„DOM IN SVETI' 1891, štev. 12.
553
Svetišče sv. Romedija v južnih Tirolah.
(Črtica. — Spisal Anton Jaklič.)

Mikalo zlasti
ajlepša dolina v južnih Tirolah je izvestno Nonska dolina (ital. Val di Non; latinsko Anaunia). me je, da bi obiskal to dolino, pa   znamenito   svetišče   svetega

Romedija, ki je ondi. — V Tridentu stopim v železniški voz; hlapon od-drdra proti severu in me pripelje v dobri pol uri   na   postajo  sv. Mihaela.
Od svetega Mihaela sem hodil zopet pol ure do Mezzolombarda, ki leži na desnem bregu mogočne Adiže. Od tu vodi pot po ozki dolini vedno više in više, dokler se ne pride   do trdnjavice
____________________     Rocchetta, ki je
zidana v kame-niti soteski-, po pravici bi se imenovala : skalna vrata. Komaj bi kdo verjel, da se pride skozi to ožino v lepo Nonsko dolino. Krasna je ta dolina. Mnogo vasij in gradov je posajenih po njej, v sto metrov globoki zarezi pa se pretaka vodica Noče. Cez kake tri ure se pride v prijazno vas Tajo. Še jedno uro, pa smo v Sanzeno. Med Tajo in Sanze-nom se vidi trg Cles in tudi grad Cles, iz katerega je izšlo mnogo svetnih, pa tudi cerkvenih slove-čih mož. Zlasti imeniten je bil baron Bernard Cles, od 1. 1514. do 1. 1539. škot in kardinal v Tridentu. Dal je v Tridentu zidati tako zvano  cerkvenozborsko   cerkev »Maria
554
Svetišče sv. Romedija v južnih Tirolah.
Maggiore«. Mnogo stavb v Tridentu in zunaj Tridenta ti kliče še danes, da jih je dal postaviti neumrljivi Bernard Gles, kardinal in škof Tridentski.
Srce vsakega popotnika se mora navduševati, ko zagleda vas Sanzeno (ad Sanctum Svsinnium). V resnici krasna je nje lega, rodovitno je polje, in vrtovi so bogato obloženi z raznim sadjem; priroda ti priča o milem podnebju, hiše pa o sreči in bogastvu prebivalcev.
Za vernika pa je Sanzeno važna vas tudi zato, ker vidi tu najlepšo hišo božjo cele Nonske doline; v njej so shranjena trupla treh kapadoških mu cenikov: sv. Svsinnija, Martvrija in Alexandra. Tukaj so prelili svojo kri (1. 397.), ter tako pridobili prebivalce te krasne doline, ki se po vsej pravici imenuje raj južne Tirolske, za Jezusovo vero.
Ne daleč od Sanzena se pride do ozke in globoke soteske, ki vodi k svetišču sv. Romedija. Na desno in na levo ne vidi oko nič drugega, kakor velikanske, gole pečine, ki strme navpično v nebo. Tako blizu je pečina pečini, da ima v sredi le ozka pot in mali potok prostora. Vse je tiho, vse mrtvo, in nekak mrak se razprostira. To tišino v soteski oživlja le potok, ki hiti žuboreč po svoji poti, in pa šumeče listje na grmičevju. To spominja popotnika, da ni čisto sam, ampak da se javlja okoli njega moč največjega stavbarja, stvarnika samega. Kako prijetno de ta priroda srcu! Kako lahko se dvigne duh kvišku, kako slobodno se vspne do vzora vse lepote, ko gleda to čudovito krasoto! Neki Istrijanec, ki je po-potoval okrog zemlje in prehodil tudi mehikanske hribe in doline, trdil je naravnost, da še ni videl nič sličnega, da je soteska sv. Romedija prava posebnost, s katero se da meriti malo-katera druga.
Ko si korakal kake tri četrt ure po tej samotni soteski, razširi se nekoliko dolina. Stekata se namreč dva potoka: Rufreddo, ki prihaja od severovzhodne strani, in Verdes, ki priteka od vzhoda. Prav tu pa štrli v nebo visok, strm, skalnat grič, ki se je ločil od drugega hribovja. Okrog in okrog so — rekel bi — za stražo visoki hribi z ogromnimi, strmimi stenami: kakšen prizor! Na vrhu tega kamenitega stožca pa stoji cerkvica sv. Romedija. Da pridemo do nje, gremo po poti od vzhoda proti jugu čez zidan most, ki se vspenja nad potokom, potem jo mahnemo navkreber in kmalu smo pred svetiščem sv. Romedija, kakor nam je kaže naša slika. Svetišče sv. Romedija je iz peterih cerkvic in drugega poslopja; v vse te prostore pa vodijo samo jedna glavna vrata. Nad vrati je v dolbini ali oknu kip svetega Romedija. Ko vstopiš skozi glavna vrata, razprostre se pred teboj strmo dvorišče. Na levi strani dvorišča je krčma in prenočišče za popotnike, na desni pa je stanovanje duhovnikovo. Na vrhu dvorišča se prično stopnice, po katerih prideš do peterih kapel; vsaka je nekoliko stopnic više sezidana od prejšnje.
Prva kapela pri vznožju stopnic na desni strani je bila sezidana leta 1487., sezidati jo je dal bojeviti vitez Jurij iz slavne rodovine Clesove v čast sv. Ro-mediju, sv. Juriju in sv. Mihaelu. Okrašena je z jako umetelnimi presnimi slikami.
Na svodu so štirje veliki cerkveni učeniki in pa živali štirih evangelistov. Poslednje drže mnogo trakov, na katerih so zapisani razni izreki iz sv. pisma in cerkvenih očetov. Na stenah sta dve sliki: prva iz življenja svetega viteza Jurija, druga podoba pa kaže, kako je neki tesar, ki je delal pri svetišču, padel
„DOM  IN SVETI' 1891, štev. 12.                                  555
v velikanski prepad, ne da bi se bil kaj poškodoval. Zal, da je nekdo te krasne slike — ne vem kdaj — prav vandalsko pokvaril; želeti je, da bi jih mojsterska roka popravila ter jim podala prvotno krasoto. Oltar je v rene-sanškem zlogu iz leta 1607. in ima podobe sv. Romedija, sv. nadangelja Mihaela in sv. Jurija, na vrhu pa ven-čanje Marije Device.
Ako greš po širokih marmornatih stopnicah navzgor, (pobožni romarji se plazijo po kolenih in molijo na vsaki stopnici očenaš), vidiš na desni in levi strani skrivnosti iz trpljenja Gospodovega, narejene v velikih lesenih podobah. Na stenah visi obilo število zaobljub-ljenih podob, na katerih pa večinoma ni nikake umetelnosti. Ko si prestopil nekoliko višjih stopnic, prideš do kapele sv. Mihaela, kjer se hrani sv. Rešnje Telo. Tu pač kristijan najprej poklekne, da počasti Zveličarja, in ko je odmolil, občuduje pobožnost grofa Žige Thun-a, ki je dozidal to cerkvico 1. 1514. Skoda le, da je napis za oltarjem zbrisan; narejen je pa drug na južni steni, ki kaže letnico 1584. Tu so zapisana imena Jurij pl. Spaur in Valer, pa njegova soproga Marija Sidonija pl. Thun-ova. Cerkvica je sezidana v okusnem goti-škem slogu, v njej se vidijo tudi grbi blagih dobrotnikov.
Se nekaj stopnic više, in dospeli smo v tretjo, največjo cerkev. Vse stene so okrašene s slikami iz 17. stoletja. Na jedni strani oltarja je podoba oznanjenja Marije Device, na drugi pa vnebovzetje Matere Božje; na stenah je dvanajst aposteljnov v pravi velikosti, na svodu — res na pravem mestu — je naslikano vstajenje Gospodovo. Zares krasno in mojstersko je izdelana oltarna podoba, ki nam predočuje 13. postajo iz svetega križevega pota, namreč Kristusa
snetega s križa. — Ne dajmo se premagati trudnosti, ampak idimo sedem stopinj više : skozi starodavna vrata stopimo v četrto kapelo, ki je bila nekdaj stanovanje sv. Romedija. Jako lepo je okrašena s presnimi slikami, ki kažejo dogodbe iz življenja svetnikovega. Le škoda, da je ta kapela precej temna. V zidani shrambici hranijo ostanke-sv. Abrahama in sv. Davida, ki sta bila tovariša sv. Romedija.
In naposled še dve stopinji navzgor, pa smo prišli v zadnjo, najvišjo cerkvico : vseh skupaj smo prestopili 128 stopnic. Ta cerkvica je prava cerkvica sv. Romedija. Tu nad oltarjem je shranjeno skoro celo truplo sv. Romedija. Na omari iz marmorja, kjer se hranijo ostanki svetnikovi, vdolbena je letnica 1605. To omaro sta dala napraviti pobožni grof Janez Arbogast Thun in njegova blaga soproga Judita.
Ti ostanki svetnikovi se po določenem obredu odpro in pokažejo v če-ščenje, ako žele in prosijo romarji. Nekak svet strah me je prešinil, ko sem zagledal ostanke sv. moža, ki je tu živel in delal pred petnajstimi stoletji.
V stolpu se nahaja zvon iz 1. 1507. z napisom: Anno Domini M.CCCCC.VII. O REX GLORIAE CHRISTE VENI CVM PACE.
Sveti Romedij je bil rojen leta 330. in je bil sin imovitih in plemenitih starišev. Po njih smrti je zapustil dom, razdelil svoje bogastvo ubožcem in si izvolil ono samoto, kjer stoji sedaj svetišče, za prebivališče. Imel je dva tovariša: sv. Abrahama in sv. Davida. Bil je doma iz grada Thaun ali Thun. Živel je po geslu: Išči prave modrosti! Pravo modrost najdemo ondi, kjer občujemo le z modrimi ljudmi ter zvesto poslušamo njih nauke.
556
Nekoliko praških spominov.
Sv. Romedij je storil že v življenju mnogo čudežev. Po božji milosti in pomoči je izganjal z besedo hudobne duhove, pokladal roke na gobove, in so bili očiščeni, z molitvijo je ozdravljal razne bolnike.
Se veliko bolj pa so se čudeži godili na njegovo priprošnjo po njegovi smrti in se gode še dandanes. Na tisoče in tisoče išče tukaj duševne in telesne pomoči. Zares jako pripraven je ta kraj za svetišče, svetišče samo pa prav primerno za romanje.
Sveti Romedij se navadno slika kot puščavnik, ki ima zraven sebe medveda.
Legenda nam to razlaga tako-le: Ko se je postaral sv. Romedij, potreboval je za popotovanje konja. Neki dan se je pasel njegov konj blizu goščave, a medved pride in ga raztrga. Sv. Romedij je hotel prav tedaj iti v Trident obiskat sv. škofa Vigilija. Ko pa zve, da je konja raztrgal medved, zapove svojemu učencu Davidu, naj gre tje, kjer je medved raztrgal konja: tam bode našel medveda, tega naj prime in obsedla. Medved je bil pokoren kakor jagnje in nesel svetnika v Trident. Ljudstvo se je čudilo svetemu jezdecu, slavilo pa tudi Boga, ki tako poplačuje živo vero.
Nekoliko praških spominov.
(Piše — e.) (Konec.)
V.
jptje jih neki ni, o Bog? Grozno
? tvoje prokletstvo jih je razpo-dilo po širokem svetu njim v pričevanje, drugim ljudem pa v pokoro. Kje jih ni — teh razskrop-ljenih Abrahamovih otrok?
Tudi zlata Praga se ponaša ž njimi. Dobrih 15.000 jih šteje in dobro jim je, drugače bi si ne bili sezidali deset zbornic. Nekaj posebnega je to židovsko mesto — Josefov — katero se je razprostrlo od mestne hiše Starega mesta in od sedanje pravoslavne cerkve tja do bregov reke Veltave. Ulica se druži z ulico, vsaka je kriva in ozka. Ce gledaš potemnele, umazane nemške napise, če poslušaš njih govorico, pač hitro pozabiš, da si v slovanski Pragi. Ej, niso se izrodili, niso! Smrad puhti od vseh stranij, ni čuda: v raznih temnih vežah in nizkih prodajalnicah je naložene toliko stare šare, da je joj. In oni obrazi! Hm, saj ne bi dobil v kraljevskem Jeruzalemu, niti v ponosnem
Damasku bolj židovskega obraza, kakor ga dobim tukaj. Dolgi, vzbočeni nosovi, temne, goste brade in pa one divje, strastne oči, oj da, to je židovsko. Denar in pa denar, to jim je vse. In ta umazana, kričeča židovčad, katera se poganja po ulicah s psi in podi za tujcem, kako je odurna! A če se pomoli še iz okna ali veže debeljuhasta, grda glava kake židovke, potem se brzo nasitiš tega kraja.
In vendar ima tudi ta kraj svoje zanimivosti. Ko smo precej časa hodili sem in tje, pridemo naposled do starodavnega židovskega pokopališča, katero zovejo oni »Beth-Chajim« t. j. dom življenja, kar je pač lepo ime, ker izraža vero v drugo, večno življenje. No — Židov je povsodi Židov. Dve dvojače moraš položiti v mastno roko staremu Židu, da dobiš listek za »dom življenja«. Povsodi je kamen in bezeg in zopet bezeg in kamen, le nekoliko travice je poraslo med njima. Cez dvanajst tisoč spomenikov se je  porazvrstilo  malone