Kako sodi kmet o sedanjem žnpanovanji? Domača sienja ali občina je vsakemu mislečemu srenjčanu imenitna politična zadeva. Kdor ni popoln nemarnjak, ta se bo gotovo brigal, kdo mu župani, kaj se dela s srenjskim premoženjem, kake postave se dajejo v sienjskib rečeb? Tudi malokde kmetski človek tako hitro, kakor pri srenj8kih zadevah, zapazi, da tukaj liberalni poslanci slabo gospodarijo. Tako so na primer liberalci mnogo 8renj stlačili v večje obfiine; zopet druge so bližnjim mestom in trgom prišili. Zdaj pa kinetje skoro povsod prosijo, naj bi njib za božjo voljo zopet razpisali. Lani so libeialni poslanci boteli osnovati nove večje srenje, ki bi obsegale več sedanjib menjšib sieuj ia se med te in med okrajne potisnile. Tako bi inieli trojno kmetsko gopodsko: raalega župana, velikega župana in predsednika okrajnega zastopa. Više 80.000 kmetskib ljudi je po svojib zastopih zoper to drago, nepotrebno iu nespametno mečkanje srenj prošnje vložilo. Liberalci nalagajo srenjam vedno več poslov. Te pa ugovai jajo, da je narobe svet, kmetom nalagati, za kar ti gospodo v kancelijab plačujejo. Sicer so liberalci za take glasove radi glubi. Vendar močno ugovarjauje kmetskib ljudi in pa glas vrlib poslancev, n. pr. našega blagega gosp. Hermana, njih je precej solašil. Ne upajo si v srenjskih zadevah ne naprej, pa ne nazaj. Kako dobro pa ljudje tu pa tam ovo reč že razumijo, to amo biali v poslednjib Novicab. Nek priprost Kraujec, ki je ob enem župan, ondi tako pravi: _Od gospodov v kancelijah in od nemškutarjev večkrat slišimo, da smo župani za nič, da nič ne znarrjo, da ne zdržujerno reda na deželi in takih litanij več. Te zatožbe so večkrat resnične, ali pravične niso. Ko bi srenje bile to, kar so bile nekdaj, to je, gospodinje za svoj lastni d o m, potem, Bogme, se ni bati, da nebi dežela iraela dosti poštenih in umnih mož po ktne tih, ki bi dobro opravljali ti>, kar v opiavilstvo dobrega gospodarja spada. Ali zdaj se žu- I panijam nelaga čedalje več opravil in sicer takih,  ki bi njib imele opiavljati cesarske gospodske,  ne pa mi župani. Neko ime so skovali, ki mu  pravijo autonoruija, to je menda samolastno opravljanje občin. Vendar s tem imenom niamo ničesar druga dobili kakor to, da so gospodom v kancelijab odvzeli veliko opravkov, pa njib naložili na rame srenjakim predstojnikom. Kaj čuda, da se po tem takem občiuaki stroški množijo in davkarske priklade za srenjske potrebe rastejo ? Občinam so navesili pol icij aka opravila, ki pa soseskam niso lastna, ampak tuja opravila. Ta so dolžnosti državine. Cemu pa plačuje ljudstvo davke, če se pa mora samo varovati? In ce srao cesarako gospodsko prosili, naj nam žandarjev pošlje na pomoč, da bi zdatno skrbeli za občno vainost — kaj se nam je reklo? Žandarji so le za službo okrajni gospodski, ne pa vam. Prosili smo tedaj kruha, dal se nam je kainen. Ceste oskrbujejo (na Stajerskem okrajni) srenjski odbori, š o 1 8 t v o šolski odbori itd. Kaj pa imajo zdaj opravljati ae cesarske gospoake? Ne vemo, kaj bi rekli. In če pridete v njihove kancelije in se ogledate po njib sobab, potem vidite toliko glav, ko nekdaj, kedar ae nam ni bila znana ova angeljska: autonomija. Naj gre rakom žvižgat taka autonomija, ki soseskam nalaga od leta do leta več bremen in davkov, cesarstvu pa zavolj velikega števila uradnikov več stroškov dela, ki ae morajo poplačati iz povikšanib dač! Naredite nam županije ali srenje, ki bodo opravljale; kar je njih 1 a s t n e g a. Cesarske okrajne gosposke pa naj opravljajo vse to, za kar ima država skrbeti, ki od ljildstva davke pobira za različne potrebšine!"