malodušju, naj napravi sprehod po svobodni slovenski zemlji in s: ogle-
da nove, prencvljme in s krst Inijci okrašene cerkve. Lahko bo ugotovil, da še nikoli nismo Slovenci v dveh desetletjih pridobili tol'ko lepot, da nikoli še niso verniki toliko žrtvovali ne le za svoj narodni napredek, ampak tudi za hiše božje" (50). Da bi bila slika popolna, bi pa morati dodati ,še: „Do komunistične revolucije na slovenski zemlji še nikoli domači ljudje niso zaprli in pomorili! toliko duhovnikov, niso tako ovirali krščevanja .otrok, tako nadzirali državne uslužbence glede cerkvenih porok, glede udeležbe pri sv. maši ob nedeljah in: zapovedanih praznikih in še nikoli tako brezbožno vzgajali mladine in .odvračal; od tega, kar je božjega." Najbolje ga bo o vsem poučila spomenica jugoslovanskih škofov predsednikuj Titu jesen" leta 1960.(51). Morda je dr. iMaiks Miklavčič sam slišal škofa dr. Gregorija Rožmana., ki se je vse duhovniško in škofovsko življenje, tako zelo trudil za krščansko vzgojo slovenske mladine, ko je na zborovanju duhovnikov nekaj mesecev (pred koncem druge svetovne vojne dejal: „R'ajši vidim, da me komunisti mučijo in živega sežgo na grmadi, kakor pa -da bi moral gledati, kako pred mojimi očmi kvarijo slovensko' mladino." Če bi smeli hoditi po resi svobodni in ne po zasužnjeni slovenski domovini, bi se kmalu prepričali, da je komunistično brezbo. štvo porušilo mnogo mnogo živih (templjev v človeških dušah, zlasti med mladino. Neko poročilo ,o nekdaj verni vasi trdi: „,če bo šlo v nalši vasi 'tako .naprej, čez deset let nobeden več ne !bo molil." Prav zato. mora 'biti vsak resen slovenski duhovnik in ■vfarmik, ki v iBogu res ljubi svoj tako nesrečni slovenski narod, dvajsetletnice komunistične revolucije na majhni slovenski zemlji v resnici zelo žalosten.
Prav v teh mesecih se spominjamo dvajsetletnice mučeniške oziroma nasilne ’mrti cele vrste dobrih in gorečih slivenskih duhovnikov.
Tako n. pr. dr. L&mberta Ehrlicha (ubit 26. maja 1942) (52), hinjiskega ka-ld::;na Henrika Novaka (umorjen 7. junija 1942), Komljanca Jankota, župnika v Prečni (ubit po 17. jun. 1942), šentrupertskega župnika Franca Nahtigala (umorjen 18. jun- 1942) in njegovega kaplana Franca Cvaira (ubit 'stopaj, z župnikom JSti dan), šentjernejskega kaplana Vinkota Kastelica (miučen 30. jun. 1942), Preprostega kaplana Jožeta Kofalta (ubit 15. jun. 1942), Karla žužka, župnika Pri Sv. Vidu nad Cerknico (ustreljen 14. jul. 1942), Jožeta Geiohelija, župn. uprav.
' Zaplani (umorjen 26. jul. 1942), suhorskega župnika Janeza Raiztresena (strahovito mučen 22. jul. 1942), dragutuškega župnika Jakoba Omahna (umorjen 7. -iul. 1942), starotrškega kaplana Franca Kramariča (ustreljen v postelji 2. sept. 1942), kaplana Antona Hočevarja (ubit v noči od 26. na 27. okt.), metliškega kaplana p. Klementa Norberta (zverinsko mučeh 29- nov. 1942), kropa,rskega žup. n'ka Franca Kanduča (ustreljen na Štefanov dan 1. 1942 (53).
Bred dvema letoma :sm.o ob .petnajstletnici Vetrinjske tragedije spet bolj Prislilj na tisoče mladih slovenskih protikomunističnih žrtev, med katerimi je bilo \e!iko število bogoslovcev, pa tudi precej duhovnikov (54). V uradnem, 'letopisu ljubljanske škofije z,a leto 1959 je e teh vetrinjskih duhovniških žrtvah zapisano: »Neznanega dne v letu 1945 so umrli sledeči duhovniki: Jenko Janez, bivši ka. idan v Žužemberku, star 40 let. Remškalr Ivan, duhovnik, star 31 let. Froelich 1 atlc, župn:. upravitelj v Kokri, star 45 let. Zorman Viktor kaplan, v Žužemberku, ^tai- 28 let. Kerč Boris, duhovnik, 'star 26 let. Klobovs Anton, duhovnik, star 29 ^L' Pezdir Franc, župn. upravitelj pri Sv. Vidu nad Cerknico1, star 32 let. Kunstelj •anc, bivši kaplan na) 'Mirni, star 31 let. Šink Matija, duhovnik, star 30 let. šolar ■ ožef, bivši kaplan :v Sodražici, star 34 let. Polda Anton, -bivši kaplan v Dobre-
poljah, star 29 let. Mavec Jakob, bivši kaplan v Toplicah, stari 32 let. Hrovat Ivan, župn. upravitelj v Polomu, star 36 let. Trček Stanko CM, star 34 let (55).
20. marca 1961 je preteklo petnajst let po izvršitvi smrtne obsodbe nad dvema slovenskima duhovnikoma: dr. Petra Križaja so obesili, šentjemejskega župnika Cerkovnika Franca pa ustrelili. Neko poročilo pravi, da je dr. Peter Križaj paed obešenjem zbral vse sile in zaklical, da je odmevalo po ljubljanski sodniji: ..živel Kristus Kralj!" O Francu Cerkovniku je pa dobr0 znano, kako mimo se je obnašal v zaporih med krivično sodbo in ob razglasitvi iter izvršitvi obsodbe. Škof dr. Gregorij Rožman je ob zadnjem obisku letia 1957 slovenskim duhovnikom ■na poslovilnem sestanku tele stvari povedal o župniku Cerkovniku: \r ječi ise je tako zgledno obnašal, da je nekega uglednega protestanta, ki je b i z njim zaprt, tako pretreslo, da ga je naprosil, naj ga začne poučevati v katoliški veri; ta se je rešil iz ječe, prišel v Avstrijo, kjer je bil jbolj poučen v katoliški veri, škof" dr. Gregorij Rožman pa ga je krstil in sprejel v katcl ško Cerkev. 'Nekemu duhovniku je na smrt obsojeni Cerkovnik naročil: , Jaz grem v smrt; če se boš rešil, povej škofu dr. Gregoriju Rožmanu, da sem. mu bil do smrti zvest." Dodal pa je še: „Vso krivdo za mojo smrtno obsodbo nosi neki redovnik" (56).
Drugo poročilo podobno trdi o župniku Cerkovnlcu: „V komunistični ječi f.o ga vsi jetniki občudovali ko’t svetnika. P redno je odšel na morišče, je naročil svojemu sojetniku pozdrave za svojega škofa dr. Gregorija Rožmana in vse duhovnike in je svečano zatrdil, da so bile vse .obtožbe proti njemu le laž. Celo komun‘stični državni tožilec je občudoval njegov* mir, ko je odhajal na morišče" (57).
Na god 'sv- Vincencija Pavelskega leta 1961 je minilo deset let po smrti msgr. Franca Gabrovška, zmožnega, čudovito načelnega, nesebičnega, kraševsko značajnega slovenskega duhovnika, ki je tudi na slovensko politično življenje gledal z dušnopastirskimi očm’(58).
17. novembra 1961 pa je preteklo deset let, odkar je šel v veselje svojega Gospoda po plačilo v resnici zvesti božji hlapec msgr. Ignacij Nadrah, stolni prošt in bivši generalni vikar ljubljanske škofije. Dolgih petindvajset let je kot rektor semenišča bolj z zgledom kot z besedo izvrstno vzgajal cele rodove bogoslovcev v dobre duhovnike, ki so v ogromni večini ostali neomajno zvesti sv. katolisk’ Cerkvi. Na .'zlati maši med drugo svetovno vojno so veliko lepega govorniki o njem povedali; neki duhovnik se je potem izrazil: „Ob takih priložnostih govorniki iradi pretiravajo. Kar so pa o Natirahu povedali, pa vse drž:.“ Ni mu bilo najbolj lahko biti generalni vikar ob škofu dr- Gregoriju Rožmanu, pa .to ponižno, tiho in ,z iskreno, zvestobo vršil svoje dolžnost". Ko je na duhovniškem zborovanju med drugo svetovno vojno izrekel vpričo vseh popolno zvestobo škofu dr. Gregoriju Rožmanu z besedami sv. apostola jTomsža: ,,'Pojdimo še mi, da z njim umrjemo" (Jn 11,16), je mislil zares. Ko je škof dr. Gregorij Rožman dne 5. maja 1945 na seji stolnega kapitlja, ki mu je svetoval, naj odide, odvrnil: i.Potem bodo pa vas za.prli", je .prošt Nadrah, kakor nam. je škof dr. Gregorij Rožman povedal, prostodušno odgovoril: ,,Bomo pa .šli v zapore!" In je res moral že star in bolehen iti. Pa vsaj ena priča izpoveduje, kako je v zaporu znal druge dvigati in držati pokonci. Ta zgledni slovenski duhovnik je tudi vreden obširnega življenjepisa (59),.
Pred desetimi leti sta šla drug za drugim v večnost: dr. Aleš Ušeničnik (30. marca 1952) in dr. Franc Ušeničnik (16. aprila 1952). Z dr. Alešem Ušenč-
nikom smo katoliški Slovenci mnogo izgubili. Saj v teh težkih dneh Slovenci nimamo niti enega vodilnega katoliškega filozofa. (60).
Omenimo še skromne jubileje našega zdomskega tiska: preteklo leto je tednik Svobodna Slovenija obhajal svojo dvajsetletnico (61), pred dvema letoma pa Matajur, glasilo beneških Slovencev, svojo desetletnico (61); lansko leto pa sta slavila desetletnico izhajanja Naša luč, list za slovenske izseljence v Zahodni Evropi, ter Misli, mesečnik za slovenske izseljence v Avstraliji- Ti skromni jub:-leji nas spet spodbujajo, naj višaj s tiskano slovensko besedo skušamo priti do slovenskih 'bratov in sester, ki so v nevarnosti za -svoj materin jezik, pa še v večji stiski za vero in nravnost.
Opombe:
1)	Glej zlasti: P. Odilo Hanjšek OFM, 500-letnic'a ljubljanske škofije, Ave Maria Koledar 1962, str. 28/61. Marijan Marolt, Ob petstoletnici ljubljanske škofije, Duh. življenje, 1. 29., jan- 1962, str. 41/44; isti, Prvi ljubljanski škofje, prav tam, febr. 1962, str. 111/114; isti, Borec proti protestantizmu (Tomaž Hren), prav tam, marec 1962, str. 178/181; isti, Zgodovina ljubljanske stolnice, prav tam, apnil 1962, str- 236/239; isti, (Ljubljanski škofje v preteklem, stoletju, prav tam, avg. 1962, str. 488/492.
2)	Glej Okr. 13/61 ljubi j. 'škof. >ord. z dne 22. nov. 1961, str. 1/4; objavljen je tudi v tej štev. OU-
3)	Glej Okr. 1/1962 ljublj. škof. ord. z dne 2. jan. 1962, str. 1/5; objavljen je tudi v tej štev. OU.
4)	Glej Okr. 1/62 ljublj škof. oird. z dne 2. jan. 1962, str. 5/6.
5)	Spisal jih je dr. Maks Miklavčič. Vendar iz neke vesti sklepamo, da so pri pisanju (linamic tudi drugi pomagali.
6)	Po neki vesti n. pr. v Rovtah nad Logatcem, ob misijonu samo okoli 50 odraslih ljudi ni prejelo sv. zakramentov.
7)	Glej Božja beseda, 1. 13., štev. 7-, jul. 1962, str. 149. Sicer se pa tudi 'Pfejšnj-a dva misijona v Ljubljani nista prav posebno obnesla-
8)	P. L., Na poti d,o slovenske cerkvene pokrajine, Novi časi, 1962,. štev. 2-, ■str., 3 in' 7. Na ta članek posebej opozarjamo-
9)	Ap. p'smo Janeza XXIII. „01arissimae“ najdeš v Acta Ap. Sediš, L 54., 'Štev. j3, 31. marca 1962, str. 157/158; lat. besedilo in islov. prevod pa v Okr. 3/62 ljublj. škof,- ord. z dne 21. febr- 1962, str. 4/6; slov. prevod glej v tej štev. OU.
10)	Pr. vsebino nagovora zagr. nadškofa dr. F. Š. ob slovesnem ustoličenju 'nadškofa A. 'V. v Okr. štev. 4/62 ljublj. nadškof, ord. z dne 9. maircia 1962, str. 1/2; objavljena tudi v tej' štev. OU.
11)	Lat. izvirnik in slov. prevod bule o povzdigtnitvi ljublj. škofije v nad-
škofijo in škofa; A. V. v nadškofa glej v Okr. štev- 3/62 ljublj, škof. ord. z dne 21. febr. 1962, str. 1/3.	.. ,
12)	Glej Novi časi, 1962, štev. 2., str, 2; Kat- glas, 15. febr. 1962, str. 3: Naš tednik, 8. febr. 1962, str. 1-
13)	Kat. glas, 15. febr. 1962, (str. 3; Naš tednik, 8. febr. 1962, str. 1.
14)	Sv. Slovenija, 15. avg. 1962, str. 3.
15)	Ko Kaft. glas dne 15. marca 1962 opisuje slovesnosti v ljublj.-stolnici dne marca 1962, pripominja: ,,Odsotna je seveda, bila ‘Ljudska oblast’, .ki ji za take
zgodovinske dogodke ni m'ar. Vendar resnici na ljubo moramo povedati, da je prejšnje dni sprejel v .posebni avdienci novega nadškofa Miha Marinko, ki je msgr. Vovku čestital k imenovanju in se dal z njim fotografirati. Sliko so pri-
nesli potem razni časopisi, med njimi Delo in Primorski dnevnik- Pri tem 'bi pa dodali, da bi kje drugje in v drugačnih razmerah tak dogodek pomenil veselje celega naroda in njegovih postavnih voditeljev. V Ljubljani je pa že to veliko, da itega izrednega slavja niso motili kaki ‘incidenti’, kot se je svoj čas dogajalo. “ (stran 1.).
16)	Pr. Okr. štev. 4/62 ljubi j. nadškof, ord. z dne 9. marca 1962, str. 1; Pr tudi Kat. glas, 15. marca 1962, str. 1.
17)	Okr. štev. 4/62 ljubi j- nadškof, ord. z dne 9. marca 1962, str. 1.
18)	Os s. Romano, 1. 102-„ štev. 65., 20/21. marca 1962, str. 3.
19)	Okr. 6/62 ljubi j. nadškof, ord. z dne 15. maja 1962, str. 1/3,
20)	Morda je zbornik medtem že izšel. Vsebina je naslednja: J. Aleksič. Sveto pismo včeraj in danes, S. Cajnkar, Uvodna beseda, Fr. Debevec, Psihoner-voze in dušni pastir, J. Demšar, Črka je mrtva — duh oživlja, V. Fajdiga, Odločilna vloga volje pri verovanju, V. Fajdiga, Jubileji misijonske znanosti, Fr. Gri-vec, Ciril-Metodijeva ideja, V. Grmič, Osnove teologije strahu v evangelijih, J. Janžekovič, Tomaževo srečanje z Olle-Lapirunom in Blondelom ob pivih načelih. J. Jeraj, Metodične spremembe 'obravnavanja moralne teologije, M. Miklavčič, Temeljni razvoj ljubljanske škofije, M. Miklavčič, Hermogenes-Hermagora, V. Močnik, Pomen in smisel pravca 6. Zbornika cerkvenega prava, J- Pogačmk, II. vatikanski cerkveni zbor, A. Snoj, Novozavezna znanost v luči najnovejših bibličnih rokopisov, A. Strle, Dogmatična teologija v službi človeku današnjega in jutrišnjega dne, A. Trstenjak, Psihoterapevtični pogledi na človeka. Naroča se: Uprava teol ■ fakultete, Poljanska cesta 4, Ljubljana. Stane ok. 2000 din.
21)	Marijan Marolt, Borec proti protestantizmu, Duh. življenje, 1. 29., marec 1962, str. 178/181; P. Odilo Hajnšek OFM, 500 letnica ljubi j. škofije, A ve Maria Koledar 1962, str. 43/44; A. iM. Slomšek' Tomaž Kren, Slomškovi životopisi. Slomškovih izbranih 'spisov 3. knjiga, Celovec 1879, str. 61/71; 'životopis je bil najprej objavljen v Drobtinicah l. 1851; Jos. Turk, Hren Tomaž, Slov. bicgr. leksikon, 1. knjiga, Ljubljana 1925/32, str- 344/51; Jože Pogačnik, Voddo Marijinih kongregacij. Ljubljana 1943, str. 32.
22)	Fr. Kosar, Anton Martin Slomšek, Drobtinice za 1. 1863, str. 169/172. Dr. Franc Kovačič, Služabnik božji Anton Martin Slomšek, 2. del, Celje (Dr. sv. Mohorja) 1935, istr. 84/99.
i 23) 'Pr.1 Janko Moder, Iz zdraviih korenin močno drevo, 1. del, Celje 1952. na mtfiogo straneh je govor o Slomšku in njegovih zaslugah za Mohorjeve. Glej tudi: Jubilej Družbe sv. Mohorja, Naš tednik, 13. jul. 1962, str. 1; Ob ognjišču slovenske knjige, prav tam, 24. avg. 1961, str. 3; prav tam 31. avg. 1961, str. 4.
24)	Fr. Kosar, Anton Martin Slomšek, Drobtinice za 1. 1863,, s!tr. 197/199: Dr. Franc Kovačič, Anton Martin Slomšek, 2. del, Celje 1935 (Dr. sv. Mohorja) str. 76/78.
25)	Pr. past. pismo mar. škofa dr. Maks. Držečnika, ki ga je obj. Duh. življ., |1- 29., maj 1962, str. ,262/263; najdeš ga tudi v tej štev. OU.
26)	Glej Kat. glas, 15. febr- 1962, str., 3.
27)	Naša luč, marec 1962 str. 5; april 1962, str. 3; maj 1962, str. 2 in 8
28)	Izs. društvo Slomšek ima svoje središče v Eisdenu y Belgiji.
29)	Misli, 1. 11., jan. 1962, str. 1. P- Odilo zvesto mesec za mesecem objavlja kake lepe in pomembne Slomškove misli- Opomnimo, da je P. Bernard Ambrožič OFM napisal zgodovinsko povest Tonče s Sloma, ilci je izšla. 1. 1954 pri Moh. družbi v Celovcu.
30)	Pr. Td, Ob otvoritvi Slomškovega doma, Sv. Slovenija, 14. sept* 1961. str. 1; Sv. Slov., 21. sept. 1961 (poročilo o blagoslovitvi Slomškovega doma); Vinko1 Zaletel, Slovenci v Argentini in škof Slomšek, Kol. Družbe sv. Moh. (celovške) za leto 1962, str. 129/132; ob otvoritvi Slomškovega doma je izšla tudi posebna spominska knjižica-
31)	Inform. vestnik Zedinjene Slovenije, štev. 4., febr. 1962, istr. 1; dr. Tine Debeljak, V iSlomškovo leto, Sv. Slov., 18. jan. 1962, str. 1; pr. 'tudi, B. R,, Anton Martin Slomšek, Zbornik Koledar Sv. Slovenije 1962, stir- 129/134.
32)	Marija v življenju škofa Slomška, Buenos Aires 1962. Strani 135. Izd. Dušno pastirstvo.
33)	Prvi štirje lazaristi so se naselili pri sv. Jožefu nad Celjem 26. sept. 1852. Pr. Slomškovo pridigo ob tej priložnosti, !ki so jo objavile Drobtinice za 1- 1864., str. 46/56. Pr. Fr. Kosar, Anton Martin Slomšek, Drobtinice za 1. 1863, str. 189; Dr. Fr. Kovačič, Služabnik božji Anton Martin Slomšek, 2. del, Celje 1935 (Dr. sv. Moh.), str. 61/62. Kosar govori o 4 misijonarjih, Kovačič pa le 3 omenja.
34)	Dr. Filip Žakelj, Zdrava, Marija, milosti polna, Celovec (Dr. sv. Moh.)
1960,	str. 1101/1110.
35)	Znana molitev: Vsemogočni Bog, Oče luči... in 'zgoraj omenjena molitev v čast Materi božji v molitveniku: Zdrava, Marija, milosti polna, 'str. 1109/10.
36)	Glej D:bv., Missia Jakob, Slov- biogr. leksikon, 2. knjiga, str. 135/137; Marijan Marolt, Ljubljanski škofje v preteklem stoletju, Duh. življenje, 1. 29., avg. 1962, str. 491/492. P. Odilo Hajnšek OPM, 500-letnica ljublj. škofije, Ave Maria Koledar 1962, 'str. 57/58.
37)	Glej A. U., Mahnič Anton, Slov. biogr. leksikon, 2. knjiga, str. 7/12.
38)	Nekaj spominov n'a nadškofa Franca Borgia Sedeja (napisal furlanski duhovnik, ki ni Slovenec), Kat. glas, 23. nov. 1961, str. 2-
39)	Ob 25-letnici smrti nadškofa Jegliča, Sv. Slov., 6- jul. 1962, str. 2; menda se na to ni spomnil noben drug zamejski ali izseljenski slovenski list.
40)	Glej Ave Maria, jan. 1958 (jubilejna številka).
41)	Pr. Ave Maria, julij 1962, istr. 220/1.
42)	Pr. dr. Valentin Jn-zko, predsednik Nar. sveta koroških Slovencev, Za mir in prijateljstvo v deželi, Naš tednik, 6. okt. 1960, str. 1; Naš 'tednik, 13. okt. 1962,, str. 1. in 2; prav tam, 20. okt. 1960, s'tr- 1; prav tam., 27. okt. 1962, str. 1; 3. nov. 1962, str. 1; — naslov knjižice H. Schribarja se glasi: Die Minderheit ohne Maske. Narodni svet kor. Slovencev je pisatelju odgovoril v več javnih pismih, ki jih je objavil Naš tednik, 23. malrca 1961, str. 1; 6. apr. 1961,, str. 1; 20. apr.
1961,	str. 1; 4. maja 1961, str. 1. IGlej tudi članek, Ohne Maske, Naš tednik,, 18-maja 1961, str. 1. Pr. tudi: Lojzd Ude, Ob 40-letnici koroškega plebiscita, Nova Pot, 1. 12., štev. 9/12, dec. 1960, stran 481/494; Dr. J. P., Nemško slavje v Celovcu, prav tam, str. 494/504; isti, Manjšina brez krinke, prav tam., 1. 13., štev. 7/8, avg. 1961, str. 413/424 (odgovor in kritične opombe k brošuri H. Schribarja). V mesečniku Slovenska država izhaja v zadnjih dveh letih zanimiva razprava dr Lamberta Ehrlicha: 'Pariška mirovna konferenca in Slovenci, ki mam tudi glede izgube slovenske Koroške miairsikaj pojasni.
43)	Pr. Ob dvajsetletnici izseljevanja, 'Naš tednik, 5.- apr. 1962, stir. 1; Na-r°d pod križem, Naš tednik, 12. apr- 1962, str. 1; Naš tednik, 19. apr. 1962, str. 1- in 4. (poročilo o spominski piro.slavi, govor škofa dr. J. Kostnerja in govor dr. Valentina Inzko na slavnostni akademiji (Duhovna dediščina izseljenstva).
44)	O proslavah ob 20-letn‘ci Koroščeve smrti v Argentini ter o člankih in razpravah o njem glej poročilo v 'OU, !. 8, (1961, štev. 2),, istr. 60 in platnice. Dodaj pa: Joško Krošelj, Dr. Anton Korošec v skrbi za izseljence, Zbornik Kole-(1-ar Sv. Slov. 1962, stir. 140/143.
45)	Glej: Ob 20-letnici dr. Kulovčeve smrti, Sv. Slov., 6. apr. 1961, str- 2; Kk, Dr. Franc Kulovec, (Zbornik Koledar Sv. Slovenije 1962, stir. 144/146. P. F., Db desetletnici tragične 'smrti dr. Kulovca, Koledar Sv. Slov. 1951, str. 137.
46)	France Lipičnik, Spomini na Voča med vojno, Nova pot, 1. ,12., 1961, štev. 2/4, str. 100. V članku najdemo tudi sicer marsikatero pojasnilo glede scde-ovanja pok. Fr. S. iFinžgarja, Lipičnika itd. z OF, potrdilo, da je bil Jegličev vir' dom močna trdnjava OF, pa tudi v NP že tako navadno mlatenje po pok. skofu dr. Gr. Rožmanu ih drugih komunizm.u nasprotnih duhovnikih. Opomnili
bi samo to, da je po izjavah p-ok. dr. I. Ahčina in še živega, J. K., skozi katerega roke je od dr- A. Korošca prihajal denar za pok. Fr. S. Finžgarja, pokojni pisatelj Finžgar dobival lepe vsote od dr. A. K. 'ali zase, ali pa z,a druga dobra dela. Vsaj zanj je fbila torej Koroščeva politika vredna več kot pol fajfe tobaka. Tudi v svojem življenjepisu: Leta mojega popotovanja (Moh. družba v Celju 1957, 440 ■strani) večkrat a'ad udarja po „k!erikalcih“ in ne presoja v vseh primerih popolnoma stvarno. Rajni prof. dr. Ivan Ahčin je v pogovorih ponovno poudarjal, kako je rajni Fr. S. Finžgar .,liberalcem." rad prav dajal. Tako menijo tudi nekateri drugi duhovniki, ki ,so našo zgodovino kolikor toliko dobro poznali.
47)	Mar. škof dr. Maks. Držečnik je izdal posebno naročilo glede spomina dvajsetletnice 'zgona, tolikih štajerskih Slovencev in okoli 300 duhovnikov in redovnikov iz mar. škofije, ki so jih 5. jul. 1941 odpeljali iz Brestanice. V Brestanici se je vršila posebria proslava 4. in 5. julija 1961. 4. jul. zvečer duhovniški pevski koncert, drugi dan pa sv. maša ptujskega prošta Ivana Greifa in pridiga župnika Žalatrja Alojzija. Glej Nova pot, 1. 13-, 1961, štev. 7/8, str. 449/455. Alojzij Zalar, Lager v Brestanici-Rajhenburgu, prav tam, str. 429/439.
48)	Glej Dr. M. Miklavčič, 'Narod dozoreva, Nova pot,- 1. 13., 1961, štev- 7/8, str. 369/375; pr. 'tudi Ravšl Anton, Obletnica vstaje jugoslovanskih narodov in izgona slovenske duhovščine, prav tam, str. 425/429 (članek se konča z glorijo Socialistični Jugoslaviji s predsednikom Titom na čelu.)
49)	O tej hviali pr. n. :pr.: Franc Presetnik, Skrb za človeka v socializmu pri nas, Nova pot, 1. 12., 1960,, štev- 5/6, str. 217/221; Alficnz Klemenc e, Petnajst let socialistične Jugoslavije, Nova pot, 1. 13., 1961, štev. 1/2, str. 24/30- Podobnih člankov bi v prejšnjih letnikih našteli lahko še več.
50)	Dr. Maks Miklavčič, Narod dozoreva, 1. 13-, 1961, štev. 7/8, str. 375.
51)	Objavljena je v tej štev. OU kot uvodni člalnek.
52)	Glej <o njem n. pr. Ivan Gaserman, človek nasprotij, OU, 1. 9-, 1962, štev. 3., str. 89/96; Dr. Filip Žakelj, Dr. Lambert Ehrlich, Zbornik Koledau: Sv. Slov. 1962, str. 152/158; isti, Bridka pomlad pred dvajsetimi leti,j Sv. Slov-, 24. maja, 1962, str1. 2/3; prav tam,, 31 j maja 1962, str. 2; Dr. Ciril žebot. Bil je kakor prerok, Slov država, 1. 43., štev. 6-, 1. jun. 1962, str. 1,
53)	O vseh teh ,'žrtvah najdeš kratke živi jenske podatke v knjižci: Kri mučencev, Ljubljana 1944* str. '8/42.
54)	Naj bo tu priporočena knjiga: Vetrinjska tragedija, ki jo je za petnajsto obletnico vetrinjskih žrtev priredil in izdal zgod. odsek pri glavnem odboru ZSPB; izšla je v Clevelandu. Dosti popoln seznam duhovnikov in bogoslovcev ljublj-škofije, žrtev brezb. komunizma med drago- svetovno vojno ih po njej, pa dobiš v knjižici: Matija škerbec, Krivda rdeče fronte, 2 .del, Cleveland 1957 (trsk. Moh. dr. v Celovcu), str. 182/188- Duhovnikov je bilo umorjenih 63, bogoslovcev pa 31; med bogoslovci bi maral biti omenjen tudi Cvetko .Povše.
55)	Letopis ljublj, 'škofije in slov. dela reške škofije za leto 1959, Izdal in razmnožil škof,- ord- v Ljubljani, str. 87/88.
56)	Pok. župnik F. L. bi zaslužil bolj obširen življenjpis.
57)	Matija 'škerbec, Krivda rdeče fronte, 2. del, Cleveland 1957, str. 182.
58)	Pr. K.k., Ms-gr. France Gabrovšek-šeštdesetletnik, Koledar Sv. -Slovenije 1951, str. 174/175; Dr. Alojzij Kuhar, Msgr. Franc Gobrovšek (govor ob njegovi smrti), Zbornik Koledab Sv. Slovenije 1962, str. 169/172.
59)	Glej kbatek življenjepis v Sv. Slov., 6. dec. 1951; isti življenjepis je ponatisnjen v1, Duh. ži-vlj., 1. 20., jan. 1952, str. 39/40.
60)	Glej: Dr. Ivan Ahčin, Al-eš Ušeničnik kot sociolog, Duh. življenje 1. 20., maj 1952, 'str. 194/198; Dr- Alojzij Odar, Umrla sta Aleš in Firanc Ušeničn k; isti, Aleš Ušeničnik, Koledar Zbornik Sv. Slov. 1953, str. 66/76; isti, Franc Ušeničnik, prav) tam., s tir. 76/77.
61)	Glej: Joško Krošelj, Ob 20-letnici Svobodne Slovenije, Sv. Slov., 21. dec. 1961, str. 4/5.
Pastirsko pismo vernikom Ljubljane in ljubljanske škofije
Lani, dragi verniki, sem Vam za Miklavževo nedeljo poslal prošnjo in poziv, da ste pomagali s svojim; darovi obnoviti zunanjščino naše ljubljanske stolnice in škofijskega poslopja. Ta obnova je bila zares potrebna in spodobi se, da jo bomo izvedli za jubilej 500-1 etnice obstoja ljubljanske škofije, katerega bomo obhajali, če Bog nakloni, prihodnje leto v vsej škofiji, z glavno slovesnostjo pa v Ljubljani 8. in 9. /septembra. Pokazali ste za velike potrebe zares nenavadno naklonjenost in izrekam vam. za pomoč in razumevanje ponovno zahvalo- Razen pri obeh stolpih stolnice, je J>Baj prepotrebna obnova že letos izvršena, stolpa pa Prideta na vrsto v prihodnji pomladi. — Verskih in cerkvenih jubilejev pa ne smemo obhajati samo ;z zunanjostmi. Lahko bi kdo hišo pobelil in olepšal sam-o zunaj, pa za bivanje bi še ne 'bila lepa in primerna, če 'bi notranjosti ne posvetil n»bene brige in skrbi. Tako se za lepi škofijski jubilej moramo tudi notranje Pripraviti. Posebej v Ljubljani, pa tudi v celi škofiji. Kako ?
Opazovavci duhovnega življenja primerjajo radi človeško življenje z uro. Pa je res med njima precej srčnosti. Uro je treba redno navijati. Treba jo je večkrat regulirati, /da. ne zaostaja ali prehiteva. Treba jo je zdaj in zdaj tudi temeljito osnažiti, da se odstrani vsak prašek in uredi kar najbolj skrbno vsako r.olesce. Tudi žvljenje neumrjoče duše ne /smemo nikdar zanemarjati. Sicer to lePo življenje peša ali celo zastane. Le redno krščansko življenje, po zapovedih božjih in cerkvenih, ,;am življenje duše ureja. Včasih je prav in potrebno, da svojo dušno stanje temeljito pregledamo. Izvrši se to najlepše v dobrih duhovn b Vajah. A teh ne more biti /vsak deležen. Zato cerkveni zakonik naravnost uka-ZuJe, naj škofje pazijo, da bodo župniki vsaj vsako, deseto leto poskrbeli čredi, ki jim je izročena, tako zvani misijon (kan 1349, § 1).
Vsak 'naj v* dneh /misijona temeljito pogleda v svojo dušo. Če je v milosti b°žji, ji mis'jon ne bo škodil, utrdil jo bo. če je: v mlačnosti, tedaj bo misijon premim -zablodam ustavil pot. tče pa komu ura urejenega dušnega življenja stoji, če ima koga v obla-sti smrtni greh in grešna navada, za takega je pa misijon nadvse Potreben.
Dnev; m" sij ona so dnevi posebnih milosti. Z lučjo božjih resnic izredni pridigarji posvetijo v duše in odganjajo !nejasnosti- Studenci božj h milosti so v teh dteh obilno odprti. Lepi zgledi dvigajo. Zvelčavn; sklepi posamezne življenjske P°ti posvečujejo. Kolikim je dober misijon že obrnil pot življenja v pravo smer 1,1 °dprl vrata zveličanja. Čas m losti je misijon in takrat udarjajo ure rešitve!
Župnik vsake županije je obvezan,, da za svojo župnijo v predpisanem času Pasijon oskrbi, če le ni resne ovire. V Ljubljani se v vseh cerkvah vsako Leto ^šijo duhovne obnove za posamezne stanove, ali pa tud5 skupne. V nekaterih ZuPnijah se je pa tudi že po zadnji vojski vršil misijon. Sedaj pia, je v Ljubljani Zahteva cerkvenega .zakonika ,še' posebej glasna. Smo pred pomembno 500-letnico Ustanovitve ljubljanske! škofije. Skušali bomo ta veliki jubilej po vsej škofiji, po-, fj pa v Ljubljani, slovesno proslaviti e zunanjimi slovesnostmi. Toda ob tem •Pbileju mora biti predvsem naša duhovna urejenost na višku. Posebej na sedežu ^•°iije, to je jv Ljubljani. Zato se bo vršil v vseh ljubljjlanisk h cerkvah v dneh S- do 15. aprila prihodnjega leta misijon z istim sporedom v vseh cerkvah.
Po možnosti se bo -vršil misijon tudi v župnijah ljubljanske okolice- Vodili ga bodo različni izbrani (misijonarji, farna duhovščina ga bo pa z govori in raznimi pobožnostmi -skrbno pripravila.
Ko vam, dragi Ljubljančani in verniki ljubljanske škofije, pomembni ljubljanski misijon razglašam, vas 'lepo prosim, da za uspeh tega misijona začnemo že sedaj, moliti. Posebej porabimo v ta namen letošnji advent. Rožnovenska kraljica! in naša iskrena molitev sv. rožnega venca, ki jo v adventu v družinah že od nekdaj poživljamo, naj ovije ljubljanski misijon v posebno varstvo.
Naš Zveličar je pired vsemi važnimi dokodki svojega delovanja molil. Pred prihodom Sv. Duha je bila Marija z apostoli združena v! molitvi- Apostoli in njihovi nasledniki Kristusa v molitvi posnemajo. Imejmo tudi mi ljubljanski misijon za izredno važnost in za njegov uspeh molimo. Skupno molimo v naših cerkvah, kakor bodo (odredili dušni pastirji, pa molimo -tudi sami- in skupn-o v naših druž’nah. Skupna molitev iz nekaterih naših družin izginja: jutranja, večerna, ob angelovem zvonjenju, pred jedjo in po jedi. Naj v vseh naših družinah oživi prav sedaj pred misijonom. Nevsiljivo to prosim posebej naše starše in gospodarje, naj se z-o-pet oglasi tam, kjer je ufhnila. Za uspeh misijona naj jo 'darujejo dobre družine- Zlasti skupna večerna molitev, ki je najlepša ob rožnem vencu, naj milosti bodočega misijona kliče na dobre, posebej pa na mlačne in grešne. Posebej prosim otroke, da za uspeh misijona, zlasti za vern0 pot mladih, radi molijo doma in v cerkvi in naj za misijon darujejo žrtve, <ki -so Bogu posebno všeč. Izvedejo naj otroci to po navodilih in priporočilih isvojih veroučiteljev. Vsak za-se, pa tud' skupno, začnimo molitveno akcijo za ljubljanski mis;jon. Po Kristusovi obljubi b° pri tem našem prizadevanju Kristus sam -med- nami in karkoli bomo nebeškega Očeta v njegovem) im-enu prosili,nam bo dal.
Ljubljanski misijon v letu 1962 izročam po-sebnemu varstvu Matere božje. V vseh cerkvah, kjer -se bo misijon vršil, naj bo kip ali podoba Matere božje izrazito okrašena- Prav bo, če tudi v -svojem stanovanju postavimo sliko ali vsaj skromno podobico 'Marijino na v:dno- in častno mesto, da nas op-oiz-arja na misijon in na molitev, katero hočemo za njegov uspeh goreče moliti.
Ljubljana je središče Inaiše lepe Slovenije in že 500 let središče slavne ljubljanske škofije. Iz tega središča! mora žaret' svetloba in predvsem vernost, v kateri so ,se naši predniki tako- zelo odlikovali. Vrata misijona bodo Ljubljani na široko odprta, odprto naj se tudi vsa posamezna srca. Moli inaj v ta namen predvsem Ljubljana, a tudi v-sa ljubljanska škofija, da bo po us-pelem misijonu naša škofija blagoslovljeno in veselo obhajala -svoj lepi -500-iletni jubilej.
Pozdrav in blagoslov!
+ Anton , škof ljubljanski
V Ljubljani, n:a prvo adv. nedeljo, 3. dec, 1962.
Opomba: To past. pismo so- vernikom ljublj. škofije prebrali na prv° adv. nedeljo, 3. dec. 1961. Glej Okr. 13/1961 ljublj. škof. ord, z dne 22. nov-1961, str. 1/4.
Vernikom ljubljanske škofije za novo leto 1962
Dragi verniki! Spat smo na koncu in na začetku leta. Brez presledka se preFva čas skozi trenutek sedanjosti v preteklost- Človek! bi- ga vendarle rad metil, saj mu je merjene) vse, še 'življenje. Tako si je 'ustvaril merila sekund, minut, ur, dni, tednov in mesecev, let, desetletij, slotetij in tisočletij. Z njimi bi radi zajeli čas,	ki	nenehno	'teče mimo	nas. Tako cmerilo nam	pravi, da je spet preteklo leto,	da	j utr' začnemo novo	leto. Nekatere hipe bi	človek rad	posebej po-
častil, rad bi se za trenutek ustavil v tem. blaznem vrtenju, čas pa teče mirno naprej. Pa vendar vsaj mimogrede na prehodu iz. konca v začetek povejmo na glas:zahvaljen bodi Bog za vse dobrote in milosti v preteklem letu — nakloni nam milosti in blagoslova tudi v novem, letu! Res prihodnje leto še posebej, zakaj t.o leto je za našo škofijo pomerben konec in velik začetek. Preteklo je namreč pet sto let, kar škofija obstoji, im stopamo v drugo polovico tisočletja. Proti pet sto	letom je	eno leto še	manj kakor dan proti	letu. In če	praznujemo
vsako leto	Silvestrovo	:n novo leto, zakaj ne bi tudi leta	na prehodu	iz prve po-
lovice v drugo polovico tisočletja ?
Na praznik sv. Nikolaja 1461 je namreč cesar Friderik III., tisti čas vladar tudi slovenskih dežel, podpisal listino, s katero je ustanovil novo samostojno škofijo IS sedežem v cerkvi sv. Nikolaja v Ljubljani; to se pravi, gmotno je oskrbel škofa in stolni kapitelj s 'proštom, dekanom in desetimi kanoniki. Ustanovitev je potem predložil sv.	očetu Piju	II., da jo	potrdi in imenuje škofa. Papež
Pij IL je naše kraje	dobro	poznal in	ipo dolgih	pogajanj h	z beneško vlado in
oglejskim patriarhom ljubljansko škofijo potrdil 8. septembra 1462, ji določil T.eje in imenoval ;žiga Lamberga za prvega ljubljanskega škofa, škofija je bila s cer po ozemlju znatno drugačna, kakor si je želel in zamišljal cesar ustanovitelj ; obsegala je le vladarske posesti na Kranjskem in Spodnjem Štajerskem, zlasti opatijo Gornji grad z vsemi pripadnimi župnijami in vikariat5, pa tudi dve župniji na Koroškem.	,Današnjo obl ko	je dobila	šele tristo	let kasneje. Za nas
je danes važno le to,	da je	Ljubljana	dobila škofijski sedež	in tako postala sa-
mostojno središče verskega življenja na slovenskem ozemlju. Prihodnje leto torej Poteče pet sto let naše škofije. Kad b;, da (se ob tem razdobju ozremo nazaj, še bolj pa "Maprej, zakaj živeti moramo s pogledom naprej, jie nazaj. Zato s tem Pismom razglasim leto 1962 za naše škofijsko jubilejno leto z velikimi in povsem Posebnimi nalogami-
Pred letom dni sem vas, predragi verniki, prosil denarne pomoči, da zunanje obnovimo našo- osrednjo škofijsko cerkev in upravno poslopje. Na prošnjo ste odgovoril z izrednim razumevanjem in tako plemenito radodarno, kakor da ho-s tem izpričati zvestobo in zaupanje Cerkvi. Kakor vidite, je letos oboje sko-!’ai dokončano. Za vašo zavednost in požrtvovalnost, dragi verniki, Se vam lepo zahvalim: naj vam Bog stotero povrne! Letos pa prihajam z drugo, mnogo večjo ^ Pomembnejšo prošnjo: poživite v svojih srcih vero, utrdite upanje in vžgite ljubezen do Boga in do njegove Cerkve, ida se prenovijo vaša srca in duše, da ll°do cb koncu leta vsaj toliko obnovljena, kakor iso danes škofijski zidovi! Z mo. Htvijo, žrtvami, misijoni, z besedo n še bolj z zgledom pritegnimo k verskemu življenju ves sedanji rod, zlasti tistega, ki na njem sloni prihodnost. Ob petsto-etnem izročilu in našem ognju mora najti pravo pot najprej tudi ta najmlajši naših "°dov! Zakaj naša vera od včeraj mora žvetf tudi danes in jutri in vse rodove na.
prej, če hočemo svojim, dušam najti pravo srečo in svojemu življenju pravi smisel. Naša vera včeraj}, danes in jutri mora biti geslo našega jubilejnega leta. V tej luči moramo premisliti resnice in vsebino svoje vere, da se nam tudi s te strani pokaže njena moč in lepota.
Poklicati si moramo v spomin, da smo mi — današnji rod — le eden izmed rodov v vrsti rodov is člen v verigi; da smo od preteklih rodov vero prejeli zato, ker so ti .prav in dobro opravili svojo 'dolžnost; izpolniti jo pa moramo tudi mi, Če nočemo bitj krivi, da se z nami veriga pretrga; kako strašna odgovornost pred vsemi naslednjimi rodovi, ki bi po naši krivdi ne našli sreče vernosti, če po pet sto letih ravno' naš rod odpove, se izrodi in vero izda-
Res, pet sta let ni veiiko, dobrih 15 rodov, ali vendar za merilo človeške starosti kar dolga doba. CV tem času so se razmere s človekom vred tako spremenile, da se marsikdo vpraša: Kaj nam vera 'zip;red 500 let more danes še nuditi? Ali se ni preživela kakor dolga vrsta drugih reči? Na prvi pogled so spremembe res velikanske. Vendar vse so le obrobne, na površju, vse rastejo iz istih korenin, iz katerih je poganjalo zmeraj novo življenje. Biološke, življenjske osnove človeka so ostale iste: rodil se je in umiral v jedru kakoir danes; lačen in žejen je bil in si je .'tešil glad in žejo morda preprosteje, pa vendar življensko zadovoljivo kakor danes; zdjrav in 'bolan je b'l kakor danes, žejen in lačen resnice in pravice, srečen in nesrečen je' bil in je danes morda še večkrat; iskal je ljubezni in !si ustvarjal družino, da so se razvijali rodovi do danes — s kolikor večjo :esno_ stjo so rodovi /služili življenju,, toliko več dobrega so mu posredovali. K takim osnovam človekove narave moramo štetj potrebo po ve;r'. Če kdo zavrže katoliško, si poišče drugo1 ali si [ustvari svojo, ki mu pa ničesar ne more nuditi. Tudi vera, to je spoznanje vere s človekom raste, se poglablja in širi z drugim našim spoznanjem in skušnjami; vse pa raste zmeraj iz božje verske resnice, kakor nam jo oznanja Cerkev in so nam jo po njej vseh 500 let sporočali rodovi. Vera ni kakor obleka, ki ne raste s človekom, sestavni del človeka je, ki z njim vred raste in zmeraj zadošča vsemu obsegu in rasti- Zato moiramo letos večkrat pogledati, kako je vsebina naše vere v teh pet sto letih rasla z našim kulturnim, in razumskim razvojem, kako se je oplajala z vsemi resničnimi pridobitvami sodobnost. Vera je kakor sonce, Iki sije ‘skozi vsako okno, ki je prozorno in se soncu ne zapira, naj bo iz še tako nove! tvari	in še tako nenavadnega	izdelka. Verske	resnice
so resnično božje seme; če kdaj	ne požene in ne	obrodi,	ni krivo seme,	ampak
zemlja, ki je sem,e nanjo piadlo. Seme božje besede nikoli ne izgubi življenjske moči, kal je zmeraj živa. to seme je večno, zato nikoli ne zastara.
Zato vas danes ob vstopu v jubilejno leto prosim, dragi verniki, da storite mnogo več, kakor ste tako velikodušno storili lani: z vsem srcem se spet oklenite vere in življenja pti veri! Nič ne	pobešajmo glav,	nič naj	nas ne strašijo	težave
— pet sto let \naše škofije nam	zgovorno priča,	kako z	močno vero in	trdnim
zaupanjem ‘človek vse premore, kako z ljubeznijo v molitvi in nesebični žrtvi za bližnjega in Boga vse premore in doseže. „Dv gnite glave, zakaj približalo se je vaše odrešenje," je klical Janez Krstnik — tako kličem vam vsem ob jubilejnem letu: združimo vse svoje molitve in žrtve, naj bodo tako obilne in Silne, da bodo ogrele vso domovino, vsa srca, tudi mrzla 'n odtujena! Zadnjič sem vas prosil, da molite za uspeh misijona v glavnem mestu. To prošnjo ponavljam, zakaj tam živijo vaši ‘sinovi in hčere, vaši dragi; sorcdnki; molite in prosite, da bi se v mestu ne vitopili v* verski brezbrižnosti ali celo v sovražnosti do vere; ne uvažajte v mesto le hrane in trgovskega blaga, napolnite g-a tudi z živo vero in pravo ljubeznijo, ki bi morala, rasti iz krščanske družine. Saj se sicer r.e smete <Su-
(liti, če vam prihaja iz mest bolezen nevere in greha, da po-končuje življenje celo v podeželju. Zato le krepko in goreče molimo, veliko žrtivujm-o, da se v nas vname plamen nove krščalnske ljubezni in .resnično nove dobe v zgodovini našega naroda in naše -škofije.
Časi, v katerih ž'vi-mo, so veliki, zato moramo biti veliki tudi mi, veliki v žrtvah in delih ljubezni, veliki v poklicnem delu in nesebični pomoči pri vsem, kar je človeku resnično potrebno 'n koristno. Naše versko življtenje dobiva nove oblike in bo imelo zmeraj večje potrebe za izvedbo velikih nalog. Danes živimo hitro; mesto in vas se spreminjata, Ikakor se nista stoletja poprej. Versko življenje mora v korak s 't-erm spremembami. Potrebne bedo nove župnije, nove cerkve, nova 'vzgajališča itd. Zavihati bo treba rokave in delati, kakor so že v mnogih primerih verniki tako spodbudno pokazali. Ničesar se: ne bojmo, -nič naj nas »e plaši, teh pet sto let naše; škofije nam. daje triko spodbude za neomajno zaupanje, da se nam mora iskra takega zaupanja u-kresati tudi za del-o naprej- Veliko molimo, skupno in vsak zase, da bi v tem jubilejnem letu vso našo škofijo zares obiska] naš Gospod Jezus Kristus, ki je isti včeraj, danes in jutri. Tako bomo delali za prav tisti veliki -namen, ki ga ima pred -očmi tudi prihodnji vesoljni cerkveni z-bor. Opirimin-.o se Cerkve v temi jubilejnem letu, da bomo sl praznovanjem svoje 500-letrice pomagali vesoljni Cerkvi, da se vs-kladi s sodobnimi Potrebami duš in vse pritegne k Jezusovemu srcu. Mir- in nesebična pomoč naj zavladata na svetu pio nauku in zgledu 'našega Odrešenika, ki se je žrtvoval za našo in vsega človeštva srečo.
Ko vam. vsem, -dragi verniki želim srečno lin bllao-slovljeno novo leto, se mi vsiljujejo globoke Avguštinove besede: „Ti pa, Gospod, si večno dejaven in večno umirjen in me gledaš -po času i'n se ne giblješ po čzlsu ir ne počivaš po času, in vendar si ti, ki ustvarjaš gledanje v času in na čase same in počitek ob koncu časov... Tebe je treba prositi, v tebi iskati, pri tebi trkati: tako, le tako bomo Prejeli, tak,0 našli, le tako se nam; bo odprlo" (Oon. XIII., 38)-
Moja voščila (naj spremlja blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in *veteg? Duha. Amen-
+ Anton Vovk, škof
Opomba: To past. pismo -so vernikom ijublj. škof'je brali zadnjo nedelo v letu 1961 in na navo leto 1962. Glej Okr- 1/1962 Ij-u-blj škof. ord. z dne 2. jan. l962, str. 1/5,
SV. CIRIL IN METOD GLAVNA ZAŠČITNIKA LJUBLJANSKE NADŠKOFIJE
Papež Janez XXIII.
V trajen spomin
( Imeni -sv. Cirila in Metoda se z velikim sijem kakor bisera bleščita v zgo-u°vini vzhodnih kristjanov, -ker sta se nerazdružljiva brata odlikovala kot ne-lj0 v letu 1961 in na nov0 leto 1962. Glej Okr. 1/1962 Ijublj. škof. ord. z dne 2. jan.
Če se je njuna čudovita in zares goreča vnema pokazala najprej v C-ari-Sradu, Se jfi pa Q(j me sta Rma, od trdnjave apostolske' skale, nasrka-la katoliške
moči in lastnosti, da se je razodela vsemu svetu; od tod se je namreč na dolgo in široko razlila in je skoro- brezštevilne narode, ki so bili še neverni in neom'kani, izomikala z božjim, naukom.
Zdi se nam pa, da ni potrebno vsega ponavljati, kar maramo pripisovati njuni prizadevnosti, ali navajati vse tisto, fcair zadeva njuna potovanja, združena z mnogoterimi težavami, ker je nesporno dognano, da je bilo p0 njunem, trudu kraljestvo Kristusovo oznanjeno med Slovani s kar najbolj srečnim uspehom-Vsi ju hvalijo in povzdigujejo, da sita prevedla svete knjige na staroslovenski jezik, potem ko sta iznašla nove črke; pozdravljajo ju celo kot začetnika in očeta izobrazbe.
Tukaj pa gre Nam. posebno za to, da sta na obalah Črnega morja našla grob sv. Klemena, papeža in mučenca, in njegove kosti z vsem spoštovanjem prinesla s seboj v Rim.; Če to, ki ni majhnega pomena, primerjaš spoštovanjem, ki sta ga vedno kazala do rimskih papežev, tedaj lahko in jasno spoznaš ta njun posebni dar, ki njune druge kreposti naredi še dragocenejše. Trdno povezanost in zvestobo do Rima imenujemo1 dar: zategadelj prav nič ne pomišljamo sveta brata smatrati in razglasiti za varuha, zaščitnika in poroka tiste vere, ki se naslanja predvsem na! Petrovo skalo. Zakaj p0 njunem zgledu večina vernikov naše dobe ohranja neomajno zvestobo d-o apostolske stolice kot dragoceno dediščino in, čeprav stiskani z vrsto velikih nesreč, -ne krenejo s prave -poti.
Ker jmislimo, da je treba češčenje sv. Cirila in -Metoda gojiti in pospeševati, zato dobrohotno ‘ustrezamo želji častitega brata, ljubljanskega -škofa Antona Vovka, in -po posvetu -s kongregacijo sv. obredov,, ko smo v’se pazljivo pretehtali z zanesljivim znanjem in zrelim poudarkom, določamo in imenujemo s polnostjo Naše in apostolske oblasti, SV. CIRILA IN METODA, škofa in spoznavavca, za poglavitna nebeška varuha v-se -ljubljanske škofije, ,z vsemi dolžnimi častmi in liturgičnimi predpravicami, ki pripadajo poglavitnim krajevnim varuhom; sveta mučenca Mohorja in Fortun a ta pa razglašamo za drugotna zavetnika iste -škofije Kakršnekoli nasprotne- določbe ne obstoje. To izdajamo, določamo in -odločamo, da to pismo postane in ostane trdno, veljavno- i-n učinkovito, da doseže svoje polne in neokrnjene učinke, in da tistim, katerim je namenjeno ali bo moglo hiti namenjeno, zdaj in pozneje v polni meri koristi.
Ini tako moramo slovesno soditi in določiti; neveljavno in nično je, če bi kaj drugače, kakor je to, kdorkoli a-li katerakoli oblast, vedoma ali nevedoma hotela izpodbijati.
Dano v Rimu pri sv- Petru, žigosano- z ribičevim prstanom,
dne 13. decembra 1. 1961, v četrtem letu Našega vladanja.
H. J. kardinal Cieognam, 1. r-papežev državni tajnik
Op-o mba: Lat. izvirnik -glej v Aeta Ap. Sed«, I. »4., štev. 3., 31. marca 1962, str. 157/8; lat. besedilo in slov. prevod pa v Okr. 3/1962 ljublj. škof- ord-z dne 21. febr. 1962, str. 4/6.
SVETI OČE JANEZ XXIII. POVZDIGNIL LJUBLJANSKO ŠKOFIJO V NADŠKOFIJO
Papež Janez XXIII. V večen spomin.
Kadar je zbor kanonikov ljubljanske škofije ob veseli in srečni priložnosti, kar je le.ta cerkev od ustanovitve dopolnila petsto let, pri nas zaprosil, naj le-to odlikujemo z naslovom, nadškofijska, smo uvideli, da je njihovim prošnjam treba pritrditi- Ta ljubljanska Stolnica namreč ni samo po' starosti silno odlična, marveč se je brez prenehanja odlikovala tudi po duhovnih delih vernikov in po zvestob; do apostolskega Isedežia in rimskih škofov bodi v sreči bodi v nesreči. Ko smo vse to pretehtali, bi tudi Mi radi počastili omenjeno slovesnost ter podali častitljivemu bratu Antonu Vovku, zdaj odbranemu ljubljanskemu Nadpa-stirju, vsej duhovščini in vsemu ljudstvu dokaz naše naklonjenosti; zato uporabimo svojo najvišjo oblast in- le-to, kar sledi, odločimo in ukažemo. Ljubljansko škofijo, ki je bila že prej naravnost apostolskemu sedežu podrejena, povzdignemo na stopnjo in čast nadškofijske cerkve, ne da bi imela sufragane, hkrati pa ji dajemo pravico, ki takim cerkvam, gredo. Prav tako sedanjemu duhovnemu poglavarju podelimo odliko nadškofovskega naslova in mu damo oblast, da uživa stopnji primerne časti in! pravice, posebno, da se ogrinja s p ali je m, kadar si ga Po predpisih osebno izprosi pri sv. konzistoriju, da se nosi pred njim križ po 1 turgičnih predpisih. Zbori kanonikov svete ljubljanske .stolnice povišamo na nadškofijsko čast in stopnjo z vsem; pravicami in prednostmi, kakršne po splošnem. Pravu uživajo zbori take stopnje. VrhuF tega odločimo, da se 'že po tem pismu s svinčenim, pečatom brez drugega pisanja častitljivi brat Anton Vovk, ki zdaj v°di ljubljansko stolico, poviša v red nadškofov, hkrati mu damo pravice in na-*°Žimo dolžnosti, ki gredo temu dostojanstvu. Da se pa to izvede, je naša volja, ba. se za stvar zavzame častitljivi brat Franjo šeper, zagrebški nadškof, ali tisti, ** ga on pooblasti, če je le cerkven; dostojanstvenik. Kdor 'bo stvar izvedel, naj Poskrbi, da se o izvršitvi narede listine in čimpreje pošljejo sv. konzistoralni kongregaciji. Naša volja je, da tq pismo imej veljavo zdaj in jo ohrani za naprej; 1Tl sicer tako, da določila v njem prizadeti vestno tviršijo, ter tako zadobe svojo Učinkovitosti tega phsma ne smejo škodovati nobeni predpisi kakršne koli "Tste, zakaj s tem pismom vsem takim, vzamemo veljavnost. Zaradi itega ukažemo, ba veljaj za popolnoma neveljavno in prazno, če- kdo1 s kakršno koli oblastjo vede a'i nevede kaj stari zoper to, kar ,smo M; razglasili. Vrhu tega ne sme nihče te Astine naše volje ne uničiti ne pokvariti; pač pa primerkom in posameznim me. •'Tom, bodi natisnjenim ali rokopisnim, ki nosijo pečat kakega, cerkvenega dostojanstvenika in so hkrati podpisani od kakega notarja, gre ista vera, kakršno ima Pismo, če: bi bili predloženi (če bj jih kdo predložil), iče bi kdo te naše določbe ^ splošno zavrni! ali; pa kakor koli okrnil,, naj ve, da ga zadenejo kazni, dolo-'Bile za Stiste, ki bi ne izvršili papeških ukazov. Dano v Rimu pri Sv. Petru, dne Vaindvajsetega meseca decembra, v letu Gospodovem tisoč devetsto enainšestde-'etem, Našega pontifikata četrtem.
jp F. T. __
ac°bus Aloisius Gard- Copello S. R. C. predsednik Franciscus Trivello P°stolske pisarne ravnatelj
Carolus Gard. Confalonieri S. C. Consistor. tajnik Caesar Federici, Prot. Ap. Josephus Rotti, Proton- Ap.
^kof.
Opomba: Izv. besedilo 'n slov. prevod ord. z dne 21. febr. 1962, str. 2/3.
glej
v Okr. štev. 3/1962 ljublj.
GOVORI OB SLOVESNI PC VZDIGNIT VI LJUBLJANSKEGA ŠKOFA ANTONA VOVKA V NADŠKOFA DNE 4. MARCA 1962
Vsebina govora eks. nadškofa dr. Šeperja
To je zgodovinski dogodek, ki -ga morajo biti veseli vsi Slovenci, z njimi pa vsi katoličani.
Ljubljanski -stolni kapitelj je sprožil misel, da bi ob petstoletnici ljubljanske škofije zaradi zaslug njenih škofov in zveste vernosti njenih vernikov ter zaradi osrednjega pomena Ljubljane v Sloveniji sveto stolico prosili, naj ljubljansko škofijo poviša v nadškofijo. V tej zadevi je prosil za svet jugoslovanske nadškofe in za odobrenje vse slovenske ordinarije. V soglasju z vsemi slovenskimi ordinariji je vložil [prošnjo na svete- stolico, jugoslovanski nadškofje so jo pa z veseljem in toplo priporočili. Zagrebški nadškof je to storil še posebej kot predsednik škofovskih konferenc in Ikot dober sosed ljubljanske škofije.
V Rimu so prošnjo ugodno in izredno hitro rešili. Sveta stolica je ljubljansko škofijo povišala :v nadškofijo in njenega nadpastirja v nadškofa. S tem je dala priznanje za stoletno vernost Slovencev in njih zvestobo katoVški Cerkvi.
Razumljivo je, da je Ljubljana dosegla to odliko, ker je gospodarsko, kulturno in politično središče Slovenije; zato je prav, da ima tudi najvišje cerkveno dostojanstvo. -Njemu je zaupana naloga, da to pc-višanje izvrši in prevzv. škofa Antona Vovka, umesti v nadškofovsko dostojanstvo.
Vesel je, da sel je t0 povišanje uresničilo v času šleofovanja prevzv. Antona Vovka, ki za Cerkev trpi in dela- Čestital je nadškofiji, nadškofu in vsemu slovenskemu narodu in ukazal prebrati papeška p'sma.
Govor prevzvišenega gospoda Antona Vovka, ljubljanskega nadškofa
Ekscelenca, prevzvišeni gospod nadškof zagrebški!
Ekscelenca, prevzvišeni gospod pomožni nadškof beograjski in škof kri-ževački!
Prevzvišeni gospod škof lavantinski iz Maribora!
Presvetla gospoda apostolska administrartorja slovenskih delov goriške nadškofije in tržaško-koperske ter reške škofije v Jugoslaviji!
Častitljivi) stolni kapitelj!
Predragi redovniki, duhovniki in bogoslovci!
Srčno ljubljeni verniki!
Zgodovinska naloga, Iti jo je pover'1 sam sveti oče ekscelenci, prevzvišene-mu zagrebšekmu nadškofu, je bila v tej uri izvršena. Ljubljanska škofija je p° posebni naklonjenosti poglavarja sv. Cerkve postala nadškofija in njen krmar je postal nadškof. Duhovna dela vernikov ter zvestoba pastirjev in črede v srečnih in itežkli časih, vse to je prineslo pomembno odlikovanje, za, katero moram0 biti hvaležni Bogu, posebej svetemu očetu in. tudi Vam, ekscelenca, ki ste to povišanje z nekaterimi odličnimi člani jugoslovanskega ep'skopata pripravili in ga nocoj izvedli. Lahko rečem, da je s tem povišanjem upoštevan in odlikovan ves slovenski narod, ki ima v svetem očetu svojega ;zrazitega prijatelja.
Petsto let pozdravlja Ljubljana in ljubljanska škofija svojega škofa- Trideset jih je prihajalo in 'odhajalo. Na škofijskem sedežu je niajdalje sedel drugi škof Krištof 'Ravbar, Celih 43 let. Pa je bil že| 22-leten imenovan za škofa. Dal je sez'dati škofijsko poslopje, ki je bilo prvotno enonadstropno, in vršil tudi mnoge državne posle, ki so ga pri vodstvu škofije kar ovirali, saj je vodil tudi obrambo zoper Turke. (Najbolj kratko je škofoval višnjegorski rojak Baltazar Radlič, odličen borec zoper protestante, ki je moral čakati na potrditev iz Rima cel0 leto; ko pa je ta potrditev v majniku leta 1579 prišla, tedaj je ležal že na smrtni postelji. Sedeli so na ljubljanski škofijski stolici grofje, baroni, plemenitaši in sinovi preprostega rodu- V času turšikh vpadov so morali biti škofje 'tudi vojaki, v času verskih zmed pa odločni branilci prave Kristusove vere. Izkazali so- se. Edino viharji cesarja Jožefa II. so hoteli zamajati tudi zvestobo ljubljanskih škofov, vendar spiričevalno se je izkazalo, da je škofovska oblast božja, katere nobena človeška slabost na napačno pot zavesti ne more. Rad bi počastil danes vseh 30 škofov, ki so našo slavno škofijo vladal5, rad bi se jim hvaležno poklonil! Ni časa. Bodo pa za to letos še dane prilike.
Zvesta je bila ljubljanska škofija vedno svetemu očetu- Za 500-le'tno zvestobo prejema izredno odlikovanje. Bodimo iskreno hvaležni svetemu očetu za to Priznanje naše vernost'. Pobuda naj bo za še lepše naše versko in cerkveno življenje, ^feni pa, nevrednemu, ki sem za nadpasitirja maši dragi ljubljanski .nadškofiji Postavljen, pa naj bo zgodovinsko povišanje opomin, da Bog izbira velikokrat tudi neznatne, 'jneučene in nevredne za velike stvari . Amen.
Govor stolnega prošta dr. Franceta Kimovca
Rrevzvišeni gospod nadškof, dragi bratje in drage sestre!
Za ta veličastni dan 'se imamo za Bogom prvenstveno zahvaliti velikemu Prijatelju Slovanov, svetemu očetu JANEZU XXIII. V svoji očetovski naklonjenosti je ljubljansko škofijo povzdignil v nadškofijo, nje glavo, njenega pastirja Pa za njegovo zvesto pastirsko delo poveličal z nadškofovskim dostojanstvom.
Sveti oče je s tem dal posebno priznanje zvesti in neomajni vernosti našega naroda, ko smo malodane enajst sto let skozi toliko viharjev svetemu Petru in njega naslednikom, ohranili neokrnjeno zvestobo.
In tako ob tej za stoletja pomembni priliki z vsem srcem ponavljamo: to ** 'k°t tisočletno, Bogu in Cerkvi zvesto vernost 'hočemo ohraniti do konca dni. ^ato ljubljanski kapitelj v imenu vse duhovščine in vseh vernikov ljubljanske nadškofije, Vam, v nadškofovsko čast povišanemu nadp-astirju, v zdanji slovesni Poklonitvi to zvestobo katoliški Cerkvi in njenemu poglavarju obnavlja in se ato, prevzvišeni gospod nadškof, z najglobljim spoštovanjem, v sinovski zvestobi, 'pokorščini jn vdanosti poklanja.
(Tu je ‘sledila poklonitev)
V imenu vseh src, pred sedežem našega nadškofa zbranih, pa tudi vseh ne-navzočih, a z nami v eni misli, eni sreči in eni prisrčni vdanosti združenih to slo-v®sno klanjanje sklenimo s prastaro cerkveno hvalnico:
Našemu nadpastirju, gospodu nadškofu Antonu Vovku, ki ,za nas nosi Kri-® Usov križ in njega breme, od Boga moč in pomoč — in dolgo dolgo srečno Oljenje. O. Amen.
Opomba: Glej Okr. -štev. 4/1962 Ijublj. nadškof, ord. z dne 9. marca 1962, 31 ton 1/2.
SMRT BOŽJEGA SLUŽABNIKA ŠKOFA ANTONA MARTINA SLOMŠKA
14.	septembra so zopet šli na Slatino in obhajali duhovne vaje s svojimi duhovni. Na videz zdravi so od jutra do večera opravljali vse pobožne vaje z nami in vsak dan imeli tudi govor. Videli sm.o, kako živo jim je smrt že stala pred očmi in kako prepričani so bili, da je njih ura blizu. Takole! so začeli: „Sonce mojega življenja in mnogih izmed vas se je nagnilo, čutim, da moje bivanje med vami ne bo več dolgo trajalo; skoraj bo Gospod vinograda svoji hišni, smrti namreč, zapovedal,, da nas pokliče na odgovor- Zato je zadnji čas, da se po vinogradu ozremo, ki je naši skrbi izročen, da nadomestimo, kar smo zamudili, popravimo, kar smo se pregrešili, preden nam hišni oče vinograd odvzame iti izroči drugim delavcem, ki m.u bodo prinesli boljši sad. Vse je ležeče na zvestobi našega stanu.. Kaj namreč bj ms moglo na smrtni postelji bolj .tolažiti kakor zavest zvestobe v poklicu — oj, da bi nas le nei ukanila! — in kaj bi nam moglo smrt bolj poslajšati kakor klic Gospodov: „Blagor tebi, dobri in zvesti hlapec, pojdi v veselje svojega Gospoda!!"
Tako iso govorili ves čas resno in preganljivo, bolj so bile njih misli že v večnosti kakor na zemlji. Na koncu duhovnih vaj so še tri očenaše v treh jezikih molili, da. M nam pokazali, kako pri Bogu ni razločka jezikov in da smo vsi med seboj bratje in sestre v Kristusu, bodimo Nemci ali Slovenci. Prvi očenaš so molili po latinsko v zahvalo za vse prejete milosti; drugega so molili po nemško za vse 'mepričujoče brate; tretjega so molili po slovensko za tistega izmed nas, ki bo prvi umrl. Oj pač gotovo nihče ni mislil, ne mi ne oni, da bo zasluženje tega očenaša, preden bo teden pretekel, ravno njih duša že potrebovala!
Duhovne vajle so se končale v petek. V soboto ,so šli še na božjo pot k Materi božji na Ptujski gori- Na večer so se peljali v Kostrivnico, kjer so za nedeljo Inapovedall posvečenje podružne cerkve sv. Rozalije. Pri večerji so bili nenavadno veseli in šaljivi in prot! navadi so dolgo posedeli med duhovni, oj, saj je to bilo poslednjikrat, ne da bi na to mislili! V nedelja zvečer so domov prišli in v ponedeljek popoldne so se šli s predstojniki semenišča sprehajat do svoje gorice blizu mesta, kjer so1 bili sicer vesel', vendar so prav malo zaužili, tako da se nam je dozdevalo, da se in e počutijo dobro. V torek popoldne so se ulegli v posteljo, ne da bi bili kaj potožili ali komu le besedico povedali. K sreči se primeri, da ima ravno eden od njih uradnikov nekaj pri njih opraviti, kateri kar odreveni, ko jih zagleda v postelji in zasliši ječati v hudih bolečinah. Zopet jih je napadla njih stara bolezen in smrt nastavila koso na korenino njih življenja. Vedno huje in huje prihaja in noč je bila polna hudih bolečin. Proti jutru je nekoliko poleglo.
V sredo zjutraj pošljejo po svojega spovednika. Ko stopi k njih postelji in vpraša, kako se počutijo, so mogli le z bridkim ječanjem odgovoriti: „Ali je že nastopil mrtvoud v drobovini ali pa bo. Želim opraviti spoved, da1 morete biti brez skrbi vi in gaz." Do osme ure so bili potem sami v molitvi. Ko proti osmi uri stolni župnik prinesejo sv. Rešuje telo, katero so spremljali vsi korarji z lučmi v rokah, se škof pri vseh bolečinah vzdignejo iz postelje, si sami talar oblečejo in na tla pokleknejo! s povzdignjenimi rokami, da bi v vsej ponižnosti svojega nebeškega Gospoda prejeli- Potem, se zopet sami slečejo in uležejo, pobožno odgovarjajo pri litanijah pred poslednjim oljem kakor tudi pri maziljenju in prejmejo tudi papežev blagoslov.
Dopoldne so bili še precej mirni, ali takoj popoldne se jim začne slabšati in ko ob treh spovednik zopet stopi k njih postelji, rečejo vsi vdani v voljo božjo po
latinsko: „Orate pro me, videtur esse ul tima bora",. to se pravi: „Molite zame, zdi se mi, da je poslednja. ura.“ — Proti pct'm stopita k postelji dva brata in grofa Brandis. Pri slovesu starejši reče: ,.Zaupam, da vašo milost jutri že trdnejšo Majdem." Nato škof resno odgovorijo: „škof [nima kaj dobrega na tem svetu." l!n ko mlajši grof pristavi: „Pa škofija jih potrebuje, četudi sami žel'jo nmreti“, rečejo ponižno: „Saj na enem človeku ni ležeče."
Prikazala so sel znamenj«,, da se smrt ne da več odvrniti. Njih posebni prijatelj, častni korar Marko Glazer jih prosi, da, bi smel čez noč ostati pri njih; ali T|isc* mu dovolili ter rekli, da bodo sicer umrli, vendar to noč še menda ne, da ga tedaj še upajo videti. Tudi koiarje in druge duhovne so prosili, naj gredo k počitku, le ko jih spovednik prosi, da bi smel ostati, so molčali in tako dovolili. OJ šeste do sedme ure je bila v stolni cerkvi molitvena ura zanje. Spovednik jim to Pove, kar jih je močno potolažilo. Zdaj, kakor ves dan, so imeli najrajši svoje oči obrnjene na podobo žalostne Matere božje nad posteljo... Po molitveni uri stopi k postelji še nekoliko duhovnov, katere so posebno ljubili. Prijazno jih pogledajo se poslednjikrat ljubeznivo nasmehnejo ,po slovensko rekoč: „Ste po slov® prišli?" Potem, so zopet umolknili. Ko ob pol devetih zdravitelj potipa žilo, reče: »Smrt je blizu." Spovednik pristopi in jih vpraša, ali bi jim bilo ljubo, da bi Trn kaj molili? Nato odgovor'jo: „Da." Zdajci pokleknejo vsi katarji in še drugi duhovni in vsa družina okoli postelje. Začnemo najpoprej moliti lavretanske litanije. Nekaj časa še zastopnic odgovarjajo: „Ora pro nobis", to je: „jProsi za iraas." Naenkrat izostane odgovor ‘n zdravitelj nam pošepeta, da umirajo. Urno začnemo '»olitve za umirajoče, ali preden smo jih še dokončali, so že mirno jn sladko izdihnili svojo dušo v roke svojega Stvarnika.
Glasen jok in prebridko žalovanje napolni zdaj vso dvorano; vse se gnete k Postelj’, da bi vsi še enkrat poljubili tiste roke, katere so jih tolikokrat blagoslo-vile; stolni prošt pa so pristopili, da bi jim — že tretjemu škofu — rahlo zatisnili °či- In kaj tolažljivo je opomnil njih strežaj: ,fUmrli so ravno, tisti čas, ko so Vgak dam s1 svojo družino o pravil jali večerno molitev."
Opomba: Besedilo glej: Franc Kosar, Anton Martin Slomšek, Drobtinice za leto 1863, str. 217/20.
SVETILNIK SLOVENSKEGA NARODA
V novem letu, ki ga nastopamo, bo poteklo 100 let, odkar je umrl božji služabnik Anton Martin Slomšek, lavantinski škof. Svojo1 blagoslovljeno življenjsko pat je namreč končal 24. septembra 1862. Ime 'Slomšek /bo ostalo za vselej zapisano z zlatimi črkami v zgodovini slovenskega naroda, pa tudi v srcu vsakega Vernega Slovenca.
V zgodovini Slovencev
^sak količkaj izobražen Slovenec ve, kaj je storil škof Slomšek za slovensko ljudstvo, kaj pomeni njegovo ime v slovenski zgodovini- Bil je eden izmed maj-^®čjih domoljubov, buditelj slovenskega ljudstva v težkem razdobju njegove zgodovine, na prelomnici časov, ko se je slovensko ljudstvo prebudilo k narodni za~ xesti in pričelo ustvarjati samostojno narodno omiko in kulturo. Slomšek je bil uhovni preporodTelj slovenskega ljudstva, največji slovenski vzgojitelj, vzgoje-8 °vni pisatelj 'n pesnik. Ustanovil je Mohorjevo družbo (1852), ki že 110 let vrši x oliko vzgojno in kuturno poslanstvo med slovenskim ljudstvom. Najpomembnejše
zgodovinsko delo pa je izvršil Slomšek, ko je 1. 1859 premestil sedež lavant nske škofije iš Št. Andraža na Koroškem v Maribor ter dosegel spremembo meja lavantinske škofije: slovenski kraji severno od Drave so bili izločeni 'z sekovske škofije s sedežem v Gradcu ter bili pridruženi lavantinski Škof ji. S tem je Slomšek združil skoraj vse štajerske Slovence v lavantinski škofiji ter seveda s tem v glavnem tudi začrtal našo severno mejo. To pa še ni ves Slomšek-
V srcih vernih Slovencev
Slomškovo ime ni zapisano le v zgodovini slovenskega naroda, temveč tudi v srcu vsakega vernega Slovenca. Slomšek ni bil velik učitelj in narodni buditelj slovenskega ljudstva, temveč od Boga poslani vodnik, ,,svetilnik, ki je na razpotju časov kazal svojemu ljudstvu pot domov“. Tako je dejal govornik ob Slomškovih dnevih leta 1936 v Mariboru.
Vse njegovo delovanje je prešinjala izredna gorečnost za božjo čast, zveličanje duš in duhovni napredek slovenskega ljudstva. „Sveta vera bodi vam luč, maJt:er"n jezik bodi vam ključ do zveličavne narodne omike": to je bilo Slomškovo življenjsko geslo in njegova oporoka. — Vemo slovensko ljudstvo je prepričano, da je bil Slomšek svetnik. — To prepričanje traja od njegove blažene smrti vse do danes. Njegov najožji sodelavec in življenjep-isec, kanonik Franc Kosar, je dejal leta 1893: ..Slomšek pa že vedno raste in bo rast el, dokler ne zraste iz njega božji svetnik,, ki ga bomo častili taa oltarjih-"
Ta napoved se dobesedno izpolnjuje. Slomšek še vedno- raste. Njegovo ime -se izgovarja kot ime svetnika. Ob 50-letnici njegove smrti so pričeli zb'rati njegove spise in spomine z namenom, da bi se začel postopek, da -se proglasi Slomšek za blaženega.
Leta 1926 je lavantinski škof dr. Andrej Karin z dovoljenjem svete stolice ustanovil posebno cerkveno sodišče, ki je začelo z delom. Leta 1936 so -bili v Mariboru Slomškovi dnevi. Ob tej priliki je izročilo slovensko ljudstvo škofu dr- Ivanu Tomažču prošnjo s 400.000 podpisi, da bi se Slomšek proglasil za blaženega. Težavno delo je prekinila druga svetovna vojna. Od leta 1947 se to delo nadaljuje in se -bliža za-ključku, nakar bo vse gradivo izročeno sveti Stolici. Upamo, da se 'bo to zgodilo! v novem letu. V ta namen bo potrebno -še mnogo dela, mo-litv* in žrtev. K tem molitvam vab'm vse verne Slovence v novem letu, ko bomo slavili stoletnico Ism.rti tega božjega moža-
K alko bomo obhajali stoletnico?
1. Predvsem želim,, d-a bi se verni Slovenci dobro seznanili z vsemi dogodki, ki so v zvezi z blaženo smrtjo božjega služabnika Slomška.
2 Nadalje Vas va-bim, da mnogo molite za to, da bi bil Slomšek kmalu prištet med blažene. V lavantinski Škof ji se bodo v ta namen -opravljale molitvene ure v župnijskih cerkvah vsak dan ob dnevih vednega češčenja Najsvetejšega.
3.	Priporočajte se tudj -zaupno Slomšku v svojih potrebah, -seveda le v zasebnih molitvah. Morebitna izredna uslišanja pa sporočite škofijskemu ordinariatu v Mariboru po župnijskem uradu-
4.	Da bodo Vaše molitv^ bolj uspešne, jih združujte s pogostim prejemanjem svetih zakramentov, zlasti ob prvih petkih in prvih -sobotah. Od januarja do septembra bi mogli opraviti pobožnost prvih petkov, od maja do- septembra pa pobožnost peterih prvih sobot.
5.	Obiskujte tudi radi grob 'božjega služabnika Slomška v frančiškanski cerkvi v Mariboru. Kadar Vas pot pripelje v Maribor, se spomnite tud" Slomška in
Novice od povsod
JUGOSLAVIJA
3. ma'a 1960 je ma Isola po težkih življenjskih preizkušnjah umrl dr. Karel Capuder, bivši (ravnatelj I. drž. gimn. v Ljubljani. Bil je globoko veren katoliški izobraženec. Zaradi svoje katoliške značajnosti je moral po drugi 'svetovni vojni v komunistične zapore. Skupno z gor. nadškofom dr. Fr. B. Sedejem je v letih 1907 do 1910 izdajal Documenta Arch. Goritiensis. Marsikateri slovenski duhovnik ga je poznal in cenil kot svojega nekdanjega profesorja, drugi pa so Se z njim srečavali, ko je irad hodil po naših prosvetmh društvih predavat. (Pr. Sv. Slov., 16. 6. 1960, str. 2)
O 'kresu 1960 je preteklo 15 let po in učen iški smrti slovenskega katoliške-Sa pisatelja Narteja Velikonja. Pred sodiščem je odkrito izjavil, da ni sodeloval z OF, kei4 katolicizem ne more sodelovati s komunizmom. Med drugo svetovno vojno je opominjal svoje otroke: -»Glejte, da boste v posvečujoči radosti, Pa se vam ne bo treba n'česar bati." Zapisal je ,.Naj ne zgorim na grmadi kot Njegov nasprotnik, nimam pa nič proti, če zgorim no grmadi v Njegovi službi. Toda tega nisem vreden..." Pa je bil vreden, da je bil obsojen na kriv'eno STnrt. Smrtno obsodbo je sprejel ta na P°1 hromi katoliški mož, oče številne družine, z zmagoslavnim klicem: ,,Živci Kristus Kralj 1" Tudi nam duhovni-
kom je s svojim zgledom pokazal, da je treba biti zvest katoliškim načelom, čeprav za ceno mučen'ške kivi. O njem. se splača prebrati tele članke in razprave: Ivanka Velikonja (njegova hčerka), Bil je mož božji (DŽ, jun- 1950, štr. 353/4); Dr. Tine Debeljak, Ob desetletnici smrti Narteja Velikonje, Zbornik Koledar Sv. Slov. 1955, str. 42/51; isti, Ob petnajstletnici Velikonjeve s miti, Sv. Slov., 23. jun. 1960, str. 2; Narte Velikonja, Pismo prijatelju (priobčil nje_ gov sin Jože Velikonja), Zbornik Koledar Sv. Slov. 1956, str. 86/91 (To pismo je bilo napisano nekako v začetku leta 1944 in je zaradi Velikonjeve načelne jasnosti prav pomembno). Narte Velikonja, Ljudje, Buenos Aires 1955 (uvod napisal sin Jože Velikonja, opombe Tine Debeljak, zbral pisatelj sam, 'zdala ob desetletnici smrti Slovenska kulturna akcija); Anton Kacin, Začetki slovenskega leposlovnega ekspresionizma, Meddobje, 1- 5., (1959), štev. 1/2, str. 19/39.
15.	junija 1960 je .sveta štolica imenovala dotedanjega ap. administratorja (lavantinske škofije dr. Maksimilijana Držečnika za rednega lavantinskega škofa:. 'Skraja je bil pomožni škof dr. I. J. Tomažiču, rajnemu mar. škofu, potem pa kot n asi. škof abritenski več let ap. administrator lav. škofije. S trpljenjem mu ni bilo prizaneseno- Zlasti za tele stvari smo mu vsi verni Slovenci in duhovni-
se ®u priporočajte na njegovem grobu- Božji služabnik počiva pod svetiščem Ma-^hnp bazilike, pod večno lučjo.
6.. Posebne proslave se 'bodo vršile po lavantinski škofiji, po dekanijah ali za več dekanij skupaj. Na teh proslavah bodo sodelovali združeni pevski zbori.
7. Glavna proslava bo v nedeljo, 23. septembra, po vsej lavantinski škofiji, ' Mariboru pa 23. in 24. septembra. Podroben spored bo še objavljen.
Opomba: To past. pismo mar- škofa dr. Maksimilijana Držečnika je obja, Vll° Duh. živi j. 1. '29'., maj 1962, str. 262/3-
ki doma in po -svetu is-kreno hvaležni: za nov prevod sv. pisma, ki ga je izdal in založil lav. škof. ordinariat, za slovesno obhajanje stoletnice pir-enosa škof. sedeža iz Št. Andraža v Maribor; za slovesni spomin stoletnice smrti božjega služabnika škofa A. M. Slomška teh za velik trud glede beatifikacijskega postopka omenjenega božjega -služabnika. Pravili so, da mu je uradno čestital ob imenovanju za rednega škofa -tudi predsednik Izv. -sveta rep. Slovenije Boris Kraigher. -Slovesno ustoličenje se je izvršilo 25. sept. 1960. V svojem govoru je novi redni škof izrazil željo, da bi po priprošnji b. sl. škofa A- M. Sl-omška. mogel škofijo voditi po njegovih smernicah v čast božjo in zveličanje duš.
Jožef Militi, dekan in župnik v Povirju pri Sežani, je 30- jun. 1960 obhajal srebrno mašo-. Dve leti je bil dušni p-astir v Kubedu, tri leta v L;ndavu, od 1. 1940 pa je župnik v Povirju- Doma je iz Proseka. Ker je bil slovenski duhovnik, je moral okušati fašistično preganjanje. Katoliški glas (7. jul. 1960) mu je dal spričevalo, da je zaslužen in -sposoben m-ož, zelo gostoljuben in razgledan, goreč župnik, ki ima očetovsko srce.
10- julija 1960 pa je frančiškanski p. Otmar, kustos tfranč. province in župn. upravitelj na Kapeli (Kostanjevica) pri Novi Gorici, v Marijini božje-potni cerkvi pel srebrno sv. mašo. Pridigal mu je p. Gabrijel, župnik franč-župnije Matere mil-osti v Mariboru. Slovesnosti se je udeležil tudi ap. administrator dr. Mihael Toroš. (KG, 14. jul. 1960, str. 2.)
24. julija 1960, na god cerkvene pa-trone sv. Marjete, je horjulski g. župnik Franc Nastran v krasno ovenčani cerkvi z veliko slovesnostjo pel zlato mašol. Horjulski rojak dr. Anton Čepon, stolni kanonik, je v lepi pridigi poudarjal zasluge g. zl-atomašnika, Od leta 1866 ni bilo v Horjulu nobene zlate maše; takrat je slavil zlatomašni jubilej izvrstni župnik Aleš Jerala, ki ga ljudje desetletja in desetletja niso mogli po-
zabiti. Zlatomašni pridigar je poudarjal poleg drugega zlasti zlatomašnikove zasluge -za toliko duhovniških n redovniških poklicev iz majhne župnije. V letih njegovega župnikovanj-a je bilo posvečenih osem duhovnikov: Ivan Lončar (1923), dr. Ludovik Čepon in Janko Oblak (1934), dr. Filip Žakelj (1935), ter lazaristi: Andrej Prebil (1938), rajni Štefan Bastič (1939) in Andrej Lukan (1939), proti koncu druge svetovne vojne pa kartuzijan p. Hugo (Franc) Rožnik, zapozneli poklic.
Zadnjo -nedeljo v juliju 1960 pa je župnija Avče pri Kanalu doživela zlato-mašno slovesnost domačega g. župnika Framca Močnika, nečaka, goriškega nadškofa dr. Fr. B. Sedeja. Jubilant je d-om-a iz vacise Gorje pri Cerknem. Zlate maše sta se udeležila dekana Andrej Simčič (ta je imel slovesno pridigo) in Ivan Semič ter več drugih sobratov (KG, 4. avg. 1960,. str. 4.).
17. 'sept. 1960 je v št. Vidu nad Ljubljano odšla p® plačilo za toliko dobrih del gospa Ivanka Zaletel, mati g. Vinkota Zaletela, vogrskega župnika in. vsem znanega velikega potnika in predavatelja. Bila je gl-oboko verna in molitvena žena, kot trgovka zelo -sposobna, pa izredno, dobrega srca ter odprtih rok za reveže in Cerkev. Pogrebne obrede je izvršil seda-nji ljubi j-nadškof Anton Vovk v spremstvu domačega župnika in še sedmih duhovnikov; škof se je v ganljivem govoru tudi poslovil od te plemente krščanske žene in mateire (Pr. Naš tednik, 22-sept. 1960, str. 4).
Na veliki šmaren 1960 je g. Tone Krapež, dekan iz Dobrovega v Goriških Brdih, v Medani v Brdih blagoslovil -novo kapelico in no-vo Marijino podobo, delo- ak. slikarja Toneta Kralja, k; ie izbral za 'sliko prav domače motive: Jezušček v Marijinem naročju in angeli okrog njega nosijo v rokah poln6 košarice briških sadežev:	breskve,
grozdje in češnje. Pred leti -so nekateri pokvarjenci kapelo hudo poškodovali, 3 dobri Medanci so sedaj Mariji znova sezidali lepo kapelico in postavili vanj0
krasno Marijino sliko. -Slovesnosti se je Udeležilo veliko vernih Brdcev (DŽ, dec- 1960, str. 716).
8. avg. 1960 se ie zbralo veliko duhovnikov in vernikov v Malovšah na Vipavskem ob 25-letnici smrti msgr. Leopolda Cigoja; bil je m.ed n&jodlič-šimi predstavniki goiriš-ke slov. duhovščine po prvi svetovni vojski; kot spi-ritual v malem semenišču v Gorici je vzgojil veliko duhovniških poklicev, ki zdaj delujejo v goriški in trž-aško-ko-Perski ap. administraturi. Andrej Simčič, dekan v Solkanu in delegat ap. adm. tosgr. dr. Mihaela Tono-ša, je v odličnem govoru orisal življenje in -delo nepozabnega msgr. L- Cigoja (Pr. DŽ, dec.
1960, str. 711).
20. okt. 1960 je bil sedi. ljubi j- nadškof Anton Vovk v prostorih ljublj. teol. fakultete slovesno proglašen za čaistnega doktorja bogoslovja. Doktorsko -diplomo mu je izročil beograjski nadškof dr. Josip Ujčič. Med gosti so thli mar. škof dr. Maksimilijan Držečnik, ap. administrator msgr. dr. Miliael ^°roš in -križevski .ško-f — sedaj beogr. nadškof koadjutor — dr- Gabrijel Bu-^atko. Navzoč je bil 'tudi Boris Kocijančič, predsednik verske komisije LRS.
16.	-okt. 1960 je ljlublji. nadškof An-tan Vovk prišel v Dutovlje posvečevat dva nova oltarja: karm. M. b. in sv. “*aža. Načrt za oltarja je naredil inž. P°ne Bitenc, Plečmk-ov učenec- Tako je ^■ras dobil v dutovljskem svetišču dva Prava bisera arhitektonske umetnosti.
ornačj župljani so z veliko- ljubeznijo Pripomogli, da je bilo dragoceno delo °vršen-o. Pred posvečevanjem pa se je
ček
nerodnosti strežnika razbil pokrov-za gro-bek pri oltarju M. -b. Ker ^atnnosek ni mogel takoj napraviti no-Z^a, je dobri škof posvetil le oltar sv.
L-I-aža
oltar karm. M. b- pa je posvetil
• okt. 1960, na god sv. apostolov Si-m°na in Juda (KG, 3. nov. 1960,-str. 2). M P- Odilo Hajnšek, OEM, je v Ave , aria Koledarju za 1. 1962 (str. 142/3) ^npisai 'nnkarju,
U - _"i pirelepe stVari o pok- Jožetu
očetu dveh frančiškanov:
P- Aleksandra Urankarja in -p. Kon-
stantina, točasnega rektorja svetišča na Sveti goiri nad Solkanom in samostanskega predstojnika. Tako vzornega moža smemo -kjer -koli vernikom, zlasti možem, staviti za zgled. Naj vsaj nekatere misli Odilove omenimo:
„V mesecu sv. rožnega venca in sicer 16- okt. 1960 je umrl v Laškem pri Celju veliki apostol sv. -rožnega venca: kadar sem ga videl v njegovi železničarski uniformi, vedno je imel v roki rožni venec: bil je to železniški revizor Jože Urankar. Dočakal je visoko 'stairost 84 let... Bil je markantna osebn-ost med slovenskimi železničarji. Vsakemu ije imponiral njegov možati, energični in pošteni nastop. Njegov značaj je spoštoval prijatelj in nasprotnik. Mož izklesan v isvojem. prepričanju, ki od njega ni popustil niti za piko- Poštenjak skozi in. skozi, Slovenec z dušo in telesom, mož strogo krščanskega prepričanja in življenja, katerega lahko v -tem, ozTu -stavimo za zgled kot vzor moža vsem drugim. Če je le mogel, je šel k sv. maši in k sv. -obhajilu vsak dan: Živel je res iz sv. obhajila in iz vere. N-aročal in -bral je samo -katoliško berilo, bil je od mladosti član tretjega reda -sv. Frančiška in vseh katoliških ;n verskih organizacij. Predvsem, p,a je bil družinski oče, kakršnih bi težko našli veliko po mestih. Za družico svojega življenja si je izbral Katarino, ki je z nj-o živel v zglednem zakonskem življenju nad 60 let. V zakonu se j"ma je rodilo 11 otrok, ki jih je dal vse izobraziti. Dva sinova sta bila duhovnika frančiškana.. . Pokojni oče Jože Urankar je imel tudi uradno po-sin-ovljenje franc. reda. Od jn-gosl. države pa je bil pokojni zaradi svoje vestn-o-sti in poštenosti odlikovan z zlato kolajno. V svoji službi pokojni ni poznal niti -korupcije niti pretirane strogosti: vse službene težave je reševal z veliko in odkrito ljubeznijo. Malo ‘korupcije’ je poznal sam-o pri duhovnikih, ki jih je globoko spoštoval. Poznali so ga skoiraj vsi slovenski duhovniki, ki so ga srečavali na vlakih. Večkrat je našel duhovnika na vlaku
v tretjem razredu med kakšnimi glasnimi potn'ki, ki navadno niso preveč dostojno govorili. Včasih smo morali duhovniki na vlaku kar ušesa mašiti. K0 se je prikazal sprevodnik, pozneje revizor Urankar, so kmalu vsi zabavljači utihnili. Ne .bilo bi se jim dcbro godilo, če bi kakšnega zasačil, da zmerja duhovnika. Največkrat pa je duhovnika prijel za roko in mu velel: Pojdite z menoj, gospod! In peljal ga je v drugi razred: Tukajle se usedite, pa boste lahko mirno molili svoj brevir! Navadno je duhovnica v posebni kupe ali sobico kar zaklenil. Ko je končal svojo revizijo, je prišel nazaj in se je z duhovnikom spoštljivo pogovarjal-.Pokojni g. Urankar je bil najbolj vesel, če je dobil na vlaku frančiškana in če mu je mogel izkazati kakšno uslugo. Jaz sem. se kar veselil, kadar koli sem zagledal revizorja Jožeta. Kako sva potem prijetno kramljala v vlaku sede od Maribora do Ljubljane ali v nasprotno smer. Pravil mi je o svojih otrokih, ki jih je tako ljubil in je bil nanje tako ponosen. Duhovniki so se mu izkazali hvaležne za njegovo ljubezn'vost, saj se jih je lcar deset udeležilo njegovega pogreba. Pogreb je vodil franč. župnik Matere milosti v Mariboru p. Gabrijel Planinšek, ki je imel tudi pretresljiv povor o poštenem in zvestem možu ter o vzornem očetu. Govoril mu je tudi domači župnik z Laškega g. Korban..."
Sredi marca 1. 1952 je slov. kom. partija za dosego svojih namenov hotela ostrašiti slov. duhovščino in ji vzeti ugled pred ljudstvom. Zato so priredili tak0 imenovani ^tolminski proces" zoper skupino duhovnikov in laikov s Tolminskega. Obtožili so jih sodelovanja z okupatorjem, špijonaže po 2. svetovni vojski in rovarjenja zoper CMD. Takrat so bili obsojeni: Ivan Kobal, župnik v Kobaridu, na 18 let ječe; Ivan Hlad, župnik v Logu pod Mangartom, ra 16 let ječe; Ljubo Marc, župn'k v 'Drežnici, na 10 let ječe; Karel Klinkon, župnik na Libušnjem,, na 9 let ječe; Robert Zadnik, župn. upra-
vitelj v Solkanu, na 18 mesecev, Stanko Sivec, bogoslovec z Livka, na 3 leta; kobariški organist Šturm na 8 let. Vsa slov. javnost je bila takrat prepričana, da so bili nedolžni obsojeni. Na manjšo kazen obsojeni so morali vso prestati. Drugi so bili kasneje po-miloščeni. Piv; je prišel iz zapora g-Klinkon, za njim g. Marc, potem g-Kobal in končno g. Hlad. Zadnja dva sta prestala 8 let zapora. Takratni drž. tožilec, Baje je dejal: „Dem;okra-■tični sodniki s0 sužnji dokazov, mi socialistom pa sodimo po svoji socialistični vesti in morali." Vsaj deloma so s1 skrajšanjem krivične kazni popravili krivico. A Kat. glas dobro pravi: Nikakor pa ne pomeni to, da je partija popustda v boju zoper vero in duhovščino. Le taktiko je spremenila. Cilj ostane še naprej isti, njih socialistična vest in morala tudi" (KG, 8. sept. 1960, str. 2).
Proti koncu leta 1960 so se v gor. t|;). administraturi izvršile tele spremembe: Joško Berce, prefekt v semenišču v Vipavi, je šel za kaplana v Idrijo; Angel Batič, župn. upravitelj v Temnici na Krasu pa je prišel za prefekta v malo semenišče v Vipavo. Lojze Vetrih je postal župnik na Otlici; S-Albin Bratina, k; je bil več kot 20 let na Otlici, je pa odšel v škrbino na Krais. V Kožbani v Brdih pa je nastopil kot dušni pastir Danilo Cimprič (KG, 8 dec. 1960, str. 3).
27. nov. 1960 je bil velik dvojo* praznik v Kojskem v Brdih: sklep sv-misijona in srebrna sv. maša g. Andreja Simčiča, župnika in dekana v Solkanu ter delegata! ap. administrator)3 za jug. del goriške nadškofije. Slovesnosti se je udeležil tudi krški škof dr-Josip Srebrnič in številna duhovščin3 (KG, 8. dec. 1960, str. 3).
14. nov. 1960 je v domovini u***r‘a gospa Ivana Jambrovič, mati g. Av' gusta Marjama Jambroviča, župnika v Justo Daract-u v sanluiški škofiji Argentini. Pokopali so jo v Ptuju.
23. nov. 1960 pa je v Hrvači Prl Ribnici Bog poklical k sebi po plačil0
Marijo Fric, mater trnovskega župnika Franceta Frica, nekdanjega profesorja v Škofovih 'zavodih v št. V'du.
Okrožnica štev. 10/1960 ljublj. škof. ordinariata z dne 30. septembra 1960 poroča:
*Za častnega kanonika stolnega kapitlja v Ljubljani je bil ob svoji osemdesetletnici imenovan msgr. Stanko Premrl^ profesor Glasbene akademije v pokoju, in scer zaradi izrednih zaslug za cerkveno glasbo. Vseh zadnjih petdeset let je bil naš vodilni cerkveni glasbenik: 30 let je bil regens chori v ljubljanski stolnici in neprekosljiv improvizator na orglah, prav toliko let je b"l ravnatelj orglarske šole in profesor za cerkveno glasbo v semenišču in pozneje na teološki fakulteti, 35 let je nad vse skrbno urejeval Cerkveni glasbenik, predvsem pa je naš najbolj plodovit cerkveni komponist, saj je skomponiral preko 2000 cerkvenih in svetnih skladb visoke kva’itete. Kljub visoki starosti še vedno pridno komponira, se zanima za vsa cerkvena glasbena vprašanja in sodeluje pri škofiji kot cenzor. Bog naj ga še dolgo ohrani tako svežega in čilega!"
Alojzij Breceljnik, žu.pn. upravitelj v Krašnji, je bil po lastni želji razrešen službe in se je naselil v Komendi. Na njegovo mesto je bil imenovan Klemen Mav. žuon. upravitelj v Žalni. Janez Sladič, vikar mmcistnik v Šmarju; se je vrni iz zapora; njegov namestnik Mirko Jereb pa je bil premeščen za vikarja in kaplana v Novo mesto. Janez Tomaž n, vikar in kaplan v Novem mestu, je bil premeščen za kaplana v Sodra-Z'co. Ivan Špan. SDB. je bil imenovan za župn.. upravitelja na Koprivniku v
Bohinju (Pr. Okr. ljublj. škof. ord. 10/1960 z dne 30. sept. 1960, 'str. 4).
Zajec Ciril SDB, kaplan v Mostah v Ljlubljaini, je bil premeščen v Niš; na njegovo mesto je bil imenovan Briški Miloš, SDB, do sedaj kaplan na (Kapeli v lavantinski škofiji; Čampa Jožef, SDB, kaplan v Cerknici, je bil premeščen v lavantinsko škofijo; na njegovo mesto je bil imenovan Kouter Štefan, SDB; ki je zadnja leta služboval v skopljanski škofiji; p. Evgen Ketiš, OEM, kaplan pri Sv. Mariji v Mariboru, je bil imenovan za kaplana v Mošnjah s sedežem na Brezjah; p. Jakob Bijok OFM, diplomirani teolog, za kaiplana v Spodnji šiški v Ljubljani (Okr. 9/1960 škof. ord. ljublj. z dne 30. avg. 1960).
Sveta kongregacija obredov je z dnem 12. okt. 1960 za tri leta podaljšala indult, da smejo ordinariji Jugoslavije dovoljevati tudi peto in slovesno mašo zvečer ter da smejo pri večerni maši podeljevati tudi redove. Tisti, ki hočejo imeti na 'pr. popoldan pogreb s peto mašo — seveda po četrti uri — naj za dovoljenje za peto mašo posebej prosijo (Okr. 1/1961 ško.f ord. ljublj. z dne 1. jan. 1961, str. 7).
Nezapovedanih praznikov obhajajo v ljublj1. škofiji še šest. 'Verriki jih žele imeti. Vendar nekatere dekanije tožijo, da obisk 'božje službe na nezapovedane praznike pojema. Ljublj. ordinarij pravi:	„Te praznike moramo ohraniti,
vendar bo pirav, da je božja služba te dni manj slovesna kakor na zapovedane 'praznike. Kjer bi b'l, zlasti pri poznih mašah, obisk res slab, smemo pridigo nadomestiti s kratko katehezo ali jo tud' opustiti" (Prav tam, str. 7).
Izdaja: Konzorcij (Gregor Mali) — Urejuje: uredniški odbor (dr. Filip Žakelj, Ilivadavia 234, Adrogue FNGR. prov. Buenos Aires, Argenfna). — Uprava: ^tankc škrbe, Ramo,n Falcon 4158, Buenos Aires, Argentina. — T ska tiskarna Vilko, Estados Unidos 425, Buenos Aires, Argentina