57_KRONIKA
loog
1.01 Izvirni znanstveni članek	UDK 061.2:27-36(497.4Ljubljana)"16/17"
Prejeto: 12. 3. 2009
Ana Lavrič
dr. umetnostnozgodovinskih znanosti, znanstvena svetnica, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU,
Novi trg 4, SI-1000 Ljubljana e-pošta: lavric@zrc-sazu.si
Svetniški zavetniki ljubljanskih baročnih akademij
in društev*
IZVLEČEK
0C koncu 17. in na začetku 18. stoletja je Ljubljana dobila več akademij in družb, ki so bile namenjene pospeševanju znanstvene in kulturne dejavnosti. Večina si je v navezavi na srednjeveško tradicijo bratovščin izbrala svojega svetniškega zavetnika, čigar god je vsako leto slovesno praznovala v tisti ljubljanski cerkvi, kjer je imela svojo kapelo, oltar ali vsaj svetnikovo podobo. 0d skromnih likovnih spominov nanje je najimenitnejša slika sv. Dizme v ljubljanski stolnici, ki jo je 1704 za Družbo združenih naslikal Giulio Quaglio, Dolničar pa nam je v zbirki drobnih tiskov Miscellanea ohranil večpanegirikov (dva v čast sv. Kozmu in Damijanu in osem v čast sv. Ivu), ki so dragocen kulturnozgodovinski vir.
KLJUČNE BESEDE
akademije, društva, govorništvo, likovna umetnost, ikonografija, barok, Ljubljana, Societas Unitorum, Academia Operosorum, Academia philharmonicorum, Collegium medicum, Antonio Zanchi, Jurij Adam Grimšic
ABSTRACT
SAINTLY PATRONS OF THE LJUBLJANA BAROQUE ACADEMIES AND SOCIETIES
At the end of the 17th and the beginning of the 18th century, several academies and societies were founded in Ljubljana, envisaged to promote scientific and cultural life. Relying on medieval tradition of brotherhoods, the majority of them chose a patron of their own, whose name-day was solemnly celebrated every year in that church in Ljubljana where the academy, or the society, had their own chapel, or altar, or at least the image of their patron saint. Only a few of these works of art have been preserved; the most remarkable of them is the painting of St. Dismas in the Ljubljana cathedral, executed in 1704 by Giulio Quaglio for the Societas Unitorum (Society of the United). Furthermore, Janez Gregor Dolničar/Thalnitscher kept several panegyrics (two in honour of Sts. Cosmas and Damian, and eight in honour of St. Ivo) in his collection of small prints, the Miscellanea; they are a valuable cultural-historical source.
KEY WORDS
academies, societies, rhetoric, fine arts, iconography, Baroque, Ljubljana, Societas Unitorum, Academia Operosorum, Academia philharmonicorum, Collegium medicum, Antonio Zanchi, Georg Adam Grimšic
Pred leti, ko je prof. dr. Olga Janša Zorn predavala zgodovino na t. i. univerzi za tretje življenjsko obdobje, me je nekoč povabila, da sem njenim slušateljem predstavila ikonografske značilnosti upodobitev apostolov. Ker mi je tedaj zaupala, da jo tovrstne teme zanimajo, sem se odločila v njen spomin raziskati svetniške zavetnike ljubljanskih društev baročnega časa in njihove upodobitve, da bi tako primerno združila dvoje njenih interesnih področij.
0b koncu 17. in na začetku 18. stoletja je Ljubljana dobila več akademij in družb, ki so bile namenjene pospeševanju znanstvene in kulturne dejavnosti. Leta 1688 je bila kot prva ustanovljena Societas Unitorum, tj. Družba združenih ali t. i. Dizmova bratovščina,1 tej je 1693 sledila znanstvena Academia Gperosorum,^ njej pa 1698 Collegium juridicum, pravniško društvo sv. Iva.3 Leta 1701 je bila za glasbeno področje ustanovljena Academia philharmonicorum,^ za likovno umetnost pa sta bili zasnovani Academia incultorum in Academia trium Artium, ki pa najbrž nista zaživeli.5 Leta 1709 se jim je pridružila še Academia Emonia za besedne umetnosti.6 Tri leta pozneje, tj. 1712, je začelo delovati društvo sv. Kozme in Damijana, imenovano Collegium medicum, ki je povezovalo zdravnike in lekarnarje na Kranjskem.7 Poleg navedenih so Ljubljančani imeli v načrtu še nekaj drugih akademij (omenjajo se Academia Nobilium exercitiorum za viteške veščine in družabnosti, Academia Insertorum kot literarni oz. dramski krožek, Academici Vigorosi oz. Exculti),8 vendar se zdi, da so te ostale le na papirju.
Večina omenjenih ustanov, zlasti tiste, ki so združevale ljudi istega poklica, si je v navezavi na srednjeveško tradicijo bratovščin izbrala svojega svetniškega zavetnika, čigar god je vsako leto praznovala z veliko slovesnostjo. Člani so se ob teh priložnostih shajali k bogoslužju v tisti ljubljanski cerkvi, kjer so imeli svojo kapelo, oltar ali vsaj svetnikovo podobo, v slavnostnem govoru (laudatio) pa so poslušali o vrlinah svojega patrona in vzornika. Družba združenih si je za patrona izbrala sv. Dizma, juristi sv. Iva, filharmoniki v skladu s tradicijo sv. Cecilijo, zdravniki in lekarnarji sv. Kozma in Damijana. Risarska akademija "neobtesanih" naj bi se, kakor je razvidno iz statuta, povezala s sv. Krištofom, ker naj bi imela sedež v njemu posvečeni cerkvi, akademija treh umetnosti s patronom slikarjev sv. Lukom, akademija viteških veščin s kranjskim deželnim patro-nom sv. Ahacijem, akademija "vcepljenih" z emon-skim mučencem sv. Pelagijem. Znanstvena akademija operozov, ki so izhajali iz različnih poklicev in
Družbo združenih obširno obravnava Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma 1688-1801. Za operoze glej zlasti Steska, Academia Operosorum, str. 37-54, 77-94; Academia Operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve (ur. Kajetan Gantar), z navedbo literature.
Steska, Ljubljansko vseučilišče, str. 77-78. Za filharmonike glej zlasti Cvetko, Academia Philharmoni-corum Labacensis; Höfler, Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, str. 107-125; Kokole, Academia Philharmonicorum Labacensium, str. 205-222. Za likovni akademiji glej Lavrič, Ustanavljanje umetnostnih akademij, str. 67-82.
Pirjevec, Kulturno delo Akademije 0perosoum in njeni stiki z rimsko Arkadijo, str. 7.
Borisov, Od ranocelništva do začetkov znanstvene kirurgije na Slovenskem, str. 97-98, 103.
Zanje glej Steska, Academia Operosorum, str. 82-84; Lavrič, Ustanavljanje umetnostnih akademij, str. 70-71.
so si za vzor izbrali marljivo čebelo, svetniškega vzornika ni imela, pač pa se je posvetila Apolonu in Muzam9 (morda je tudi zato pozneje postala tarča ideoloških očitkov).10 Kakor kažejo viri, naj bi brez nebeškega zavetnika ostali tudi Emonia, ki je poleg arkadijske piščali za svoj simbol izbrala Jazonovo zlato runo,11 in načrtovana akademija "omikanih".
Družba združenih pod zavetništvom sv. Dizme, ki je povezovala kranjsko plemiško in intelektualno elito, je nastopila pod geslom Famae et Musis. Njen prvi namen je bila skrb za srečno smrt, ta pa ni bila povezana le z molitvijo in mašami zadušnicami, ampak tudi z dejavnim in krepostnim življenjem, ki je ustvarilo rodovitna tla za razvoj znanosti in umetno-sti.12 Ali in kje so se člani shajali in častili svojega zavetnika v prvih letih obstoja, iz virov ni razvidno. V statutu so sicer že spočetka predvideli, da bodo po-
Giulio Quaglio: Kristus s sv. Dizmom v prea 1704, Ljubljana, stolnica, Dizmov oltar. (foto: Marko Zaplatil)
9	Prim. Dolničar, Epitome, str. 88.
10	Steska, Academia Operosorum, str. 90, opozarja, da takšna sumničenja niso utemeljena, saj je bila akademija operozov dobra katoliška družba.
11	Pirjevec, Kulturno delo Akademije Operosorum, str. 7.
12	Prim. Dolinar, Od Dizmove bratovščine, str. 35-46.
Disma-Philogia, knjižica ljubljanske plemiške družbe sv. Dizma, naslovnica z bakrorezom Dietla, 1708. (Spominska knjiga, I., str. 312)
a mojstra
skrbeli za lastno kapelo, v kateri se bo nato vsako leto opravüa glavna pobožnost in se bodo brale maše za umrle družbenike,!^ vendar je do uresničitve zamisli preteklo več let. Leta 1699 so naposled sklenili, da bodo družbino kapelo sv. Dizma postavili sredi trikotnega trga pred Nemškimi vrati, in se v ta namen povezali s stavbenikom Carlom Martinuzzijem.1^
Ker pa se je kmalu zatem porodila ideja o gradnji nove stolne cerkve, so si družbeniki glede lokacije premislili; odločili so se za kapelo v stolnici in dobili zanjo kar najodličnejši prostor v transeptu.1^ Opremili so jo z razkošnim oltarjem, za katerega je Giulio Quaglio leta 1704 naslikal monumentalno podobo Kristusa s sv. Dizmom v predpeklu.16 Spokorjeni desni razbojnik, ki je umiral na križu hkrati z Jezusom, je na njej predstavljen kot prvi, ki je bil deležen milosti odrešenja; slikar ga je upodobil
Spominska knjiga, 1, str. 20-21.
14 Steska, Dolničarjeva ljubljanska kronika, str. 86.
Lavrič, Ljubljanska stolnica, str. 115-118.
16 Murovec, Quaglieve oltarne slike, str. 2-5, z navedbo sta-
rejše literature.
klečečega ob vhodu v predpekel, iz katerega se dvigajo osvobojene duše starozaveznih pravičnikov. Na freskah, s katerimi je Quaglio okrasil obočni pas nad oltarjem, so prizori, ki kažejo Dizma, ko pred razbojniškimi tovariši brani sveto družino na poti v Egipt, nadalje njegovo smrt na križu in končno njegov sprejem v nebesa.17 Freske v povezavi z oltarno sliko svetnika nazorno opredeljujejo kot zavetnika umirajočih. Kot takega ga je pozneje, okoli leta 1740, z dodanim prizorom previdenja in svetega maziljenja umirajočega bolnika v ozadju kompozicije še konkretneje predstavil Valentin Metzinger na sliki za cerkev sv. Križa na Hribcu v Skofji Loki; le-to pa je po liniji rodbine Oblak von Wolken-sperg, ki je cerkev postavila in bila očitno tudi naročnica slike, mogoče postaviti v zvezo prav z ljubljansko Dizmovo bratovščino (njen član je bil mdr. Janez Anton pl. Wolkensperg).18 Poudariti velja, da
17	Lavrič, Ljubljanska stolnica, str. 69-70.
18	Cevc, Valentin Metzinger 1699-1759, str. 369, kat. 169.
gre za redko upodabljanega svetnika, ki ga na Slovenskem v obravnavanem času srečamo še v zvezi z naročili Ignacija Marije Attemsa.^^
Akademiki filharmoniki, ki so se posvečali mu-ziciranju, so 22. novembra 1702 obhajali svoj prvi glavni praznik, tj. god sv. Cecilije, pri avguštincih pred Spitalskimi vrati20 in v tamkajšnji redovni cerkvi so tudi poslej obdržali svoje verske obrede.21 Njihova akademska pravila so izrecno naročala, naj praznik proslavijo s slovesnim obredom pred velikim oltarjem, na katerem naj bo izpostavljena slika njihove zavetnice.22 Katero konkretno sliko so častili, iz virov ni razvidno, vendar je mogoče sklepati, da je zelo verjetno prav za filharmonike nastala podoba sv. Cecilije pri avguštincih, ki jo je naslikal Jurij Adam Grimšic, omenja pa jo Dolničar v dodatku k letopisom.2^ Domneva se zdi še verjetnejša, če upoštevamo, da je bil Grimšic, ki naj bi prevzel vodstvo načrtovane Academiae trium Artium,2^ povezan z najdejavnejšimi kulturnimi delavci svojega časa, torej tudi s predsednikom Academiae philhar-monicorum Janezom Bertoldom Höfferjem.
Kako si je umetnik podobo sv. Cecilije zamislil, ne vemo, ker slika (po dosedanjih podatkih) ni
Valentin Metzinger: Sv. Cecilija, Ljubljana, ž. c. sv. Trojice, 1749. (foto: Andrej Furlan)
19
20
21
22
23
24
Novak Klemenčič, Franz Ignaz, str. 255-259.
Steska, Dolničarjeva ljubljanska kronika, str. 96; Höfler,
Glasbena umetnost, str. 110, 112.
Leta 1767, ko je delovanje akademije že usihalo, se je le-ta odločila prepustiti praznovanje zavetnice sv. Cecilije avguš-tincem samim; glej Cvetko, Academia Philharmonicorum, str. 130-131, 133.
Leges Academiae Philharmonicorum Labaci Metropoli Carni-oliae adunatorum.
Steska, Slike v ljubljanskih cerkvah, str. 50.
Lavrič, Ustanavljanje umetnostnih akademij, str. 77-78.
ohranjena, zagotovo pa ni odstopala od ustaljenega ikonografskega tipa, ki jo kaže z glasbili, običajno s pozitivom ali orglami. Svetnica, ki je živela v 3. stoletju, je namreč postala zavetnica glasbenikov, ker je v svojem srcu prepevala Bogu, kateremu se je zaobljubila, čeprav se je na očetovo željo poročila s poganskim Valerijanom. Potem ko je moža in po njem tudi njegovega brata Tiburcija spreobnila h krščanstvu, je leta 230 umrla mučeniške smrti. Njeno podobo so za atiko oltarja, ki v centralnem delu predstavlja smrt sv. Uršule, izbrale tudi ljubljanske uršulinke (leta 1749 jo je naslikal Valentin Metzinger), in sicer kot njeno muzikalno spremljavo.25 Sliko svetnice je za akademsko bratovščino sv. Cecilije, ki je od leta 1731 delovala v Kamniku, pri Met-zingerju naročil tudi tamkajšnji župnik Maksimilijan Leopold Rasp, kot operoz nekdaj dejaven v ljubljanski druščini kulturnikov, vendar sv. Cecilija na kamniški sliki ne nastopa samostojno, ampak v družbi s prvotno zavetnico oltarja sv. Marjeto.26
Za ustanovitelja zdravniškega društva velja doktor Marko Gerbec, ki je s svojimi medicinskimi razpravami zaslovel daleč prek meja domače Kranjske.27 Društvo je z javnim praznovanjem godu svojih dveh zavetnikov začelo leta 1712 v uršulinski cerkvi sv. Trojice.28 S privoljenjem samostanske prednice so se člani odločili, da bodo slovesnosti obhajali s peto mašo in panegirikom, z udeležbo deželnih trobentačev ter z izpostavitvijo slike sv. Kozma in Damijana, katerima v čast naj bi sčasoma v cerkvi postavili tudi oltar (za oltar je Gerbec v oporoki leta 1716 in v dodatku 1717 volil skupno 200 florintov29). Uršulinska kronistka poroča, da je pobožnost na omenjeni način potekala vse dotlej, dokler ni bila sezidana in blagoslovljena nova cerkev, potem pa je prednica leta 1727 od zdravnikov zahtevala dolgoročno pogodbo in postavitev oltarja. Ker se člani s tem niso strinjali in se niso hoteli pogodbeno z ničimer obvezati, so letno slovesnost prenesli k ljubljanskim klarisam,30 ki so se tudi same ukvarjale z lekarniško dejavnostjo.31 V uršulin-ski cerkvi je spomin na shode zdravnikov in lekarnarjev oz. na njuna patrona vendarle ostal, saj sta sredi 18. stoletja kipa sv. Kozma in Damijana, deli ljubljanskega kiparja Urbana Gabra, kot gostača dobila svoj prostor na oltarju sv. Frančiška Paolskega (zdaj sv. Angele Merici),32 iz klariškega samostana,
25
26
27
28
29
30
31
32
Cevc, Valentin Metzinger, str. 391, kat. 269. Za bratovščino, sliko in ikonografijo gl. Kemperl, Akademska bratovščina sv. Cecilije, str. 34-40; prim. Cevc, Valentin Metzinger, str. 176.
Za Gerbca gl. Pintar, Dr. Marko Gerbec, str. 5-44; Borisov,
0d ranocelništva do začetkov, str. 97-98, 103.
Dolničar, Epitome, str. 102.
Steska, Zdravnik dr. Marka Grbec, str. 226.
AULj, fasc. 6, VIII/1, Samostanska kronika, leto 1712, pp.
64-65.
Hančič, Klarise na Kranjskem, str. 448.
Oltar je nastal okoli sredine 18. stoletja. Kipa sta izpod dleta
ki je bil leta 1782 razpuščen in po potresu 1895 skupaj s cerkvijo podrt,33 pa ni ohranjenih nobenih materialnih sledi omenjenega društva. Priložnosti za počastitev svetih dvojčkov so imeli Ljubljančani tudi sicer dovolj: v avguštinski cerkvi (zdaj frančiškanski) sta se po sredini 18. stoletja kot kipa na konzolnih podstavkih pridružila starejšemu oltarju svetih mučenk Lucije, Apolonije in Agate,34 h katerim so se ljudje zatekali po pomoč v zdravstvenih težavah, pri Sv. Florijanu pa sta v drugi polovici stoletja dobila lasten oltar s sliko, ki verjetno izhaja izpod čopiča Franca Antona Nierenbergerja,^5 za spremstvo pa še tri druge pomembne zavetnike bolnikov
Gebhardt (s sodelavci), Urban Gaber: oltar sv. Frančiška Paolskega (zdaj sv. Angele Merici), Ljubljana, z. c. sv. Trojice, sredina 18. stol. (foto: Andrej Furlan)
in zdravstvenih delavcev, in sicer sv. Boštjana in Roka ter Apolonijo.36
0 bratih Kozmu in Damijanu, ki sta v 3. stoletju živela v Siriji, pričuje predvsem legendarno izročilo. Zdravniško znanje naj bi si bila pridobila pri Arabcih. Skupaj z zdravljenjem, ki sta ga opravljala nesebično in brezplačno, sta širila tudi krščansko vero. Ker sta vero pogumno izpovedala tudi v času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov, sta prestala več vrst mučenj: vrgli so ju v morje, obmetavali s kamenjem, obstreljevali s puščicami, zažgali na grmadi. Ker sta kljub vsemu ostala pri življenju, so ju nazadnje obglavili. Njuno češčenje se je kmalu razširilo po vsej Evropi. Cerkev se ju spominja 27. septembra, za zavetnika pa so si ju izbrali zdravstveni delavci in medicinske fakultete. Običajno ju upodabljajo v orientalskih oblačilih, kot atribute pa dodajajo posode za zdravila, možnarje, kirurški nož, zdravilna zelišča ipd. Na Kranjskem so njune upodobitve precej pogoste, k razširjenosti njunega kulta v deželi pa je poleg slavnega romarskega svetišča na Krki na Dolenjskem gotovo pripomoglo tudi ljubljansko zdravniško društvo.37
Pomemben del praznovanja, ki ga je zdravniško društvo pripravljajo ob godu svojih zavetnikov, je bil, kot že rečeno, govor v njuno čast. Zaslugo, da sta se ohranila prva dva, iz let 1712 in 1713, ki zaznamujeta začetek delovanja društva, ima Janez Gregor Dolničar, ker ju je uvezal v zbirko drobnih tiskov, t. i. Miscellanea. Vsebinsko sta zanimiva tudi zato, ker odslikavata tedanje pojmovanje medicinske vede in zgodovinske okoliščine, ki so spodbudile javno pobožnost: to sta bili nevarnost kuge, ki je Kranjcem grozila, in živinska kuga, ki je Kranjsko tudi dejansko prizadela.38 V nadaljevanju bomo panegirika predstavili v kratkem povzetku.
Panacaea Aemonensis sive Divi Cosmas et Da-mianus infirmorum medelam quaerentium speciales patroni: govor je imel operoz Janez Andrej Coppini leta 1712 v uršulinski cerkvi sv. Trojice.39 Poslušalcem je predstavil Kozma in Damijana kot čudežno zdravilo, tj. emonsko panacejo. V skladu s kozmično naravnano medicino je začel z obrazložitvijo, da zdravnik, ki opazuje stanje bolnika, najprej ugotovi naklonjenost zvezd in šele nato pripravi lek. Zato je po njegovem trikrat srečna dežela Kranjska, saj ji svetita tako dobrotljivi ozvezdji, ki zdravnikom preprečujeta zmote ali pa jih odpravljata z nebeškimi posegi. Navzoče, ki so se tokrat
Urbana Gabra, oltar v štukolustru pa je delo wessobrunskih štukaterjev pod vodstvom Josepha Gebhardta; glej Resman, Kiparstvo poznega baroka, str. 21, 137, 139, 188, z navedbo starejše literature.
Hančič, Klarise na Kranjskem, str. 440-441. Resman, Oltarna oprema, str. 321-323. V terenskih zapiskih, ki jih hrani Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, je zapisana domneva, da bi slika utegnila biti delo Janeza Potočnika.
36
37
38
39
Štipendist Gerbčeve dijaške ustanove je bil po letu 1773 oz. 1786 dolžan plačati po štiri maše pri oltarju sv. Kozma in Damijana pri Sv. Florijanu; prim. Steska, Zdravnik dr. Marka Grbec, str. 227.
Za upodobitve sv. Kozma in Damijana gl. Minafik, Slike in kipi, str. 229-243.
Prim. Jurca, Poročilo dr. Marka Gerbca, str. 109-138. SKLj, Dolničarjeva Miscellanea IV/18.
Franc Anton Nierenberger (pripisano): Sv. Kozma in Damijan, Ljubljana, p. c. sv. Florijana, 3. četrtina 18. stol. (foto: Damjan Prelovšek)
prvič zbrali v prid sebi in domovini, je pohvalil, da so se s pobožnostjo obrnili po pomoč k nebu, in dodal, da je treba priznati čast njima, ki sta s svojo darežljivostjo obvarovala ne samo društvo, ampak celotno domovino. Danes - je nadaljeval - sta se srečala Kastor in Poluks, umirajoči in znova rojeni, ter se povezala. Antična lika je uporabil kot podobo dvojčkov Kozma in Damijana, plemenitih zaradi kreposti in slavnih zaradi zdravilstva. Vsakdo, ki sta mu svetnika pomagala, je mogel prejeti telesno in duševno zdravje. V njunem času, ko sta svet obvladovala brezumno praznoverje in pohlep tiranov, so bile bolezni duš nevarnejše od telesnih, zato sta brata prevzela zdravljenje zunanjega stanja, da bi ozdravila dušo in razum. Naprezala sta se dan in noč. Njun lek proti bolezni je deloval tudi proti zlu, umetnost zdravljenja sta povezovala z naukom, zato
je skupaj s telesom, ko se je dvignilo iz ležečega stanja, vstala tudi omrtvela duša. Zaradi poklica, ki sta ga opravljala, sta bila pozvana na zaslišanje. Ker sta priznala, da se ukvarjata z zdravniško vedo in krščansko vero, je njuna nebeška medicina razsrdila tirana. Vrgli so ju v morje, zajeli so ju valovi, vendar sta prispela v varen pristan. Nato so ju zažgali, a plameni se ju niso dotaknili, ker se ogenj, četudi požrešen, ni hotel hraniti z dragocenima žrtvama. Potem ko sta jima prizanesla ogenj in voda, pred udarcem nista bila varna in so ju naposled obglavili. Govornik se je v nadaljevanju spet povrnil k domačim razmeram. Pravi, da sta svetnika kakor zbrani žarki, ki dobrohotno ogrevajo društvo in domovino. Medtem ko so sosednje dežele žalovale zaradi kužnih zvezd, je bila Kranjska zdrava, le da je bila prestrašena in vznemirjena. Ko so tam zaradi kuge ležali, so tu presrečni trdno stali. Po zaslugi prevzvišenih zvezd je bila smrt v srečo Kranjcev oslepljena in ni mogla na njih preizkušati svoje slepe krutosti. Zaradi izkazanih milosti so zdravniški kolegi z gorečnostjo, vdano hvaležnostjo in zahvalo tokrat prvič javno obhajali aniverzarij v čast svetima bratoma (kar so dotlej opravljali privatno) in s tem položili temeljni kamen zdravniškega društva. Cop-pini je govor zaključil z odločitvijo: kolikor blaginje, zdravja, slave, čilosti in uspeha hočejo pripraviti domovini, toliko vnetosti za ohranitev, toliko prizadevanj za pospeševanje in rast društva morajo vložiti.
Purpuratae honoris victimae sive Divi tutelares patroni Cosmas et Damianus: govor je imel Frančišek Andrej Vidmayr, slušatelj sintakse, leta 1713 v uršulinski cerkvi sv. Trojice.40 Izbrana tema obravnava sv. Kozma in Damijana kot žrtvi, oblečeni v škrlat dostojanstva. Retorik je v predgovoru svoje delo posvetil doktorjem medicine ter fizikom in zdravnikom kranjskih deželnih stanov, ki so se s pobožnostjo, kakršne druge dežele ne poznajo, odločili obhajati letna slavja v čast svojima prvo-boriteljima. Kranjska ju, pravi, časti in kliče na pomoč še zlasti v času, ko je vso deželo preplavil strah pred bližnjo kugo. Na začetku govora je ovrgel reklo, da Galen podarja bogastvo, Justinijan pa časti, češ da sveta zavetnika ljubljanskega društva bogastva nista ne imela in ne hotela, časti pa sta pridobila. Nadaljeval je s trditvijo, da je začetnik medicinske znanosti Bog, ki je hotel, da so jo izvajali angeli (nadangel Rafael je ozdravil Tobija) in Jezus, nadaljevali pa tudi Jezusovi učenci s polaganjem rok na bolnike. Z njo sta se ukvarjala tudi sv. Kozma in Damijan, ki sta velikodušno odklanjala bogastvo, ker srca nista napolnjevala z njim, temveč z Bogom. Pri Grkih sta po pravici dobila ime Anargyros, tj. "brez srebra", ker sta zdravila brez plačila, zato pa se
Urban Gaber: Sv. Kozma, Ljubljana, ž. c. sv. Trojice, sredina 18. stol. (foto: Blaž Resman)
je njuna neobtežena duša tudi hitreje dvigala v kon-templaciji nebeških reči. Govornik se ni hotel posebej zadržati ob slogi obeh bratov, ki sta delala, kot da bi bila enega duha in mišljenja, ampak je prešel na njun rod. Poslušalcem je zastavil vprašanje, zakaj verjamejo, da sta se odevala v vojaško ogrinjalo, ob-šito s škrlatom, ali v cesarski oz. kraljevski purpurni plašč, saj vendar te časti predstavljajo le kupljivo in ničevo slavo. Sveta dvojčka pa slave nista pridobila po rodu, ampak po goreči ljubezni, kreposti in dejanjih, ki so jima prinesli škrlat. Nepremagljiva ju-
Urban Gaber: Sv. Damijan, Ljubljana, ž. c. sv. Trojice, sredina 18. stol. (foto: Blaž Resman)
naka nista postala plen ognja, ker sta bila Anargyros, prav tako nista potonila v morju, čeprav so ju ob-težili z železnimi verigami. Tudi ju ni pobila ploha kamnov, ki so pozneje postali kras njunega škrlata. Morilsko delo je naposled opravil meč, nesmrtni imeni sta bili zapisani z njuno lastno krvjo. V njuno slavo je Justinijan sezidal svetišče. Za sklep je govornik še navedel, da ju grški menologij imenuje presvetla stebra in neomajna stolpa, nekateri pa ju primerjajo z ozvezdjem dvojčkov Kastorja in Po-luksa. Prav na koncu je ponovil, da v času, ko kuga
razsaja po sosednjih deželah, Kranjska prav od njiju pričakuje pomoč.
Sv. Ivo Helory, ki si ga je izbralo za zaščitnika ljubljansko pravniško društvo, je bil Bretonec. Rodil se je leta 1253 in umrl 1303. Študiral je teologijo in kanonsko pravo, postal odvetnik in nato duhovnik. Več let je kot župnik deloval po vaseh, potem pa se je naselil na posestvu svojih staršev, kjer je živel asketsko, skrbel za reveže in nudil pravno pomoč zatiranim, ki so se znašli v pravnih težavah. Za svetnika je bil razglašen leta 1347, goduje pa 19. maja. NKegovo češčenKe se Ke kmalu razširilo po severnih deželah, prodrlo pa je tudi v Italijo.41 Advocatus pauperum Ke postal češčen kot lKudski svetnik, še zlasti v romanskih deželah, medtem ko so ga nemške spreKele predvsem kot stanovskega patrona pra-voznancev. Za zavetnika si ga Ke izbrala vrsta evropskih Kuridičnih fakultet (zlasti veliko nemških), aktualen pa je ostal vse do druge polovice 18. stoletja. Fakultete so Ivov god (dies academicus) praznovale 19. maKa ali v neposredni bližini tega dne s posebnim obredom, katerega pomemben del Ke bil praznični govor (oratio panegyrica, laudatio), ki so ga običaKno med mašo, neposredno po evangeliKu, imeli za to določeni študentKe, profesorKi le redkokdaK. Veliko govorov Ke bilo natisnKenih in predstavlKaKo pomemben kulturnozgodovinski vir. Za nekdanKi avstriKski prostor Kih Ke deloma raziskal Leopold Kretzenbacher;42 opozoril je, da so med njimi tudi primerki iz mest (npr. Linza, Celovca in LKublKane), kKer pravnih fakultet tedaK ni bilo, obstaKala pa so društva, ki so si po nKihovem zgledu izbrala za varuha sv. Iva. Likovna umetnost ga prikazuKe v halKi ali talarKu, običaKno z biretom na glavi in z zvitkom ter knjigo v rokah, večkrat obdanega s siromaki ali pa postavlKenega med bogate in revne v vlogi razsodnika.
Ljubljansko pravniško društvo43 je god sv. Iva prvič praznovalo dne 22. maja 1698 v diskalceatski cerkvi sv. Jožefa s slovesno mašo in nemško pridigo.44 Pobudnika te pobožnosti sta bila Janez Štefan Florjančič pl. Grienfeld45 in Janez Andrej Mu-gerle pl. Edelhaimb.46 Praznovanje so že naslednje leto prestavili k jezuitom v cerkev sv. Jakoba, kjer je za to priložnost pred zbranimi juristi z latinskim hvalilnim govorom običajno nastopil eden izmed jezuitskih dijakov iz razreda retorike. Dne 19. maja 1710 so slovesnost prvič obhajali v novozgrajeni cerkvi sv. Rozalije pod ljubljanskim gradom, in sicer
z latinskim nagovorom in ob spremljavi trobent47 (v tem letu je v Ljubljani s privatnimi juridičnimi predavanji začel Frančišek Krištof Bogataj).48 Leta 1725 so praznovanje prenesli v stolnico,49 od tam pa jih je kmalu zvabila k sebi imenitna nova cerkev ljubljanskih uršulink,50 v kateri so se naposled ustalili.
Pri uršulinkah so se juristi v čast svojega zavetnika prvič zbrali 10. junija 1727. Pred tem so poslali k prednici doktorja Cormizerja, da bi prosil za dovoljenje, ki ga je tudi dobil, vendar pod pogojem, da bo društvo priskrbelo razsvetljavo in upoštevalo delež uršulink, tj. njihov ornat in glasbo. Dogovorila sta se, da bodo za razsvetljavo prispevali 12 flo-rintov, glasbo pa naj bi (zaradi obljube doktorja Felberja) imeli zastonj. Cormizer je izrazil še željo, da bi pri društveni slovesnosti smele igrati samostanske trobentačice, vendar je prednica prošnjo odbila, češ da bi to ne bilo primerno in da na ta inštrument igrajo le za svoje potrebe, poleg tega pa tudi ni hotela navzkrižij z deželnimi trobentači. Zato sta sklenila, da bodo člani društva sami najeli deželne trobentače, prav tako pa tudi sami poiskali mašnika in pridigarja. Uršulinska kronistka poroča, da so za pridigarja izbrali jezuita Filipa Coroda, pontificiral pa jim je pičenski škof in novomeški prošt Jurij Frančišek Ksaver Marotti. Slovesnosti so se poleg pravnikov udeležili tudi prisedniki, oblečeni kakor v deželnem dvorcu. Društveniki so za obred poslali v cerkev sliko sv. Iva in jo nato odnesli, naslednje leto pa so jo spet prinesli in jo naposled pustili v hrambi v uršulinskem samostanu.51 O tem, kakšna je bila omenjena slika, ni poročil. Da so ugledni člani spočetka imeli v načrtu ambiciozno naročilo, je mogoče razbrati iz Dolničarjevega osnutka seznama dragocenih slik po ljubljanskih cerkvah, v katerem je med stolničnimi naveden tudi Sv. Ivo Antonia Zanchija. Ker je Dolničar v izpopolnjeni verziji besedila omembo izpustil, se zdi, da jim naročila pri slavnem beneškem mojstru ni uspelo realizirati,52 najbrž pa upravičeno sklepamo, da se kljub temu niso zadovoljili le s kakšnim povprečnim slikarjem.
Med številnimi slikami, ki sestavljajo umetniško zbirko uršulinskega samostana, danes ni najti nobene podobe sv. Iva, ne srečamo je niti po drugih
41	Prim. Baldini, La figura di Sant'Ivo, št. 839, str. 91-99.
42	Kretzenbacher, St. Ivo, str. 187-208.
43	Prim. Polec, Ljubljansko višje šolstvo, str. 9, 12; prim. Vilfan, Pravniki med Operozi, str. 83.
44	Dolničar, Epitome, str. 90; Steska, Dolničarjeva ljubljanska kronika, str. 84.
45	Spominska knjiga, 1, str. 80-83.
46	Spominska knjiga, 1, str. 50-51.
47	Steska, Dolničarjeva ljubljanska kronika, str. 162.
48	Dolničar, Epitome, str. 99; Steska, Ljubljansko vseučilišče, str. 78.
49	ARS, AS 1073, I/38r, Diarium Ministri 1722-oktober 1736, fol. 1231r, 28. maj 1725: Hodie Collegium Aduo-catorum celebravit suum festum S. Ivonis, quod translatum est in templo cathedrali.
50	ARS, AS 1073, I/38r, Diarium Ministri 1722-oktober 1736, fol. 1282v, 10. maj 1727.
51	AULj, fasc. 6, VIII/1, Samostanska kronika, leto 1727, pp. 154-155.
52	Lavrič, "Virtuti et musis", str. 44.
Sv. Ivo kot odvetnik revnih, bakrorez iz knjige Pedra Ribadeneira "Die Hornig, Augsburg-Dillingen 1721).
"' (prevod: Johann
ljubljanskih samostanih in cerkvah, najbrž pa bi jo zaman (ali morda s skromnim uspehom) iskali tudi drugod po Sloveniji.53 Kult sv. Iva, ki ga je gojila elitna družba pravnikov, se namreč, podobno kot v drugih nemških deželah, med našimi ljudmi ni udomačil in je sčasoma skoraj brez sledu ugasnil. Za spomin pa je vendarle poskrbel Dolničar: v Miscellanea je ohranil kar osem govorov v čast sv. Iva (nekatere tudi v dvojnikih), ki jih je juridično društvo dalo natisniti pri ljubljanskem tiskarju Mayru. Predstavljajo zanimiv odsev časa, nekateri so tudi politično angažirani, vsi pa postavljajo pred bralca mogočno, z baročnim zanosom naslikano idealno podobo svetega odvetnika. Njihove kratke povzetke si oglejmo v nadaljevanju.
Syngrapha eucharistica magno justitiae advocato divo Ivoni tutelari suo ab Inclyto Collegio Juridico La-bacensi demississime oblata: govor je imel Filip Go-
tard Pillichgraz, slušatelj retorike, leta 1699 (cerkev ni navedena).54 Govor z naslovom Dolžno pismo zahvale velikemu odvetniku pravičnosti sv. Ivu se obrača na svetnika kot zavetnika pravnih fakultet, v čigar varstvo se je po zgledu evropskih atenejev izročilo tudi ljubljansko društvo. Ker je tedaj obstajalo šele eno leto, je bilo sicer zadnje po starosti, vendar ne zadnje po hvaležnosti. Govornik je odstrl pred poslušalci nesmrtno slavo svetnika, ki je z zmagovito nogo strl ošabnost sveta. Opisal jim je njegovo gorečnost in dobrotljivost do ubogih in potrebnih, vendar s tem ni hotel priklicati mednje žalosti zaradi stisk siromakov, iz bivališč vrženih vdov, dediščine oropanih sirot. Nadaljeval je, da je v grozo opustošenja in krutosti posegel sv. Ivo kot novi Herkul, ki je očistil Avgijev hlev. V izprijeni družbi, v kateri je bilo le malo poštenih, so tudi najvišje sodne oblasti ravnale krivično. Sodniki so preklinjali
Za prijazno pomoč pri iskanju slik sv. Iva se zahvaljujem p. Felicijanu Pevcu, s. Jasni Kogoj in dr. Marijanu Smoliku.
54 SKLj, Dolničarjeva Miscellanea I/5; prim. Steska, Ljubljan-
sko vseučilišče, str. 77.
pravičnost, dokler ni v javnosti nastopil sv. Ivo in se v odprtem boju boril za pravičnost. Da bi nobena doba ne pozabila na dolžno zahvalo velikemu odvetniku, je govornik v spomin postavil svetniku oltar hvaležnosti; njegov podstavek so sestavljale izgnana Nepoštenost, premagana Hudobija, Zavist, Spletka in kar je drugih noč in temo posnemajočih pošasti, ki so bežale pred sončnimi žarki podobe sv. Iva, nad katero se je dvigal genij pravoznanstva, okrašen z dvojnim ščitom, na katerem sta bili zapisani menica zahvale in hvalnica. Slednja je vabila Emono, naj se ozre na oltar in se uči poguma od svetnika, v katerem je dvojna hidra dobila svojega Herkula. Oltar najbrž ni bil le simbolični in alegorični govorniški okrasek, ampak verjetno tudi realna scenografija, postavljena, da bi povzdignila slovesnost ljubljanskega pravnega društva.
Pia iniquitas magni justitiae advocati Divi Ivonis: govoril je Jožef Rihard Erberg, slušatelj retorike, leta 1700 v jezuitski cerkvi sv. Jakoba.55 Tema, ki obravnava pobožno nepravičnost velikega odvetnika pravičnosti sv. Iva, je zgrajena na navideznem protislovju. Erberg v predgovoru izpostavlja, da je hva-lilni govor prvi sad njegovega študija in zato retorično preprost, vendar ga prinaša na oltar sv. Iva z dolžno hvaležnostjo. Tolaži se z mislijo: če si je Bog iz ust otrok in dojencev pripravil hvalo, zakaj bi tega ne storili tudi svetniki. Na pomoč pokliče Suado, da bi hvalnico okrasil z nakitom njene zgovornosti. Govor začenja v borilnici kot bojevnik za pobožno krivičnost sv. Iva in poslušalce spodbuja z vprašanji, zakaj časte svetnika kot svojega patrona in zaščitnika boginje Temide (ki pooseblja zakonitost). Komaj položi roko, da bi opravil delo, že mu kritični Aristarh oponese, da je brezbrižno združil pobož-nost z nepravičnostjo, zato se mladi retorik v nadaljevanju trudi, da bi svoje izhodišče primerno razložil. Najprej predstavi lepoto sv. Iva, čigar kreposti so kot dišeče cvetlice, dejanja kot dragoceni biseri in pobožnost kot sijaj luči. Njegova nepravičnost nikakor ne nasprotuje pobožnosti. Ne gre namreč za krivičnost, ki vznemirja ljudi, hujska k vojskovanju, prestopa zakone, skruni svetišča, požiga oltarje, zatira svobodo, si prisvaja oblast in z nezaslišano krutostjo preliva nedolžno kri, ampak za tisto, s katero je živel Ivo: hranjen s postom, nasičen z lakoto, poživljen z delom, vzrejen z odrekanjem. Iva je imenoval nepravičnega zato, ker je bil strog do sebe, ker se je trpinčil z raševino, ker ni prizanašal telesu, da bi obvaroval dušo. Poudaril je, da je zaničeval minljivo slavo sveta in se posvečal delom usmiljenja. Z ognjevito zgovornostjo je branil pravice revežev, vdov in sirot. Govornik je povabil člane ljubljanskega društva, naj vstopijo v njegovo šolo in ga kar najbolj goreče posnemajo kot idealni vzor.
Cithara in coelumjranslata Divus Ivo: kot govornik je nastopil Aleš Žiga Dolničar, slušatelj retorike, leta 1701 v jezuitski cerkvi sv. Jakoba.56 Mladi re-torik je v lavdaciji predstavil sv. Iva kot liro, preneseno v nebo. Najprej je pohvalil veličastno opremo in slovesnost, ki jo je pripravilo juridično društvo, češ da si ni mogoče želeti še več lepote, sijaja in razkošja. Priznanje je izrekel tudi društvenikom, ko jih je primerjal z venčkom, lepšim od Florinega, ki ga Modrost ni okrasila s cvetovi, ampak z znanostjo. Ob vsem, kar je bilo vredno hvale, je našel eno samo pomanjkljivost, in sicer odsotnost glasbenikov. Prav glasba, ki je za ušesa najprijetnejša in za dušo najslajša, pa je po njegovem mnenju najprimernejša za praznično spremljavo. Počastil jo je z najlepšimi vzdevki, in sicer kot vrelec življenja, netivo radosti, vir plemenitosti, prinašalko miru, laj-šalko skrbi, posredovalko veselja. Zato je želel slav-nosti dodati nekaj melodije in zaigrati na liro, ne na ono, ki si jo je izmislila in slavila starodavnost, ampak na tisto, ki jo je oblikovala roka Vsemogočnega, tj. na sv. Iva. Njegova lira ima toliko strun, kolikor je svetnik imel kreposti. S sladko harmonijo umirja trpeče, tolaži žalostne^ spodbuja junake, vse prevzema s svojo močjo. Ce je starodavnost slavila Or-fejevo liro, hoče Aleš slaviti sv. Iva, ki je besnost preobrazil v krotkost, zgrinjajoče se viharje trpljenja v brezvetrje. Tako kot je Orfej z glasbilom pridobil Evridiko iz podzemlja, je Ivo rešil pobožnost in poklical na zemljo boginjo pravičnosti Astreo. Prihitel ji je na pomoč in utrdil zakone. Kdo bi torej ne občudoval sv. Iva, lire, ki s harmonijo spoštovanja zakonov prinaša pravico. Vendar v to harmonijo prinese zmedo sovražen zbor, ki kuje prevare in spletke, besni, meče očitke, zbada z dovtipi, spodbuja sovraštva. Zveneča lira se zaradi izvrševanja pravice znajde med udarci obrekovalcev in nasprotnikov. Vendar ko je napadena, zveni v še slajši harmoniji. Bolj ko jo mučijo, več božanske glasbe daje od sebe. Brez uspeha jo obrekujejo in ji zavidajo; ob tem samo še bolj miloglasno igra v Božjo slavo, saj brez udarcev nihče dobro ne muzicira. Potem ko je predstavil liro, zvenečo na zemlji, se je govornik posvetil še njenim nebeškim zvokom. Za primerjavo si je spet izposodil Orfeja, čigar lira je bila zaradi hvalnic bogovom poplačana in žari med zvezdami. Prav tako na nebu med blaženimi sveti sv. Ivo. Z neba kot zavetnik spremlja tudi ljubljansko društvo, katerega člani naj življenje uravnajo po njegovem vzoru. Glasbeno metaforo Dolničarjevega govora je mogoče povezati s tedaj aktualno ljubljansko temo, tj. s snovanjem in ustanovitvijo akademije filharmo-nikov.
56 SKLj, Dolničarjeva Miscellanea I/7, II/11, IV/20. Govor v Bibliotheca Carnioliae navaja tudi Pohlin, glej Pohlin,
Kraynska grammatika, str. 414, 562.
Apex geminae iustitiae: govoril je Jurij Žiga Liechtenberg, slušatelj retorike, leta 1703 v jezuitski cerkvi sv. Jakoba.57 Govornik, ki si je za temo izbral dvojni vrh pravičnosti sv. Iva, je na začetku uporabil besedno igro in iz svetnikovega imena (z opustitvijo srednje črke) oblikoval vzklik veselja, s katerim je proslavil svetnikov dosežek, tj. kronani vrh pravičnosti. Svetnik ni dosegel vrhunca slave brez tekmecev, ki so prav tako vredni hvalnic. Z ljubeznijo bi si sicer prislužil ognjene plamene, z nedolžnostjo lilijo, s pogumom lovor, z vero ščit in čelado, s stanovitnostjo krono, vendar ta znamenja pripadajo tudi drugim, medtem ko on izstopa z dvojno pravičnostjo, tj. do Boga in do ljudi. Liechtenberg je nato sledil sv. Ivu skozi njegovo življenje in kazal poslušalcem pobožne prizore, npr. svetnika z žarečim obrazom in solzami pri bogoslužju, okamenelega v zamaknjenju ob vznožju križa, ponižno razprostrtega na tleh, v skrbi za cerkev in bogoslužno opremo. Posebno pozornost je posvetil njegovi pravičnosti in ga imenoval njenega neustrašnega brani-telja. Člane juridičnega društva je povabil, naj bodo priče Ivove velike ljubezni, ki jo je izkazoval sirotam in ubogim. Nazadnje jim je zastavil retorično vprašanje, ali je mogoče v bogaboječi pravičnosti doseči višjo stopnjo in ali ni to njen najvišji vrh. V ver-zificiranem sklepnem delu je poudaril, da je Ivo združil dva čudeža v enem in dvojno pravičnost zaključil v enem vrhu.
Astraea in terras redux in corde Divi Ivonis quondam renata nunc a Divi hujus Cultoribus Inclyto Collegio Juridico Aemonae educata: govoril Jakob Jošt Zezker, slušatelj retorike, leta 1704 v jezuitski cerkvi sv. Jakoba.58 Tema obravnava boginjo pravičnosti Astreo, ki se je vrnila na zemljo, ko se je njega dni znova rodila v srcu sv. Iva in so jo zdaj njegovi častilci, združeni v juridičnem društvu, vpeljali v Ljubljano. Zezker, ki je moral odličnemu zboru predstaviti izjemnega svetega moža, se je zavedal, da je postavljen pred težavno nalogo, ki bi zahtevala nadarjenega in izkušenega govornika, in da ji bo sam le stežka kos. Začel je z zlato dobo človeštva, v kateri je Astrea gospodovala vesoljnemu svetu. Ko je videla poželenja smrtnikov, je človeški rod zapustila in se vrnila, od koder je izšla. Brez nje je svet postal labirint hudobije in brezpravja. Zaman je klical boginjo, zaman je zanjo prosil Boga. Naposled mu je Troedini vendarle izkazal usmiljenje, prisluhnil je prošnjam in mu vrnil Astreo. Ta je, da bi se mogla vrniti na zemljo, za svoje božansko rojstvo izbrala človeško srce kot najplemenitejše in najčistejše bivališče. Ko je po širnem svetu brezupno iskala srce, ki bi hotelo ljudem prostovoljno pomagati, je končno v Bretanji naletela na Iva, čigar ime je že po svojem izvoru razkrivalo zvezo s pravom in pomočjo (ius,
iuvo), pripravljenost na pomoč pa je izpričevalo tudi njegovo življenje. Ko ga je božja hči našla, je hudobni duh divjal od besa, Bog pa je Ivu okrasil srce, da je postalo cvetnjak, zakladnica in veličastno svetišče, v katerem je Astrea, ozaljšana z najlepšim nakitom duhovnih zakladov, našla plemenito bivališče. Po Ivovi smrti je vzela v varstvo vse tiste, ki hodijo po njegovih sledeh, tako tudi emonske pravoznance. Ti vsako leto v velikem številu časte svojega zavetnika s slovesnim bogoslužjem in izbrano praznično opremo. Pa ne samo Ljubljana, ampak tudi vsa dežela se zateka v varstvo sv. Iva, veselijo se ga in časte sirote, vdove in zatirani. Iz retorjeve formulacije sledi, da naj bi se češčenje velikega pravičnika intenzivno razširilo tudi na naše podeželje, vendar pa z zgodovinskimi dejstvi tega ni mogoče potrditi.
EJJfigies Academici operosi sive Divus Ivo sibi atque aliis apis laboriosa: kot govornik je nastopil Franc Ignacij Anton Berchtold iz Slovenj Gradca, slušatelj retorike, leta 1705 v jezuitski cerkvi sv. Jakoba.59 Govor, ki svetnika predstavlja kot delavno čebelo in podobo akademika operoza, je še prav posebno zanimiv, ker izpostavlja sodobne znanstvene pridobitve Ljubljane in njihov družbeni pomen. Mesto je z marljivostjo učenih mož postalo bivališče modrosti in svobodnih umetnosti, čast domačinov in vzor tujcem. Dežela, ki so jo nekdaj proslavili nadarjeni posamezniki, se je zdaj uvrstila med slavnejše zaradi vrlin, izhajajočih iz znanosti. Kakor da bi zrl na Quaglievo poslikavo ljubljanske stolnice, je govornik pokazal na meščane Likije, ki so z neba izkazali Ljubljančanom svojo naklonjenost (Quaglio je prav tedaj začel ustvarjati veliko fresko s prizorom muče-ništva meščanov Mire na oboku ladje). Ker je gojitev znanosti dragoceno delo, zaslužijo njeni prvo-borci dolžno čast. Berchtold je menil, da od vseh svobodnih disciplin, s katerimi se ponaša Emona, najbolj izstopa prav učena družba pravnikov pod zavetništvom sv. Iva, ki ga je skušal predočiti poslušalcem kar najbolj slikovito. Delavnega odvetnika, ki je ves svoj čas in trud posvečal zadevam potrebnih, je z vrsto besednih iger in namigov domiselno predstavil ne le juristom, ki so se v velikem številu pridružili njegovim posnemovalcem, ampak vsem, ki so si za simbol izbrali delavno čebelo, torej vsem operozom. O njih pravi, da okrog njihovih glav ne letajo francoske "Narcisove" muhe, ampak kranjske emonske čebele, ki imajo pripravljene panje, tj. pravila in statute, in napovedujejo srečo brenčeč, da je sv. Ivo prava podoba akademika operoza in akademijskega gesla "delavni sebi in drugim". Prav zaradi dela bodo nekoč deležni slave in časti, zgodovina pravnega društva bo pričala o
57	SKLj, Dolničarjeva Miscellanea I/8.
58	SKLj, Dolničarjeva Miscellanea I/9.
59 SKLj, Dolničarjeva Miscellanea I/10, II/13; prim. Steska, Ljubljansko vseučilišče, str. 77. Govor v Bibliotheca Carni-oliae navaja tudi Pohlin, glej Pohlin, Kraynska grammatika, str. 333, 451.
njihovih dejanjih, ki bodo prihodnjim rodovom postavljena za vzor. Nato se je Berchtold razgovoril o življenju sv. Iva, polnem dela in naporov, in ga kot najboljšega posnemovalca čebel, ki v skladu s svojo naravo žive le toliko, kolikor se pote v delu, imenoval kar kralja operozov. Za Iva, ki se je odlikoval v znanju in pobožnosti, so tekmovala vsa slavna francoska mesta. Ker se je v mladosti posvetil študiju in nabiral med v božjem in človeškem cvet-ličnjaku pravnih kodeksov, je v moški dobi lahko ponudil ljudem polne panje in iz zalog nasitil sirote in uboge. Iz življenjepisov svetnikov je kot s pisanih cvetov vsrkaval različne kreposti, ki označujejo njegova dejanja. Govornik je nadaljeval s predstavitvijo Ivovih ustanov in od francoskih akademij, ki nosijo ime operozov, izpostavil prvo, za pomoč sirotam ustanovljeno družbo delavnih ivonistov. S tem, ko si je tudi ljubljanska nadela ime delavnih, kar ji druge akademije po svetu lahko zavidajo, si je izbrala sv. Iva kot normo za svoje delovanje, opredeljeno tudi v statutih. Najmodrejše v njih zapisano pravilo je, da člani iz cvetov različnih avtorjev nabirajo med in ga velikodušno spravljajo v en panj ter trud posameznika združujejo v skupni blagor. 0b koncu se je Berchtold postavil v bran pred zbadljivimi kritiki, ki bi mu utegnili oporekati, da je v govoru združil naslova in imeni dveh različnih akademij, tj. juristov in operozov, in ju neoprezno povezal v en sam simbol. Svoje ravnanje zagovarja z dejstvom, da sv. Ivo ustreza obojim, juristom kot patron, operozom kot delavna čebela, in še, da noben ivonist ni vreden svojega imena, če si ne more pristaviti vzdevka operoz - delaven. S tem govorom je mladi retorik domiselno zapolnil religiozno vrzel znanstvene Aca-demie Operosorum, katere statut ni predvideval svetniškega patrona, ki pa so ga nekateri bržčas pogrešali.
Centrum universi in puncto juris demonstratum ex Codice vitae Sancti Yvonis I. V. D. et advocati: govoril Volfgang Frančišek Valvasor, slušatelj govorništva, v novi cerkvi sv. Rozalije pod ljubljanskim gradom 19. maja 1710.60 Tema se osredotoča na pravo kot središčno točko vesoljnega sveta. Usmerjena je na aktualno politično dogajanje v Evropi, ki jo je tedaj že več let pretresala vojna za nasledstvo na španskem prestolu. Slavnost je potekala v novem odeonu sv. Rozalije pri svetnikovem oltarju. Retorik je v predgovoru zapisal, da so na zelenem pobočju pod gradom postavili spomenik v čast sv. Ivu, ki je v srcu nosil zakone in pravičnost in zato predstavlja dovršenega pravnega izvedenca, kakršnega je imel v mislih ustanovitelj Emone Jazon. Evropsko politično situacijo primerja z antično Grčijo v času medsebojnih vojn, sredi katerih je nastopil veliki pravičnik
60 SKLj, Dolničarjeva Miscellanea I/11, II/14. Govor v Bi-bliotheca Carnioliae navaja tudi Pohlin, glej Pohlin, Kraynska
grammatika, str. 420, 570.
Aristid. Takšnega bi po njegovi sodbi rabila tudi razcepljena in opustošena Evropa, vržena iz osi. Valvasor se je odločil, da bo v panegiriku pokazal, kje je središče sveta in v kateri točki Evropa lahko najde mir, blaginjo in svobodo. S pravo govorniško spretnostjo nadaljuje, da se še vedno kadi iz ruševin požganih mest, da leže po poljih trohneči ostanki čet, ki so se klale med seboj, in da se v rekah pretaka človeška kri. Vse to kaže, da je Evropa, ta najbolj cvetoči del sveta in mati znanosti, iztrgana iz tečajev, strmoglavljena v nesrečo, kar jo lahko požene v dokončni propad. Da bi se obnovila, mora svoje središče postaviti v točko pravice, kakor sv. Ivo, ki s svojim življenjem dokazuje, da je prav v njej središče vesoljnega sveta. Izguba pravičnosti namreč prinaša kaos. Še več: kakor pravi Tulij, bi ne dom, ne mesto, ne narod, ne človeški rod in ne svet ne mogli obstajati brez prava, zakonov oz. kanonov pravičnosti. Ivo je ves svoj trud zastavil za to, da so francoski kraji, mesta in dežele izbrali trojni zakon: pošteno živeti, nikogar prizadeti in vsakemu dati, kar mu pripada. Tako je srečo svoje domovine utrdil v točki pravice. Njegovo delo dokazuje, da luč pravičnosti, četudi kdaj sredi izprijenega sveta ugasne, iz pepela vere lahko znova zagori. V spomin prihodnjim rodovom je govornik ob zaključku prebral besede, ki naj bi bile vrezane v spomenik (morda je imel v mislih tudi konkretnega) v čast velikemu duhovniku pravice in v potrditev, da je pravica središčna točka sveta. Nazadnje je izrekel še prošnjo za rešitev Evrope, razmesarjene od domačih, rodbinskih sporov.
Causa boni publici, quam adversus violentam fatorum injuriam superna in Curia ad Divos Coelites agendam, Sancto Yvoni I. V. D. Tutelari suo, et af-flictorum advocato /...7: govoril je Franc Anton Posa-relli, slušatelj govorništva, 19. maja leta 1711 (cerkev ni navedena).61 Podobno kot prejšnji je bil tudi ta govor politično aktualen in se je prav tako nanašal na nasledstveno vojno, konkretno na Karla VI., ki se je več let bojeval za španski prestol in 1711. postal nemški cesar. Nosi zanimiv juridični naslov, ki predstavlja pravdo javne blaginje proti krivici usode, v nebeškem dvoru predloženo patronu sv. Ivu, odvetniku zatiranih. Posarelli se je najprej obrnil na sv. Iva s prošnjo, naj srečo skupnosti obnovi iz razvalin ali obudi od smrti ter vodi vse tiste, ki odločajo o javnih dobrinah. Nato je opisal gorje, ki se še vedno razrašča in množi. V skupnem napadu vojna in smrt kažeta pogubno moč. Vrstijo se prevara, zvijača, zavist, vladarjev častihlepnost oz. nezakonito pote-zanje za položaje, stremenje za dobrinami, ki pripadajo drugim, mržnja in drugo zlo. S porazi se kopičijo trupla, Mars razodeva svojo krutost, uničevalna dejanja pa bo prihodnost dolgo obžalovala. Zatem govornik dramatično predstavi poslušalcem grob v
razkošni žalni opravi in na svetlo postavljeno žaro, v kateri so pokopani kralji (s tem kajpak meri na Bur-bone). Pred njo jih začne obtoževati hudodelstev, zlasti žalitev in skrunitev cesarskega veličanstva, napadov na njegov prestol in nasilnega prodiranja v srce Germanije. Smisel za dramatiko je Posarelli pokazal tudi v nadaljevanju, ko je poslušalcem pred-očil pobožen prizor, v katerem se plemeniti, ugledni in vešči Ivo zavzema za pravice ubogih; čeprav od nasprotnikov zasmehovan in zasramovan, ni potrt ali vznemirjen, ampak miren in vesel. V zadnjem delu govora je opozoril na sovražno vojsko in grozeče nevarnosti: z vzhoda spet divjanje barbarov (Turkov), z zahoda tekmovalna zavist, prvi kršijo svetišče zaveze, druga tepta rodovne pravice, obe strani si postavljata za cilj nepoštenost, ki pustoši naselbine, pogublja in uničuje mesta, pleni in ruši. Zdi se, da tudi narava služi zločinu, zavist je zajela vse poti in morja. Na koncu domoljubno ugotavlja: ko bi tu odločale želje, le kdo bi ne pohitel in ne pristopil h Karlu.
Od panegirikov, ki segajo v čas po smrti Janeza Gregorja Dolničarja, se v literaturi omenjata dva62: s temo Die Feder Deß Glorwürdig-H. Rechts-Gelehrten Ivonis in Sittlichen Verstand vorgestellei63 je 20. maja 1726 v stolnici nastopil diskalceat p. Stefan od sv. Tomaža,64 z govorom Lucerna ardens super candelabrum posita in medio Advocatorum65 pa 11. junija 1733 v uršulinski cerkvi sv. Trojice duhovnik Jurij Samniz iz Tržiča,66 ki je sv. Iva predstavil kot
62	Pohlin v Bibliotheca Carnioliae navaja še dunajski panegirik v čast sv. Ivu, ki ga je imel Joseph Carmesina, slušatelj drugega letnika obojega prava, Dunaj 1747, glej Pohlin, Kra-ynskagrammatika, str. 392, 533.
63	Stefan od sv. Tomaža, Die Feder Deß Glorwürdig-H. RechtsGelehrten IV0NIS in Sittlichen Verstand vorgestellet Da Ein Hochlobl. Collegium derer in Lands-Fürstlicher Haubtstadt versamleten Rechts-Gelehrten das Fest dises ihres Heiligen Schutz-Patrons in Hochfürstl. Thum-Kirchen den 20. Monath Maij feyerlich begienge Durch P. Stephanum a S. Thoma Augustiner BarGüsser 0rdens Priestern und 0rdinari Predigern bey St. Joseph. Laybach bey +. G. Mayr Einer Lobl. Lands. In Crain Buchdr.
64	Govor, ki ga hranijo v Klosterneuburgu, navaja Werner Welzig, Lobrede. Katalog deutschsprachiger Heiligenpredigten in Einzeldrucken aus den Beständen der Stiftsbibliothek Klosterneuburg, Österreichische Akademie der Wissenschaften, philosophisch-historische Klasse Sitzungsberichte, 518, Wien 1989, str. 174, št. 329; prim. Kretzenbacher, St. Ivo, str. 197.
65	Jurij Samniz, Lucerna ardens super candelabrum posita in medio Advocatorum. Eine kurze Red- Verfassung von dem heil. Advocaten Ivone, welche in dem lobl. Gottes Hauss der Frauen S. Ursulae zu Laybach (als ein lobl. Collegium Juridicum das Fest Ivonis als ihres Schutz-Heiligen feyerlich gehalten) vorgestellet den 11. Juny 1733 [...] GE0RGI0 SAMNIZ, Car-niolo Neümarktlensi, presbytero AA. LL. et philosophiae Magistro, et Theologo absoluto.
66	Govor v Bibliotheca Carnioliae navaja Pohlin, glej Pohlin,
Kraynska grammatika, str. 401-402, 545; po njem Steska, Ljubljansko vseučilišče, str. 77; izvod iz Klosterneuburga navaja Welzig, Lobrede, str. 301, št. 577; prim. Kretzenbacher, St. Ivo, str. 197.
žarečo svetilko, postavljeno na stojalo sredi odvetnikov, torej kot njihov svetli vzor.67
VIRI IN LITERATURA
ARHIVSKI VIRI
ARS - Arhiv Republike Slovenije,
AS 1073 - Zbirka rokopisov I/38r, Diarium Ministri 1722-oktober 1736.
AULj - Arhiv Uršulinskega samostana v Ljubljani fasc. 6, VIII/1, Samostanska kronika.
SKLj - Semeniška knjižnica Ljubljana, Dolničarjeva Miscellanea I, II, IV, VI.
TISKANI VIRI
Berchtold, Franc Ignacij Anton: EFFIGIES ACA-DEMICI 0PER0SI SIVE DIVUS IV0 SIBI ATQUE ALIIS APIS LAB0RI0SA AB Inclyto Collegio +uridico Labacensi, in Ecclesia S. +AC0BI Collegij Archi-Ducalis Soc. JESU Panegyrico Sermone Celebrata. PER0RANTE Illustrissimo Adolescente FRANCISC0 IGNATI0 ANT0NI0 L. B. a Berchtold, Styro Sclavo-Graecensi Rheto-rices Studioso. LABACI, In Typographia Inclytae Provinc. Carniol. apudJoannem Georgium Mayr.
Coppini, Janez Andrej: PANACAEA AEM0NEN-SIS SIVE DIVI C0SMAS ET DAMIANUS INFIRM0RUM MEDELAM QUAERENTI-UM SPECIALES PATR0NI DUM IN ECCLESIA SACRATISSIMAE TRIADIS; No-bilis Parthaenij Almae Societatis DIVAE URSULAE Inclytum Collegium Medicum Labacense annuatim honores Tutelarium suorum Patronorum panegyrico applausu recolere statuerat. A quodam Academico inter 0perosos Labacenses dicto ADUL-T0 concinnata. Anno a partu Virginis M.D. CCXII. LABACI, Formis Joannis Georgij Mayr, Inclytae Prov. Carnioliae Typogr.
Dolničar, Aleš Žiga: CITHARA IN C0ELUM TRANSLATA DIVUS IV0, AB INCLYT0 C0LLEGI0 JURIDIC0 LABACENSI, IN ECCLESIA S. JAC0BI C0LLEGIJ ARCHI-DUCALIS S0C. JESU PANEGYRIC0 SER-M0NE CELEBRATUS, Perorante PRAEN0-BILI AD0LESCENTE ALEXI0 SIGISMUN-D0 THALNITSCHER de THALBERG RHE-T0RICES STUDI0S0. ANN0 M.D.CC.I. LABACI ex Typographeo Mayriano.
67 Za pomoč in fotografske posnetke se zahvaljujem sodelavcem Andreju Furlanu, dr. Blažu Resmanu in dr. Damjanu Prelovšku.
Erberg, Jožef Rihard: PIA INIQUITAS MAGNI JUSTITIAE ADVOCATI DIVIIVONIS DUM EI AB INCLYTO COLLEGIO JVRIDICO LA-BACENSI, IN ECCLESIA S. JACOBI COL-LEGIIARCHIDVCALIS SOC. JESV, LAVDA-BILI DEVOTIONE ANNUI HONORIS SO-LEMNIA ITERARENTVR, A PERILLUSTRI ADOLESCENTE JOSEPHO RICHARDO AB ERBERG RHETORICES STVDIOSO PANE-GYRICA DICTIONE ADORNATA ANNO M.D.CC. LABACI, ex Typographeo Mayriano.
Liechtenberg, Jurij Ziga: ApeXgeMInae IUstItIae In festIVItate sanCtI IVonIs tVteLarIs In eCCLesIa sanCtI IaCobI soLennIter proposItVs, DUM In-clytum Collegium Juridicum Labacense panegyrico applausu annuos honores recoleret PER ILLU-STRISSIMUM ADOLESCENTEM GEORGI-UM SIGISMUNDUM S. R. I. Comitem ä Liechtenberg, Rhetorices Auditorem ANNO DICtIonI Coaetaneo, aeMonae. Ex Typographeo Mayriano.
Pillichgraz, Filip Gotard: SYNGRAPHA EUCHA-RISTICA MAGNO JUSTITIAE ADVOCATO DIVO JVONI TUTELARISUO AB Inclyto Col-legio Juridico Labacensi demississime oblata. PA-NEGYRICA DICTIONE CELEBRATA PER Illustrissimum Adolescentem PHILIPPUM GOT-THARDUM L. B. ä PILLICHGRAZ Rhetorices Auditorem. ANNO qVo InCLytI CoLLegII IVrIDICILabaCensIspIetas noVIs DIVo tVteLarI honorIbVs parentaVerat. Ex Typographeo Mayriano.
Posarelli, Franc Anton: CAUSA BONI PUBLICI, QUAM Adversus Violentam Fatorum Injuriam Superna in Curia Ad Divos Coelites agendam, SANCTO YVONII. V. D. TUTELARI SUO, ET AFFLICTORUM ADVOCATO DETULITIN-CLYTUM COLLEGIUM JURIDICUM LABA-CENSE, Dum Annuum ejusdem Diem Festivis Honoribus recoleret. ET ORATORIE EXPOSUIT ILLUSTRISSIMUS ADOLESCENS FRANCI-SCUS ANTONIUS L. B. A POSARELLI, Elo-quentiae Studiosus. Die 19. Maij, Anno M.D. CCXI. LABACI, Typis Joannis Georgij Mayr, In-clytae Provinciae Carnioliae Typogr.
Valvasor, Volfgang Frančišek: CENTRUM UNI-VERSI IN PUNCTO JURIS Demonstratum ex Codice vitae SANCTI YVONISI. V. D. ET ADVOCATI. Ad L. Omnium. C. de Testam: ET In erecto sub Aemonae Pergamis odaeo Divae RO-SALIAE ad Aram Sancti promulgatum DUM In-clytum Collegium Juridicum Labacense panegyrico applausu annuos honores recoleret. ORATORE ILLUSTRISSIMO ADOLESCENTE WOLF-FGANGO FRANCISCO ä VALVASOR Lib. Barone de Wildenegg. Eloquentiae Studioso. Die 19. Maij Anno M.DCC.X. LABACI, Typis Joannis Georgij Mayr, Inclyt. Duc. Carniol. Typogr.
Vidmayr, Frančišek Andrej: PURPURATAE HONORIS VICTIMAE SIVE DIVI TUTELARES PATRONI COSMAS ET DAMIANUS AB In-
clyto Collegio Medico Labacensi in Ecclesia Sacra-tissimae TRIADIS Nobilis Parthaenij Almae So-cietatis DIVAE URSULAE Panegyrico Sermone celebrati PERORANTE Praenobili Adolescente FRANCISCO ANDREA VIDMAYR, Carniolo Labacensi emerito Syntaxeos Studioso. LABACI, Formis Joan. G. Mayr, Incl. Prov. Carn. Typog. 1713.
Zezker, Jakob Jošt: ASTRAEA IN TERRAS REDUX IN CORDE DIVI IVONIS QUONDAM RENATA NUNC ä Divi hujus Cultoribus Inclyto Collegio Juridico Aemonae educata ätque Cum ab iisdem Annui Divo Tutelari suo IVONI honores in Ecclesia S. Jacobi Collegij Archi-Ducalis Soc. JESU Labaci Laudabili devotione iterarentur PANEGYRIA DICTIONE CELEBRATA AB ILLUSTRISSIMO ADOLESCENTE JACOBO JODOCO ä ZEZKER, Libero Barone Carniolo Rhetorices Auditore Anno M.D.CCIV. LABACI, Typis ANNAE BARBARAE MAYRIN, Inclytae Provinciae Carniol. Typogr. Viduae.
LITERATURA
Academia Operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve (ur. Kajetan Gantar). Ljubljana : SAZU, 1994.
Baldini, Federica: La figura di Sant'Ivo di Bretagna neHe opere dei pittori italiani daHa seconda meta del XVI secolo al XVIII secolo, Arte Christiana, 95, 2007, št. 839, str. 91-99.
Borisov, Peter: Od ranocelništva do začetkov znanstvene kirurgije na Slovenskem, Razred za medicinske vede SAZU, Dela 1. Ljubljana : SAZU, 1977.
Cevc, Anica: Valentin Metzinger 1699-1759. Življenje in delo baročnega slikarja, Ljubljana : Narodna galerija, 2000.
Cvetko, Dragotin: Academia Philharmonicorum La-bacensis, Ljubljana 1962.
Dolinar, France Martin: Od Dizmove bratovščine do Akademije delovnih v Ljubljani, Academia Operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve (ur. Kajetan Gantar). Ljubljana : SAZU, 1994, str. 35-46.
Dolničar, Janez Gregor: Epitome chronologica, con-tinens res memorabiles nobilis & antiquissimae ur-bis Labacensis, metropolis inclyti Ducatus Carni-oliae, Labaci 1714.
Hančič, Damjan: Klarise na Kranjskem, Zgodovinski arhiv Ljubljana: Gradivo in razprave, 26, Ljubljana 2005.
Höfler, Janez: Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem, Ljubljana : Partizanska knjiga, 1978.
Jurca, Jože: Poročilo dr. Marka Gerbca o goveji kugi na Kranjskem, 1713. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 9, 1987, str. 109-138.
Kemperl, Metoda: Akademska bratovščina sv. Cecilije v župnijski cerkvi v Kamniku, Kronika. Časopis za slovensko krajevno zgodovino, 46, 1998, str. 34-40.
Kokole, Metoda: Academia Philharmonicorum La-bacensium. Zgledi, ustanovitev in delovanje, Historični seminar, 2 (ur. Oto Luthar in Vojislav Likar). Ljubljana : Založba ZRC, 1997, str. 205-222.
Kretzenbacher, Leopold: St. Ivo, der bretonische Armenanwalt und Juristenpatron, in der Grazer Herrengasse, Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, 86, 1995, str. 187-208.
Lavrič, Ana: Ustanavljanje umetnostnih akademij v Ljubljani na pragu 18. stoletja. Statut Acade-miae trium artium in Academiae incultorum, Acta historiae artis Slovenica, 6, 2001, str. 67-82.
Lavrič, Ana: Ljubljanska stolnica. Umetnostni vodnik, Ljubljana : Družina, 2007.
Lavrič, Ana: "Virtuti et musis". Karlov plemiški kolegij v Ljubljani na Dolničarjevih risanih medaljah, Acta historiae artis Slovenica, 13, 2008, str. 41-65.
Leges Academiae Philharmonicorum Labaci Metropoli Carnioliae adunatorum, [Labaci MDCCI] / Zakoni Akademije filharmonikov, združenih v Ljubljani, prestolnici Kranjske (prevedel Kajetan Gantar), Ljubljana 1993.
Minafik, Franc: Slike in kipi obeh staroveških zdravnikov-lekarnarjev Kozma in Damjana v Sloveniji, Farmacevtski vestnik. Strokovno glasilo slovenskefarmacije, 20, 1969, str. 229-243.
Murovec, Barbara: Quaglieve oltarne slike v ljubljanski stolni cerkvi, Umetnostna kronika, 7, 2005, str. 2-5.
Novak Klemenčič, Renata, Klemenčič, Matej: Franz Ignaz Flurer in slika sv. Dizme v Zagorju pri Pilštanju, Zbornik za umetnostno zgodovino,
n. v. 44, 2008, str. 248-259.
Pintar, Ivan: Dr. Marko Gerbec, Razred za priro-doslovne in medicinske vede SAZU, Razprave 3. Ljubljana : SAZU, 1963.
Pirjevec, Marija: Kulturno delo Akademije Operosorum in njeni stiki z rimsko Arkadijo, Izvestje srednjih šol s slovenskim učnim jezikom na Tržaškem ozemlju. Za šolsko leto 1971-72, Trst 1972, str. 3-9.
Pohlin, Marko: Kraynska grammatika. Bibliotheca Carnioliae (ur. Jože Faganel). Ljubljana : Založba ZRC, 2003.
Polec, Janko: Ljubljansko višje šolstvo v preteklosti in borba za slovensko univerzo, Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929, Ljubljana : Rektorat Univerze kralja Aleksandra prvega, [1929], str. 1-299.
Resman, Blaž: Oltarna oprema in plastika v cerkvi Marijinega oznanjenja, Frančiškani v Ljubljani. Samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja (ur. Silvin Krajnc). Ljubljana : samostan in župnija Marijinega oznanjenja, 2000.
Resman, Blaž: Kiparstvo poznega baroka na Gorenjskem, Opera Instituti Artis Historiae, Ljubljana : Založba ZRC, 2006.
Spominska knjiga ljubljanske plemiške družbe sv. Diz-ma 1688-1801, 1-2 (ur. Lojze Gostiša). Ljubljana : Fundacija Janeza Vajkarda Valvasorja, 2001.
Steska, Viktor: Ljubljansko vseučilišče. Zgodovinska črtica, Katoliški Obzornik, 3, 1899, str. 7679.
Steska, Viktor: Academia Operosorum, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 10, 1900, str. 37-54, 77-94.
Steska, Viktor: Dolničarjeva ljubljanska kronika od l. 1660 do l. 1718, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 11, 1901, str. 18-32, 69-97, 141186.
Steska, Viktor: Slike v ljubljanskih cerkvah okoli l. 1715, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, 12, 1902, str. 49-57.
Steska, Viktor: Zdravnik dr. Marka Grbec (16581718), Dom in svet, 26, 1913, str. 177-179, 225228, 262-265, 292-295, 337-340.
Vidmar, Luka: Kritični prevod Biblioteke Kranjske, v: Marko Pohlin, Kraynska grammatika. Bibliotheca Carnioliae (ur. Jože Faganel). Ljubljana : Založba ZRC, 2003.
Vilfan, Sergij: Pravniki med Operozi, Academia Operosorum. Zbornik prispevkov s kolokvija ob 300-letnici ustanovitve (ur. Kajetan Gantar). Ljubljana : SAZU, 1994, str. 73-90.
Welzig, Werner: Lobrede. Katalog deutschsprachiger Heiligenpredigten in Einzeldrucken aus den Beständen der Stiftsbibliothek Klosterneuburg, Osterreichische Akademie der Wissenschaften, philosophisch-historische Klasse Sitzungsberichte, 518, Wien 1989.
ZUSAMMENFASSUNG
Die Schutzpatrone der Laibacher barocken Akademien und Kollegien
Ende des 17. und zu Beginn des 18. Jahrhunderts entstanden in Laibach (Ljubljana) mehrere Akademien und Kollegien, die die wissenschaftliche und kulturelle Tätigkeiten fördern sollten. Die meisten wählten in Anlehnung an die mittelalterliche Tradition der Bruderschaften ihren Schutzpatron, dessen Namenstag alljährlich festlich begangen wurde. Die adelige Societas Unitorum (1688) wählte den hl. Dismas, das juristische Collegium juridicum (1698) den hl. Ivo, die musikalische Academia philharmonicorum (1701) die hl. Cäcilie, das medizinische Collegium medicum (1712) die hll. Cosmas und Damian. Schutzpatronen waren auch fur die geplanten Akademien vorgesehen, die jedoch nicht ins Leben traten: Die zeichnerische Academia incultorum sollte demnach der hl. Chri-stophorus in Schutz nehmen, die künstlerische Academia trium Artium der hl. Lucas, die ritterliche Academia Nobilium exercitiorum der Krainer Landespatron, der hl. Achatius, und die dramatische Aca-demia Insertorum der Märtyrer Emonas, der hl. Pe-lagius. Die wissenschaftliche Academia Operosorum (1693), die die fleißige Biene in ihrem Wappen trug, hatte keinen Schutzpatron (das brachte ihr den Vorwurf der Gottlosigkeit ein), ebenso die literarische Academia Emonia (1709).
Die Societas Unitorum hatte ihre Kapelle in der Laibacher Domkirche, in der sie einen monumentalen Altar errichten, das Altarbild mit Christus und dem hl. Disma in der Vorhölle von dem italienischen Maler Giulio Quaglio (1704) anfertigen ließ. Die Academia Philharmonicorum beging ihre Hauptfeier bei den Augustinern vor dem Spitaltor. Die Philharmoniker ließen ihren Regeln entsprechend das Cäcilienbild (nicht erhalten) auf dem großen Altar aufstellen. Das Bild wurde höchst-
wahrscheinlich von Georg Adam Grimbschitz (Jurij Adam Grimšic) gemalt, einem Laibacher Maler und Schüler des Carlo Maratti aus Rom. Er sollte auch die Leitung der geplanten Academiae trium Artium übernehmen. Das medizinische Kollegium begann die Namenstage seiner Schutzpatrone im Jahr 1712 in der Ursulinenkirche der Hl. Dreifaltigkeit öffentlich zu begehen, im Jahr 1727 wurde die Jahresfeier in die Laibacher Klarissenkirche verlegt. Die Klarissen beschäftigten sich selbst mit der Apothekertätigkeit. Die Inneneinrichtung der Klarissenkirche, die nach dem Erdbeben von 1895 niedergerissen wurde, ist nicht erhalten, in der Ursulinenkirche erinnern die Statuen der hH. Cos-mas und Damian, Werke des Laibacher Bildhauers Urban Gaber aus der Mitte des 18. Jahrhunderts, an die Versammlungen der Arzte und Apotheker. Die Juristen begingen den Namenstag des hl. Ivo zum ersten Mal in der Diskalzeatenkirche des hl. Joseph, im darauffolgenden Jahr verlegten sie ihre Versammlungen zu den Jesuiten in die Jakobskirche, im Jahr 1710 versammelten sie sich in der neuerrichteten Rosalienkirche unter dem Laibacher Schloss, 1725 übertrugen sie die Festivität in die Domkirche, 1727 in die neue Ursulinenkirche, wo sie schließlich auch blieben. Ein Bild des hl. Ivo sollte bei dem venezianischen Meister Antonio Zanchi bestellt werden, das Vorhaben wurde jedoch nicht realisiert. Wer das Bild schließlich angefertigt hat, ist nicht bekannt. Es wurde bei den Ursulinen aufbewahrt, heute fehlt davon jede Spur.
Werke der bildenden Künste hinterlassen also nur eine schwache Erinnerung an die genannten Akademien und Kollegien, dagegen sind mehrere Festreden erhalten, die vom Laibacher Buchdrucker Mayr gedruckt wurden. Johann Gregor Thalnitscher (Janez Gregor Dolničar) band in seinen Miscellanea zwei Panegyriken ein zu Ehren der hll. Cosmas und Damian und acht zu Ehren des hl. Ivo. Mit barockem Pathos schildern sie das ideale Bild der Kollegienvorbilder, einige sind auch politisch engagiert. Da sie eine kostbare kulturhistorische Quelle darstellen, sind sie im vorliegenden Beitrag zusammenfassend wiedergegeben.