Kristina : Svetišče.
77
Svetišče.
Razdrto zrem svetišče
sred tihega polja,
svetnike v prah teptane,
ki so krasili ga.
A plamen, ki pred sveto
podobo dan in noč
plamtel je — v   divji   vihri
ngasnil je nekoč.
S trepetom zrem svetišče
razdrto, prazno to —,
oh, srce v tihih prsih
svetišče je temno. —
Kjegovi zlati vzori
v prah zgrudili so se   —
prevara bridka stria,
uničila jih je.
V svetal pa žar ljubezni,;
ki v njem je ]ilupolal, !
se divji piš usode j
je šiloma zognal. —       |
Kristina.