■ii»lil
SLOVE N IJ A
Uredništvo in uprava: Ljubljana, Gosposka IB — Naročnina četrtletna 16 din, ia pol leta 30 din, za vse leto 60 din — Posamezna štev. 2 din — V zamejstvo za vso leto 90 din — Poštnošek raž.: Ljubljana 16.176 — Rokopisov ne vražamo — Oglasi po tarifu — Izliaja vsakega 1., 14. in 21. v mesecu — Tiska tiskurna M. Hrovatin v Ljubljani
Ali smo res že kakor — vrbaska banovina
.leseni je bila izročena rajnkemu dr. Korošcu kot prosvetnemu ministru posebna tiskana spomenica iz vrbaske banovine. Pod njo je podpisanih okoli 230 društev, uradov in ustanov, 6 senatorjev in 4 pravoslavni škofje. V njej se podpisniki pritožujejo, da ima »dravska banovina« 850 ljudskih šol, vrbaska pa samo 496, da obiskuje v dravski banovini« ljudske šole 177.000 otrok, v vrbaski pa samo 60.000, da je pri nas 88 meščanskih šol, tam pa samo 11, da je pri nas 17 gimnazij, a tam 0, da je pri nas mnogo več upokojencev nego tam, tla vzdržuje pri nas država univerzo, tam pa niti gozdarske fakultete, da imamo pri nas gledališče, tam pa ne itd. itd. V spomenici izjavljajo, da sicer nimajo ničesar proti kulturnim ustanovam dravske banovine«, vendar da ni"nobena pravica, da se enim dajo osnovne šole do nasičenosti, nadaljevalne šole, srednje šole, konservatorij in univerza«, a drugi pa da ne dobe ničesar. Primerjajo »dravsko banovino, z vrbasko zato, ker sta si skoraj enaki po površini in po številu prebivalstva. Tako ravnanje z eno in z drugo banovino da ni nobena enakopravnost.
Tako la spomenica in njeni podpisniki. Iz imen podpisanih društev in ustanov bi skoraj sklepali, da so jo podpisala sploh vsa društva, ki jih ta banovina premore, in teh je, kakor smo rekli, kakih 230. Toda tem 230 vrbaskim društvom bi lahko odaovnrilo dobrij^ 8000 slovenskih organizacij nekako takole:
Dvajset let so somišljeniki teh podpisnikov napenjali vse moči, da bi izvršili čim popolnejše »uedinjenje «, toda vzamejo naj na znanje, da se jim je to v mnogih pogledih res da že posrečilo, da pa Slovenci takega »uedinjenja« nikoli nismo in nikoli ne bomo priznali in da se bomo borili proti njemu, dokler ne zmagamo. Nikoli namreč nismo in ne bomo priznali zgolj mehaničnega upravnega razdeljevanja in primerjanja. Zato imamo za žalitev primerjavo ozemlja slovenskega naroda z ozemljem slučajno in po bogve kakih vidikih sestavljene banovine. Po tej logiki naj bi gg. podpisniki pogledal i rajši bliže in primerjali n. pr. kar ozemlje in prebivalstvo desete jugoslovanske upravne enole, t. j. »uprave mesta Rel-grada , s svojo banovino. Vrbaska banovina je n. pr. ravno petdesetkrat večja kakor ozemlje »uprave mesta Belgrada« in šteje več kot trikrat toliko prebivalcev, a vsa vrbaska banovina nima toliko palač kot ena sama belgrajska ulica, in skoraj vse belgrajske ulice H0 asfaltirane, medtem ko nima vrbaska banovina niti vseh potrebnih kozjih sleza. Ali ni to še bolj kričeča neenakopravnost?
Ze iz lega primera je menda dovolj očitno razvidna popolna neresnost kakršne koli take primerjave. Ako je govor o kulturnih zadevah, je smešno in nedopustno primerjati dve slučajni upravni enoti, temveč gre tu za čisto druge vidike. »Dravska banovina« obsega namreč slučajno tudi skoraj ves slovenski narod, kolikor ga je v Jugoslaviji, vrbaska banovina pa sestoji iz delov dveh narodov, to je iz Srbov in >z Hrvatov. Primerjava je mogoča samo s tega vidika, in če jo izvršimo, kar se je pri "as že tolikokrat tudi zgodilo, tedaj smo mi Slovenci tisti, ki imamo vso pravico do pritožb. Tako Srbi kakor Hrvatje imajo namreč prav vse kulturne ustanove, ki jih narod imeti mora, in prav vse so že vsa povojna leta več ko bogato dotirane od države, medtem ko jih manjka nam še 00la vrsta, a kolikor smo si jih trdo priborili, pa komaj životarijo, ker ne dobe "iti 'najpotrebnejših sredstev. Mi imamo •esda univerzo, kateri pa manjka še vedno vela vrsta fakultet, ki jih imata srbska in hrvaška. Ni ga človeka na svetu, ki bi smel odrekali celemu narodu pravico do Popolnih najvišjih kulturnih naprav, če
jih pa želi tudi vrbaska banovina, naj si pa izposluje, da se prenese pač po nekaj srbskih in hrvaških fakultet v Banjaluko, v Bihač ali v Dervento, pa bo vprašanje rešeno. Da bi se pa prenesla kaka slovenska fakulteta n. pr. v v Bosansko Dubico ali v Gradiško, pa menda gg. podpisniki sami ne marajo. Enako je tudi z vsemi drugimi ustanovami.
Kulturnih ustanov nam je dala država tudi bore malo, lemveč smo si jih ustvarili po veliki večini sami že davno pred nastankom Jugoslavije. Prve naše ljudske šole izvirajo že iz srednjega veka, smotrno so se začele širiti na prelomu XVII. in XIX. stoletja, in od sedaj obstoječih smo jih dobili v Jugoslaviji komaj 5 odstotkov, kajti vse druge smo prinesli že s seboj vanjo. Mi smo že imeli v Ljubljani univerzo, ko se niti Srbom niti Hrvatom o njej še niti sanjalo ni, in 1. 1919. smo jo le zopet oživili. V Ljubljani so peli prvo opero deset let poprej nego v Parizu, in že I. 1702. smo si ustanovili daleč čez naše meje sloveč glasbeni zavod (filharmonijo). Vse te stvari smo poprej desetletja vzdrževali sami, ob prevratu smo jih pa le reorganizirali in izpopolnili, kakor se pač stalno izpopolnjuje vse na svetn razen miselnosti naših centralistov. Gledališče obstaja v Ljubljani že nad 200 let in že leta 1867. smo si ustanovili še svojo posebno
Dramatično društvo«, ki je polnih 60 let zgolj iz zasebnih sredstev vzdrževalo in ob stalnem nagajanju tujih oblastnikov gojilo slovensko dramatično umetnost. Kdo je branil tudi tistim, ki jih zastopajo podpisniki navedene spomenice, da ne bi šli in storili isto. Kulturne ustanove, ki so kaj vredne, se ne dekretirajo z oblastnimi odloki, temveč se rode iz naroda samega. Pri nas se je to izvršilo, zakaj niso izvršili tega tudi v vrbaski banovini? Vsaj zadnjih dvajset let so imeli najmanj toliko možnosti kot mi pod avstrijskim jarmom. Tedaj nismo dobivali mi niti pare podpore za trike ustanove, zadnjih dvajset let bi jih bili pa dobili vrbaskobanovinci« najbrž precej. Skoraj vse, kar imamo, smo si ustvarili torej sami na lastno pobudo in z lastnim denarjem že davno pred ustanovitvijo Jugoslavije, kar smo si pa priborili Slovenci v Jugoslaviji, je pa še danes dotirano neprimerno niže nego podobne srbske in hrvaške ustanove, lies jo, nekaj teh ustanov je prišlo po vojni na državni preračun. Toda hudo se motijo gg. podpisniki, ee misli’o, da nam jih vzdržuje država. Slovenci plačamo namreč državi vsako leto nad 1 !«S milijardo davkov, morali bi jih pa po pravici komaj 800 milijonov. Ne le da plačamo prav pošteno vse svoje kulturne zavode in ustanove čisto sami, temveč plačamo nad 500 milijonov letno za to, da se vzdržujejo take stvari celo tudi v — vrbaski banovini. Tako smo plačali leta 1087 38 Slovenci samo neposrednih davkov, pristojbin in užitnin na glavo po 334 din, rojaki podpisnikov omenjene spomenice pa samo po 96 din, toda n. pr. stavbeno ministrstvo ni izdalo za javna dela v Sloveniji na glavo niti polovice toliko kot v vrbaski banovini, in državnih (,est pride na 1000 km banovinskih v Sloveniji komaj dobrih 150 km, v vrbaski banovini pa nad 450. Kdo ima torej več pravice govoriti o enakopravnosti in jo zahtevati.
Da ostanimo pri šolstvu, na katerega se spomenica v prvi vrsti nanaša. Po prejšnjih in sedanjih zakonih ljudskih šol sploh ne ustanavlja prosvetno ministrstvo, temveč banovine same. Gg. podpisniki so se obrnili torej na popolnoma napačen naslov, kajti oddati bi j0 morali kar v — Banjaluki. Slovenci smo si svoje ljudski* šole ustanovili skoraj vse že davno pred osvobojenjeni, da, skoraj vse, kajti v vseh povojnih letih se je pomnožilo njih število pri nas komaj za — 5 odstotkov, medtem
ko se je pomnožilo število šol v vrbaski banovini med tem vsaj za 50 odstotkov.
Te šole tudi sami in pošteno plačamo. Samo od leta 1918. do 1938. so izdale naše občine samo za ljudske šole 343 milijonov dinarjev. Naj navedejo gg. podpisniki sedaj, koliko so izdale zanje občine v vrbaski banovini. Zato je plačevalo naše ljudstvo n. pr. v I. 1937/38 na glavo tudi po 127 din samoupravnih davščin, ljudstvo v vi haski banovini pa po 27 din. Gg. podpisniki spomenice naj se torej obrnejo kar na svojo banovino in na svoje občine in naj si z. združenimi močmi ustvarijo šolstvo, kakor srno si ga ustvarili mi.
Sicer bi pa sklepal človek po uradnih podatkih, da se ljudstvo še teli šol, ki jih v vrbaski banovini že imajo, ne poslužuje. V Sloveniji pride namreč na 1 učitelja po 45 šoloobiskujočih otrok, v vrbaski banovini pa samo po — 41. Šolstvo je povsod le drobec splošnega kulturnega stanja in gre roko v roki z vsemi drugimi kulturnimi prizadevanji. Kako skromna *o ta v vrbaski banovini, nam dovolj glasno priča
dejstvo, da izhajajo na ozefnlju te banovine samo 4 časniki in časopisi, na ozemlju »dravske banovine« pa — 244. čudno, da niso gg. podpisniki navedli še tega in zahtevali, naj jim država ustanovi in plačuje še toliko častnikov, kot si jih seveda vzdržujemo pri nas sami.
Menda bo dovolj! Zakaj smo se pobavili s to spomenico toliko? Zalo ker tudi naši centralisti že dvajset let utemeljujejo svoje centralistično hlapčevanje s tem, da imamo v primeri z drugimi pokrajinami vendarle vsega na pretek in da so v tem utemeljene ludi naše višje dajatve. Razen tega da je treba pomagati drugim pokrajinam, da pridejo vsaj do najpotrebnejšega.
Pri nas nikomur niti v glavo ne pade, da bi kakor koli in kogar koli oviral pri njegovem prizadevanju po napredku. Tudi vrbaski banovini od srca privoščimo vsaj tisoč ljudskih šol, sto srednjih Sol in magari deset univerz, loda naj jih tudi —plačajo. Mi zahtevamo zase le to, kar nujno potrebujemo in kar v več kot dovoljni meri že vsa povojna leta tudi drago plačujemo. Zalo prav odločno odklanjamo le slabo prikrito škodoželjnost in nevoščljivost, s katero ponekod kažejo zlasti na naše nadpovprečno razvito šolstvo. V. Z. Ž.
Zamolčani uspeh
Poročali smo o obeh pozivih k strankarsko političnemu pomirjeuju novega predsednika dravobanske JRZ — dr. Kulovca in o neprijetnih spremnih akordih v "Slovencu«. Medtem ko je bilo v javnosti videti, da je ostalo samo pri platoničnih čustvih, se je vendar dosegel znaten uspeh pri koncentriranju političnih strank.
Predstavniki tiste tenke plasti v slovenskem narodu, ki zelo rada sliši, kadar ji pravijo — slovenski gospodarstveniki, in sicer iz JRZ in JNS, so se, menda ob bo-trovanju znanega slovenskega gospodarstvenika Avgusta Praprotnika, sporazumeli o razdelitvi mest v novi Trgovsko-indu-strijski kakor tudi Obrtni zbornici, in na podlagi tega sporazuma so bili novi svetniki tudi imenovani.
Mogoče, da so politična glasila obeh strank sramežljivo zamolčala la uspeh, ker ga nimajo za nič posebnega. Ta sporazum je prav za prav samo nadaljevanje že svoji* (ini doseženega sporazuma med predstavniki obeh skupin v Pokojninskem zavodu. Ob tisti priliki smo se spomnili, kako so nekateri prevneti ideologi bili prav hudi na tiste, ki so se drznili samo na isti listi z nosilcem dr. Mačkom nastopiti pri zadnjih volitvah, kakor se je je poslužil tudi voditelj dravobanske JNS — dr. Kramer, kako so pa gladko prebavili skupni nastop JNS in JRZ v Pokojninskem zavodu.
Z načelnega stališča bi bilo pripomniti, da doseženi sporazum resnično ne predstavlja nič posebnega, da je pač samo novo potrdilo, da vsaka stvar prodira v smer najmanjšega odpora. Gotovo ne bo nihče trdil, da kažejo slovenski gospodarstveniki kake pretirane politične nagone ali strasti, ali celo, da je pri njih pretirano razvito nagnjenje za kake žrtve za kake opozicio-nalne politične ideologije. Prizadevanje za dobro razmerje do vladajoče stranke je tem
krogom kar prirojeno. O ideološki razliki med političnim programom JRZ in JNS je pred zadnjimi volitvami podal izvedeniško mnenje ustanovitelj JRZ — Milan Sto-jadinovič.
Kakor smo slišali v zasebnih razgovorih, so zastopniki JNS polni hvale in priznanja za širokosrčnost zastopnikov JRZ pri teh pogajanjih. Sporazum je menda dosežen na podlagi paritete.
Menda je še najmanj zadovoljstva ob lem doseženem sporazumu med obrtniki. 22.000 slovenskih obrtnikov ne spada namreč več popolnoma med gospodarstvenike, zato se tudi niso preveč dobro počutili s temi v skupni zbornici in to je menda psihološka razlaga za žilavo borbo, s katero so nazadnje dosegli ločeno zbornico. Pripovedujejo nam, da je zanimivo, da so po tem sporazumu prišli v upravo nove ločene zbornice bolj tisti, ki se niso zanjo borili.
Ob tej priliki se je pojavila v časopisju tudi pobuda, naj bi se za delavstvo de-kretirala ena sama prisilna strokovna organizacija, ki bi ji moral vsak delavec pripadati. Tako bi se naj tudi tu dosegla oblika koncentracije.
Naše stališče do vseh teh pojavov je seveda narekovano po našem demokratičnem mišljenju. Za nas je ta uspeh poučen predvsem v tem smislu, da se tudi gospo-darsko-politični program dravobanske JRZ in JNS izenačuje. Ob tej priliki se spominjamo, kako ostro pointo je v predvojnih političnih bojih strankarski razliki dalo ravno gospodarsko gledišče. Nas bi mnogo bolj veselilo, ako bi se začelo koncentriranje strank pri gospodarsko šibkih plasteh.
Zanimivo je tudi to, da politični listi obeh strank tega sporazuma niso samo zamolčali, ampak celo maskirali s tem, da so ravno tedaj uprizorili neke praske zaradi učiteljskega stanu.
Vojna in politika
Okrog nas.
Nemška vojska je v Bolgariji. To je izvršeno dejstvo. Neverjetno je, da bi bilo to dejstvo samo sebi namen. Sedaj vse ugiba, kako se bo slvar razvijala dalje. Do sedaj Nemčija z Grčijo ni v vojnem stanju. Govori se, da bo sedaj stavljen Grčiji ultimat, da naj sklene z Italijo mir, drugače bo začela vojno tudi Nemčija. Sedaj sta nevtralni samo še Jugoslavija in pa Turčija, katere prestolnica in večji del države je
že v Mali Aziji. To prestolnico sta obiskala zadnji čas britanski zunanji minister Eden in vrhovni vojaški poveljnik Dill in sta bila z obiskom zelo zadovoljna. Vodja raj-ha je poslal poglavarju Turčije posebno poslanico. Tudi Jugoslavija je prav v ospredju zanimanja vsega sveta. Ob tej priliki se časopisje v zamejstvu laskavo in s polnim priznanjem izraža o odličnih kvalitetah naše vojske, obenem pa ravno tako o spretni in vztrajni vnemi naše vlade, da
2 — si. a — umi.
SLOVENIJA
»*«asnaer.w.aiti»»c*oan-'. ■	siic-1 ■.:i.'Cj^?^rBsa>izxiaaK3siL3Wtt»i:’j&s:-i.'Xj&xas&i&Bixss&r&im"
se ohrani nevtralnost. Neki švicarski list je pisal celo, <la če bi se kedaj ustanovila svetovna visoka šola za nevtralnost, da bi se morala na vsak način ustanoviti v .Jugoslaviji. Tudi zadržanje našega prebivalstva, ki bi bilo v teh okoliščinah kaj lahko razburjenih živcev, gotovo zasluži polno priznanje.
Ameriška demokracija in vojna.
V Združenih državah je bil tudi v senatu sprejet zakon, ki daje vsa pooblastila predsedniku Rooseveltu, in sicer s 60 glasovi proti 31. Vsi izpreminjevalni predlogi opozicije so bili zavrnjeni, in nasprotniki, tako imenovani izolacionisti, so doživeli hud poraz. Po sprejemu tega zakona je podal Roosevelt ponovno izjavo: »Mi stno zdaj pripravljeni dajati pomoč. Naša skladišča so polna, naše orožje prvovrstno, naša sposobnost, dajati pomoč, raste v velikanski meri. Prej ta pomoč ne bo »prenehala, dokler ne bodo zrušene vse diktature sveta, ki poskušajo človeštvu vsilili svoj red.«
Vsi smo radovedni, koliko časa bo pri tem dejanju pomoči Britaniji še ostalo brez vojnega razmerja med Nemčijo in Združenimi državami.
V Ameriki se vedno pogosteje slišijo tudi glasovi o predstojeei bitki na Atlantiku. Zato je gotovo zanimivo, da pride ravno ob sprejemu pooblastilnega zakona japonski zunanji minister Macuoko na obisk v Berlin, od koder bo odpotoval tudi v Rim.
Na bojiščih.
V Albaniji ni bilo zadnji čas posebnih dogodkov. V vzhodni Afriki dosegajo Angleži hitro precejšnje uspehe. Proti Tripolisu se je prodiranje Angležev ustavilo. Zadnji čas so se začeli zopet hujši napadi iz zraka na London. Sicer se zrakovni napadi, večji ali manjši, na obeh straneh ponavljajo.
Angleži so odpeljali nemško posadko.
Angleški mornarji so napadli Lofotsko otočje, potopili 11 ladij, uničili vse priprave za izdelovanje ribjega olja, odpeljali 215 nemških vojakov in sprejeli na svoje ladje tudi več Norvežanov, ki so želeli odpluti z njimi.
Moskva spet demantira.
Sovjeti so zanikali vest, ki so jo razširili zamejski listi, da bi bila namreč zahtevala od Romunije odstop nekaterih oporišč za svojo vojno mornarico.
V Angliji še med vojno volijo.
V angleškem okraju Dumbarton so bile zadnjo nedeljo nadomestne volitve poslanca. Izvoljen je bil kandidat delavske stranke Mc Kinley z 21.900 glasovi; njegov protikandidat komunist Ewen je dobil samo 2.862 glasov.
18 smrtnih obsodb v Amsterdamu.
Nemško vojaško sodišče je obsodilo 18 holandskih državljanov na smrt. Amsterdamski meščani morajo plačati petnajst milijonov holandskih goldinarjev.
Zdaj se pa odločite!
Uredništvo »Dejanja« nam je hotelo naprtiti ta greh, češ da smo mu očitati marksizem. Za dokaz, da lega uredniku »Dejanja« pri najboljši volji nismo mogli pripisovati, priobčujemo nekaj odstatkov iz njegovega uvodnika v zadnji številki »Dejanja«, da bo vsak naš bralec videl, da nima g. Kocbek z marksizmom prav nič skupnega, pač pa da se odlikujejo njegove misli s tako nejasnostjo, da bi skoraj lahko bila za šolski primer nerazumljivega pisanja.	Uredništvo
- Dejanje« prinaša v B. štev. na uvodnem mestu razpravo Edvarda Kocbeka »Razumnik pred odločitvijo«. G. Kocbek nam ne bo smel zameriti, da v »Sloveniji« omenjamo ta njegov sestavek; mi nismo krivi, ker mu ga nismo mi spisali.
Najprej oriše razliko med današnjim isi človekom prejšnjih časov:
»Razlika je v tem, da današnji človek o svojih bistvenih vprašanjih ne govori več posredno, v splošni in teoretični obliki, s pomočjo brezčasnih pojmov in filozofskih sistemov,"'
* Tujke podčrtali mi, op. ur. ampak določno in neposredno, s pomočjo aktualnih pojmov in socialno-političnih ideologij.«
Ali razumete to razliko?
Dokaz za to nerazumljivo trditev vidi g. Kocbek
najjasneje na primeru sedanje vojne..., ki je tisti veliki vozel, ki so se vanj zavezala vsa večna in časna vprašanja. In ne samo,, da se ta vprašanja danes medsebojno približujejo, ponekod teži jo celo v enotno rešitev ... Sedanja vojna je tako izrazito orodje velikega razvoja, da ni mogoče zanikati njene razumljivosti in upravičenosti, kakor to mislijo nekateri idealisti in materialisti."
Ali razumete vse to?
Ne trudite se preveč s tem vozlom, dragi bralci, ker vas čakajo še težje uganke,
»kajti človek ni blizu pravim rešitvam niti takrat, kadar jih rešuje zgolj v skladu s prak tičlio objektivi/,acijo problema, niti takrat, ko jih spravlja v sklad z zgolj osebnim doživljanjem problema, ampak takrat, ko jih ustvarja kot spoj časovne, ideološke in osebne resnice. Življenjske resnice ne ustvarim niti v čisti teoriji ... niti v zgodovinsko točni analizi..., pač pa v takem agiranju, ki ustvarja osebne resnice . . ., v znaku zvestobe do svojega časa in prostora.«
Če ste to razumeli, vam bo še bolj jasen lale naslednji odstavek:
»Ta ontološki poudarek aktualnosti... naj izrazimo v naši znani trditvi, da je predpogoj javljanja človečnosti zvestoba zgodovinskim silam. Ce more človek neki problem zgodovinsko najpolneje obseči takrat, kadar ga začuti v metafizični globini, more obratno nekaj metafizično takrat prisilno doživeti, kadar se mu predstavi v vsej zgodovinski obliki.
Če se vam je »po tem kratkem ontološkem razmišljanju« posvetilo v glavi, boste razumeli, da je posebnost današnjega časa to,
»da se v njem drobi vse, kar je bilo določeno, da tvori duhovne ali življenjske orgauiz me... To velja posebno za organizme v soci-. alno-polilični sferi... Zato nastaja veliko zgo-
Paul Cohen-Portheim:
Nemec o angleškem značaju
(Nadaljevanje.)
Močna angleška potreba po svobodi in nagnjenost do konvencije (dogovor, konvencionalen = dogovorjen, običajen) sta neločljivo zvezani. Popolna svoboda posameznika ni mogoča v nobeni družbi, to bi bila anarhija. Svoboda je mogoča samo v mejah zakona; angleška svoboda je v tem, da si sama daje zakone. To so konvencije, katerih izpolnjevanje zahteva Anglež od sebe in od svojega bližnjega. So prav tako zavezne kakor pravila igre, kajti brez pravil ni mogoča nobena igra. Naj gre za bridge ali tenis, za politiko ali družabno občevanje: kdor hoče biti zraven, se mora držati pravil — kdor jih ne pozna ali jih krši, je »outsider .
Anglež je najstrpnejši od vseh ljudi, dokler se varuje predpisana oblika. Malo se briga za druge ljudi, še v družini je osebna svoboda zelo velika. Ne sprašuje, sploh noče vedeti, kaj drug počne. Noče biti prisiljen, da bi poznal slabosti drugih ljudi: ta se lahko pregreši zoper vse zakone, to je njegova zasebna stvar, toda nasproti družbi je dolžan, da se ne razgali, ker s tem razgali družbo. To je angleški »cant«, »hinavščina s svojimi senčnimi in svetlimi stranmi. V bistvu ni to nič drugega ka kor prenos tega, kar tudi v drugih deželah v nekaterih krogih zahteva »stanovska čast«, na široke plasti ljudstva. Prav srednji stan (ki je v Angliji tako številen in
dovinsko agregatno stanje . .. Pred našimi očmi se začenja likvidacija starega reda, ki ga predstavl jajo kapitalizem, .. . liberalna demokracija. ... statika in formalizem.«
To tako nazorno orisano propadanje
>poziva v prvi vrsti razumnike, da se iztrgajo iz svojega nesrečnega konformizma in stopijo neustrašeno v areno življenja.«
To je seveda zelo težavno, ker imamo zelo različne razumnike: nekateri mislijo,
>da se bo likvidacija starega reda izvršila brez pomoči tujih ljudi«,
drugi spet mislijo,
fla so pred durmi izrazito katastrofalni dogodki in da so na delu zgolj »negativne sile«;
potem imamo razumnike,
<?ki so polpreteklo liberalno razpoloženje spremenili v dogmatično socialno vero, pri tem pa ostali isti pozitivistični intelektualci... in postajajo nosilci fiksnih idej, oznanjevalci najrazličnejših ideologij, ... mesto da bi svobodo našli v življenjskem engagementu«; imamo pa tudi izrazite konservativce in izrazite progre-
siste...: pri prvih opažamo strah pred vsemi tistimi akti, |<i bi jih ... spremenili iz medlih, statističnih organizatorjev v silovite oblikovalce in ustvarjalce«
(Kaj vse jiin očita, a?);
»pri progresistih opažamo podobno ravnanje, (samo da je), njihovo stališče mnogo bolj aktualno, ... vendar so pri tem padli v nov ekstrem. ... Oni pozabljajo, da življenjski engagc-ment ne sme bili zakoreninjen v sistematičnem izkoriščanju neke miselnosti.«
Kaj sledi iz vsega tega?
»Razumnik današnjih dni ... se mora čim prej odločiti za novi red, vendar se ne sme z nobeno ideološko smer jo popolnoma spojiti... Pravi engagement ne pomeni usužnjevanja doktrini... Zato je največja dolžnost, ... da vse sile usmerijo v tok zgodovinske dinamike ... V življenju ne gre za shematično zmago ali propast abstraktnih vrednot in za prodor ideologij. .. Kdor hoče novi, še nejasni ideji najbolje služiti, je ne sme ideološko izrabljati, ampak ji ... pomagati do zgodovinskega razvoja,
Kdor tudi lega konca ne razume, pa naj prebere vso razpravo, ki obsega dobrih šest strani. Potem mu bo njegova »še nejasna ideja še manj jasna...
Z A P I S K I
mtf. -i .•"M--
Zavlačevanje slovenske avtonomije
Med drugimi listi je tudi »Hrvatski dnevnik povzel poročilo budimpeštanske-ga Pester Lloyda o slovenski avtonomiji, in po njem ga je ponatisnilo varaždinsko »Hrvatsko jedinstvo . »Pester Lloyd« je namreč pisal, da bo tudi Slovenija dobila avtonomijo, da pa so težave v finančnih vprašanjih, ker da je Slovenija siromašna. In očitno je, da s temi laži-finančnimi vprašanji nekateri zavlačevanje slovenske samouprave če že naravnost ne opravičujejo, pa vsaj z nekim namenom razlagajo.
Abotnost tega razloga je za vsakega, ki samo od daleč pozna razmere, kakor so, na prvi pogled očitna. Res smo radovedni, kakšne težave bi mogla imeti Slovenija s svojimi financami, če bi ob popolni finančni samoupravi ostalo doma pol milijarde dinarjev, tiste pol milijarde, ki gre sedaj na jug, da se z njo zidajo gimnazije in mostovi in državne tiskarne v Belgradu, mogočna postajna poslopja v Skoplju in drugje. In ne samo, da bi s to polovico milijarde lahko doma zidali prepotrebne bolnice, šole, železnice, da bi lahko plačevali primerneje svoje javne nameščence in bolje poskrbeli za svojo prehrano, ampak mogli bi celo misliti na to, da znižamo nekatere posebno težke javne dajatve, zlasti take, ki obremenjujejo najbolj našega malega človeka, kakor dajatve, ki so zvezane s porabo živil, obleke, stanovanja in podobno. To bi storili tem laže, ker bi
važen) najbolj spoštuje ta nešteta konvencionalna pravila; višji krogi gledajo na ta pravila z avgurskim smehljajem in dobro vedo, da sama na sebi nimajo nobene vrednosti, da pa neizmerno olajšujejo življenje; nižje plasti ljudstva si ne belijo glav z njimi, ker se ne brigajo za nje. Gornji krogi se poslužujejo pravil, srednji jih spoštujejo, spodnji jih ignorirajo. Tujci pa zbegano gledajo in ne morejo razumeti važnosti, ki se jim pripisuje, ker ne vidijo, da se notranja svoboda prav dobro ujema z zunanjimi omejitvami, ki si jih sama naloži. Tudi Anglež ve, da izpolnjevanje zunanjih pravil ni najvišji etični ideal, pravi pa takole: ako ne odgovarjaš idealu, si kljub temu dolžen, da ravnaš tako, kakor da bi mu odgovarjal; ako nisi notranje dostojen človek, se vsaj na zunaj dostojno obnašaj. Morda je to »hinavščina^, toda tako se doseže, da je dostojnost zavezna in splošna. Ker so Angleži vzgojeni v strogem izpolnjevanju pravil, kaže vse angleško družabno, politično in poslovno življenje dostojnost, za katero jih po pravici zavidamo.
Ako oblečemo družabno obleko, se oblečemo s lem tudi v svoje družabno vedenje in občevanje; Anglež in njegova žena, ki to vsak dan delata, tudi če sta sama med seboj, izpolnjujeta s tem neko konvencijo, ki se prvi trenutek lahko zdi abotna, toda njen nasledek je, da sta drug nasproti drugemu stalno ozirna, vljudna, ljubezniva, medlem ko se to pokaže pri nas samo takrat, ako imamo tuj obisk v hiši. Tako imenovani »aristokratski« ideal je v Angliji ideal najširših ljudskih krogov: No-
blesse oblige ( odličen stan nalaga tudi posebne dolžnosti) in obratno: izpolnjevanje dolžnosti plemeniti.
Sledi tega življenjskega naziranja najdemo povsod v vsakdanjem življenju Anglije. V nobeni deželi ni tako malo oblastvenih predpisov, nikjer se tako malo ne »prepoveduje ali »zapoveduje«. Zakoni niso napisani, običaji in navade so zavezne. Anglež hodi sam od sebe po pravilni strani ceste, nikdar ne rine naprej, prepušča ženskam in otrokom boljša mesta. Nikdar ne kaže radovednosti, nikdar ni vsiljiv, nikdar nepoklicano ne poučuje. Vedno je, tudi nasproti podrejenim in poslom, vlju-den, nikdar ne pozabi na »prosim ali »hvala«. Ne kriči, ne zmerja, ni surov, kakor tudi ni pretirano ljubezniv. V ljuden je, varuje obliko, ve, kaj se spodobi. »What can 1 do for you?« (= kai morem storiti za vas?) vpraša angleški uradnik človeka, ki se obrne nanj — gotovo samo besede, toda ali ne oznamenjujejo uslužnega stališča uradnika nasproti občinstvu? Nikjer niso vsakdanji dotiki in razmerje do tujih ljudi tako brez trenj in tako prijetni kakor v Angliji in nikjer tako ne zaničujejo »slabega vedenja . (Prih. nadaljevanje)
»Anglija je najbolj demokratična dežela na svetu, Čeprav ima kraljevsko vlado, medtem ko vlada v španskih ameriških republikah kljub demokratični ustavi najtrše deapotstvo. Ne vlada, temveč * n a-č a j ljudstva odloča o njegovi usodi.«
Gustave le Bon
postal ob samoupravi samodejno dotok iz drugih virov večji, saj je samoobsebno, da tii pol milijarde na leto močno oplodilo naše domače gospodarstvo.
Seveda je pit to mogoče samo pri resnični in popolni samoupravi. Takoj ko so Hrvatje dobili svojo samoupravo, smo opo zarjali, da naša finančna samouprava ne more biti enaka hrvaški. Kajti da navedemo en sam primer: hrvaško kmetijstvo je posebno v Slavoniji visoko razvito in donosno, pri nas pa ne, zato pa so pri nas zelo donosne pošte in železnice, ki so pa spet. na Hrvaškem malo donosne. Če bi torej Slovenija dobila oblikovno enako samoupravo, bi to pomenilo, da bi dobili dohodke gospodarskih panog, ki so pasivne, aktivne bi pa slej ko prej pobiral Bel-grad. In če so se Hrvatje odpovedali dohodkom hrvaških železnic, je bilo to samo pametno od n,jih, da jim ni treba zanje doplačevati, toda mi se ne moremo odpovedali dohodkom svojih železnic, če hočemo živeti.
Sicer je pa, kakor smo že dovoljkrat povedali in dokazali, edini izhod iz jugoslo-venske zagate na južnoslovansko pot v lepšo bodočnost popolna finančna samouprava, taka torej, ob kateri si Im vsaka zvezna enota samostojno nalagala javne dajatve, ne da bi se pri tem odtegovala dajatvam za skupnost, to je za državo. Edino taka samouprava bi bila resnična samouprava. Vse drugo pa je samo kiparjenje, nam v škodo, drugim v korist. Najboljši dokaz /a to je, da bogatemu Belgra-du še zmeraj ni treba plačevati nobenih banovinskih davkov, tistih, ki slovensko gospodarstvo tako in že leta duše.
Bruna v lastnem očesu ne vidi
Splitski jugoslovensko nacionalni tednik »Narodni list« priobčuje po »Slovencuda so Hrvatje demonstrirali zoper slovensko osmrtnico, ki so jo pribili na vrata stanovanja pok. Janka Barleta v Zagrebu njegovi sorodniki, ter še pristavlja, da se pridružuje »Slovenčevemu« vzkliku glede na ta čudni nastop:	Kako smo majhni v ve-
likih trenutkih!
To je lepo od Narodnega lista«. Samo to ni niti prav niti lepo, da ni priobčil tudi svoječasnega našega po »Gorenjcu« posnetega poročila, kako je spravilo iz ravnotežja velikega jugoslovena dr. Andjelinovida, ker so v njegovi navzočnosti neki slovenski bolniki med seboj govorili slovenski-In to je bilo tem manj lepo, ker je vendar vse nekaj drugega, nastopati zoper slovensko govorico med slovenskimi ljudmi kakor pa zoper slovensko osmrtnico, na nekih vratih nabito, kakor je seveda tudi to vse obsodbe vredno in tako zope*' evropskega duha strpnosti v splošnem kakor zoper duha dobrega sosedstva posebej
To dvojno mero »Narodnega lista« Pa nam pojasnjuje preprosto dejstvo, da il prav ta dr. Andjelinovič glavni uredit'1' »Narodnega lista«. Ko išče s prav jugosl°' vensko vztrajnostjo troho v očesu svojegj bližnjega, je na brune v lastnem pozabi • zabil.
22S503GB35S5EZSBlSH
SLOVENIJA
Obsojeni češko-slovaški politiki
Italijanska časniška pisarna Stefani poroča iz Bratislave, da je bil tam proces proti nekaterim političnim osebam. Bivši češko-slovaški poslanik v Parizu Osuski je bil obsojen na dosmrtno ječo in na zgubo državljanskih pravic. Bivši češkoslovaški ministrski predsednik Hodža pa je bil obsojen na 18 let ječe. Premoženje so jima s sodbo zaplenili.
Oba se nahajata v zamejstvu in sta aktivna člena sedanje češko-slovaške emi-gracije.
Astrološka prerokovanja
»>Slov. Narod« in »Jutro« sta nedavno agitirala za astrološka prerokovanja, ki jih je izdal v posebni brošurici zagrebški profesor Aleks. Mužinič. Ta brošurica se je lahko dobila v Knafljevi ulici 5 za ‘20 din.
Kako je ta astrološka »znanost« zanes-jliva, se vidi že na enem samem primeru. Prerok Mužinič je napovedal: »Anglija bo prisiljena že konec februarja skleniti mir! Od srede marca 1941. ne bo več vojne v Evropi.«
Ostane vprašanje, zakaj se Knafljeva ulica ukvarja s širjenjem te astrologije. A prav nobeno vprašanje ni, da je za širjenje takšnih neumnosti odgovorna.
Zahteve slovenskega delavstva
»Slovenec« je v 49. št. oznanil pod velikim naslovom, da slovensko delavstvo zar hleva »obvezno včlenjenje vsega delavstva v enotni delavski organizaciji« — v Jugo-rasu. To da je »v praven stanovske ureditve države nujno potrebno . Kdaj bi bilo slovensko delavstvo kaj takega zahtevalo, tudi sam Slovenec ne ve; poroča samo, da sla lo zahtevala magistratni uradnik gosp. Langus in novi imenovani predsednik ljubljanske Delavske zbornice g. Jonke.
Zbližanje Evrope in Amerike
Švicar Ritzel razpravlja v knjigi »Wir
miissen nicht untergehen« (Ni treba, da propademo) o pomenu medsebojnega razmerja med Evropo in Ameriko in pravi: »V Ameriki prodira prepričanje, da so /. usodo Evrope neločljivo zvezane tudi tiste vrednote, za katere živi in dela Američan: neodsvojljive pravice človekove do življenja, svobode in prizadevanja po sreči. Eden največjih mož našega časa, ameriški predsednik Roosevelt, je večkrat dokazal to zanimanje Amerike za evropske dogodke. To pomeni, da se Amerika vedno bolj in bolj zaveda, da je zvezana z evropsko civilizacijo in kulturno in s tem z usodo Evrope sploh.
Že danes si lahko mislimo, da bi se Amerika zvezala v državno zvezo (konfederacijo) z enim delom Evrope. To bi bilo bolje od današnjega stanja, toda to bi še ne bila rešitev, kakor si jo v celoti želimo.
Najprej mora Evropa prepričevalno pokazati svojo voljo, da se bodo uresničile besede Tomaža Masaryka: ,Bodočnost je v tem, da se Evropa priravna Ameriki in Amerika Evropi*.
Prehrana v Londonu
je boljša kakor v kakem velemestu nevtralnih držav. Kruha je dovolj brez nakaznic, prav tako krompirja, sočivja, zelenjave in sadja. Omejene so količine masla sladkorja, slanine in čaja. Toda tudi ta živila se niso podražila. Podražila so se samo jajca, ki se tudi težko dobe.
Švicarji to lahko rečejo o sebi
V zadnji nedeljski številki razpravlja švicarski dnevnik »Neue Ztircher Zei-tung« o dobrih nasledkih stalne pripravljenosti, v kateri živi Švica od 1939. leta, ko vsak vojak opravlja svojo dolžnost in ko se tildi državljani, ki niso pod zastavo, zavedajo resnega položaja. »Pri tem vidimo ta razveseljivi pojav, pravi NZZ, da je utihnilo tisto prej tako priljubljeno klicanje države, od katere so pričakovali odpravo vseh težav, in da je prodrlo spoznanje, da mora čisto preprosto vsak na svojem mestu storiti, kar se najboljšega da. Ta razveseljivi pojav smemo knjižiti kot uspeh našega načina reševanja državnih vprašanj s skupnim duhovnim delom.«
_ Kaj pišejo Usti
Sovjetsko državno gospodarstvo in vojna
»National-Zeitung«, švicarski dnevnik, poroča o zborovanju stranke in vrhovnega sovjeta v Moskvi, pa meni, da zanima danes kapitalistični« svet najbolj to, kar bodo povedali o mednarodnem položaju. Potem pravi:
V resnici je bilo komaj kedaj kakšno zborovanje odgovornih mož sovjetske države tako poučno za notranji položaj Rusije kakor to 18. komunistično strankarsko zborovanje. V sredi je bilo predavanje Malenkova, enega izmed najbližjih Staljinovih sodelavcev v strankinem tajništvu, »o nalogah strankarskih organizacij na polju industrije in transporta«, in to predavanje je bil tak brezoziren in neolepotičen prikaz poman jkl jivosti in napak, ki^ se drže ruskega delovnega reda, kakor ga še nismo slišali z boljševiške strani. Tudi kdor se zanima danes samo za vprašanje, ali bo posegla Rusija v evropsko vojno, se mora po branju Malenkovlje jeremiade nehote vprašati, ali se sploh še more vojskovati država, v kateri niso delomržnost, starokopitnost, nemarnost, nered-nost samo prilifne spremne prikazni, ampak, kakor izhaja iz Malenkovljega prikaza stotin podrobnosti, pronicajo in izjedajo vse delo. Ljudska poverjeništva se po Malenkovu prav nič ne brigajo, da se njihove naredbe v tovarnah izvršujejo, surovine se »tratijo hudodelsko«, med posameznimi industrijskimi podjetji se je razmahnila trgovina s stroji in pristroji, ki pomeni varati državo, v industrijskih podjetjih, skladiščih, železniških delavnicah, elektrarnah. postajah, morskih in reških pristanih vlada nepopisna umazanost«, »Stahanovlje gibanje« je često v posmeh,, ker ravno tam ne spolnjujejo predpisanega delovnega pravila, kaj Se da bi ga bili prekosili, kjer je bila imenovana polovica delavcev za »•Stahanovlje delavce«, ravnateljska mesta so zasedli neved-neži. mlačnost v zadevah »finančne discipline« je postala velikanska — tako se vleče čez tri strani »tzvestij poročilo o predavanju Malenkova.
Po Malenkovljem poročilu ne more Liti dvoma, da razkrajajo pojavi najhujše vrste rusko državno gospodarstvo, če je tudi njen proizvajalni obseg videli na zunaj še zmeraj znaten, in zdi se, da so v Moskvi prišli do spoznanja, da more zaustaviti ta usodni razvoj samo popolna odkritosrčnost, ki se ne ustavi niti pred proletarskim pokolenjem«.
__ Dopisi_______________________________
Ob ustanovitvi obrtne zbornice
Iz obrtniških krogov smo prejeli:
Obrtniki smo dobili dolgo pričakovano in toliko zaželeno lastno zbornico. Borba za njo datira toliko nazaj, da že davno ni med nami listih, ki so z njo pričeli. V zadnjem času se je ta upravičena obrtniška zahteva obnovila, in so med nami obrtniki, ki so se še posebno zavzemali za to vprašanje. Logično bi bilo, da se ti obrtniki, katerim gre vse priznanje za dosego samostojne zbornice, pritegnejo k sodelovanju pri ureditvi za obrtnika tako važni ustanovi, kajti potrebno bo še ogromno delo, preden se Uidi dejansko razdeli ustanova, ki je bila nad 80 let skupna. Obrtniki smo bili zelo razočarani z imenovanjem prvega
Ošlak Ferdinand:
Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918-1920
(Nadaljevanje.)
V Mariboru. — Prvo pogumno delo slo venskih legionarjev. — General Rudolf Maister in major Edvard Vaupotič. — Mo-hiliziranje, zbiranje in pripravljanje slovenskih čet zoper nemško-avstrijske in obratno. — Življenje v Mariboru v času dvojne uprave.
Prvega novembra — na dan Vseh svetnikov ~ leta 1918. sem z vlakom, ki je potreboval od Celja namesto dveh kar cele štiri ure, prišel v Maribor. Če so slovenske železniške postaje med Trstom in Mariborom delale vtisk vojaško zastraženih objektov, se mi je mariborska glavna postaja na prvi pogled zazdela kakor vojaška trdnjava, ki leži osamljena ter je pripravljena za obrambo na vse strani. Takšna razporeditev Maistrovih strojnic in straž je za mariborsko postajo z ozirom na še obstoječo močno nemško-avstrijsko garnizijo v Mariboru bila potrebna. Slednja bi bila lahko še vsak trenutek poskušala prisvojiti si glavno postajo, seveda bi pa bilo to mogoče samo, če bi bila pobila
zastopstva v zbornico. Pri imenovanju je igral glavno vlogo kompromis dveh političnih strank s sodelovanjem takozvanih slovenskih gospodarstvenikov. Rezultat teh dogovorov je bil za nas obrtnike porazen. Od zastopstva so izločili borce za samostojno zbornico, imenovali pa so take, ki so posebno v zadnjem času delali na to, da ostane zbornica skupna. Ker se to ne da pri ljudeh kar tako preko noči preokreniti, se obrtniki bojimo, da v zastopstvu ne bo prišlo do zaželenega dela, ampak najbrž do novih sporov. Veliko bo dela v obrtni zbornici, s katerim se je deloma že pričelo, pa se ga zaradi nagajivosti ene obrtne grupe in nekaterih gospodarstvenikov ni moglo do dobrega razviti. Upravičena je zato naša bojazen, da bo ostalo vse pri starem. Kaj nam potem koristi samostojna obrtna zbornica!
Gospodarstvo ——~
Naš gozd gre v nič
Večina narodov že dela načrte za svoja gospodarstva po končani vojni. Zaradi nujnih potreb našega gospodarstva moramo tudi mi misliti na bodočnost.
Slovenska zemlja je razdrobljena na veliko majhnih posestev. Večjih kmetij, na katerih bi bilo mogoče umno gospodarjenje in ki bi prenesle kake večje naložbe za daljšo dobo (nabavo novih obdelovalnih strojev, melioracijo zemljišč itd.) ni veliko. In še ta, ki so, se dele.
Potrebno bi bilo ustanoviti večje kmetije, na katerih bi bilo mogoče živeti in napredno gospodariti. Sosedni Nemci so že začeli z ustanavljanjem takih kmetij. Imenujejo jih dedne kmetije — »Erbhof«.
Gozdno gospodarstvo pa zahteva velike naložbe, tako glede glavnice kakor glede časa, v katerem se amortizira ta glavnica. Smreka ne dozori v kakih 10 letih, v katerih se na primer izplača vsak stroj. Zaradi tega je gozdno gospodarjenje veliko konservativnejše kakor druge panoge gospodarstva. Gozd dozori povprečno v času treh ljudskih rodov. Napake očetov se maščujejo, če že ne na sinovih, pa gotovo na vnukih. Slovenski gozdovi, posebno kmečki, so pa v glavnem izčrepani. Ne samo, da je vzeto iz njih, kar je zrelega, posekan je tudi obratni kapital. V gospodarstvu namreč ni točne meje med proizvodom in proizvajalnim sredstvom. Na njivi se natančno ve, kedaj je žito zrelo, v našem gospodarstvu je pa pokošeno že zeleno žito in prodan plug za prihodnjo setev.
Kadar pride denarna stiska na kmeta, popelje ta lesnega trgovca v svoj gozd in proda les za vsako ceno. V stiski se kmetu mudi za denar in nima časa letati od trgovca do trgovca za boljšo ceno ali pa celo čakati, da se popravijo cene na lesnem trgu.
Vse nadzorstvo, ki ga izvaja oblast nad gozdovi, je premajhno in ni učinkovito. Kaj pomaga razlagati, kedaj je gozd zrel, in prepovedali sekanje, če pa kmet rabi denar. Ker pa denarja nima, gozd pa ima, ga poseka in produ, morebitno kazen pa plača od izkupička in za njega je stvar opravljena.
in uničila slovensko posadko pri postajnih napravah. Zato so naši glavno postajo tudi tako skrbno zastražili. Ko sem izstopil iz vlaka, me pozdravi Maistrov stražar, vojni tovariš in prijatelj. Ko vidi, da sem oborožen in da nosim slovensko kokardo, mi hoče v mnenju, da sem tudi že v službi Slovenije, najprej podati kar službeno poročilo. Ko mu pojasnim, da šele prihajam, mi razloži vse, kar je bilo treba vedeli zaradi vstopa. Četrt ure pozneje sem že opravljal službo.
General Maister in major Edvard Vaupotič — slednjega je, kakor Maistra, tudi mariborski Narodni svet od stotnika povišal za majorja — sta v tistih prvih dneh s svojim delom in nastopom pokazala izreden pogum. S peščico prostovoljnih slovenskih fantov in rezervnih častnikov sta — posebno Vaupotič — osebno postavljala, zamenjavala, vodila in poveljevala stražam. Postavljala sta jih, da bi bile Sloveniji ohranjene predvsem vse za vojaštvo važne, kakor tudi ostale javne, samoupravne in državne naprave in da bi bili preprečeni poskusi anarhističnih dejanj ter hudodelstev. Postavljala sta straže zato, da bi bilo tujim, proti severu in svojim domovinam skozi Maribor potujočim četam v korist Slovenije odvzeto orožje, stre-Ijivo ter ostali vojni materijal, kolikor bi
1941. — št. 8.-3
72 odstotkov vse gozdne površine Slovenije imajo posestva z gozdno površino od 0 do 50 ha. Teh posestev je približno 138.000. Povprečna gozdna površina enega takega posestva je 3,66 ha. Toda še ta površina ni skupaj, ampak navadno razde Ijena na več krajevno ločenih parcel.
Napredno gozdno gospodarjenje je pa zaradi že navedene velike naložbe kapitala za dolgo dobo mogoče le na velikih površinah. Pri današnjem posestnem razmerju torej ni mogoče napredno in smotrno gozdno gospodarstvo.
Zato bi bilo treba ukreniti nekaj korenitega in to je: vse gozde, ne glede na lastništve spraviti pod enotno upravo. Ta gozdna uprava bi skrbela za gojenje in izkoriščanje gozdov. Uravnavala bi hudournike in planinske pašnike, oskrbovala narodne parke, izvajala načrtno lovsko gospodarjenje, pazila na lepoto gozdov in planin in podobno.
Ta uprava bi pa morala ostati doma, ne pa da bi jo kdo odnesel kdo ve kam.
Sicer je pa nekaj podobnega že izvedeno pri Začasni državni upravi razlaščenih veleposestniških gozdov in pri upravi razlaščenih gozdov, ki so jih prevzele občine. Ti gozdovi so bili razlaščeni v korist posameznim kmetijam, vendar jim niso bili izročeni v last. Kmetje dobe od njih samo potrebni stavbni les in drva in sicer v mejah zmogljivosti teh gozdov.	M.
Belgrajski velesejem
Najmlajši je belgrajski velesejem v naši državi, zato pa ima največ prostorov in stavb, ljubljanski pa, ki je najstarejši, se ne more prav razmahniti. Za letos ima v načrtu več novih stavb, en paviljon bo imel največjo dvorano v Srednji Evropi, podobno kakor je tudi državna tiskarna med največjimi v Evropi. Tudi sejmski prostor sam bodo povečali za okoli 100.000 m2. Ta pro-slor seveda ne bo ostal prazen, ampak bo zazidan z različnimi stavbami, med katerimi bo tudi velik stadion.
Sicer bi mi k vsem tem razširjavam in povečavam nič ne rekli in bi celo ne imeli pravice kaj reči, če bi — zidali in delali vse to s svojim denarjem. Toda za te nove stavbe prispeva država, torej tudi iz našega denarja, iz denarja tudi tistih ljudi, ki vzdržujejo ljubljanski velesejem sami in ki morajo tako pomagati vzdrževati še belgrajski velesejem. Kajti za ljubljanski velesejem ni nikoli denarja, malotna podpora, ki jo je tu pa tam doslej dobil, šteje komaj za stroške vzdrževanja. Vsekako pa ni prejel ljubljanski velesejem v vseh dvajsetih letih toliko, kolikor je dala država belgrajskemu velesejmu za en sam manjši paviljon. In belgrajski velesejem obstoji šele dve leti.
In tako se zida v znamenju centralizma dalje v Belgradn z državnim, torej tudi našim denarjem, zidajo se mostovi, železniške postaje, državna tiskarna in podobne stvari v velikanskem obsegu, za nas pa še za pošteno bolnišnico ni denarja, in nekateri tam doli bi najrajši tako naredili, da bi si še te zidali sami, tako da bi javne dajatve, ki jih plačujemo Slovenci v take namene, lahko vse na jugu zase porabili.
■---|J]..xu	iv	"'■»'<
ga še imele ter da bi slovensko vojaštvo bilo varno pred napadi in razorožitvenimi poskusi mariborske nemško-avstrijske posadke in nazadnje, da bi bila onemogočena zasedba Maribora in Slovenske Štajerske po nemško-avstrijskih četah, ki bi prišle iz Gradca. Bile so to velike vojaške naloge, na razpolago je pa bilo; kakor rečeno, nekaj desetin slovenskih pušk. Vkljub temu so ta mala krdelca požrtvovalnih Slovencev neustrašeno in lahko rečem na vsej črti uspešno izvršila svoje naloge, opirajoč se na to, da je število prostovoljnih slovenskih bojevnikov od ure do ure rastlo. Ker je pa obenem z našimi oddelki v Mariboru rastlo tudi že od začetka mnogo višje število nemško-avstrijskih vojaških vrst, je general Maister iz lastne iniciative in na svojo pest kot najvišji poveljnik Maribora in slovenskega štajerskega ozemlja, za kar se je postavil kar sam, izdal mobilizacijski ukaz, s katerim je bilo na Spodnjem Štajerskem poklicanih več letnikov pod orožje. Zglasiti so se morali v Mariboru, Celju in Ptuju. Tako so se z vpoklicanci, med katerimi je prišlo tudi mnogo nepoklicanih, pomnožile naše vrste, ki so hi le že izmučene zaradi stalne noč in dan trajajoče službe, povezane z vsemi napori in nevarnostmi, ter smo vsi skupaj nekoliko laže zadihali.
— Št. 8.
1941.
SLOVENIJA
^ncaias
KUL TURNI P R E G L E D
',£Sl novo op
m o «51«2 d sati r* č e: ^ ILf ta Sj>1|	«raa
(Dopis iz gledaliških krogov.)
Te dni smo brali v časopisih, da bodo v
Belgradu sezidali veliko novo operno gledališče. Govore, da bo stalo nad 100 milijonov dinarjev. Velike koristi je Belgrad že imel od te države; zazidali so že 4 in pol milijarde dinarjev, nastalo je 2.500 novih milijonarjev, zrastle so take luksuzne palače, kakor jih še v Parizu in Londonu nimajo. Ne vemo, če je Belgradu tako zelo potrebna nova opera, saj sedanja je čisto dobra in popolnoma zadostuje za belgraj-ske potrebe. Pač pa vemo, da Slovenci s svojim opernim gledališčem v Ljubljani ne moremo več prebiti. Tako majhno gledališče, v katero gre na sedeže in stojišča skupaj le okoli 800 oseb, imajo v drugih mestih komaj za operetne predstave. Prostor za orkester zadostuje kvečjemu za 40 godbenikov, oder je tako ozek, da ne more zadostiti zahtevam večjih opernih libretov. Nemogoče je, da bi sploh izvajali nekatera operna dela: n. pr. Straussova »Elektra« ima predpisan orkester 120 mož, nič manj Stravinskega baleti. Najnovejše ruske opere je prav tako mogoče izvajati samo z velikim orkestrom, isto velja za večja Wa-gnerjeva dela.
In vendar je slovensko gledališko občinstvo tako zrelo za odrsko umetnost, da je že skrajni čas, da sliši tudi take umetnine, ki jih zaradi pretesnih prostorov ni mogoče uprizoriti. Vsak dan se lahko prepričamo, s kakšnim zanimanjem zasledujejo ljudje gledališki repertoar, kako hitijo k predstavam in s kakšnim razumevanjem in kritičnostjo spremljajo predstave. Naše občinstvo res ne zasluži, da mora še vedno ostati brez velikih umetnin, ki bi šele popolnoma izoblikovale njegov umetnostni okus in ob katerih bi spoznale, kako opere vse drugače zvenijo, če so podane z velikim orkestrom in na prostornem odru.
Naši strokovnjaki so mnenja, da bi Ljubljana potrebovala gledališče s približno 3000 sedeži. Stroški bi znašali 40 do 50 milijonov, torej toliko, kolikor mora v enem samem letu naš Okrožni urad za zavarovanje delavcev oddati denarja v Osrednji urad v Zagrebu, ozir. znaša la vsota samo desetinko tistega, kar po računu naših gospodarskih strokovnjakov Slovenija na leto'plačuje v centralo, ne da bi dobila ta denar povrnjen.
•Gledališče s takim obsegom bi predvsem omogočilo sestavo takega orkestra, s katerim bi mogli izvajati tudi najtežja in najobsežnejša dela svetovne opere in baletne literature. Predstave bi porazdelili tako, da bi na teden dajali po dve operni in po dve dramski. Tako bi bilo mogoče, da bi predstave dodobra pripravili in hi s tem ob-
enem prenehala vsaka površnost. Vstopnino bi lahko določili zelo nizko, kajti z gotovostjo bi mogli računali, da bi bilo gledališče spričo zanimivosti repertoarja in prvovrstne izvedbe vedno polno. Sedanje operno gledališče bi moglo služiti samo za operetne predstave, dramsko pa za razne ljudske igre, za skušnje dijakov in podobne stvari.
Če bi imeli novo prostorno gledališče, bi s tem privabili k nam mnogo naših umetnikov, ki so sedaj v tujini. Mogoča bi bila gostovanja tujih gledaliških veličin, ki zahtevajo za nastop tudi do 30.000 dinarjev. Predvsem pa bi mogli Slovenci s tem po^ kazati, da naša kulturna stopnja prav nič ne zaostaja za stopnjo drugih kulturnih narodov. Nič ne bi rekli, če bi bili berači — potem res ne bi imeli pravice do večjih kulturnih ustanov. Mi pa toliko plačujemo drugam, da bi naši politiki res že kedaj lahko poskrbeli, da ostane nekaj denarja tudi doma. Seveda so enako pereča vprašanja naših bolnišnic, univerze, železnic itd., vendar je pa tudi nova opera zelo pereča zadeva.
Vemo, da se s temi našimi zahtevami ne bodo strinjali ljudje okoli Jutra , saj smo šele pred kratkim brali, da je nekdo iz teh krogov 1. 1034. dejal, kako da bi bil vesel, če bi že čez 5 let ne bilo nobenega Slovenca več.
Tudi od nekih vplivnih gospodarstvenikov« ne smemo ničesar pričakovati, saj smo brali, kako so začeli zagovarjati sedanji sestav, ki nam ničesar ne daje, odkar so dobili zelo dobičkonosne pozicije.
Gosp. urednik, zahvaljujem se za sprejem teh vrstic v Vaš cenjeni list. Njih namen je le-ta, da povemo, da imamo tudi mi Slovenci enake kulturne potrebe kot tam doli v Belgradu.	Quiflam
Opomba uredništva: V 'Sloveniji ' smo priobčili meseca aprila in maja 1. 1937. celo vrsto sestavkov o slovenskem Narodnem gledališču in seveda tudi o teni, da nam je nova velika operna stavba za obstoj in napredek slovenske operne umetnosti potrebna. V teli sestavkih se je naš sodelavec postavil na stališče, da naj bi postavili novo veliko opero bolj v sredini Ljubljane, sedanje operno »leda!išče pa naj bi prezidali in povečali in naj bi bilo potem za slovensko dramsko Narodno gledališče, tako da bi imeli dve gledališči, za opero posebej, za dramo posebej, čeprav bi število predstav ome jili, ker bi bili gledališči veliko večji kot sla ‘sedanji. Leta 1937. je naš sodelavec navedel tudi natančne številke in dokazal, da bi bila s povečanjem gledaliških poslopij odpravljena tudi vedna finančna stiska slovenskega Narodnega gledališča". Zgorajšnji sestavk pa radi priobčujemo že zaradi tega, ker je vprašanje vnovič sproženo in bo novo Jielgra jsko gledališče sezidano s sredstvi državne blagajne, v
V O	Kit	O
Uredil France Koblar. Izdala Nova založba v Ljubljani 1940. LVI.
352 strani.
Nekdanji slovstveni prevratniki in novo-tarji, zastopniki tako imenovane »slovenske moderne na prelomu 19. in 20. stoletja, so danes že prišteti med klasike slovenske besede. Danes imamo že skoraj vsa njihova dela zbrana v dostojnih leposlovno-kritičnih izdajah: Cankarja v dvajsetih knjigah, ki jih je v uredništvu dr. Izidorja Cankarja in prof. Fr. Koblarja izdala Nova založba, Župančiča v štirih zvezkih Vidmarjeve ureditve pri Akademski založbi, Murna imamo samo izbranega od dr. Silve Trdinove pri Tiskovni zadrugi; Kelte, ki 'je prvi med njimi umrl, pa je prišel šele zdaj kot četrti na vrsto z dostojno, moderno, kritično izdajo, napovedovano že več let, pri Novi založbi.
Izdaja, kakršna leži zdaj pred nami, bo za dolgo dobo dokončna, saj obsega vse Kettejevo delo, kolikor ga je bilo mogoče do danes zbrati in razvrstiti v časovni zaporednosti; tako prinaša okoli 30 novih pesmi, ki jih Aškerc v svoji izdaji nima, poleg tega pa se od Aškerčevih dveh izdaj, ki prinašata samo pesmi, bistveno razlikuje tudi v tem, da so tu zbrana tudi vsa Kettejeva proza, kolikor je godna za tisk, in pesnikova pisma, ki se tičejo njegovega dela in življenja. Neuporabljene so ostale samo nekatere rokopisne kritike iz ljubljanske in novomeške Zadruge in nedozorela, površna burka »Naši dijaki«. Z razvrstitvijo pesmi je urednik skušal nakazati Kettejev pesniški razvoj. Zelo modro je ravnal, da ni z mehanično dosledno izpeljano kronološko ureditvijo razbil celotne pesnikove podobe, ampak je ohranil dosedanjo Aškerčevo razdelitev v zaokrožena poglavja. Notranja ureditev teh posa-
meznih delov pa je povsem nova, predvsein popolnejša od Aškerčeve in kaže povečini čisto drugačno podobo. V začetku so natisnjeni mladinski spisi in pesmi, tem sledi najbolj obširni del Pesmi«, za njimi pa so uvrščene gazele in soneti. Nato so natisnjeni Kettejevi pesniški prevodi, na koncu so zbrane najprej njegove črtice in kritike, nato pa še pisma (eno pismo, ki je bilo po pomoti prezrto, je natisnjeno spredaj v opombah k uvodu). Smotrna ureditev precejšnjega pesnikovega dela ni bilo lahko opravilo, urednik ga je opravil z zgledno vestnostjo in pravo tenkočutnostjo za pristno, nepokvarjeno estetsko podobo celotnega pesnikovega dela in posameznih biserov njegove izbrušene poezije. Ker pa izdaja noče biti samo znanstve-iio-kritična, urednik ni obteževal osrednjega dela knjige, to je pesnikovega zbranega teksta, z znanstvenim aparatom v podčrt-nih opombah, ampak je slovstveno zgodovinski znanstveni del dodal v obsežnih opombah na koncu knjige, kjer pretresa najprej usodo pesnikove literarne zapuščine in obe Aškerčevi izdaji Kettejevih pesmi (tu ponatiskuje v glavnem vse kritične obravnave Kettejevega dela ob teh izdajah, kar je uvedel pri nas dr. Izidor Cankar v zbranih spisih Ivana Cankarja), nato pa v nadrobnih opombah k posameznim pesmim pojasnjuje njihov nastanek, navaja dosedanje natise ter odpira ob njih zanimive poglede v pesnikov oblikovni razvoj. Iz istih razlogov, namreč zaradi pretežno leposlovnega, čeprav tudi znanstveno neoporečnega značaja izdaje, j'* urednik tudi v svojem obsežnem uvodu v začetku knjige podrobno znanstveno doku-
mentacijo strnil v posebnih opombah k uvodu, tako da je podoba Kettejevega življenja in dela, postavljena v zgodovinsko ozadje pomembnih prelomnih devetdesetih let preteklega stoletja, čim bolj nazorna, plastična in jasna ter tako razumljiva kar najbolj širokemu krogu bralcev. Priznati je treba, da je slika dobe zelo živa, zlasti duhovno ozračje je podano s pravim smislom za prodorno odkrivanje duhovnih silnic kulturnega in slovstvenega razvoja. Pa tudi strnjena, na podrobnih raziskavanjih sloneča podoba Kettejevega notranjega in zunanjega življenja z vsemi usodnimi za-pletljaji in preobrati, razodeva prodorno silo bistrega urednikovega duha, ki zna odkriti in poudariti tudi najsubtilnejše odtenke v bogatem, a tako zaprtem duhovnem življenju pesniškega ustvarjalca. Tudi globokoumna estetska analiza Kettejeve pesmi, ki pa je še bolj zgoščena, tako da se ji včasih pozna neka nasilna utesnjenost, morda iz ozirov na pomanjkanje prostora, kaže izredno lepotno tenkočutnost urednikovo. Velika škoda je, da ta analiza ni obširnejša. Tako bi bil Kettejev pesniški obraz, kakor ga kot dopolnilo k zbranemu delu podaja urednikov uvod, v resnici izklesan. To pa je tudi edina šib-kost, ki jo moremo ob uvodu navesti, pa še ta najbrž ne pade v breme uredniku, ampak razmeram. Nadrobni kritični pretresi pričujoče izdaje v revijah bodo morda nanizali še to in ono nebistveno pomanjkljivost ali dodali še kakšno malo dopolnilo. Vsakdo pa bo moral priznati, da je v bistvenih stvareh izdaja vzorna. Knjigo priporoča tudi dovolj okusna zunanja oprema Slavka Pengova, zlasti pa nova, na podlagi mnogega študija izvršena podoba pesnikova, ki jo je naslikal Božidar Jakac, poleg tega je priložen taksi mi le pesmi Noč trudna molči «. Tudi notranja tiskarska izvedba knjige je okusna, moti le precejšnje število tiskovnih napak v uvodu. —ok.
j NAŠE REViJE j
   .................
,,Slt»ven&ki fejriifc"
Pravkar je izšel 1.—4. snopič 4. letnika zgoraj imenovanega glasila slavističnega društva. France Koblar nadaljuje v njem z obširnim poročilom o delu Ivana Cankarja v Zadrugi«, Tine Debeljak poroča o delu dr. Ivana Grafenauerja (ob 60letnici), dr. Anton Breznik in Fr. Ramovš sta prispevala novi jezikoslovni razpravi. Letnik vsebuje mnogo zanimivih zapiskov Solarja, A. Debeljaka, Rajka Nahtigala, Alojza in dr. Jožefa Turka, Pirjevca, lsačenka. Rupla, Vilka Novaka i. dr. Dr. Fr. Tomšič je kritično ocenil Buncev »Pregled slovni ce slov. jezika , Janez Logar pa novo slovensko slovnico /a 3. in 4. razred srednjih šol.
Človek z bombami aii — nehvaležnost je plačilo sveta
__0. Re v Jutru bridko pritožuje, da je Podbevšek v neki tiskovini nameril ost svoje polemike samo zoper njega, medtem ko je druge neugodne glasove o njegovem Jakopiču kar zamolčal. Človek z bomba-izbira torej točke slabotnejšega odpora.
mi
Jezikovni kotiček
Neki profesor slovenščine piše: »Bil je iste postave kakor župnik, glavo tudi skrito v ovčji kučmi. ! — Če prevedeš besed o za besedo v nemščino, dobiš stavek v o-bri nemščini; slov. stavek je pa slab, kei nas jezik ne pozna prostega tožilnika, ki ni podrejen nobenemu povedku, niti glagolskemu niti pridevniškemu. Slovensko bi bilo:	Tudi on je imel glavo skrilo...
Kdor ljubi deležnike, bi napisal: »imajoč glavo skrito«. Gospodu prevajalcu Raiso-vega Zatona« (1930, Umetn. propag., str" 85.) priporočam § 359. Breznikove slovnice, 4. natiska.
Rais — F. Kozak, Zaton (1930), str. (tl.:	Ves večer je sedel K. na divanu, no-
navite v plaid« in str. 723.: T. je, blede oči uprte v kip, sedela v prvi klopi.« Besede so sicer (razen divana in pleda) domače, sintaksa je pa tuja. Prav bi bilo: upirajoč oči v kip« (»z očmi uprtimi v kip ) in pa: z nogami zavitimi v pleti-(za silo tudi: držeč noge zavile v pled«). Pouk o lej napaki bi dobil g. prof. Kozak v 4. izd. Breznikove Slov. slovnice za sr. šole« v § 359. — če bi se sploh želel poučiti.
Stavek »Koliko od nas jih še spremite na zadnji poti lahko berete v prevodu Raisovega »Zatona (1930) na 23. strani. Prav bi pa bilo: »Koliko (izmed) nas boste še spremili.« Zaimek jih je tukaj nemogoč, ker stoji pred njim nas; govornik je sam duhovnik in govori staremu župniku v svojih in njegovih stanovskih tovariših. Namesto od je treba tu uporabiti izmed ali pa goli rodilnik. Sedanji čas glagola spremiti še ne more izraziti bodočnosti, če nima pri sebi takega prislovnega določila, ki lahko izraža bodočnost (kmalu, čez tri tedne, čez leto, jutri itd.)	ABC
Pomenek o pomenku
Tudi Jutro« je predzadnji ponedeljek na zadnji strani začelo s pomenki o slovenskem jeziku. Ne vemo, če za stalno, vsekakor je pa že dejstvo samo dobro znamenje. In če se bodo njegovi uredniki zadaj učili, kako naj spredaj pišejo, bo to ravno nas močno veselilo. Za zglede urednik tega predelka ne bo v zadregi, če jih išče tudi samo pri lastnem listu.
Toda Jutrov« jezikovni sodelavec je sklenil, da išče napak — pri nas. Prav nič ne de, če jih tudi pri nas išče. Že takoj v začetku pa naj ugotovimo, da se ne ujemamo z njim, ko zatrjuje, da kdor sam ne poz.rm slovnice, naj ne očita drugim napak. Napaka je zmeraj napaka, in sleherni ima pravico, opozoriti nanjo, a ravno tako jo bo vsak pameten človek rad na znanje vzel. Prav mi smo zadnji, ki bi se šteli za vsevedne, in vemo tudi, da včasih lahko ne-vednež vedeža pouči.
•Jutro« je iztaknilo pri nas baje dve napaki. Raje, pravimo, ker ne navaja ne številke ne sestavkov, kjer jih je našlo. Tako smo mogli stvar dognati samo glede ene, ki I m nam je ušla že v letošnji 5. številki, torej natančno pred mesecem dni. A s tem seveda še malo ne mislimo zanikavati, da bi ludi druga res ne bila. Se to mu lahko zaupamo, ko smo stikali za njo, smo opazili še neko, hujšo, ki bi se bila »Julrove-niti zgledovanju nad nami še vse bolj podala.
Vsekakor pa je res, tisti dve napaki, ki jih je »Jutro« našlo, sta resnični napaki. Z vrta prihajamo in ne iz vrta in drugače se razvijajo stvari, in pa drugač-nejše, čeprav so včasih drugačešnje, kakor si »Jutro« misli. Tudi pri nas v »Sloveniji smo zmeraj tako hodili in zmeraj dali stvarem, da so se tako razvijale. In tako bi se nam nazaduje zdelo, če smo kakšno stvar, recimo, petstokrat prav zapisali in šele pet slo in prvič napačno, bo pač sklepal presoden človek, da gre le bolj za zmoto ali spodrsek, ne pa za pravo napako, iz nepo-znanja jezika in njegovih zakonov izvirajočo. A stvarni presojalci ne bodo pretresali našega pisanja po takih izjemah in še manj bodo iz takih spodrsljajev izrekali oblastne sodbe o tem, kdo pozna slovnico in kdo ne.
Že celo pa je kočljiva taka oblastna sodba s si rani človeka, ki je sam s slovnico in pravopisom kolikor toliko skregan. V tistih pomenkih o jeziku«, ki obsegajo komaj desetino »Jutrove« strani, smo naleteli namreč že pri površnem bianju na tri napake. In očitno v tem primeru ne gre in ne more iti za navadne spodrske, saj je čepel pisalec nekaj tednov na njih, pa Mi sicer je precej naravno, da je svoje pisanja po slovnični strani kar najbolj vestno premislil in pregledal, ko se je pripravljal, da očita drugemu slovnično neznanje. 'Pako na primer piše, da dajeta ti dve obrazili..-svoj smisel«, kar priča, da ne zna sklanjali kazalnega zaimka »ta«, tako pripoveduje, da »poveljnik Kremlja v resnici ne kontrolira sam telefonično številko avtomobila«, kar dokazuje, da ne ve, da stoji v nikalnem stavku zanikani predmet v rodilniku. Seveda govori tudi o »kmetski obleki, čeprav pozna slovenski človek samo kmečko obleko (tudi veliki Slovenski pravopis pozna na 96. str. samo obliko kmečki«). Ne glede na blagoglasje slovenski ljudski jezik sploh nima rad pridevnikov na -tski in zato govori o bratovski ljubezni in ne o bratski, o protestantovski veri in ne o protestantski, o egiptovskih sanjskih bukvah in ne o egiptskih in podobno-
KIjul> vsemu temu pa mi, kakor rečeno, jutranjemu jezikovalcu ne bomo svetoval' po njegovem zgledu, da naj ne očita drugim napak, kdor sam slovnice ne pozna-Kar pove naj jih, kadar in kjer koli j>1 zasledi. Samo njegovi oblastnosti smo teli pokazati meje, ki so njegovemu a»n* nju primerne.
(f rednik in izdajatelj: Ivan Zorce v Ljubil*