Štev. 22
Nsđelja, 29» maja
1932
France PođUpmh:
čuvaji
Toda psa je moral imeti pri hiši. Vsaj drobno ščene, da bo ponoči rev-sknilo, če se kdo priklati nepovabljen. Saj je domačija obširna: za hišo gospodarsko poslopje s hlevi in shrambami, potem kozolec, vrtovi, sadovnjak.
In je oče Jelar nekoč prinesel domov čisto drobceno psičko. Neki Italijan mu jo je dal, zidarski mojster, ki se je moral nemudoma odpeljati v domovino. »Puci« je imenoval to drobno, čudovito lisasto stvarco, ki js bila čisto mirna, kakor da je iz cunj. Le živahno utripajoče oči so razodevale, da je Puci res živa psička. Vsa je bila progasta. Bele, črne, rjave in rumene lise so se križale vse vprek.
»Res je taka, kakor bi jo bil ciganom ukradel!« se je nasmehnil oče Jelar.
Psički je pa hrana pri Jclarjevih imenitno teknila. Posebno mleko ji je
je seveda prej predramila kakor omâ trije mali zaspanci. Toda je zadovoljna poležala še dalje, dokler m zlato solnce prikukalo skozi okna.
Čez leto dni se je pa Vidra zresnila. Nič več ni marala spati v zaboju zgoraj v izbi. Ponoči se je prav pridno oglašala okrog domačije. Ležišče si je pa izbrala v skritem kotu na senu tik pod
Slo v slast. In se je kmalu zredila kakor polh. Pri tem pa je bila vedno bolj živahna, okretna, šegavo ljubezniva. Zato so jo krstili za Vidro.
Dolgo, dolgo je bila priljubljena V3-drica le za igračo pri hiši. Jelarjevi otroci Francek, Poloni ca in Tičeik, ki so komaj doraščali šoli, so imeli z njo neznansko zabavo. Tako jih je razumela na vsak migljaj im tako jim je bila vdana, da te male družbe kar ni bi'îo moči razdružiti. Ne podnevi in tudi ponoči ne. Kakor nikdar poprej noben Jelarjev pes, je Vidra spala zgoraj v sobi, na stari odeji v nizikem zaboju. Zjutraj se
svislimi. Od tam se Je lepega dne začu-
lo drobno cviljenje. »Ah so miši, ka-M?« je povprašal oče
Jelar, ki je imel opravka na dvorišču.
»Kaj še!« je pojasnil hlapec Matija, ki se je bil ravno vlača! po stopnicah s poda, kjer je bil napravljaJ rez za živino. »Vidra ima dva mladiča«, je leno dostavil, — »pa še kaj čedna sta«.
Dva mladiča, dva novorojenčka, kaj takega pri Jelarjevœh že zlepa niso pomnili.
In je bilo mnogo šale ta radcvedno-
siti.. Posebno Franoek, Polonca in Tiček so silili pod svisli. Toda zgoraj je stala
.Vidra, z repam Je nraMjaila m bodo se je kregala na radovedne vsiljivce.
»Prinesite jiih doli, oče! Prinesite!« so silili otroci	.
Oče Jelar se ni vdal
»še niso spregledali! Par dni bodo še slepi!« je rekel. Nato je svareče pripomnil: »Da mi ne silite tja gori! Za mladiče se vsaka boji. Bo grizla!«
Pa sta mladiča shodila in izpregle-'dala. Kaj pogumno sta časih pokukala na rob parne in se ogledovala po dvorišču. Hlapca Matijo sta že poznala — ta jima je vsako jutro prinesel skodelo mleka.
Bilo je okrog binkoštnih praznikov in Tonč je prišel iz mesta domov. Za par dni na počitnice. Še tisto soboto popoldne je zlezel na svisli in prinesel oba psička na dvorišče.
Vidra je poskakovala od sikrbi in veselja. Zdaj pa zdaj je bevsnila proti Tonču im nemirno obletavala svoja mladiča. Franoek, Polona in Tiček so tle-sikali z ročicami in jih iztezali proti psičkoma. Pa so jih previdno spet umikali, zakaj Vidra je hitro pokazala svoje tanke, ostre zobe ...
»Nazaj mi jih spravi!« јз vele! oče Jelar in Tonč je ubogal.
Vidra pa je bila nemima, čudno nemima. Nemara bi ji bilo ljubše, da bi mladiča spravili kam v varnejše zavetje. Mar je slutila nesrečo? — Še pozno ponoči je lajala okrog hiše. Лг-krat pa je popraskala na kuhimrska vrata in cvilila, kakor bi prosila: »Odprite!«
V ranem jutru binkoštne nedeîje se ie s svisli začulo obupno lajanje.
Predrami se oče Jelar, skozi okno pogleda.
»Kaj mi nek! laja?« — pravi gospodinji. ženi svoji«. Dani se že. Mar so tatovi?«	,
Lajanje ni ponehalo. Glasilo se je kakor jok in vrisk srda obenem.
»Daj, stopi pogledat!« svetuje Jelar-ka.
Oče Jelar plane Iz hiše, naravnost na dvorišče. Pogleda proti svislim.
»Kaj pa je? — Kaj je, pravim!«
Nič odgovora.
S pame je po stopnicah planil v»Mc črn pes. Gobec potuhnjen, ušesa ohlapna, da so mu prekrivala oči, jezik izpla-žen, rep povešen.
Обе Jelar dvigne kamen M požene pritepenca v beg.
Da nisem vzel puške!« pomisli Jelar mimogrede. »Na mestu bi ga počil, pošast!«
Da bi pohitel po puško, je bilo že
prepozno. StnnOfv črnuK — Bog si ga vedi odkod se je bili priklatil — je že oddivjal skozi sadovnjak. Preskočil je jarek in izginil tam doli za železniškim nasipom.
V tem se je prikazala Vidra na dvorišču. Vsa upehana se je priplazila izpod svisli po stopnicah in se dobrikala gospodarju kakor rešitelju. Globoko je sopla in vsa drhtela od razburjenja Gospodar je pocenil, jo božal in ji pogledal v oči: bilo se vlažne, kakor da sta se razlili po njih dve tihi, skriti solzi.
In Vidra se je sipet odmaknila, postala na prvi stopnici in se ozrla ali ji bo gospodar sledil.
Oče Jelar je ubogal. Stopil je na parno in našel na senu oba mala psička neusmiljeno izkažena. Oba sta še gibala. Toda na noge se nista mogla dvigniti. Vse je bilo jasno, kaj je napravil prite-peni podivjani črnuh.
Priklatil se je bil ponoči od d^leč im se lotil mladičev. Ne le, da ju je obgri-zel, enemu je celo zavil glavo, da je bila nagnjena na levo stran.
Očetu Jelarju je vzrojilo v srcu. In zasmilila se mu je Vidra, ki je pogledovala zdaj nesrečna svoja mladiča, zdaj gospodarja, kakor bi hotela dejaiti: »Poglej, kaj mi je napravil zločinec!«
Oče Jelar ni dolgo pomišljal. Vidro je vzel s seboj v kuhinjo in Ji nalil mleka. Obenem je poklical hlapca Matijo:
»Mlada psička mi spravi s sena!«
Matija je razumel. Psička je našel že mrtva in ju je zakopal za kozolcem.
Solnce je že posijalo in otroci so vstali. Našli so Vidro pred hišo. Potrta po strašni borbi z nasilnikom, se je zdaj solnčila daleč od hišnega praga in se ni za nikogar zmenila.
Oče Jelar pa se je v kuhinji tiho pomenil z materjo.
»Obžalujem,« јз dejal, »toda vse je treba ročno končati Kaj vem če grobi pes ni bil stekel. Čisto take podobe je bil. Pa naj nam še Vidra steče — otroci so pri hiši!«
»Kakor misliš, da je prav!« }e pritrdila mati.
»Tonč,« Je poklical oče, »Tonč otrolke mii odpelji na sprehod. Tja g >ri sred trga«.
Ko je mala družina odšla, je oče stopil v hišo in nabasal svojo puško. S kroglo jo je nabasal. Da se sirota ne bo mučila. je pomislil v sebi.
Potem je poklical Vidro. Nerada je vstala. Toda ob gospodarjevih prijaznih besedah je spet oživela.
»Alo, v sadovnjak pojdeva. i. Alo Vidra... brž za zajcem!«
Vidra se je dvignila in pohitela po sadovnjaku. Ko se je po nekaj korakih obrnila, je bila cev namerjena proti njeni glavi. Presenečena se je vzpela, — tedaj je počil strel...
Zadeta v čelo, natanko med očnici, se je brez diha in glasu zleknila v zeleni travi.
Otrooi so bili komaj par sto korakov od hiše. Prihiteli so na strel — in moli
so za Vidro--
--za nesrečno Vidro, ki je morala data življenje, ker je tako šibka nasproti močnemu sovražniku brezmejno hrabro branila svoja dva drobna mladiča.
(Dalje prihodnjo nedeljo.)
Boris:
Rudarjev sin
»Jutri pojdeš z menoj premog kopat v globoko jamo. Dobro si zdaj še solnce oglej —! doli ga več ne poznamo.
Doli poznamo le medlo luč, v njej se demanti črni iskré, gledaš jih, koplješ, z znojem zalivaš potlej v njih soju oči oslepe.
Doli v jami poznamo le smrt, doli v jami življenja ni, doli v jami ni pesmi, veselja, v jami še solze prah zasušL«
»Oče, čemu me jemlješ v jamo? Ti si je vajen, jaz sem še mlad. Solrica bi hotel, pesmi, veseija, smrti ne maram, življenja bi rad «
»Sin, pet sestric za kruhom kliče, nati že drugo leto leži, koča na bregu nas komaj še skriva, meni že roka od let drhti
Danes prišel je k meni gospod. »Ti si doslužil,« je rekel samo. «Star si že — delo za mladim kliče! Jutri pripelji ga — služil nam bo.«
Sin, pet sestric kliče za kruhom, mati že drugo leto leži jutri, jutri boš prvič suženj. Moja roka od let drhti.. л
Manica:
Pastir Martinek
Saj drugače je bLl pastir Martinek priden deček, le razposajen je bil časih čez mero. Kadar ga je prijela tista poredna žilica, je zlasti rad nagajal ovnu, katerega je dražil s tem, da je skakal proti njemu, kimal z glavo in se obnašal, kakor bi ga klical na dvoboj. Bojeviti oven se je ob takih prilikah z vso silo zaletel v pastirja, a po-rednež se je pravi čas umaknil in oven je zadel z rogovi v prazno ali pa se je — na veliko veselje Martinkovo — celo zvalil po tleh.
Gospodar je pastirju sicer prepovedal tako ravnanje, češ, da s tem žival po nepotrebnem muči, toda Martinek ni ubogal. Zato je pa tudi pošteno iz-kupil.
Nekoč je Martinek splezal na rob globeli in sedel na skalo. Sonce ga je grelo v hrbet in pastirčku je postalo tako nekam ugodno, da je začel dremati.
Krave in ovce so se razpasle na vse strani, oven pa je zašel celo gori proti robu, kjer je sedel pastir, ki >e v dre-mavici pokimavaJ z glavo.
Komaj pa oven zapazi Martinkovo kimanje, meni, da ga ta spet izziva na dvoboj. Brž razčeperi prednji nogi, nastavi roge, se zaleti in z vso silo trešči v Martinka, ki se prevrne kakor snop in zdrsne v globel.
Ubogega pastirja so potegnili iz globeli šele nasledntie jutro. Imel je zlomljeno nogo, po obrazu in rokah pa mnogo prask. Peljali so ga v bolnico in dolgo je trebalo, da se je spet postavil na noge. Ovna pa poslej ni dražil nikoli več.
Mârko Brodnik:
Tam daleč, kjer sonce vzhaja in so dobri ljudje, јз živela davno, davno de-Mica U-ha. Bila je kakor lotosov cvet. Ki v jutranji zarji odpira svojo zlato ča-k>. Lepa je bila kakor pomlad, le njene oči so bile žalostne.
Ko ji je bilo deset let, se je peljal mimo njenega doma mladi kraljevič. Videl jo je. nasmehnil se ji je in ji vrgel biserno ovratnico v naročje. Lepa liha je pobesila glavo. Prvič so se ji nasmehnile oči.
Minulo je leto dni. ko se je kraljevič vrnil. Tedaj se je pred njenim domom ustavil in stopil v nizko hišo. Ko ga je zagledala, je pohitela k njemu.
»Vrnil si se, kraljevič?« ga je začudeno vprašala.
»Pusti ga!« je prosila U-ha. »Svoj denar je moral dobiti...«
»Dobra si, U-ha! Predobra za ta svet,« je dejal in mu odpustil. Njej pa je dal še lepšo ovratnico.
In ko je odšel, se je vrnil zakupnik O-ze-o.
»Zakaj si me izdala kraljeviču, da mJ je vzel ovratnico? Vrni mi jo«.
»Nimam je! Poglej, ta je druga,« je dejala in pokazala novo, ki jo je dobila od kraljeviča.
»Potem si vzamem to,« je dejal in ji jo iztrgal iz rok.
Leka U-ha je zajokala. Njene solze so bile dosti večje kakor prej. Tako velike kakor biseri v novi ovratnici, ki jo je vzel O-ze-o.
»VrnM sem se, leipa U-ha,« je dejal, »vrnil sem se, da vidim spet tvoje lepe žalostne oči. Povej, zakaj so tako žalostne?«
»Saj sama од vem,« je odvrnila in rajokala.
Obrisal ji je solze.
»Kakor biiseri so tvoje solze,« je dejal. »Kakor tisti biseri, ki sem ti jih vrgel v naročje, ko sem se prvič peljal mimo tvojega doma. Kam si jih dala?«
Preplašeno ga je pogledala.
»Nimam jdh več. Starši so siromašni, niso mogli plačata najemnine in davkov, pa je prišel tvoj zakupnik O-ze-o in mi jih je vzel, čeprav sem povedala, da so tvoj dar, o kraljevič«.
In kraljevič se je razjezil.
»Talko spoštuje moje darove!« je yyVîK'imffl {ifarpai ga je vreči v ječo.
Lepa U-ha je spet čakala leto dni, da bi se kraljevič vrnil, toda ni ga bilo. »Veliko je njegovo kraljestvo,« si je ! mislila, »morda ne utegne priti«.
Šla je k stari čarovnici, ki je stanovala sredi svetega gozda:
»Povej mi staiika, kje prebiva mladi kraljevič?«
»Daleč za morjem, sredi lotosovih vrtov stoji njegov dvor: ves je iiz zlata in biserov«.
»In kod pelje pot do njega?« jo je vprašala lepa U-ha.
»Ne vem. Sama )o moraš najti«.
Drugo jutro, še pred soncem, je vstala lepa U-ha. V rosi si je umila obraz In telo.
»Morda ga srečam in bom lepša,« si je rekla. Poljubila je mater in očeta, ki sta še spada, in šla na pot
Teden clni je hodila in ni srečala kraljeviča. Še do morja ni prišla, odkoder bi v dalji videla njegov dvor.
Kolena so ji krvavela, zakaj pot je bila polna traja. Nežna koža ji je zarja-
vela, zakaj sonce jo je žgalo. Le oči so ostale prav tako žalostne.
Srečal jo je star puščavmk.
»Kam hitiš, dekle? Odkod si?«
»U—ha mi pravijo in od daleč prihajam. Kje je morje, odkoder bom videla kraljevičev dom.«
»Zgrešila si pot,« ji je dejal, «Iti moraš proti vzhodu. V treh dneh ga boš videla.«
Zahvalila se mu je in šla proti vzhodu.
In tretjli dan je prišla do morja. V dalji je videla dvor, ki se je lesketal v solncu.
Tedaj je pogledala v morje in videla v njem svoj obraz. Strah jo je obšel.
»Kakšna sem? Kje je moja bela polt, ki jo je kraljevič občudoval? Kje je moja lepota, da bi me po njej spoznal?«
Obupana je sedla v pesek.
»Ne, ne bo me spoznal. Mislil bo, da sem sleparka.«
In v srcu ji je vstala misel, da bi se vrnila domov.
Ne, ne, le tega ne. Mora videti kraljeviča. Talko je lep in dober. Morda jo le spozna... Pokliče jo k sebi in ji poreče:
»Lepa U—ha, spoznal sem te. Pridi k meni, povej, kaj ti teži srce, zalkaj so žalostne tvoje oči...«
Molčala bo o ovratnici.
»Zaradi tebe so žalostne, lepi kraljevič... Zairadi tebe sem pretrpela to dolgo pot...«
Pogledala je za čolnom. Nikjer ga ni bilo. Nalomila je vej in jih s srobotom zvezala v splav. Stopala je nanj in z
veslom pognala. Še nocoj mora priti do kraljeviča, ko bo sredi lotosovega vrta sanjal v večer. Še nocoj mora priti, saj ni tako široko morje, saj ni tako dolga pot.
Ves dan je veslala, ves večer, toda dvor je bil še daleč, prav tako daleč kakor opoldne. Moči so jo zapuščale. Roke so ji omahovale. Ničesar ni imela s seboj, ne skorje kruha, ne kapljice studenčnice.
Dvor pa je bi' še tako daleč. In oblaki so ga pokrivali.
In ko je bilo sredi noči, je potegnil veter. Postavila se je sredi splava, razprostrla roke, da se je veter zajede! v široke gube obleke, ki so bile kakor jadra, in pognal splav dalje, vse bliže dvoru. V eni uri je prevozila pot, ki je prej zanjo potrebovala ves dan.
Potem pa je nenadoma vstal pred njo dvor v svoji čudežni lepoti. Veter je bil razgnal oblake. Videla je lotosove vrtove, zagledala kraljeviča ki je stal sredi njih in sanjal v noč, kakor bi čakal... kakor bi čakal njo. Še trenutek in pri njem bo, pove mu, da je prišla, da ne poj de nikdar več o d njega.
Oči, ki so bile dotlej žalostne, so se v veselju zaiskrile. Še bolj je razprostrla roke, še bolj je veter pognal..*
»Kraljevič; Kraljevič! Prihajam k tebi! Poglej me! Veter me nese na svojih krilih in zmeraj ostanem tvoja .. .<
Tedaj pa je prestrašeno kriknila in omahnila. Veter je zagnal njen splav ob čer, da se je razletel, kakor bi bil iz samih trščic.
Omahnila je in njen krik je zatnnl v valovih.
Drugo jutro so se valovi, ki so se razpenili in pokrili vse lotosove vrtove, umaiknili in sredi uničenega cvetja je ležalo drobno telesce.
Bila je U—ha.
In mladi kraljevič je prišel pogledat.
koliko škode je napravil vihar. Videl je drobno telesce, ki je ležalo na gredi, in ai ga spoznal.
»Kdo je to dekle, ki mi ga je morje prineslo?« je žalostno vprašal in velel truplo zakopati sredi grede.
Ni spoznal lepe (J—he. zakaj njene oči, ki so strmele vanj, so bile vesele iin srečne.
Kožica Belka
Pastirček Mihec se je vračal s planine, kjer so se kožice čez dan pasle. Ca-siih je zažvižgal skozi zobe in poklical živali, ki so se oddaljile, še za njimi je stekel in jih s palico zganjal. Sonce je zahajalo, ko јз prišel do vasi. Kako je vsaka koza poznala svoj hlev in šla od črede, ne da bi jo moral Mihec odganjati! Pri vaškem koritu, kjer je iz železne cevi tekla čista gorska voda, jih je bilo le še pet, ki so potem capljale, z zvonci okoli vratu proti koncu vasi, kjer so bile doma.
»Kje je pa Belka?« se je vprašal Mihec, ko je obstal p/e ' poslednjo hišo. Nobene kožice ni več videl. Potrkal je na okno. Stara žena je odprla oknico, pogledala ven in pomignila s koščenim prstom: »Belka, Belka!«
»Ali ni prišla?« je vprašal Mihec.
»Jej,« je zastokala starka in se prijela za glavo. »Ce le ni kam zašla!«
Pastirček je ostal pred njo pobešene glave, ves v strahu. Mislil sd je: »Zdaj me bo ozmerjala in prav gotovo me naznani«.
Toda starka јз samo potožila: »Uboga kožica... Samo tebe sem še imela!«
»Poiščem jo, poiščem jo,« je naglo dejal Mihec, »in če hi jo moral vso noč iskati«.
Požvižgal je svojemu psičku Paziju in se vrnil po poti, od koder je bil prišel.
Mračilo se je že in dim nad hišami je pričal, da že povsod kuhajo večerjo. Mihec se ni dosti oziral, dokler je bdi v vasi. Šel je v gozd, ker je bilo tako temno. »Belka, Belka!« je klical in žvižgal, toda nič se ni ganilo. Le veverica se je prestrašila in skočila z drevesa, da se je Pazi pognal za njo. Iz gozda je Mihec prišel na planino, kjer so se tu in tam dvigale ostre skale. Mesec je jasno svetil in črne sence so se zlovešče plazile po srebrnih tleh. Vse drugače je bilo podnevi, ko je mladii pastirček plezal tod s svojo čredo. Ni bilo glasu, ne šuma, ne vriskanja pastirjev. Še nikdar se ni čutil tako samega, on. ki ni fenei maitere, še nikdar mu mi bilo tako
tesno pr! srcu. Mislil si je, da mora biti ubogi Belki prav tako pri srcu. Poklical jo je in lastnega glasu se je prestrašil. Dve uri je že iskal, slednjo skalo .ie pretaknil. »Belka! Belka!« je Klical. Skoraj bi bil jokal.
Kaj je to? Ali ne striže Pazi z ušesi? Ali ne čuje tihega meketanja? Še enkrat je poklical in že se je zapodil Pazi v skale, zakaj prav razločno je čul otožni »meeee».
Gibčno in oprezno h splezal Mihec za psom, loi je spet padel s skaie in skušal aovič iskati poti skozi skalnate škrbine.

Na ozki polici pod vrhom je zagledal kožico, ki se ji je lesketala dlaka v mesečini. Ni se upala .ne naprej ne nazaj, in Mihec je požvižgal Paziju. naj se vrne, da ne bi kožice prestrašil. Bal se je, da ne bi skočila s skale v prepad. Obrisal si je pot in jel plezati po skalah. Nič več ni poklical Belke, čeprav je neprestano meketala. Naposled je skoraj prišel do police. S hrbtom se je podprl ob steno, poskusil trdno stopiti in se z levico oprl na palico. Šele tedaj je lahko dosegel kožico in jo prijel za vrat. Ko je Belka čutila njegovo roko, se je šele upala skočiti in prišla s police ne da hi se ji kaj zgodilo. Pod skalo jo je Mihec privezal in odpeljal. Pazi pa je lajal in poskakoval pred njima.
Polnoči je bilo, ko so prišli spet v vas. Le v zadnji hiši je še gorela luč. Mihec je odvezal vrv in z glasnim me-ketanjem je Belka zbežala v svoj hlev. Starka je prišla iz hiše in še preden je kožico pozdravila, je stisnila pastirčku roko: »(Priden fant si!« mu je rekla.
boš vedel, zate sem se bolj bala, kakor za Belko!«
к<ЏјМџо^гоосШ
Dragi stric Matici Ko sem hodil v 1. razred osnovne šole v Potjčanah, se ml je dogodilo tole: Bil je mrzel zimski! dan. Sneg jo naletavaL Oče je postavil na vrt ptičjo hašioo In jaz sem prinesel drobtine in zrna a. Ptički so prileteli v hišico in veselo zobati čez nekaj dni, ko je bilo po-seibno mrzlo, sem našel v hišici napoi zmrzlega ptička. Nesel sem ga v toplo sobo. Toplota j e ptičku pomagala in k malu je bia spet zdrav. Letal je po hiši in pobiral drobtine in postal je čisto domač. Mene de iimed posebno rad. Priletel mi je časih na ramo in zrna mi je zobal Iz roke. Spomladi, ko je solnce posijalo, je oče od-pirl okino. Ptiček je ziletel na okno in veselo zapel. Pogledal je malo naokoli in zletel poteim pod nebo. žalosten sem strmel za njim. Tako rad sem ga imel! Zdaj ko sem starejši, sem viprašal očeta, kakšen ptiček je bil, pa prav! oče, da je bi.la ee-niičica,
Blaž Vlado, uč. V. razr.
Stud-enoi pri Mariboru.
Kako me Je zajec prestrašil. Nekega dne sem ee odpravil nabirat cvetlice. Ob rotm gozda rase vse polno trobentic, pe-telimčkov, vijolic in dragih pomladanskih cvetlic. V bližini rastejo tudi vrtovi in jesenov! grmi. Iz njih s.1 delamo piščalke. Ko sam prišel k robot gozda, sem dobil tam svojega tovariša, ki si je 1и vrbove veje delal rog. Prosil sem ga, naj mi posodi nož, da b.i si še oaz napravil rog. Ko sem itak al primerne palice, skoči iapod jeseno-vega grma zajec. Prestrašil sem se ga tako — da sem padel vznak na močvirnata ■da, kjer eo rasle spominčice. Hitro веш si nmiil roke in nabral še nekaj ovetlic, potem pa sem tekel domov. Sopefk 6em dal mami In mi Je zato odpustila pripravljene klofute za umazano obleko.
Srečko Lesjak, uč. IV. гагг.
Trfbovflje — Vode.
Zgodba o kraljičnl. Nekoč Je živela kraljica, ki Je iimeila hčerko — edinko. Zgodilo pa ee Je, da Je hčerka jibolela. čutila Je, da bo morala umreti ki ko Jo Je kraljica vprašala, ali še kaj želi, je rekla, da b.i hotela še enkrat v življenju podiutoati lilijo. Materi se Je Skrčilo erce. Kje naj dotoi lilijo, zdaj »redi zime? Pisala je raznim Inozemskim vrtnarjem in jlih proella, naj jI hitro pošljejo nekaj lepih, beilih li-
lij. Minuli so dmevi, a lilij nI bilo od nikoder. Mlada kraljiična je vse bolj hirala in nekega dne, ko je mrak objel vso zemljo. je Izdihnila na materinem srcu. Kraljica jo je dala na vrtu pokopati in jokata vse dni in vse noči za svojo edinko. Zapade! je sneg in pokril grob. A glej čudo, teden dni po pogrebu je zrasla iz groba krasna bela lilija. Sirila je svoj sladki vonj daleč naokoli. Ko Je kraljica videla, da je zrasla na grobu hčerke _ edinke lilija, je nehala jokati, zakad vedela je, da je hčerka na onem svetu pustila zrasti to lilijo materi v tolažbo.
Amalija Juvanova, slovenski razred.
Mozelj. 6rez Kočevje.
Naši zajčki. Moj brat i i šest zajčkov. Enega je dal meni, enega pa mlajšemu bratcu. Vsi so sive barve, samo moj ima belo liso na vratu. Ime mu je Zalček; krščen pa je bil za petokazalčka. Ker pa je to Ime predolgo mu rečemo kar Zalček. Moj zajček je čisto domač, med tem ko so bratovi bolj boječi. Ko stopim v hlev, mi skoči Zalček takoj naproti, ker ne pridem nikoli praznik rok. Jaiz imam zajčke od vseh živali najbolj rada.
Mihaela Modic, nč. IV. razr.
V Tomlâljn Pod yKrimonic.
Najžalostnejšil dogodek v mojem življenju. Smrt mojega dragega očeta je bil zame najSalostnejšl dogodek. Ko sem bolj odrasla, sem šele spozneala, da je težko živeti brez očeta, še huje pa Je menda tistim otrokom, ki jilim umre ljubljena mamica. MoJi sošolki je u/mrla mama in ona, pa tudi mdene sestre in bratci eo pri pogreibu strašno jokali In klicali svojo dobro mamico, vee solze eo bile zaman. Zato, dragi »Jutrovčki« ubogajte In ijfuibite svoje starše, ker sami ne veste, kako dofbro se Vam godi, dokler živijo vaši roditelji.
Katica GJurlč, uč. И. гжг. v PtlUjlU.
L. N. Tolstoï:
Car Peter I. in kmet
Car Peter je srečal v gozdu kmeta, ki je sekal drva. Car mu je dejal: »Bog daj, očka!«
Kmet mu je odgovoril: »Da bi le kaj dal, saj sem zelo potreben.«
Car ga vpraša: »Ali imaš veliko družino?«
»Dva sina imam im dve hčerL«
»Nu, ta tvoja družina ni ravno p eve-Bka. Kam pa daješ denar?«
»Denar razdelim zmerom na tri dele: i enim delom plačam dolg, z drugim delom posojam, tretjega pa mečem v vodo.«
Car je pomislil, pa ni mogel uganiti, kaj naj to pomeni. Kmet pa mu je takoj pojasnil: »Dolg plačujem s tem, da preživljam očeta in mater, denar posojam, ko redim oba sinova, v vodo ga pa mečem, ko plačujem za hčere.«
Car mn je dejal: »Pametna je tvoja glava, starček. Zdaj me pa pelji ven iz gozda, jaz ne morem najti poti.« Kmet je odgovoril: »Jo boš že našel; kaj pojdi naprej naravnost, potem zanj na desno, nato na levo in naposled spet na desno.«
Car pa je dejal; »Tega ne razumem, kar pelji me.«
»Nikamor te ne morem peljati. Pri
nas na kmetih je dan dragocen.« »Če je pa tako, bom pa plačal.« »Potem pa že grem.« Sedla sta v dvokolnico in se odpeljala. Spotoma je pričel car kmeta izpra-ševati: »Ali si že mnogo sveta videl, očka?« »Marsikje sem že bil.« »Si že videl carja?« «Ve, nisem ga še videl, pa bi ga rad.«
»Evo, zdajle bova prišla iz gozda in
potem ga boš videl.« »Kako ga bom pa spoznal?« »Vsi bodo odkriti, samo car bo rmd čepico na glavi.«
Prišla sta na polje. Ko so ljudje zagledali carja, so se odkrili. Kmet je napenjal oči, toda carja ni mogel najti. Tedaj je vprašal* »Kje je car?«
Peter Aleksejevič mu je odvrnil: »Vidiš, samo midva sva pokrita, torej bo vsekako eden od naju.«
Križanka »Srnjak«
v "
Navpično: 1. gozdna žival, 2. žensko
krstno ime, 3. delo (srbohrvaško), 4. ta (srbohrvaško), 5. reka v mežiški kotlini, 6. moško krstno ime (srbsko).
Vodoravno: 1. revež, 7. gora v Kamniških planinah, 8. ime za Savo v Planici.
Rešitev križanke »Možnar«
Vodoravno: 3. kašča, 7. oltar, 8. goi, 9. ara.
Navpično: 1. oko, 2. par, 4. alga, 5. štor, 6. čada.
Rešitev dopolnjevalke
Pust
Rešitev kvadratov
s, es, res, resa, tesar, presta, prasvet, prestava, predstava.
Zloge
ovnica
Sestavi iz naslednjih zlogov: a —• denj — di — e — la — na — nec — pe — ra — rat štiri besede, ki pomeni» jo: 1. Snežni plaz, 2. Ljub sin. 3. Stara mera za dolžino. 4. Gora iz Sv. pisma.
Prve in tretje črke, čitane od zgoraj navzdol ti dajo ime dekleta iz sloven» skega slovstva.