Zmago Švajger: NAŠA PRAVLJICA Nenehno zvonjenje ... V zraku dih rož in isveč. Dan živih se resno umika spominu rajnih. Ljudem lepi na čelu mir. Oči spokojno gledajo v bližnjega. Vse to je čudovito vplivalo na učitelja Nerada, stoječega v sobi pri oknu, skozi katero je lezel mrak. »Tako, učitelj Nerad,« si je mislil, »tudi ti prideš na vrsto. Kar vdaj se! Med njimi boš, katerih spomin se molče slavi...« Učitelj Nerad se je jel odmikati od okna. Nič mu niso prijale te misli. Treba bo prižgati luč. Mrak, ta čudoviti klicar duš, se je upiral. Nekdo mu je iz mraka tajinstveno zašepetal: »Nikar se ne brani! Poglej si, prijatelj, svoje življenje brez kulis, ki si jih tako spretno postavlja svet, da se ogne resnici!« »Naj bo,« je počasi pritrdil. »Koga se mi je bati? Človeka? Mar je kateri boljši od mene?« Tiho, kot šepeta le mrak, se je oglasilo: »Učiteli si, biti moraš najboljši!« Nerada je zamamilo. Skromno je odgovarjal: »Da, da. Učitelji moramo biti najboljši. Vsi tako pravijo v naši deželi. Tudi naši nasprotniki. Zopet tišina. Nerad si je zaželel človeka, tovariša. Pogovorila bi se. Zaupala bi se v veliki iz^ovedi življenja. Iskreno tovarištvo bi pregnalo mrak. Z lahkoto bi si dopovedala, da smo učitelji v teh neznačajnih časih le še idealni ljudje. Saj tako delajo vendar vsi! Iz mraka se je utrgal zopet glas: »Učrtelj Nerad, zdaj si sam! Zborovanje s tovariši se vrši v mestu. Zdaj govori!« Nemir. Začel je hoditi po sobi. Dražilo ga je. Vsi že govorijo o nas in o vremenu. Zdaj, zdaj pa si naj še sam govori o sebi! Mrak je čakal na besedo. Trmasto je tiščal v njega: »Govori!« Zasovražil bi mrak. Odšel bi iz sobe. V vasi so nocoj lučke. Stopil je k vratom. »Ne, ne grem! Igra je vseeno mikavna. Učitelj se ne sme ničesar bati!« Ostal je v sobi. Stari divan mu je nudil oporo. Neslišno je tekla beseda. »V dvajsetem letu življenja mi je svet dopovedal, da sem postal učitelj. Nekaj let pozneie so me poslali na vas, kjer sem vzljubil ljudi in delo. Učim z veseljem in z veliko potrpežljivostjo v domači govorici o lepoti naše zemlje in veličini svojega naroda. Deco navajam k poslušnosti in ubogljivosti napram starejšim, ki pač dobro vedo kaj delajo in so tudi navadno pravični. Govorim jim o napredku človeštva, čeprav čitajo doma, da vihra po svetu vojna. jNajveč preglavice mi dela to leto v šoli zemljepis. Pripovedujem jim, da smo bogati, čeprav sedijo pred mano iz dneva v dan v raztrgani obleki in bledih obrazov. Iz knjig jim čitam o sreči in življenju, ki še ga ne poznajo. Sodabni smo. V šolskem radiu čujejo o veliki ribi, ki jo je ujel srečni ribič, o največji ladji, ki so jo zgradili Angleži, in o najhitrejšem vlaku v Evropi. Na dan štednje se zavestno vzgajajo k skromnosti. Druge dni pa po priliki. Ob jadranis.kem dnevu smo vsi poslušali navdušene in izbrane besede o lepoti našega morja. Deca bi ga rada videla. Pokazal sem jim slike. Premalo. Tiho sem si priznal, da jim več ne morem povedati kakor sem slišal, ker še našega morja tudi sam nisem videl. Zdi se mi, da sem bil na ta dan najbližji svoji deci!« Tiho zadovoljisitvo mu je zaprlo oči. Iskal je počitka. Prezgodaj — vas še bdi. Želja po miru ga je prebujala znova. Nekoga še je zanimalo življenje izven šole. »Tu sem pa sam gospodar«, si je mislil »tu bo šlo laže;« Skoro bi se prenaglil. S težavo mu je začela spet teči beseda. »V stanovskem društvu sem in bom ostal, dokler bo obstojalo oziroma dokler bo hodilo po tej strmi poti. Tovariš sem dober. Stanu se svojega jasno zavedam. Ramo ob rami se borim za naše stanovske pravice in za priznanje našega dela in naših idealov. Kritike sicer ne kličem s posebnim vabilom, kot delajo nekateri najidealnejši tovariši, ker bi rad poprej poznal življenje in delo kritikov samih. Življenje na vasi izven šole gledam tako kot so me učili v mestu. Edino napako, ki jo imam, je ta, da vidim namesto vaške romantike trpljenje in namesto idiličnega življenja največkrat le bedo, ki jo lahko rodi in nosi samo naša vas. Tudi knjige in časopitse čitam, čeprav baje ta lastnost ni nujna za dobrega ljudskega vzgojnika...« Pri knjigah mu je misel zastala. Mogoče se pa tudi sam moti, kot se motijo tolikokrat naše knjige in časopisi. Vistal je in začel begati po sobi. Nič ni sigurnega danes na tem svetu! »Zlodej naj vzame vse poraisleke! Učitelj sem gotovo. Vsi mi tako pravijo. Tudi na vasi živim.« Naprej mu ni šlo več gladko. Ob potrpežljivosti in ob naši veličini je že kolebal. Milijonsko število v naših dneh ne pomeni posebno mnogo. Poslušnost se mu je jela dozdevati ostarela vrednota. Nekoč da, nekoč so se na njej gradila stoletja. Pisano zgodovino ima ta človeška lastnost. Tudi beseda pravičnost ga je motila. Kai se ve, kako deca sodi o njej. Napredek — kje le? Zadnjič je videl v pametni reviji zanimivo ilustracijo človeškega napredka v zgodovini. Prva slika je prikazovala bivališče jamskega človeka, na drugi je videl kočo iz lesa in slame, na tretji je že bival človek v palači, četrta t>a je prikazovala človeka, ki po sili prilik in napredka beži na varno iz palače nazaj v jamo, kot njegovi davni predniki... Da bi lahko mladina, ki je večinoma slabo oblečena in z večno bledico na obrazu s pridom poslušala o bogaistvu, se mu je jelo dozdevati skoro nemogoče. Njih čustva ne bodo vodila do cilja, ki bi ga kot dober učitelj moral doseči. Ne, ne! Tako, da je tudi sodobnost našega dela še vedno le dvomljiva- O društvih ima svet tudi že različna mnenja. S tem. da je dober tovariš, še ni ničesar posebnega. Kateri izmed nas pa ni dober tovariš? Samo vprašajte iih! Vsi bodo dobri. Tako postaja tudi tovarištvo le še beseda za svečane dni v letu. Beseda borba se mu je zdela vsakdanja. Daries se itak vsi borijo. Ob misli Tia ideale, ki poznajo le nas, se je nasmehnil. Naj sp.regovori zgodovina. Počakajmo! Nič ni mogel več dalje. Misel je zavračala vero v njegovo visoko poslan&tvo. Svet, ki je še do nedavna stal ves trden, se mu je zamajal v pravljico naših dni, kjer je vse lepo in pravično, kjer se nihče ne moti in laže, kjer so vsi tovariški in dobri. Nad vsem tem življenjem pa plavajo naši ideali... Nerad je vztrepetal. Od nekdaj ni bil prijatelj pravljic. Danes pa bi mu naj nadomeščale življenje? »Nikoli! Šel bom med tovariše trdne vere v svoje poslanstvo.« Korak mu je obstal na mestu. Še zadnje vprašanje: »Kaj pa potem, če ste isi učkelji podobni?« Kdo bi še zdržal to vražjo igro? Učitelj Nerad bi rad počival. Prižigaje luč je počasi mrmral: »Odgrnil bom zaveso mraka. Nič strahu! Tovariši, komedija pravljice je naša! Vstopnino boda plačali pozneje. Le igrajmo se nemoteno dalje ...« Odprl je vrata. Odšel je zopet med Ijudi. Mogoče se le moti...