ZGODOVINA ZA VSE 89 Z LOKALNIM JEZIKOM SKOZI VSAKDANJIK Jože Dular, Mesto nad Bojico. Novo mesto, Dolenjski list 1997; 211 strani. Slovenski pisatelj, slavist in oče Belokranjske- ga muzeja v Metliki, Jože Dular, slovi v krogih zgodovinarjev tudi kot najboljši poznavalec zgodovine Metlike in Bele krajine. Njegovo ime je tesno povezano tudi z zgodovino gasilstva, saj mu je v muzeju, ki ga je desetletja vodil, postavil tudi zavidljivo muzejsko stalno razstavo. Kot najvidnejši sodobni belokranjski humanistični izobraženec, ima velike zasluge tudi za številna spominska obeležja v deželici onstran Gorjan- cev, ki spominjajo na znamenite rojake. Ob nji- hovem odkritju so ponavadi izdali tudi spomin- sko brošuro izpod njegovega peresa. Življenje in delo Jožeta Dularja v Beli krajini, mož je sicer Dolenjec in pripada rodu, ki je dal deželi ob Krki največ akademskih izobražencev, je klasičen primer človeka, ki je razpet med dolžnosti in osebne želje. Mož je kot osebnost namreč pred- vsem pisatelj in to dober, po mnenju ugledne dunajske slavistke, eden najboljših živečih slo- venskih pisateljev, ki pa se iz občutka dolžnosti nikoli ni mogel prepustiti uresničitvi svojih raz- košnih talentov, ampak jih je v razmeroma zao- stajajočem okolju uravnaval z nalogami kultur- nika v najboljšem pomenu besede. Dularjevi pregledi preteklosti Metlike so do- slej izšli že v več izdajah. Knjiga Mesto nad Boji- co, ki je v bistvu zgodovina Metlike v drugi polo- vici 19. stoletja, jih ne nadomešča, ampak dopol- njuje. Pristop, ki ga je tokrat izbral Dular, je na- mreč na prvi pogled literaren. Njegov namen je, da prikaže življenje v enem najstarodavnejših slovenskih mest skozi usode njenih najvidnejših družin: Fux, Hess, Savinšek, Navratil, Gangl ter še nekaterih. Nekatere so resda zgolj lokalnega pomena, nekatere pa so se uveljavile v vseslo- venskem okviru. Knjiga je pisana kot nekakšna povest, v kateri bralec odkriva zgodovino skozi literaren pristop, ki pa je razviden predvsem v dialogih. Ti mu dovoljujejo določeno svobodo pri fabuliziranju, ki ima za posledico tekoče in napeto branje, hkrati pa ostaja zvest resničnemu dogajanju, ki ga ilustrira s številnimi zgodovin- skimi dejstvi in celo viri, ki jih avtor vpleta v tekst. Tako na eni strani spremljamo tragično zgodbo Savinškove hčere Ide, na drugi strani pa spoznamo meščansko sredino, ki si želi nemško konverzacijsko družbo, ki ustanavlja svojo čital- nico, gasilsko društvo, hranilnico... Avtor opisu- je nacionalne boje, v katerih vidijo nekateri osrednje gibalo naše nedavne preteklosti, na na- čin, ki te strokovno relativizira. Če bi ti res bili takšni, kot so jih nekateri opisovali, bi se morali v naših mestih medsebojno iztrebiti, pa so ven- dar dejansko naši meščani dokaj složno živeli. Pisatelj in zgodovinar Jože Dular je napisal knjigo Mesto nad Bojico na podlagi temeljitega študija zgodovinskih virov. Te mu je nudil v prvi vrsti metliški mestni arhiv, manjkajo pa nekateri osebni arhivi, ki bi pokazali, kako in zakaj so se posamezniki tako uveljavili, predvsem, kako so prišli do premoženja, ki jim je prineslo družbe- no veljavo. Tako bi bilo dragoceno nekoliko več zvedeti na primer o dohodkih iz zakupa pošte, tamkajšnje lekarne..., ali je bilo kaj čutiti borzni krah 1873 in podobno. Da je temu krivo pred- vsem pomanjkanje virov, ne pa avtorjev odnos do teh vprašanj, je lepo razvidno iz opisovanja dela lastnika metliške graščine Savinška, ki je bil nekakšno gibalo agrarnega razvoja. Izvrstno je prikazana vloga italijanskih zidarjev, katerih navzočnost v naših mestih vidijo predvsem umetnostni zgodovinarji, ostali pa nanje pozab- ljamo, odmevnost železarne v bližnjem Grada- cu, bližina vojaškega Karlovca in problemi sani- tarnih kordonov, ki so hromili promet ljudi in idej. Posebna odlika Dularjeve knjige se nam zdi opisovanje odnosov med mestom in okolico, ki ga je bistveno dopolnjevala. Ne mislimo le kmečkega sosedstva, posebno še pravoslavnih okoličanov, ampak tudi okoliških graščakov in zlasti duhovnikov. Metlika je sicer imela svojega prosta, toda njej in deželi so dajali svoj pečat tu- di drugi njegovi duhovni sobratje. Izvrstno je vpleten Janez Trdina, ki ga ni privlačeval le po- bratim Navratil, ampak prav ta duhovna in oseb- na raznovrstnost mesta in njegove okolice. V teh pogledih na preteklost rojstnega mesta pisate- ljeve žene, ki ga je na kraj priklenila in mu ga v znak hvaležnosti tudi odkrila, (delo je njej tudi posvečeno) avtor bistveno presega svoje dose- danje pisanje o zgodovini Metlike. Navedli smo že, da ima knjiga na prvi pogled izrazito literaren značaj, poznavalec preteklosti pa bo v njej odkril sijajno zgodovinsko delo, ki obravnava vsakdanje življenje v naših mestih. V primerjavi z novejšimi podobnimi tovrstnimi VSE ZA ZGODOVINO 90 ZGODOVINA ZA VSE deli ga odlikuje skrajno resen pristop. Nekdo bi lahko dal v ospredje zgodbo med graščakovo hčerko in njihovim hlapcem, ki ga gospodar in oče dekleta "izplača" in pošlje v Ameriko, drugi bo nizal podobo življenja, ki daje poudarek ne- katerim družabnim dogodkom, na primer pu- stovanjem, ki so se trajno vtisnili v spomin. Du- lar ne spregleduje krajevnih zabav in raznih dru- žabnih prireditev, pa tudi ne originalov (žen- ske!), ki dajejo pečat mestu, pa naj bo to posuše- na samica Fricika, uradno Friderika Auerham- mer plemenita Auerstein ali pa uboga Bara Jun- cina, ki za krajcar ali dva nosi meščanom na gla- vi vodo iz studenca, in tudi ne govoricam, kot je lovska nesreča metliškega prosta, vendar se izo- giba cenenim efektom in poudarjanju škanda- loznih zgodb in razmer. S svojim pisanjem doka- zuje, da vulgarnost ni potrebna za opisovanje vsakdanjega življenja. V tem pogledu naj bi ga tisti, ki prisegajo na nove smeri v našem zgodo- vinopisju posnemali. Izrazi, kot so "stara koka..." ne sodijo niti v pošteno vaško gostilno, kaj šele na papir in to celo v znanstveno razpravo. Knjiga Jožeta Dularja Mesto nad Bojico je naš- la pri belokranjskih bralcih lep odmev. Prav bi bilo, da bi po njej segali tudi zgodovinarji. Kogar ne zanima krajevna zgodovina, pa tudi sloven- ska ne, naj seže po njej vsaj zaradi izjemnega je- zika. Avtor je uspel zapisati vrsto lokalizmov in tudi na ta način praktično pokazal, da imajo tudi ti, ne pa pocestna vulgarnost, izjemen pomen pri opisovanju vsakdanjega življenja. Stane Granda STRUP JE V MAJHNIH "FLAŠKMT "55 Marko Waltritsch, Kavarna Bratuž. Shajališče Goričanov. Kulturni dom Gorica, Zveza sloven- skih kulturnih društev. Gorica, 1995, 21 strani. Marko Waltritsch, novinar, publicist in nekda- nji ugledni goriški politik, slovi v slovenski hi- storiografiji predvsem kot izvrsten poznavalec primorskega slovenskega bančništva in hranil- ništva ter društvenega življenja. K obsežni bib- liografiji, tako po številu monografij kot njihovi voluminoznosti, je pred kratkim dodal verjetno še svojo najtanjšo knjižico. Najtanjšo, vendar ne najmanj pomembno! Pred nekaj leti je eden izmed dunajskih zgo- dovinarjev dobil projekt o kavarniški literaturi v nekdanji Avstro-Ogrski. V načrtu je imel tudi vključitev slovenskega ozemlja, vendar se je iz- kazalo, da za Trst nismo mogli dobiti ustreznih podatkov in da takšne kulture na Slovenskem ni. Bratuževa kavarna v Gorici časovno ne sodi v obravnavani čas, ima pa nekaj elementov speci- fične kavarniške kulture. V osnovi je Waltritscheva knjiga reminiscenca na čase njegovih predhodnikov, pa tudi lastne, saj je bil očitno sošolec lastnikove druge hčere Bogdane ali "Čiči" in je tudi sicer kavarno Bratuž dobro poznal. Poleg opisa njenega lastnika Ru- dija in njegove žene, spoznavamo v njej še dve, nadvse pomembni stvari. Prva je, glede na zna- čaj revije, slovensko kavarniško življenje v Gori- ci. Vsaj v Bratuževi kavarni je bilo malce nena- vadno. Na eni strani ji avtor priznava dunajsko "Gemütlichkeit", na drugi strani pa opisuje "te- ror" lastnika, ki je imel v njej svojstven red, ki v času branja časnikov, ni dopuščal nikakršnih pogovorov. Podobno je ravnal kasneje tudi ob gledanju televizije. Waltritsch opisuje tudi vrsto gostov, ki so dajali pečat lokalu. Poudarja, da so bili njeni obiskovalci predvsem slovenski meš- čani, "beli" in "rdeči", da so se v njej zbirali raz- novrstni ljudje, od vsemogočih vohunov do "do- mobrancev", "četnikov", "ustašev" in raznovrst- ni kontrabantarji, ki jim železna zavesa ni bila ovira. Ko je meddržavna meja postala bolj pre- pustna, so vanjo začeli zahajati tudi Novogoriča- ni, zlasti stari goriški študentje. Naslednja dimenzija Waltritscheve knjige so nekateri doslej manj znani podatki o gospodar- ski moči slovenskih prebivalcev Gorice."Sloven- ci v Gorici smo v avstrijskih časih v gostinstvu imeli pravi monopol... Slovenci smo imeli mo- nopol v gostilnah, prenočiščih, krčmah in pivni- cah." Zanimivo je, da so te lokale obiskovali tudi nekateri Italijani, ki jim popolna nacionalna po- larizacija ni bila všeč. Slovenski monopol v go- stilništvu je trajal, kljub fašističnemu terorju, tu- di v času med obema vojnama in še nekaj let ka- sneje. "Dandanes je žal tudi v tem oziru marsikaj drugače." V zvezi z verjetno nikoli končano diskusijo o revoluciji in fojbah, naj citiramo še nekaj drob- cev iz življenja kavarnarja Bratuža. Po vrnitvi iz avstrijske vojske in vojnega ujetništva v Rusiji so Italijani kavarnarja zaprli. "Kot številne druge Slovence so tudi Rudija fašista tepli." Ko se je za- VSE ZA ZGODOVINO