Janko Barle: Stanko Pirnat.
455
zapele njegove strune, komaj se nam je razgrelo srce, že je umolknil pevec. Njegov »Finale" je bil prenagel, prekratek. Nismo bili pripravljeni nanj.
Že kot dijak je pel Pirnat pod vodstvom prof. Antona Foersterja v ljubljanski stolnici. Ko je prišel na Dunaj, je vodil petje v dijaškem društvu „Sloveniji", a ko se je povrnil v domovino, je ustanovil z dr. Grossom v Ptuju »Slovensko pevsko društvo", kateremu je bil pevovodja, kakor tudi tamošnji čitalnici. Bil je dober pevovodja, ker ni poprej odnehal, dokler ni pevcev res dobro naučil; tudi sam je rad pel v zboru, ker je imel lep, doneč bariton. Od tujih skladateljev so mu najbolj ugajali samospevi Schu-bertovi in Schumannovi. Za glasbo se je zelo zanimal in rad poslušal opere raznih svetovnoznanih skladateljev. Vendar sam takrat še ni zlagal pesmi, ker mu je manjkala teoretična veda. Ob klavirju je rad sedel in fantaziral, kakor mu je prišlo na misel, a igral je le po posluhu, ker so mu bila še neznana glasbena pravila. Šele, ko se je seznanil po g. svetniku Ivanu Vencajzu z vodjo g. Matejem Hubadom, se je učil po njegovem navodilu glasbene teorije. Ta izobraženi glasbenik ga je vzpodbujal, da je 1. 1893. začel tudi skladati.
Omenil sem že, da je bila prva njegova večja pesem osmeroglasni mešani zbor „Za-lost". Ta zbor, kakor tudi moški četvero-spev „ Pomlad in jesen", posvečen ljubljanskemu četverospevu „ Iliriji", je izdala „Glasbena Matica" 1. 1895. Obe skladbi sta zelo težavni in potrebujeta dobrih pevskih moči, harmonizacija je zanimiva in umetna, in napev izvrstno tolmači besede „Zalost" se je pela prvikrat dne 11. sušca 1894. v „Glasbeni Matici", drugič v Celju ob otvoritvi »Narodnega doma."   Takrat so jo peli
Stanko Pirnat
pevci iz Št.Jurja ob južni železnici, a morali so jo ponavljati, dasi je precej dolga; tako je segla vsem v srce. Tudi jaz sem jo tedaj prvič slišal, in s tem se je izpolnila moja davna želja.
L. 1896. je izdala „Glasbena Matica" Pir-natov mešani zbor: „Vzpomladna pesem". Skladatelj je idejo, v katero se je uglobil, temeljito obdelal in dobro izrazil, kako se v naravi vse vzbuja, kako:
Priroda obhaja zdaj zopet glasno vzpomladnega dan prerojenja!
Pirnat je bil sploh prijatelj večjim skladbam, in žal nam je, da ni napisal več kratkih, lahko izvedljivih pesmic. Te bi se izvestno hitro udomačile. Tudi se iz vsega vidi, da je zelo rad skladal za mešani zbor, v katerem je imel njegov vzletni sklada-teljski duh širje polje in na katerem se je svobodneje gibal. Posebno je ljubil spremembo med moškimi in ženskimi glasovi, razvrstil v svojih skladbah cesto ženske in moške zbore in jih nazadnje zopet združil v mogočen skupen spev, s čemer je dosegel izreden učinek.
Zelo ljubke so njegove tri skladbe, katere je izdala „Glasbena Matica" 1. 1898.: „ N a š a zvezda" (posvečena „Dolenjskemu pevskemu društvu"), „B og je moj ščit" in šesteroglasni mešani zbor „ Ob laku". V „Našo zvezdo" je izlil skladatelj svoja domovinska čuvstva in lepo pretolmacil Gregorčičeve besede, katere so pesniku enako iskreno vrele iz srca, kakor skladatelju pesem, a v zboru „Bog je moj ščit" vidimo resnega moža, kateri si je o-hranil najdražji zaklad: svojo vero in zaupanje v Boga. To mu je bilo v časih njegove težke bolezni edino zdravilo.
Istega leta je izdal pokojni Stanko Pirnat v založbi L. Schwentnerja dvanajst „Slovenskih  narodnih pesmi."   Te pesmi
30*