Vtiski in uspehi majniškega izleta. Dne 22. maja t. 1. je šolska mladina iz Dutovelj priredila majniški izlet pod vodstvom svojega učiteljstva v Postojno. Udeležilo se je izleta 31 odraslih in zdravih otrok. Ob pol 6. zjut. smo se odpeljali, potem ko so nam zbranistarši izročili mlade izletnike in nam voščili srečno pot, in klici »Živio!« so spodbodli konja, da sta dirjala z dpbro obloženima vozovoma, kakor da nas hočeta čimprej dovesti do smotra. Ob 10. uri smo bili v Postojni. Po kratkem zajtrku smoobtričetrtnall.obiskali jamo, odkoder smo se vrnili ob 1. uri popoldne k obedu, a ob 3. odšli proti domu in ob 8. izročili malčke zdrave in zadovoljne njihovim staršem. To bi bilo kratko poročilo o namenu in smotru izleta in izvedenem načrtu. Zanimivejši del tvori vsekakpr porpčilo, o vtiskih tega izleta. Ta del ppro- čila more podati le dober poznavatelj otroške duše, more ga podati le pedagog, ki zna biti otrok med otroki. Priznati moram, da sem si želela na tem izletu tudi jaz biti zopet otrok, izkušala sem uživati, kar in kakpr uživajo otroci, vse to zato, da lažje izsledim vtiske in korist tegadne. Sodim tudi, da se mi je to vsaj deloma posrečilo. 2e besedici »Postojnska jama« ste navdušili otroke in njih starše, in ne brezbrižnost, temveč le resnično uboštvo je marsikateremu otroku odreklo veselje tega dne. Z domorodnimi, narodnimi in pomladanskimi pesnimisootroci spotomadajali duška radostnemu razpoloženju, ki ga je izzvalo v njih srcih cvetoča pomlad. Z vse drugačnim občutkom so peli »Dom slovenski — zemlja sveta!« zunaj v svobodni prirodi, kakor pojo v šoli med štirimi stenami; v krasni prirodi, ki jim je sama izzvala take vzklike, da so jim prikipeli vroči naravnost iz duše.Ne pretiravam, ako rečem, da so se mi zdeli ti vzklki pobožna molitev. In pridruževala sem se vedno in vedno tem vzklikom, tem molitvam. »Dom slovenski — zemlja sveta!« Pokleknil bi člpvek in s tem vzklikom poljubil rodno grudp! Koliko so se naučili otroci že na poti, koliko sp občudovali, koliko se radovali, šalili se in smejali, se ne da izlepa dopovedati. Le slutiti je bilo mogoče radost in srečo, ki so jo otroci izražali z vsakim pogledom, z vsako kretnjo, s slehrno besedo. Prenesli bi bili najrajši lepe gladke senožeti s Kranjskega na naše kamenite pašnike. Našim srnam in zajcem so zaželeli temnih Notranjskih gozdov za skrivališča. Kraj ceste je najlepši jabplčni drevored, so rekli, in košata stara tepka (hruška) jim je tudi ugajala, ker moli svoje veje globoko nizdoli, da si človek jeseni kar brez lestve lahko nabere dobrega sadja. Škoda, da je pri nas tako malo takega drevja. Redoljubnosti, snage in ljubezni do cvetic, ki z njimi brhke Kranjice tako lepo krasijo okna svojih hiš, tudi pod slamnato streho niso prezili. Najvažnejše vprašanje moje je bilo, kako si otroci predstavljajo Postojnsko jamo. Nekaterim izmed njih so izkušali prej starši pojasniti to, drugi so čitali opis, a nihče ni imel jasnega pojma o njej, kakor ga pred leti i jaz nisem imela. Vsakdo si je predstavljal kako znano domačo dostopno ali nedostopno jamo, vsi so pa vedeli o njej, da je velika in lepa. Večina se je predstavljala vhod v jamo strm; nekteri so se bali, da pojdejo vanjo po vrvi,: drugi pa so vedeli, da je zaprta z železnimi vrati in da drže vanjo ograjene in varne slopnice. Namenoma sem se ustavila pri vhodu, pustila tov. voditelja s spremljevalcem na čelo izletnikov, sama pa sem šla za njimi, da sem jih tem lažje opazovala. Nepopisen vtisk jame se je že pri vstopu čital otrokom iz pogledov. Prej razkropljeni so se nehote združili tesneje, oprijemali se nemo drug drugega, kazali to in ono z edino besedico: »Glej, glej!« Skratka očarani so bili! Opazke njih: »Ali bo drugim žal!« »Škoda, da ni prišla tudi naša mama!« »Kaj si si mislil, da je tako Iepo?« »50 K je vredno to zame!« »Jeli to res ali sanjam?« itd. povedo vzgojitelju dovolj, kaj se godi v otroški duši. Koliko pravljic je oživelo otrokom v spominu, ko so korakali po tem čudežnem podzemskem kraljestvu, kjer čuva zmaj zakleto kraljično! In oni? Mar se naši dečki niso čutili viteze, ki so premagali vse težkoče, dospeli v ta podzemski raj in hodijo iz sobe v sobo, v vedno lepše in lepše... in v zadnji najlepši, demantni in z biseri posuti, svetli dvorani spi kraljična! — Zaradi krasote, ki obvlada najrazvajenejše pko, sp očara- ni. Več izražajo s pogledi in kretnjami, nego z besedami. Po enourni hoji v notranjih jamah začenjajo glasneje občudovati. dotikajo se kapnikov, ker lastnim očem ne verjamejo. Na Kalvariji pa se jim izlije iz src »Lepa naša domovina!« Nikdar je še tiiso peli tako lepo, tako temperamentno. Tej so sledile v presledkih slične domorodne in preproste narodne pesmi tako, da so naši malčki obrnili pozornost tujcev nase, kar je še pomnoževalo njih navdušenje. Skoraj vsi sp tudi potom jamske pošte na razglednicah oddali pozdrav na svojce. Po obedu smo se odpeljali domov. Niti naporna pot, niti deževje ni spravilo otrok z radostnega razpoloženja. in svojcem niti dopovedati ne morejo, kaj sp lepega videli. Naša šola prireja izlete že par let. Doslej je uspel vsak v zadovoljstvo staršev in otrok in v zadoščenje učiteljstva. ki sprejema o takih prireditvah pač veliko skrb in odgovornost v zvezi z gmotno žrtvijp. Toda noben izlet ni učinkoval tako močno, kakor ravnokar omenjeni. Čim višji smoter, tem večja žrtev — tem lepše zadoščenje, ko je smoter dosežen! (Konec sledi.)