629
Pastirček.
— In razplamtele so se iskre, in plamen je vzkipel od tal, in dim modrikasti se dvignil s poljane širne pod nebo: Tako iz srca pod oblačke sanjava misel dviga se . . .
Pastirček bled ob ognju živem podprl z roko je glavo trudno, in za modrikastim je dimom oko mu zrlo do višin.
„Kam dvigaš se tako počasi, dim lepi, dim modrikasti? Ah, morda greš mi radosten k planini resnotihi v vas? Ah, morda speješ do meglic, ki s krilci ti srebrnimi z višine namigavajo? —
Dim lepi, dim modrikasti, ko boš priplaval do meglic, pa bodo te povpraševale: Kaj je pastirček bled tako? — A ti pa reci jim samo, da prosi jih pastirček bledi, naj kmalu, kmalu za goro zagrnejo s tančico belo mu solnca radostni obraz! —
In potlej bo s smehljajem mehkim z višin stopila lahka noč, in potlej bo pastirček bledi na njenih prsih skril obraz, in potlej bo na prsih njenih potožil solzo žalostno . . .
In lahka noč vam v jutru bo vse na planini razodela, zakaj je snoči njene prsi zapekla solza žalostna ..."
In dim modrikasti se dvigal je tiho do meglic srebrnih, za njim pa dolgo, dolgo zrlo pastirčku rosno je oko . . .
Cvetko Slavin.
Hiteli sta v daljni kraj...
zvonijo, zvonijo zvonovi, ko dviga se dan nad gor6, a v srcu, tu v srcu nemirnem pa meni tako je težkč . . .
Na polje tja k pisanim rožam prihitel sem sreče iskat — pa so mi rekli, da vzela jo s sabo je moja pomlad...
In v luninem svitu sta tiho hitela tja v daljni kraj; a jaz da naj čakam, naj čakam, če prideta morda nazaj . . .
Oh, rožam na polju težko je, in moje je tožno srce — le dajte, zvonovi, zvonite črez tiho, jesensko polje . . .
Cvetko Slavin.