132 Iz državnega zbora. 0 postavi za ljudske šole. 'Govor dr. L. Toman-a v zbornici poslancev 22. aprila. (Po stenograf. zapisniku.) Jaz trdim, da je predlog te postave zoper državno ustavo, zato tudi zoper deželne ustave, ker sta v zvezi 11. in 12. §. osnovne postave o državnem zastopu, državni ustavi in deželnih ustavah; to vrh tega, kar je bilo že rečeno, še izpeljujem iz naslednjega: V 11. §. je razločno izrečeno, da ima državni zbor pravico „postave dajati" o vseučiliščih, al o ljudskih šolah ima pravico načrtati splošna osnovna načela. — Kdor pa predlog te postave vzame v roke, postavo s tolikimi §§. in s tako drobnimi določbami, ki deželam v mnogih ozirih jemljo pravice, ta mora gotovo spoznati, da ta postava daleč daleč sega čez pravice državnega zbora vsled 11. §. osnovne postave o ljudskih šolah. Jaz dalje trdim, da ta postava ni le zoper 11. in 12. §. osnovne postave, temuč tudi zoper druge §§. državne in deželne ustave. V 19. §. osnovne postave, ki določuje pravice in dolžnosti državljanov, navedli smo pravico narodov o likanju njihovih jezikov. — Moja gospoda! Ta postava tudi v tem obziru ni ustavna, ker je zoper pravice narodov. V §§. 6., 17. in 31. so iz- govorjena določila, ki so zoper navedeni 19. §. Sesti §. pravi, da deželni šolski svet določuje učni jezik in drugi deželni jezik, ki se ima učiti. Ali naj tedaj deželni šolski svet ima pravico določevati učni jezik? Ali ta pravica ni komu drugemu pri-sojena v 19. §.? — Morda se mi poreče, da vsled 6. §. to določujejo oni, ki plačujejo šolo? Toda ta §. govori le o tem, da se ti imajo „poslušati". Ali je „poslušati" morda več nego „vprašati", in potem po odgovoru ravnati ali pa ne, kakor je komu všeč? Jaz dalje vprašam: kaj neki so postave, v 6. §. tega predloga navedene, ako ima to določevati deželni šolski svet, kteri nima pravice do nobene določbe, in je le izvršilni urad, ki spolnuje te postave? Pravica ozir jezika je v 19. §. sploh izrečena, deželno postavo-dajavstvo pa jo posebe odmeri deželi, to je tudi storil zbor dežele, kteri sem jaz zastopnik. Ali je po 31. §. take postave zahtevam narodov, ki si hočejo v svojih deželnih zborih sami določiti učni jezik, vstreženo, če ima minister sam po svoji všeči pravico, učiteljskim pripravnicam določevati učni jezik? Je mar minister uka izvor pravice 19. §. nasproti, večni pravici narodov nasproti, da se izobražujejo v svojem jeziku, toraj tudi, da se učitelji omikujejo v svojem jeziku? Jaz nobenemu, tudi sedanjemu ministru uka ne morem pripustiti, da bi on s svojimi uradniki določeval jezik, v kterem naj se izobražujejo učiteljski pripravniki. Sedanji minister bogočastja in uka bodi kakorkoli hoče razsvetljen in liberalen, vendar mu jaz ne morem prepustiti, da on narodu, kteremu sem jaz zastopnik, določuje jezik, v kterem naj se likajo učiteljski pripravniki; saj je že pokazal, da ne zn& njegovega jezika, kajti on mu je po sedanjem njegovem stanu in morda le po njegovem bitji odrekel sposobnost, narod voditi k omiki. (Dobro! na desnem središču.) Določno mu moram zaklicati, da v tej stvari minister krivo sodi, ker ne pozna jezika. Niti on, niti kteri njegovih uradnikov temeljito ne zna slovenskega jezika. Kolikorkrat se je tukaj govorilo o njem, vselej so si gospodje podpisali spričalo, da sodijo o stvari, kakor nekdo, ki je ne pozna, in jaz jim z Gothe-jem kličem: „Ljubi prijatelj! Ako ne znaš brati kakega pisma, vedi, da tega ni vselej pismo krivo. Pisava utegne jasna biti, a v glavi ti ni jasno". (Dobro! na desnem središču.) Rečem vam, gospoda, ta stvar ministerstvu ni jasna, ker je ne pozna. V 17. §. je dalje izrečeno, da se v mestnjanskih šolah mora nemščina učiti. Temu jaz nikakor ne morem pritrditi. Ako hočemo to imeti, bodemo si že sami dali deželno postavo; ta §. je obrnjen zoper vse, ki niso nemškega rodii; in da je samo to načelo v postavi, že s tem bi ta postava žalila pravice vseh ne-nemških narodov avstrijskih. — Gospoda moja! Nekdaj so skušali ponemčiti nas po tem-le načinu: otrokom so žugali z mnogovrstnimi kaznimi, verige s kroglami so jim navezovali na roke, dokler so slovenski govorili in niso znali nemški, — dokler otrok ni govoril nemški, obesila se mu je tabla z napisom „slovenski osel". To se sedaj sicer več ne godi, a nikar ne mislite, da ne poznamo vaših nemčevalnih namer, s kterimi nočete z liberalnimi načeli ponemčiti in popačiti narod. Toda to se vam s svobodo tako malo posreči, kakor nekdaj s sužnostjo (dobro! dobro! na desnem središču). Prepričan sem, da bodo besede, ktere tu govorim, odmevale v srcih vseh nenemških narodov, in svarim vas, gospoda moja, svarim sedanje ministerstvo zlasti mini-sterstvo uka, ktero je nastopilo pot „svobodne" sile, zdaj s kakovim ukazom, zdaj s kakovo postavo, ktera nemški jezik vsiljuje vsem narodom, — svarim vas zato, 133 da si na glavo ne nakopljete prevelike opozicije, ktero gotovo zmore to načelo, ohrani pa narode vkljub vsem vašim zvijačam in postavam. (Dobro! na desnem središču.) Da gre po načelih gospoda ministra uka in njegovih uradnikov, na večne čase smo obsojeni neomiki, s tem pa tudi izpostavljeni daljnemu očitanju, da smo surovi in neomikani narod. Gospoda moja! Jaz protestujem zoper to, da se nam, ko zahtevamo avtonomijo za svoj narod, očita, da to zahtevamo zarad tega, ker je narod naš surov; jaz protestujem zoper to, da bi naš narod bil surovejši nego so drugi narodi, češ, da nima tolike prirojene sposobnosti in omike, in da bi le rodoljubi namesti države morali skrbeti za izobraževanje narodovo. Ako zahtevamo avtonomijo, gotovo se nam ne more tako ugovarjati, kakor je ugovarjal govornik leve strani, kajti naš narod ni na tako nizki stopinji omike. Da pa bi tudi bil na nizi stopinji, nego nemški, tega krivo je načelo, ktero hočete vi — in to še v veči meri — nadaljevati. Da ste naš narod o pravem času in s pravimi sredstvi mikali in izobraževali, gotovo bi z nemškim narodom stal na enaki stopinji; morda bi ga bil tudi prekosil v mnogem obziru. Zagotovim vam, gospoda moja, da nas nikakor ni volja, narodovo samostalnost žrtovati niti kteri osebi, niti kteremu ministerstvu, niti kteri stvari, niti kteri kolisistemi; po tej postavi pa, naj ima v sebi še tako liberalna načela, bila bi žrtovana. (Dobro! na desnem središču.) (Konec prihodnjič.) 140 Iz državnega zbora. 0 postavi za ljudske šole. Govor dr. L. Toman-a v zbornici poslancev 22. aprila. (Po stenograf. zapisniku.) (Konec.) Ako se Vam je že poprej iz druzih važnih stališč človeškega življenja dokazalo, da svoboda v tej postavi ni našla prostora, pravim Vam jaz, da tudi iz tega stališča, na kterem jaz stojim, v tej postavi pogrešam vsake svobode, sicer bi se bilo to vprašanje prepustilo deželnim zborom, da bi ga rešili. Al še iz druzega obzira bodem ovrgel to postavo. Trdim, da je v materijalnem in bistvenem obziru popolnoma napačna. Nisem sicer učitelj, a zdi se mi, da ni treba biti učitelj, zdi se mi, da je treba le sploh ktero ljudstvo poznati, ne more biti izključlji nemško-avstrijsko ali ktero drugo avstrijsko ljudstvo, ampak da je treba le ktero izmed ljudstev poznati, kakoršna so sploh zdaj v Evropi, in ne bo se moglo trditi, da bi se smelo od otroka kmečkih roditeljev toliko tirjati, kakor se od njega tirja v §. 3. te postave, ampak pritrdilo se mi bo, da se je storilo v postavi več, kakor je potrebno, in storilo se je to na škodo vspešnega podučevanja. Gospoda moja! Kaj se zahteva v ljudski šoli? Kaj naj se otroci uč6? „Nauk vere", to je naravno. Na dalje s kratka se zahteva jezik. Tu se ne v6, ali naj se otroci uče jezik govoriti, brati ali pisati? In na kteri jezik se je tu mislilo, na materini ali na kte-rega druzega? — Branje je v §. 3. popolnoma izpuščeno. Čudno je, da se branje v §. 21. naravnost navaja med učnimi predmeti, v §. 3. pa ni omenjeno. Tako postavodajstvo, to moram reči, zdi se mi vsaj precej površno delo! — Otroci se morajo nadalje učiti najvažnejše reči iz natoroznanstva, iz zemljepisja in iz zgodovine s posebnim obzirom na njih domovino in pa ustavo svoje dežele. V §. 21. se lahko prepričamo, da morajo otroci vse to popolnoma znati, kader 14 let stari zapuste šolo. Gospoda moja! Pri takih okoliščinah morali bi še mi vsi v šolo iti; dasiravno smo tukaj ustavo naredili, vendar se vsak dan o njej pričkamo. Eden trdi to, drug drugo, mi menda sami ustave popolnoma ne poznamo, in otroci, ki bi se hoteli pri spremenljivem političnem življenji v Avstriji ustave temeljito naučiti, morali bi se skoraj vsako leto iz novega učiti. (Pravo! v desnici in sredini.) Na dalje se tirja geometrično oblikoslovje, telovadba za kmečke otroke, ki že tako od domačega dela utrujeni v šolo prihajajo. Vprašam Vas — in zadeva je jako resna — Vam je bilo mar za avstrijske razmere in razmere avstrij- skih narodov, ali sploh kterega naroda, ko ste določevali take abstraktne učne predmete? Našim narodom je treba, da se vsak popolnoma nauči materinega jezika, ker mu le ta more pomagati, da si pridobi še druzih znanosti; potem pa je treba, da se otrok seznani s tem, kar tirjajo posamesni poklici. Ljudstvo naj se uči, kako naj si primerno zida svoje hiše, kako naj skrbi za čista, zračna in svetla stanovanja, kako naj si pripravlja svoj živež. Otrok naj se podučuje, da bo poznal človeka, da bo vedel, kako naj se glede hrane in zdravja vede, kader mu zdravnik ni pri rokah; otrok naj se uči, kako se polje obdeluje, kako se gozdi zboljšujejo; otrok naj se vadi naj potre b-nejih hišnih del in domače obrtnije. Ali je vsega tega kaj v postavi najti? Ne! Vi hočete stvariti učene, pa petnajst let stare kmečke dečke. Po 15. letu naj se hodijo 5 let sprehajat, kasneje stopijo v vojsko, in gospodje so! Kdo bo pa delal, kdo ustanavljal državno blagostanje, kdo bo plačeval davke? Za to bodo morali se ve da oni gospodje skrbeti, ki hočejo med kmečke otroke razdeliti take svobodnostne vednosti. Ugovarjalo se mi bo, da je postava za posamesne dežele napravila marsiktero izjemo od tega §. 3. Jaz pa ne maram izjem za narod, kterega zastopam; jaz nočem izjeme, ktere nemški narod ne potrebuje, pa tudi nemškemu narodu, za kterega ste Vi to postavo naredili, ne bode teknila Vaša postava. Izvzeto je le to, koliko časa imajo otroci šolo obiskovati. Pa tudi v tem obziru je naravnost določeno, da sme otrok še le v prvem polletji 14. leta šolo zapustiti in da bo morebiti deželnim zborom dovoljeno, še krajši čas odmeriti. Ako pa se skrajša čas šolskega obiskovanja, ostane nam ta nasledek, da se otrok, ki bi se imel težkih ne-izvzetih predmetov §. 3. v krajšem času naučiti, celo nič ne bo naučil. Potem pa smo svoj namen tem manj dosegli, kajti nam ne gre za to, koliko časa se otrok uči, ampak kaj naj se uči. — Drugi paragrafi, ki o izjemah govore, obravnavajo samo sposobnost učiteljskih pripravnikov. Ti paragrafi so majhne važnosti, poprej omenjeni pa so prevažni za vsak narod, tudi za nenemške. Pa kaj celo te izjeme pomenijo? Ker določila, ktere ste izjemoma prepustili deželni postavodaji, tej že tako po ustavi pripadajo, ste tudi s tem prepušče-vanjem skrajšali našo pravico, ker nam to, kar ste nam danes milostljivo dali, vsako uro zopet lahko vzamete; mi pa nočemo to sprejemati kot darilo, kar nam gre po naši pravici. To pa moramo izreči, da Vaše postopanje nam kali naše pravice. Deželnim zborom sicer ni nič pripuščeno, kakor to, da smejo šole in učitelje vzdržavati; za to naj bi deželni zbor smel skrbeti, v učnem obziru pa bi po Vašem ne imel nobejaega upliva in glede* šolskega vodstva nobene sodbe. Šolsko vodstvo pa je zares največe važnosti. To pravim Njih ekscelenciji gosp. ministru uka, da nam nič ni tako pri srcu kakor to, kako se imajo naši otroci izrejati, in da se imajo otroci po splošno priznanem načelu podučevati v narodnem, materinem jeziku, sicer je poduk golo trpinčenje in šolmosterska surovost. To tirjamo kar najbolj odločno, tega pa ne moremo pričakovati, ako ima učiteljska pripravnišča in določevanje učnega jezika v rokah ministra uka, kteremu se zdi naš jezik nesposoben, ki ga toraj ne bo nikdar vpeljal. Jaz le želim, da bi učni minister enkrat prišel v deželni zbor, v kterem sedim jaz in tovarši mojega prepričanja. On bi se tam prepričal, da je naš jezik sposoben tudi za parlament, da mora toraj biti tudi primeren za ljudske in srednje šole. Kaj pa da, našega jezika ne poznate — in kar jako obžalujem — 141 še dolgo bomo morali čakati, predno se bo na mestu, na kterem sedi minister uka, razumel naš jezik! Vsaj pa bi bilo želeti, da bi se on v tej zadevi posvetoval z možmi, ki bi ga mogli o tem bolje podučiti. To je torej gotovo, da je šolska postava proti ustavi, proti deželnim pravicam, daje tudi proti §. 19. postave o splošnih državljanskih pravicah, daje tudi proti priznanemu načelu enakopravnosti vseh narodov, da greši proti zdravemu poduku v materinem jeziku, da ima naravnost ponemčujoče namene, in da se jej protivi tudi ta okoliščina, da otrok, ki se ima s sedmim letom začeti učiti, ki pa ima potem ostati v priprostem, delavnem življenji, vseh teh učnih predmetov ne more prebavati. Mogoče je otroka tudi duševno umoriti. Iz vseh teh razlogov in pri ogromnem delu, ki se ne d& razbrati in vrediti, ni mogoče kaj druzega na-svetovati, nego naj se popusti ta postava; jaz bom toraj za ta nasvet glasoval, in le želim, da bi to postavo zadela taka osoda in da bi se pa pri novem posvetovanji tako izdelala, kakor jo tirjajo avstrijske razmere, ne pa kakor jo je morebiti kdo po želji, svetu in ukazu ministra uka za plačo izdelal po tujih izgledih. (Pravo! pravo! v desni sredini.)