Časopis s podobami ga slovensko mladino. štev. 5. V Ljubljani X. majal877. Leto VII. Sirota Bolgar. (I/, ruskega predelal J. Volkov.) Ha bregovih pri Dunaji. *) Tam v bolgàrskem slavnem kraji, MMdec stal je črnooki. Meril Dunaj preširoki, Tćžke misli razmišljaj e, Sólzo na obraz vliväje. „Česa, mladec! tukaj čakaš? Kaj se trćseš. bridko plakaš ? Kaj ti živo srce iàli. Da obstàl si na obali? Hočeš Dunaj iirebroditi? Hočeš v vodi suirt storiti?" „„Beda mi je žalovati ! Kje je oda. sestra, mati ? Pod Balkanom smo bivuli; Tarai so nam rse pozgéìi, Očo, mater mi ubili, Sestro mojo uplenili!140 „„Težko tebi, sestra mila! Vzela te je turška süa. Dunaj hočem prebroditi In za tóboj k Turkom priti, Zópet k srcn te priiéti, Turkom te iz Tok otčti !" * „Mlàdec, Dunaja ne bròdi; Vrni se, domóv odhòdi!" — „„Kam li hočem se vrniti? Kje se Turkom zakloniti? Kódar solnce božje téka, Nemam svojega človeka!"0 V golih sabljah Mtislomiini **) Prileté, krvi pijani. — MlAdec v strahu v Dunaj plane, Ytòne io se Turkom vgàne. ■— Bolje v Dunaji umreti, Nego turški bič trpeti ! *) D li naj iuošk. spola, Dunav mošfc. spola, D dilavo sred. spola, fcnači reko, po nemški pDonauu imenovano. Oblika Donava je zatorej nemška. Slovenec govori: na D « naj i in Wien, namreč: v mestu „na reki Diinaii", kakor je tudi običaj reči: na Krki (Obergurk), namreč v seliSči „na reki Krkiu (Gurknuss) itd. **) Turci. Nož in vilice. Ob sedemletnej vojski, v katerej se je cesarica Marija Terezija rojevala z zvitim in lakomim pruskim kraljem Friderikom II. za posestvo vojvodine sleške, divjali in plenili so pruski vojaki, da je bilo strah in grdza. Niti jajce pod kokošjo nij bilo varno pred sovražnikovimi rokami. To so bili žalostni fasi posebno za ubozega kmeta, ki nij bil nobeno treuótje varen, da bi ga sovražnik ne oplénil in mu ne požgal njegovega poslopja. T tem žalostnem Času je stal v nekej avstrijskej vdsi na pruskej meji ubog kmetič pred svojo hišo. Vse okoli njega je bilo že opustćšeno od sovražnikove roke, samo v njegovo vas še nij bilo sovražnega Prusa. Na tihem se je zahvaljeval dobremu Bogu za to preveliko dobroto. Mrzel jeseuski veter je pihal po stališčih, a skednji so bùi napolnjeni z žitom in druzimi pridelki. „Ce mi sovražna roka nc pobere tega, kar sem si v potu svojega obraza pridelal, lehko bodem izhajal čez zimo ter sebe in svojo družino pošteno preživel," mislil si je ubogi kmetic. Ali glej ! ondii iz daljine se čujejo konjske stopinje. Kmetič pred hišo stoječ se tega zelò ustraši. In kaj se ne bi! Pruski vojak jezdi na visocem konji naravnost proti njemu. To je strašna podoba, ta pruski vojak; dolge brke ima, ogòrel in raskav obraz, majhene temne oči, ki se mu bliskajo izpod čela, kakor živ ogenj. Ali naš kmetič ne izgubi poguma, hitro sname klobuk z glave, prijazno pozdravi jezdeca in mu pomaga raz konja. Potlej priveže konja za lipo, ki je stala pred hišo, in prinese mu krme. Nu, človek bi si mislil, da je kmetova prijaznost in postrežuost ganila divjega vojaka, a motil bi se! Vojak sede takój na klop pod zeleno lipo, udari s pestjo ob mizo ter zakriči; „jesti hočem!" Pri teh besedah debelo pogleda ter zaropota s sabljo, da bi se ga vsak človek ustrašiti moral, samo naš kmetič ne izgubi poguma. Hitro stopi v hišo, prineso bel prf^ da pogrne ž njim mizo; potlej postavi hlebec kruha, surovega masla iu velik kos sira pred lačnega vojaka. Tudi nož mu prinese in čist pladnik ter mu še prijazno reče : „Bog vam blagoslóvi!" Surovo maslo in sir z dobrim kruhom pod zeleno lipo, to je gotovo dobra jed za rsacega lačnega človeka. A kdor si misli, da je pruski vojak hlastno segal po dobrej južini, ki mu jo je prinesel ubogi kmetič, ta se zelò moti. Vojak si zasuče brke ter zopet udari z vso močjo ob mizo, kričeč : „mesi hočem imeti!" To rekSi, potegne golo sabljo iz nožnice ter jo položi na mizo ; ne, da bi si ž njo breme olajšal, nego zato, da bi se ga kmetič bolj ustrašil ter mu prinesel, česar želi. Kmetič otide v hišo ter se naglo zopet vrne. „Aha, zdaj že nese pečenko !" mislil si bode marsikdo izmed vas. A motite se zelò , ker kmetič ne nese pečenke, nego velike gnojne vile, katere meni tebi nič položi mirno poleg vojakove sablje na mizo. Vojak se temu zelò začudi ter vpraša; „kaj to? Mesa sem zahteval, a ne gnojnih vil!" „A jaz mislim," reče kmetič ua sabljo kazajoč, da je k taeemu nožu treba tudi tacih vilic! Dal sera vam, kar sem imel; česar nemam, tega tudi ne morem dati. Mesa torej ne zahtevajte od mene, ker ga nemam, razven če hočete meso z mojega telesa." — Pruski vojak se čudi tolikcj pogumnosti vrlega kmeta, pogleda nož in vilice na mizi, ter se iz vsega grla smeje. Potem pov-žije, kar mu je bil kmetič prinesel, položi srebrn tolar na mizo, zajezdi kouja ter prijazno se poslovivši — otide. /. t. Nezadovoljne zvezdice. Da li znate, ljnbi otroci, pripovedko o nezadovoljnej zvezdici? Jaz jedva verjamem, da bi jo znali, ker meni samemu jo je pripovedovala svetla kres-ničica. Zatorej naj vam jo povem, da jo bote tudi vi znali drugim pripovedati. Ko je ljubi Bog svet ustvaijal, UBtvaril je četrti dan solnce, mesec in brez števila zvezdic, velikih in majhnih, ter je vsakej pokazal pot, po katerem naj hodi po nebeškem obzoiji. Tako je bilo tudi treba, da se ohrani red na onem modrem nebeškem oboku. Zvezdice so bile zelò vesele in zadovoljne, pas6č se in potovajoč s svojim zvestim čuvarjem mesecem. .Samo nekoliko drobnih zvezdic nij bilo zadovoljno. Godrnjale so, da so tako majheue, in da jih otroci z zemlje skoraj ne vidijo. Kekle so: „vas, ki ste večje nego li mi, radi gledajo ljudje na zemlji, a nas ne morejo videti zaradi vašega bleska in svetlobe." Zatorej se spusté neko noč doli na zemljo, da bi ondu svetile nežnim otročičem, ne misičč, da Bog vse vidi in zna, ter tudi to, kar so storile. Bog je nezadovoljne zvezdice pričakoval s kaznijo na zemlji, ter jih je r istem času, ko so prišle na zemljo, takój izpremenil v grdo rujave živalce. Ko bi jih bili videli, kako britko so zdaj jokale, ker jih nijso ved obdajali svetli in biserni trakovi, ampak rujava in temna obleka. Poprej jim je bila v hrano nebeška rosa, a zdaj zeleno in grenko listje. Britko so jokale leta in leta. Naposled se jih Bog vendar usmili, ter jim dovoli, da se smejo o toplih poletnih večerih svetleti po zemlji in se tako spominjati svoje nekdanje nebeške svetlobe. A tega jim ne dovoli, da bi smele nazaj na nebó, katero so svojevoljno zapustile. Tako, otroci, pripovedujejo si kresnice, spominjajoč se svoje nekdanje svetlobe ter milo gledajo gori v višavo na svoje nebeške tovarišice in svojega čuvarja meseca. Zvezdice so bile nezadovoljne, zato jih je kaznoval Bog, in tako kaznuje še dandanes vsacega nezadovoljueža. Bodite tedaj zadovoljni s tem, kar vam je dal Bog, ker on je dober oče, ter vé, kaj je komu dal, in kakšen stan mu je odločil. Tako so bile drobne zvezdice nezadovoljne, in še le potem, ko jih je Bog izpremenil v ponoćne zaželke, spoznale so, kako srečne so bile zgoraj na nebeškem oboku. — In kako rade bi se bile zopet vrnile nazaj, tjd góri na modro neb6, ali Bog jim tega nij dopustiL Zahvalite se torej dobremu Bogu, svojemu najboljšemu očetu, za vse ono, kar vam je dal. Takemu, ki je zadovoljen s tem, kar ima, hoče mu Bog še več dali. Tako vam govore svitle kresničice, nekdanje zvezdice, ki kakor žareče iskre letajo okoli. Zapomnite si dobro, otroci, kar vam govorč! m. K. Tvoje lice je rnddče, ViSnjavo imds okó; 8UUUd tvoji so glasovi. Nasmebuje& se sladko. Otrocétu. Da obrani to darove Bog ti 8p premnogo lèi! Dokler sije ti življenje. Gledaj zadovoljno v svót. Tega ti želim in prosim : Dihaj srečno, kakor zdaj; Dol solzfin ti svét ne bodi, Svèt ti vedno bodi ràj ! Jotip Cifertc. Stara dobrota lanski sneg. (Basen, iz Bnskega preložil A. B.) Padel je bil volk v jamo, iz kalcre se je bil jedva izkopal, in potem je Sel dalje, ne vedi kam. Ugledajo ga lovci ter ga zaCnó slediti. Volku je bilo pobegniti preko póti. Kar po poti s polja pride mož z mehom in čepom. Volk ga ogovori : „usmili se me, možiček, in skrij me v meh ; za menój gredó lovci." Mož se mu ne brani; skrije ga v meh, zaveže ter zavali na pieci. Gre dalje, a srečajo ga lovci: „nijsi li videl, mož, volka?" „„Ne, uikder ne!"" odgovori mož. Lovci odbite dalje ter mind iz pred oči. „Ali so uže odšli moji sovražniki ?" vpraša volk. „„Odšli so."" „Nu, zdaj me izpusti!" Mož odveže meh ter volka izpusti po svétu. A volk mu popreti: „čakaj, mož, zdaj te požrem!" „„Oh, volk, volk! izbavil sem te tolike za-brége, a zdaj me hočeš požreti!"" „Stara dobrota lauski snég", odgovori volk. Mož, videč, da po tem poti nikamor ne pride, reče : „„nn, če je tako, pojdi va dalje, in ako prvi, kogar srečava, razsodi po tvoje, da je stara dobrota lanski sneg, bodi si, požri me!"" Gresta dalje. Srečata kobilo starico. Mož poteče k njej ter povpraša: „„stvóri milost, mati kobila, sòdi nama! Evo, otél sem volka od velike bčde; a zdaj me hoče požreti."" Tako jej vse raz-kaže, kakor je bilo. Kobila misli ter misli, in potem reče: „služila sem gospodarju dvanajst let in dala mu dvanajstero žrebćt : na vse žile sem mu delala; a zdaj, ko sem ostaréla, da mi uzé nij moči delati, vzel me je bil gospodar, ter me pehnil v šumčč vrtinec globoko reke. Izlezla sem ter jedva prišla na suho ; tako se zdaj kl&tim po svetu, kamor mfTioga prinese. Da, stara dobrota lanski sneg!" „Evo, jaz govorim resnico!" mrranS volk. Mož se razžalosti in poprosi volka, da bi počakal, ne sreča li njiju kdo drug. Volk pristane tudi na to. Sreča ju pes starec. Mož poteče k njemu, isto vprašdje. Pes misli ter misli, a potem reče: „služil sem gospodarja dvanajst let, strdžil mu dom in živino, a kadar sem ostarel in prestài od lajanja pognal me je iz dvora po svetu, da se pletem, kamor mi oko svéti. Da, stara dobrota lanski sneg !" „Nu, vidiš li, da jaz govorim resnico !" zareži volk. Mož se aleje prestraši, a vendar izprosi volka, počakati, da ju kdo tretji sreča, — uaj potem volk stvori, kar vé in zna, če resnica na njem ostane. Trotja njiju sreča lisica. Mož jo z nova povpraša; a lisica se jame prepirati: „kaj bi to ! Kako li volk, tliüka zvér, more iti v tćliček mešiček ?" Volk in mož se rotita, daje to čista istina; lisica ne verjame, in dé: „no, možiček, pokaži, kako si ga stlačil v meh ?" Mož nastavi meh, a lisica vanj pomoli glavo. „E, tako," zakriči lisica, „samo glavo si bil skril v meh ?" Volk zleze ves v meh. „Možiček," reče lisica dalje, „pokaži, kalto si meh zavezal!" Mož ga zaveže. „Nu, zdaj še to pokaži, kako si mlatil pšenico." Mož udri s čepom po mehu. „Kako si li snopje obračal, mož V" Mož obrne mešiček ter oplazi lisico po glavi, da jo ubije, in zakriči: „„stara dobrota lanski sneg."" Avignon na Francozkem. Avignon (izgovarjaj: Avinjon), nekdanjo stolide nekaterih papežev, leži ob reki Kodann v Proventi na Francozkem ter ima blizu 38.000 prebivalcev. Lega tega znamenitega mesta je zelò prijetna med vinskimi trtami in murbovimi drevesi. Mesto je obdano z Tisočimi zidovi in stoipovi ter ima nizke hiše. Ifa tiO metrov visokej skali se ponosno vzdiga v zrak nekdanji grad naslednikov sv. Petra in prelepa stolna cerkev. Dokler še Avignon nij k francozkej zemlji pripadaj, imelo je to mesto popolnem duhovski značaj. V njegovem obzidju je bilo 35 samostanov, 10 bolnišnic, 7 duhovskih bratovščin, 3 semenišča, 1 vseučilišče in (30 cerkvi, od katerih jih dandenes samo 18 šo stoji. 200 do 300 zvonikov je ponosno molelo iz starega uiesta in število zvonov je bilo tako veliko, da je francozki pisatelj Rabelais dal temu mestu priimek „La ville sonnante". Stari papeški grad, katerega vam denašnja slika kaže, izpremenil se je večinoma v vojašnico. Izmed grobov ónih papežev, ki so stolovali v Aviguonn, stoji še samo grob papeža Janeza XXII., vsi drugi grobovi so bili pokončani v viharnej döbi francozke revolucije. Stolna cerkev je zidana na razvalinah nekega poganskega templja ter sega s svojimi najstarejšimi deli gotovo v 6. ali 7. stoletje. — Mesto ima po več muzejev, v katerih se hranijo slike in druge starine. Knjižnica šteje- 73.000 različnih knjig. T Avignonn je bil rojen sloveči slikar J. Vernet. Dandenos slovi mesto zaradi velike obrtnije posebno v izdelovanji svilenega blagi. Izdelki iz svile se odlikujejo med svilenim» vseh drugih dežel. V Avignonn izdelujejo svileno trakove, umeteljne cvetiee itd. Zelò razvito je tudi izdelovanje kovinskih stvari. Ovočja, zelenjave in vina se mnogo pridela. Tu raste izvrstno južno sadje, kakor so: marelice in slive, orehi in kostanji, smokve in mandeljni. Oljka daje najokdsnejše olje. — Avignon ima živahno kupčijo z žitom, posušenim ovočjem, svilenim blagom, žganjem, vinskim evetom, oljem itd. 1348. let» je napoljska kraljica Ivana prodala to mesfto za 80.000 goldinarjev v zlatn tedanjemu papežu Klemenu VL Od leta 1309—1377 bil je Avignon stolišče papežev, namreč od papeža Klemena V. do papeža Gregorja XI. Leta 1791. vzeli so to mesto puntarji v svojo oblast in 1797. leta je papež vse svoje pravice do tega mesta odstopil Francozkej deželi. T. Krištof Šmid. (Dalje.) Krištof Šmid je tndi v Augsburgu o svojih prostih urah pisal za mladino. Užč ob štirih zjutraj je bil po zimi in po leti pri pisarskej mizici ter je delal s peresom v roci. Večkrat je dejal : „čas od štirih do osmih, to jo moj čas." Po dnevi je imel namreč čez glavo dela v äkofijskej pisarnici in z okrajnim šolskim nadzorovanjem. Da-si je bilo njegovo življenje zelò samotno, vendar je bil pri kosilu vselej dobre volje, posebno takrat, kadar je imel goste pri sebi, kar se je zgodilo večkrat v letu. O takih priložnostih je znal svoje goste prav prijetno razveseljevati, nikoli mu nij zmanjkalo šaljivih povestic in primernih kratkočasnic. Kdor koli je bil k njemu ^ kosilo povabljen, vsak se je äe dolgo potem spominjal prijetnih ur, ki Ijih je imel v tovarišiji Krištofa Šmida. O lepih poletnih večerih se je rad izprehajal bodi bì sam, ali pa s katerim svojih prijateljev po zelenih mestnih drevoredih. Vrnivši se domčv je nekoliko povečerjal, pregledal časopise, ali je pa iz kake knjige bral svojej sestri, ki je prišla malo ne vsak večer e Bvojim delom v ■Stfsgi«1!» "iste». Bazven pesništva je Kr. Šmid posebno ljubil slikarstvo ; tudi sam je dobro risal in poznal vsakovrstne slikarije. Imel je lepo zbirko krasnih oljnatih slik. Tudi cvetice so bile njegovo veselje in veselilo ga je, kadar mu je kdo prinesel šopek dehtečih cvetic. Ma vrtu ob njegovem stanovanji je v pomladi in po leti cvetelo vse polno najlepših cvetic. Po zimi so večkrat prileteli ptički na njegovo okno, kjer jim je zrnja in drobtinic nastavljal. Slavčka ali pa kanarčka je imel zmirom v sobi. Oj kako je bil žalosten, ko mu je mačka necega dne pobrala ptičje gnezdo, ki je bilo v vrtnej meji! Ono posebno ljubezen in prijaznost do svojega bližnjega, katero je Krištof Šmid v svojih spisih bralcem na srce pokladal, izpolnjeval je pogostoma sam v svojem življenji. Mnogim družinam je pomagal v revščini ; mnogo sirot je pri njem imelo podporo in mnogo ubožnih učencev je dobivalo od njega mesečni šolski denar. Zato je pa tudi tega blagega človeka spoštoval ves izobraženi svet. Mnogo česti in veselja so mu izkazovali v njegovej sivej starosti kralji, škofje, učenjaki in umeteljniki obiskavajoč slavnega pisatelja v njegovem bornem stanovanji. Krištoi Šmid bi bil rad svojo zlato mašo bral natihoma, a poslanci iz njegovega rojstnega mesta Dinkelsbühla so ga prišli slovesno vabit in prosit, da bi to redko slovesnost obhajal doma. Vsa šolska mladina, katoliška iu protestantovska, šla je naproti svojemu ljubemu prijatelju, ki je prBel iz Augs-burga prijazno pozdravljajoč otroke, ki mu so potresali cvetice po poti in mu peli slavnostne pesni. Meščani so mnogo storili, da bi slavno sprejeli svojega sorojaka. Hiša, v katerej je bil rojen čestitljivi starček, okinčana jo bila s cveticami in zelenim listjem; a na pokopališči so bili grobi njegovih staršev posuti s cveticami in venci. Krištof Šmid je sam govoril z lece v velikoj stolnej cerkvi v Dinkelsbahlu, ki je bila polna pobožnih poslušalcev obeh ver. Njegov govor, ki so ga pozneje tudi v natis dali. bil je zelč ganljiv in polhen hvale do Bogi ; vsi navzoči so se jokali, poslušajoč sivega starčka s toliko krepostjo in ponižnostjo govoriti. — Tudi Augslmržani so si mnogo prizadejali, da bi Kr. Šmida v njegovoj sivej starosti razveselili. Na njegov osem-desetletni rodni dan so napravili V Augsburgu njemu na čast prav lepo in pomenljivo slovesnost. Vladni predsednik pl. Pišer je šel zjutraj 15. avgusta na dom po čestitljivega starčka in ga je peljal v staro meščausko hišo. Tudi škof in obi mestna župana sta prišla tja, da so skupno spremili Kr. Šmida v veliko pozlačeno dvorano ; pred njim je šlo 12 belo oblečenih in z modrim pasom prepasanih deklic, ki so s cveticami potresale pot pred ujini. V dvorani ga je sprejela šolska mladina obeh ver, lepe pesni prepevajoč. Mnogo plemenite gospčde in Augsburžanov iz vseh stanov, posebno mnogo mater iu hčeri je bilo navzočih pri tej redkej slovesnosti. Zdaj stopi zala deklica pred Kr. Šmida in mu podä veliko zlato svetinjo, ki je bila nalašč v spomin ti) redke slavnosti narejena. Na prvoj strani je bila podoba Kr. Šmida s podpisom: „Prijatelju mladine, Krištofu pl. Šmidu, rojenemu 15. avgusta 1768. L v njegov osemdesetletni rodni dan." Na drngej strani svetinje je bil angelj, ki je varoval dva speča otroka ; z jeduo roko je držal robec nad velicim prepadom, a z drugo je odganjal strupeno kačo. Podpis: „Otroke varovati, je angeljsko delo," bil je vzet iz neke Šmidove povesti. Iz njegovega rodnega mesta so mu la đan prinesli poslanci prekrasno izdelan venec iz srebrnega, lavorovega in hrastovega pčrja z zlatimi želoilki. Venec je ležal ua blazinici od rudečega žameta, v blazinico je bilo vsito imć: Krištof Šmid. Potem so otroci predstavljali šest lepih živih podob, ki so bile vzete iz najlepših Šmidovih povesti. Otroci in starši so se gujeli okoli veselega starčka, ko je šel ves ginjen iz slavnostne dvorane, ter se je prijazno zahvaljeval na vse strani. Ta slovesnost je bila pravo veselje v svetej nedolžnosti. In res ga nij lepšega prizora, na tem svetu, nego je SOletni mladinoljub Krištof Šmid, s srébrno-sivimi lasmi in rudečimi lici, sredi cvetočih veselili otrok z rajaviiui in rumenimi kodri ! Po tej slavnosti sta bili še dve drugi. Bavarski kralj Maks mu je dal 1850. 1. križec, red sv. Mihela in Pražko vseučelišce ga je počestilo o priložnosti svoje öOOletnice z diplomom teologičuega doktorja. V znamenje hvaležnosti za slovesnost, ki sojo bili napravili Kr. Šmidu meščanje Augsburžaui in otroci obeh ver, dal je mestnemu starešinstvu 12Ü0 goldinarjev v dobrotne naprave iu v pomoč mestnim siromakom. (Kooec prihodnjič) a^sašfclii. Dragoljubec. „Povéj mi, dragoljubec moj! Zakaj zvončat res cvét je tvoj?" Mäjnik, kralj naš, misli priti, Hčem mu pribod obzvouiti. Da razlégne se v okrógu Po goricah in po logu, Ter naproti zablišče Cvetke mu in zadiše. Krkelili ! Krkelili! Petolinček vas budi! Zlato solnce vie ne spava. Davno po obnébji plava, In skorjanec se dviguje, Y zraku sebe sam raduje; A beččla medovača S cvetja se brenče povrača; Jagnje belo v ròsno travo Skače z materjo v dobravo. Kadar dan se zazori, Na dvorišči zazvenči Kür glasno: krkelili! Jagodica. V dehtečej šumi jagodica Btala, A deček mladi nij priSèl, „Oj, pridi pó-me," dečku je dejala, In jagodo jo polž ujèl, „Kudeča lica Čvrsto mi žare." Ujèl do smrti jo. gorje! Ko deček zópet v šumo zàjde, Zeléno le nje krilce najde, A njega zaboli srce. Liyi*a Ptsjalcova. Otroci ! ne hodite na nevarne visočine. Povedati vam hočem resnično a Žalostno prigodbo, katera se je zgodila letos v nekem trgu na slovenskem Štajarskem. Bilo je na belo nedeljo po póludne. Trije dečki iz prvega razreda ljudske šole spravijo se na nek oder pred hlevom. Da si je bilo nevarno na precej visokem odru, vender skačejo brezskrbni dečki brez vsega strahti sem ter tjà. A kaj se zgodi? Tram, ki je bil preveč na koncu, preobrne se ter potegne vse tri dečke 8 sobo j. Dva dečka padeta Se dosti srečno na tla, ter se le malo poškodujeta, a tretji deček Vinko, sin davkarskega uradnika, prileti z glavo ob kamen in tram pade na ubozega dečka. Težko poškodovanega odnesó v hišo njegovih starišev. Starisi pokličejo zdravnika, a ta nema dosti upanja, da bi ga ohranil pri življenji. In res, druzega dné v jutro je umrl še le osem let stari Vinko, veselje svojih starišev, zapustivši je v velikej žalosti in bridkosti. Čez dva dni je spremila vsa šolska mladina nesrečnega Vinka k zadnjemu počitku na pokopališče. Na njegovem grobu so govorili gospod župnik k zbranej mladini nekoliko svarilnih besed priporočajoč jim, kako je treba vselej slušati ljube stariše in svoje dobre učitelje. — Otroci, ne hodite nikoli od svojih roditeljev, ako vam ne pripusté; a posebno ne hodite na nevarne visočine. Prigovor pravi: Kdor nevarnost ljubi, pogubi se. Resničnost tega prigovora vam kaže nesreča, ki vam jo sem povedal v svarilen izgled. S. M. Kunec in osel. Kunec in osel sta se rodila pri jediiej hiši ; skupaj sta vzrasla in se prav rada imela. Necega dné pnsti gospodar osla počivati, in ta je ležal v hlevu stegnen po stelji. Pripeti se, da pride v hlev kunec in začne pobirati odpadke oslove krme. Osel ga ogovori*, „kunec, danes sem prost, zelò mije dolgčas-, povédi mi kaj." „Kaj ti hočem povedati jaz," odvrne kunec, „jaz ne vem ničesar, saj ne pridem leto in dan preko hišnega praga. Ti znaš več povedati, ker hodii malo ne vsak dan z gospodarjem v mesto, kamor nosiš tovore." „Pa zapojiva kako pesen," reče osel, „jaz imam dober bas, in ti poješ, ako se ne motim, tenor." „Jaz nijsem pevec," odgovori kunec. „Škoda, da nijsi. Ali vem še nekaj kratkočisnejšega: idiva na lov!" „Za lov sem prebojič, saj veš, kako naglo se ustrašim vsake stvarce." „Zato sem pa jaz pogdmnejši. Kolikor tebi poguma manjka, toliko ga imam jaz preveč. Nič se ne boj !" In kunec se dadè pregovoriti, ter otide z oslom na lov. Zunaj vpraša osla: „kako bodeva lovila, ker nemava nobenega orožja?" „Kdo pravi, da ga nemava ? Ti imaš kremplje, a jaz močna kopita. Jaz bodem živali pobijal, a ti je bodeš trgal." Dalje id6č, ugleda dolzega nazega polža, ki se je počasi plazil preko ceste. Oba se ustavita pred njim, in kunec vpraša: „Osel, kako se imennje ta žival?" „Ali ga ne poznaš ? — Kunec je, kakor si ti. Glej ga, ušesi ima kakor ti." (Mislil je namreč polževa rogova) „Hm, hm," reče kunec, „to pač uij mogoče, Kje ima pa noge?" „Te mu je najbrže odstrelil kak lovec." „A kje ima oči?" „Nd, mogoče je, da je prišel slep na svet." „Kaj storiva ž njim?" „Jaz ga ubijem s kopitom." „Nikari," prosi kunec, „ker je moj soródnik." „To mi je vse jedno. Kar nij jaz, in kar nijsi ti, to vse mora poginiti." Pri teh besedah udari osel s kopitom po ubogem polži, da je bil takój mrtev. A kunec se obrne v stran, da bi ne videl, kako umira njegov soródnik. „Mrtev je !" zavpije osel. „Ali nič več ne živi?" „Nič več !" „Kaj storiva zdaj ž njim?" vpraša kunec. „Sneva ga." „Jaz nžč ne jem njegovega mesa." „Jaz tudi ne," odvrne osel, „pustiva ga tedaj v miru." Prišla sta do necega votlega drevesa, v katerem so prebivale divje čebele. Ker je bil zelò lep dan, letale so sem ter tji. Nekatere so prenašale sladko strd, a druge so letale po njo. Bil je velik šum med njimi. „Kaj je to P" vpraša kunec. „Če se ne motim, čebele so," odgovori oseL „Kaj je to čebele ?" „Čebela je živalca, kakor ti ali jaz." „Tedaj je nama v rodu ?" „Bes je, a to v daljnem, Se le v šestem kolenu." „Kako to veš?" „Prav lehko. Čebela ima šest nog, tedaj tudi Sest kolen, tedaj je nama v šestem kolenu v rodu," poduči ga osel. „Ti si zelò nčen, ljubi osel. Povedi mi, kdo te je vsega tega naučil. „Svojo učenost imam od necega medveda, ki je plesal zadnjič po našej vasi inje prenočil v našem hlevu. Tajmi je tudi povedal, da imajo čebele med." „Kaj je to med ?" „Med je sladak, rekel mi je medved." „Jaz to uijsem vprašal kakšen je med, nego vprašal te sem, kaj je med ?" „Tega mi medved nij povedal." „Tedaj ti druzega nij nič povedal?" „Pač, povedal mi je zgodbico, kako je on nekoč kradel čebelam med." „Ali nijso bile nič hude?" „To se zna, da so bile. Ali on jih je premagal, ker je bil močnejši. Sovetoval mi je, da naj tudi jaz grem nad nje, ker je med jako dober in sladak. Idiva tedaj nad nje!" Osel naprej, kunec za njim ideta proti stanovanju čebel. Ko tjà prideta, postavi se osel na zadnji nogi, ter se dvigne do votline, v katerej so bivale čebele in pogleda noter. UZé odprè svoj gobec, stegne jezik — ali v tem hipu izfréé čebele na osla ter ga neusmiljeno pikajo. Od velike bolečine zavpije osel, skoči na tla, ter beži, a čebele za njim. Še le konec gozda obstoji iu pogleda okoli sebe. Ali oči mu postajajo težke, zamiži. in ko hoče zopet pogledati, ne more. Od čebelnih pikov mn je glava zatekla. Žalostno zakliče: „kunec kje si?" „Tukaj sem," reče kunec, ki je ravno pribežal iz gozda. „Jaz sem slep," toži osel. „Bes, tvojih oči ne vidim. Zdaj si ravno tak, kakor oni kunec, katerega sva umorila danes zjutraj, samo da imaš nogé." „Molči!" zavrne ga osel. „Oj, kako me boli glava! Pelji me domóv!" „Pojdi za menoj!" „Ka&o. ker te ne vidim! Sèdi, kunec, raje na moj hrbet in potegni vajeti na 6no stran, na katero naj se obrnem, kakor to dela moj gospodar." „Osel, ti nemaš vajeti." „Saj res ne. Nu, pa mi povej, kam naj se obrnem." Osel poččne, in kunec se splazi na njegov hrbet. Potem gresta proti dòma. Na pragu ju užč čaka gospodar z bičem. Ko ga kunec ugleda, skoči z oslovega hrbta in zbeži. „Kunec, kje si ? jaz ne vidim nič ! Ne zapusti me v bolečinah !" kriči osel. Ali kunec ga ne sliši več. Zdaj se mu približa gospodar, in ko vidi osla v takem stanu, začne ga nabijati z bičem, đa je joj. Ubogi osel trpi z navàdno potrpežljivostjo bičanje, voljno se (là zapreti v hlev, in je hvaležen gospodarju, ko zvečer ne dobi tudi svoje navadne krme. „ Čez nekaj dni ga obiSče kune«, ter mu dà naslednji nauk: „Osel, ti ostaneš sicer osel : vendar se v prihodnje ne daj zapeljati od vsacega medveda in ne draži čebel, ker čebele pikajo.'4 Osel odgovori : „I a, i a, prav imaš, kunec !" Jot. Ciferte. Zgodovina šivalnega stroja. Šivalne stroje je izumil Elija Howe. Ta človek se je rodil 1819.1. v Spencru, v severo-amerikanskej državi Massachusetts. Njegov oče so bih ubožen Žagar ter nijso imeli niti pripomočkov niti veselja, da bi bih svojega sina boljge vzrejali, ker jih je preveč dražil s svojimi sanjarijami. Po cele ure je Elij» stal ter gledal, s koliko hitrostjo se giblje žaga, ko reže žaganice. Večkrat nij slišal pólndne zvoniti, ter je pozabil na vse svoje dolžnosti, da je bil le pri žagi. Njegovo največje veselje je bilo, ako je mogel pri kakem potoku ah na kakem drugem kraji narediti mlin, d» jo potem gledal, kako ga voda goni. To se zna, da je pri tacih igračah šolo zelò zanemaijal. Oče vidčč, da Eliju nema posebnega veselja do šole, mislijo si, da bi bilo najboljše za dečka, ako pride v kako tovarno, kjer se izdelujejo stroji (mašine). In res ga pripravijo v tako tovarno. Elija je bil takrat 16 let star. A tudi tukaj je mladi Elija vedno sanjaril, njegov gospodar je večkrat dejal: iz Elije ne bode nikoh nič prida. Pa tudi nij bilo dosti upanja. Elija je bil zanič, ter je moral potovati od jednega mojstra do druzega. Povsod so ga poznah, nihče nij bil zadovoljen ž njim. Po dolgem potovanji stopi v nauk k nekemu imenitnemu mašinskemn mojstru v Bostonu. Ta je bil prvi, ki je spoznal Howetove lastnosti, videč v njegovih sanjarijah krepkega in čvrstega duhà, ki vedno misli in prevdaija. Saj si je tudi on uže več let ubijal glavo s tem, kako bi izumil stroj, s katerim bi se dalo hitro šivati. Večkrat je povabil prijatelje v delarnico ter jim pripovedoval o svojej nameri, pokazal jim je tudi različne priprave, a vse zaman, njegovi poskusi so bih brez uspeha-To se znÄ, da pri teh mojstrovih poskušnjah ga nij bilo večjega opazovalca, kakor je bil Elija Howe. Kakor blisk se ga polasti misel, da je njemu prihranjena ta imenitna in važna iznajdba. Od sili dob je bil ves drugačen človek. Ako bi ga bih videli zdaj njegovi prejšni gospodarji, s koliko gorečnostjo jo delal in šel za zvojo namero, no boječ se nikakoränih zaprek, gotovo bi ne bili poznali v njem Elije Howeta, nekdaujega sanjača. A nij treba misliti, da je morda iikomost po novcih nagibala Howeta k tolikemu prizadevanju ; ne ! v njem je bilo nekaj vzvišenega, nek poseben cilj mu je bil vedno pred očmi, in da ga doseže, premagal je vse svoje slabosti, ter je zastavil vso svojo srečo. „Tisoč in tisoč énih ubožnih ljudi, ki služijo s šivanko v roci vsakdanjega kruba, oprostiti hočem tega težavnega dela. Tse 6ne moči, ki je človek s šivanko izgubiva, ostanejo mu naj v višje in plemenitejše naméne; moj šivalni stroj naj mu je vrne," tako je večkrat na tihem dejal svojim prijateljem in tovarišem. Bilo je 1849. leta. Preteklo je precej nekaj let, da se je bilo treba Howetu boriti s pomankanjem in britkimi skušnjami, a zdaj je vse to prestal in lehko je z veseljem dejal, da je nekaj izumil, kar še nij popolnoma, a vendar toliko dobro, da služi človeku v občno korist. Vesela prihodnost, sreča in slava mu je bila zdaj vedno pred očmi. Toda osoda zahteva od vsacega slovečega človeka svojih žrtev. Howe je bil ubožen, a da izvrši svojo iznajdbo, potreboval je novcev. Zatorej se obrne najpred do svojih prijateljev, da bi mu posodili, kolikor mu je treba v začetku njegovega dela, obetajoč jim pozneje vse pošteno in z dobrimi obrestmi povrniti. A nikjer nij našel pomoči; nekateri so se mu izgovarjali, da nemajo toliko, kolikor bi rad ; drugi so se mu zopet smijali, a tretji mu so naravnost rekli, da je popolnoma zrM za norišnico. Howetu je bilo obupati. Da ne more izpeljati iznajdbe, ki je bila tako živa v njegovej duši, kakor bi jo z očmi videl, to mu je podrlo vse upanje. Poleg tega pa še gledati ženo in otroka, ki sta se borila s pomankanjem ; od ljudi biti zasmehovan in zasramovan, to je preveč, da bi mogel prenašati človek, ki ima mehko srce v prsih. A zdaj pride pomoč. Neeega dne ga sreča njegov nekdanji sončenec, Fischer po imenu, imovit človek. Temu pové Howe vse svoje namčre, upanja iu zapreke. Fischer je bil za iznajdbo svojega prijatelja tako navdušen, da takój vzame njegovo družino v svojo hišo, njemu samemu dd toliko novcev, kolikor tnu jih je treba, da naredi prvi šivalni stroj za poskušnjo. Z novim zaupanjem je zdaj gledal Howe v prihodnost, a lemni oblaki njegove osode se še zmirom ne izgubé. Šivalni stroj se je izvrstno obnesel ter je uadvladal v poskušnji pet najboljših švelj, a vendar nij hotel nihče nič vedeti o tej novej iznajdbi. Fischer je imel pri tem podvzetji 2000 dolarjev izgube, iu kmalu potem je umrL Zdaj je bil Howe zopet sam in brez pomoči Necega dne mu pride na um, naj bi svojo srečo poskusil na Angležkem. Angleži so podvzetni Ijudjé, misli si, in morda se ondu izplača njegovo delo. Zatorej pošlje svojega brata Amazo na Angložko, a vsi poskusi, da bi našel kacega podvzetnika, bili so zamàn. Le nekov Tomas je bil pripravljen kupiti pravico patenta, to je, pravico, da sme samo njegova firtua izdelovàti šivalne stroje za Angležko, ter je ponujal Howetu 250 funtov šterlinga (1 funt Ster-linga je po naiSej vrednosti 10 gl.) za omenjeno pravico. Howe je dobro znal, da bode Anglež obogatel, kadar njegovi šivalni stroji pridejo v občno rabo ; a kaj si more pomagati? sila kola lomi, in primoran je bil prodati pravico patenta za majhen denar. Tomas pokliče kmalu potem Howeta na Angležko, da mu razloži sestavo šivalnega stroja. Ko je pa angležki kramar prejel potrebno razjasnilo o rabi šivalnega stroja, odpravi Howota trdo in mrzlo, ter mu za njegov trud niti toliko plačila ne dà, kolikor ga stane pot v Ameriko nazaj. Howe je zdaj moral živeti na Angležkem v največjem uboštvu, it takisto tudi njegova obitelj v Ameriki. Naposled je bil primoran zastaviti svoje najpotrebnije stvari, kakor tuđi kalup (model) svojega Šivalnega stroja, ako je hotel dobiti vsaj toliko novcev, da so more v svojo domačijo vrniti. V tem se je stvar v Ameriki gledé Howetovih šivalnih strojev nekoliko izpremenila-Nekateri mehanikarji so bili namreč tako predrzni, da so začeli šivalni stroj posnemati in ne gledé na Howetov patent, tudi izdelovati in prodajati A ravno ta nepoštenost je naklonila Howetu to korist, da so njegovi šivalni stroji ob njegovem prihodu v domačijo bili obče pripoznani ter so se na vse strani začeli razširjati. Howetovo ìmé je zdaj povsod slovelo, in vse se je hudovalo nad veliko krivico, ki se je godila Howetu s tem. da je mora! zaradi sleparjev in uepoštenjakov skoraj polovico svojega življenja preživeti v največjem pomankanji. Zdaj je bilo Howetu lehko svojo pravico braniti in boljši dnevi — dnevi sreče in slave so se začeli za toliko plemenitega mučenika in bojevalca. Z njegov? iznajdbo je jelo sloveti tudi njegovo imé po vsem izobraženem svetu.. Povsod so ga občudovali, povsod Costili. In ko je bil Hove imovit človek --pridobil si je milijone — mislil je vedno na svoje nekdanje uboštvo ter nij nikoli pozabil ubožnih delavcev. On jim je skrbel ne samo za vsakdanji kruh nego tudi za primerno izobraženje. Ko se je začel <5ni krvavi boj med severom in južno Ameriko, šel je tudi Howe, da se bojuje za domovino, katera ga toliko let nij poznala. Vsem vojaškim častčm, ki so bile na ponudbo bogatemu človeku, se je odpovedal in bojeval se je za svobodo svoje domovine kot prostik. Iz krvavega boja vrnivši se k svojej obitelji domév mu je bilo le malo časa dano še živeti. Kmalu po končanej vojski je umrl v svesti si, daje živel in trpel za veliko idejo človeškega napredka. —r. Prirodopisna - natsroznansko polje. Zrak. Zrak nas obdaja povsod. Zrak je zunaj na polji, na cesti, v hiši, v sobi, ali da ob kratkem rečem : zrak je povsod. Brez zraka bi ne mogel živeti ne človek, ne žival, ne rastlina. Zrak je po leti goräk, a po zimi je mrzel. Večkrat je zrak čist in svetti, a večkrat je tudi napolnjen sè soparicami in meglami. Visoko v zraku plavajo oblaki. Iz oblakov so vsiplje dež, sneg in toča n» zemljo. Zrak nij zmiroin pri miru. Ako se zrak počasi giblje, takrat pravimo, da je p rep uh; ako se pa zrak močneje giblje, pravimo da je veter-Močin veter imenujemo vihar ali orkan. Vihar strašno tuli. Večkrat s korenino izruje drevesa, odnese strehe hišam in še celò ladije razbije na morji. O vetru bi vam lehko marsikaj lepega povedal. Veter čisti in hladi zrak, osuščva zemljo, goni mline na veter in ladije po morji. Oblaki se vzdigujejo od morja k višku, in veter je goni k nam. Po leti se večkrat črni oblaki kupičijo na nebu. Bliska se na vse križe iu strele udarjajo v drevesa in hiše, da se vžg6. Grom strašno bobni, da se hiše stresajo in okna rožljajo. Takrat je vas otroke strah. A ljubi Bog varuje vse dobre ljudi. On odpelje črne, pogubonosne oblake od nas, da sc nikomur nič hudega ne zgodi, ter postavi mavrico v oblake. __jaHko Man. Dvogrbi veljblod (kamela). Dvogrbi veljblod (Camélus baetriànus) je prava spaka med čveteronogimi živalmi. Od jedno-grbega veljbloda (glej „Vrtec" od 1871. L, stran CO) se razlikuje posebno s tem. da ima na hrbtu dve grbi, da je bolj štramast ter ima gostejšo in daljšo dlako. Kakor je jednogrbi veljblod ustvarjen le za vroče peščene puščave, takisto služi dvogrbi le nirodom na hladnih in visoeih planotah v zadnjej Aziji. Mongoli, Kalmuki, Tartari in Ki- --- nezi bi skoraj ne mogli živeti brez te koristne živali, ki jim po neudelanih potih po leti in po zimi prenaša všo kupčijsko blago med Kiuo in Rusijo. Kalmuk s svojo rodovino se klati po stepali in veljblod mu daje vse, česar potrebuje v življenje. Dvogrbi veljblod živi v hladnejših deželah in mu tudi sneg ne škoduje. Zato so uìé pred 200 leti z dobrim uspehom udomačili dvogrbega veljbloda na Laškem blizu mesta Pize, in veljblodi, ki je vidimo včasih tudi pri nas, so večjidel iz Laškega. Tudi na Španskem se dvogrbi veljblod dobro počuti in pred nekoliko leti so poskušali to žival v severnej Ameriki udomdčiti, kjer se od reke Misisipi ija do velikega ali tihega morja razprostirajo velike pustinje. Skušnja je obveljala popolnoma, in pozneje so jo preselili tudi v gorato južno Ameriko in na otok Kuba. f/. „Domače m mje Uveli.") Maj, dragoljubec in dišeča perla. (Obraz iz native.) Pomlad mila Zdaj le biti Zraven tudi Odklenila Vence viti. Ne zamudi. Svoj veseli nam je raj; O mladina! zdaj je čas. Poiskati dušni sad! Cvetje klije, Dan zbegujo, Pomlad ide Radost sije, Cvet vsalinuje. Zopet pride, — Zeleni že vrt in gaj. Kmalu mine rožni kras. Cas mladost' jo le enkrat ! (A. fraprotnik.) Takó so peli otroci in se v dolgej vrsti pomikali iz mesta v prosto naravo. Pred njimi je stopal krepek deček z zastavo v roei, ki je ponosno vihrala v zraku, kakor bi čutila, da je ta dan — dan praznovanja, dan občnega veselja. Ko je prenehalo petje, ropotal je otročji boben, in vmes je bilo slišati veselo vriskanje otrok! Vsem je sijala radost iz oči. na mlađih licih jim je odsevalo notranje veselje, — veselje pomladansko. — Došli so pod zelen hribec, kamor so bili namenjeni. T