Jožef Ralcež: Nos. 73 drevil po nji. In glasno je zazvenel jok njegov: » Oj, te lise, te strašne lise!« Potem so se treskoma zaprla vrata. Azrael pa je izpregovoril temno-resnega obraza: »Ako ti dodeli Gospod, da zopet kdaj ugledaš zeleno zemljo, ne sodi, da ne bodeš —¦ni....i.u.,7.......¦•¦- ¦ *p***».&*i:.-;-. '.,... SOJen!« (Dalje prihodnjič.) Nos. Zdravoslovna črtica. Spisal Jožef Rakež. Vsakomur ni dano lep nos imeti. Rimska prislovica. esniki, ki po stari navadi toli cesto na lepoticah svojih opevajo »žarno oko, rožnata usta, zlate lasce, belo roko in drobno nožico,« prav ti pesniki se le redkokdaj spominjajo — nosu. Ali ga morebiti ne opažajo ? — Saj vender tako »ponosno« in časih celo preočito strči sredi obraza, saj vender vedno največ vpliva na skupni izraz obličja. Nič tolikanj ne kvari lepega lica, nego bas grda oblika nosu; nič ne pači in ne kazi človeka bolj, nego nedostatek nosu. — Teh mislij so bili že stari zakonodajalci, ki so velike grešnike kaznovali tako, da so jim odrezali nos; takisto je papež Sikst zapovedal, naj se vsak tat kaznuje tako. — In Calderon, med pesniki-veljaki gotovo verojetna priča, peva: »Nos je oni greben na morji obličja, ob katerem se čestokrat razbije ladja lepote« . . . Ker je torej lepota obličja mnogo zavisna od lepote nosu, gotovo ni brez razloga trdil Lavater, da je lep nos več vreden, nego celo kraljevstvo. Isti učenjak, ves navdušen za dostojanstvo nosu, kliče: »Nahaja se na tisoče lepih očij na jeden sam lep nos, ali kjer ga najdeš, tam naletiš gotovo na izvrsten, izreden značaj.« — Zatorej so tudi mnogi pisatelji jeli povse resno pisati dolge razprave o nosu in njega razmerji proti duševnim in nravnim svojstvom človekovim. Da, iz tega se je izcimila cel6 posebna stroka znanosti, takozvana »nasologija«. Facta loquantur! Navajajoč vse to, podkrepil sem pač dovolj mnenje svoje o imenitnosti nosu in upravičil naslednje vrste, katere hočem posvetiti jedino proslavi njegovi. — Vem sicer, da mi ni moči našteti vseh znamenitih nosov, začenši z onim, ki ga je na lepotici svoji opeval Salomon, tja do Sokratovega nosu ali do dražestnega noska marsikatere salonske kraljice denašnje. To nalogo prepuščam drage volje drugim sposobnejšim ljudem. ; 74 Jožef Rakež: Nos. Poskusil bodem odgovoriti sam6 na dve vprašanji, katerih zadnje utegne tudi zanimati ljubeznive čitateljice »Ljubljanskega Zvona«: Kaj je nos ? — Kakšen je lep nos ? — — — — — — — — Nos je nekov pomol ali šator, strčeč sredi obraza, ki spredaj zapira nosno duplino. Zgoraj ima nos trdno oporo v nosnih kosteh ; spodnja stran njegova pa je vsa hrustančasta. Kadar odpade koža in hrustančasta opora, pokažeta se dve hruškasti odprtini, kakeršni vidimo na lobanji. Ondu opažamo, da je nosna duplina z naopičnim pretinom, ralo imenovanim, razdeljena v dve polovini, ki nista v nobeni zvezi, toda vsaka je odprta spredaj in zadaj. Zadaj se nosna duplina odpira v žrelo, sprednji odprtini na spodnji strani nosu pa imenujemo nosnice. Nosna duplina rabi dvema važnima namenoma — najprej dihanju. Zakaj prirodno dihamo skozi nos, in tako dihanje je koristno. V vzduhu plavajoči prah namreč obvisi na mokri nosni sluznici, in ne prihaja v pluča. Takisto se tudi vzduh, ako je mrzel, nekoliko ogreje v nosni duplini. Nos je pa tudi sedež nekemu čutilu, namreč vonju. Nosna duplina je zastrta s tanko kožico ali sluznico, v kateri se razprostira vonjalni živec. Le-ta posreduje, da čutimo vonj. — Vzduh, ki prihaja skozi nosno duplino v pluča, privaja s sabo jako drobne, raztopne mrvice raznovrstnih tvarin, ki se prilepijo na mokro sluznico in raz-topivši se na nji vplivajo na vonjalni živec. Ono, kar vonja, torej ni nič druzega, nego jako drobne mrvice trdnih teles, nahajajoče se v vzduhu. Da je temu res tako, o tem se lehko prepričamo pri kafri. Ako postaviš košček kafre na mokro površje, jel bode takoj odbijati vodo in se vrteti; zajedno pa se košček čimdalje bolj manjša, toda njega duh se vedno bolj širi po sobi. Čim hitreje se odbijajo take brezkončno drobne mrvice od telesa, čim brže izhlapi telo — kakor n. pr. kafra, možek (pižem), trpentin — tem hitreje in tem dalje se razširi njega vonj po vzduhu. Atmosfera vzprejema tem lože vonj vase, čim toplejša in vlaž-nejša je — a vonj se tem bolj širi, čim nemirnejši je zrak. Kako torej vonjamo ? Zgoraj smo razkladali, da nam vzbujajo občut vonja samo ona telesa, ki so hlapna, rekše, ki hlape od sebe neizmerno drobne delce v vzduh. Ti delci prihajajo z vzduhom do nosne dupline, kjer razdra-žujejo vonjalni živec. Le-ta priobči ta dojem možganom, in v njih nastane potem občut vonja. Jožef Rakež: Nos. 75 Ako je nosna sluznica suha, ali pa premokra, tedaj vonjalni živec ni občuten. O tem se je gotovo že vsakdo prepričal na samem sebi. Vonj je tako spojen z vzdihavanjem, kakor ukus s prežvekava-njem in požiranjem. Z izdihavanjem mnogo menj dražimo vonjalni živec, nego z vdihavanjem — radi tega tudi večina ljudij ne ve, da njih izdih smrdi. Dostikrat trdijo, da je človeški vonj mnogo slabši od vonja zverfj. No, temu ni tako, zakaj zlahka se prepričamo pri divjih ljudskih plemenih, da je pri teh bas vonj čudovito razvit; vonjajo namreč, kakor zverine, sovražnika po njegovem sledu; z vonjem spoznajo Evropca, ako se je tudi zavil in zakril v njih obleko. Toda poglejmo samo dojenca! Zakaj se dojenec, bodisi tudi v temi, umiri jedino le v naročaji materinem? Ne po nagnjenji, ne po čustvu detinske ljubezni, temveč jedino le zaradi tega, ker se je njega vonj privadil materinemu parokrogu. Od druge strani se pa zopet o vonji ptic ujed pripoveduje mnogo več, nego je resnica. Da temu ni tako, dokazali so poskusi Audu-bonovi. Vzel je jelenovo kožo, nagatil jo s sčnom in postavil na polje. Nedolgo potem je uzrl jastreba, ki je jel kljuvati po koži in po senu, da bi se dokopal do jelenovega drobja. — Za tem je Audubon izpostavil mrtvo jagnje in ga pokril s steljo. Jastrebi so krožili ob njem, ali nijeden se ni spustil na jagnje. Toda ko je drugič z listjem pokril zaklano živinče, da je bilo moči opaziti krvave sledove, hipoma je bila jata jastrebov na mestu. Iz tega se vidi, da je pri jastrebu vid mnogo jačji od vonja. Govorečim o vonji, omenjati nam je tudi raznih dišav ali par-f emo v. Ze v najstarejših dobah so uporabljali kadenje dišav, da so tako izkazovali čast živim ljudem in mrličem, bogovom in njih stvarstvu. Mojzes je s posebnim zakonom določil rabo dišav. O Atencih nam je znano, da so za posamezne dele telesa imeli posebne dišave. Tako so lice in prsi mazilih s palmovim oljem, lase in obrvi z majaronom, obradek in tilnik z materino dušico (thymianom). Dospeli so v tem oziru do tolike razsipnosti, da jim je bilo naposled po Solonovem zakonu zabranjeno, moškim prodajati dišav. Tudi Rimljanje niso v tem oziru zaostali za Grki. Za rimskega cesarstva je nosil vsak Rimljan svojo škatljo dišav (narthecium) s seboj v stanovanji, v kopelji, da, celo v vojski. Ko je propalo rimsko cesarstvo, pozabili so jih, dokler niso križarji znova prinesli dišav iz 76 Jožef Rakež: Nos. vzhodnih dežel v Evropo. Vender so se udomačile na francoskem dvoru šele za gizdavega' kralja Frančiška I.; toda za Ludovika XV. so bile že razširjene v najnižjih krogih. Dandanes pač na vsem izobraženem svetu ni služkinje, katera si ne bi v nedeljo za izprehod ali za plesno zabavo namazala glave z bergamotnim ali rožnim oljem in ne poškropila obleke s cenenim parfemom. Raba dišav se je razširila tudi zaradi tega, ker ž njimi lahko človek zakrije prirodni svoj neugodni duh od izhlapelega znoja, ki zaudarja po kislini. Kolikor bolj je napredovala izobraženost, s katero vred so se tudi olikala čutila naša, tembolj je hotel vonj prav takov estetiški užitek, kakeršnega želi sluh pri godbenih glasovih, vid pri harmoniških oblikah in bojah in ukus pri hrani, ki je s pomočjo umetnega kuharstva ugodno sestavljena. — Zato morajo tudi dišave imeti svoje zakone, kakor jih imajo boje in glasovi. Cim naravnejši, preprostejši je človek, tem lože ga je zadovoljiti z jednim glasom, jedno bojo, jedno dišavo. Ko so se izobrazila čutila, nastala je potreba, da harmoniški spajamo razne glasove, razne boje, razne ukusne in dišeče tvarine. — Dandanes mora torej tudi parfem, ako hoče zadovoljiti olikanejši naš vonj, biti sestavljen od več različnih dišavnih primes, ki so se pretvorile v skupni akord, v neko popolnoma novo dišavo — in to imenujemo »bouquet«. Tak »bouquet«, rekše dišavni akord, ima slavnoznana kolonjska voda. Ako n. pr. duhamo rožo, čutimo zajedno z vonjem tudi smolasti duh njenega listja i. t. d., katere dišave se spajajo v »bouquet«. »Bouquet« je torej za vonj to, kar je zvočna boja (Klangfarbe) za sluh. — Slavni fizik Helmholtz je dokazal, da zvene jednostavni čisti glasovi nekrepko, nelepo, neugodno. Oni glasovi pa, ki so spojeni s takozvanimi visglasovi in nizglasovi, dobivajo čim krepkejšo, tem ugodnejšo zvočno bojo. — Tako zvene n. pr. jednostavni glasovi glasbenih vilic suhoparno in otlo; ako hočemo, da ugajajo ušesu našemu, moramo jih ublažiti z visglasovi in nizglasovi — to se je doseglo pri vsem našem glasbenem orodji, seveda pri vsakem drugače. — Prav tako moramo v slikarstvu jednostavne boje, kakor nam jih kaže prizma, blažiti in mehčati z drugimi bojami — istotako moramo tudi v parfemeriji jednostavne dišave, rekel bi, spopolniti tako, da jim primešamo druge dišave. »Bouquet« je torej zvočna boja dišav. Pri glasovih je Helmholtz matematiški točno dokazal nizglasove (Untertone, Beiklange); pri vonji se bode dalo kaj takega težko dokazati kdaj. Mnogo je temu krivo to, da se pri nas izobraževanje vonja malone do cela pušča v nemar. Marsikomu se bode zdelo smešno, da Jožef Rakež : Nos. 77 o tem sploh izpregovorimo besedico, ali vender bi bilo koristno za zdravje in za praktično življenje, zlasti za človeka, ki se hoče omiliti drugim. Izobražen vonj bi razločeval kvarne dišave od nekvarnih; ali kar se tiče praktičnega življenja, utegnil bi izobražen vonj biti neizmerno koristen vsakemu gospodarju in trgovcu, zlasti v naših vinorodnih krajih. V obče pa človek, ki hrepeni po lepoti, toda ne more ločiti, kaj vonja ugodno in kaj neugodno, ne more prav uspevati v finih višjih krogih. Ako se takšen človek parfemira z dišavo, ki ne ugaja izobraženemu čutilu, bode navzlic telesni lepoti svoji in izbrani toaleti odbijal svet od sebe. Kdor hoče rabiti dišave po kosmetiških zakonih, pomni to-le: Dišava, ki je ugodna temu, ne ugaja onemu, nego provzroča, da se mu gnusi in da ga boli glava. Iz tega vzroka bi ne smeli rabiti takih parfemov, ki se odlikujejo s svojim specifiškim svojstvom, s predirnostj o. To moramo reči osobito o možku, kafri in »patschouli« (neka zmes od kafre in brezove smole). — Treba je izbrati take par-feme, kateri so po izobraženem občinstvu kot vonjalni akordi priznani v za ugodne in plemenite — treba je vonj priučiti njim. Čuvati se je takih kombinacij, katere preveč vonjajo po jedni sami tvarini. Nikoli se človek ne sme preveč parfemirati, osobito ne v domačem življenji, da po dotičnem parfemu ne zaudarjajo vsi prostori, kamor dospeš. Vekovečno vdihavanje eteriških tvarin škoduje zdravju, razdražuje in omamlja možgane, provzroča, da boli glava, topi vonj in naposled vsakogar dovede do misli, da hočeš s parfemom zakrivati telesni svoj duh. — Cestokratno izpiranje kože s kolonjsko vodo, v obče s parfemom, v katerem je dosti eteriških olj, kvarno je jako ; zakaj alkohol vzame koži potrebno mast in draži kožne žlezice — radi tega je končno koža hrapava, suha in se osiplje. Lasje, namazani s špiritu voznim parfemom, hitro osive in radi izpadajo. Da ne otopi vonj, dobro je cesto menjavati parfem; saj tudi oko ne sme gledati vedno jedne boje, nI uho redno poslušati iste harmonije glasov. Prestopimo k drugemu delu razprave svoje; poglejmo si zunanjo obliko nosu. Brez dvojbe moramo sicer priznati, da oblika nosu ni slučajna stvar, da se tudi nos ravna po rasti in postavi posameznikovi, kakor se list ravna po steblu, iz katerega je pognal. Toda vender nečemo trditi ozbiljno (naj reko bistroumni nasologi, kar jim drago), da se baš v nosu formalno izražajo duševni pravci človekovi. Pri tem niti ne jemljemo v poštev, da je oblika nosu jako cesto zavisna od zunanjih, zgolj mehaniških vplivov. 78 Jožef Rakež: Nos. Oblika nosu je zavisna od zgradbe njegovih kostij in hrustancev. Gorenjemu delu nosu so podlaga kosti, dolenjemu večjemu pa hrustanci. Oblika nosu je torej različna in se ravna po tem, kako in v katerem kotu so se kosti utisnile v čelo, in kako so se hrustanci razvili in razširili. V obče razločujemo nastopne oblike nosu: 1. Grški nos, ki mora biti raven in tenak. To obliko pretiravajo nekateri umetniki zaradi vidnega kota tolikanj, da slikajo čelo in nos v isti premi črti. — 2. Rimski nos. Le-ta je kolikor toliko zaokrožen, toda vedno tenak in brez vsake grbe. Tak nos utegne lep6 pristajati ponosni gospe visokega stanu. — 3. Zakrivljeni nos, znan po imeni sokolovega (jastrebovega) nosu. S takim nosom se odlikujejo potomci onega naroda, ki je peš korakal skozi Rdeče morje. — 4. Zavihani nos. — 5. Ploščati ali 16 p i nos. — 6. Mopski nos, podoben prejšnjemu, samo zavihan tako, da nosnice gledajo kvišku. Seveda se nahaja dokaj razločkov omenjenih oblik, o katerih moramo reči, da so prehodi iz vrste v vrsto. Trebalo bi zdaj označiti idealen nos. Toda mislimo, da takega absolutnega ideala ni, nego da se je nam treba ozirati na skupni izraz obličja. Ali bi se nam omilila živahna plavka, da ji zamenimo nežni, ugodni in rekel bi, drzovito zavihani n6sek z ravnim, junonsko dostojanstvenim nosom; ali bi morebiti nasprotno bilo lepo gledati visoko Junono ali najdivnejšo židovko, ako ji vzamemo nakrivljeni nos, ki se toli krasno ujema z zavihanimi črnimi obrvimi in čelnimi oboki — ter ji v sredino podolgastega ovalnega lica postavimo nežen zavihan n6sek ? Lepota nosu je torej relativna; vsak nos je lep, ako se le strinja s celoto, z značajem obličja. Nelepe so torej, kakor povsod, vse skrajnosti glede na dolgost, kratkost, širino, zaokroženost i. t. d. — Ako bi pa vender dovršeno lepemu obrazu morali naslikati lep nos, moral bi biti tenak in raven, ali pa le malo zaokrožen; hrbet mu mora biti gladek, nikjer grbast — ne sme se preveč spuščati k ustom — nosna krila ne smejo biti ne preširoka, ne premajhna, ne upala, ne tesna — nosnice morajo biti tesne, podolgaste in horizontalno položene — hrustanec, ki deli nosnice, bodi skoraj pravokoten z gorenjo ustnico. Umeje se, da mora biti nos prav sredi obraza — toda to ni tako obično, kakor bi si mislil kdo; nasprotno je navadno, da je kon-čina nosu proti desni ali levi strani obličja nekoliko nagnjena. Tako v bi moral biti nos v dovršeno lepem obličji, seveda po naših nazorih. Druga človeška plemena sodijo zopet drugače. Kitajcem prija kratek, Peruvancem podolgast, Perzijancem sokolov nos, kateremu Jožef Rakež: Nos. 19 sta se Cir in Artakserks imela zahvaliti za kraljevstvo svoje. — Nekatera ameriška plemena ljubijo pločat nosim zaradi tega tudi deci svoji obrezujejo nosove tak6 dolgo, da jih pritirajo v rečeno obliko. Kaj podobnega bi mogli učiniti tudi mi, zlasti ako so se otroku preveč razširile nosnice, kar nikakor ni lepo. Hrustanci v nosu deteta so osobito mehki, voljni in prijenljivi. Nosnice zlahka zožimo, ako jih dosledno nekolikokrat na dan z dvema prstoma stiskamo in nekaj časa držimo stisnjene. Prav ta prožna voljnost in prijenljivost hrustančeva je kriva, da lepo zgrajeni nosovi dostikrat sčasoma pogrde. Treba zatorej paziti, da otroci ne vtikavajo prstov v nosnice, ker utegne nos po taki zli navadi sčasoma izgubiti prej lepo obliko svojo. Iz istega vzroka ne bi smel otrok spati na obličji, zakaj sčasoma se mora nos sploščiti ali pa skriviti. Bodisi nos kakeršnekoli oblike, treba je vsakemu človeku, da proti njemu uporablja zakone prirodne in umetalne kosmetike. Zlasti nam je na tem mestu omenjati čistote in snažnosti. Nanjo se pač vsak izobraženi človek ozira kolikor toliko, razven — njuhalca (šnofača). Res ni zlepa neugodnejše stvari, nego gledati nos, v katerega se neprestano tlači duhan. — Njuhanje se je uvedlo na Francoskem za Ludovika XIII. (leta 1640.). Larochefoucauld je bil pri dvoru na glasu, da zna kar najukusneje privesti ščepec duhana pod nos. Njuhanje se je razširilo tako hitro, da je papež Urban VIII. preklel vsakega njuhalca. Na Ruskem so to razvado lečili še radikal-neje — ondu je bilo dovoljeno, vsakomur, kogar so zasačili pri njuhanji, odrezati nos. Njuhanje ne škoduje samo lepoti, nego utegne tudi kvariti zdravje. Prvič izgubi njuhalec vsako čustvo v nosu, ker se po neprestanem draženji živcev otopi vonj —in prav zato tudi gorenja ustnica; torej vidimo pri mnogih njuhalcih pod nosom vedno dosti nakopičenega duhana, katega ne odpravljajo, ker ga ne čutijo. — Zaradi njuhanja utegne tudi nos oteči in se nagrbiti — nosnice se razširijo, in njih okrajci so videti kakor nagriznjeni. — Kar se tiče zdravja, ima njuhalec zaradi draženja živcev vekovečen katar v nosu — glas mu je zamolkel, in kolikor toliko noslja. Tudi goltanec otopi po draženji; zatorej njuhalci tudi nehote in nevede požirajo duhan in si tako kvarijo prebavljanje; da, utegnejo si celo dokopati pogubne bolezni, zlasti ako je duhan premešan z otrovnimi tvarinami, n. pr. s svincem. Gospa (o gospodičinah niti ne govorim), kateri bi bilo njuhanje vsakdanja potreba, morala bi se za vselej izbrisati iz knjige krasotic, Jožef Rakež: Nos. Od večkratnega in trajnega katara se cesto izpremeni oblika nosu in sicer na kvaro lepoti njegovi; ako je bil tenak, zabuhne, ako je bil kratek in širok, izpremeni se v gomoljčastega. Tudi nosna krila odebele, okrajci sčasoma niso več jednaki; rdeči so in vlažni. Toda ne samo zrak, tudi prestopki v dijeti (jedi in pijači) provzročajo jed-nake izpremembe. Spomnimo se samo onih modrordečih, krastavih nosov, ki dičijo obraze pijancev! Dostikrat se pordeči nos iz popolnoma drugih vzrokov, zlasti pri ženskem spolu. Kadar se opazi kaj takega, smeti ni čakati dolgo, ker se to perij odiško rdenje nosu utegne izpremeniti v trajno. Jako koristno je, ako se takšen nos začne takoj izpirati z vodo, ki je v jed-nakih delih sestavljena od rožne vode in vode od pomarančinega cveta, kateri se še doda peščica boraksa. * Nihče ne more s pomočjo kosmetike v temeljnih črtah izpremeniti prirojenih telesnih oblik, katere so mu podali obiteljska sličnost in raznoliki vplivi, izvirajoči iz telesnega in duševnega življenja roditeljev; nihče ne more s takimi pomočki popraviti svojega nosu po klasiškem vzoru. —¦ »Vsakomur ni dano lep nos imeti.« Vsekakor pa je moči, ako živimo zdravo, lepšati in popravljati bojo kože, držanje in gibanje vsega telesa, in kar je najpoglavitneje: duševno delovanje telesnih oblik. Zunanjščina naša je samo skupen izraz notranjega stanja našega telesa. Ugodna in prijetna zunanjščina je mogoča samo pri zdravem, ali vsaj v glavnih telesnih funkcijah nepoškodovanem organizmu — - skratka: lepota je samo estetiški izraz zdravja. Cesto ravnamo s telesom svojim, kakor otrok s punico; vender nikoli bi ne bilo smeti pozabiti, da je organizem naš živ stvor. Rožnato lice obledi, ako oslabevajo notranji ustroji telesa; toda umetalno lepotilo, na lice namazano, nikakor ne nadomešča prirodnega rdečila krvi, temveč le slabo zakriva pojave pričenjajoče se bolezni. — Prava lepota more pognati le iz zdravega telesa in zdrave duše, pristen po-moček lepote more biti samo takov, ki ne nasprotuje zakonom zdra-voslovja. 80