i Profesor Matko M a n d i č , državni in dežeini poslanec, je dne 14. t. m. v Trstu umrl. Z njim je legel v grob eden najidealnejših, najnesebičnejših, najpožrtvovalnejših in najdelavnejših rodoljubov, kar jih je rodila hrvatsko-slovenska zemlja. Mandič, rojen Istran, je imel pred sabo iepo, zasigurano bodočnost. Bil je profesor v Zagrebu. Prav takrat se je pričel narodni pokret v Istri. Narodnostno gibanje je vzklilo in jelo naraščatl. Toda nedostajalo je povsodi narodnih delavcev in bati se je bilo, da zopet zavlada staro mrtvilo. Mandiču so bile znane te razmere, zato ni niti trenutek pomišljal, da bi se ne postavil brezpogojno v narodnO' službo. Odpovedal se je profesurl ter se vrnil v rodno svojo Istro, da se popolnoma posveti narodnemu delu. Prevzel je uredništvo »Naše Sloge« ter jel orati ledino. Kot plačo je dobival par desetakov in s temi beraškimi' novci živel — ne morda leto ali dve — marvee desetletja. V službi naroda je stradal — v besede pravem pomenu, toda omagal ni nikoli, marveč s podvojenoi silo deial za probujo takrat še malodane spečega istrskega ljudstva. Marsikdo mu je takrat nasvetoval, naj ne tlačani več pri stvari, ki mu ne raore dati niti skorjice kruha, toda s ponosom je odklonil vse take nasvete ter stradal in neumorno nadaljeval delo narodne probuje. rI'ako so potekla desetletja. Njegovo delo je obrodilo sad: danes je probujena vsa Istra, zaslaga za to pa pripada v prvi vrsti njemu, Matku Mandiču. Dela celega življenja, neštetih žrtev mu istrsko ljudstvo ni tnoglo poplačati, le malo nagrado v znak svoje hvaležnosti mu je dalo s tem, da ga je izvolilo za svojega državnega in deželnega poslanca. Tudi kot tak je živel Matko Mandič samo svojemu narodu. Zadnje desetletje je živel Mandič v Trstu in tu nadaljeval svoje v Istri započeto delo. V Trstu je bil apostol hrvatskoslovenskega bratstva, in če je v kom personificirana kaka ideja, je čisto gotovo, da je bii pokojnik Matko Mandič personifikacija hrvatsko-slovenskega edinstva, saj je vedno in vedno s ponosom in poudarkom naglašal, da je Slovenec in Hrvat v eni osebi. In ta mož in značaj je sedaj legel v grob, zadnje trenutke pa mu je zagrenila zavest, da ne bo več doživel in videl srečnejše bodočnosti svojega naroda. Tudi to ie kos tragike, ki je je bilo toliko v Mandičevem življenju. Pokojni Mandič se je tudi vedno živo zanimal za delo slovenskega in hrvatskega učiteljstva, ki mu je bil prijatelj. — Pokojnik je bil načelnik moške podružnice družbe sv. Cirila in Metoda v onih težkih časih, ko so se polagali prvi temelji slovenskemu šolstvu v mestu tržaškem. Bil je predsednik in navdušen pevec nekdanjega »Siovanskega pevskega društva«, bratovščine sv. Cirila in Metoda, Delavskega konsumnega društva pri Sv. Jakobu (od leta 1904 do smrti, torej 11 let). Bil je med ustanovitelji in navdušen podpiratelj društva Strossmayer in član mnogih drugih narodnih društev. Jako vnet je bil tudi za »Sokola«. V prejšnjih časih ni zamudil nobenega zborovanja in nobene prireditve tega društva, kjer je tudi1 aktivmo nastopal. — Bodi mu blag in trajen sporain tudi med nami!