Seme gre v ttlasje V nekem kraju so se zbrali okoliški mogočnjaki in med drugim prerešetavali tudi šolske razmere v okolici. Najimenitnejši med njimi, ki mu šola ni mogla vtepsti najprimitivnejše omike, se je povzpel do tele duhovite misli: »Kaj pa so prav za prav uradniki? Nič drugega kot naši hlapci, saj jih vendar mi plačujemb.« Ta nedosežna duhovitost je šia od ust do ust. Raznašali so jo zvesti poslušalci onega »duhovitega gospoda govornika« in eden teh mogočnjakov je kmalu nato naslovil na šolskega upravitelja v svojem kraju takole pismo, ki je seveda v vsem zelo zavito, pretirano in deloma iz trte izvito: »Šolskemu upravitelju v N. — Podpisani sporočam naslovu. da se sej šolskega odbora ne morem več udeleževati, ker on ne spoštuje sklepov šolskega odbora, kateri njemu niso simpatični. Dokaz. Šolski odbor je v treh sejah obravnaval razširitev osnovne šole za en razred, Vsakikrat je po vsestranskem razmotrivanju prišel do soglasnega sklepa (izvzemši šol. uprav.) da bi bila razširitev v triraz. za naše razmere neprimerna in nepotrebna. Naslov je sam izjavil, da je iz rojstne knjige razvidno, da bo število učencev padalo. (Kar seveda ni res! Opomba poročevalca.) Zaradi malenkostnega osebnega ugodja naj trpi ves šolski okoliš. Naslov ni uvaževal upravičenih pomislekov šolskega odbora. Noče razumeti, da se je z uvedbo trirazrednice uvedel novi učni načrt (isaj to je bil po mojem mnenju glavni razlog), ki je skrajno neprimeren za naše kmetske razmere. Živimo v območju industrijskega kraja, kamor odhajajo vse delovne moči. Nujno bi kmetje rabili, vsaj starejše letnike, pri domačih delih, ker ni mogoče dobiti poslov, a morajo biti vsak dan v šoli 4 ure in pol. Tam pa seveda vsako uro odmor. Včasih je učil en učitelj do 100 učencev, zdaj pa frije 120. (Število ni pravilno! Op. por.) Mi kmetje pravimo, da se tako zapravlja javni denar. Drugi primer. Naslovu se je zahotelo električne napeljave v vse prostore, seveda na stroške občine. Odbor je bil mnenja, da to ne kaže v sedanjem času, ker je treba odplačevati prispevek za daljnovod, pa tudi potrebe ni, ker se otroci uče podnevi. Pomisliti bi bilo, da so vsled odplačevanja prispevka šle občinske doklade v višino 150 %. To seveda naslov ne čuti, ker njega to ne žuli. Nadrejena oblast vedno zahteva štednjo in štednjo, ki bi bila v današnjih časih tudi na mestu. Z ozirom na visoke doklade, in ker v učnih sobah elektrika ni potrebna, je odbor predlog šolskega upravitelja soglasno odklonil. (Kako pa je tam, kjer elektrike sploh ni? Kako se pa tam pouk vrši? Pa so menda tudi večrazredne šole, celo gimnazije?) Ne razumemo kako gre to s štednjo v eklad?! Iz zgoraj navedenih dejstev je razvidno, da je institucija šolskega odbora ncpotrebna, ker šolski upravitelj lahko dosega vse, kar se mu poljubi in poželi, ne samo brez sklepa, temveč proti sklepu odbora in to za stvari, ki niti niso potrebne. Z ozirom na to se mi zdi s strani naslova kot zasmeh odboru še vabiti ga na sejo. Kcr podpisani nimam šolskega zakona, bi samo želel zvedeti, če je kaka zakonita določba, da šolski odbor mora proti svoji volji in volji plačujočih napeljati v učne sobe električno napeljavo.« — Podpis. Pismo naj bo dokument, kam privede hujskanje. Seveda je v njem marsikaj potvorjenega. Tako število učencev, kakor tudi trditev, da gre vse po volji upravitelja. Oblast je sama zahtevala večrazrednico in prvotno tudi člani krajevnega šolskega odbora niso bili principielno proti. Šele pod pritiskom mogočnjaka so postali pozneje neodločni. Glede razsvetljave šole je omembe vredno, da jo imajo v dotičnem, zelo bogatem kraju, že skoro vsi telički po hlevih, le šola bi je ne smela imeti. Tudi to je odbor prvotno že sklenil, a ker mogotcu me gre to v račun, je začel delovati proti, čeravno je oblast to ukazala. Pismo naj bo žalosten dokument malih ljudi, ki vidijo samo sebe in svojo veličino,' Ijudstvo in njegov napredek jim je pa deveta skrb. Lir.