List 16. Gospodarski pomenki. Odgovor M. K-u iz Krasa na pritožbo v 11. listu „Novic" zastran pogojzdevanja Krasa. Da je treba goličave na Krasu pogojzditi, so davno že spoznali vsi umni kmetovavci in njega resnični pri- ----- 126 ------ jatli. Znano je, da od leta 1848 si primorska vlada veliko prizadeva o tem. Sklicani so bili zbori, veliko veliko se je govorilo in se ve da tudi pisarilo; al drevesca na papirju še niso hotla rasti. Dosti je pa bilo tudi tacih, ki so trdili, da ves trud je zastonj, ker na Krasu je zemlje premalo. Al na golo skalo ni še nihče mislil drevja sejati ali saditi; med skalovjem je pa še toliko zemlje, da drevesca rada rastejo, ako se le prav sade. Jaz in gosp. Dragotin Polaj se nisva ustrašila nasprotnikov; začela sva sejati in saditi, čeravno se je nama ta ali uni v pest smejal. Veselejša doba je napočila, kar je bistroumni, teoretično in praktično izurjeni baron Kellersp erg geslo vlade primorske v krepke svoje roke vzel. Špoznavaje, da brez vrtov, v kterih bi se drevesno seme sejalo in drevesca gojila, ni mogoče ničesa opraviti, je previdni deželni glavar ukazal, da se mora v vsaki soseski vrt za odgojevanje dreves (drevesnica) narediti , iz kterega se bojo potem drevesa na odločeni kraj zasajala. Zavzel sem se tedaj, ko berem v 11. listu ,,Novic" glas iz Krasa pod črkoma M. K., ki se dela, kakor da bi bil zastopnik nevoljnih kmetičev. Naj je kdor koli, ne morem si kaj , da bi z lučjo resnice saj nekoliko ne posvetil v pomote, ki jih je dopisnik v onem listu po svetu razglasil. Prvič. M. K. iz Kr. miluje bornega kmetica, da mora drevesnice narejati, ter piše: ,,borni kmetic, ki samo po eno govedo glešta, zamudi po celi teden na tlaki (raboti?) pri narejanju drevesnic; bogati pa ukazujejo in se norčujejo iz reveža, pa malo storijo." Na to odgovarjam: Kako bi M. K. iz Kr. spričal, ako bi ga sodnik klical in resno vprašal: Kdo je ta, ki sevnorčuje? Ce res kdo bogatinov zavolj naloženega dela krivico trpi, naj se pritoži okrajnemu predstojniku; gotovo bo pravico dobil. Vprašam še: ali se pravi tlako (raboto) delati, če sebi, otrokom in potomcem tako koristno delo narejaš? Imenuje se sicer M. K. iz Kr . .. odkritosrčnega gospodarja; al če bornemu kmetiču resnično dobro želi: zakaj mu iz ,,Novic" in iz ,,kmetijske kemije" ne pove, kako da bi mogel zboljšati senožeti, da bi mogel saj po dvoje kravčet prekrmiti? Ena sama kravica blizo Trsta že donaša veliko koristi, z dvema bilo bi mu gotovo več pomagano. Zakaj kmetica — namesti da bi mu djansko ljubezen skazal — draži, podpihuje, ter mu pod skritim imenom potuho daje? Borni kmetic dostikrat in veliko več toži zoper sušo , točo in burjo , da mu kamenje zmiraj iz zemlje raste! Ce je M. K. prijatel njegov, naj mu pove, od kod da izvirajo te nesreče, da si potem pomaga revež. Na golem Krasu res suša pritiska , in če veter iz juga ne vleče , pohlevnega dežja ni. Okoli obraščenih hribov se oblaki vlačijo in zemljo namakvajo, — na Krasu pa, ker dreves ni, nobena stvar oblakov na-se ne vleče; — ako se pa kak oblak jezno razlije, drugo nesrečo — točo — stori. Naj mu pa dopisnik še tudi to pove, zakaj da kamenje raste? Pozimi ovčica do korenin travo pomuli, zemlja zmrzne ; srenj vzdigne in zrahljd prstlino; zdajci burja potegne, popiha in odnese najboljši cvet zemlje. Po takem ni čuda, da se kamenje čedalje bolj prikazuje. Vse te nesreče izvirajo iz goličav. Ali ni tedaj zadnji čas, da pomagamo? Ali se ne bomo vsi — ne bom rekel, deželnemu poglavarju — ampak najboljšemu deželnemu očetu, iz srca zahvalili? Naj se tedaj tudi M. K. zahvali in veseli srečne nove dobe, ako je res odkritosrčen prijatelj ali če tega noče, naj saj jenja mrmrati in pohujševati druge ! (Konec prihodnjič.) ------ 134 ------ Gospodarski pomenki. Odgovor M. K-u iz Krasa na pritožbo v 11. listu „Novic" zastran pogoj z de vanj a Krasa. (Konec.) Drugič. M. K. dvomi „nad vspehom pogojzdenja" in daje nektere nasvete „o brestih in topolih.u Na to odgovarjam: Brestovina in topolovina je res koristen les; to vsak kraški vrabec ve; dvomim pa vendar, ali neznani dopisnik brestovino seje in topole sadi; podoba je, da raje mrmra kakor drevesnice nareja. Vprašam ga pa tudi: Ali ne pozna še drugih žlahnih drevesnih plemen, na priliko: koprivca (Nessel-baum, ital. ladogna)? „Noviceu so nam že o njem govorile. Ni ga menda dražjega lesa v Avstrii. Za dve kambi pri jarmu se dobi vselej 30 soldov, za toliko druzega lesa pa ne 3 same soldiče. — Ali ne pozna* rešelike (Mahalep), ali ne ve, kako rada raste na Krasu? Hooinbrenk, imenitni dunajski vrtnar, prisedši na Kras, je rekel: „ves Kras bi bil lahko lep vrt, ker rešelika sama od sebe raste." Ali M. K. ni še nikoli slišal, kako Francozi rešeliko čislajo ter različna sadna plemena na njo cepijo? Jaz sem rešeličnega semena na Moravsko in na Dunaj poslal, lepo zahvaijen, in za-nj še naprošen bil. *) Ali je M. K. sam ptujec v deželi? Ali ne poznd tudi murve ia nje velike koristi? Kdor črvičev gojiti noče, ne zna ali ne more, naj perje šmrca, ovcam, kravam in Šetincem poklada; dobro izplačalo se bo. Koliko koristi pa bi še le drugo sadno drevje prinašalo! Naj za to povem priliko: Neka prijazna ženica mi pokaže nekega dne hruško ozimnico rekoč: ,,Pozimi prodam vsako leto sadje iz tega debla v Trstu in kupim si prediva, da gajmam skoraj dosti presti vso zimo." Na to ji rečem: ,,Skoda , da nimate še 10 takih debel; lahko bi franke (zemljiščini davek) odrinili, obutek za čevljad in še kaj druzega kupili." Neki uradnik trgovske zbornice mi je povedal, da vsako leto dohajajo vprašanja, ali je kaj suhega sadja v Trstu? Koliko denarja bi se samo za suhe češnje dobilo! Naj tudi to pomisli M. K., da, kakor mi radi po-meranče , smokve in rožiče jemo , tako tudi v drugih deželah poželjujejo našega sadja. Dražje kakor pri nas pomeranče so tominska jabelka (čebulice), gorenske šte-tinke, brkinske trdike v Aleksandrii na Egiptovskem. Ker mi dosti denarja za kavo, čaj in druge omotične pijače iz dežele pošiljamo, bi pač prav bilo, da bi tudi od tam kaj srebernega denarja dobili! Ce je pa M. K-u v resnici mar vedeti, ktera drevesca najhitreje rastejo, naj pride k meni v Rodik; rad mu bodem postregel z domačim žvižgovcem, potem pokazal mnogovrstnih dreves v istem letu zasejanih, da se sam očividno prepriča. Ni pa vse s tem pri kraji, da to ali uno drvo iz začetka hitro ali počasi raste. Mandel in oreh, na priliko, prva leta hitro rasteta, borovec pa po malo, dokler se do dobrega ne ukorenini in si s svojimi iglami ne pognoji; potem pa hitro kvisko gre, v 20 ietih vsa druga drevesa prekosi. Kdor ne verjame, naj gre gledat vrta gosp. Dragotina Božič-a pod Novigrad. Tretjič. M. K. iz Kr. želi, da bi se pašniki razdelili, ker bi vsak na svojem kosu rad sejal in sadil. Bojim se, da M. K-u ni resnica s tem! Zakaj pa dozdaj ni sejal ne sadil na svojem kosu niti brestov niti topolov. Kos bi vzel marsikdo, ki bi se mu od-kazal; ali bi pa storil kaj? to je vprašanje. Ako ga je pa zdaj volja saditi, vprašam ga: od kod bo drevesca jemal, da jih bo presajal, ker se mu mrzi drevesnice narejati. Bojim se, da M. K. drugam meri, drugam pa vdari. Eno bi rad, drugega pa ne; kakor tisti človek, ki bi bil rad plavati znal, pa se je zaklel, da ne gre prej v vodo, dokler se plavati ne nauči. Kar pa se tiče razdelitve pašnikov, je res do-gnana resnica, da je prvi pogoj više kulture. Al kaj bi to pomagalo v tacih krajih, kjer je navada zemljišča med vse sinove enako deliti? Ako tudi oče svoje veliko zemljišče med 5 sinov razdeli, malo na vsacega pride. V drugem ali v tretjem rodu so berači vsi ali pa sužnji bogatinov. Razdelitev mora tudi svojo pravo mero imeti, sicer se ustanovi veliko nevarniši feudalizem, kakor je poprej bil. Toliko bi moral vsaki imeti, da svojo družino preživi saj v srednjih letinah. Ako kmet za-se žita pri- • delal ne bo, od koga se bo kupovalo? *) Tudi v Ljubljano ga rad pošljem, ako ga nimajo. Pit. (Prosimo za-nj na vrt kmetijske družbe. Vred.) ----- 135 ----- S tem važnim vprašanjem si belijo glavo deželni odborniki in poslanci. Vem , kaj zagovorniki pravijo. Al premislijo naj , da vsak čevelj ni za vsako nogo. Različnim okoliščinam deželnim morajo tudi postave primerjene biti; sicer jo zabredemo pri vsi njih dobri volji; da nas Bog obvari! Naj se kmetu slobodnost, ktero je komaj dobil, nikar ne krati ; on nam vojake daje, kteri deželo branijo. Na Laškem, kjer kmet mirno želi živeti pod avstrijskim orlom, bi bilo vse drugače , ako bi kmet ne bil hlapec, kterega gospod od zemljišča spodi, ako mu puntariti ne pomaga. Al važno vprašanje o razdelitvi je predolgo, da bi se vse tukaj razložilo, kar mi srce teži. Zato se sopet obrnem na razdelitev pašnikov, in M. K. vprašam: kaj bi mu škodovalo, ako bi vsaka srenja občinski gojzd imela? Mislim, da bi mu še koristilo, ker bi slabi gospodar svojega kosa posekati in zaflčkati ne smel; soseska pa tudi vsaka prihodkov potrebuje. Občinskih pašnikov razdeliti ter koristniše obrniti in porabiti vlada ne ovira, temveč pospešuje. Rodičani na pr. so si razdelili goli pašnik, ki 50 oralov meri; sam tešel je, ki ima veliko natrona v sebi; zato želijo vinograde zasaditi. Komaj je to doznal skrbni deželni poglavar, brž je poslal 10.000 trt naj-žlahnejših, že v polovici septembra meseca v mrzlejši Avstrii dozorelih plemen. Da smo žvižgavca do zdaj pili, je bilo največ krivo, ker so kmetje premalo skrbeli za zgodnja plemena; o sv. Luku bi bil z nektero jagodo še zajca ustrelil. Naj gre rakom žvižgat žvižgavec! Rezavico nareja, čeva krči, do pet ne pride, srca ne oveseli in ušes ne ogreje. Gojzdi so v ozki zvezi s poboljšanjem kmetijstva; mi se pa izobraženim narodom vvrstovati ne moremo, dokler pri starem kopitu ostajamo. Naj je tedaj M. K. prepričan, da je koristno, tako dobrega deželnega očeta ubogati; naj tudi ne žabi, da usmiljenje je lepa čednost, toda biti mora o pravem času, na pravem mestu in resnično! Rodik 3. aprila 1865. J. S.