Žarko B. Veljkovic
Kaj pravzaprav pomeni Split? Etimologija starogrške besede aspdlathos
UVOD
Članek podaja pregled uveljavljene etimologije imena mesta Split iz starogrškega poimenovanja rastline aspdlathos »žuka ali brnistra«, natančneje: »lesni grm Alhagi maurorum s cvetovi barve v razponu od svetlo roza do kostanjevo rjave, trnov trolist Calycotome villosa s cvetovi svetlo rumene barve in rastlina Genista acanthoclada s cvetovi rumene barve«. Nadalje raziskuje etimologijo starogrškega poimenovanja rastline aspdlathos in pride do etimologije *aspdlax ali spdlax (kot poimenovanje rastline) »lilija Colchicum parnassicum s cvetovi vijolične barve« + pripona -thos > aspdlathos, in sicer v prvem in najpogostejšem pomenu »lesni grm Alhagi maurorum s cvetovi barve v razponu od svetlo roza do kostanjevo rjave«.
ETIMOLOGIJA BESEDE SPLIT
Ime mesta Split je ikavsko. V dubrovniški jekavščini obstaja tudi oblika Spljet, ohranjena pa je tudi ekavska oblika, ki se glasi Splet ali pa Saplet z vrinjenim -a-. Na mestu današnjega -i- oziroma -je- ali -e- je torej nekoč stal glas jat: i [ie]. Prav tako so današnje besede s končnim soglasnikom morale na koncu nekoč imeti še en glas, polglasnik, v tem primeru praslovanski trdi polglasnik jor: t [s]. Tako se je (južnoslovanska) praoblika imena mesta Split glasila Spfett [splieta]. Ne le to, če primerjamo našo besedo mleko/mlijeko/mliko, starejše mfeko [mlieko] z angleško besedo milk, kjer samoglasniku sledi soglasnik, ugotovimo, da je se je beseda mfeko [mlieko] nekoč morala glasiti *melko in se je tako tudi beseda Spfett [spliets] izvorno morala glasiti *Speltt [spelts].
Od kod Slovanom (Hrvatom, Srbom, Glamočanom, Duljebincem in
54
Žarko B. Veljkovic
drugim) beseda *Spelts [speltaj? Od staroselskih Romanov, natančneje tistih Romanov, ki so govorili romanski govor Splita in okolice, t. i. splitsko romanščino. Ta splitskoromanska oblika, ki so jo Slovani slišali in jo prilagodili svojemu jeziku, se je morala glasiti *Spelto in v njej že vidimo podobnost z italijanskim nazivom Splita Spalatro. Od kod to? Obe obliki sta se razvili iz latinske Aspalatus, in sicer na naslednji način: v romanščini odpade začetni A-, od končnega -us pa ostane -o, torej (splošna) romanska oblika je Spalato. Iz oblike Spalato je v italijanščini z vrinjenjem -r- nastala oblika Spalatro. V splitski romanščini se je prvi (naglašeni) -a- spremenil v -e-, drugi (nenaglašeni) -a- pa je odpadel, in tako smo dobili lokalno splitskoromansko obliko *Spelto.
Latinsko Aspalatus se je v starejši obliki glasilo *Aspalathus ali Aspalathos in po končnici -os je jasno, da izvira iz starogrškega jezika. *Aspalathus ali Aspalathos je namreč znan kot ime mesta iz časa, ko je rimski cesar Dioklecijan začel graditi današnjo Dioklecijanovo palačo, okoli palače pa se je naravno oblikovalo mesto. Zato se je ime mesta *Aspalathus - predvsem v (splošno) romanski obliki Spalato - med ljudskim prevzemom lahko naslonilo na pojem in besedo palača: latinsko palatium, (splošno)romansko palača, iz česar Tomaž Arhidiakon ime Splita napačno izvaja iz domnevno latinskega spatiosum palatium »prostrana palača«. Dodamo lahko tudi, da je poleg palače in mesta *Aspalathus obstajalo tudi manjše naselje * Aspalatheolus, kar naj bi pomenilo »mali Aspalathus, tj. mali Split«, splitskoromansko Spalačulo (zapisano kot Spalazulo), (južno)slovansko *Spalačuns [spalačunaj, starohrvaško Spalačun, Spalačuni (zapisano kot Spalaconus, Spalazoni), ohranjeno kot današnje ime Špalacijun oziroma (množinsko) Spalačuni, Spalacijuni. Ob izpostavljenih podatkih je zanimivo tudi, da ime Spalačulo ali *Spalačuns Konstantin Porfirogenet beleži kot (bizantinsko) grško palation mikron v pomenu »mala palača«, kar je najbrž napačno za (bizantinsko) grško *Spalation v pomenu »Spalačulo, *Spalačuns, tj. mali Split«. Obstaja tudi Basiceva etimologija iz latinske sintagme praedium palatum »z mejnimi kolci omejena parcela«, vendar je tudi ta etimologija glasovno neizvedljiva, tako kot poskus etimologije iz latinskega palatium »palača«, saj začetnega S- nikakor ni mogoče pojasniti na glasoslovno sprejemljiv način. Tako bo tudi Novakova predpostavka, da je Dioklecijan zgradil svojo palačo na mestu starejšega manjšega naselja Aspalathos - to naselje naj bi potemtakem bilo kolonija še starogrške otoške države Vis -, naziv Split pa naj bi bil morda tudi ilirskega porekla, ostala samo predpostavka brez veljavnih arheoloških oziroma toponomastičnih dokazov in je, kot se razume iz zgoraj povedanega, brez ustrezne glasoslovne podlage.1
Pojdimo dalje. Kako da Dioklecijan palačo in iz nje nastalo mesto poimenuje s starogrškim imenom Aspalathos? Ker se je kraj, kjer je bila palača zgrajena, imenoval Aspalathos. In po čem kraji dobivajo imena? Običajno po
1 Prim. Novak, Povijest Splita.
Kaj pravzaprav pomeni Split?
55
rastlinju, in tak primer imamo tudi tu, ker je na področju kraja Aspâlathos raslo mnogo rastlin z imenom aspalathos. Aspâlathos je starogrški naziv za rastlino žuko ali brnistro, s katero je splitska riva preplavljena! Split je torej dobil ime po starogrškem nazivu za žuko aspâlathos, katere (etimološko) poreklo pa je nejasno. Vse to je v znanosti v zadostni meri znano in dokazano (Skok »Postanak Splita«, 19, 23, 24, 25; Skok, Etimologijski rječnik 3, s.v. Split; Skok, Dolazak Slovena, 210, 212; Detelic, Epski gradovi, s.v. Split; Porphyrogenitus, De administrando imperio, 29; Basic, »Spalatum - ager Salonitanus?«, 10, 11, 13, 13-15; Novak, Povijest Splita, 17, 18; Skok, Etimologijski rječnik 2, s.v. palača2; Vâânânen, Introduction au Latin vulgaire, 34; Chantraine, Dictionnaire étymologique I, s.v., âanaXadoç).
Želimo pa poskusiti priti še dlje in določiti etimološki izvor starogrške besede aspâlathos.
Za začetek, kaj o besedi aspâlathos pravi slovar LSJ, s.v. âanaXadoç: aspâlathos, f., redkeje m.:
1.	»lesni grm, iz katerega se pridobiva dišeče olje, Alhagi maurorum« s cvetovi barve v razponu od svetlo roza do kostanjevo rjave (TFP 2013: Alhagi maurorum);
2.	»trnov trolist, Calycotome villosa« s cvetovi svetlo rumene barve (TFP 2013: Calicotome);
3.	»rastlina Genista acanthoclada, rabljena tudi kot priprava za mučenje«, s cvetovi rumene barve (TFP 2013: Genista acanthoclada).
Nadalje, v besedi aspâlathos etimološki slovar prepozna pripono -thos (Chantraine, Dictionnaire étymologique I, s.v. àanà\a0oç). Od tod je treba nadaljevati z besedami na -athos, tvorjenimi s pripono -thos ipd. To so naslednje besede:
-	kyathos (-ou m.) »čaša za serviranje tekočin«, izpeljano iz besede kyar (kyaros n.) »votlina« (Chantraine, Dictionnaire étymologique II, s.v. Kvadoç)
-	hormathos (-ou m.) »veriga«, izpeljano iz besede hormos (-ou m.) »veriga, člen verige« (Chantraine, Dictionnaire étymologique III, s.v. oppoç1) -spyrathos (-ou m.) »gnoj«, izpeljano iz besede *spyra f. ali *spyros m. »gnoj« (Chantraine, Dictionnaire étymologique IV, s.v., anvpadoi).
Ta sufiks je ekspresiven, ljudski (Chantraine, Dictionnaire étymologique IV, s.v. anvpadoi), pojavlja se tudi v poimenovanjih rastlin, npr. ârkeuthos (-ou f.) »smreka«, morda izpeljano iz besede ârkys (-eos, f.) »mreža« (Chantraine, Dictionnaire étymologique I, s.v. apKevdoç). Lahko zaključimo, da obstaja sufiks -thos, ki se dodaja poimenovanjem na -a ter poimenovanjem na a + soglasnik, oziroma (kombinirani) sufiks -athos, ki se dodaja korenu poimenovanj na -os, tj. kadar ta odpade. Pri tem naglas ostane na istem mestu, kot je bil v besedi, iz katere je nova beseda izpeljana.
Kateri od obeh sufiksov bi bil lahko prisoten v besedi aspâlathos in iz katere besede naj bi bila ta izpeljana? Prva možnost je *aspâla ali *aspâla +
56
Žarko B. Veljkovic
soglasnik, na kar je dodan -thos, druga možnost pa je *aspâlos, na kar je dodan sufiks -athos.
Obstaja beseda spâlaxali aspâlax (-kos f., redkeje m.) »krt (spâlax, aspâlax); konj barve krta (spâlax); lilija Colchicumparnassicum s cvetovi vijolične barve (spâlax)« (LSJ, s.v. âanaXaan&XaÇ; TFP, s.v. Colhicum parnassicum), pri čemer domnevamo, da je treba za drugi in tretji pomen predpostaviti obliko z a-, * aspâlax.
Zato lahko zaključimo, da je beseda aspâlathos s prvim in najpogostejšim pomenom »lesni grm Alhagi maurorum s cvetovi barve v razponu od svetlo roza do kostanjevo rjave« izpeljana s sufiksom -thos iz besede * aspâlax ali spâlax v pomenu »lilija Colchicum parnassicum s cvetovi vijolične barve«.
Za konec, kot zgled, da lahko v stari grščini poimenovanje živali postane tudi poimenovanje za rastlino, pri čemer se prenos pomena izvrši prek barve, primerjajmo strouthos m./f. »vrabec, ostriga, emu, kokoš, morski list, vrsta kutine stroûtheion (mêlon), pijavka« (Chantraine, Dictionnaire étymologique IV, s.v. an&XaÇ; LSJ, s.v. aTpovdeioç, aTpovdoç).
Prevod Matic Mahnič
BIBLIOGRAFIJA
Basic, Ivan. »Spalatum - ager Salonitanus?«. Povijesniprilozi 42 (2012): 9-42. Chantraine, Pierre. Dictionnaire étymologique de la langue Grecque I-IV, Paris:
Klincksieck, 1968-1977. Detelic, Mirjana. Epski gradovi - leksikon, Beograd: SANU, 2007. LSJ: Henry George Liddell, Robert Scott in Henry Stuart Jones. Greek-English lexicon.
With a Revised Supplement. Oxford: Oxford University Press, 1996. Novak, Grga. Povijest Splita I. Split: Matica hrvatska, 1957.
Porphyrogenitus, Constantine. De administrando imperio. Greek Text edited by Gy. Moravcsik. English Translation by R. J. H. Jenkins. Washington: Harvard University, 1967.
Skok, Petar. Dolazak Slovena na Mediteran, Split: Jadranska straža, 1934.
-. »Postanak Splita«. Anali Historijskog instituta u Dubrovniku I, 1 (1952): 19-62.
-. Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1-3, Zagreb: JAZU, 1971-1973.
TFP: Taxonomy for plants - National germplasm resources laboratory. Beltsville: National
germplasm resources program, 2013. Vaananen, Veikko. Introduction au Latin vulgaire. Paris: Klincsieck, 1963.