== Miran Korošec: »Novinarstvo je trda droga« CELJE Ukrepi za boljši zrak le na papirju? str. 7 Idealen razplet sanjskega leta str. 17 St. 52 / Leto 71 / Celje, 29. december 2016 / Cena 2,50 EUR / Odgovorna urednica NT mag. Marjetka Raušl Lesjak novi tednik • • Г1AGER в Srečno 2017! s . i Samo bralci Novega tednika lahko izkoristite ta kupon do 04.01.2017 v katerikoli trgovini Jager. NASA TEMA Po čem si bomo zapomnili leto? str. 12-13 Naj bo srečno! Takole smo v središču Celja v petek zaključili naš praznični projekt, v katerem smo AKTUALNO ^^^^^^^^^^^^ s kolesom sreče ob pomoči jelenčka Rudolfa polepšali praznične dni našim bralcem v _ _ _ _ _ in poslušalcem Radia Celje. Naj se tudi vam v letu 2017 uspešno zavrti kolo sreče! »Ce bi stopili skupaj, bi str. 35 nam šlo še bolje« str. 2-3 GOSPODARSTVO Polzela: za praznike na cesto str. 5 RADEČE ■ Potopljene penine s humanitarno noto str. CELJE O spornih Požežnikovih prejemkih tudi v mestnem svetu str. 8 KULTURA Pregledna razstava Konrada Topolovca str. 10 KULINARIKA Nekaj za »tastare« in božansko dobri prigrizki str. 36, 37 2109900081121 2 AKTUALNO Marjetka Raušl Lesjak: »Uživaj v življenju. Izkoristi ga, saj mine, kot bi trenil, kot pravi pregovor. Zame so najlepši trenutki tisti, ki jih preživim s svojo družino. Ko skupaj hodimo po ulicah tujega mesta ali odkrivamo domače skrite kotičke, ko se razvajamo v toplem morju ali nabiramo kostanj na jesenskem pohodu po hribih. Ali ko se podimo po domačem dvorišču. Zato vam v prazničnih dneh želim predvsem tega, da bi znali izkoristiti prav vsak trenutek za druženje s tistimi, ki jih imate radi. To je tisti življenjski sok, ki nas polni z novo energijo in daje moč.« Barbara Gradič Oset: »Želim vam, da bi pogosteje brali, tudi otroško poezijo, saj boste v njej našli namig radostnega življenja. Ali po besedah Vinka Möderndorferja: >Ta svet je edini, prekrasen in fin, ni ne čisto naraven in ne popolnoma umeten - madonca, je svet fleten! <« Lea Komerički: »Z vsakim letom se bolj zavedam, da je čas tisto, kar zares potrebujemo. V vedno hitrejši centrifugi življenja nas obveznosti posrkajo vase in tako ne opazimo tistega, kar je res pomembno, in tistih, ki si našo pozornost najbolj zaslužijo. Zato nam vsem želim, da si bomo znali v letu, ki prihaja, večkrat vzeti čas. Čas zase, za družino, za prijatelje.« Branko Jeranko: »Želim čim lepši veseli december, še posebej tistim, ki so nesrečni, osamljeni ali oboje hkrati. Naj največ lučk posije v njihovo srce!« Robert Gorjanc: »Med najlepša božična darila zagotovo spada smučarska ''■^if' Janja Intihar: »Jejte čim več lokalno pridelane hrane, ne pretiravajte z mesom in ne pozabite piti vodo. In čim več se smejte ter bodite prijazni do drugih in drugačnih.« oprema, ki sta mi jo kupila starša, ko sem bil še osnovnošolec. Ko je prišel čas, da bi Božiček prinesel darilo pod smreko, me je mama ponavadi poslala v trgovino. Vedoč, za kaj gre, sem se na poti obračal nazaj proti steklenemu hodniku našega bloka in videl, kako mama od sosede nosi smuči in ostalo opremo. Ob praznikih vam želim, da bi tistim, ki jih imate najraje, lahko podarili predvsem svoj čas, zbranost in pozornost, česar v naglici življenja vedno primanjkuje.« Saška T. Ocvirk: »Želim vam, da bi znali ustaviti čas. Da bi ga znali vsaj upočasniti. Užiti trenutke, ki štejejo, in si vtisniti spomine, ki ne zbledijo. Da bi okrog sebe vedno čutili ljubečo bližino. Samo v to odejo se lahko zavijemo, ko vse drugo odpove.« Tatjana Cvirn: »Ustavite se kdaj v tej vsakodnevni noriji, globoko vdihnite in bodite hvaležni za vse, kar imate. Življenje je tako kratko in nepredvidljivo, v trenutku se lahko sesuje vse, kar se vam zdi večno. Uživajte v vsem lepem, imejte radi sebe, skušajte razumeti druge in ne pozabite na svoje najbolj zveste prijatelje - živali.« Dean Šuster: »Želim sebi in vam, da bi se zbudili v jutro, v katerem ne bo zahrbtnežev, škodoželj-nežev, hujskačev, prevarantov, zastrupljevalcev družbe in okolja. Zakaj ni možno, dedek Mraz? < >Letos še ne, a se trudim. Poskusite tudi sami! Več kot vas bo, večje bodo možnosti.,.«« novi tednik Simona Šolinič: »Ob koncu leta se ne obremenjujte z nobenimi obračuni za nazaj. V danem trenutku ste se vedno odločili prav in izhajali iz sebe, ne glede na to, kakšna je bila odločitev in kam vas je ponesla. Vsaka odločitev je pravilna, četudi kdaj prinese slabe posledice. A včasih se iz slabših reči v življenju naučimo mnogo več, kot če bi bila pot ves čas posuta s cvetjem. Naj teža dneva nikoli ne vpliva na vaš pogled nase. Čez pet ali deset let bodo okoliščine enega dneva v preteklosti popolnoma nepomembne. Takrat bosta druga realnost in drug čas. Zato živite za zdaj.« Eva Popovič: »Po dolgem in napornem delovnem dnevu sem odhajala iz trgovine, obložena z vrečami in s škatlami, lasje so se mi lepili na čelo, pramen njih pa je odromal v moja usta v trenutku, ko sem na tla spustila škatlo jajc. Bila sem nenaspana in utrujena, moj dragi pa se je odločil, da mi z zbadanjem še popestri večer. Nato sem zaslišala starejšega gospoda, ki je pokazal na naju in ženo vprašal, če se še spomni teh časov. Nekaj me je spreletelo... trenutki minejo. Vsem torej želim, da se začnemo zavedati trenutkov, njihove vrednosti in minljivosti. Resničen čar življenja se namreč skriva v tej sekundi.« Tradicionalni obisk porodnišnice Ekipa naše medijske hiše Novi tednik in Radio Celje bo v ponedeljek, 2. januarja, dopoldne že 53. obiskala celjsko porodnišnico. Koliko otroškega joka bo te dni mogoče slišati v njih, bomo preverili v naši najstarejši akciji. Obisk je vsako leto priložnost, da pozdravimo in čestitamo mamicam, ki rodijo v prazničnih dneh, obdarimo pa tisto, ki rodi zadnja v starem letu in prvi dve v novem. Ob tem bo podžupanja Mestne občine Celje mag. Darja Turk čestitala prvi Celjanki, ki bo rodila v novem letu. Darila za mamice so letos prispevali: Tosama, Mercator, Nova KBM in Hiša nakita Adamas. Dežurno ekipo zaposlenih bo tudi letos razveselila naša košara dobrot. TC »Dobro bi nam Evropska komisija (EK) je izvršna veja oblasti na ravni Evropske unije. Je tisti organ, ki pripravlja zakonske predloge in izvršuje, kar mu naložita evropski parlament in svet ministrov - dvoglavo zakonodajno telo unije. EK kot evropska vlada ima predstavništvo v vseh 28 članicah unije, a tudi v 150 državah po vsem svetu. Slovensko predstavništvo vodi Zoran Stančič. Ob zadnjem obisku na Celjskem je spregovoril tudi za Novi tednik in Radio Celje. Po poklicu je geodet, ki je svojo poklicno in raziskovalno pot začel na področju arheologije. Bil je državni sekretar na ministrstvu za šolstvo, znanost in šport, leta 2004 je postal del aparata EK. Z letošnjim letom je prevzel vodenje njenega predstavništva v Sloveniji in tako postal pomemben vmesni člen med unijo in državo Slovenijo. Deluje preudarno in umirjeno, iz svojega besednjaka je zelo očitno izgnal besede, kakršni sta problemi in težave. Dosledno jih nadomešča z izzivi in pospremi s pomirjajočim nasmehom. Vem, da je bilo v to vloženega veliko truda in denarja, a vendar se zdi, da so evropske ustanove še vedno zelo oddaljene od ljudi, obtežene z veliko predsodki in stereotipi. Veliko bo treba še narediti na področju državljanske vzgoje in to ne samo na evropski ravni. Razumevanje delovanja evropskih ustanov je zelo odvisno tudi od razumevanja teh sistemov na nacionalni ravni. In na tem področju je v Sloveniji še vedno veliko izzivov. Posledično državljani še vedno razumejo Evropo kot nekaj tujega, nekaj izven Slovenije. V resnici imamo z vidika evropske razsežnosti »V Evropi moramo stopiti skupaj, hkrati pa ohranjati različnost, ki je naše največje bogastvo. Ohranjajmo svoje vrednote - čisto okolje, vladavino prava, svobodo posameznika - in gradimo skupno gospodarstvo, da bomo še nekaj pomenili v svetu.« tako posamezniki kot gospodarski subjekti celo vrsto pravic in možnosti. Vzemimo samo prosto gibanje oseb, slovenska podjetja brez omejitev nastopajo na notranjem trgu s petsto milijoni potrošnikov in podobno. Naša generacija se še dobro spomni, kako otežena so bila potovanja v tujino v času Jugoslavije. Nič ni narobe, če mlajši danes te pravice jemljejo kot samoumevne, a se je treba zavedati, kaj vse to pomeni. Če se namreč ne, smo bolj dovzetni za poenostavitve, ki so lahko nevarne. V Sloveniji tega sicer ni mogoče čutiti, vendar je evroskepticizem v Evropi na pohodu. Kaj počne EK, da bi ga zajezila? V zadnjih letih je unija doživela nekaj velikih in težkih preizkušenj, ki za sabo puščajo odprta vprašanja. Kaj bo sledilo? Nas čaka še ena gospodarska kriza? Splošni kazalci za Slovenijo so dobri. Gospodarska rast in zaposlovanje rasteta, res pa še vedno lovimo raven iz leta 2008. Brexit je v resnici vnesel neko nestanovitnost, glavno pa je vprašanje, kako želimo svojo prihodnost znotraj unije oblikovati v prihodnje. Se bomo na področju finančne, zunanje, varnostne, davčne in še katere politike povezovali še tesneje ali je trenutna stopnja soodvisnosti dovolj? Na to ni enoumnega odgovora. Razprave so nujne, odgovora ne more in ne sme dati komisija. Nenazadnje se bodo morali o tem izreči tudi državljani in usmerjati svoje politike. Pri tem je dobro, da imamo različno mnenje. To je demokracija. Nevarno postane, ko vsi mislimo enako. Celo v nekaterih občinskih svetih so svetniki govorili o tem, da bodo svojo ob- AKTUALNO 3 nam gre. Če bi stopili skupaj, >lo še bolje.« Zoran Stančič, vodja predstavništva Evropske komisije v Sloveniji čino razglasili za območje, kjer trgovinski sporazumi ne bodo veljali. Razlog za to je predvsem, da ljudje nimajo občutka, da jih bo unija zaščitila pred stampedom mednarodnih korporacij. Pravnoformalno gledano so prostotrgovinski sporazumi izključno pristojnost Evropske unije, kar pomeni, da jih niti posamezne države ne morejo sprejemati ali se iz njih izločati, ker sistem sicer ne bi imel smisla. Evropska komisija se v skladu z mandatom, ki ga dobi od držav članic, pogaja na tej ravni in se zaveda, da moramo na vsak način zaščtiti svoje interese kot družba. Res pa so interesi različni in posamezne korake je težko skomunicirati z državljani. Če govoriva konkretno o sporazumu med Eu in Kanado, so bile vse zadeve, ki so bile izpostavljene kot ključne za Slovenijo ali katero drugo državo, upoštevane in zaščitene. Žal pa velikokrat vidimo, da so se razprave - tudi v primeru zaščite pitne vode - zlorabljale v druge namene. Vsekakor je prav in celo nujno, da se o tem razpravlja tudi na lokalni ravni, tudi med državljani. Kako so z ravni evropskih ustanov videti naše slovenske zdrahe? Slovenija je za EK verodostojen partner. Svoje zaveze jemlje resno, v kriznih situacijah je naredila odločne korake in ugled ji je zrasel. Glede na to, da ste uporabili izraz zdrahe - v demokraciji je normalno, da imamo različna mnenja. Vendar je na koncu na podlagi vseh argumentov treba sprejeti odločitev in stati za njo. Tega pa Slovenci kar nekako ne znamo. Izziv za Slovenijo je, kako povezati ljudi na neki pozitivni ravni, v pozitivnem programu. Načeloma nam gre namreč dobro. Seveda so še težave, so socialno izključeni, so revni, ampak v osnovi je stanje dobro in če bi stopili skupaj, bi lahko bilo še bolje. Danes se pogovarjava v Celjskem mladinskem centru. Z dobrim razlogom, ne? To je odličen primer, kako so bila evropska sredstva porabljena za neko novo vizijo v Celju. Hostel je prinesel tako namestitve, kot delovna mesta in tudi druge pomembne vsebine. Tu je tudi Europe Direct točka - prostor, kjer so vsakomur na voljo številne pomembne informacije o EU z različnih področij. V Sloveniji je devet takšnih informacijskih točk. Mladi imajo velikokrat občutek, da se prihodnost začne takoj čez mejo. Da so pogoji dela bolj človeški, plačilo pa je bolj pošteno. Kakšno je vaše sporočilo mladim, evropskim državljanom prihodnosti? Zelo se mi zdi lepo, če mladi Evropo dojemajo kot svoj širši dom, kar tudi v resnici je. Glavni izziv v Sloveniji niso ljudje, ki odhajajo, ampak to, da je premalo tistih, ki k nam pridejo. Ko se pogovarjam s tujci, ki živijo in delajo tukaj - pa naj gre za državljane Švice, Velike Britanije ali Nizozemske -jih pogosto vprašam, zakaj so ostali. »Ker mi je tukaj super, ker mi je tu lepše kot doma,« povedo. Pa imajo zelo verjetno nižjo plačo in delajo v enakih pogojih kot mi. Slovenija bi morala vse te primerjalne prednosti, ki jih imamo - narava, kultura, hrana, medčloveški odnosi ali potencial izvrstnih visokotehnoloških podjetij - uporabiti za vzpostavitev okolja, ki bi bilo enako vabljivo za tujce, kot je tujina za naše mlade. Vzpostaviti je treba okolje pozitvnega prepiha, ki bi spodbujalo kroženje kadrov, možganov, virov. Najhuje je, če se zapremo med zidove svojega stanovanja, ali če se zapremo kot družba. Glede na razvoj gospodarstva se nam tega načeloma ni treba bati. Ljudje imamo občutek, da smo vedno bolj potrošni material v službi kapitala in ne obratno. Se tega EK zaveda, lahko sploh kaj ukrene? V Sloveniji je socialna kohezija zelo pomembna, kar je dobro. Rad bi poudaril, da evropske politike ne gredo le v smer zaščite interesov kapitala, ampak tudi v zaščito posameznika. Primer je predlog zakonodaje, ki bi preprečila zlorabe raznih agencij, ki napotene delavce v tujini plačujejo glede na izhodiščno Vsem EU-državljanom je na voljo Europe Direct telefon, kamor lahko pokličejo in dobijo informacije v zvezi z Evropsko unijo v svojem jeziku. Telefonska številka je 00 800 678 9 10 11. Obrnejo se lahko tudi na mrežo informacijskih točk Europe Direct - www. europedirect.si. Rekli ste, da gre za predlog. Kako daleč je do tega, da bo direktiva res začela veljati? Trenutno smo pripravili zakonodajni predlog, a so žal nekatere članice proti. Slovenije ni med njimi. Stvar je v rokah sveta ministrov EU in evropskega parlamenta, vendar sem prepričan, da končna odločitev ne bo daleč od tega, kar je komisija predlagala. Na naši južni meji, tudi v naši soseščini, imamo ograje. Te niso toliko prepreka, kot so sporočilo. Verjetno nima smisla spraševati, kdaj jih bomo lahko odstranili? »Zavedati se moramo, da je dobro živeti skupaj, hkrati pa doreči, v kakšni obliki bomo povezani v prihodnje. Realno gledano je bila pred petdesetimi leti večina vodilnih svetovnih gospodarstev evropskih. Čez dvajset let bo morda komaj še katero. Na globalni ravni kot posamezna država čez nekaj let ne bomo šteli veliko. Ne gre samo za majhne države. Kot je dejal nekdanji predsednik komisije Barroso - ali bomo plavali skupaj ali pa vsak zase potonili. »Današnji svet je zelo kompleksen in o njem se moramo pogovarjati poglobljeno. Predvsem moramo poslušati in poskušati razumeti ljudi, ki razmišljajo drugače. Nevarno je zahajati v populizme, ki so dolgoročno lahko v nasprotju z vrednotami, ki so za nas kot družbo pomembne.« državo, ne pa na državo, kjer delavci opravljajo delo. Prizadevamo si, da bi bila EU gospodarsko konkurenčna država, vendar ne na račun pravic delavcev. Predsednik Jean-Claude Juncker je jasno povedal, da ne moremo pristati na izkoriščanja delavcev z zniževanjem socialnih standardov. Pravi, da Evropa ni divji zahod, ampak socialno tržno gospodarstvo. Ta odločitev je na ravni slovenske nacionalne politike. V vsakem primeru je begunska kriza ena največjih, s katero se sooča EU. Treba je poudariti, da je to še vedno v prvi vrsti humanitarna kriza in je ne bi smeli mešati z varnostno. Za Slovence in Evropejce je popolnoma nesprejemljivo, da ljudje umirajo na naših mejah. To so ljudje, ki tako ali drugače bežijo pred vojno in potrebujejo pomoč, zato ne smemo pristati, da so te tragedije nekaj normalnega. Vsekakor je nujno treba najti ustrezne evropske rešitve in pri reševanju kriznih žarišč na Bližnjem Vzhodu in v Severni Afriki. Ljudem je treba omogočiti dostojno življenje. Po drugi strani moramo beguncem omogočiti zaščito in vključitev v našo družbo. Prepričan sem, da lahko s svojo različnostjo ti ljudje na nek način pripomorejo k razvoju Slovenije. Vse tiste družbe, ki so bile v zgodovini bolj odprte do tujcev, so kulturno in gospodarsko bolj napredovale. V tem lahko vidimo priložnost tudi za Slovenijo. Spet so nam vrnili praznični 2. januar. Kaj pravite o tem? Eno od pravil moje službe pravi, da o tem mnenja nimam (smeh). To je odločitev na nacionalni ravni, država o tem odloča suvereno. Naš delavnik predstavništva EK je usklajen z delovnikom Evropske unije v Bruslju in z državo gostiteljico, zato moramo še videti, kako se bomo prilagodili. Zaposleni v Bruslju so denimo prosti 9. maja, na dan Evrope, kar za Slovenijo ne velja. Kot rečeno, o tem ne morem nič reči, je pa na vsak način lepo praznovati (smeh). SAŠKA T. OCVIRK, foto: GrupA »Bo Brexitu sledilo še več >exitovstric iz Amerike< in ne bo poravnala vseh naših dolgov. Bo pa njena finančna injekcija Atriju zelo pomagala. Nova skupna družba je tudi znak našim dobaviteljem, da bomo takoj, ko bo to mogoče, začeli poravnavati dolgove. S Stojanom Fi-šerjem sva nekaj dobaviteljev že obiskala in se dogovorila o plačilu računov.« Dokumenti, objavljeni na spletnih straneh Ajpesa, razkrivajo, da mora v skladu z Družbeno pogodbo o ustanovitvi podjetja Atrij Fisa sta 5. decembra podpisala le direktor podjetja Fisa nepremičnine Stojan Fišer in direktorica mariborske družbe IAG Poslovne finance Leonida Godec. Fisa ima 60-odstotni lastniški delež, IAG Poslovne finance pa 40-odstotnega. Atrija kot družbenika v novem podjetju še ni, bo pa takoj, ko bo to mogoče, od mariborske družbe odkupil 30-odstotni delež. Atrij Fisa ima svoj sedež v Celju, direktor novega podjetja je Radovan Cink. družbeno pogodbo prekmursko podjetje novi družbi Atrij Fisa v tridesetih dneh po ustanovitvi zagotoviti dogovorjeno posojilo. To pomeni, da bi Atrij denar moral dobiti najkasneje do 5. januarja. Če se Fisa dogovora ne bo držala, jo lahko iz družbe izključijo, sama pa, kot še določa družbena pogodba, lahko iz novega podjetja izstopi, če Atrij v tridesetih dneh po ustanovitvi skupnega podjetja na Atrij Fiso ne bo začel prenašati stanovanjskih enot, ki jih upravlja, in če v enem letu nanj ne bo prenesel vsaj 3 tisoč stanovanjskih enot. To je polovica vseh stanovanj, ki jih Atrij upravlja trenutno. JANJA INTIHAR Foto: arhiv Atrija Hrvaška bo država partnerica Mos je samo v zadnjem desetletju obiskalo več kot 1,5 milijona ljudi. Čeprav je do naslednjega Mednarodnega sejma obrti in podjetnosti še daleč, so se v družbi Celjski sejem nanj že začeli pripravljati. Prihodnje leto bo namreč Mos jubilejen, že 50. po vrsti. V samo zadnjem desetletju je Mos gostil več kot 15 tisoč razstavljavcev iz 40 držav, obiskalo ga je več kot 1,5 milijona ljudi. Ena od novosti jubilejnega Mosa bo vstop Hrvaške kot države partnerice. Kot poudarja izvršni direktor družbe Celjski sejem Robert Otorepec, Mos v svoji polstoletni zgodovini ni le sledil dogajanju v gospodarstvu, ampak ga je tudi pomembno sooblikoval. V Celju so se namreč začele številne uspešne podjetniške zgodbe in nova partnerstva. Poleg tega je Mos tudi izobraževal in omogočal ugodne nakupe. V družbi Celjski sejem napovedujejo, da bodo prihodnje leto še bolj jasno kot doslej sejem vsebinsko razdelili na pet ključnih področij, to je gradnjo in obnovo doma, turizem in gostinstvo, opremo za obrt in industrijo, izdelke široke potrošnje ter poslovne storitve. Veliko pozornost bodo ponovno namenili predstavitvi novih tehnologij. Letos se je v tako imenovanem stičišču znanosti in gospodarstva povezalo 16 različnih razvoj-no-raziskovalnih in izobraževalnih ustanov ter 14 podjetij, ki so javnosti predstavili več kot 40 visokotehnoloških inovacij. Prihodnje leto naj bi bila predstavitev sodelovanja znanosti in gospodarstva še v večjem obsegu. Še boljše sodelovaje med državama Ena od novosti Mednarodnega sejma obrti in podjetnosti bo vstop Hrvaške kot države partnerice. Dogovori o tem so že v sklepni fazi. V družbi Celjski sejem pojasnjujejo, da želijo s takšnim partnerstvom še dodatno okrepiti sodelovanje med državama. To je sicer že zdaj zelo dobro, bo pa zanimivo in dobrodošlo predvsem za manjša in srednja podjetja. Kot država partnerica se bo Hrvaška na Mosu odslej predstavljala še v večjem obsegu kot doslej, še več bo gospodarskih in političnih srečanj, obiskovalci pa bodo sosednjo državo spoznavali tudi na drugih področjih, od turizma do kulinarike. JANJA INTIHAR, foto: arhiv NT (SHERPA) GOSPODARSTVO 5 Za praznike na cesto Delavci tovarne nogavic bodo v petek dobili odpovedi Stečajni upravitelj Polzele Zlatko Hohnjec je v torek z direktorico Metko Hrovat že opravil primopredajo poslov. Napovedal je, da bodo zaposleni, ki so sicer na kolektivnem dopustu, nekateri med njimi pa so že nekaj časa doma na čakanju, jutri, to je v petek, dobili odpovedi pogodb o zaposlitvi s 15-dnev-nim odpovednim rokom. Jutri jih bodo predstavniki sindikata in zavoda za zaposlovanje seznanili tudi s postopki, ki sledijo odpovedim. Stečajni upravitelj še ne ve, ali bo sodišču predlagal nadaljevanje manjšega dela proizvodnje ali bo poskrbel samo za dokončanje že dogovorjenih poslov. »Kakršnakoli napoved bi bila prehitra in tudi preveč hrabra. Vse bo znano po 15. januarju,« je napovedal Zlatko Hohnjec, ki je nekaj zaposlenih že poklical nazaj na delo, da mu bodo pomagali pri inventuri ter pri računovodskih in kadrovskih poslih. Dejal je tudi, da bodo prodajalne Polzele kljub stečaju ostale odprte. Izkušeni in pridni Možnost, da bi lahko v Polzeli ohranili zdravo jedro in zaposlili od 80 do 100 ljudi, je delavcev od skupno 220 zaposlenih obdržalo delo.« Tudi Stropnikova se strinja, da je bil stečaj edina možnost, saj je bila agonija delavcev že prehuda. Že z minimalnimi plačami so se zelo težko prebijali iz meseca v mesec, brez plač pa bi se njihovo trpljenje le še poglobilo. Povprečna starost zaposlenih v Polzeli je 45 let, večinoma gre za nekvalificiran kader. Stropnikova pričakuje, da bo zavod za zaposlovanje za marsikoga med njimi poskrbel za prekvalifikacijo, sicer pa upa, da se jim bodo odprla vrata v Odelu ali žalskem podjetju sprejel na podlagi poročila o ukrepih finančnega prestrukturiranja, ki ga je pripravila direktorica Metka Hrovat, in ugotovil, da je podjetje glede na stanje premoženja in obveznosti, ki jih ima, plačilno nesposobno. Izguba, ki je konec septembra znašala 3,5 milijona evrov, je presegla vrednost osnovnega kapitala, zaradi izvršbe finančne uprave pa je bil račun podjetja blokiran. Celjsko sodišče je sklep o uvedbi stečajnega postopka sprejelo zelo hitro, imenovanje Zlatka Hohnjeca za stečajnega upravitelja pa so mnogi sprejeli z odobravanjem. Hohnjec ima 220 zaposlenih je tik pred stečajem še dobilo plačo za november, decembrsko plačo bodo dobili že iz jamstvenega sklada. Poleg odpravnin bodo delavci kot svojo terjatev v stečaju prijavili tudi dve plači, ki jim ju podjetje dolguje še iz leta 2014. Na Polzeli so nogavice začeli izdelovati že leta 1927, pomemben vzpon je podjetje doživelo v šestdesetih letih, ko je začelo izdelovati popularne »pegice«. V svojih najboljših časih, sredi sedemdesetih let, je tovarna zaposlovala 1.200 ljudi. že pred stečajem omenila direktorica Hrovatova. Da bosta stečajni upravitelj in sodišče do prodaje podjetja ohranila vsaj del proizvodnje, upa tudi sekretarka območne organizacije zveze svobodnih sindikatov Mojca Stropnik. »Bila bi velika škoda, če bi blagovna znamka Polzela ugasnila kar čez noč, seveda pa je predvsem pomembno, da bi vsaj nekaj Novem, ki za prihodnje leto napovedujeta nove zaposlitve. »Delavci iz Polzele imajo veliko znanja in izkušenj in so zelo pridni,« še pravi Stropnikova. Že konec septembra visoka izguba Stečaj Polzele je pred približno tednom predlagalo vodstvo podjetja, potem ko sta se Slovenski državni holding in država odločila, da tovarne ne bosta ponovno dokapitalizira-la. SDH je odločitev o stečaju namreč z vodenjem stečajev in prisilnih poravnav dolgoletne izkušnje. Začel je že sredi osemdesetih let, ko je bil skupaj s sedanjim gospodarskim ministrom Zdravkom Počival-škom član ekipe, ki je sanirala Kmetijski kombinat Šmarje pri Jelšah. Med drugim je vodil stečaj Zlatarne Celje, Bohorja Mestinje in Hmezad Kmetijstva Žalec, na njegovem seznamu so stečaji večjih gradbenih podjetij, tudi Gradisa Celje. JANJA INTIHAR Foto: arhiv NT (GrupA) Na Celjskem manj osebnih stečajev Letos je na Celjskem šlo v stečaj 128 gospodarskih družb. Tudi letos so večinoma bankrotirale manjše družbe, ki so se ukvarjale z gradbeništvom ter s trgovino ali z drugimi storitvenimi dejavnostmi. Med propadlimi podjetji je bilo tudi nekaj pekarn, med bolj odmevnimi pa so bili stečaji Veterinarstva Šentjur, kjer dejavnost nadaljuje Veterinarska postaja Šmarje pri Jelšah, družbe Tukano, ki je prodajala hrano za živali, celjskega gradbenega podjetja Gradia, ki je šlo v stečaj, potem ko upniki niso hoteli podpreti poenostavljene prisilne poravnave, ter Polzele. Med končanimi stečajnimi postopki je treba vsekakor omeniti Tekstilno tovarno Prebold. Stečaj se je začel novembra leta 2004 in je za zdaj eden najdaljših v regiji. Tako kot lani so se tudi letos za prisilno poravnavo odločili v treh podjetjih. Med njimi je tudi znano celjsko podjetje Simer, za katerega pa je Družba za upravljanje terjatev bank že predlagala stečaj. V več podjetjih kot prejšnje leto so letos zaprosili za poenostavljeno prisilno poravnavo. Za razliko od stečajev podjetij, ki so se v primerjavi s preteklim obdobjem nekoliko umirili, je zadnja leta na Celjskem v povprečju 30 osebnih stečajev samostojnih podjetnikov. Toliko jih je bilo tudi letos. Še vedno je zelo veliko osebnih stečajev posameznikov, vendar je letos njihovo število občutno manjše kot lani. Lani je zaradi prezadolženosti za osebni stečaj zaprosilo 643 posameznikov, letos 478. JI Unior tudi za leto 2017 napoveduje rast Nadzorni svet zreškega Uniorja je sprejel poslovni načrt za prihodnje leto, ki predvideva 7-odstotno rast čistih prihodkov od prodaje v celotni skupini in 3-odstotno rast v matični družbi. Čisti prihodki skupine Unior, v kateri je poleg podjetja v Zrečah še osemnajst hčerinskih družb v Sloveniji in tujini, bodo po napovedih znašali malo manj kot 237 milijonov evrov. Čisti dobiček se bo povečal na približno 11 milijonov evrov in bo od letošnjega višji za 17 odstotkov oziroma za 1,6 milijona evrov. Matična družba bo po načrtih prihodnje leto ustvarila 175 milijonov evrov čistih prihodkov od prodaje, kar bo najvišja vrednost v vsej zgodovini Uniorja. Čisti dobiček naj bi ob koncu prihodnjega leta znašal 5,4 milijona evrov. S takšnimi poslovnimi rezultati, pravijo v Uniorju, bodo lahko še naprej uspešno zmanjševali svojo zadolženost. Leta 2013 so dolgovi skupine dvanajstim komercialnim bankam in SID banki znašali 160 milijonov evrov, do letos so jih zmanjšali za 30 milijonov evrov. Kot je znano, je Unior s šestimi bankami podpisal pogodbo o najemu 113 milijonov evrov sindiciranega posojila, s katerim je poplačal staro posojilo, del denarja pa bo porabil za financiranje obratnih sredstev. JI Prihod in glasovanje na volišču Spomin na ključni mejnik Ob koncu obeleževanja četrt stoletja slovenske države V tem letu je minilo četrt stoletja od nastanka samostojne in suverene Slovenije, vse državne proslave, povezane z nastankom države, so bile bolj ali manj posvečene temu jubileju. V letu, ko se izteka ta jubilej, pa se velja znova spomniti dogodka, ki je bil ključnega pomena za nadaljnji razvoj dogodkov, ki so vodili do samostojne države Slovenije. Dan samostojnosti in enotnosti, ki smo ga praznovali v ponedeljek, 26. decembra, je posvečen dnevu, ko so bili leta 1990 slavnostno razglašeni rezultati plebiscita, ki je bil tri dni prej in na katerem je bila udeležba na plebiscitu izjemno visoka, kar 93-odstotna. Izid glasovanja je bil zelo prepričljiv, saj je po podatkih republiške volilne komisije za samostojno in neodvisno državo glasovalo kar 88,5 odstotka volivcev. Na prelomni plebiscit spominjajo fotografije našega fotore-porterja Eda Einspielerja z razstave Dekade90, ki so jo pripravili v Zgodovinskem arhivu Celje. RG, foto: SHERPA V boljši jutri vodita delo in poštenost Dan samostojnosti in enotnosti se je do septembra 2005 imenoval le dan samostojnosti, a so ga s spremembo zakona o praznikih in dela prostih dnevih dopolnili z besedo »enotnosti«, saj naj bi ta dan Slovenci pokazali največjo mero enotnosti v svoji zgodovini. A enotnost ni neko stalno stanje duha. »Vsi, ki smo te čase doživljali, pogrešamo to stanje duha, ki sta ga prevevala občutek optimizma in občutek, da je vse mogoče. Vrednote, h katerim naj bi stremeli, kot so pokončnost, odločnost, pozitivnost, so se vsaj za določen čas naselile v nas, a smo jih žal v veliki meri v kasnejšem obdobju izgubili,« je povedal direktor Muzeja novejše zgodovine Celje dr. Tonček Kregar. Kregar je kljub vsemu dodal malce bolj optimističen pridih, saj opaža, da smo Slovenci premagali malodušje in apatijo, ki jo je tranzicija zelo zaznamovala. »Mislim, da se počasi spet vračamo k tem temeljnim izhodiščem, ki so nas konec osemdesetih in v začetku devetdesetih vodila. To pa je, da se zavedamo tega, da nas v boljši jutri in lepši dan vodijo delo, poštenost in medsebojno spoštovanje.« BGO Bojan Šrot je nagovoril goste na tradicionalnem županovem sprejemu ob koncu leta v ozaljšani dvorani Narodnega doma, ki bo prihodnje leto praznoval 120-letnico odprtja. 4 V- Z h* Pr » Zlato leto za športnike, solidno za mesto Bojan Šrot na letnem sprejemu izpostavil še dosežke gospodarstva CELJE - Župan mestne občine Bojan Šrot je ob koncu leta pripravil tradicionalni sprejem, na katerem je spregovoril o iztekajočem se letu in načrtih za prihodnje leto. Bojan Šrot se je zahvalil vsem, ki so prispevali k dobrobiti in napredku v občini, v nagovoru pa izpostavil dosežke gospodarstvenikov. »Minula leta niso bila najbolj naklonjena gospodarstvu, pa vendarle ste z dobrim vodenjem, s pametnimi odločitvami, dobrimi projekti uspeli rešiti pred propadom marsikatero podjetje. S tem ste rešili mnoga delovna mesta,« je poudaril Bojan Šrot. Dodal je še, da z boljšimi časi in gospodarsko rastjo plačujejo občani tudi nekaj več davščin v državno malho. »Človek bi pričakoval, da nam bo država nazaj v mesto vrnila nekaj več denarja. Nenazadnje zato, da bomo z dobrim javnim servisom, z dobrimi storitvami ustvarjali dobre pogoje za razvoj gospodarstva. Žal je situacija ravno obratna. Ob dodatnih obveznostih dobivamo vsako leto manj denarja. Kdo bi razumel to našo ljubo Slovenijo, predvsem pa tiste, ki bi morali umno in pravično vladati,« je bil celjski župan jedek na račun ravnanja države do lokalnih skupnosti. Sicer pa je celjski župan leto 2016 ocenil kot leto, ki se morda za občino ne bo zapisalo z zlatimi črkami, bilo pa je solidno. Zagotovo pa se bodo z zlatimi črkami zapisali v zgodovino mesta naši športnice in športniki, ki so se v rekordnem številu udeležili olimpijskih iger, na katerih smo se veselili dveh medalj«. Županov novoletni sprejem v Narodnem domu je letos že 19. zapored reži-ral Celjan Igor Jelen - Iggy, za slovesno in praznično vzdušje so poskrbeli pianistka Kristina Golob, pantomi-mika Igen, skupina Tosca beat in F&B Acrobatics. Župan je izrazil zadovoljstvo, da se počasi končuje eden največjih projektov v zgodovini mesta, izvedba ukrepov za večjo protipo-plavno varnost. Med večjimi projekti je izpostavil še izgradnjo paviljona za predstavitev arheologije in z novim Ticem na Glavnem trgu, ki je po županovem mnenju ena najlepših tovrstnih stavb blizu in daleč. »Z investicijo več kot dva milijona evrov nam je uspelo nadgraditi center za ravnanje z odpadki, ki je še vedno najsodobnejši v državi. Gradimo telovadnico k prvi osnovni šoli, prenavljamo Muzejski trg ...« je še dejal Bojan Šrot. Nekateri projekti se bodo v prihodnjem letu nadaljevali, napovedal je prenovo mestnega parka, urejanje okolice Šmartinskega jezera, kot finančno velik zalogaj pa je navedel energetsko prenovo javnih zgradb v mestu. Celjski župan je ob tem še izrazil upanje, da bodo občini časi bolj naklonjeni in da bo kakšen večji projekt, kot je dokončanje obnove Knežjega dvorca, lahko uresničila z evropskimi sredstvi. ROBERT GORJANC Foto: GrupA Ukrepi zrak le V ■ g ■ v ■ za cistejsi na papirju? CELJE - Že nekaj časa beležimo na Celjskem povečano onesnaženost zraka s trdnimi PM10 delci. Glede na državna in evropska opozorila, da Celje spada med mesta z najbolj onesnaženim zrakom v Sloveniji, smo preverili, kaj so pristojni v zadnjih letih naredili za boljši zrak v Celju. Pogled proti Staremu gradu večino minulih dni Mestna občina Celje je leta 2013 sprejela odlok o načrtu za kakovost zraka na območju občine. Največji viri PM10 delcev na našem območju so še vedno industrija, promet in predvsem kurjenje lesa. Z odlokom so bili sprejeti določeni ukrepi, s katerimi bi te delce v zraku zmanjšali. Med najpomembnejšimi ukrepi sta širitev daljinskega ogrevanja in sofinanciranje občin ter države pri zamenjavi zastarelih ogrevalnih naprav z ustreznejšimi, ki so okolju prijaznejše. V odloku sta bila predvidena tudi prepoved kurjenja s premogom in izvajanje nadzora nad kurjenjem odpadkov v malih kurilnih napravah. Poleg energetske obnove objektov ukrep predvideva tudi evidenco malih kurilnih naprav, ki je vzpostavljena na podlagi podatkov dimnikarskih služb. Kljub temu da v odloku piše še, da so za zmanjšanje delcev PM10 pomembni tudi ustrezen javni promet, trajnostna ARSO OKOLJE Napoved za dan: četrtek, 29 dec 2016 M s 4- Murska Sobota Maribor SIOV«!) PTUJ GraOec KÜm O Držale Ce,>e Zagorje Hrastnik _ Idrija —. Nova ^Gorica /ydovsana aJK^ L«* Ljubljana Grosuplje „ . Sevnica Ш Koper -v/ l . I Krška Sslricti I ^^S^^SlJ Izdelano: 28 12.2016 Kočevje M:, Ш4 Cmoraeli ■KrSko Povprečna dnevna koncentracija delcev PM10 O m podatka O 0-40 u g/rri3 O 40-75 рд/тЗ O 75 - 100 |jg/m3 O nad 100 ug/m3 0 510 20 30 40 50 km Od januarja do konca novembra letos so v Celju zabeležili 28 preseganj mejne dnevne vrednosti trdnih delcev v zraku. V decembru je bila koncentracija pod mejno vrednostjo le nekaj dni. Vir: arso, GURS, dr sc parkirna politika, izboljšanje cestne infrastrukture, namenjene pešcem in kolesarjem, je znano, da v Celju ta del šepa. Preverite lahko onesnaženost V teh dneh je za prebivalce dobrodošla aplikacija, ki sta jo pripravila Arso in Nacionalni inštitut za javno zdravje in je na ogled spletni strani Arsa. Aplikacija z barvnimi indeksi označuje stopnjo onesnaženosti zraka. Zelena barva pomeni nizko stopnjo onesnaženosti, za katero ni omejitev pri aktivnostih na prostem. Rumena barva pomeni zmerno onesnaženost in priporoča, da ljudje s pljučnimi boleznimi zmanjšajo število fizičnih aktivnosti na prostem. Pri oranžni in rdeči barvi pa so ta priporočila še toliko bolj pomembna. Pri astmatikih je takrat praviloma pogostejša raba inhalatorjev. Za čisto okolje lahko veliko naredimo tudi sami s pravilnim kurjenjem le suhega lesa, pravilno pripravo in uporabo kurilnih naprav ter z zmanjšanjem uporabe avtomobila. RG, SŠ, EP Foto: GrupA Pravljično Celje - a ne za male živali »Prometni zamašek« v proračunu ŠTORE - Občina je sprejela proračun za prihodnje leto. V drugi obravnavi je vanj vključila še postavko za rešitev prometnega zamaška v naselju Lipa. Prihodnje leto naj bi bilo v proračunu v celoti 3,7 milijona evrov prihodkov in odhodkov, kar je nekaj odstotkov več kot letos. Prometni zamašek na Lipi nastaja v jutranjih konicah, ko pripeljejo šolski avtobusi učence k pouku. Avtobusi, ki ustavijo, predstavljajo oviro za stanovalce bližnjega bloka, ki s svojimi avtomobili takrat ne morejo od doma. Občina načrtuje rešitev problema z gradnjo krožišča ali obračališča. Dela naj bi bila opravljena med počitnicami. Za rešitev problema je v proračunu na voljo 46 tisoč evrov. V prihodnjem proračunu je za naložbe v celoti predvidena približno četrtina odhodkov. Predvideni sta prenovi cest Opoka-Gaj in na območju Kovinarske ulice. Med predvidenimi naložbami so še ureditev igral v različnih krajih, fitnesa na prostem na Lipi ter novega športnega igrišča na Svetini. Poleg tega naj bi bilo več denarja za gasilska društva, predvsem za njihovo opremo. Iz naslova nekdanjih občinskih poroštev zasebnemu podjetju Hudournik bo morala občina prihodnje leto nakazati banki 64 tisoč evrov. Poleg tega bo morala plačati še 39 tisoč evrov zaradi v preteklosti izgubljene tožbe s Slovenskimi železnicami. BJ Dedek Mraz prinesel umetelne svetilke KOZJE - V trškem jedru so pred dnevi uredili novo javno razsvetljavo. Slavnostni dogodek je počastilo več visokih gostov iz domače občine in tudi iz sosednjih. Tudi ob tej priložnosti so se spomnili osrednje rdeče niti leta 2016, in sicer tisočletnice prve omembe kraja. Pred tisoč leti so kraj osvetljevale le bakle in sveče. Prve svetilke javne razsvetljave so namreč posebej za to zadolženi delavci prižigali šele v 14. stoletju. Županja Milenca Krajnc je ob koncu leta povzela največje pridobitve in investicije minulega leta. Po novem je trg osvetljen s 23 ročno izdelanimi kovanimi lučmi, ki so jih izdelali mojstri v Radljah ob Dravi. V soju novih luči so člani Turističnega društva Kozje pripravili tudi prijetno predpraznično druženje. StO Veliko za naložbe LUČE - Občina je po drugi obravnavi sprejela proračun za leto 2017. Občinski svetniki so ga sprejeli soglasno. Luče računajo za leto 2017 na 3,1 milijona evrov prihodkov in odhodkov. Več kot polovica proračuna je namenjena za različne naložbe. V drugi obravnavi se je pojavila nova postavka. Po novem namreč namerava občina sofinancirati še napeljavo elektrike do planinske Koče na Loki pod Raduho. Zanjo bo prispevala 25 tisoč evrov. Med največjimi naložbami sta predvideni gradnji športne dvorane in čistilne naprave. Za športno dvorano je v proračunu predvidenih osemsto tisoč evrov. Luška občina namenja vsako leto veliko denarja za asfaltiranje cest. Leta 2017 jo namerava asfaltirati v Podvolovljeku. Za asfaltiranje namenja v celoti 250 tisoč evrov, prav toliko tudi za novo čistilna napravo. Med večjimi naložbami so še sofinanciranje sanacije potoka Rogačnik, ureditev parka ob Savinji s pešpotmi in zamenjava cevi luškega vodovodnega omrežja. Luče so ena redkih občin, ki se v preteklosti niso zadolževale. Tudi v proračunu za leto 2017 zadolževanje ni predvideno. BJ CELJE - Organizator prireditev Pravljičnega Celja, Zavod Celeia Celje, je včeraj prejel javno pismo devetnajstih društev za zaščito živali. V njem opozarjajo, da za razstavljene živali v Happy Zo-oju, manjšemu živalskemu vrtu, ki stoji nasproti Kina Metropol v Celju, ni dobro poskrbljeno. V javnem pismu je zapisano, da so razstavljene živali, sicer iz zabaviščnega parka Mini Zoo Land Slovenske Konjice, v premajhnih kletkah, da so tem živalim kršene temeljne pravice, kot so pravica do bivanja v ustreznem življenjskem okolju, pravica do naravnega vedenja in pravica do odsotnosti trpljenja. Poudarjajo, da je takšno ravnanje z živalmi enakovredno nehumanemu trpinčenju v cirkusih ter da so živali izkoriščene za užitek in zabavo množic. V prazničnem času sicer vsa društva za zaščito živali pozivajo k čim manjšemu izpostavljanju živali glasnemu dogajanju, Happy Zoo pa je Živali imajo svoje mesto tik ob otroškem vrtiljaku. postavljen v središču mesta. Kot pojasnjuje Jerneja Kolar iz Zavoda Celeia Celje, nasproti Metropola dogajanje ni tako pestro, kot je na Glavnem trgu in je za živali dobro poskrbljeno. Ali živali res niso preveč izpostavljene hrupu, smo povprašali Uršo Polegek iz Mini Zoo Landa Slovenske Konjice: »Zavod Celeia Celje nam je tako kot lani ponudil prostor. Mi smo sicer zahtevali drugo mesto, a so nam ponudili le tega. Zavedam se, da je v neposredni bližini otroški vrtiljak, zato smo letos zahtevali, da vsaj stišajo glasbo, ki spremlja ta igrala.« Pristojni v Mini Zoo Landu so sicer sami obvestili pristojni inšpektorat, saj želijo dokazati, da je za živali dobro poskrbljeno. V zadnjih dneh decembrskega praznovanja pa bodo živali umaknili iz središča mesta. EP prejemkih O spornih Požežnikovih tudi v mestnem svetu Delovni inšpektorji nepravilnosti niso ugotovili, inšpektorica za javni sektor nadzora še ni končala Direktor PGE Celje Janko Požežnik: »Direktor sem postal leta 2006 in glede na vse zahtevane pogoje sem bil izbran. Zakonodaja se ni menjala in minister za obrambo mi je kot direktorju - poveljniku dal tudi soglasje, da sem opravljal potrebno operativno delo tudi izven delovnega časa. Za opravljanja dela s področij, kjer enota ni imela zasedenih delovnih mest, smo si delo razdelili sodelavci. Za to imamo soglasje ustanovitelja. Številke, ki jih navaja sindikat, za direktorja ne držijo, saj je dodatke za dodatno delo prejemalo več zaposlenih. Nobeden od dodatkov pa nikomur v enoti ni bil izplačan brez ustreznih soglasij odgovornih.« CELJE - Domnevne nepravilnosti v zvezi z izplačilom plače in dodatkov direktorju Poklicne gasilske enote Celje Janku Požežniku, ki jih je ugotovil inšpektorat za javni sektor po prijavi Sindikata poklicnega gasilstva Slovenije, so bile tudi tema zadnje letošnje seje celjskega mestnega sveta. To zadevo je v rubriki Vprašanja in pobude svetnikov načel Matija Kovač iz Združene levice. Po svetnikovih besedah je imel direktor celjskih poklicnih gasilcev v pogodbi nezakonite dodatke in sicer za stalno pripravljenost, redno delovno uspešnost, delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela in prodaje blaga in storitev na trgu. »Prav tako mu je pogodba zagotavljala pravico do življenjskega in nezgodnega zavarovanja in pravico do zdravstvenega pregleda enkrat letno v instituciji, ki jo sam izbere in pravico do prejemanja nadomestila plače tri mesece po izteku mandata,« je našteval Matija Kovač. Ob tem je še navedel, da je mestni svet po izteku mandata Požežnika znova imenoval za direktorja, predsednik sveta zavoda pa je z njim podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorja - poveljnika, ki v normativnih aktih sploh ne obstaja. »Inšpektorica je od pristojnih zahtevala, da iz pogodbe izločijo vse nezakonite privilegije in da vrnejo vse nezakonito in neupravičeno prejete prejemke,« je še dejal svetnik ZL Matija Kovač in pozval k vzpostavitvi zakonitega stanja. Na svetnikov nastop se je odzval župan Bojan Šrot in ob tem dejal, da postopki še niso končani in da ni šlo le za omenjeni inšpekcijski pregled. »Nekaj inšpektorjev je ugotovilo tako, nekaj drugače. Kolikor sem seznanjen, postopki še trajajo. Če je kaj nezakonito ali v nasprotju s predpisi, se bo na koncu mogoče odločalo na drugi stopnji, upravnem sodišču ali kje drugje,« je povedal celjski župan. Ob tem je še dodal, da trdno stoji za odločitvijo, ki jo je sprejel mestni svet in da je Janko Požežnik eden najboljših direktorjev poklicnih gasilskih enot v državi. Kaj so nam odgovorili inšpektorji? Prvotni inšpekcijski nadzor je opravljala inšpekcija za javni sektor. »Inšpektorica je ugotovila nepravilnosti pri sistemiziranju delovnih mest, nepravilnosti pri iz- plačilu dodatka za stalno pripravljenost direktorju zavoda, nepravilnosti pri izplačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela direktorju in še štirim javnim uslužbencem v zavodu, nepravilnosti pri izplačilu delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu direktorju ter ostalim zaposlenim v zavodu, nepravilnosti pri priznavanju pravic direktorju zavoda v večjem obsegu kot je to določeno v zakonu, podzakonskih predpisih in kolektivni pogodbi,« so nam odgovorili iz inšpektorata za javni sektor. »Inšpekcijski nadzor se je nanašal na direktorja zavoda. Ker pa je inšpektorica v okviru inšpekcijskega nadzora ugotovila nepravilnosti pri izplačilu delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela in delovne uspešnosti iz naslova tržne dejavnosti tudi pri ostalih zaposlenih v zavodu, je nadzor razširila tudi nad ostale zaposlene v zavodu,« so še zapisali. Inšpektorica za javni sektor naj bi nekatere ukrepe direktorju PGE Celje in predsedniku sveta PGE Celje že izrekla, ker pa je Požežnik zoper zapisnik ugovarjal, bo treba počakati na odločitev ministra za javno upravo v zvezi z vloženim ugovorom. »Po odločitvi ministra za javno upravo bo moral direktor PGE Celje to odločitev tudi izpeljati, kakršnakoli že bo, inšpektorici pa bo moral predložiti listinska dokazila o odpravljenih nepravilnostih,« so še zapisali v inšpektoratu za javni sektor. Delovna pogodba ni sporna Je pa inšpektorica po opravljenem »delnem« nadzoru, kot so nam odgovorili, izdala delni zapisnik, ker mora predvsem o domnevnih nepravilnostih pri sistemiziranju delovnega mesta direktorja - poveljnika pridobiti mnenje inšpekcije za delo pa tudi inšpekcije za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Iz Inšpektorata RS za delo pa so nam sporočili, da so svoj del nadzora opravili in da »glede vprašanja izpolnjevanja pogojev za zasedbo delovnega mesta direktorja PGE Celje niso ugotovili nepravilnosti.« Ker so iz inšpektorata za javni sektor o svojih ugotovitvah obvestili tudi Inšpektorat RS za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, je nadzor v PGE Celje opravil tudi ta. »Ker je bilo iz dopisa inšpektorata razbrati, da se je prijava nanašala samo na ožje vodstvo, smo opravil izredni nadzor v povezavi s to prijavo samo v tem obsegu. Na podlagi ugotovljenih dejstev in nepravilnosti smo ukrepali na podlagi zakona o gasilstvu in zakona o inšpekcijskem postopku in v zvezi s tem Janku Požežni-ku v začetku decembra izdali inšpekcijsko odločbo,« je povedal glavni inšpektor za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Za kakšne ukrepe je šlo, ni zapisal. RG, SŠol Foto: arhiv NT (SHERPA) Kdo je poslal prah v Izletnik? Pomoč na domu dražja CELJE - Celjski policisti so v torek dopoldne preprečili dostop do neposredne bližine upravne stavbe Izletnika. V upravi so namreč dobili pošiljko z belim prahom. Vodstvo Izletnika je o tem obvestilo celjsko policijo, ki je neposredno okolico stavbe zavarovala tudi s policijskim trakom. Na kraju so bile tudi enote celjskih poklicnih gasilcev. Iz Ljubljane je v Celje prišla še posebna ekipa za pregled in analizo tovrstnih neznanih snovi, ki je opravila prve teste prejetega prahu in po podatkih celjske policije ugotovila, da snov ni nevarna. A s tem preiskava ni končana, kriminalisti zdaj preiskujejo, kdo je prah v pošiljki v Izletnik poslal. Avtobusni promet je sicer v torek potekal normalno, večjih težav ni bilo, tudi zato ne, ker zaradi praznikov ni veliko prevozov. Iz prostorov so za nekaj časa morali oditi tudi zaposleni. In to ni prvi takšen primer pošiljanja belega prahu v podjetja na Celjskem. Spomnimo samo na lanski primer v Termoelektrarni Šoštanj, kjer se je izkazalo prav tako kot v Celju, da prah ni bil nevaren. SŠol Foto: SHERPA Preiskava torkovega dogajanja v Izletniku še ni končana. VOJNIK - Pomoč na domu bo od novega leta dražja. Izvajalec Dom ob Savinji, kjer deluje center za pomoč na domu, je namreč občini poslal predlog povišanja cen storitve. Za uporabnike bo nova cena ure pomoči na domu štiri evre na uro, kar je dvajset centov več kot doslej. Med vzroki so višja cena stroška dela, kar je posledica sprostitve napredovanj v javnem sektorju. Med razlogi za višjo ceno je tudi povišanje števila uporabnikov na 34 občanov, kar med drugim vpliva na stroške strokovne priprave. Poleg tega je prišlo še do ukinitve državne subvencije. Občinski svetniki, ki so obravnavali predlog povišanja cen na svoji zadnji seji, so se z njim strinjali. Ekonomska cena ure pomoči na domu ob delavnikih tako po novem znaša približno 18,64 evra, ob nedeljah 22,34 in ob praznikih 23,08 evra. Za nedeljsko in praznično delo je doslej veljala ista cena. Cene so višje od približno enega evra do tri evre na uro. Ob izhodišču, da bi bili uporabniki deležni 420 ur pomoči na mesec, bi to občino stalo 73 tisoč evrov (v ta znesek delo ob nedeljah in praznikih ni vključeno). Občina računa na precej več ur. Po odločbi centra za socialno delo doplačuje občina enemu uporabniku tudi znesek, ki bi ga sicer moral sam. BJ —f ■ i i ■ ■ v v Za nezazidana zemljišča več denarja VOJNIK - Občina je sprejela nov odlok o nadomestilu za uporabo stavbnih zemljišč. To sta ji narekovali tako sprememba zakonodaje kot tudi želja po povišanju zneska za nadomestila za tista nezazidana stavbna zemljišča, ki so komunalno opremljena in je gradnja na njih mogoča. Plačevanje nadomestila namreč občina opaža kot eno od možnosti usmerjanja svojega prostorskega razvoja. Nov odlok je sprejel občinski svet na zadnji seji. Območja se v odloku bistveno ne spreminjajo. Po novem je del območja Arclina uvrščen iz drugega v prvo območje, obratno, to je iz prvega v drugo območje, pa je spremenjen del Poti na Konjsko. V vojniški občinski stavbi menijo, da je višina sedanjega nadomestila za nezazidana stavbna zemljišča - v primerjavi s Celjem, z Zrečami in s še nekaterimi drugimi občinami - zelo nizka. Faktor za izračunavanje višine nadomestila je Vojnik tako povišal z 0,2 na 0,4. Lastnik osemsto kvadratnih metrov velikega nezazidanega in komunalno opremljenega stavbnega zemljišča je doslej plačeval 46 evrov. Po novem bo moral plačati 92 evrov. Občina ocenjuje, da bodo prihodki od tega nadomestila višji za desetino. BJ Potopljene penine s humanitarno noto Dogodek na pomolu ob Savi postaja imenitna tradicija RADEČE - Ideja sevniške-ga vinarja Zdravka Mastna-ka, ki si je v prenovljenem športno-rekreacijskem središču Savus v Radečah pred štirimi leti tik pred božičem zamislil potop svojih penin v reko za nadaljnje zorenje, je postala prava uspešnica, ki je prerasla v dragoceno tradicijo. To je dokazala tudi četrta izvedba potopa, ki je tokrat dobila humanitarno noto. »Takratni župan in poslanec Matjaž Han je mojo zamisel >vzel zdravo za go-tovo< in potem je z njegovimi vsakoletnimi dodatki in novostmi obred potopa penin preraščal v vsebinsko vedno bogatejšo zgodbo,« je povedal Zdravko Mastnak. Matjaž Han tik pred novim potopom tristo steklenic penin v Savo glede laskanja Zdravku Mastnaku ni ostal dolžan: »Ni pomembno, kakšno funkcijo opravljaš, v življenju je pomembno, kaj dobrega narediš. In če kdo zna kaj dobrega narediti, je to Zdravko Mastnak, ki je spet dokazal, da je velik človek in da zna ljudem pomagati.« Veliko zanimanje za potopljene penine Zaloga lani potopljenih penin v Savo je skorajda razprodana, nekaj steklenic je bilo še mogoče kupiti na dogodku. Sicer pa je del zbranega denarja od prodane penine šel za humanitarne namene in tako so na dogodku tisoč evrov ob sodelovanju Kram-bergerjevega sklada podarili socialno šibkejši družini Po-vše z Žebnika, ki potrebuje pomoč. Zdravko Mastnak, Tomaž Režun in Matjaž Han so sedemčlanski družini Povše z Žebnika skupno predali tisoč evrov, ki bo socialno šibki družini polepšal praznike. V čem je čar potopljene in v Savi zorjene penine? V reko je tudi tokrat romala suha penina Valvasor Savus, ki jo v vinski kleti Mastnak pridelujejo iz sort chardonnay in laški rizling. Dodana vrednost takšnega zorenja je stalnost temperature, ker je penina osem mesecev v reki, kar pripomore k žlahtnej-šemu okusu in večji eleganci penine. жВШ Še zadnji prijemi pred spustitvijo penin na osemmesečno zorenje v Savo Zdravko Mastnak v projektu potopa penin ob razvijanju tradicije in humanitarnosti vidi še eno pomembno razsežnost: »Na tem dogodku ne gre le za to, da poskusimo, kako je v Savi dozorel lanski letnik penin, ampak vsak nov potop pomeni tudi novo sporočilo. Letošnje sporočilo je nedvomno ljube- zen voda: od naše reke Save do Donave in velikega Dona, ki se stekata v Črno morje in simbolizirata dobre odnose bratskih držav Slovenije in Rusije.« Rusko navdušenje nad dogodkom To sporočilo ni bilo naključje, saj se je potopa pe- nin na svojem prvem obisku v Radečah, ki so bile ta dan obsijane s soncem, udeležil ruski veleposlanik v Sloveniji Doku Zavgajev. Prišel je na pobudo Matjaža Hana, ki je z visokim ruskim gostom spletel tesne prijateljskih vezi. ROBERT GORJANC Foto: GrupA Naučimo Velenje smučati VELENJE - V mestni občini spodbujajo športno aktivnost občanov. V letošnjem letu so se odločili, da bodo svojim občanom sofinancirali nakup dva tisoč smučarskih kart na smučišču Golte, ki je v delni lasti občine. Za nakup kart so namenili petnajst tisoč evrov. V velenjski občini odlično deluje tudi projekt Naučimo Velenje smučati. Izvajajo ga že od leta 2007 in se nadaljuje tudi v tem šolskem letu. V zadnjih dveh šolskih letih projekt vodi Športna zveza Velenje in v njem sodeluje vseh šest osnovnih šol z območja Velenja, a tudi ostale šole z območja šaleško-savinjske regije. »V letošnjem šolskem letu bo v projekt vključenih tisoč otrok petega razreda, ki imajo na Golteh enotedenski tečaj, ki ga vodijo usposobljeni učitelji smučanja,« je povedal vodja občinskega urada za družbene dejavnosti Drago Martinšek. Veliko otrok se tako prvič spozna s smučmi in veliko se jih zaradi tega tečaja tudi navduši nad smučanjem. Projekt, ki je za otroke in starše brezplačen, omogoča tudi otrokom iz socialno šibkejših družin enakovredno udejstvovanje na področju rekreacije in športa. »Tečaj za naše šole financiramo iz proračuna občine. Poskrbimo za prevoze, malice in plačilo vaditeljev. Projekt smo prijavili tudi na Fundacijo za šport, saj ga podpira tudi Smučarska zveza Slovenije, in upamo, da bomo na letošnjem razpisu tudi uspešni,« je dodal Mar-tinšek. Če bodo uspešni, bo namreč občini ostal denar, ki so ga namenili za projekt. Iz proračuna Mestne občine Velenje so v letu 2015 projekt sofinancirali v višini 21 tisoč evrov, letos pa predvidevajo sofinanciranje v višini 24 tisoč evrov. BGO Vse, kar je v moči narave in razuma, naj bo v novem letu naravnano tako, da bo življenje prijetno, delo, ki ga opravljate, pa uspešno. Z najlepšimi željami za prihajajoče leto 2017! www.izletnik.si 10 KULTURA Abstrakcije in figure v centru sodobne umetnosti Pregledna razstava Konrada Topolovca Samosvoj celjski akademski slikar Konrad Topolovec se prvič predstavlja s pregledno razstavo v celotnem razstaviščnem prostoru Centra sodobnih umetnosti Celje - v galeriji sodobne umetnosti in likovnem salonu. 61-letni Konrad Topolovec je prepoznaven slikar, ki je gradil na individualnem ustvarjanju in se nikoli ni prilagajal likovnim usmeritvam časa, v katerem je ustvarjal. »Topolovca bi lahko edino v osem- desetih letih dali v neke predalčke in ga slogovno umestili v sočasno dogajanje v likovnem prostoru. Takrat so slikarji ustvarjali intenzivne figuralne slike v maniri takratne nove podobe, ki je zaznamovala širši evropski prostor. Potem se je usmeril v svoj likovni svet, v svoje individualne okvire in predvsem s ciklusom Prepletanja iz leta 2008 razvil svoj prepoznavni slog, svojo ikonografijo,« je povedala kustosinja razstave Irena Čerčnik. Pregledna razstava Konrada Topolovca je nastala s pomočjo zasebnih zbirateljev in lastnikov slik ter v sodelovanju z Železarskim muzejem Štore. Razstava je postavljena kronološko. Najstarejše slike segajo v sredino osemdesetih let. »Zanimiv je njegov preplet figuralnega in abstraktnega slikanja. Začel je s čisto figuraliko, v začetku devetdesetih let je njegova figura počasi izginjala, na koncu devetdesetih jo je preplavila abstrakcija. Leta 2003 se je v njegovo slikanje ponovno vrnila figuralika. Do leta 2006 bi lahko rekli, da je bilo njegovo svetlo obdobje, po tem pa leta 2008 nastopi serija Prepletanja, za katero so značilni temnejše, zemeljske barve in nekoliko temačnejši naboj,« je dodala Čerčnikova. Cikel preglednih razstav celjskih ustvarjalcev Konrad Topolovec je leta 1983 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in sredi osemdesetih stopil v slovenski likovni prostor z barvno intenzivnimi figuralnimi slikami. Imel je nekaj razstav v Celju in sredi devetdesetih let nadaljeval svoje razstavljanje. Leta 1993 je bila odmevna razstava z naslovom Generacija 82 v Umetnostni galeriji Maribor, sledile so samostojna razstava v Galeriji Media Nox v Mariboru, nato dve v različnih letih v Galeriji Zala. Za nekaj let je prenehal s samostojnimi razstavi in po dolgem času v letih 2012 in 2013 ponovno Na razstavi je postavljen umetnikov bogat opus, ki je nastajal v več kot treh desetletjih intenzivnega ustvarjanja. razstavljal v Železarskem muzeju Teharje s ciklusom Prepletanja. Čeprav je imel nekaj samostojnih razstav, je razstava v Celju po besedah Čerčni-kove njegova prva celovita predstavitev. »Že kar nekaj let smo imeli razstavo v načrtu, saj sodi v cikel preglednih razstav celjskih avtorjev, ki so pomembno zaznamovali celjski in slovenski ustvarjalni prostor.« Pregledna razstava celjskega umetnika je nastala s pomočjo za- sebnih zbirateljev in lastnikov slik ter v sodelovanju z Železarskim muzejem Teharje. Slikarja, ki je sodeloval pri postavitvi razstave, na odprtju ni bilo, mogoče bo na predstavitvi preglednega kataloga z zapisoma mag. Alenke Domjan in mag. Petre Kapš, ki naj bi izšel v začetku februarja 2017. Razstava bo na ogled do konca februarja. BGO Foto: SHERPA Letalstvo v knjigi in na razstavi V Muzeju usnjarstva na Slovenskem v Šoštanju je na ogled razstava Letalstvo v Šaleški dolini do začetka druge svetovne vojne. Ob tem je muzej izdal tudi knjigo Letalstvo v Šaleški dolini do konca druge svetovne vojne. Letalstvo v Šaleški dolini je bilo slabo opisano in zato je bilo toliko večje čudenje muzealcev, da so bili v dolini prvi letalci že pred drugo svetovno vojno. »Leta 1927 je v Šoštanju pristalo prvo letalo, to je bil zasilni pristanek. Naslednji dan je letalo namreč odletelo naprej. Naslednje srečanje je bilo leta 1931, ko je industrialec Bata priletel v Šoštanj na inšpekcijo svojih trgovin. Ob odmevih iz sveta so poskušali Šošta-njčani izdelati svoje letalo. Leta 1939 so izdelali prvo jadralno letalo tipa Cegling in ob tem so ustanovili tudi jadralno letalsko skupino, ki je bila podružnica mariborskega letalskega kluba. Leta 1940 so prvič poleteli in pripravili jadralnoletalski tečaj, ki ga je opravilo približno deset letalcev,« je povedal kustos razstave Miran Aplinc. Na razstavi je zajeto obdobje do začetka druge svetovne vojne, v knjigi pa je predstavljeno obdobje tudi med vojno. Prebivalci Šoštanja so bili priča skoraj vsakodnevnim preletom zavezniških letal, predvsem od leta 1943, ko so bombardirala tretji rajh. Po besedah Mirana Aplinca sta se v tem času zgodila dva odmevna dogodka. »Maja 1944 sta se v Šaleški dolini zrušila leteča trdnjava Boeing B17 in letalo B24.« Sestrelitev letal je burila duhove med prebivalstvom, zato je bilo veliko ustnih virov. »Nekaj zapisov je bilo tudi v literaturi, predvsem pa dogodka zelo živita v spominih prebivalcev. Pričevanja starejših občanov smo uporabili kot ustni vir,« je dodal Aplinc. V knjigi in na razstavi zaradi različnih razlogov ni zajeto obdobje od konca druge svetovne vojne do zdaj. BGO Allegro za glasbene sladokusce Naslovnica knjige (Foto: arhiv Muzeja Velenje) Abonma Allegro je v Šentjurju tudi v decembru ponudil vrhunski koncert klasične glasbe. Ljubitelje zahtevnejših glasbenih vsebin so tokrat navdušili vio-lončelistki Helena Švigelj in Urška Horvat ter pianist Ermin Tkalec. V tej sezoni bo abonma Allegro postregel še z dvema koncertoma. Vsi trije nastopajoči so vrhunski glasbeniki, ki so se že dokazali na domačih in tujih odrih ter za svoje udej-stvovanje prejeli številne nagrade. Tokrat so v reper- toar uvrstili dela Vivaldija in Šostakoviča, manjkalo pa ni niti glasbe, posvečene prazničnemu vzdušju. Abonma Allegro že nekaj let razpisuje Knjižnica Šentjur. Direktorica Tatjana Oset pravi, da pri tem na nek način orjejo ledino. »Resnici na ljubo je krog stalnih obiskovalcev zahtevnejših kulturnih prireditev na Šentjurskem manjši, kot si želimo. Nobena težava ni na primer napolniti Gustavovega salona v Ipavčevi hiši, drugače pa je z veliko dvorano Ipavče- vega kulturnega centra.« Kako približati vrhunsko glasbo širšemu občinstvu, bo tudi v prihodnje eden njihovih ciljev in izzivov. Pod okriljem abonmaja bodo naslednjič nastopili Borut Mori, Žan Trobas in Matjaž Balažic iz mariborske harmonikarske zasedbe Runway trio. Kot zadnja v tej sezoni bosta marca na šentjurskem odru gostovala violistka Špela Pirnat in pianist Tadej Horvat. StO Foto: KŠ KULTURA 11 Ljubezen, ki nikdar ne umre, dvignila Celjane Novoletni koncert Celjskega godalnega orkestra s koncertno izvedbo muzikala Veronika Deseniška Celjski glasbeni presežek leta, to je muzikal Veronika Deseniška, je svoje nadaljevanje doživel tudi v Narodnem domu na drugem koncertu abonmaja Celjskega godalnega orkestra. Podobno kot na Starem gradu Celje je tudi tokrat doživel močan aplavz in na koncu še stoječe ovacije. Letošnje leto se je Celje res večkrat poklonilo celjski rodbini grofov Celjskih in za konec zmagoslavnega leta smo lahko prisluhnili še koncertni izvedbi muzikala Veronika Deseniška, ki je delo mladega skladatelja Leona Firšta. »Čeprav smo se pretekla leta osredotoča-li na izročilo dunajskih tovrstnih dogodkov, smo se letos odločili za koncertno izvedbo muzikala Veronika Deseniška. Prav za to priložnost je Leon Firšt napisal novo različico za simfonični orkester,« je povedal dirigent Celjskega godalnega orkestra Nenad Firšt, ki že 28 let vodi orkester. Zgodbo nesrečne ljubezni med Friderikom II. Celjskim in Veroniko Deseniško je ubesedil Janez Usenik in do razpleta nesrečne ljubezni so doživeto vokalno vodili odlični solisti. Spremljal jih je zbor Collegium vocale Celje pod vodstvom zborovodkinje Bernarde Preložnik Kink. Vstopna pesem Danes grofje Celjski je bila uvodna pesem muzikala in z njo sta glasbeni večer za- Eva Černe in Jaka Mihelač sta z glasovi prevzela celjsko občinstvo. čela moška solista Jaka Mihelač in Matija Bizjan, ki sta skupaj s spremljavo povzročila prve mravljince po telesih poslušalcev. Eva Černe, ki je nežen glas posodila Veroniki, je samo še stopnjevala napetost. Maša Tiselj je v vlogi Elizabete Frankopanske, nesrečne žene »celjskega plejboja«, pripeljala do vrhunca prvega dela in odmora, kjer so nastopajoči kramljali z zvestim občinstvom. Mesto ponosnih ljudi V drugem delu programa so se nadaljevale vokalne solo točke iz muzikala, na odru se je v vlogi Friderika II. pridružil tudi Klemen Bunderla in zaključil uradni del programa. Celjsko občinstvo je tako močno ploskalo, da so morali solisti ponovno na oder in ponoviti zaključni spev, ki govori o tem, kako je Friderik II. Celjski mesto Celje zgradil kot spomenik nesrečni ljubezni. »Mesto svetlih luči in ponosnih ljudi,« je del besedila, ki je občinstvo v dvorani dvignilo na noge in je stoje ploskalo solistom kot tudi orkestru. Ker novoletni koncert ne more biti brez obveznega sporeda dunajskih filharmonikov, se pravi Straussovih skladb, so jih godalci dodali za dodatek večera. Predvsem starejši ljubitelji glasbe so ves večer čakali na ta »prestižni« del gala prireditve. Celjski godalni orkester je s solisti na dveh razprodanih koncertih dokazal, da Za zaključek večera obvezen novoletni repertoar: valček Na lepi modri Donavi in Radetzky marš. je njegov novoletni koncert vsakoletni dogodek, ki ga je treba videti in slišati. Če Du-najčani nestrpno pričakujejo novoletni koncert svojih simfonikov, je po hitro prodanih vstopnicah mogoče čutiti, da želi biti veliko Celjanov del celjskega prestiža. »Abonmajsko občinstvo je res nekaj posebnega,« je povedala članica orkestra, ko sem pohvalila obnašanje in toaleto občinstva. »V vseh teh letih smo jih >izobrazi-li<, da vedo, kdaj in kako ploskati, in predvidevam, da se posebej za novoletni koncert malce bolj slovesno oblečejo.« BARBARA GRADIČ OSET Foto: GrupA Prešernova nagrajenca na drugi obletnici Jazz puba Mastni Mastnakovi aforizmi Jože Mastnak Marjan je izdal knjigo aforizmov, ki bo, kot pravi sam, prepričala vse ljubitelje satire in humorja. Mastnak je aforizme zbiral kar trideset let. V knjižici so zbrani aforizmi, in sicer je za vsak dan eden. Kot je povedal Mastnak, je bila izbira težka, a vendar je mnogo aforizmov bilo takšnih, ki jih je že odpeljal vlak. Avtor je sicer že uveljavljen kot ljubitelj satire, posamezne aforizme je v različnih zbornikih objavil že večkrat. Knjigo z izbranimi pa je izdal s pomočjo Literarnega društva Šentjur v dvesto izvodih. EP Foto: Jože Mastnak Marjan Jazz pub in galerija Bar-biton v Celju sta v sredini decembra obeležila drugo obletnico delovanja in ob tem gostila nagrajenca Prešernovega sklada Aleksija Kobala in Zlatka Kaučiča. V dveh letih je bilo v pubu 22 koncertov in v galeriji sedem razstav. Da je bila obletnica takšna, kot mora biti, so v pubu gostili dva vrhunska umetnika. Aleksij Kobal, nekdanji član skupine The Stroj, v galeriji postavlja na ogled »nezemeljske« slike, ki so po besedah vodje galerije in puba Črta Lipovška dala posebno dušo in energijo galeriji. K »nezemljskemu« vzdušju je na praznovanju pripomogel tudi glasbenik Zlatko Kaučič, džez tolkalist in bobnar. BGO Foto: SHERPA Aleksij Kobal (levo) in Črt Lipovšek 12 NAŠA TEMA Vrhunci leta 2016 Po čem si boste zapomnili minulo leto? Vsak zase ima gotovo kar nekaj vrhuncev v zasebnem življenju. Kaj pa širše v regiji, na področjih, ki vplivajo na naša življenja? Nekaj je bilo takšnih, ob katerih smo se veselili, še več tistih, ob katerih smo bili jezni. V uredništvu smo se spomnili nekaterih najbolj odmevnih, o katerih smo pisali v minulem letu in bodo gotovo tudi v prihodnje rdeča nit dogajanja. Zbali so jih Janja Intihar, Robert Gorjanc, Eva Popovič, Brane Jeranko, Barbara Gradič Oset, Simona Šolinič in Dean Šuster. Združena z rdečo zvezdo naprej Nekoč nesporna gospodarica Laškega in ena najbolj pomembnih ter v zadnjem desetletju tudi najbolj razvpitih družb v Sloveniji je od letos le še poslovna enota. Potem ko je Heineken aprila postal stoodstotni lastnik pivovarne, se je 1. julija tudi uradno združila z Unionom v enotno podjetje z imenom Pivovarna Laško Union. Vodstvo in ves ostali upravljavski kader sta se preselila v Ljubljano. V Laškem je ostala le proizvodnja. V Laškem in Unionu so aprila odpustili po petdeset zaposlenih, nekaj so jih prerazporedili k drugim delodajalcem, nekateri so odšli sami. Nizozemci so sicer velikodušno odprli mošnjiček in za prestrukturiranje namenili 6,5 milijona evrov. Nekaterim iz proizvodnje so namenili tudi po devetdeset tisoč evrov odpravnine, a jim je skoraj polovico vzela država. Heineken je bil velikodušen tudi pri reševanju pivovarn, ki sta bili pred njihovim prihodom na robu bankrota. Odplačal je prav vsa posojila, ki sta jih imeli pri bankah. Foto: arhiv NT (GrupA) Prvi del protipoplavnih ukrepov se končuje Izvedba protipoplavnih ukrepov v porečju Savinje, ki je eno najbolj poplavno ogroženih območij v Sloveniji, se v tem letu počasi končuje. V okviru 45 milijonov evrov vrednega evropskega kohezijskega projekta se je letos kljub protestu tamkajšnjih kmetov v začetku leta nadaljevala gradnja suhega zadrževalnika na Ljubečni. Po prepričanju projektantov bo s suhim zadrževalnikom pred poplavami varnejši industrijskih del v Gajih, kmetje pa protestirajo, ker naj bi takšna rešitev v primeru poplave uničila njihova zemljišča. Nekaj ureditvenih del je bilo opravljenih tudi na Hudinji, za prihodnje leto je predvidena še gradnja visokovodne-ga nasipa na območju Medloga, čemur nasprotuje civilna iniciativa za ohranitev drevesnega parka. Za evropski denar v drugem delu ukrepov (v prvem so bili lokalni protipoplavni ukrepi izvedeni v Celju, Vojniku, Laškem in Lučah) je bilo treba narediti hidrološko-hidravlično študijo. Ministrica za okolje in prostor Irena Majcen je pred dnevi kot »vodni Božiček« prišla v Laško, ki je poplavno med najbolj ogroženimi v regiji, in s seboj pripeljala strokovnjake s fakultete za gradbeništvo in geodezijo, ki so pripravili študijo. Pot do novih desetih evropskih milijonov evrov je tako odprta, kdaj bodo spet zabr-neli gradbeni stroji, pa ni mogla napovedati. Foto: arhiv NT (GrupA) ■ГГ ч. - r . Najbolj oster protestni shod je bil julija v Šmartnem ob Paki. Nekoliko manj, a vseeno zelo vroče je bilo zaradi ceste v srednjem delu tretje razvojne osi v Laškem. Civilna iniciativa Laškega (CIKL) nasprotuje umestitvi trase od Celja do Radeč, po kateri bi bila med dru središča Laškega zgrajei dvopasovnica in viadukt, poslabšala okoljske in bi razmere za prebivalce. V Slovenska Romeo in Julija, Klemen Bunderla in Eva Černe (Foto: arhiv NT, SHERPA) Veronikino leto Poletje v knežjem mestu je doseglo vrhunec že skoraj na začetku sezone. Na Starem gradu Celje je bila namreč v začetku julija premiera veličastnega muzikala Veronika Deseniška, ki je prevzela ustvarjalce in poslušalce. Zadnji dan avgusta so podelili že dvajseto Veronikino nagrado, ki je v vseh teh letih presegla regijske meje in je postala osrednja slovenska literarna nagrada. Muzikal Veronika Deseniška sta ustvarila skladatelj Leon Firšt in libre-tist Janez Usenik. V novem slovenskem muzikalu spremljamo v zakonu nesrečnega Friderika II. Celjskega, ki na oddaljenih Desenicah po naključju sreča Veroniko in se vanjo zaljubi ... Po julijski premieri na Starem gradu Celje so sledili ponovitve in gostova- nja po Sloveniji. Do konca leta si je celjski glasbeni presežek ogledalo več kot deset tisoč ljudi. Celjsko »kulturno blagovno znamko« si bo v naslednjem letu lahko ogledalo še več ljudi, saj producenti napovedujejo ponovitve na celjskem gradu. Že dvajset let je Celje na pesniškem zemljevidu kot mesto, ki mu je mar za kulturo, ki severovzhodni del Slovenije pesniško prebuja. Letošnjo Ve-ronikino nagrado, ki je v vseh letih postala osrednja nagrada za poezijo, je prejela mlada pesnica Ana Makuc. Zlatnik poezije je romal v roke zamejskega pesnika Marka Kravosa. Ob dvajsetletnici podelitve Veroni-kine nagrade je žirija letos prvič podelila malo Veroniko, ki spodbuja k pesniškemu izražanju srednješolce. Uspelo nar je! (spet) To je pisalo na torti, ki so jo po koncu nepozabnega sprejema izjemno uspešni ju-doistični odpravi razkosali in razdelili med obiskovalce. Vsi je pač niso bili deležni, v velikem šotoru na Lopati jih t Azilni dom v u Če smo se lani ukvarjali z begunci, ki so prehajali našo državo, smo se letos ukvarjali z nastanitvijo beguncev v našem okolju. V Velenju je še vedno vroče, ali bo nekdanji Vegradov samski dom postal azilni dom, medtem ko v Šoštanju integracijske hiše zaenkrat ne bo. Zaradi predvidenih novih migracij se je povečala potreba po novih namestitvah za prosilce za mednarodno zaščito. Zato je ministrstvo za notranje zadeve prosilo zasebnike, naj ponudijo svoje stavbe v oddajo. Ena od primernih namestitvenih zmožnosti je po ogledu pristojnih tudi na območju občine Velenje. A temu so nasprotovali krajani Stare vasi, kjer ta stavba stoji. Na novembrski seji mestnega sveta občine Velenje so svetniki sprejeli sklepe, ki pod določenimi pogoji dovoljujejo, da se lahko na območju občine vzpostavi izpostava azilnega Nasprotniki azilnega doma so se zbrali pred začetkom seje mestnega sveta Velenje. (Foto: arhiv NT, SHERPA) doma, v katerega bi lahko sprejeli trideset prosilcev za mednarodno pomoč. Dva tedna kasneje je civilna iniciativa občini poslala pobudo za razpis naknadnega referenduma, s katero želi sklepe, sprejete na zadnji seji mestnega sveta Velenje, o vzpostavitvi azilnega doma razveljaviti. Župan Bojan Kontič je pobudo za referendum zavrnil, saj gre za tematiko, ki ni v pristojnosti občine. Bilo pa je vroče tudi v Šoštanju. Na decembrski seji so svetniki izglasovali, da ostro nasprotujejo nameri ministrstva za notranje zadeve, da v njihovi občini vzpostavi integracijsko hišo. Z ministrstva so občino dva dni kasneje obvestili, da so pogovori z lastnikom nepremičnine prekinjeni, saj da niso našli soglasja o vseh bistvenih vprašanjih. Pivska zgodba o uspehu Skoraj ni stvari, ki bi odmevala tako zelo in tako daleč, kot odmeva nova fontana piva v Žalcu. Pravzaprav ni nič čudnega, saj je majhna Slovenija peta največja pridelovalka hmelja na svetu. Postavitev fontane se je začela aprila 2016, v začetku septembra je bila nato - ob občinskem prazniku - predana namenu. To je fontana, ki je zasnovana kot hmeljska kobula ter z oksidirano bakreno čipko, ki ponazarja pivsko peno. Iz petih točilnih pip lahko priteče pet različnih vrst piva. Stala je približno tristo tisoč evrov. Po slovesnem odprtju se je začelo obleganje pivske fontane, saj so začeli prihajati tako domači kot tuji turisti. Žalčani so sprva načrtovali, da bodo prazne sode piva nadomestili s polnimi vsake tri dni, vendar so jih nato morali po trikrat na dan. Projekt prve evropske pivske fontane je, kljub temu da je postal zgodba o uspehu, zadnje leto Savinj-čane razdelil. Foto: arhiv NT (SHERPA) S slovesnega odprtja prve fontane piva v Evropi NAŠA TEMA 13 Urgentni zdravstveni vrhunec Vrhunec leta 2016 na področju zdravstva celjske regije je zagotovo začetek delovanja Urgentnega centra Celje, s čimer se je spremenil tudi način dela v Zdravstvenem domu Celje, od koder so nujno medicinsko pomoč prestavili v center. Začetne poporodne težave glede organizacije dela so v bolnišnici reševali sproti. Od začetka so v bolnišnici opozarjali na nekatere nedorečenosti v novem sistemu zagotavljanja nujne medicinske pomoči, a tudi na to, da urgentni center, v katerem so morali začeti delati, ni bil ne gradbeno povsem dokončan ne opremljen z vso opremo. Zato so se v bolnišnici srečevali tudi z organizacijskimi težavami, ki so nekaj časa prinašale nejevoljo za bolnike in tudi za zaposlene. Novost za celjsko zdravstveno je bil tudi pediatrični urgentni center, kjer na enem mestu poteka obravnava vseh otrok, z izjemo poškodovanih. S tem so v letu 2016 zmanjšali tudi število bolnišničnih obravnav otrok, saj mali bolniki ostanejo na opazovanju v centru, nato jih odpustijo domov. S tem se posledično zmanjša tudi število bolniških staležev staršev. Foto: arhiv NT (SHERPA) V poprečju zdravniške ekipe UCC dnevno obravnavajo od 230 do 260 bolnikov. Tretjina vseh opravljenih pregledov je opravljenih ob koncih tedna, dve tretjini med delavniki. Zgodba o tretji razvojni osi Tretja razvojna os oziroma trasi, ki ju je predlagala vlada za sprejem državnega prostorskega načrta (DPN), sta tudi v tem letu burili duhove. Zaradi razvpite trase hitre ceste F2-2 od Šentruperta do Velenja je civilna iniciativa pripravila nekaj protestnih shodov. Najbolj oster je bil v okviru javne obravnave predloga DPN v kulturnem domu v Šmartnem ob Paki sredi julija, kjer so občani s hupanjem traktorjev, z glasnim vzklikanjem in drugimi oblikami protesta izrazili nestrinjanje s potekom trase po kmetijskih zemljiščih. Tra- sa bi porušila več kot štirideset hiš, zato so predstavnikom vlade in ministrstev onemogočili izvedbo javne obravnave. V Braslovčah so jo dan kasneje le uspeli izvesti, a komajda, saj so občani, ki nasprotujejo trasi, ves čas motili razpravo. Civilna iniciativa se zavzema za po njenem mnenju cenejšo, bolj ekološko vzdržno in hitreje izvedljivo traso F6, po obstoječi cesti od Celja do Velenja. Gospodarstveniki, zbrani v zbornici Savinjske in Šaleške regije, opozarjajo, da je bilo deset let dovolj časa za iskanje najbolj ustrezne različice in so od vlade zahtevali, da do konca leta sprejme uredbo o DPN za traso F2-2, kar pa se ne bo zgodilo. Foto: arhiv NT (SHERPA) gim mimo na nova saj bi vanjske okviru obravnave osnutka DPN je bila v polni dvorani kulturnega centra v Laškem oktobra zelo polemična razprava nasprotnikov in podpornikov trase. Med slednjimi je tudi Občina Laško, ki je prepričana, da je hitra cesta po predlagani različici nujna za hitrejši gospodarski in turistični razvoj Laškega. Politično-pravna bitka za otroka Črno kroniko leta 2016 je zagotovo zaznamoval umor 33-letne Ve-lenjčanke, ki jo je na velenjskih ulicah umoril partner Romeo Bajde. Umor se je sicer zgodil konec lanskega decembra, vendar so bile letos v javnosti odmevne (in so še) posledice in okoliščine tega primera. 33-letnica in njen partner sta namreč imela dva otroka, ki ju je velenjski center za socialno delo po umoru odvzel starima staršema 33-letnice, ki sta sprva zanju skrbela, in ju dal v rejništvo. Vse leto in še vedno na očeh javnosti poteka politično-pravna bitka, s katero želita stara starša dobiti vnuka nazaj v skrbništvo. Ka kšen bo rezultat bitke, še ni znano, znano pa je, da je vrhovno sodišče letos jeseni presodilo, da je bil odvzem velenjskih dečkov nezakonit, kar pomeni, da so bile babici in dedku kršene ustavne in konvencij ske pravice do doma in do zasebnosti. Toda dečka sta v tem trenutku še vedno pri rejnikih, omogočeni pa so jima stiki tako z očetom, ki je v priporu, kot s starima staršema. Vzporedno s tem na celjskem okrožnem sodišču poteka tudi sojenje Bajdetu za umor. Na sojenju na dan prihajajo tudi neprijetne podrobnosti o pokoj ni 33-letnici, ki je imela pred dvema otrokoma z Bajdetom že dva otroka. Skrbništvo zanju je bilo dodeljeno njenemu nekdanjemu partnerju, tudi iz razloga, ker 33-letnica za prva dva otroka naj ne bi skrbela tako, kot bi morala. Foto: arhiv NT (SHERPA) je bilo pač preveč. Navdušenje nad zlato olimpijsko medaljo Tine Trstenjak in bronasto Ane Velen-šek je bilo nepopisno. Pred odrom so se drenjali ljubitelji športa, na njem pa tudi številni fotografi. Modrijani so popestrili dogodek, čeprav navijači niso potrebovali ogrevanja. Veselico je 15. avgusta začinil Marjan Fabjan, ko je napovedal, dabo držal obljubo in se peš odpravil na Brezje. Foto: arhiv NT (SHERPA) Prve žrtve Hude Jame le našle svoj mir Enega od mejnikov pri poskusih celjenja ran iz travmatičnega obdobja povojne slovenske zgodovine bi utegnil pomeniti pokop prvih žrtev medvojnih in povojnih izvensodnih pobojev iz Hude Jame. Na simbolni žalni slovesnosti pred Barbarinim rovom ob prisotnosti predsednika države Boruta Pahorja so bili iz Hude Jame v začetku oktobra odpeljani in na mariborskem pokopališču Dobrava pokopani prvi posmrtni ostanki žrtev izvensodnih pobojev. Kljub temu simbolnemu dejanju, ki tokrat ni povzročalo političnih delitev, v spravnem procesu ostaja še veliko odprtih vprašanj. Foto: arhiv NT (SHERPA) Odletela še zadnja lastovka Zadnje dni leta je celjska regija, v kateri je nekoč tekstilna industrija dajala kruh več tisoč delavcem, izgubila še zadnje večje tekstilno podjetje. Stečaj tovarne nogavic ni bil nepričakovan, saj je bila že nekaj časa brez trgov in torej brez pravih izdelkov, brez primernega vodstvenega kadra in predvsem brez denarja. V zadnjih dveh letih je Polzela, ki je delala z izgubo skoraj celo zadnje desetletje, davkoplačevalce stala malo več kot sedem milijonov evrov. Vendar vsi ti milijoni niso pomagali, da bi 220 ljudi s Polzele in okoliških krajev lahko obdržali delo. Letos, skoraj celo leto, sta najprej vlada z gospodarskim ministrom Zdravkom Počivalškom na čelu in nato še Slo- venski državni holding prepričevala, da ima tovarna prihodnost. A sta decembra od tovarne dvignila roke. V vsej tej zgodbi so najbolj trpeli zaposleni. Nekaj časa so delali, nato šli na čakanje, spet delali in ves čas plačo dobivali po delih. Vsaj zadnjo so dobili v enem kosu. A je to slaba tolažba. Plačo, sicer ne večjo od minimalne, so sicer dobili, a so hkrati izgubili službo. Foto: arhiv NT (SHERPA) 14 KRONIKA Dva meseca iskalne agonije Februarja je v Mariboru izginil 20-letni Domen Si-monič (na sliki) iz Vojnika. Njegovo truplo so dva meseca kasneje našli v vodi pri hidroelektrarni Zlatoličje. V času njegovega izginotja je bilo veliko ugibanj, ali je bil žrtev neznanih drog, ki naj bi mu jih podtaknili. Nazadnje so ga namreč videli pred mariborskim lokalom Štuk, kjer se je pogovarjal z neznanci. Izpred tega mariborskega študentskega lokala sta namreč pred Simoničem izginila že dva študenta. Po najdbi njegovega trupla se je izkazalo, da so bile v njegovem tele- Krivde ne priznava, a ve, da jo je ubil Aprila je 39-letni Zvone Laubič na avtobusni postaji na Mariborski cesti ob Citycentru Celje z nožem umoril 33-letno nekdanjo partnerko. Ta umor velja za enega najbrutalnejših v zadnjih letih na našem območju. Umor se je zgodil, ko sta nekdanja partnerja zapuščala trgovski center, kjer sta se sestala zaradi urejanja stikov v zvezi z njunim mladoletnim otrokom, ki je bil na srečanju tudi ves čas prisoten in naj bi umor tudi videl. Laubič je še vedno v priporu, novembra je na predobrav-navnem naroku krivdo za umor zanikal. Sodni postopek se bo nadaljeval z zaslišanjem številnih prič. Kar nekaj časa so kriminalisti iskali sledi in dokaze na kraju umora ob Mariborski cesti. Največji zaseg kokaina v Sloveniji Aprila je odjeknila novica, da so v Zrečah zasegli kar sto kilogramov kokaina. Šlo je za največji zaseg droge v Sloveniji, ki bi bila na črnem trgu vredna kar štiri milijone evrov ali še več. Kokain je bil naložen v Braziliji med pošiljko surovine, ki je bila sicer namenjena v zreško podjetje. Zabojnik so nato v italijanskem pristanišču Gioa Tauro preložili z ene na drugo ladjo, kar bi lahko pomenilo, da bi droga morala ostati v Italiji, a jo kriminalna združba ni uspela vzeti iz zabojnika. In tu so verjetno tihotapci naredili usodno napako. Droga je zato romala v Slovenijo. su visoke vrednosti alkohola, toksikološka analiza pa je pokazala tudi prisotnost THC in psihoaktivnih zdravil. Noben list črne kroni ostal nepopisan Dogajale so se različne stvari, na žalost tudi tragične in neprijetne Tudi letos smo v Novem tedniku dajali prednost opozarjanju in obveščanju ljudi, bralcem pa smo dali tudi številne nasvete in informacije, ki so koristne pri preprečevanju kaznivih dejanj in predvsem pri izogibanju situacijam, ki človeka lahko v trenutku spremenijo v oškodovanca ali žrtev. Že na začetku leta smo poročali o »vdoru« novih vrst drog v Slovenijo in o tem, da so ljudje še vedno premalo osveščeni o njihovih učinkih in škodi, ki jo povzročajo. Ko smo med mladimi preverjali, kako naklonjeni so preizkušanju novih drog, smo dobili osupljive podatke, ki so rušili statistične podatke. Povedali so nam namreč, da tega ne počno in da gre pri zastrupitvah z drogo ali pri predoziranju najverjetneje za to, da drogo mladim največkrat podtaknejo neznanci v pijačo. Še vedno pa je med najbolj priljubljenimi drogami na Celjskem konoplja. Tudi to so nam zaupali mladostniki. Tolp res ni? Toda kljub temu prave mamilarske mafije, kot je v tujini, zaenkrat v Sloveniji ni. Do teh podatkov smo prišli ob razčlembi sistema delovanja slovenskih kriminalnih združb v primerjavi s tujimi bolj organiziranimi mafijami. In ravno o drogah se je do spomladi ogromno govorilo tudi v povezavi z mladimi, katerih izginotja so se kar vrstila. Tudi o tem, kako ravnati, kadar je nekdo pogrešan, in kako preprečiti, da nekdo odide neznano kam, smo poročali. Večkrat smo pisali o med-vrstniškem nasilju in o tem, kdo ne opravi svoje naloge, če se takšni primeri vrstijo. Še vedno pa bi morale na področju preprečevanja storiti več šole, saj se največ nasilja zgodi v njihovi okolici ali na poti v šolo in iz nje. To so nam povedali mladi, ki se niso želeli javno izpostavljati, vedo pa, da so mladoletni nasilneži ne samo nevarni, ampak tudi oboroženi. In pogosto se dogaja, da imajo ti nasilneži nevarne predmete s seboj v šolskih klopeh. Lahkoverni mladi in odrasli Mladim smo posvečali veliko pozornosti, predvsem njihovi zaščiti. Doka- zali smo, da je splet pravi poligon za storilce kaznivih dejanj. A tudi starejši so žrtve spletnih goljufij ravno na račun svoje lahkovernosti. Mnogo jih še vedno tudi na Celjskem ostaja brez več tisoč evrov, ker verjamejo spletnim goljufom, ki so se letos spravljali tudi na podjetnike z uničujočimi računalniškimi virusi. Odrasli so lahkoverni tudi kot lastniki svojih domov. Vlomi se namreč na Celjskem kar vrstijo, neznanci pa izkoriščajo vsak trenutek nepazljivosti ljudi in lastnikov hiš ter stanovanj. A ne samo neznanci. Poleti smo odkrili, kako nekateri upravniki v dejavnosti upravljanja z nepremičninami že nekaj časa pobirajo provizijo in s tem gradbenikom omogočijo, da pridobijo posel. In pokazali tudi na težavo rezervnih skladov, iz katerih lastniki stanovanj niso mogli dobiti svojega denarja, ko so upravnike želeli zamenjati. Kako pravilne so bile naše domneve, kaže to, da je policija nato preiskovala nekaj takšnih primerov. Zastrupljanje živali in nesramnost voznikov Ukvarjali smo se tudi s primeri nevestnih lastnikov psov in kot papige ponavljali iz leta v leto, da je zakonodaja pač takšna, da policistom vedno ne dopušča kaznovati brezobzirnih lastnikov, ki imajo pse spuščene, torej brez povodca. Ugotavljali smo tudi, kdo je zastrupljal pse in mačke na Celjskem. Hud primer se je zgodil v Ulici bratov Mravljakov v Celju, kjer je nekdo zastrupil kar tri družinske pse. Novica o tem se je bliskovito razširila tudi po socialnih omrežjih in številni so jo komentirali tudi tako, da to na Celjskem še zdaleč ni edini primer. Veliko črnila smo letos namenili poročanju o partnerskem nasilju in nasilju v družini. Med razlogi, zakaj žrtve nasilja ne prijavijo, naj bi bilo »njihovo nezaupanje v delo sodišč in neprimeren odnos sodnic in sodnikov do žrtev in nasilja nad ženskami nasploh«. KRONIKA 15 ke letos ni Letos januarja smo napovedali, da bo preselitev Zavoda za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje iz središča mesta na drugo lokacijo najverjetneje ostala tudi ob koncu leta samo »pobožna želja«, kar se je tudi zgodilo. Možnih lokacij je v Celju več, vsa ta leta pa se zatika predvsem pri denarju, ki bi bil gradnji oziroma selitvi namenjen. Posledica tega, da je celjski zapor še vedno v središču Celja v stavbi iz leta 1810, je tudi ta, da prostorsko kmalu ne bo več ustrezal potrebam. Z gasilci smo odšli tudi na teren in pokazali s prstom na nevestne voznike, ki parkirajo na intervencijskih poteh. Gre za hudo in malomarno početje nekaterih voznikov, v kar smo se prepričali tudi sami, ko smo opazovali, kako so se gasilska vozila morala izmikati parkiranim avtomobilom, da so prišla na kraj požara. Opozorili smo tudi na to, da je zakonodaja luknjičasta, kadar gre za zaščito najran-ljivejših v družbi - invalidov. Zlorabe parkirnih kart ne more popolnoma preprečiti po trenutni zakonski ureditvi nihče. Smrtonosni vozniki tovornih vozil Prometna varnost je na Celjskem še vedno slaba, enako tudi prometna kultura. A niso vsega krivi le pijani vozniki. Resen problem so tudi vozniki tovornih vozil, ki sicer ne vozijo pijani, ampak storijo številne druge kršitve, ki so smrtno nevarne za ostale udeležence v prometu. Vozijo preutrujeni, preveč naložena vozila, kdaj pa tudi neizpravna. Veliko smo pisali tudi o starejših voznikih in o tem, da je pomembna njihova mobilnost, a da je na prvem mestu varnost. Namignili smo tudi na morebitno odgovornost zdravnikov, ki svojih starejših bolnikov ne opozarjajo dovolj, da zaradi bolezni ali učinkov zdravil morda niso več sposobni za vožnjo avtomobilov. A niti mladi vozniki niso tako nedolžni v prometu. Celjane so letos motili predvsem sku-terji v mestu. In tudi tu smo poleti pravilno napovedali, da bo nova prometna zakonodaja ravno takšno početje onemogočila. In ga je. SIMONA ŠOLINIČ Foto: arhiv NT (SHERPA, GrupA) Kristijan Kamenik Ostal v italijanskem priporu Spomladi smo poročali o prijetju Kristijana Kamenika v Italiji, kjer so ga priprli zaradi tihotapljenja droge. Pri njem naj bi našli 50 kilogramov kokaina. Kamenika v zadnjih dveh letih, odkar je prišel na prostost iz zapora na Reki, celjska policija ni obravnavala v nobeni preiskavi. Kamenikovo prijetje v Italiji pa je ponovno ustavilo sodni postopek v Celju, kjer Kameniku očitajo vpletenost v štirikratne umore v Tekačevem leta 1997. Še vedno ostaja tudi uganka, kdo bi lahko bil drugi obtoženi za tragedijo, ki še do danes ni dobila epiloga. Osnovna šola Vojnik. (Foto: OŠ Vojnik) Nesrečni dogodki »zakriti« za naključji? Maja se je zgodil nenavaden dogodek v Osnovni šoli Vojnik. Učenec, ki je obiskoval šesti razred omenjene šole, je med odmorom odrinil zaposleno, tako da si je ta med padcem zlomila roko. Zaposlena, ki sicer ni učiteljica, si je med padcem poleg roke poškodovala tudi glavo. Fant se je po dogodku vrnil v šolske klopi. Medtem ko je ta dogodek sprva odmeval, nato pa je vse potihnilo, smo novinarji spomladi raziskovali, da se je podoben primer na našem območju zgodil tudi lani, ko naj bi učenec prav tako poškodoval roko eni od učiteljic, vendar naj bi se kasneje pokazalo, da se je ta »naključno« udarila ob mizo. Neuradno pa se govori o več podobnih dogodkih, ki se velikokrat »zakrijejo« ravno za nesrečnimi naključji. Uničujoč požar v Levcu Avgusta je zagorelo v Aeroklubu Celje v Levcu. V večernem neurju je strela udarila v drevo, ki je od letališke stavbe, v kateri so bili trije hangarji in poslovni prostori, oddaljena kar nekaj metrov. Od tam so ognjeni zublji preskočili še na hangar. V njem so zgoreli tri jadrilice s pomožnimi motorji, dve klasični jadrilici, eno specialno jadralno letalo z motorjem in trinajst prikolic za prevoz jadrilic. Ogenj je uničil tudi poslovne prostore aerokluba. Popolnoma so bile uničene še učilnica z vso elektroniko, pisarna in delavnice. Požar je zajel tudi garažo, v kateri sta bila dva avtomobila. Škode je bilo za kar dva milijona evrov. Klovnov ni več Oktobra so se tudi na Celjskem pojavili klovni. Fenomen, ki je v Slovenijo prišel iz Amerike, se je hitro razširil po našem območju, vendar je kmalu tudi o njem vse potihnilo. Kljub temu da so bile neuradne govorice o pojavu strašljivih klovnov v Novi vasi, v bližini Šmartinskega jezera, a tudi na območju Polzele ali Vojnika, je bilo uradnih prijav o tem na policijo zelo malo. Do danes se tako še ne ve, kdo je nosil takšne strašljive maske in ali so bile vse govorice tudi utemeljene. Pretepli duhovnika Jeseni je bil na Celjskem val vlomov v župnišča. Zgodili naj bi se v Celju, Laškem, Šentjurju in Savinjski dolini. Eden najhujših vlomov je bil v Preboldu, kjer so tamkajšnjega župnika neznanci tudi pretepli in mu grozili. Šlo naj bi za storilce, ki niso bili naši državljani, ker pa so se podobni primeri vrstili tudi na drugih območjih v Sloveniji, je policija takrat domnevala, da gre za tuje državljane, ki takšne vlome izkoristijo za iskanje denarja. Katoliška cerkev je takrat poslala tudi posebno okrožnico svojim duhovnikom, kako v takšnih primerih ravnati, predvsem pa jim je svetovala, naj večjih zneskov ne hranijo v župniščih. Prisluškovanje v vrtcu Oktobra so specializirani tožilci preiskovali domnevno kaznivo dejanje, ki naj bi ga storil oče deklice, ki obiskuje enoto Livada Vrtca Šmarje pri Jelšah. V hčerino vrečko z igračami naj bi namreč nastavil prisluškovalno napravo. Napravo je v vrečki našla ena od vzgojiteljic. Oče deklice naj bi storil kaznivo dejanje neupravičenega snemanja. Vodstvu šmarskega vrtca se je po dogodku opravičil. Oče naj bi pred vrtcem slišal jok otroka v prostorih vrtca in domneval, da joče njegova hči. Njen dedek naj bi nato predlagal podstavitev prisluškovalne naprave, da bi razjasnili, kaj se z deklico v času varstva dogaja. Barbara Penič (levo) in Katarina Drobež Vrščaj na eni od svojih čarobnih točk v Laškem, ki je hkrati tudi dobrodelna točka. Praznično Laško kot čarobne točke Mesec decembrskih prireditev bo sklenila zasedba Mi2 LAŠKO - Letošnje praznično božično-no-voletno dogajanje v Laškem, ki bo doživelo vrhunec jutri, v petek, s silvestrovanjem, je znova privabljalo s čarobnimi točkami v mestu. Celoten praznični projekt, zastavljen pod imenom Čarobno Laško, je decembra postregel še s številnimi prireditvami in dogodki. »Decembrsko dogajanje v Laškem gradimo na nekoliko drugačni zgodbi kot drugje po Sloveniji, na čarobnih točkah, ki skupno ustvarjajo čarobno mestece. Letos smo temu projektu dodali še zemljevid čarobnih točk in ugankarsko igrico, pri kateri so si obiskovalci lahko prislužili lepe nagrade,« je povedala Janja Urankar Berčon, direktorica Stika Laško. Kako čim bolj domiselno zaznamovati praznični čas, hkrati pa tudi tradicionalno, ker je narava teh praznikov pač taka, ni prav lahka naloga. Vsak poskuša praznovanju dati svojo noto, bodisi v krajih in mestih, bodisi doma v družinskem krogu. Da pa je še vedno nekaj možnosti za kakšno izvirno idejo, pa dokazujeta Katarina Drobež Vrščaj in Barbara Penič z zgodbo čarobnih točk, s katero sta tudi letos poustvarili čarobno praznično Laško. Letos so bile v mestu še štiri točke več kot lani, skupno torej devet. Sicer pa se je v Laškem zvrstilo kar nekaj odmevnih prireditev in dogodkov, ki so od slavnostnega prižiga luči 8. decembra privabljali številne obiskovalce. Med njimi so bili tradicionalna ribiška tekma, ki pa zaradi nizkega vodostaja ni bila tekmovalna, »žegnanje« konj na štefanovo, božično-novoletni koncert Laške pihalne godbe in mažoret, ki so letos navdušili na koncertu v Moskvi, etno večer ... Praznično dogajanje v Čarobnem Laškem bo doseglo svoj vrhunec jutri s silvestrovanjem na občinskem dvorišču, na katerem bo ob 21. uri nastopila skupina Mi2, kot predskupina pa Marvin. Ena od posebnosti silvestrovanja v Laškem bo tudi, da se bodo od starega leta poslovili in nazdravljali s kuhanim pivom po receptu Marka Pavčnika. Torej kasnejše prižiganje lučk kot drugod in silvestrovanje dan prej kot drugod, to je praznično decembrsko Laško. »Tudi na ta način se razlikujemo od ostalih mest in krajev,« je še sklenila Janja Urankar Berčon. ROBERT GORJANC Žive jaslice pod Dimčevim skednjem in na Lipovcu CELJE - V nedeljo so v Lokrovcu člani tamkajšnjega prostovoljnega gasilskega društva ob sodelovanju drugih krajanov že deveto leto zapovrstjo uprizorili božično zgodbo. Jaslice je po predstavi blagoslovil domači župnik Srečko Hren. Nastopajoče so po uprizoritvi zamenjale figure, ki so pod Dimčevim skednjem na ogled do praznika Svetih treh kraljev. Na Lipovcu pri Ljubečni so letos za božič že četrtič pripravili žive jaslice. »Božično zgodbo so tudi letos zaznamovali izvirna scenografija, avtentični kostumi ter še več igralcev kot prejšnja leta, prav tako tudi pisana živalska druščina,« je povedal avtor predstave živih jaslic na Lipovcu, Simon Cir-kulan. Dodal je še, da je predstava pomenila doživetje zgodovine ter občutenje duha božične zgodbe in družine. »V naši družini se že dolgo časa ukvarjamo z izdelavo glinastih jaslic, sam pa se ukvarjam z gledališčem, s kostumografijo in scenografijo, zato sem si želel ustvariti predstavo z živimi jaslicami,« je še svoje osebne ustvarjalne motive predstavil Simon Cirkulan. MRL, RG, foto: GrupA Četrta uprizoritev božične zgodbe na Lipovcu Ogenj in hudički CELJE - Čarobni december v knežjem mestu so letos poživili tudi ulični gledališčniki z malce drugačnimi predstavami. »Ko večer se zlije v noč, zemlja strese se in poč'. Tri postave iz teme skočijo na plan, to je čuden sodni Ognjena predstava Vida Korotaja in njegovih prijateljev je popestrila dogajanje na Krekovem trgu. Očarala dan.« Unga v izvedbi žongleske skupine Čupakabra je vesela žonglerska grozljivka, ki obiskovalce popelje in začarala je mlado in staro ter v mrzel decembrski večer prinesla nekaj toplote. v temen del sveta. Priznajte, da tem bitjem ne bi dovolili blizu! BGO, foto: GrupA ŠPORT 17 Čeprav sta vedeli, da ju čaka medsebojni spopad, sta Tina in Ana sproščeno klepetali med čakanjem na finale. Tega tudi Rio de Janeiro ni videl. Junakinji iz Ria obračunali med seboj Sanjski finale v parterni borbi na Lopati Smetana slovenskega (beri celjskega) juda z dodano vrednostjo v moški konkurenci, ugledni gostje na čelu s prvim predsednikom Republike Slovenije Milanom Kučanom, polna dvorana obiskovalcev, ki so zasedli na hitro zgrajeno manjšo tribuno - v centru Budokan Fabjan na Lopati se je s turnirjem v parterni borbi idealno razpletlo sanjsko leto. Marjan Fabjan je v boj poslal vse najboljše, kar premore, z izjemo Urške Žolnir in Roka Drakšiča. Ponavadi boljša Ana ... V ženski konkurenci smo videli finale Tina Trstenjak - Ana Velenšek. Dobila ga je lažja tekmovalka, olimpijska šampionka Tina. Očitno je bilo, da Ana še ni povsem pripravljena po poškodbi kolena. Evropska, svetovna in olimpijska prvakinja, Celjan-ka Tina Trstenjak je vnovič prikazala svoje znanje, moč, silno željo po novih zmagah: »Bil je dober trening. Pomerile smo se najboljše tekmo- valke našega kluba. Finalna borba je bila pika na i. Z Ano se zelo dobro poznava, zato so odločile malenkosti. Bilo je naporno. Na treningih je ponavadi zmagovala ona. Zdaj se je vrnila po poškodbi. Iz srca ji čestitam že za to, da je sploh tekmovala tukaj. Ko sem prvič zmagala v parterni borbi na Lopati, je bila Ana odsotna zaradi poškodbe.« V Varšavi še ne Drugo mesto je v četrtek na turnirju Judo kluba Z'dežele Sankaku osvojila Anamari Klementina Velenšek. Borka iz Šmartnega v Rožni dolini je na OI z bronom navdušila skoraj v tolikšni meri kot Tr-stenjakova. In kaj meni Ana o svoji vrnitvi na tatamije po operaciji kolena? »Bil je uspešen, uvrstitve v finale nisem pričakovala. V njem sem se nekaj časa uspešno upirala. Tina je trenutno v predobri formi zame. Bilo je zanimivo videti ljudi z visokih položajev. Trudimo se prikazati judo na različne načine.« Zahteven poseg v kolenu terja dolgotrajno rehabilitacijo. »Borb v stoječem položaju ne bom Tina: »Z Ano se zelo dobro poznava, zato so odločile malenkosti.« Ana: »V finalu sem se nekaj časa uspešno upirala. Tina je trenutno v predobri formi zame.« imela še dva do tri mesece. Zato se aprilskega EP ne bom udeležila. Ne bi bilo smiselno sodelovati, če ne bom v popolnosti pripravljena.« V izboru slovenske športnice leta je bila druga za Tino. »Za slovenski judo je njeno prvo in moje drugo mesto pomenilo velik preboj, saj se kaj takšnega še ni zgodilo.« Fokus na SP Pri moških je lansko zmago ubranil Mihael Žgank. V finalu je Celjan premagal Mariborčana Davida Kukovico. »Nisem pričakoval, da bo turnir tako dobro izpeljan. Marjana Fabjana bi pohvalil za organizacijo. V uvodu sem se še ogreval, potem pa sem uspel borbe hitreje zaključiti.« Leto, ki se izteka, je bilo za Mihaela ... »Najlepše v mojem življenju. V januarju sem zmagal na svetovnem pokalu v Tunisu. Sledilo je malce slabše obdobje, nakar mi je tretje mesto v Almatyju zagotovilo olimpijsko vozovnico. Vrhunec je bila bronasta medalja na mastersu v Guadalajari. Sila pozitivno se usmerjam v leto 2017. Osredotočil se bom na septembrsko svetovno prvenstvo v Budimpešti, kjer bi me zadovoljila uvrstitev na sedmo mesto.« Znoj in nasmehi Marjan Fabjan je pozorno spremljal borbe, nato svoje misli zaupal sedmi sili, med poskusom penine natrosil nekaj zanimivosti, nakar je gostom razkazal svoj športni muzej ter odhitel sinku Janu zaželet lahko noč. »Dodali smo še dve olimpijski medalji, obnovili smo telovadnico, izpolnil sem obljubo in prehodil Navdušili sta Klara Apotekar (zgoraj) in Anka Pogačnik. Po boju, ki je trajal kar 15 minut, sta bili zelo izčrpani. Borbo za tretje mesto je dobila Apotekarjeva. pot do Brezij, na močvirju, kot pravim bližnjemu zemljišču, smo začeli graditi novo tek-movališče. Na turnirju sem bil vesel udeležbe Jožice Svečak, Petre Nareks, Vesne Džukič in Lucije Polavder, ki so še nedavno krojile usodo našega juda.« Kaj bi napisal Božičku oziroma dedku Mrazu? »Naj mi da zdravje, da bom še naprej vodil vse skupaj.« Nato je nadaljeval: »Ne glede na manjše denarne zneske od pristojnih inštitucij se bomo udeleževali vseh tekmovanj. Leto 2017 bo leto kakovostnega treninga. Zgraditi moramo temelje pred lovljenjem norm za nove olimpijske igre. Vsem, ki nas spremljajo na Celjskem, želim zdravja, sreče in ... nasmehov. Teh nam primanjkuje.« DEAN ŠUSTER Foto: GrupA Mihael Žgank (v belem kimonu) se je moral za zmago v finalu krepko potruditi. Očitno je bilo, da je v kakovostnem judu v parterju zelo užival tudi Milan Kučan. 18 ŠPORT »S srcem delamo za našo košarko« Tako pravi predsednik KK Zlatorog Miro Firm Košarkarji iz Laškega bodo leto 2017 pričakali kot vodilna ekipa prve slovenske lige. Varovanci trenerja Aleša Pipana so na dosedanjih dvanajstih tekmah zabeležili deset zmag in le dva poraza. Tako košarkarji kot tudi laški strokovni štab so lahko z opravljenim delom zelo zadovoljni. Tako je tudi z vodstvom kluba, ki pa v novem letu ne bo več isto. Namreč 31. decembra se bo od predsedniške funkcije poslovil Miro Firm, ki bo v prihodnje član upravnega odbora. Najvišjo klubsko funkcijo je opravljal deset let. S 1. januarjem ga bo zamenjal Pavel Teršek. V času vaše predsedniške funkcije laški klub naslova državnega prvaka ni osvojil, čeprav je bil v pretekli sezoni zelo blizu, se pa kljub temu poslavljate v času, ko je Zlatorog prvi na lestvici. Kako ocenjujete dosedanji del sezone? Zelo smo zadovoljni, saj takšnih rezultatov nikakor nismo pričakovali. Očitno je ekipa dobro sestavljena, iz mladih in starejših, izkušenih. Najbolj pomembno je, da je ekipa do sedaj prikazala dopadljivo in gledlji-vo igro. To je dodaten plus za nadaljevanje sezone in drugi del lige, ko bo šlo še bolj zares in bodo napori še večji. Zadovoljni smo tudi z ostalima tekmovanjema. V pokalu Alpe Jadran smo v skupinskem delu zasedli prvo mesto, v pokalnem tekmovanju pa smo v osmini finala. Lepo je, ko steče, ko so igralci zadovoljni, ko je vse v najlepšem redu. Verjetno lahko le potrkate po lesu, da bi šlo tako tudi v prihodnje, mar ne? Res je. Vzdušje je v prvi ekipi kot v celotnem klubu zelo dobro. Tako je tudi v okolju, v katerem delujemo, zato si želimo, da bi to trajalo in trajalo. Zavedamo se sicer, da je člansko moštvo sestavljeno iz številnih mladih košarkarjev, ki so že nosilci igre in da zato lahko pride do nihanj. Do sedaj smo pokazali, da smo na pravi poti. V poletnih mesecih kar dolgo časa niste uspeli sestaviti zasedbe. Bi lahko dejali, da je bila to posledica oklevanja okrog igranja v Jadranski ligi? Predvsem to je bil vzrok, saj smo imeli možnost zaigrati v njej. Brez potrditve glavnega sponzorja, da nas bo finančno spremljal, se zanjo nismo odločili. Dolgo smo čakali na odgovor, kajti nameravali smo se okrepiti s kakovostnimi igralci, ki so nujni za omenjeno ligo. Ko je odločitev padla, smo moštvo začeli sestavljati iz tistega kupčka, ki smo ga imeli na voljo. Je bilo kaj razočaranja, ker ste morali zavrniti Jadransko ligo? Seveda, kajti vsi smo športniki in vedno obstaja cilj, da greš naprej, da greš še dlje. Je pa treba biti ob takšnih odločitvah trezen in realen ter se postaviti na trdna tla. Posledice nerazumne odločitve bi lahko bile dolge in boleče. Kakšno je stanje z glavnim sponzorjem Pivovarno Laško Union po vseh spremembah, ki so se zgodile v zadnjem obdobju? Odnos je korekten. Še vedno je naš generalni sponzor in pogodbo imamo še za v prihodnje. Sprejeli smo odločitev, da se sredstva zmanjšajo, tu nimamo kaj. Lahko da bo tako še v prihodnjih dveh letih, morda treh. Imamo pa nekakšna zagotovila, da nas bo pivovarna podpirala tudi v prihodnje, saj smo v Laškem edini športni kolektiv, ki tekmuje na zahtevni ravni. Najbolj pomembno je, da letošnjo sezono brez težav izpeljemo, potem pa se bomo pogovarjali o višini sponzorskih sredstev. Od predsedniškega položaja se poslavljate po desetih letih. Kakšno je bilo to obdobje za vas? Bilo je težko in lepo. Vedno težje je bilo v zadnjih petih letih zagotoviti finančna sredstva. Vložiti je bilo treba ogromno naporov. Kriza v Sloveniji je veliko spremenila. Za šport je bilo še težje pridobiti denar. Zadoščenje pride, ko ekipa dobro igra in ima rezultate. V majhnem kraju, kot je Laško, smo v vodstvu kluba sami domačini, ljubitelji. S srcem delamo za našo košarko. Verjamem, da bo šlo tudi naprej tako. To je edini način, da klub preživi in se še bolj razvije. V Laškem ste doživeli praktično vse. V Treh lilijah so igrali številni košarkarji, ogromno število trenerjev se je zamenjalo. Bile so uspešne in pa tudi turbulentne sezone. Kako se jih spominjate? Ja, človek nikoli ni dovolj pameten, včasih pa tudi nima dovolj sreče tako pri izbiri košarkarjev pa tudi trenerjev. Najhuje in najteže je delati menjave med sezono. Marsikaj se je dogajalo. Sam sem bil že pred prevzemom predsedniške funkcije dolgo časa v klubu. Nanj imam lepe spomine. Laščani smo lahko ponosni na to, kar imamo. Kje se morda lahko naredi kakšen korak naprej? Žal je tako, da je vse povezano z denarjem. Čez dobro leto dni bo v klubu na volilni skupščini izvoljen oziroma dopolnjen nov upravni odbor, zato je pomembno, da bo sestavljen iz ljudi, ki so v gospodarstvu na vidnih mestih, da bodo lahko za- gotovili dodatna sredstva. Enkrat je treba v Laško pripeljati naslov državnega prvaka. Če se malce pošalimo, bi lahko dejali, da tudi če vam do sedaj ni uspelo osvojiti naslova državnega prvaka, pa se vsaj poslavljate v času, ko je ekipa na prvem mestu v rednem delu prvenstva. Tudi to je nekaj. (smeh) Ja, tudi to je nekakšno zadoščenje. V preteklosti v Laškem še nobenemu predsedniku ni uspelo proslaviti naslova. Upam, da bo v prihodnje drugače in da ga bo lahko proslavil Pavel Teršek, ki je že zelo aktiven. Spoznal je delovanje kluba, tudi v akciji pridobivanja novih sponzorjev je že zraven. V prihodnje mu bomo vseskozi pomagali. MITJA KNEZ Foto: arhiv NT NA KRATKO Lokalni derbi za četrtfinale Ljubljana: V boju za naslov pokalnega košarkarskega prvaka je ostalo še trinajst moštev. V četrtfinale so že uvrščeni Helios, Krka in Olimpija. Po žrebu parov 5. kroga je jasno, da bomo na Celjskem videli derbi drugoligašev Konjic in Celja. Zlatorog se bo pomeril s Portorožem, Rogaška s Šenčurjem, Hopsi pa s Triglavom. Prve tekme bodo 10., povratne pa 17. januarja. KK Terme Olimia iz Podčetrtka, ki igra svojo prvo sezono med najboljšimi slovenskimi klubi, se je razšel s trenerjem Borisom Zrinskim. Vodili s 5:3 Bled: Celjski hokejisti so vpisali novo zmago v državnem prvenstvu. V gosteh so ugnali ekipo Bleda s 6:5. Tri gole je dal Aljaž Ogrizek, po enega pa Miha Mercina, Nik Grahut in odločilnega v 58. minuti Davor Rakanovič po podaji Žige Grahuta. Celje ima na prvem mestu pet točk naskoka pred Triglavom, ki pa ima štiri tekme manj. Krstni izbor Mozirje: Prva prireditev Športnik leta Zgornje Savinjske bo danes v športni dvorani v Mozirju. Začela se bo ob 18.00. Priznanja bodo podelili v šestih kategorijah. (DŠ) Najboljši rokometaši Celja vseh časov (1961-2016) Najboljša sedmerica po izboru bralcev - Danes zadnji kupon KUPON NAJBOLJŠA EKIPA VSEH ČASOV CELJSKEGA ROKOMETA VRATAR: LEVO KRILO: DESNO KRILO: LEVI ZUNANJI: SREDNJI ZUNANJI: DESNI ZUNANJI: KROŽNI NAPADALEC: Ime in priimek: Naslov: Poštna številka in kraj: Izpoljnjeni kupon pošljite na naslov: NT&RC d. o. o. , Prešernova ulica 19, 3000 Celje. Ob koncu nadaljevanj o zgodovini celjskega rokometa, ki letos praznuje sedemdeseto obletnico delovanja, razpisujemo nagradno glasovanje za najboljšo postavo (sedmerico) vseh časov med letoma 1961 in 2016. V izbor smo vam v preteklih tednih ponudili svoj predlog igralcev po posameznih igralnih mestih, lahko pa ste dodali tudi kateregakoli drugega igralca, ki je v tem obdobju nastopal za člansko ekipo Celja. Tako lahko storite znova, toda tokrat imate možnost napisati celotno sedmerico: vratarja, krili, zunanje napadalce, krožnega napadalca. Na priloženo glasovnico vpišite imena in priimke igralcev ter jo po pošti s svojimi podatki pošljite na naš naslov: Novi tednik, Prešernova ulica 19, 3000 Celje. Po končanem glasovanju bomo izžrebali deset bralcev, ki bodo prejeli knjigo Andreja Šušteriča z naslovom Zgodovina celjskega rokometa - od začetkov roko- EMDESET LET ROKOMETA V CELJU IN SLOVENIJI Prizor slavja evropskih prvakov leta 2004 v Flensburgu. Fotografinja Novega tednika je bila na severu Nemčije Nataša Müller, ki je v slačilnici za trenutek prepustila svoj aparat. meta v Celju in ustanovitve kluba do naslova evropskih klubskih prvakov. Rezulta- te glasovanja za najboljšo postavo rokometašev Celja vseh časov in imena izžre- bancev bomo objavili v Novem tedniku. Foto: arhiv NT ŠPORT 19 Člani na Norveško, mladinci tretji v državi V Šempetru vadi 180 odbojkarjev in odbojkaric Odbojkarji SIP Šempetra so v povratni tekmi šestnajstine finala evropskega pokala challenge v svoji, nabito polni dvorani premagali Međimurje Centrometal s 3:0. Ker so prvo tekmo v gosteh izgubili s 3:2, so se uvrstili v osmino finala, kjer se bodo 19. januarja pomerili z norveškim Vikingom iz Bergna. Šempetrani so hrvaškim tekmecem dopustili, da so po nizih osvojili zgolj 17, 16 in 15 točk. Neustavljiv je bil Danijel Pokeršnik, ki je zbral kar 24 točk. Zatresle ob krstu Trener in tudi predsednik kluba Sebastjan Cilenšek je v šali začel: »Saj bi zamenjal trenerja, a nam tega finančna sredstva ne dopuščajo.« Po operaciji slepiča, ki se je žal zapletla, bi skoraj zamenjali tako predsednika kot trenerja, a se je na srečo vse dobro končalo. Cilenšek je družino odpeljal na smučanje, sam pa mora počivati. »Naši fantje so povratno tekmo odigrali odlično. Gostje so prikazali, kar pač znajo, mi smo bili za dva razreda boljši. Več kot 400 gledalcev nam je z navijanjem vlilo veliko energije. Če bomo tako igrali tudi v prihodnje, se ni za bati za obstanek v prvi državni ligi,« se nadeja Cilenšek, ki je priznal, da je njegova ekipa na prvem obračunu v Nede-lišču prikazala najslabšo igro v tej sezoni. A v opravičilo je navedel dejstvo, da je šlo v koruzo. Povratni obračun bo v Šempetru 2. februarja,« je dodal Cilenšek, ki se malce spogleduje s četrtfi-nalom, kjer kot možnega tekmeca vidi ruski Novi Urengoj iz Sibirije. Zelo je ponosen na delo v klubu, v katerem vadi 180 odbojkarjev in odbojkaric. Zadnji uspeh so dosegli mladinci, ki so na zaključnem turnirju v Hočah osvojili tretje mesto. Člane čaka hud boj za obstanek v državni ligi. Zbrali so osem točk, zadnji Fužinar le tri. Zadnje mesto pomeni izpad, predzadnje pa igranje dodatnih kvalifikacij za obstanek. Toda Korošci so se okrepili, kajti imajo močnega pokrovitelja. Naslednja tekma bo v Šempetru 22. januarja, SIP se bo pomeril s Hočami. DEAN ŠUSTER Foto: JOŽE TREPELJ, arhiv NT Sebastjan Cilenšek za krstni evropski nastop in da so se logično roke malce zatresle. Za obstanek v ligi Najstarejša oziroma najbolj izkušena igralca sta Ravenčan Danijel Pokeršnik in Šempetran Klemen Hra-stovec. Ostali so mlajši, vsi domačini, Gašper Vrhunc, Jernej Vrhunc, Nejc Marolt, Denis Robida, Šoštanjčan, ki je za Šempeter zaigral že kot kadet. »Fantje so stari med 18 in 20 let, tako da sta ob njih Pokeršnik in Hrastovec v šali rečeno >starca<. Viking je pokalni prvak Norveške, v državnem prvenstvu se bori za vrh, ima šest reprezen-tantov. Toda kakovost njihove lige je nekoliko nižja od naše, zato nismo vrgli puške Gašper Vrhunc v akciji na tekmi proti Međimurju Lepo je dočakati 80 let. Če pa pri teh letih človek še lahko igra nogomet, je lahko zelo srečen. In takšen je priljubljeni Anza. Levo je Marjan Dobrajc. Osem desetletij nogometne legende Predvčerajšnjim je 80 let dopolnil eden izmed najboljših celjskih nogometašev doslej, Ivan Hribernik. Zgodaj je dobil vzdevek Anza. Sodeloval je pri obeh največjih uspehih celjskega Kladivarja pred več kot pol stoletja, uvrstitvi v 2. jugoslovansko ligo in osvojitvi republiškega pokala. Vrsto let je bil najboljši nogometaš celjskega moštva. Leta 1969 je odigral enajst tekem v dresu jugoslovanske amaterske reprezentance. Ivan Hribernik navkljub osmim desetletjem še vedno rekreativno igra nogomet. V ponedeljek so mu veterani Kladivarja organizirali tekmo ob njegovem visokem jubileju. Po izročitvi priložnostnih daril se je v balonu na Skalni kleti začela tekma. In Hribernik je seveda igral. Tokrat gola ni dosegel, je pa pokazal, da kljub visoki starosti še vedno izvrstno obvlada žogo. Prisotni so bili nekdanji celjski nogometaši Marjan Dobrajc, Tine Štancar, Bojan Bevc, Zlat-ko Koren, Iztok Knez, Bojan Romih, Goran Stankovič, Mitja Pirc, Jože Podergajs, Andrej Čretnik, David Videnšek, Toni Grlič, Matjaž Hribernik, Peter Hribernik, Stane Bevc, Vinko Podgoršek in Mijo Angelovič, sodil pa je Zdravko Martun. Hribernik se redno udeležuje tekem veteranov. Prejšnji mesec je v dresu Kladivarja na Obali odigral več kot 25 minut proti veteranom Izole. Vsak teden igra nogomet s prijatelji v telovadnici Srednje šole za storitvene dejavnosti in logistiko, poleti pa tenis z bratom Petrom. Težav z zdravjem nima, tu in tam ga malce izda le spomin. Zelo rad obiskuje tekme slovenske reprezentance. Na njih ga vabi Nogometna zveza Slovenije. Zadnjič smo ga na tekmi celjskega kluba videli skupaj s sinom Matjažem v Kopru, na finalu pokala. V Areni Petrol pa ga ni bilo že zelo, zelo dolgo. Če so na celjsko legendo pozabili, lahko nespretnost še vedno popravijo. Hribernik in njegovi prijatelji pa snujejo že nove tekme, v načrtu imajo dvoboj s slovensko veteransko reprezentanco. DEAN ŠUSTER, foto: MH Tudi ŽKK Athlete Celje je leto 2016 zaključil na tekmah vseh svojih starostnih selekcij. Zdaj cilj zaključni turnir Košarkarice celjskega Athletea so v Podgorici odigrale zadnjo tekmo v predtekmovalni skupini B Jadranske lige in doživele zelo visok poraz. Domača Budučnost je bila boljša kar za 30 točk. Po spletu nesrečnih okoliščin so manjkale kar štiri igralke. Najboljša strelka v celjski ekipi je bila Larisa Ocvirk s 16 točkami. Athlete, Budučnost in bolgarska Montana so v skupino najboljših osmih ekip prenesli po štiri zmage in dva poraza. Tako imenovano Superligo bodo Celjanke začele 18. januarja v Kranju proti Triglavu, teden dni kasneje pa bodo gostile sarajevski Play off. Iz skupine A sta napredovala še beograjski Partizan in bolgarska Stara Zagora. DŠ, foto: GOJKO KUSIĆ Zaključek s petimi tekmami Vodstvo Ženskega rokometnega kluba Celje Celjske mesnine je skrbno pripravilo zadnje dejanje v letu za svoje igralke. V dvorani Šolskega centra Celje je bilo zelo veselo. Štiri mlajše selekcije so odigrale tekme proti staršem, na koncu pa so se članice pomerile s trenerji in vodilnimi možmi kluba. »Celjski ženski rokomet se lahko poteguje za eno izmed prvih treh mest v državi, in to z domačimi igralkami. Še naprej bomo vlagali v lastni kader. Na tej poti bomo vztrajali, le ta bo klub ohranjala pri življenju,« je poudaril predsednik kluba Izidor Krivec. 18. januarja bo derbi v Celju, varovanke trenerja Sebastjana Oblaka - na tekmi proti svojim igralkam si je poškodoval koleno - bodo namreč v dvorani Golovec gostile ajdovski Mlinotest. DŠ Foto: ŽRK CELJE 20 MALI OGLASI / INFORMACIJE novi tednik Naročniki Novega tednika boste lahko naročniške ugodnosti za leto 2016 - 4 male oglase v Novem tedniku do 10 besed in 2 čestitki s 50-odstotnim popustom na Radiu Celju - izkoristili izključno s svojo naročniško kartico ali naročniško položnico in s svojim osebnim dokumentom. Naročniške bonitete, ki niso prenosljive, lahko koristijo samo naročniki Novega tednika, ki imajo poravnane svoje obveznosti. Neizkoriščene ugodnosti se v naslednje leto ne prenašajo. Uredništvo NT&RC KUPIM TRAKTOR, do 90 KM, lahko je poškodovan ali v okvari in ostalo kmetijsko mehanizacijo, kupim. Telefon 040 507-060. 2865 TRAKTOR Zetor, Imt, Ursus, Torpedo, Uni-verzal, Štore ali Tomo Vinkovič, letnik in model traktorja nista pomembna, ter ostalo kmetijsko mehanizacijo, kupim. Telefon 031 562-809. TRAKTOR lahko je Deutz, Imt, Ursus, Uni-verzal, Štore ali Zetor oziroma podobno, kupim. Telefon 041 235-349. p Jack tft Wolfskin |||'II W.Uli -PRODAJALNA — MOTORNA VOZILA KUPIM OSEBNO vozilo, celo, poškodovano ali v okvari, kupim za lastno uporabo. Telefon 031 783-047. 2852 AVTO, od letnika 2000 naprej, lahko je poškodovan ali v okvari, kupim. Telefon 041 567-747. VITLO Krpan, starejšo, vendar izpravno, in zgrabljalnik Sip 310, 10 snemljivih rok, lepo ohranjen, prodam. Telefon 031 840-078. 2921 TRAKTOR Fiat 80-90, letnik 1989, drugi lastnik, lepo ohranjen, prodam. Telefon 031 840-078. 2921 I Ш 2866 STROJI PRODAM SNEŽNO desko, vrtljivo, 2 m, prodamo. Telefon 031 278-786. Š 101 Gotovinska posojila do 1000 eur na osnovi osebnega dohodka in pokojnine. PE Celje, Ul. XIV. Divizije 14, 03 / 425 70 00. Bonafin ena d.0.0., Slovenska 27,1000 Ljubljana. CELJE. Prodamo enostanovanjsko moderno zasnovano dobro ohranjeno hišo. Cena po dogovoru. Telefon (03) 5485424. 2776 DVE zazidalni parceli v Vojniku ugodno prodamo. Telefon 051 365-594, 051 365-596. 2879 DVE leti starega osla prodam. Telefon 031 268-004. 2904 TELICO za zakol, staro 3 leta, prodamo. Telefon 031 707-122. 2912 MLADE zajce za rejo ali zakol, 10 EUR/ eden, prodam. Telefon 031 464-656. 2918 PRAŠIČA, krmljenega s kuhano hrano (pesa, koleraba), lahko samo polovico, prodam. Telefon 031 885-134.Š 102 GOSKE prodam. Telefon 031 716-693. 2934 PRAŠIČE krškopoljske pasme, težke 30 kg, prodam. Telefon 041 892-601. 2938 TELIČKO simentalko, staro 3 mesece, odstavljeno od mleka, prodam. Telefon 070 250-441. 2642 PRAŠIČA za zakol, eden 200 kg, drug 100 kg, prodam. Telefon 041 815-375. 2943 KUPIM DEBELE, suhe, krave in telice kupujem. Plačilo takoj + davek. Telefon 041 653286. š 55 PITANE krave in telice za zakol kupim po širši Štajerski. Plačilo takoj + davek. Telefon 040 647-223. p t UNIFOREST prodajalna Latkova vas 81d SI-3312 Prebold I T: 03 777 14 23 M: 051 665 566 E: prodajalna@uniforest.si www.uniforest.si f] DELOVNI ČAS: ponedeljek-petek: 7.00-17.00 sobota: 700-12.00 HIŠO, letnik 1985, v Šentvidu pri Grobel-nem, novo naselje, 127 m2 stanovanjske površine, k + p + m, obnovljeno, zemljišče 839 m2, velik vrt, 200 m od glavne ceste, prodam. Telefon 041 560-539. 2863 PRODAM KOKOŠI nesnice jarkice, rjave in črne barve, pred nesnostjo, pripeljemo na dom, prodam. Telefon 070 545-481. p PRAŠIČE, težke od 30 do 250 kg, ter izločene svinje, domača hrana, prodam. Možna dostava. Telefon 031 311-476. Ostale ugodnosti za naročnike: brezplačno prejmejo vse posebne izdaje Novega tednika, 4 male oglase v Novem tedniku (do 10 besed) in 2 čestitki s 50-odstotnim popustom na Radiu Celje. Ш0 Med obstoječimi in novimi naročniki bomo na valentinovo, 14. februarja, izžrebali prejemnike čudovitih nagrad: astrologinja jasnovidnost BI0TERAPDE SENO v kockah, hribovska košnja, brez gnojenja, prodam. Telefon 031 341189. 2868 шшш i astrologinja 0906430 cena pogovora za minuto je 1,99 EUR oz. po ceniku vašega operaterja KAKOVOSTNO seno in otavo, v balah, v okolici Šmarja pri Jelšah, prodam. Telefon 051 655-228. 2906 VINO, belo, rdeče, modra frankinja, prodam. Ugodna cena, možna dostava. Telefon 041 382-735. p DOMAČE vino jurka in kvinton prodam po ugodni ceni. Telefon 031 769-374. 2940 SENO in otavo v rinfuzi in kocke, vse ročno pospravljeno, Doblatina, prodam. Telefon (03) 5774-023. 2939 OSTALO Naročam Novi tednik do preklica □ Plačilo v enkratnem znesku □ Plačilo v enkratnem znesku □ Mesečno plačilo namestoX evrov namestg^S^vrov 9,50 evra le 99 evrov za celo leto le 49 evrov za pol leta PRAŠIČE domače vzreje za zakol ali nadaljnjo rejo, težke od 30 do 300 kg, prodam. Od 250 do 300 kg cena zelo ugodna. Možna dostava. Andrejeva kmetija iz Jazbin. Telefon 031 509061. 2800 ODOJKE za zakol ali nadaljnjo rejo prodam. Kmetija Zorko, Babno 19 b, Celje, telefon 041 741-028 . 2 8 5 5 PRAŠIČA, težkega približno 190 kg, krmljenega z domačo kuhano hrano, prodam. Telefon (03) 5728-526. 2942 PRAŠIČA, težkega 200 kg, kuhana hrana, prodam. Telefon 5736-334. 2882 PRODAM DVA visoka oreha na panju ug0dno prodamo. Telefon 051 365-594, 051 365596. 2879 ZENITNA POSREDOVALNICA AS KLUB za vso Slovenijo, za vse samske in osamljene. 10 let pozitivnih izkušenj! Tel.: 040 837 839 Miha Klobučar Hren s. p., Ravna ulica 7, Orehova vas novi tednik rad io cel (D • Ime in priimek: E-poštni naslov: Datum rojstva: Naslov, kraj: Telefonska številka: Podpis naročnika: Datum: Udeleženec dovoli organizatorju zbiranje, obdelovanje, uporabo in hranjenje posredovanih podatkov skladbo z veljavnim Zakonom o varstvu osebnih podatkov. Veljavnost akcije od 1.12. 2016 do 31.1. 2017. OBVESTILO OGLAŠEVALCEM! Oglasni oddelek Novega tednika in Radia Celje bo zaradi novoletnih praznikov V SOBOTO, 31. DECEMBRA 2016, IZJEMOMA ZAPRT. Za razumevanje se zahvaljujemo. NT & RC MALI OGLASI / INFORMACIJE 21 Dobrota tvojih rok ne mine, čas ohranja nam spomine... V SPOMIN Danes mineva leto dni, kar nas je zapustil dragi mož, oče, očim, dedek, pradedek in brat IVAN URATNIK iz Laškega (21. 4. 1928 - 29. 12. 2015) Iskrena hvala vsem, ki ga ohranjate v lepem spominu. Vsi njegovi PRIBLIŽNO 20 m2 desk oreha, češnje, VISOKO kalorične brikete iz energetske javorja, akacije, hrasta, kostanja in rastline miskantus prodamo. Kmetija hruške, vse zračno sušeno, prodam. Zorko, Babno 19 b, Celje, telefon 041 Telefon 040 211-346. p 741-028. Teta Pehta, a vas pa nič noge ne bole? Silverlir " DOKOLENKE SILVERLINE s postopno kompresijo vam: @ Močno izboljšajo prekrvavitev @ Ščitijo pred mikrobi in bakterijami (✓) Pospešuje regeneracijo @ Preprečujejo otekanje nog (✓) Primerne za vsakogar Vaša cena? Pokličite za praznično ponudbo! — redna cena — 2790 EUR Naročite na 080 30 25 www.vitavera.si Vita Vera d.o.o., Dunajska 51, 1000 Ljubljan ZAHVALA Zapustil nas je naš dragi ANTON GOVEDIČ (28. 12. 1925 -14. 12. 2016) Iskreno se zahvaljujemo vsem, ki ste v teh težkih trenutkih sočustvovali z nami ter darovali cvetje, sveče in za svete maše. Hvala pevcem, govorniku, gospodu župniku in pogrebnemu podjetju Gekott ter vsem, ki ste ga pospremili na njegovi zadnji poti. Žalujoča: sin Miran in hčerka Irena z družinama 2855 DRVA, dolga v hlodih, z dostavo, prodam. Telefon 040 211-346. p ODKUP HRASTOVE HL0D0VINE<% Ml 421 m • Ml ЈИ 201 Aida d.o.o., Prekopa 3, Vransko ZIMSKE gume, 175-65-14, štedilnik na drva, sobno peč in motorno žago Stihl prodam. Telefon 051 344-245. 2924 ZIMSKA damska krznena oblačila in pokrivala prodam. Informacije po telefonu (03) 5484-939, od 14. ure naprej. 2926 PRAŠIČA, težkega 130 kg in ovite bale sena - otava prodam. Telefon 031 637-627. 2928 STROJ za pranje črev domače izdelave in zaboje ( »gajbice«) za krompir ali sadje prodam. Telefon 031 840-078. 2921 Ženitna posredovalnica ZAUPANJE Zanimive ponudbe različnih starosti iz vse države 031 836 378 www.zau.si Poroke Velenje Poročili so se: Ašrefa AR-SLANOVIĆ iz Zenice in Avdi-ja DŽAJIĆ z Dunaja, Nerina VILIČ in Mersed JUKAN, oba iz Velenja, Mensura IBRIŠI-MOVIĆ iz Velenja in Jasmin SALKIĆ iz BiH. ASTRO VEDEŽEVANJE 77-71 Milan Konečnik, s. p., Mali Vrh 19 B, Šmartno ob Paki KUPIM OBLOGE, 20 x 22 cm, dolžina 6,40, 6,20 in 6,50 m in deske, debeline 3 cm, kupim. Telefon 031 251-363. 2927 SVEŽO domačo svinjsko slanino kupim. Telefon 031 400-386., 2935 ZAPOSLITEV IŠČEMO pomoč v kuhinji in pri čiščenju lokala (mlajša upokojenka) v okolici Žalca. Gostilna Privošnik, Rimska cesta 150, Šempeter, telefon 040 550-341. 2920 IZVAJAMO posek, spravilo in odkup vseh vrst lesa. Telefon 040 211-346. Sima--les, Zagorje 31, 3261 Lesično. p POTREBUJEM zidarja za postavljanje stebrov, širina fi 35, višina 3 m. Telefon 031 251-363. 2900 IŠČEM mlajšo upokojenko za vodenje gospodinjstva in pomoč ter nego starejšega upokojenca. Telefon 051 717-052. 2929 90,6 95,1 95,9 100,3 radio cehe Vedno 2 штј! Smrti Celje Umrli so: Marija GORJUP iz Hotunj pri Ponikvi, 87 let, Jakob VODEB iz Celja, 84 let, Silvestra PRISLAN iz Malih Braslovč, 82 let, Ferdinand ZAVŠEK iz Celja, 88 let, Marija ŠKORJANC iz Celja, 92 let, Zvonko KOVAČ iz Šmar-tnega v Rožni dolini, 55 let, Štefanija GOLAVŠEK iz Marije Reke pri Preboldu, 86 let, Janez ZUPANC iz Kanjuc pri Štorah, 93 let, Jernej JURKO-ŠEK iz Celja, 93 let, Adolf GAJŠEK iz Kompol, 72 let, Metka ANDERLUH iz Šentjurja, 61 let, Kristina SMO-LiČ iz Rečice pri Laškem, 95 let, Milan SIVKA iz Strmce pri Laškem, 83 let. Šentjur pri Celju Umrli so: Berta ROŽEN-CVET iz Celja, 90 let, Barbara VOLAVŠEK iz Loke pri Žu-smu, 92 let, Jožefa JERNEJ-ŠEK iz Dobovca pri Ponikvi, 68 let, Daniela ZAVRŠEK iz Javorja, 72 let. Žalec Umrli so: Angela BREZNIK iz Črnega Vrha, 82 let, Peter MAK iz Gotovelj, 57 let, Antonija PODPEČAN iz Galicije, 92 let, Karol TRAU-NER s Polzele, 69 let, Agata TERGLAV s Polzele, 92 let. Velenje Umrli so: Emilija ROBNIK iz Podkraja pri Velenju, 70 let, Marija POCAJT iz Šmar-tnega ob Paki, 88 let, Anton LINDNER iz Velenja, 74 let, Marija HOLZKNECHT iz Velenja, 82 let, Milan SKUBIC iz Velenja, 52 let, Emil HU-DOMALJ iz Velenja, 85 let, Alojz ŠOLINC iz Šmartnega ob Paki, 64 let. Srce je omagalo, dih je zastal, a spomin nanj bo vedno ostal. ža"hvala Zapustil nas je naš dragi mož, ata, dedi, pradedi, tirat in tast SLAVKO POGELSEK iz Vodenovega, Šmarje pri Jelšah (10. 11. 1929 - 16. 12. 2016) Iz srca se zahvaljujemo sorodnikom, sosedom, prijateljem inznancem, ki ste ga v tako velikem številu pospremili na zadnjo pot ter izrazili ustna in pisna sožalja. Iskrena hvala za sveče in svete maše. Hvala gospodu Tadeju za opravljeno s veto mašo, osebju Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah, pogrebnemu zavodu Gekott za opravljen pogreb in pevcem za odpete pesmi. Žalujoči vsi njegovi Vaš zakaj Ц naš zato. Iščemo odgovorena vprašanja poslušalcev. Vsak ponedeljek ob 12*15. 0$ 4225 1 4$ r-adioodrezati< ravno bistvo. Pa mi je, prekaljen radijski maček, dal lekcijo: >Veš kaj, naslednjič pa povej samo bistvo! < Boljšega poduka o zakonitostih radijskega novinarskega jezika mi ne bi dala nobena fakulteta.« me je že kdo klical, da bo treba spet leteti na kakšen nenapovedan dogodek, ali da so si uredniki v Ljubljani spet izmislili zame kakšno novo delovno zadolžitev. Več časa imate tudi za še eno pomembno vlogo in nalogo v svojem življenju. Ste namreč dedek. Tudi zaradi tega mi zagotovo ne bo dolgčas. Vnuk in vnukinja sta tista, ki lepo barvata moja že siva leta. Poleg tega imam še precej konjičkov, ki sem jih v vseh letih dela zanemarjal, in upam, da bom zdaj našel čas za vse to. Imam konjičke tako za v naravo kot za domači zapeček. S čim se torej Miran Korošec še ukvarja? Rad se sprehajam po gozdu ali zlezem na kakšen hrib. V hribe sem rad hodil že vsa leta, saj sem samo tam zgoraj lahko za kakšno uro odklopil vse skrbi in pobegnil pred vsakdanjo norišnico. V naravo in hribe grem rad tudi zato, ker na teh poteh še srečam ljudi, ki se med seboj pozdravljajo. To je v tem razosebljenem svetu prava redkost in darilo. Z ljudmi se veliko raje srečam na planinskih poteh kot na Twitterju ali Facebooku. v tem poklicu, ki sem ga rad opravljal in ga tudi živel. Na vse, kar sem v tem času doživel, imam najlepše spomine. Začelo in končalo se je na radiu. Torej ste dosanjali otroške sanje? Hitra odzivnost radia na dogodke me je pri tem mediju resnično pritegnila. Prve radijske prispevke sem objavil na Radiu Celje kot praktikant, takrat še kot gimnazijec. Nato sem šel v Ljubljano študirat in že v času študija začel delati na nacionalnem radiu, takrat je bil to še Radio Ljubljana, kjer so me tudi redno zaposlili. Tam sem delal osem let, večino časa v dnevno-informativnem uredništvu, ki je odlična šola radijskega novinarstva. Nato so me povabili v Celje za odgovornega urednika tukajšnjega radia. Po štirih letih sem presedlal nazaj na nacionalni radio za dopisnika. Ker radio do takrat več let ni imel dopisništva za celjsko regijo, sem ga moral posta- »Odhod v pokoj po tridesetih letih dopisniškega dela je nekaj takšnega, kot bi iz adrenalinskega parka čez noč padel v wellness.« INTERVJU 27 bro bere, gleda in posluša. Tudi v tako imenovanih resnih medijih je vedno več senzacio-nalizma, nedopustnega vdiranja v zasebnost posameznikov ter širjenja nestrpnosti in sovraštva. Sam se v takšnem novinarstvu nisem več videl in tudi sicer menim, da to ni perspektiva novinarstva. Novinarsko delo se je v vsem tem času, kolikor ste mu služili, močno spremenilo. Tudi po tehnični plati. Tehnični napredek je res strahovit. Ko sem začel delati kot dopisnik, sem naokoli »vlačil« enajst in pol kilogramov težak magnetofon na kolute. Danes so za to snemalniki, malo večji od mobitela. Da ne govorim o tehničnih novostih pri opremi za pošiljanje prispevkov ali oglašanje s terena v živo v program. Pravo revolucijo je prinesel tudi internet. Včasih sem porabil celo dopoldne ali ves dan, da sem se dokopal do enega podatka, danes to dobiš v nekaj sekundah. To so seveda velike prednosti, po drugi strani pa mislim, da tudi pasti za novinarje, ker izgubljajo stik s terenom. Včasih smo novinarji na terenu preživeli veliko več časa kot danes. Veliko manj smo delali kar iz pisarn. Menim, da je delo iz pisarne, v katerega danes novinarje Miran Korošec kljub upokojitvi ostaja aktiven član Društva novinarjev Slovenije. »Celjski aktiv društva deluje že triinšestdeset let. V tem času smo res veliko naredili, na primer prebijali smo led pri odpiranju policije in sodišč javnosti, vedno smo se odzvali ob poskusih >zapiranja informacij<, odzvali smo se ob poskusih pritiskov na posamezne novinarje ali uredništva. Od nekdaj smo krepili tudi družabnost, ki se mi zdi zelo pomembna za dobre profesionalne in medčloveške odnose med novinarji. Gotovo se tudi zato nismo na Celjskem nikoli delili na lokalne in >nacionalne< novinarje in med nami ni bilo nikoli večjih konfliktov, kakršnim smo priča ponekod drugod, kjer se danes med novinarji dogaja pravi kanibalizem.« drugače obravnavamo težave. Na primer pri aktualni zgodbi polzelske tovarne nogavic so novinarji iz centralnih gospodarskih redakcij to obravnaval skozi očala bankirjev, Slovenskega državnega holdinga ter spraševali, kdaj za božjo voljo bodo banke in država tovarno poslali v stečaj. Dopisniki pa na takšne stvari vedno gledamo tudi skozi socialna očala, gledamo predvsem na usodo teh ljudi. Mi z njimi v tem okolju živimo in na te stvari ne moremo gledati tako hladno in zgolj z ekonomsko »računico«. V tem je torej prednost lokalnih medijev in hkrati priložnost za obstoj in razvoj? Absolutno. Če veliki mediji ne bodo spremenili uredniške politike na tem področju, »Dopisniki smo oči in ušesa medijskih hiš na terenu in prinašamo v svoje medije tisto pravo življenje, ki se dogaja na terenu in je marsikdaj bistveno drugačno od tistega, ki se kaže v Ljubljani v parlamentarnih razpravah.« sili tudi peklenski delovni tempo, slabo tako za novinarja, kot tudi za verodostojnost njegovih prispevkov. Dopisniki ste nekako tudi uredniki na svojem območju in desna roka odgovornih v centralnih redakcijah? Dopisniki smo oči in ušesa medijskih hiš na terenu in prinašamo v svoje medije tisto pravo življenje, ki se dogaja na terenu in je marsikdaj bistveno drugačno od tistega, ki se kaže v v državnih pisarnah v Ljubljani. Ne znam si predstavljati, kako bi trpel, kako bi lahko sploh delal, če bi delal v Ljubljani in bi moral cele dneve »poslušati bučnice«, ki jih prodajajo v parlamentu in ki so marsikdaj daleč od realnega življenja na terenu. Žal se tega bistveno premalo zavedajo vse večje medijske hiše. Zdaj, ko se zaradi lastniških sprememb in racionalizacije poslovanja dogajajo veliki finančni in kadrovski rezi po večjih medijskih hišah, opažamo, da so najbolj na udaru prav dopisništva, ponekod jih kar ukinjajo, drugod ukinjajo regionalne časopisne strani. Na okrogli mizi, ki jo je pripravilo Društvo novinarjev Slovenije, smo ugotavljali, da medijske hiše s tem same sebi režejo vejo, na kateri sedijo. Ljudi ne zanimajo samo visoka politika in afere, saj so jih siti. Ljudi zanima življenje v njihovem kraju, v njihovem okolju. Poleg tega dopisniki povsem r bodo prej ali slej vsi ostali brez bralcev, gledalcev in poslušalcev. To je pa konec. To bo njihov konec, državljani pa bodo še manj vedeli o tem, kaj vse se resnično dogaja po naših krajih in vaseh, ki so bogu in državi za hrbtom. V Sloveniji osrednji mediji že ves čas tako imenovani visoki politiki namenjajo osrednje dele informativnih oddaj, naslovnice časopisov in podobno. Zdi se, kot da je to pri nas še vedno najpomembnejša dejavnost. A vendar so ljudje, ki iz leta v leto živijo slabše, naveličani vseh mogočih razprav v vladnih in parlamentarnih sobanah. Ljudje potrebujejo tudi v medijih, majhnih in velikih, več pozitivizma. Danes resnično velja - to lahko povem iz lastnih izkušenj, čeprav moram reči, da nacionalni radio vseeno še ne krči toliko lokalnih informacij, kot morda to počnejo kje drugje, a vendar - da je za urednike v centralnih redakcijah dobra novica samo slaba novica. Pozitivno novico danes težko prodaš. Vendar mislim, da je slovensko novinarstvo na prelomni točki, ko se bo moralo odločiti, ali bo služilo javnosti in njeni pravici do obveščenosti, kar je tudi njegovo poslanstvo, ali bo služilo interesom politike in kapitala. Eden najbolj znanih ameriških predsednikov Thomas Jefferson je že konec 18. stoletja rekel, da če bi se moral odločati med vlado brez časopisov in časopisi brez vlade, bi se odločil za slednje. Naša današnja politika in kapital do tega spoznanja očitno še nista prišla. A bo- »V Sloveniji je ogromno dobrih novinarjev. Večina jih, sem prepričan, dela dobro, pošteno, častno, po svoji vesti in najboljšem znanju. Vendar me skrbi, kako dolgo boste to še zmogli.« sta morala, saj brez svobodnih in kakovostnih medijev ni demokratične družbe. Poročali ste o marsičem. Kaj se vas je najbolj dotaknilo oziroma se vam usidralo v srce? Kot dopisnik sem žal moral poročati tudi o temnejših plateh življenja na Celjskem: o številnih nesrečah, umorih in drugih tragičnih dogodkih, ki me tudi kot človeka niso pustili ravnodušnega in neprizadetega ob stiskah, obupu, strahu in jezi prizadetih ljudi. V takšnih primerih je, čeprav težko, vendarle treba ohraniti hladno glavo in na radiu tudi umirjen glas, da na primer ob velikih poplavah ali ekoloških nesrečah ne povzročaš nepotrebne panike med ljudmi ali da pri Danes je za lastnike medijskih hiš in politiko dober novinar samo zgaga, ker jim dela težave. Veliko raje zaposlujejo kakšno cenejšo in manj kakovostno delovno silo, zato je danes v našem poklicu tudi veliko prekarstva. Seveda je dobro pomesti tudi pred lastnim pragom in povedati, da smo si za to v veliki meri krivi tudi sami novinarji. Smo pač takšni, da znamo opozoriti na krivice, ki se dogajajo drugim delavcem - kar je prav - a se ne znamo »postaviti gor« in opozoriti na krivice, ki se dogajajo nam samim in našim kolegom v drugih medijskih hišah. Poleg tega so pri lastninjenju pred leti solastniki medijskih hiš postali tudi novinarji, ki so svoje deleže potem prodali in na ta način tudi pripomogli, hote ali nehote, k tem tajkun-skim in drugim škodljivim prevzemom, zaradi katerih so velike medijske hiše danes finančno na kolenih. Zato me še toliko bolj čudi in skrbi nezainteresiranost mladih za vključitev v delo novinarskih stanovskih organizacij. Zakaj torej o težavah v lastnih vrstah ne poročajo(mo)? Žalostna ironija je to, da smo novinarji kot intelektualci včasih bolj prestrašeni kot delavci za tekočim trakom v tovarni, ki so se prej pripravljeni postavit za svoje pravice, kot mi »Slovensko novinarstvo je na prelomni točki, ko se bo moralo odločiti, ali bo služilo javnosti, kar je tudi njegovo poslanstvo, ali politiki in kapitalu.« poročanju ne zaideš v sen-zacionalizem, ki sem se mu sam vedno poskušal izogibati. Ob vsem hudem, kar sem videl in slišal na svojih reporterskih poteh, pa so se me verjetno najbolj dotaknile prav pretresljive zgodbe delavcev, oropanih socialne varnosti in marsikdaj tudi osnovnega človeškega dostojanstva. Najbolj so se mi vtisnile v spomin izpovedi opeharjenih in dobesedno sestradanih delavcev Vegrada in Gradisa. S pogovorov s takšnimi delavci sem vedno odhajal s cmokom v grlu in kepo v želodcu. Je v Sloveniji ostalo še kaj pravih, neodvisnih novinarjev? Ko človek pride pod okrilje določene medijske hiše, ga lastniki oziroma uredniki hočeš ali ne usmerjajo. V Sloveniji je ogromno dobrih novinarjev. Večina jih, sem prepričan, dela dobro, pošteno, častno, po svoji vesti in najboljšem znanju. Vendar me skrbi, kako dolgo boste to še zmogli. Glede na pritiske vodstev medijskih hiš, oglaševalcev, različnih lobijev in politike. To je glavno vprašanje, koliko časa boste to še zmogli in koliko časa se boste še lahko predajali temu poklicu, ki zahteva celega človeka, glede na to, da morate vedno več razmišljati o lastnem preživetju in preživetju svojih družin, namesto da bi razmišljali o svojem delu. Na položaj novinarjev, ki se je v zadnjem letu spremenil, tudi poslabšal, veliko je pre-karnega dela, ste tudi v Društvu novinarjev Slovenije, katerega aktiven član ste, že večkrat opozorili. Lahko pričakujemo izboljšave? novinarji. Vestno poročamo o stavkah drugih delavcev, sami pa nismo sposobni spraviti skupaj poštenega štrajka. Verjetno tudi zato, ker smo po naravi individualisti ter zaradi odgovornega odnosa in pripadnosti našim medijskih hišam, kar pa delodajalci s pridom izkoriščajo. Skrb vzbuja dejstvo, da v tem času najbolj grobo hodijo po profesionalnem in človeškem dostojanstvu novinarjev in drugih zaposlenih v nekaterih velikih medijskih hišah, ki naj bi bile trdnjave profesionalnega novinarstva, pa so to vedno manj. Kljub vsemu ste od nekdaj zagovarjali načelo, da novinarstvo ni zgolj poklic. Ko človeka enkrat potegne v ta vrtinec, mu zlepa ne more več ubežati, ne? Mene je potegnilo in pravim, da je bilo zame novinarstvo trda droga. Zagrabilo me je in me ni spustilo vse do konca poklicne kariere. Zagotovo terja tudi velik davek, predvsem v družinskem življenju, načenja zdravje. A vendar, če pogledam nazaj, si ne znam predstavljati, da bi počel karkoli drugega ali da bi živel kako drugače. Pred leti sem delal statistiko za sindikalno analizo o delovnih pogojih novinarjev in sem ugotovil, da sem eno leto delal več kot štirideset nedelj in praznikov. Ko si mlad, tega še ne čutiš, ampak to so nekakšne notranje krvavitve, ki se po desetletjih takšnega dela vendarle pokažejo. Ampak jaz drugače ne bi znal živet. Tudi sedaj še občasno pogrešam adrenalin, ki me je gnal, ko sem marsikdaj lovil minute in sekunde za pravočasno oddajo prispevka. LEA KOMERIČKI, foto: GrupA 28 REPORTAŽA Oče jugoslovanski mladinski atlel prvak, sin članski slovenski v k Družina Milovac na čelu s Petrom, atletom, športnim pedagogom in novinarjem - Tekmoval tako za Crveno zvezdo kot Partizan »Pa saj nismo tako uspešni, da bi pisal o nas,« je bila prva reakcija Petra Milovca. Toda v življenju ne štejejo samo medalje, pokali, rekordi. Bistven je vtis, ki leže na dušo. Petar je Srb, ki pravi, da se je »na prvi pogled zaljubil v Celje«. In ko bo odšel v pokoj, ni dvoma, da bo ostal v Sloveniji. V bivši skupni državi je bila prilagoditev na drugo okolje lažja, čeprav tudi zdaj ni preveč zahtevna. Petar Milovac Pero se je rodil v Bosni in Hercegovini v vasi Lipovača. Ko je bil star dva meseca, se je družina preselila v Vojvodino, v kraj Kničanin pri Zrenjaninu. Po osnovni šoli je obiskoval srednjo gradbeno šolo v Beogradu. Zmagal zaradi majice »V drugem letniku sem na krosu prehitel kar nekaj tekačev, ki so že trenirali pri Partizanu. Do mene je prišel trener Franjo Mihalič, legendarni jugoslovanski atlet, ki je na olimpijskih igrah leta 1956 v Melbournu v maratonu osvojil srebrno medaljo. Vprašal me je, če želim trenirati pri Partizanu. Vedno sem navijal za Crveno zvezdo, a sem vabilo seveda sprejel. Dve leti kasneje sem v Splitu postal jugoslovanski mladinski prvak v teku na 1.500 metrov z zaprekami. Leta 1973 smo se pripravljali v Ulcinju, kjer sem spoznal trenerja Kladivarja Valterja Štajnerja, ki me je začel snubiti. Nisem veliko razmišljal in sem bil eno sezono član celjskega kluba. Tedaj sem osvojil prvo mesto v krosu med mlajšimi člani. Zmagal sem tudi na Kriteriju slovenskih mest. Daljše proge so zasedli Peter Svet, Stanko Lisec in Dani Kovačič, zato sem moral teči na 800 metrov. Dobil sem novo lepo majico od Sportskih novosti. Deževalo je in moj edini cilj je bil, da mi je ne bi tekači pred menoj poškropili. Zato sem takoj štartal zelo odločno in vodil po prvem štadionskem krogu. Vlekel sem in vlekel 28. maja 2015 so šentjurski košarkarji postali državni prvaki. Luka Milovac (levo) skupaj z Ivanom Držićem, najboljšim strelcem zadnje tekme proti Rogaški, in Domnom Bratožem. ter čakal, kdaj me bo kdo prehitel. A so se ušteli, sam pa sem v zadnjih 50 metrih zbral dovolj moči za zmago.« Jug za sever Na Belem krosu v Beogradu, ki je vsako leto 7. januarja, je Pera opazil Žika Stevčević. Bil je skavt Crvene zvezde in ga je pregovoril za prestop. Do leta 1980 je tekel za rdeče-bele. Leta 1974, ko je bilo balkansko prvenstvo v krosu v Velenju, je bil član jugoslovanske reprezentance za mlajše člane, pet let kasneje tudi članske. »Pred 36 leti sva v Splitu na državnem posamičnem prvenstvu kramljala s Štefanom Jugom, ki je bil sekretar Kladivarja. Povedal sem mu, da sem končal Višjo pedagoško šolo za športno vzgojo v Beogradu. Povabil me je v Celje in mi obljubil službo. Ponovno sem postal član Kladivarja, telovadbo pa sem začel učiti v Osnovni šoli Hudinja 15. septembra 1980.« Koliko službe ga še čaka? »Še dve leti.« Talenti Pero se rad spominja uspehov svojih učencev. »Naša nogometna ekipa je bila tretja v Sloveniji. To je bila generacija, v kateri sta leta 2002 igrala Marijo Močić in Igor Kulja-nac. Prebili smo se tudi v polfinale državnega prvenstva v rokometu. Naša vrata je tedaj branil Aljoša Rezar. V spominu mi je ostal hokejist Robert Žolek, kasneje članski reprezentant, ki je bil tako vsestranski športnik, da sem ga lahko uvrstil v vsako ekipo. Tomaž Jošt je bil dvakratni slovenski prvak v skoku v daljino, a so ga odpeljali v rokomet, ker je bil levičar. Kasneje nisem več slišal zanj.« totip uspešne asimilacije; sprva v Sloveniji fizični delavec je uspel pridobiti visoko izobrazbo. Tudi on izvira iz Bosne in Hercegovine. Pero in njegova žena Tina sta se spoznala v okolici Jajca. Pero je tja odhajal na obiske k sorodnikom. Pripeljal jo je v Celje, kjer so mu najbolj pomagali Stanko Lisec, Štefan Jug in tedanja ravnateljica šole Erna Kremenšek. Prvič je za novinarsko pero Pero poprijel pri Libeli, kjer je pripravljal prispevke za tovarniško glasilo, prevajal pa mu jih je Peter Hribernik. »Nakar me je poklical novinar beograjskega Sporta Zoran Še-čerov. Želel si je atletskih novic iz Celja. Potem je njegovo uredništvo zahtevalo, naj pošiljam tudi košarkarska poročila, kajti klub Libela je bil med najboljšimi v 1. B jugoslovanski ligi. Imel sem vse več zadolžitev in sledil je še klic iz zagrebških Sportskih novosti. Želeli so novice iz atletike. Kasneje sem od Jožeta Kuzme prevzel celjsko področje za >Sportske<. Občasno sem poročal za Tanjug. Mobitelov ni bilo, ponavadi nam je bil ponujen le en telefon in drenjali smo se okoli njega.« Dobronamerna kritika Pero ni več dopisnik Sportskih novosti, saj te že dlje časa ne izhajajo več v Sloveniji. Ljubitelji tega časopisa so bili sprva ogorčeni, razočarani so bili tudi dopisniki. »Mi smo izvedeli deset dni pred koncem. Časopis Ekipa se je pametno odkrižal konkurence. Za dolgoletne bralce je bil to hud udarec. Bili so vajeni lokalnih novic iz malih sredin. Zdaj tega nimajo več.« Po slovenski osamosvojitvi je bil tudi dopisnik Slovenske tiskovne agencije. Prizna, da zelo »Moraš biti kritičen. Gre za dobronamerno kritiko, ne za maščevanje ali karkoli podobnega. Gre za splošno dobro.« pogreša druženje na tekmah. »Dopisnikov sploh ni več. Klubi imajo svoje tiskovne predstavnike. Ne vem, kam pluje novinarstvo.« V svojih člankih je bil zelo neposreden - ne grob, temveč oster. Tovrstni članki hitro naletijo na odpor. »Tisti, ki so bili nezadovoljni, so to dali vedeti. Ampak kaj hočemo, takšna je usoda novinarja, Moraš biti kritičen. Gre za dobronamerno kritiko, ne za maščevanje ali karkoli podobnega. Gre za splošno dobro.« Vedno bolj ogroženo gibanje Leta in desetletja so prinašala spremembe v športu in novinarstvu. Kako pa je s tem pri pedagoškem delu, v telovadnici? »Razlike so drastične, marsikaj se je spremenilo v zadnjih dvajsetih letih. Včasih so bile priljubljene tudi nepedagoške metode. Tega že dolgo ni več. Po potrebi so pomagale. A lepa beseda lepo mesto najde. Disciplina sploh ni poglavitna težava. Težave so pri gibanju. Premalo ga je zaradi elektronskih naprav. Predlagal bi uvedbo organizirane vadbe že od drugega razreda osnovne šole. Vsi bi se z veseljem lotili tega projekta. Hudo mi je, ko vidim, kako se otroci spotaknejo na lastni nogi in padejo. Očitno je, da jim primanjkuje gibanja. To bo treba čim prej rešiti,« je prepričan Pero, ki mu je v veliko zadovoljstvo »Dobil sem novo lepo majico od Sportskih novosti. Deževalo je in moj edini cilj je bil, da mi je ne bi tekači pred menoj poškropili.« etar Milovac v »družbi« te-ij mladega celjskega atleta Staneta Rozmana (v belem na ekipnem državnem prvenstvu. Nepozabno slavje v dvorani Hruševec - prvi je steklenico enine odprl Luka Milovac. Atleti Crvene zvezde, tretji na evropskem klubskem prvenstvu v Rietiju, na rimskem letališču. Pero Milovac pazi na pokal. Desno je Vladimir Milić, oče košarkarja Marka Milića. Ob niem ie bivši evropski rekorder v skoku v daljino Nenad Stekić. Med Belim krosom 7. januarja v Beogradu. V ozadju je Celjan Peter Svet. REPORTAŽA 29 :ski ošarki spoštovanje, ki mu ga izkazujejo bivši učenci in ga pozdravljajo na vsakem koraku. »Imela bosta dva« Večino svojega življenja se je posvečal otrokom. S Tino sta pravočasno začela načrtovati družino. Toda ni šlo ... »Borila sva se deset let. Marsikaj sva preizkusila. Obiskovala sva bioe-nergetike in Petrovo bolnico v Zagrebu. Nič ni pomagalo. Zdi se mi, da nama je najbolj koristil bioenergetik Marjan Knez iz Sevnice. Sam sem dvomil vanj. Odkrito nama je dejal, da nima smisla, da se mučiva. Obenem je napovedal, da bova imela dva otroka. Najbolj pa nama je pomagal ginekolog Goran Cvitan iz celjske bolnišnice.« »Nato se je začela vojna v Bosni in Hercegovini. Vse svoje misli sem preusmerila tja. Razmišljala sem o starših, o bratih in sestrah. In tedaj sem nenadoma zanosila.« Preusmerila misli in ... Svoje videnje je predstavila tudi Tina, s pravim imenom Trivuna. »Skoraj desetletje sva hodila po trnovi poti. Tudi grdo je bilo. Prestala sem nekaj operacij. Nič ni kazalo na bolje. Trudila sem se tudi glede službe, zamenjala sem jih sedem, osem. In sem si rekla, da pač ne bom imela otrok. Konec. Prenehala sem se obremenjevati. Nato se je začela vojna v Bosni in Hercegovini. Vse svoje misli sem preusmerila tja. Razmišljala sem o starših, o bratih in sestrah. In tedaj sem nenadoma zanosila.« Rodila je Tino. Nista minili niti dve leti, ko je privekal še Luka. Pero je ponosno peljal štiriletno Tino v mestni lokal. Tedaj je pri 43 letih že imel Družina Milovac. Tina in Petar z vnukinjo Mašo, stojijo z desne sin Luka, hči Tina in zet Marko Slavulj. »Včasih so bile priljubljene tudi nepedagoške metode. Tega že dolgo ni več. Po potrebi so pomagale. A lepa beseda lepo mesto najde.« malo las, v bradi pa nekaj sivih dlak. »Kako ljubko vnukinjo imate!« je dejala natakarica. »Kakšna vnukinja neki, kaj pa čvekate,« je bil kar krepko užaljen Pero, ki se še danes krepko zakrohota, ko pripoveduje anekdoto. Trivuna je kemijski tehnik in zdaj dela v domu upokojencev. Pravi, da ji ni težko nahraniti dveh športnikov. Tega je vajena iz svoje družine, saj ima po tri brate in sestre. V Šentjurju z dna na vrh Hči Tina je vpisala magisterij (slovenščina in angleščina), še prej pa se je poročila v etno vasi Stanišiči pri Bijeljini. Gostje na svatbi so bili iz Slovenije, Srbije, s Hrvaške, iz Bosne in Hercegovine, Anglije, s Škotske ... Luka pa se je po končani srednji zdravstveni šoli popolnoma predal košarki. Po Celjskem vitezu in Keleji je zaigral za mladinsko moštvo Polzele, kjer je bil njegov trener Jernej Kobale. Zdaj sta spet skupaj pri celjskem drugoligašu. Prvo člansko sezono je odigral v Šentjurju. Tajfun je skoraj izpadel iz prve lige. »Rešili smo se v ligi za obstanek, v naslednji sezoni pa nam je uspelo, česar nihče ni pričakoval niti v sanjah. Postali smo državni prvaki. Šli smo od dna do vrha. Nisem igral veliko, a je bilo zelo lepo. Te izkušnje nikoli ne bom pozabil,« pravi Luka, ki mu - tako kot očetu - nasmešek zlepa ne izgine z ust. Pri dvajsetih letih je postal državni prvak. Nato se je preizkusil še v Šoštanju in Nemčiji. Zdaj je član KK Celje, ki je v zgornjem delu lestvice 2. slovenske lige, zavzel pa se je tudi kot trener deklic pri Ženskem košarkarskem klubu Athlete Celje. Rad ima filme, najbolj mu je v spominu ostal Gospodar prstanov. DEAN ŠUSTER Foto: GrupA, osebni arhiv Znani o Peru Milovcu Pero je ponosno peljal štiriletno Tino v mestni lokal. Tedaj je pri 43 letih že imel malo las, v bradi pa nekaj sivih dlak. »Kako ljubko vnukinjo imate!« je dejala natakarica. »Kakšna vnukinja neki, kaj pa čvekate,«je bil kar krepko užaljen Pero, ki se še danes zakrohota, ko pripoveduje anekdoto. Roman Lešek, olimpijec iz AD Kladivar Celje: »Bil je dober atlet, pravi klubski tekmovalec. K katerokoli disciplino so ga postavili, je bil uspešen, borben in je osvajal točke.« Vlado Vidmar, dolgoletni celjski športni delavec: »Bil je in je še vedno prava faca<, zato smo mu dali vzdevek Faco. Ko sem delal v Beogradu, sem ga spoznal kot atleta Crvene zvezde.« Tomaž Lukač, nogometni reporter: »Bil sem še >mulc«, ko sem ga spoznal na osnovnošolskih tekmovanjih, na katerih je vestno vodil svoje ekipe. Kot novinarski kolega je vedno znal poskrbeti za >hec< in je popestril še tako dolgočasno tiskovno konferenco. Ne spomnim se, da bi kdaj bil slabe volje.« Petar Milovac v družbi športne in novinarske legende Celja Jožeta Kuzme na odprtju salona Laguna. Pokojni Pepi je skoraj oboževal Pera in njegove domislice. (Foto: SHERPA) Stari dobri časi poročanja s športnih prizorišč. Z desne Jože Kuzma, Pero Milovac, Zeljko Zule in Dean Šuster. 30 REPORTAŽA »Dobra glasba traja, ko zadnji ton že davno izzveni« Lucky & the Pipes Orchestra - mlada zasedba zagnanih in nadarjenih glasbenikov »Orkester >Srečko in pipe<« bi lahko dobesedno prevedli ime petnajstčlanskega salonskega orkestra iz Celja. Besedna igra izraža pripadnost dirigentu, ustanovitelju in piscu aranžmajev na eni strani ter razigranost, pozitivnost, sproščenost in domiselnost članov zasedbe na drugi strani ter priča o ustvarjanju in delovanju pet let starega orkestra. Ne le orkester, mladi so tudi njegovi člani, če nekoliko ob bok postavimo dirigenta Srečka Cizlja, ki svoje tako teoretično kot praktično znanje prenaša na »svoj« povprečno dvajset let star podmladek. A naj vas starost ali mladost članov ne zavedeta, da bi podvomili o njihovih sposobnostih ali kakovosti njihovega izvajanja glasbe. Člani so večinoma izobraženi glasbeniki, precej jih svoje spretnosti izpopolnjuje in nadgrajuje na glasbenih akademijah. Mladost je le prednost. Najrazličnejše zvrsti Čeprav glasbo vsi jemljejo resno, je mladostno energijo članov mogoče čutiti v vsakem zaigranem tonu oziroma v vsaki skladbi. Tehnično zahtevnih skladb se lotijo z nenormalno mero mladostne zagnanosti in odločnosti. Sodobne pop rok melodije preigravajo z veliko ponosa, saj tako dokazujejo tudi sovrstnikom, da se orkestrska glasba lahko približa vsakemu okusu in starosti. S filmsko glasbo rišejo svet Piratov s Karibov, pri čemer se nikoli ne naveličajo glasbe odrske umetnosti - muzikala - na primer Fantoma iz opere, ki navdušuje že od leta 1986. Uživajo tudi pri preigravanju Abbinih melodij, ki so z muzikalom Mamma Mia spet postale pravi hit, nikakor pa ne gre brez legendarne skupine The Beatles. Izvajajo tudi narodnozabavno glasbo, ki jo izpeljejo tehnično dovršeno, a ljudsko. Posebej ponosni so na aranžma skladbe Ansambla bratov Avsenik z naslovom Spomin, v čast pa si štejejo tudi preigravanje modernejše narodnozabavne skladbe Tebi ansambla Modrijani. k IT Dirigent Srečko Cizelj pravi, da so člani orkestra skoraj že družinski člani. To s seboj prinese veliko razumevanja, ko ima kdo kakšne težave, in veselja, ko mladim uspe na kateremkoli področju. Tako zasedba Lucky & the Pipes Orchestra izvaja mnogo zvrsti. Poleg klasične, filmske, narodnoza-bavne in pop rok glasbe, orkester preigrava tudi zimzelene popevke in džez. K različnim zvrstem spadajo različna velika imena, s katerimi sodelujejo. V čast si štejejo samostojne koncerte z Otom Pestnerjem, Eldo Viler, Ano Dežman, Alenko Godec, Urošem Perićem in Ireno Vrčkovnik. Kot je povedala Eva Zore, klari-netistka in članica orkestra, najraje preigravajo tisto, kar poznajo vsi, a nihče ne pričakuje, da bo takšno glasbo izvajal salonski orkester. »Čeprav imamo ljudje v današnjem tempu manj časa za kulturo, nikakor ne zmanjka časa za radio, ki ga lahko poslušamo med večino vsakdanjih opravil. Od nas je odvisno, katero radijsko postajo izberemo, in v skladu s tem po- V novem letu jim boste lahko 6. januarja prisluhnili na novoletnem koncertu v cerkvi sv. Duha v Celju, kjer bodo zazvenele slušamo izbrano glasbo ali komercialno >štancanje<. A ravno to poznajo vsi. Uživamo, ko Srečka prepričamo, da tudi takšne melodije aranžira orkestru primerno. Takrat največ ljudi obnemi, ko slišijo, kaj vse zmoreta violina in na primer klarinet.« Salonski orkester Nekoliko manj znano zasedbeno postavitev v Sloveniji lahko primerjamo s simfoničnim orkestrom, salonski orkester je le manjši. Na vajah se dobivajo vsako nedeljo zjutraj. Cizelj takšno pripadnost ceni: »Ko se dobimo in ko pomislim, koliko mladih bi konec tedna ^^^^ raje izkoristilo za zabavo in nedeljo za spanje, si štejem v čast, da pridejo na vaje.« Da so vaje užitek, potrjuje tudi Eva Zore: »Včasih bi res raje podaljšali spanje, a takrat Glasbeno so obarvali tudi letošnji božič. Z gostoma Urošem Perićem in Ireno Vrčkovnik so pripravili koncert v Narodnem domu v Celju. se spomnimo, da je članstvo v tem orkestru privilegij. Srečko nas ogromno nauči, hkrati pa dobimo veliko priložnosti za sodelovanje z velikimi imeni v svetu glasbe.« Člani orkestra niso naključno izbrani glasbeniki. O tem priča tudi to, da novih članov ne sprejemajo. »Včasih me prime, da bi zasedbo povečal in dodal še kakšno trobilo. A intimno, družinsko in prijateljsko vzdušje, ki vlada v tako majhni zasedbi, bi izginilo. Novih članov sicer ne iščemo, a če kdo zares meni, da dovolj obvlada svoje glasbilo, lahko pride. A večinoma ljudje le mislijo, da so dobri.« Vsi člani orkestra so dobro podkovani, pravzaprav morajo biti, pravi Cizelj, saj drugače takšen tempo dela ne bi bil mogoč. Notnih zapisov člani pred vajo ne dobijo na vpogled, ponavadi dobijo note na vaji. Berejo jih »prima vista«, kar pomeni, da igrajo po notah takoj prvič, ko jih vidijo. O sposobnosti članov priča tudi število skladb ki so jih v približno petih letih usvojili. Ponujajo več kot tristo aranžmajev, ves čas pa se lotevajo novih projektov in s tem novih melodij. Oče orkestra Dirigent Srečko Cizelj je prvič za dirigentsko palico prijel že v drugem razredu osnovne šole, kjer je na dveh proslavah dirigiral šolskemu zboru ob spremljavi klavirja. In ljubezen ni nikoli minila. Obiskoval je glasbeno smer pedagoške fakultete v Ljubljani, med študijem pa si je redno plačeval ure in seminarje po tedanji Jugoslaviji. Pri enaindvajsetih letih se je učil pri največjih skladateljih tedanjega časa: pri profesorju Janku Gregorcu dirigiranje in kompozicijo, pri profesorju Radovanu Gobcu kontrapunkt in pri mojstru Jožetu Privšku harmonijo in aranžiranje. REPORTAŽA 31 Pevca Urška Pevec in Leon Ašenberger Kasneje je prevzel veliki tambura-ški orkester v Celju in vodil glasbeno skupino celjske folklore, postal redni član plesnega orkestra Žabe ter ustanovitelj in dirigent današnjega velikega orkestra Akord iz Celja. Ustvaril je prvo šolo za vsa tamburaška glasbila in imel svojo glasbeno šolo v sklopu KUD Franceta Prešerna Celje. Tako se je seznanil z vsemi zvrstmi glasbe in ravno to znanje danes prenaša na svoj orkester Lucky & the Pipes Orchestra. Znana melodija v novi preobleki Ko Srečko Cizelj sede pred prazen papir, da zapiše novo priredbo, se sooča z več pritiski. Na eni strani so pričakovanja poslušalcev. Ti še posebej v zadnjih letih raje prisluhnejo komercialni glasbi. Sledijo pričakovanja članov, ki težijo na eni strani k najnovejšim trendom in na drugi strani vsak k svojim željam. Večina jih namreč igra tudi v drugih zasedbah in so tako »doma« v različnih glasbenih stilih. Nazadnje so tu še njegova lastna pričakovanja in želje. »Povprečno ni dovolj dobro,« pravi Cizelj. Obožuje, spoštuje in ceni klasično glasbo, a prav vsaka glasba ne glede na zvrst lahko požene kri po žilah, poskrbi za mravljince ali celo cmok v grlu, če je le dovolj dobra. »Imam določene ideje, ki jih prelijem na papir, potem me >moji opozorijcx, da moram biti bolj moderen ali da določeni takti enostavno ne zvenijo najbolje. Čeprav sem precej trmast, se prilagodim. Skupaj iščemo, kaj je najboljše in najbolj primerno. Nenazadnje igramo za poslušalce,« o usklajevanju različnih okusov razlaga Cizelj. Od klasičnega koncerta do dekliščine Tako širok repertoar daje »luckyjem« možnost, da igrajo ob različnih priložnostih. V Velenju v Sončnem parku zimzelene slovenske popevke, v hotelih spremljajo ubran glas Ota Pestnerja, sodelujejo z Modrijani, na odru Celjskega doma gostijo Eldo Viler, ves čas pa njihovo ustvarjanje spremljata glasova sopranistke Urške Pevec in baritonista Leona Ašenbergerja. Orkester redno igra tudi na poročnih slavjih ali poročnih obredih, na sprejemih, rojstnodnevnih zabavah in raznih prireditvah. Med bolj zanimive izkušnje spada tudi igranje na deklišči-ni, Cizelj pa obljublja, da tudi ob takšnih priložnostih obdrži vsa oblačila. Raznovrstnost je torej sinonim za orkester Lucky & the Pipes Orchestra, ki glede na priložnost izbira med pestrim repertoarjem in med plačilom. Pri tem se člani orkestra večkrat s strankami ne strinjajo: »Tistim, ki razumejo in poznajo princip delovanja takšnega orkestra, je jasno, da glasbe, ki je od prve note do zadnjega šuma izvedena v živo, in glasbe, ki jo izvajajo šolani glasbeniki, ne morejo dobiti pod ceno,« razlaga Cizelj. »In četudi pustimo ob boku, kakšno kakovost prinašamo in kdo so imena, ki sedijo v orkestru, smo številni. Že za to, da pokrijemo potne stroške, moramo imeti nekaj pod palcem.« A še so ljudje, ki prepoznajo kakovostno glasbeno umetnost in jo znajo ceniti. »Kam je šla vsa dobra glasba?« To se včasih sprašujejo tako Cizelj kot člani orkestra. »Prišli smo do točke, ko ljudem niti ni treba več poslušati glasbe, saj jih rumeni in populistični mediji tako ali tako obvestijo, kaj >se posluša<.« Da je žalostno, se strinjata tako dirigent kot klarinetistka in se malo pošalita, da so na poroki posamezniki včasih pripravljeni odšteti več za nevestin šopek kot za glasbo. Za prihajajoče leto ima orkester velike načrte, ki so predvsem povezani s tujino. »Dobili smo že nekaj povabil. Najprej smo si morali ime ustvariti na domačih tleh. Zdaj ko vemo, da so naše koncertne dvorane polne, da ljudje kupijo vstopnico zato, da nas slišijo, da nas poslušalci ob koncu običajno počastijo s stoječimi ovacijami, zdaj si upamo več!« V prihodnjem letu se tako nameravajo odzvati na vabila v Avstrijo in Italijo. Upajo tudi, da bodo uspeli uresničiti tudi čakajoči projekt, in sicer v sodelovanju z ansamblom Unikat. Nekoliko neobičajne želje za novo leto ... ... imata sogovornika Srečko Cizelj in Eva Zore za bralce. Poleg zdravja, sreče in ljubezni namreč vsem želita veliko dobre glasbe. Želita, da bi začelo še več ljudi prepoznavati kakovostno glasbo in da bi ljudje sledili svojemu okusu ter da ne bi dovolili, da bi popularizacija določenih trendov izničila čut za lepoto glasbe. »To je glasba, ki vznemiri. Glasba, ki daje energijo, ko nam je primanjkuje, uteho, ko nam je hudo. Glasba, ki začini življenje in ki traja še dolgo, ko izzveni zadnji ton.« EVA POPOVIČ Foto: arhiv orkestra 32 REPORTAŽA 4 % »S sodelavci se razumemo zelo dobro, marsikaj smo doživeli skupaj. Dobila sem tisto znanje in smernice, da lahko izostrim svoj občutek, ki ga potrebujem za delo, vožnjo, stike s potniki. In če človek zna črpati znanje in ga sprejeti, iz tega lahko potegne najbolj pozitivne in dobre stvari.« r*j A i ШтШ, S Dekle za volanom avtobusa Tanja Habjan, ženska z izkušnjami in znanjem - Mislijo, da je hči sovoznika, ki je pravzaprav mlajši od nje ... »Pred leti si nikoli nisem mislila, da bom vozila avtobus,« pravi 33-letna Tanja Habjan s Stranic pri Slovenskih Konjicah. Da bi postala voznica avtobusa, namreč ni bila njena srčna želja, toda njeni sodelavci, ki so ji bili tudi krasni mentorji, so jo za to navdušili in navdušenje je zraslo v njeno poslanstvo. Pogled na žensko za volanom avtobusa danes ne bi smel več vzbujati začudenih pogledov, a vendarle je pri Tanji to še posebej zanimivo. Zaradi njene brhkosti si človek nikoli ne bi mislil, da vozi avtobusnega orjaka. Ko je prvič sedla za volan avtobusa, je dobila celo žulje na dlaneh ... Sprva je v podjetju Anda v Slo- prevozi, vozila kombi. Takratni venskih Konjicah, ki se ukvarja s direktor Jože Žnidarič, ki je danes že pokojen, ji je dejal, zakaj ne bi poskusila še z mini avtobusom. Ko je brez težav opravila izpit, je šef v njej videl profesionalnost in tudi človeka z vizijo svojega podjetja, zato jo je preizkusil še za vožnjo srednje velikega in velikega avtobusa. »Motaj, Tanja, motaaj!« Prvič je vožnjo avtobusa preizkusila na avtopoligonu. »Tam so Tanja Habjan v minibusu ob svojem direktorju in dobrem prijatelju ter sinu njenega velikega vzornika Martinu Znidariču. »Ker Tanja izgleda mlajša, kot je v resnici, me je enkrat nek voznik drugega avtobusa vprašal, če vedno na pot vzamem tudi svojo hčer. »In sem mu odgovoril, da je nemogoče, da je oče v resnici mlajši kot njegova hči ...« pravi Znidarič. Ta je namreč mlajši od Habjanove. sodelavci najprej preverili, ali imam občutek za to, in da bi videli, če mi takšna vožnja sploh >leži<. In mi je šef rekel: >Tako, Tanja, zdaj pa motaj.«« To je bilo pred leti v zimskem času in Tanja je kot »velika« vijugala med stožci, pri čemer ni nobenega povozila, a na koncu je imela od volana popolnoma ožuljene dlani. »Bravo!« si je mislil šef in nato se je odločila narediti še izpit za avtobus. Od takrat opravlja avtobusne prevoze po vsej Evropi, a tudi prevoze otrok v šolo. Strah je nikoli ni, vsaj ne v tem smislu, kot si strah predstavljamo navadni smrtniki, ko zagledamo avtobusnega orjaka. »Vožnja avtobusa je poseben občutek. No, glede na velikost vozila moraš kanček strahu vseeno imeti. In to je dobro, ker je to pogojeno z odgovornostjo in s skrbjo za varnost v prometu. Kanček strahu te naredi pravzaprav varnega.« Na varnost v prometu danes gleda povsem drugače kot nekoč. »Ne samo da si zaradi narave dela bolj previden, naučiš se predvsem predvidevati prometne situacije. Včasih razmišljam, da bi bilo dobro, da bi ljudje naredili izpit za avtobus in sedli za njegov volan, da bi videli promet skozi te oči. Vozniki avtomobilov se namreč ne zavedajo, kako velik je avtobus in kaj pomeni, ko pride do trenutka, ko se mora voznik avtobusa izmikati avtomobilu, če ta ne upošteva pravil prednosti,« pojasni. Svojega znanja vožnje avtobusa danes ne jemlje kot nekaj posebnega. »To je moje delo, ki ga moram opraviti profesionalno,« doda. »Svoj posel moram opraviti dobro« In katera dalj ša vožnja avtobusa je bila njena prva izkušnja? »V Bosno,« pravi in se nasmeji. »Zakaj nasmešek?« jo vprašamo. »Zato, ker je bilo kar pestro. Ko sem ustavila na počivališčih, so vsi začudeno gledali, ko so me videli za volanom,« doda. Spominja se dogodka, ko je ustavila na enem od počivališč in iz avtobusa izstopila skupaj s sodelavcem, ki je bil drugi voznik in je bil prisoten zaradi zamenjave po določenih urah vožnje. Gostilničar ga je z zanosom pozdravil, češ, voznik, pridi na kavo. Ko mu je ta dejal, da avtobus vozi Tanja, gostilničar ni mogel verjeti. »Kaj res ženska vozi?« je vprašal. Takšnih izjav, presenečenih pogledov na njenih poteh ni malo. »To me ne moti. Vzamem kot zanimivost ali izziv,« doda. Pred časom se ji je v Italiji zgodila zanimiva izkušnja. Ko so se ustavili in je voznik avtobusa, njen sodelavec, dejal, da bo zdaj prevzela ona, jo je ena od potnic zabodeno pogledala in dejala: »To pa ne. Z njo se pa že ne bom peljala.« A je potnico utišal mož in dejal, da lahko ostane kar na počivališču in jo pač >poberejo< na poti nazaj domov, če se ne želi peljati s Tanjo. Druga potnica ji je ob neki priložnosti ob prihodu domov s poti dejala, da jo je mislila »nagnati« s sedeža voznika, ko jo je videla, da bo vozila ... Na drugem počivališču pa jo je presenetila ženska v REPORTAŽA 33 Nekdanji direktor Ande , iz Slovenskih Konjic je MJIOže-.Znjdaiič .tin je bil bil tisti, ki je Tanjo, navdušil za vožnjo avtobusa. »Dal mi je tisto, kar mi ogromno pomeni: verjel je vame in mi, preden je umrl, dejal, da zmorem. Za to mu bom hvaležna vse življenje,« pravi Tanja. In enakega mnenja o-Tanji , je tudi njegov sjn,zdajŠnjjdiIektoгV.podjetju so zato v spomin ,na Znidariča registracijo najnovejšega avtobusa opremili z začetnicami imen zaposlenih in z njegovo letnico rojstva. Ko smo Tanjo Habjan klicali za navodila za pot do nje, nam jih je razložila tako kot še nihče do zdaj. Za vsak ovinek, prometni znak in >ležečega policaja< nam je povedala. »A sem vam razložila dovolj po šofersko?« nas je vprašala, ko je slišala, kako smo se začeli smejati. Kako zanimiva je simpatična Straničanka, kaže tudi podatek, da ko ne vozi velikanskega avtobusa, vozi njegovo popolno nasprotje. Dvosedežno vozilo. »Saj sem vedela, da me boste takole fotografirali, ker veste, da mi pri tem višina malo nagaja. Točno sem vedela! Ker to je edina stvar, ko se res namučim ... Saj bo ... Samo malo ... Saj ga bom zaprla ...« je komentirala Tanja. v? • ■ % »Potrpežljivost v prometu je odvisna od tega, kakšen človek si. Vsak ima svoj karakter. To je tako kot v življenju. Naletiš na oviro, od tebe je odvisno, kako boš odreagiral. In kaj se boš od tega naučil.« toaletnih prostorih, kjer vozniki avtobusov ne plačujejo, saj dobijo posebno zapestnico, s katero lahko gredo v toaletne prostore brezplačno. Ženska jo je spraševala, zakaj ima zapestnico na roki, saj ji ni verjela, da vozi avtobus. »Prav krohotati se je začela, tako da nekaj minut sploh nisem vedela, ali me bo spustila v toaletne prostore ali ne,« razlaga Tanja. Skratka, anekdot je veliko. In vse takšne dogodivščine, čeprav kdaj s kančkom predsodka ljudi, da je delo avtobusnega voznika le v moški domeni, Tanji ne jemljejo volje do dela. »Spregledam in preslišim takšne izjave. Skozi eno uho torej noter, skozi drugo ven. Opravljam svoje delo, ki ga moram opraviti dobro ne glede na to, kaj drugi govorijo ali kaj si mislijo,« doda. »Dete, kaj ti voziš avtobus?!« Predvsem simpatični so cariniki na nekaterih državnih mejah nekdanje Jugoslavije. »Če vidijo Tanjo za volanom, daljših pregledov seznama in preverjanja podatkov potnikov nikoli ni, ampak je prehod meje hitrejši, kot če bi bil za volanom moški,« smeje doda njen šef Martin Žnidarič, ki je danes njen direktor. »Zgodilo se je že, da so cariniki na mejah prihajali iz svojih pisarn in prostorov samo zato, da bi >to dekle< videli za volanom avtobusa, ker niso mogli verjeti, da vozi ženska, saj tudi zgleda mlajša,« pravi Žnidarič, medtem ko se »prelevi« v njeno tajnico. Med našim pogovorom z njo namreč skuha slastno kavico, postreže domač sok in pecivo. Nato se spomnita primera v Neu-mu. Ko so bili na enem od parkirišč, je do nje in njenega sodelavca pristopil tuj voznik avtobusa in začeli so se pač pogovarjali o svojem delu. Nato se je obrnil proti Tanji in ji dejal: »Dete, ti o je rekla, da bo odprla pokrov motorja, je šla ona k zadnji strani avtobusa, mi k sprednji. Ker smo pač mislili, da je motor spredaj . Tanja obvlada delovanje avtobusnega motorja, saj mora na poti kdaj opraviti tudi mehanična opravila, mi pa še žarnice na avtu ne znamo zamenjati. »Če človek dela s srcem in se trudi, da je delo dobro opravljeno, se tudi firma potem zapiše v zgodovino z velikimi začetnicami in I žk*' se loči od povprečja.« > 0-t t ' A j • ji všeč moj avtobus? Bi lahko vozila kaj takšnega v življenju tudi ti?« »Saj vozim,« mu je hladnokrvno odgovorila, a ji nikakor ni verjel. »Petkrat je dejal, da to ne more biti res. Na koncu se je prepričal, ko mu je pokazala vozniško dovoljenje in dokumente, ter samo izustil: >O, moj bog! <« pravi Žnidarič. Boljša kot moški vozniki In kakšna voznica je po njegovem mnenju? »Uh, boljša kot moški vozniki. Če bi lahko, bi imel še eno voznico, kot je ona,« doda njen šef. Sta zelo dobra prijatelja in njuno medsebojno poklicno spoštovanje se zelo občuti. »Enostavno obvlada svoje delo. Ženske so nasploh bolj natančne pri vožnji. Pri avtobusu mora biti namreč vožnja za potnike mirna, elegantna. Potnik ne sme čutiti, da voznik speljuje ali ustavlja ali zavira. Moški vozniki pogosto vozijo podzavestno in rutinsko. Tanja pa je zelo dobra in zanesljiva voznica. No, eno težavo pa ima,« pravi in pomežikne. »S težavo zapre prtljažnik avtobusa. Zaradi svoje višine se mora dobese- Varnost na prvem mestu Toda poti in vožnje so tudi naporne. Delo voznika avtobusa ni samo resno, ampak tudi stresno. Tanja vozi tudi šolske avtobuse, kjer jo imajo šolarji radi. Zna biti pa kot voznica tudi stroga. »Rečem jim, da se lahko šalijo in da so lahko tudi glasni, vendar sta prvo pravilo skrb za varnost in pripetost z varnostnim pasom. Če tega kdo od šolarjev ne upošteva, jim to razložim na pravi način in jih poučim, kako pomembno je, da si med vožnjo pripet,« pravi. Prevozi nikoli ne smejo postati rutina, omeni, ravno zaradi skrbi za varnost v prometu. Z negativnimi dogodki na poti ni imela nikoli izkušenj. Tudi potniki so skoraj v vseh primerih kulturni, čeprav se kdaj zgodi, da jim zavore nekoliko popustijo, za kar je kriv predvsem alkohol. In takrat tudi po voznikih, ki skrbijo za njihovo varno pot domov, pade kakšna ostra beseda. »Vendar do mene nikoli nihče ni bil osoren,« pravi Tanja. Je pa treba vedeti, še doda, da se morajo tudi potniki zavedati, kako pomembna je »Vprimerih voženj v turistične kraje si poleg časa za počitek seveda kdaj vzamem tudi čas za ogled kraja. A se to zgodi dokaj redko, ker je dela in voženj kar veliko.« dno nasloniti nanj z vso svojo težo, da lahko zapre njegova vrata. Znajde pa se tudi pri mehaničnih popravkih motorja vozila,« še doda. Ravno pred kratkim se je na avtobusu pojavila težava zaradi jermena v motorju. Tanja jo je s sovoznikom uspešno rešila. »Predvsem takrat, ko moški ne moremo v motorju zaradi velikosti dlani ali roke česa doseči, nastopi Tanja. Ker je bolj drobna, opravi delo brez napake,« pravi Žni-darič. »Zanimivo. Jaz pa razmišljam, kako dobro je, ker imam moške sodelavce in mi za mehaniko ni treba skrbeti ...« ga smeje prekine Tanja. »Je pa res, da se kar veliko naučim tudi na tem področju,« še doda. Tako kot se je v Zadru, ko je morala na avtobusu prvič menjati žarnico. Če kdo misli, da je to na avtobusu lahko, se krepko moti. Menjava žarnice ji je vzela več časa kot popravilo napake z jermenom. A tudi zato, ker si je tu pomagala malo po žensko: z brskanjem po navodilih. Znašla se je in delo opravila. »A ni v tem veliko znanstvene fantastike, da ne boste mislili. Tako se samo sliši,« odgovori, ko opazi naš začuden obraz, ko se samo spomnimo, da nam še nikoli ni uspelo zamenjati žarnice na avtomobilu. varnost v prometu, kjer lahko samo trenutek ali sekunda vse veselje zaradi potovanja spremenita v tragedijo. »Zato je predvidevanje, o katerem sem prej govorila, tako pomembno za nas voznike. Gledaš, kako vozi deset avtomobilov pred teboj, kdaj bo kateri morda nenadno zaviral, ob čemer se moraš zavedati, da nekdo od potnikov takrat morda drži kozarec v roki in da lahko ob nenadnem zaviranju ta kozarec poleti po avtobusu naprej in koga poškoduje,« doda. Prevoženih kilometrov ne šteje. Ko beseda nanese na stanje cest, omeni: »Ne bi ravno rekla, da so ceste v drugih državah boljše kot pri nas. To je odvisno od voznika, kako jih dojema, njegovih izkušenj in od destinacij, ki jih opravlja. Morda je drugačna le prometna kultura ljudi.« Je pa drugačen pristop policistov, če opravljajo nadzor, omeni in se ponovno nasmeji. »V nekaterih državah južne Evrope zahtevajo papirje,« pove in zraven pokaže gesto za denar. »Želijo, da jih malo podmažeš,« doda. Policisti je do zdaj nikjer niso kaznovali, a ne zato, ker bi jih podkupila s kakšnim zneskom denarja, da bi ji pogledali skozi prste, ampak zato, ker je dobra voznica. SIMONA ŠOLINIČ, foto: SHERPA 34 POGLED V PRETEKLOST Alkohol so uživali vsi, tudi najmlajši. Potujoče prostitutke so vojakom sledile do zadnjih bojnih linij. Pitje, žretje in kajenje skrajšujejo življenje Dr. Meta Remec je predstavila svojo knjigo Bakh, tobak in Venera: grehi in skušnjave v dolgem 19. stoletju Ko bo na silvestrovo ura odbila polnoč, bo vsaj na tihem skoraj vsak sprejel kakšno prelomno zaobljubo. Na svetovni dan hujšanja - jutri - bom začel z dieto. To bo moja zadnja cigareta. Vsak dan bom vsaj malo migal in bolj zdravo živel. Ko zadnja ura odbije konec prvega dne novega leta, smo že precej bolj razpuščeni. Kakšen dan pozneje smo že na vsem znanih dobro utečenih poteh. Dr. Meta Remec se je v svoji knjigi posvetila grehom in skušnjavam, s katerimi so se borili naši dedje in pradedje. Marsičemu se danes smejemo, a bi lahko tudi jokali. Že leta 1933 so v slovenskem časopisju objavili oglas za tablete, ki brez stradanja stopijo petnajst kilogramov. Bogve, če se jih še da kje kupiti ... Alkohol, tobak, spolnost in nezmemost pri hrani so bili v 19. stoletju štirje jezdeci apokalipse. Prinašali so pohujšanje, kvarili mladino, pohabljali starce in zapirali vrata nebeškega kraljestva. Če lahko čez alkohol in tobak brez škode naredimo križ, je s spolnostjo in hrano malo drugače. Obe sta namreč nujni za preživetje človeške vrste. Kje je torej meja, ko bi morali varuhi morale biti plat zvona? Naj so se še tako trudili, mejo med zadovoljevanjem fizioloških potreb in iskanju telesnega užitka je bilo težko postaviti, če ne kar nemogoče. Sicer pa lepo vzgojen in spodoben meščan 19. stoletja ni bil zavezan askezi. Vsekakor pa se je od njega pričakovalo, da je bil vedno in povsod sposoben popolnega samonadzora. En »frakeljček« za zajtrk, drugi za kosilo Alkohol je bil v temeljnem nasprotju z vsemi meščanskimi ideali. V resnici je največ škode povzročil najrevnejšim slojem prebivalstva. Remčeva se je v raziskavi posvetila njegovi vlogi v šolstvu in vojski. V 19. stoletju je od 70 do 90 odstotkov šoloobveznih otrok na Slovenskem uživalo alkohol. Jabolčnik so otroci pili za zajtrk in za kosilo ter še za malico vmes. Da je slavo trti in vinski kapljici pel sam škof Slomšek, k abstinenci ni ravno pripomoglo. Šolski poligon je bil osrednje bojišče, kjer je organizacija Sveta vojska bila svoj pravičniki boj proti alkoholizmu. Če bi namreč otrokom dopovedali, da gre za škodljivo početje, bi ga ti morda prenesli tudi na star- »Že v 19. stoletju lahko vidimo, kako oglaševanje spodbuja spremembe. Najprej je treba ustvariti potrebo, potem ponuditi odgovor nanjo. Narediš milo in poveš ljudem, da smrdijo. To je bilo gonilo večine socioloških sprememb v družbenem razvoju in ostaja aktualno še danes.« Dr. Meta Remec je asistentka z doktoratom na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Leta 2015 je doktorirala na oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani s temo Osveščanje prebivalstva za zdravo življenje v dobi meščanstva. Predstavljena knjiga obsega približno polovico raziskave, ki jo je izvedla v okviru pisanja doktorske disertacije. še ali bi vsaj rešili naslednje generacije. Na različne načine so poskušali doseči, da bi osemletniki pitje odložili vsaj za kakšno leto. Preprečiti se tega tako ali tako ni dalo. Še več težav so imeli z alkoholom v vojski. Po eni strani je bila vsakodnevna merica vina za vojaka poživilo in nadomestek za hrano, po drugi strani so prodajo žganja vojakom strogo prepovedovali. Ločnica je bila spet tanka, a pijan vojak je bil vsekakor sramota za narod. Ko so dodatne »kile« še dobro izgledale Da je požrešnost smrtni greh, je znano že iz bibličnih časov. Do kod sežeta zmernost in primernost, so utemeljevali z natančnimi jedilniki glede na starost, spol in poklic. A v časih, ko je večina ljudi še o enem jajcu na teden lahko samo sanjala, je bilo skoraj smešno prebirati, naj jih ne pojedo več kot šest na teden. Debelost najširših slojev se je pojavila s široko uporabo sladkorja. V časopisju so nasvete, kako se okrepiti in znebiti mršavosti, zamenjali tisti, ki jih poznamo še danes. Kako s čim manj napora in odrekanja postati vitek. Glede hrane so imeli meščani najbolj čudaško prepričanje v zvezi s kmeti. Verjeli so, da so kmetje nekakšna človeška podvrsta s posebej prilagojenim prebavnim sistemom, ki ni ne izbirčen ne občutljiv. Ker naj bi brez škode pojedli vse, skoraj tako kot svinje. Nižje na lestvici so bili samo še cigani. To je višje družbene sloje ohranjalo v prepričanju, da socialni status ni zgolj stvar materialnega položaja, ampak tudi stvar značaja, dednosti in biologije. »Človek se vpraša, kam se je izgubilo vse tisto bu-količno opevanje kmečke idile in kako se je ohranila bogata tradicija izvrstne kmečke ku-linarike,« je dodala Remčeva. Da se ne bi česa dotikali! Skušnjave v spolnosti so bile najtežje, saj jih je bilo nemogoče nadzorovati. Vsa takratna literatura je zato pri-vzgajala sram in strah pred pogubo. Vsaka oblika spolnosti izven zakona in vsaka brez namena razmnoževanja je veljala za greh. Enako strogo so obravnavali samozadovoljevanje in zato je bila literatura tistega časa polna nasvetov, kako to nečedno početje pre- Vojakov prosti čas »Prva svetovna vojna je prinesla tudi velike moralne težave. Zunajzakonsko spolnost s prostitutkami so tolerirali, ker so se bali homoseksualnega razvrata. Tako so mreže javnih hiši spremljale frontne linije. Ker so bili kondomi nedosegljivo dragi, so vojakom dajali vrsto bolj ali manj nesmiselnih nasvetov za varno srečanje s prodajalkami ljubezni. V slovenščini na to temo najdemo zgolj moraliziranje, kaj se bo z narodom zgodilo, ko se bodo razpuščeni možje vrnili domov.« poznati in preprečiti. Zaskrbljenim staršem so priporočali vse od pregledovanja perila do vezanja nemirnih rok pred spanjem. Pisci nasvetov so imeli seveda obilo težav. Da bi v svojih zapisih rekli bobu bob, je zadnje, kar so si želeli in smeli privoščiti. Si je pa škof Anton Jeglič od liberalcev prislužil precej ironično oznako prvega pornografa. V Priročniku ženinom in nevestam, ki so ga izročali mladoporočencem, se je namreč dalo prvič vsaj zaslutiti, kaj se v spalnici sploh dogaja. »Naši avtorji so večinoma ostajali na ravni greha in pokore, vztrajali pri molčečnosti, sramu in vzdržnosti. Vzrok je predvsem v tem, da so bili pisci iz duhovniških krogov. V tujini, kjer so bili avtorji tudi zdravniki, pa so o spolnosti govorili tudi že z vidika zdravja in preventive.« Tobak za zdravje, trošarine za državo Vojna proti tobaku v zgodovini nikoli ni bila zares srdita. Država že od nekdaj ni imela nič proti kosu pogače v tobačnem kolaču. Tobak je dolgo veljal za zdravilno rastlino prihodnosti. Ugibanj, v katerih bolezenskih stanjih bi lahko bil koristen, je bilo ogromno. Med drugim naj bi z vpihovanjem dima v nos rešili utopljenca, upanje je obstajalo celo za zdravljenje kolere. Sčasoma je tudi v literaturi tobačni dim nehal dišati. Da smrdi, so drug za drugim ugotavljali pisci periodičnega tiska v 19. stoletju. Za vojake pa je bil še dolgo stanovska pravica, ki so jo dobrodelne organizacije zagotavljale celo z nabirkami med civilnim prebivalstvom. Da bi kadile ženske, je bilo povsem nepredstavljivo. S cigareto v ustih ali bognedaj pipo se je moralna oporeč-nost žensk videla že na daleč. In tudi zdravstveno so lahko utrpele precej hujše posledice kot moški. Razširjenost tobaka med mladino pa je tako ali tako veljala za katastrofo bibličnih razsežnosti. SAŠKA T. OCVIRK Foto: SHERPA in foto iz knjige »Sčasoma so meščani ugotovili, da se kmetje v svoji skromnosti pravzaprav najbolj zdravo prehranjujejo. Le da kmetje tega niso občutili kot poseben blagoslov. Meso je še vedno ostalo simbol velikega hrepenenja, fižol pa precej osovraženo nadomestilo.« KOLO SREČE 35 Kdo bo dobil najlepši dobitek? »Jelenček, kaj praviš, katera bo srečna?« Zabavali in koga tudi osrečili Na zvezdi v Celju končan praznični projekt naše medijske hiše V zadnja leta že stalnih projektih, ki jih Novi tednik in Radio Celje pripravljata na terenu v veselem decembru, v različnih krajih naše regije, poskušamo vedno vpeljati kakšno novost. Letos smo se odločili, da bomo z bralci in s poslušalci zavrteli kolo sreče, in očitno zadeli v polno. Že na prvem gostovanju v Šentjurju v začetku meseca in štirinajst dni kasneje v Božičnem Vojniku smo se lahko prepričali, da so obiskovalci našo nagradno igro Zavrtimo kolo sreče sprejeli z navdušenjem. Številni, ki so nas obiskali ob stojnici na prizoriščih dogodka, so oblikovali dolgo vrsto in potrpežljivo čakali v njej, da so dobili priložnost in zavrteli veliko kolo. Z veseljem so na voščilnice zapisovali tudi »Močneje, gospa, močneje,« je svetoval Jelenček Rudolf. iskrive misli, ki jih ob koncu leta objavljamo v programu Radia Celje. Podobno kot na prvih dveh prizoriščih je bilo tudi na »velikem finalu« na zvezdi v središču knežjega mesta. Našemu dogodku je bilo po dneh sivine in turobnosti naklonjeno tudi vreme, saj se je na predzadnji decembrski petek naredil čudovit sončen »Kdo še danes da kaj zastonj?« Da so na naš dogodek na zvezdo prišli ljudje iz vseh krajev s Celjskega, govori tudi naša anketa. Dean Tiringer, Laško: »Za sodelovanje v vaši nagradni igri sem se odločil, ker imam kar velikokrat srečo pri takšnih igrah, očitno sem rojen pod srečno zvezdo (smeh). Nagradna igra, ki ste se jo spomnili letos, je zelo zanimiva in preprosta, saj lahko vsak sodeluje v njej, za igro pa sem izvedel na Facebooku.« Amalija Skale, Celje: »Seveda sem vesela prstana, ki sem ga dobila po vrtenju vašega kolesa sreče. Če bi bila bolj mlada, bi bila še bolj vesela. Prstan bom podarila, saj imam koga, ki mu lahko podarim, vnuke, prav-nuke, vseh imam veliko.« »Vsem poslušalcem Radia Celje in bralcem Novega tednika želim ...« Zdenka Fišer Mirč, Lo-kavec nad Rimskimi Toplicami: »Zelo zanimivo je, da Novi tednik in Radio Celje dasta tudi nekaj zastonj, glede na čas, v katerem živimo, ko je treba bolj ali manj vse plačati. Sploh pa je v tem prazničnem času >fajn< dobiti kakšno nagrado. Vse, kar bom dobila pri kolesu sreče, bo prišlo prav.« dan. Ponovno je prišlo veliko obiskovalcev in spet se je vila dolga vrsta čakajočih, da bi zavrtela kolo sreče. Da čakanje ni bilo predolgo, še zlasti potem ko je ob mraku že pošteno pritisnil mraz, ampak da je bilo kar-seda zabavno, sta poskrbela voditeljica nagradne igre Saša Pukl in kajpak nepogrešljiv Jelenček Rudolf. Vedno bolj priljubljena živa maskota decembrskih prazničnih gostovanj Novega tednika in Radia Celje na terenu je bil magnet predvsem za najmlajše, ki so se z Rudolfom slikali za spominske »sel- fije«, a tudi starše otrok in ostale obiskovalce je naš jelenček spravil v dobro voljo. Seveda je spet širokogru-dno delil objeme in z njimi sporočilo, da je v teh prazničnih dneh pomembna tudi bližina oziroma toplina do ljudi, ki jih imamo radi, in da to privoščimo tudi ljudem, ki jim trd življenjski vsakdan ni tako naklonjen. Ob tem glavnem prazničnem darilu je seveda dobrodošla tudi kakšna oprijemljiva praktično nagrada, teh pa je bilo letos res veliko. Za letos se je torej naše kolo sreče odvrtelo, na ta- kšen ali morda nekoliko drugačen način ga bomo verjetno spet zavrteli prihodnje leto. Hvala vsem, ki ste nas obiskali na naši stojnici in pokramljali z nami. V veliko veselje nam je, da imamo toliko zvestih poslušalcev Radia Celje in bralcev Novega tednika ter da smo na vseh treh prizoriščih dobili tudi nove naročnike. Zelo pa smo veseli, če smo s svojim projektom in kakšno nagrado komu polepšali praznike. ROBERT GORJANC Foto: GrupA Za zaključek uspešnega projekta Zavrtimo kolo sreče 2016 še hišna »gasilska«: (stojijo z leve) Simona Brglez, Aljoša Bončina, Anica Šrot Aužner, Branko Ogrizek, Nena Lužar, Saša Pukl, Bojan Pilih, Bojana Auguštinčič in Bojan Pišek, čepita Tea Podpečan in Jelenček Rudolf. 36 MLADI ZA MLADE Večer za »tastare« Za najstnike je december najlepši čas, saj je čas obdarovanja. Morda je težko opaziti, kako ta čas doživljajo starši - zakaj oče tako otožno strmi v zaslon bankoma-ta in zakaj mati po še eni božično-novoletni večerji za sorodnike tako glasno zlaga posodo. No, zdaj je čas, da pokažemo, da znamo še kaj drugega kot odpirati darila. Pripravili smo božični načrt, kako pripraviti nepozaben večer - za »tastare«. 2. del: koktajl Aperitivni koktajl smo z mentorjem Kristjanom Klančnikom pripravili Neža Koč-nar, Miha Hriberšek in Luka Reberšak. SESTAVINE: 3 cl soka jabolčnega kompota 2 cl ingverjevega soka 2 cl timijanovega sirupa 2 cl navadne vode Stran Mladi za mlade so pripravili dijaki Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje. Na dno dodamo kaviar iz rdečega jabolka. Pripravili smo ga s posebnimi pripomočki, ki jih lahko naročite v specializirani spletni trgovini. S tem orodjem lahko iz veliko živil pripravljamo kroglice, ki spominjajo na kaviar. Da je postopek enostavnejši, lahko uporabite kandirano češnjo. Ker je božič v rdečem, za silvestrovo izberemo modro in srebrno. Svoje bo k vzdušju dodalo steklo, nekaj pa bo dodal tudi pribor. Super je, če imamo vsaj en krožnik z modro noto, tako bo skupaj s prtičkom ravno dovolj modrine. Pozorni smo, da zložimo pribor, kot ga bomo pri obedu uporabljali - z zunanje proti notranji strani. Kozarce zložimo v desni zgornji kot. Pri mentorici Juditi Križnik sva pogrinjke pripravila Neža Kočnar in Tomaž Vodlan. 3. del: bučna juha Juho smo pri mentorju Srečku Lešku pripravili dijaki 1.f-razreda. SESTAVINE (OČIŠČENE): - 1,5 kg muškatne buče - 25 dag rumenega korenja - 20 dag rdečega korenja - 10 dag zelene 10 dag peteršiljeve korenine 20 dag čebule maslo in olivno olje, beli poper, sol, muškatni orešček, mleko, smetana za kuhanje, zelenjavni fond -: - Priprava: Na maslu in olivnem olju pražimo čebulo, da oveni, dodamo na ploščice narezano zelenjavo. Popražimo in kuhamo do mehkega. Nato dodamo fond in mleko. S paličnim mešalnikom mešamo, dokler ni juha gladka. Dodamo še maslo in smetano po občutku. Juho okrasimo s čipsom iz slanine (popražimo jo v ponvi, da je hrustljava), z bučnimi semeni in malo dobrega bučnega olja. 4. del: turnedoji v omaki z zdrobovimi hrustavci Turnedoje s hrustavci in potico smo pri mentorici Nataši Kamerički pripravili dijaki 3.e-razreda. KOLIČINE ZA 4 OSEBE: - 8 turnedojev po 7 do 8 dag - sol - poper - gorčica - 0,03 dl rdečega vina - žlička worcestrske omake - 1 dl osnovne rjave omake (lahko kupite že pripravljeno) - 8 kruhovih rezin - 1 jajce - olje za cvrenje Turnedoje nam lahko pripravi mesar ali pa jih odrežemo s srednjega dela pljučnega fileja. Solimo, popramo, premažemo z gorčico in na olju rahlo opečemo - meso naj bo v sredini še rožnato. Osnovno omako vlijemo v ponev, v kateri smo opekli meso, dodamo vse ostale sestavine in pokuhamo. Nato dodamo turnedoje in jih podušimo. Iz kruhove sredice narežemo kroge in jih ocvremo po pariško. Jed postrežemo z zdrobovimi hrustavci. Zdrobovi hrustavci KOLIČINE ZA 4 DO 6 OSEB: - 5 dl mleka - 18 dag pšeničnega zdroba - 4 dag masla - 2 jajci - maščoba za cvrenje V vrelo slano mleko zakuhamo pšenični zdrob in dodamo maslo. Kuhamo, da se zgosti, nato odstavimo in ohladimo. Drugo za drugo primešamo jajci. Testo zvrnemo na desko, potresemo z drobtinami, oblikujemo hrustavce in jih ocvremo do zlato rjave barve. 5. del: dobra stara orehova potica Če potice še niste pekli, se ne bojte -le začeti morate. Izkušeni pa tako ali tako poznate postopek. Mi vam pomagamo s super receptom. TESTO: -2,5 dag kvasa - 50 dag mehke moke - 8 dag masla ali margarine -2,25 do 2,5 dl mleka -2 do 3 rumenjake - 8 dag sladkorja - žlica ruma - sol - limonina lupina - maščoba in drobtine za model Iz kvasa, žličke sladkorja, žlice moke in 0,5 dl mlačnega mleka naredimo kvaseč in ga vzhajanega vmešamo k presejani in ogreti moki. Tople mokre sestavine primešamo k suhim in stepamo, dokler se testo ne loči od posode in kuhalnice. Pomoka-no naj vzhaja do dvojne količine. Nato ga razvalja-mo na 1 centimeter debeline in obložimo z nadevom. Previdno zvijemo. V pomokanem in z drobtinami potresenem pekaču potico premažemo s stepenim beljakom in pečemo približno uro pri srednji temperaturi (približno pri 150 stopinjah). Ohlajeno potresemo s sladkornim prahom in razrežemo. OREHOV NADEV: - 1 do 1,5 dl mleka - 4 dag margarine - 8 dag sladkorja - 30 do 35 dag mletih orehov - 6 dag piškotnih drobtin - malo cimeta - 1 zavitek vaniljevega sladkorja - limonina lupina - 2 beljaka ali 1 celo jajce - 1 žlica ruma Mleko, margarino in polovico sladkorja zavremo in poparimo orehe. Ko se vse skupaj ohladi, primešamo še trd sneg, v katerega smo vtepli preostali sladkor, in dodamo začimbe. Konec novembra smo dijaki četrtih ] tnikov na božični stojnici več dni pripravljali animacijo. Tako smo se domislili, da ni treba animirati zgolj otrok, temveč tudi starše. Po večerji jih peljite na sprehod po prazničnem Celju. Za prvovrstno božično-novoletno izkušnjo ni treba iti daleč - Celje ima vse. Med stojnicami v večernem vrvežu boste večer zaključili na najboljši možen način. Kdo ve, morda se bomo tam celo srečali. Ava Perkić in Tjaša Randl, 4. b-razred KULINARIKA 37 Polnjene francoske bagete Priprava francoske štruce »Francoza« sem prepolovila in jima odrezala krajca. S tankim nožem sem zarezala nekaj milimetrov ob skorji in postopek ponovila še z druge strani. Večji del sredice sem izdolbla z nožem, ki sem ga v notranjosti štruce večkrat obrnila okoli noževe osi, na koncu pa sem si pomagala še z žlico. »Francoza« sta bila tako pripravljena za polnjenje. EVINA KUH'NA Namig: sredice ne izrezujemo tik ob skorji. Če je ta pretanka, se pri polnjenju naredi luknja, skozi katero uhaja polnilo in štruce ne moremo napolniti. Priprava polnila Šunko in sir sem na drobno narezala, prav tako vse tri vrste paprik in kumare. Brez težav lahko katero vrsto paprike izpustite, sama vse tri dodam predvsem zato, ker z barvami popestrijo kruhke. Naj bosta enostavna in božansko dobra V veliki posodi sem zmešala ostalo kruhovo sredico in prej pripravljene sestavine. Vsemu skupaj sem dodala še penasto vmešano maslo, ki deluje kot vezivno tkivo. Tega uporabimo toliko, da sestavine tvorijo kompaktno maso. Na koncu sem po okusu polnilo še solila in poprala. Namig: šunko in sir narežemo na vsaj tri milimetre debelo, sicer je polnilo z dodatkom majoneze in masla zelo »pa-casto« in brez strukture. Namig: kumare odcedimo, saj prevelika količina kisa razmoči kruh. ... tako novo leto kot hrana za silvestrovo Tudi iz Evine kuh'ne se vam oglašam letos zadnjič. Kar nekaj časa sem premišljevala, s čim bi za letos končala naše kulinarično popotovanje. V mislih sem imela že nekajhodni meni, primerna vina, dekoracijo, skoraj tudi temperaturo v sobi. A kot ponavadi, me je v zadnjem trenutku odneslo v popolnoma drugo smer. Če boste novo leto dočakali v kateri od restavracij, potem bodo tam poskrbeli za nekajhodni meni in za vse, kar sodi k takšnemu razvajanju. Jaz pa bom poskrbela za tiste, ki bodo ob večeru dobili kakšen obisk in bodo poleg penine želeli postaviti nekaj malega na krožnik. Jed, ki sem jo pripravila tokrat, lahko služi kot prigrizek, lahko pa le nadomesti hladno predjed ali kakšen kanapejček. Hrana je še posebej hvaležna, saj jo lahko pripravimo vnaprej, ne vzame veliko časa in dopušča veliko ekperimentiranja. Ob koncu letošnjega leta bom zapisala le še to: —bolj kot to, kaj je na mizi, je pomembno, s kom za njo sedimo. Če je zraven še nekaj dobre hrane, je toliko bolje. Lepo praznovanje v družbi tistih, ki vam kaj pomenijo, in le še - dober tek! Sprehod med trgovskimi policami Za klasično polnjeni francoski bageti sem kupila 15 dag šunke, 15 dag edamca, vložene kisle kumare, rdečo, zeleno in rumeno papriko. Potrebovala sem še približno četrtino velikega kozarca majoneze, nekaj masla ter sol in poper. Polnjenje Sledil je del, ki je zabaven vsaj toliko kot rezanje kumaric - polnjenje. Pomagala sem si z žlico, s prsti in kuhalnico. Z vsake strani sem posamezno bageto poskušala napolniti približno do polovice. Štruca je v celoti in enakomerno napolnjena, ko je enakomerno trda. Napolnjeni sem zavila v prozorno živilsko folijo, eno sem celo zamrznila in naslednji dan ugotovila, da je prigrizek dober tudi odmrznjen, le da se odmrzne na sobni temperaturi, saj v mikrovalovni pečici pregrete kumarice in majoneza niso sanjska kombinacija. Postrežba Preden štruco narežemo, jo zavito pustimo nekaj časa na hladnem. Tako postane bolj kompaktna in ne razpade. Narežemo jo na poljubno debele kolobarje, ki jih lahko postrežemo kot predjed na krožniku ali jih zložimo na večji pladenj in nam služijo kot prigrizek. Bodimo domiselni Francoske štruce lahko polnimo s čimerkoli. Odlične ideje so losos z zeliščnim maslom, šunka z jajcem in s hrenom, tuna s koruzo, z majonezo in s česnovo travo ali pršut z olivami, medtem ko z različnimi siri in zelenjavo lahko zadovoljimo tudi vegetarijance. Zelo na kratko - vse, kar je dobro na kruhu, je dobro tudi v njem. Namig: če nam zmanjka idej za polnilo, se sprehodimo do prve pekarne, kjer prodajajo različne sendviče, in preberimo, kaj je v posameznem sendviču. Te kombinacije okusov najbrž sodijo skupaj in jih lahko uporabimo za svoje polnjene francoske bagete. OCENA Priprava: rezanje posameznih sestavin ni zabavno, a ni zahtevno Okus: takšen, kakršnega si želimo Kruhke lahko postrežemo na različne načine, predvsem pa različna polnila omogočajo, da je hrana primerna tako za otroke kot odrasle (polnjena s tatarskim biftkom in čebulo). Z malo domišljije jih lahko lepo okrasimo in postrežemo kot hladno predjed. 38 PODLISTEK / BUKVARNA ZGODBE IZ DOMOZNANSKE KAMRE Pomlad (detajl Celjskega stropa, foto: Tomaž Lauko) Poletje (detajl Celjskega stropa, foto: Tomaž Lauko) Jesen (detajl Celjskega stropa, foto: Tomaž Lauko) Zima (detajl Celjskega stropa, foto: Tomaž Lauko) Celjski strop - evropska mojstrovina (9) www.kamra.si kamra Pomlad Pomlad uprizarja pet človeških figur pri različnih opravilih. Vzdušje pričara sedeče dekle, ki ustvarja šopek. Levo stran slike zapolnjuje mlad lovec z uplenjenim zajcem in lovskimi psi. Na desni je klečeča ženska, ki molze kozo, v družbi dveh mož. Ob primerjavi s Sadelerjevo predlogo opazimo, da na sliki konjenik v spremstvu moža in psa skoraj izgine v krajini, slikar pa je načrtno izpustil tudi ptice v letu, latinsko poimenovanje pomladi in napis na dnu lista. Poletje Poletje je tudi čas striženja ovac, to je v obeh upodobitvah na levi strani, kjer vidimo moška pri tem opravilu. Podobnosti med grafiko in sliko so očitne. Slikar je naredil spremembe v ozadju, kjer je skupina z vozom na sliki manjša kot na grafiki in se skoraj izgubi v bujni poletni krajini. Izpuščena sta napis zgoraj in besedilo na dnu lista. Jesen Na sliki jeseni se vse vrti okrog trgatve in stiskanja grozdja. Od desne proti levi si sledita trganje grozdja in prenos polnih košar do soda, v katerem grozdje stisnejo, na levi klečeča ženska pa že okuša sveži sok. Ob nižanju in širjenju slikarskega polja ter izpuščanju latinskih besedil si je slikar dovolil na levi strani zamenjati moškega z žensko, ki iz košare si-plje grozdje v lesen škaf. Rubriko pripravlja Osrednja knjižnica Celje Zima Celjska slika zime je preslikava zrcalno obrnjene Sadelerjeve grafike. Lesena koča, pred katero imajo koline, ima vrh strehe odrezan; na ta način so bile odstranjene leteče ptice in latinsko ime zime. Število oseb je zmanjšano, nalaganje drv na osla je pomaknjeno v ospredje in na skrajni spodnji rob slike, zraven se ponovi moška figura s sekiro. Spodnji napis je tudi tokrat izpuščen. GABRIJELA KOVAČIČ Pokrajinski muzej Celje ALBUM S CELJSKEGA Učitelj Milko Jerše, avstro-ogrski vojak (1916) Milko Jerše (1885-1949) je bil učitelj v Laškem, pred tem v Ormožu in Hrastniku, od koder je bil vpoklican v vojsko. Kot avstro-ogrski vojak se je boril na ruski fronti v Galiciji. Spomladi 1916 je prišel na dopust in se ob tem za spomin fotografiral 13. marca 1916 v fotografskem ateljeju W. Fodermayerja v Žalcu. Po dopustu se je vrnil na fronto in sredi poletja navedenega leta je časopis Učiteljski tovariš poročal: »V rusko ujetništvo je prišel ob vročem boju pri Koiomeji dne 6. t. m. neranjen kadetni aspirant Milko Jerše, učitelj v Hrastniku. O spominih na rusko ujetništvo je na občnem zboru Učiteljskega društva za laški okraj 5. marca 1922 imel predavanje z naslovom Bivanje v Sibiriji.« V Laškem je bil učitelj od 14. septembra 1922 do 30. avgusta 1946 in ob zaključku učiteljske kariere po drugi vojni dobro leto upravitelj laške šole. Uporabljeni viri: Učiteljski tovariš, 28. 7. 1916 in 23. 2. 1922 Laški zbornik 2002, str. 144; ZGODOVINSKI pregled šolstva v Laškem, 2010, str. 16; prispeval: Bogdan Jer-še; rubriko pripravlja: Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje, medijski pokrovitelj: Novi tednik; vir: www.kamra.si, Album Slovenije - osebni spomini 20. st. Michelangelo Buonarroti: Stihi Soneti vsestranskega umetnika Bil je vsestranski umetnik. Ste vedeli, da je znamenit renesančni slikar, kipar in arhitekt pisal tudi pesmi? Stihe Michelangela Buonar-rotija lahko seveda prebiramo tudi v slovenskem jeziku. Pesmi ustvarjalca veličastnih umetnin, kot so Pieta, David, Mojzes, freske Sikstinske kapele, kupola vatikanske bazilike sv. Petra in še bi lahko naštevali. Michelangelove pesmi je prvi - in sicer šele leta 1945 - prevedel pesnik Alojz Gradnik, ki je vedno znova ugotavljal, da je Michelangelo v svojih pesmih izražal globino svojega duha. Poznejši prevajalec Michelangela Srečko Fišer ugotavlja, da bližnji pogled na izvirnike razkrije nenavadno, za tisti čas po- polnoma edinstveno poezijo. »Besede in podobe so gosto nagnetene, med njimi je malo zraka, a zato obilo trenja: sintaksa je oglata, eliptična in anakolutična, točen pomen pogosto težko ali sploh ne raz-berljiv,« omenja Fišer. »Oboževana oseba, ki jo pesnik nagovarja, je včasih ženska, včasih moški, včasih ni jasno, ali je ta ali ta, včasih niti ne, ali gre za človeka ali nemara kar za - poganskega ali krščanskega - boga,« dodaja prevajalec. Michelangelovi prevajalci se tako pri delu precej znojijo. »Če Amor z eno zlato streli-co/rani in vžge notrino dvojih prsi; /če vzvišeni sočut, ljubezen čista,/je ena sreča za oba in muka/enako huda drugemu; če duh/en sam dve srci vlada, ena volja; /če ena duša večna v dveh telesih/v nebo oba na enih krilih dvigne; /če sebe nič, ljubi le drugega/z edino željo, radostjo edino,/ ki za oba plačilo je enako; / tisoč in tisoč drugih ni stotina/ ljubezni take, toliko zvestobe/ in sama mržnja ju razdre in strga.« To je ena od Miche- langelovih pesmi. V njegovem pesniškem opusu prevladujejo ljubezenske pesmi. Svoje sonete je posvetil svoji prijateljici Vittorii Colonni, sloviti italijanski renesančni pesnici, ki jo je spoznal pri svojih šestdesetih letih. Del pesmi Michelangela, ki ga je v likovnih delih bolj prevzemala lepota moškega kot ženskega telesa, je posvečen njegovemu prijatelju Tommasu de Cavali-eriju. Slednji je bil Michelangelov učenec risanja, zaradi močnega prijateljstva pa so se pojavila namigovanja, da ju je vezala istospolna ljubezenska zveza. »Od vseh platonističnih koncepcij je Michelangelo najbolj strastno posvojil misel, da je lepota ključ k preseganju časnega, minljivega, tostranskega, torej ključ do nebes; in da sta lepota in ljubezen neločljivo povezani,« pravi o velikem umetniku prevajalec Fišer. »Potem more biti tostranska ljubezen, tako kot tostranska lepota, pot k nad-časni, božanski; če je taka, more biti čista; in če je čista, ni greh,« razmišlja Fišer. Treba je tudi omeniti, da je kar nekaj Michelangelovih pesmi ostalo nedokončanih. Gre za tako imenovani problem »non fi-nito«. Ta se prav tako pojavlja pri številnih umetnikovih nedokončanih kiparskih delih. Za prvo izdajo Michelan-gelovih pesmi je poskrbel Michelangelo Buonarroti, to je njegov pranečak, ki je imel isto ime in priimek kot ta velikanov svetovne umetnosti. To je bilo davnega leta 1623, vendar je bil pesnik Michelangelo dejansko odkrit šele v obdobju romantike. Odkrila ga je tujina, njegova dela so začeli prevajati. Michelangelova pesniška besedila so med drugim dala navdih skladateljem, kot so naš slovenjgraški rojak Hugo Wolf, Richard Strauss, Benjamin Britten in Dmitrij Šostakovič. BRANE JERANKO Iščemo odgovore 1 na vprašanja poslušalcev. A Vsak ponedeljek ob 12.15. ШШ Vaš zakaj naš zato. O avtorju: Izjemen umetnik Michelangelo Buonarroti se je rodil leta 1475 v Capreseju v današnji pokrajini Arezzo. Želji, da bi postal umetnik, je njegov oče nasprotoval. V Firencah je obiskoval humanistično akademijo. Komaj pri 24 letih je dokončal znameniti kip Pieta, ki je postavljen v vatikanski baziliki. Pozneje je med drugim opravil poslikavo Sikstinske kapele, za kar je potreboval štiri leta dela. Umrl je star 88 let in je pokopan v baziliki Santa Croce v Firencah. Michelangelo navdihuje tudi naše sodobnike, pa naj bodo to računalniški virus, sprožen na dan umetnikovega rojstva, risani junak, asteroid ... BRALCI POROČEVALCI 39 Anina zvezdica GCC osrečuje K Anini zvezdici, ki jo na GCC podpirajo že vrsto let, so letos dijaki 4.a, ki so koordinirali akcijo, pritegnili še tri Unesco šole - OŠ Frana Krajnca, IV. osnovno šolo Celje in Srednjo zdravstveno šolo Celje. Pri zbiranju je pomagal tudi Študentski klub Žalec. Izkupiček je približno 350 kilogramov prehrambenih izdelkov, ki so jih odpeljali v osrednje skladišče projekta v prestolnici. Božična večerja pa je projekt podjetniškega krožka GCC StartUp, ki pod okriljem Ustvarjalnika povezuje dijake GCC in Šolskega centra Celje. Mladi podjetniki so na čisto pravo božično večerjo, ki je bila 20. decembra na GCC, povabili šestnajst socialno ogroženih družin s Celjskega. Prišel je tudi Božiček, ki je obdaril otroke, v uvodnem kulturnem programu sta božično vzdušje pričarala Božični trio iz Šempetra in GCC nonet, zbrane pa je nagovorila tudi podžupanja Mestne občine Celje mag. Darja Turk. Pri pripravi večerje sta pomagala tudi Dijaški dom Celje in Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje. Poleg tega je bila zelo uspešna tudi zanimiva okoljska akcija za zmanjševanje ogljičnega odtisa - cel december so dijaki v šolo prinašali rabljene kose oblačil in jih menjali med sabo, preostanek tekstila pa so podarili Karitas. Zadnji teden decembra, ki je minil tudi v znamenju številnih prireditev na hodnikih šole, izdaje koledarja in tradicionalne Bele snežinke umetniške gimnazije, pa so dijaki in učitelji pekli tudi praznične kekse, s katerimi so obdarili otroke iz svojih lokalnih skupnosti. GD Foto: arhiv GCC Žalec z ljubeznijo V petek, 16. decembra, so v Žalcu v okviru prireditev prazničnega decembra sklenili projekt Žalec piše Božičku v sklopu potujoče Božičkove pošte. V njem so sodelovali otroci iz žalskih vrtcev in šol, ki so pisma Božičku najprej ožigosali v Božičkovi poštni poslovalnici. Tam so za nemoteno delo skrbeli poštni palčki Elfina, Alabaster in Fred. Vsako pismo je dobilo štampiljko Žalec z ljubeznijo, prevedeno v angleški jezik. Kuverte so nato odnesli do osrednjega odra, kjer so jih škrati razvrstili v za to namenjene poštne zaboje. Številne obiskovalce je s pomočjo vi-deoprojekcije pozdravil tudi Božiček iz daljne Laponske, ki je predstavil svoj dom in pošto, ki ima v teh dneh res ogromno dela. Podobno je bilo na ta večer tudi v Žalcu, saj so v velik poštni paket, naslovljen na Božička, napolnili z več kot sedemsto pismi. Poslali so ga v mesto Rovaniemi na Severni tečaj. Vsako leto iz 198 držav na ta naslov prispe približno sedemsto tisoč pisem. TT Premierna uprizoritev igre in Miklavžev sejem V četrtek, 8. decembra, je bilo v OŠ Slivnica praznično. Ob 15.30 se je telovadnica spremenila v gledališče in obiskovalci so si ogledali predstavo dramske skupine BB Show z naslovom Babica zima, ki je nastala pod mentorstvom učiteljice Branke Brodej. Mlajši mladinski pevski zbor z zborovodki-njo Metko Bevc je s pesmicami popestril igro. Glasbeno opremo za celo igro in spremljavo pesmi je uredil Boštjan Artiček. Nastopajoči igralci, plesalci in pevci so navdušili občinstvo, ki jih je ob koncu nagradilo z iskrenim aplavzom. Nato je bil v prostoru pred telovadnico Miklavžev sejem. Na lepo okrašenih stojnicah so učenci prodajali izdelke, ki so jih naredili na tehniškem dnevu in pri izbirnih vsebinah. Na stojnicah so se našle tudi stvari, ki so jih prispevali otroci iz podružničnih šol Loka in Prevorje. Obiskovalci so lahko izbirali med novoletnimi voščilnicami, okraski, svečniki, nakitom, kupili so lahko pekovske izdelke, zeliščni čaj s šolskega vrta ali sivkine blazinice proti moljem. Nad izdelki so bili obiskovalci zelo navdušeni in so jih z veseljem kupovali. Zbrana sredstva bodo namenjena učencem OŠ Slivnica pri Celju. BARBARA BURGER MANSUTTI Mednarodna likovna kolonija dijakov dijaških domov V dijaškem in študentskem domu Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje so dijakinje in dijaki trinajstih dijaških domov iz Slovenije in s Hrvaške likovno ustvarjali na drugi mednarodni likovni koloniji. Mladi likovniki so v akrilni tehniki upodobili prebujenje in metaprihodnost. Dijaki, ki bivajo v dijaškem domu SŠGT Celje, so srečanje popestrili s kulturnim programom. Udeleženci so si ogledali tudi mestne znamenitosti in spoznavali utrip življenja v predprazničnem času. Pri strokovnem delu jim je svetoval celjski slikar Tomaž Milač. Prisotni mentorji so ob tej priložnosti izmenjali modele dobrih praks pri delu z mladimi in zanje. Najboljši mladi ustvarjalci so prejeli priznanja in pohvale ter simbolične nagrade. Z željo po ponovnem druženju so se poslovili in v mestu ob Savinji zapustili več deset zelo lepih likovnih del. Drugo mednarodno likovno kolonijo je tudi letos finančno podprla Mestna občina Celje. NATAŠA KAJBA GORJUP 40 BRALCI POROČEVALCI Koncert pedagogov Glasbena šola Celje je zadnji novembrski dan s tradicionalnim koncertom pedagogov zakorakala v praznične dni in pričela serijo svojih izvrstnih koncertov, ki so obogatili veseli december v Celju. V prvem delu koncerta so se predstavili pedagogi solisti in privlačni komorni sestavi, ki so stopnjevali vzdušje v napolnjeni dvorani Narodnega doma. V drugem delu koncerta pa je orkester A vista, ki ga sestavljajo pedagogi Glasbene šole Celje, pod taktirkama dirigentov Bojana Logarja in Matjaža Brežnika navdušil z odlično izbranim programom in solisti, Jakom Kopačem - saksofon, Slavkom Kovačičem - klarinet ter pevci Tino Blazinšek, Martino Burger in Boštjanom Korošcem. Izvrstni pedagogi, ki navdušujejo ne samo na koncertnih odrih v Celju in širše, ampak predvsem mlade glasbenike, ki jim predajajo svoje znanje in izkušnje, so ponovno dokazali, da so kos vsem glasbenim zvrstem, od klasičnih do džezovskih in sodobnih ritmov in melodij. ML Citrarki Sara in Brina Gabrovec Razstava jaslic Savinjske doline Člani PGD Drešinja vas, vaščani Drešinje vasi in člani Turističnega društva Petrovče so v dvorani gasilskega društva Drešinja vas pripravili trinajsto razstavo jaslic Savinjske doline. Številnim obiskovalcem je na dan odprtja na tretjo adventno nedeljo podrobneje o razstavi govoril Jože Stepišnik, ki je poudaril, da letos sodeluje 45 razstavljavcev, kar je največ do zdaj. Vsi so pokazali svojo izvirnost in talent, za oblikovanje jaslic pa so uporabili različne materiale, kot so kamen, vosek, les, volna, testo, siporeks, kovina ... »S to čudovito razstavo končujemo posebno leto, ko smo praznovali tisočletnico prve omembe Drešinje vasi. Tudi letos nas ta razstava navdušuje z velikim veseljem, saj je privabila rekordno število razstavljavcev s širšega celjskega območja, vse od Vojnika do Ljubnega. Veseli smo tudi sodelovanja Folklorne skupine Kobula iz Petrovč, sester dominikank iz Pe-trovč, stanovalcev Doma upokojencev Nine Pokorn in drugih, ki sodelujejo na letošnji razstavi,« je ob koncu nagovora dejal Jože Stepišnik, ki ima pri tem največ zaslug. Razstavo je blagoslovil petrovški župnik, pater Ivan Arzen-šek, odprtje pa so popestrile Sara in Brina Gabrovec iz Griž na citah in vokalna skupina Candela iz Petrovč. Razstava bo na ogled še 1. januarja od 14. do 19. ure, ostale dni pa po dogovoru po telefonu 031 230 021. TT Pestro decembrsko dogajanje V Srednji šoli za kemijo, elektrotehniko in računalništvo Šolskega centra Celje se lahko pohvalijo z dijaki, ki jih poleg osnovne stroke (elektrotehnika, kemija in računalništvo) veseli tudi kulturno ustvarjanje. Slednje pride še posebej do izraza v decembru, ko dijaki z mentorji pripravljajo različne kulturne dogodke, s katerimi želijo polepšati decembrsko dogajanje sebi in svojim bližnjim. Tako so člani projektne skupine Ustvarjajmo v timu pod mentorstvom dr. Tanje Jelenko in Metke Jagodič Po-gačar 3. decembra pripravili glasbeno pravljico za učence waldorfske šole v Žalcu. 13. decembra so člani gledališke delavnice pod mentorstvom dr. Anite La-znik in mladi glasbeniki pod mentorstvom Metke Jagodič Pogačar pripravili praznično prireditev za starše in učitelje, s katero so ustvarili sproščeno, prijetno vzdušje in na obraze gledalcev privabili velik nasmeh. Prireditev so dodatno s kemijskim poskusom popestrili kemiki pod mentorstvom Irene Drofenik. Prireditev so sooblikovali tudi dijaki Srednje šole za storitvene dejavnosti in logistiko ŠCC, saj so pripravili kostume (mentorica Melanija Dobri-nič) in masko za nastopajoče (mentorici Brigita Novačan in Milena Poglajen). Prireditev za starše in učitelje 14. decembra pa je že zgoraj omenjena ekipa pripravila Rock koncert, s katerim so v SŠ KER obeležili tudi bližajoči se državni praznik - dan samostojnosti in enotnosti. Ne smemo pa pozabiti na pevce, ki so člani Mešanega mladinskega pevskega zbora Šolskega centra Celje in ki so 20. decembra s koncertom S pesmijo v praznične dni v Celjskem domu pričarali čaroben večer. Pevci, ki jih že deveto leto vodi Andreja Ocvirk ob strokovni pomoči Boštjana Korošca, so predstavili izviren božični program. V prvem delu so izvedli ljudske in umetne pesmi tekmovalnega značaja, v drugem delu pa smo poslušali božično obarvane pesmi. Pevce je na klavirju odlično spremljal Jure Jordan Koz- jak. Kot gostja večera se je predstavila citrarka Janja Brlec, udeleženka oddaje Slovenija ima talent. AL 90,6 95,1 95,9 100,3 radio cehe Vedno? г mmji »Vi ste sol zemlje in luč sveta« Pri sv. Jožefu nad Celjem je bilo v sredo, 14. decembra, že osmo predbožično srečanje za sodelavce Karitas in prostovoljce Škofijske karitas Celje. Po uvodnem nagovoru Mateja Pirnata, generalnega tajnika Škofijske karitas Celje, je sledil ogled gledališke predstave slovenskega pisatelja in Prešernovega nagrajenca Zorka Simčiča z naslovom Leta nič, en dan potem v izvedbi Ljubiteljskega gledališča Teharje Celje. V predstavi Zorka Simčiča, ki je letos slavil častitljivih 95 let, predstava je v repertoarju gledališča že osemnajst let, je v prvi postavitvi leta 1999 igral tudi sedanji generalni tajnik Matej Pirnat. SM Nastopili so Ljudmila Conradi, Saraja Hribernik, Andrej Hribernik, Ana Klincov in Lovro Tacol. Režija Peter Simoniti. BRALCI POROČEVALCI 41 V počastitev sedemdesetletnice Miklavžev koncert Mladinskega pihalnega orkestra Glasbene šole Celje pod taktirko dirigenta Bernarda Beline nas je tokrat popeljal na prav posebno Praznično popotovanje s Tomažem Habetom. Z Mešanim mladinskim pevskim zborom I. gimnazije v Celju (zborovodja Tomaž Marčič) je orkester občinstvu napolnjene dvorane Celjskega doma pripravil izjemen, slovenski glasbi zapisan večer. Tomaž Habe, ki bo v naslednjem letu proslavljal visok jubilej, svojo sedemdesetletnico, je tisti popotnik, ki se je podpisal pod prav vsako izvedeno skladbo - kot skladatelj, avtor besedil, aranžer ali prevajalec. Čeprav je v osnovi violinist in diplomirani komponist, ga v veliko njegovih delih prepoznamo kot pisca skladb za pihalne orkestre. Kot je povedal častni gost tega koncerta Tomaž Habe, je izjemno redko, da bi cel večer izvajali dela slovenskega avtorja. »Začel sem ustvarjati ravno iz potrebe po tovrstni literaturi ... To povem tudi kot kot predsednik Zborovskega društva slovenskih skladateljev. Tudi pri maturi se borim, da smo ohranili vsaj enega slovenskega avtorja. Borim se za slovensko besedo, za slovensko glasbo in mi je to zelo toplo sedlo v srce, da so se Glasbena šola Celje in njen dirigent, zbor in orkester odzvali in odlično izvajali slovensko glasbo.« ML Blagoslov konj v Galiciji Setveni koledar 29. CE plod - konec presajanja ob 4. uri 30. PE plod 31. SO korenina 1. NE korenina 2. PO cvet do 15. ure 3. TO od 9. ure cvet 4. SR list Blagoslov konj na Gomilskem in v Galiciji Podatki so vzeti z dovoljenjem avtorjev iz Setvenega priročnika Marije Thun za leto 2017, ki ga v Sloveniji izdaja v ne-skrajšani obliki Založba AJDA, Vrzdenec, tel. 01/754-07-43. V Galiciji in na Gomilskem so na god sv. Štefana, zavetnika konj, že tradicionalno blagoslovili konje. Na Gomilskem slavijo ta dan tudi župnijski praznik, saj je njihov cerkveni zavetnik prav sv. Štefan. Že osemnajsti blagoslov konj v organizaciji Konjeniškega društva Mu- stang Gomilsko in Turističnega društva Gomilsko je bil po maši pred domom krajanov. Obred so opravili domači župnik Martin Cirar, župnik iz Luč Viki Košec in dekan iz Grosupljega Janko Šket, oba rojaka z Gomilskega. Zbrane je nagovorila predsednica TD Gomilsko Boža Kosu, ki je nekaj besed namenila tudi državnemu prazniku samostojnosti in enotnosti. Blagoslovitve konj se je udeležilo približno petindvajset jezdecev oziroma kočijažev. Udeleženci blagoslova so svoje druženje nadaljevali na ranču KD Mustang v Grajski vasi. Tudi člani konjeniške sekcije Turističnega društva Galicija so po deseti maši, prav na god sv. Štefana, v sodelovanju v KS Galicija pripravili blagoslov konj. Konje je blagoslovil župnik Janko Cigala, številne obiskovalce pa je pozdravila predsednica TD Galicija Ana Grobelnik, cerkveni mešani pevski zbor Galicija, ki ga vodi Anita Žolnir, pa je z nekaj pesmimi popestrila dogodek. Po blagoslovu so pod vaškim kozolcem pripravili pogostitev in veselo druženje. TT Tržnica igrač V šoli Sveti Štefan smo organizirali tržnico igrač in podarili igrače drug drugemu ter Župnijski karitas Šmarje pri Jelšah za otroke iz socialno šibkih družin. Imeli smo se prelepo in občutki ob tem so bili še lepši. Menimo, da bi bil naš prispevek dobra spodbuda za vse ljudi v predprazničnem času. MONJA ŠALAMON Utrinki iz šentjurske Pravljične dežele Mladinski center Šentjur je 15. decembra že sedmič s pomočjo mladih izvedel šentjursko Pravljično deželo. V Ipavčevem kulturnem centru je prejšnji četrtek vrvelo od ustvarjalnosti in dobre volje, ki so jo med otroke razširili igralci šentjurske mladinske gledališke skupine. Med obšolske dejavnosti, ki potekajo v Aktivatorju, prostoru za mlade, so v Mladinskem centru Šentjur po nekajletnem mirovanju to jesen uvrstili gledališke delavnice. Mladi so tri mesece pridno vadili svoje vloge in uspeli suvereno odigrati predstavo Žogica Nogica. Gledališkim vajam, ki jih je vodila Mojca Krevel, so konec novembra dodali še delavnice, na katerih so izdelovali sceno in rekvizite za predstavo. Druga skupina je že novembra začela priprave za ustvarjalne delavnice. Letos so otroci izdelovali snežake, novoletne okraske, vizitke in barvali mandale. Organizatorji so bili zadovoljni z dobrim obiskom in odzivom obiskovalcev. Šentjurska Pravljična dežela temelji na prostovoljstvu in na mladih, ki se aktivno vključijo v pripravo in izvedbo programa za najmlajše. VS 42 ŽIVALSKI SVET Vse naše živali Za zadnjo letošnjo živalsko stran smo člani in sodelavci uredništva pripravili zapise o svojih hišnih ljubljenčkih. Naj vas zabavajo tako, kot nas naše živali. Spomin na Mici Slano-sladek spomin Andreja Balja: »Bili so časi, ko se je, najbrž zaradi osovraženih domačih kopeli, naša psica vodi izogibala tudi v >divjini<. Vse se je spremenilo nekega poletja na morju, ko je opazovala otroke pri priljubljeni zabavi. Po začetnem mencanju, cviljenju in našem posmehljivem prigovarjanju se je v nekem trenutku skupaj z enim od mladih turistov pognala v morje. Pridružilo se jima je več otrok in kmalu se je nabrala večja gruča vre-ščečih, smejočih se skakalcev ... in en pes, ki pri skakanju, plavanju, plezanju ni nič zaostajal. Nedolžna zabava pa hitro zmoti koga, ki je na otroštvo davno pozabil. Neka gospa je panična kriče razgnala otroke, svoja dva dobesedno zvlekla stran in se vrnila, da bi obračunala še z nami, krivci za to splošno nevarnost. Sledile so grožnje s policijo, pretepom, nekaj je bilo psovk in na koncu proseč pogled moje matere, ki je pomenil samo eno, naj s sosedi nikar ne začnem >vendete<, še preden smo do konca razložili kovčke. Zaradi incidenta na plaži smo bili prisiljeni razmisliti o drugih možnostih in odločili smo se za nakup manjše barke. Psica je Srdelo 1, kot smo barko poimenovali, vzljubila ob prvem stiku in se na njej vede kot kapitanka. Spretno se izogiba oviram, teka po palubi, nadzoruje svoje mornarje, v morje skače z najvišjih točk ter kljubuje vetru in valovom. S krova jo je že tudi odplaknilo, a se je hitro znašla in zaplavala za svojo ljubljeno >ladjo<, kjer jo je čakala od groze okamenela posadka (ki je od tedaj dodatno pozorna na takšne pripetljaje). Pred vkrcanjem jo še premami čofotanje otrok na plaži, a jo pri želji, da bi z njimi poskakljala, brzdamo.« Počitniški muc Robert Gorjanc: »Nekega dne smo ga dobili iz Ljubljane, muca s čudnim imenom Bugi. Po imenu sodeč, sem ga razglasil za mač-kona in ga ogovarjam, kot da je on, čeprav je ona, torej muca. Še vedno se motim pri naslavljanju, ampak recimo, da zdaj kot on zveni ljubkovalno. >Prišel je samo na počitnice, čez poletje, ker so njegovi skrbniki v glavnem na morju. Saj v tvojo delovno sobo ne bo prihajal,< je rekla hči, katere beseda je pri nas zakon. Tako ugovorov seveda ni bilo. Kmalu bo novo leto, Bu-gijeve poletne počitnice še kar trajajo, že davno pa se je »razkomotil« po celem stanovanju. Dlake, ki jih pušča na mojem svetem fotelju, kjer po napornem dnevu morda začu-da še kaj preberem za svojo dušo, me celo ne motijo več. Če spi, drema ali poleževa na sedežni, kjer vse to želim početi sam ob gledanju televiziji, se tudi ne razburjam preveč. Najbolj »obožujem« Bugije-vo neomajnost, ko mijavka, da bi šel v svoje razgledno korito in bob stezo, v kar smo njemu v čast spremenili naš balkon. Obožuje namreč opazovanje dogajanja na dvorišču, težko se sprijazni, da bi kaj spre- gledal, sploh uživa, če lahko preganja golobe in vrabčke. Temperature pod lediščem ga ne motijo. Ko ga v koritu za-zebe, skoči iz njega, popraska po vratih in se pride pogret. Čez minuto ali dve, ko mu je že dovolj toplo, bi šel spet na balkon. Kljub svojemu prehladu mu v strupenem mrazu kot zvesti sluga odpiram in zapiram balkonska vrata in ga pripuščam v njegovo kraljestvo razglednega stolpa. Že dolgo nič več ne sprašujem, kdaj se bodo za Bugija končale (poletne) počitnice.« Brane Jeranko: »Kdo bi si mislil, da nam bo žival, ki sem jo pripeljal iz pasje sirotišnice, naredila toliko veselja. In tudi kakšno skrb ter preglavico seveda. Že po nekaj dneh, ko je prišla psička Mici k naši hiši, so jo že začeli obletavati >horny< pasji don juani. Treba je bilo k veterinarju na operacijo, saj je en pes pri hiši čisto dovolj. Treba je še zapisati, da so psičko kot Mici poimenovali že v pasjem zavetišču in ji imena nismo spremenili. Po operaciji smo Mici prvič odpeljali v našo počitniško hišico. Toliko smo že zaupali pasji mrcinici, da je lahko okoli hiše po travi uživala tudi, ko nas ni bilo zraven. Potem je nekdo od domačih skozi okno opazil, da je Mici, ki je bila po operaciji še šibka, komaj kakšnega pol metra od prometne vaške ceste. Hitro sem odprl okno in se zadrl: »Mici, takoj pridi sem!« Pod oknom pa je soseda Micka delala na svojem vrtu z motiko v roki. Videl sem, kako se je prestrašeno vzravnala in se naslonila na motiko. Takoj sem vedel, zakaj. Morda si je celo mislila, da sem si začel lastiti kos njenega vrta. S sosedi je treba imeti dobre odnose, zato sem ji na dvorišču pojasnil, da je to naš nov pes. In da je psička dobila ime Mici v zavetišču, ker je pač >micena< in ne zato, ker se norčujemo iz sosed. Čez cesto je bila namreč še ena Micka, mamina prijateljica.« Sonček boža tačice naše črne mačice ... Barbara Gradič Oset: »Ko je hči nekoliko zrasla, je dobila muco. A ker mucki težko ostanejo pri hiši, je naš mladiček kmalu pobegnil. Odločili smo se, da bo druga muca ženskega spola. Brez posebnega imena, bila je črna Muca z veliko začetnico. Hči je lahko z njo počela skoraj vse, a največkrat sta se vzajemno pomirjali. Z možem sva marsikaj dovolila, le da muca ni predolgo ostala v hiši. Le za >cartanje<, njen dom je bil sosednji kozolec. Imeli smo se lepo. Do zime. Takrat so jo opazili tudi sosednji muci. Nikoli v življenju še nisem videla toliko mucev okoli naše hiše. Vsak dan drug in vsak drug se je huje drl. Na pomlad smo dobili tri male muce. Mama Muca jih skotila v slami na vrhu skednja. Ker si je hči želela imeti mladino bližje domu, je moral mož na posebno odpravo, da jih je nekako privlekel v nižino. Hči je pripravila posebno košarico z odejico v posebno hiško. A zjutraj jih ni bilo več tam. Mama Muca jim je našla nov dom, tam, kjer se je sama odločila. Poskusili smo še drugič, a naslednje jutro jih spet ni bilo več. Odnehali smo, dokler niso z mamico prišli sami do posodice za mleko. Koliko >cartanja< je bilo z njimi in koliko sreče . Zdaj imamo pri hiši tri muce. Da so smele ostati, se lahko zahvalijo svojemu živalskemu nagonu, saj so najbolj pridne muce na vasi. Skoraj vsak dan ena od njih prinese pred vrata terase miško, ptiča ali kaj večjega, kot je podgana. Če jih imata otroka rada zaradi mehke dlake in mokrega jezička, jih imava z možem rada, ker so najboljše plenilke.« Najboljši prijatelji Tanja Drolec: »Moje ime je Ozzy. Star sem približno pet let. Čeprav po stasu in glasu nisem ravno slaboten, sem po naravi skromen in umirjen. A kljub temu se lahko pohvalim, da sem v svoji družini najmlajši, ki je z odliko končal šolanje. Vendar zaradi tega nisem nič prevzeten in vzvišen, kar lahko potrdita tudi moji prijateljici Biba in Rozi. Prva je prava mačka, zato je med mojimi zadolžitvami tudi skrb za njeno varnost. Tudi moja >sestrica< Rozi je prava lepotica, vendar zna poskrbeti zase in me v tem pogledu ne potrebuje. Naše življenje je najlepše, ko smo sami doma. Biba odpira vrata v stanovanju, Rozi straži, če bi se morda nepričakovano vrnil kdo od gospodarjev, medtem ko jaz z vso resnostjo in natančnostjo pregledujem, kje bi se dalo najti kakšen prepovedan grižljaj. Na srečo je ponavadi celoten izplen tovrstnih akcij moj, saj sta prijateljici pristašinji bolj zdravega načina življenja, na katerega v imenu mojega zdravja radi prisegajo tudi moji lastniki. Včasih se sprašujem, od kod jim te neumnosti. Si mar ljudje nikoli ne privoščijo sladke pregrehe? Priznam, da ob njihovi vrnitvi domov nisem tako zelo odločen in pogumen. Takrat se lenobno pretegujem na svoji blazini in se pretvarjam, da se ni zgodilo nič posebnega. Si predstavljate, kako zabavno se mi zdi, ko se spogledujejo in drug drugega sprašujejo, kdo je pojedel vse piškote? Še bolj debelo so se spogledovali, ko so našli na tleh koščico od nektarine. Niso se mogli zediniti, kako je mogoče, da jo je tisti, ki si jo je privoščil, odvrgel kar pod posteljo.« Preveč želja za eno ribo Eva Popovič: »Pred skoraj desetimi leti je očka domov prinesel dve ribi, ki ju je ujel v ribniku v premoru med nabiranjem gob. Oranžna in rumena riba sta se čudovito bleščali in že takrat dali vedeti, da nista ustvarjeni za divje okolje, kamor ju je nekdo izpustil. Dobili sta primeren prostor in čimbolj poustvarjeno naravno okolje, ki pa eni ni ustrezalo, zato smo jo vrnili v ribnik, druga, Diksi, je še vedno pri nas. A Diksi ne je vsake ribje hrane. V teh letih je razvil izbran okus za najdražjo in tisto, ki mu najbolj umaže vodo. Veliko da tudi na feng šuj, saj s >špricanjem< iz akvarija daje jasno vedeti, da mu stojalo z mokrim perilom pred njegovim domom ne ustreza. Občasno ga moti preglasna televizija, v neposredni bližini katere se nahaja, predvsem pa je vesel, če so noči za spanje in se takrat ne smukate okoli njega. Ker vsak rad tu in tam pretegne svoje kosti, moj očka omogoča tudi naši zlati ribici, da se razgiba. Naša ogromna banja se občasno spremeni v ribnik z ravno pravo temperaturo vode, kakšnim kamenjem, travo ter napravo za kisik. Ko je vse pripravljeno, naš Diksi nervozno zaplava v prostranosti blokovskega jezera. Vsako leto je posebno pozornost požel tudi ob praznovanju mojega rojstnega dne, ko so vsi sošolci in sošolke navdušeno opazovali, kako velika riba je že postal, iskreno pa so se čudili, da je še vedno med nami. V vsej svoji veličini in pozlačenosti se že skoraj deset let bohoti za stenami svojega akvarija, jaz pa še vedno čakam, da bo spregovoril o tistih treh željah. A zaenkrat kaže bolj slabo.« ŽIVALSKI SVET 43 _ Reinkarnacija? Pogumen bojazljivec Tatjana Cvirn: »Pred leti je sinova prijateljica ob cesti našla odvrženega mačjega mladiča. Ker so imeli doma že kar nekaj kosmatih primerkov, so iskali nove lastnike za drobno oranžno-belo koščeno bitje, ki je imelo ob najdbi še polno bolh in močno vneto oko. Ne vem, kaj mi je bilo, da sem pristala na sinovo prošnjo, naj ga grem pogledat. Seveda se je končalo tako, da sem dobila novega sostanovalca. Sledili so tedni zdravljenja njegovega vnetega očesa in spoznavanja s kosmatincem. Ob jezi, ko je bilo treba umikati rože in zavese in ko sem imela noge povsem popraskane, ker je najraje lezel po njih do mojega vratu, so bili vmes seveda številni trenutki veselja in zabave. Danes je Tomi, kot smo ga poimenovali, konkreten mačkon, saj ne počne drugega, kot da je in spi. Če je zelo pogumen, ko je treba v jezi ugrizniti roko, ki ga hrani, kadar ni vse tako, kot si je zamislil, pa je zelo boječ, ko so pri hiši tuji ljudje. Že ko zasliši zvok domofona, zbeži pod posteljo in se prikaže izpod nje le v primeru, da nato zasliši znan glas v predsobi. Sicer se lahko zgodi, da ga ni po ves dan na spregled. Nekoč, ko smo prenavljali stanovanje, sem se pošteno prestrašila. Klicala sem ga in iskala, pomislila, da je morda padel z balkona, kjer ima razgledno točko. Še celo delavca sta ga pomagala iskati in nazadnje smo ga odkrili stlačenega v ozki reži za pralnim strojem v kopalnici. Te dni kraljuje na svojem ležalniku na radiatorju in ni mu hudega. Pravi mačji kralj, ki ve, kako svojo podložnico oviti okrog šape.« Bojana Avguštinčič: »V naši družini smo od nekdaj imeli mačke. Vsaka je imela skrbno izbrano ime. Ažek me je na primer vsak petek popoldne ali zvečer, ko sem se vračala s študija v Ljubljani, čakal pred domačimi vrati. Minka oziroma Mina (tudi Minči) je bila prava mačja dama: elegantna in vedno čista ter prijazna, za miši pa velik strah in trepet. Potem sta k hiši prišla Franja in Debevc. Mačon je ves čas bolehal, ona pa je vestno skrbela zanj in ga negovala (od tod imeni po junakih iz Naše male klinike). Franja je poskrbela tudi za naraščaj: Rezko in Julko. Žal Julka ni imela sreče v svojem kratkem življenju. Nekega oktobrskega dne je žalostno končala pod kosilnico z odrezanima zadnjima nogama. Približno pol leta zatem je Minka ponovno skotila mladičke. Ugotovila sem, da je ena muca drugačna od ostalih treh in tudi od vseh, ki sem jih dotlej videla. Skotila se je namreč brez sprednje desne tačke. Julka ... reinkarnacija ...?! < me je spreletelo. Odločila sem se, da bom to muco (Magda sem ji dala ime) vzela k sebi, v svoje stanovanje, in jo tako obvarovala pred vsemi nevarnostmi, ki bi nanjo prežale v zunanjem svetu. Kljub invalidnosti Magda ni v ničemer zaostajala v primerjavi s svojimi sestricami. Ravno nasprotno. Pri vsem je bila vedno prva in najbolj glasna, ko je zavohala hrano. Da izstopa tudi po inteligenci, verjetno ni treba posebej poudarjati. Razume prav vsako mojo besedo, ve, da v stanovanju ne sme delati škode (res ni še ničesar uničila ali poškodovala), zna pa tudi jasno >povedati<, kaj želi. Najbolj pa je prisrčna, ko je zvečer zaspana in me priganja, naj končno že enkrat ležem v posteljo, da se bo lahko stisnila k meni . Živali ti res znajo polepšati dan in to Magda dokazuje vsak dan znova.« Vesel, ljubeč in trmast Janja Intihar: »Tudi naš Vilči je najlepši in najbolj pameten pes na svetu. Ker je najmlajši član družine, je tudi najbolj razvajen, kar je skupaj z njegovim karakterjem višavskega terierja (ker je doma iz okolice Vitanja, pravimo, da je pohorski višavc) včasih zelo naporno. Vilči je namreč trmast kot hudič in vedno mora biti tako, kot je navajen oziroma tako kot mu je všeč. Če se slučajno zgodi, da mu postrežem hrano brez njegovega plastičnega podstavka, noče jesti. Ko ga peljemo na sprehod, ga moramo vzeti v naročje (po stopnicah ga namreč nosimo) na točno določenem mestu in tudi ko se vračamo, se na dvorišču vedno ustavi na istem mestu. In se ne premakne niti za milimeter. Po sprehodu, ko ga vzamem v naročje in mu brišem tačke, glavo zakoplje vame, jaz pa mu moram peti pesmice. Običajno je to Kekčeva pesem. Ko je prišel k hiši, je bil manjši od mojega copata, pa tudi medvedek, ki je po šestih letih še vedno njegova najljubša igrača, je bil večji od njega. Njegovo rast in razvoj smo spremljali, kot da bi šlo za otroka. Spomnim se, kako je bil sin čisto iz sebe, ker se mu dolgo časa eden od ušeskov ni hotel postaviti pokonci. Ali kako sem nestrpno čakala, kdaj bo fant končno dvignil zadnjo taco in začel lulati >po moško<. In ko se je to končno zgodilo, me je od ponosa kar razganjalo. Ampak to še ni bilo vse. Vilči, kot da je čutil mojo skrb zaradi (ne)dvigovanja zadnje tace, je pri tem šel korak dlje. Ko je končal lulanje, je dvignil še drugo taco in naredil stojo. To v veliko zabavo mimoidočih počne še danes.« Klena »Prlečka« Marjetka Raušl Lesjak: »Našo Miki smo uvozili iz Prlekije, zato sva zdaj v hiši dve ženski s tem neuničljivim in klenim značajem. Če je našo mladež sprva gledala z rahlo rezervo, se nato z njo podila vsenaokrog, je zdaj dama v najboljših letih rezervirana za >crkljanje<. Samo naša najmlajša jo še spravi do igranja, in to z navadno volneno nitjo. Po naši vrnitvi z morja prvo poletje, ko je bila Miki z nami, je svoje veselje pokazala na dotlej nam nepredstavljiv način. Ko smo se izmučeni od dolge vožnje sesedli po domači sedežni, je zlezla možu najprej v naročje, od tam za vrat in mu svojo večno predanost pokazala tako, da mu je prelizala lase in počasi nastajajočo plešo. No, morda je bil razlog tega izbruha veselja vonj morja, ki se mu je zalezel v lase in jo je spomnil na ribe. Kakorkoli že, od tistega trenutka sta tudi z mojim možem povezana do konca tostranskega življenja.« Kakor Koli Andraž Purg (GrupA): »Psa smo posvojili v Zonzaniju in oglas sem videl nikjer drugje kot v Novem tedniku. Koli je slep pes. Ne vidi nič, morda loči dan od noči in kakšno senco. Tako je tudi napovedal veterinar - okulist. Da je to dedno pri tej pasmi in da se mu bo vid nenehno slabšal ter da operacija ne pride v poštev, je še dodal. Šok! To bi lahko bila žalostna zgodba, polna čustev in sočustvovanja o invalidnem psu. Vendar Koli ni obupan pes. Nasprotno, vesel pes je in takšen kot vsi ostali. No, ne ravno. Border collie je pasma, ki zahteva učenje in njegova želja, da bi spoznaval nekaj novega, se z leti ni zmanjšala. Star je namreč že sedem let. Pri mami, kjer Koli živi, se vsak mesec nauči kakšen nov trik. Začetni koraki v njegovem temnem svetu so bili za nas in zanj kar kruti in boleči. Zaletel se je v vsako stvar, ki je ni predvideval pred sabo. Ampak to je trajalo približno leto. Vključil je nekakšen GPS in zdaj je njegova najljubša igra prinašanje palice na travniku. Upravljamo ga kot avtomobilček na baterije z daljincem. S kratkimi ukazi levo, desno, naprej, nazaj in pri tem blazno uživa. Kakorkoli, Koli je postal za mnoge, ki ga poznajo, pravi navdih in z veliko radostjo do življenja bogati nas in vse naokoli kjerkoli.« Zajčica BobiE Edo Einspieler (SHERPA): »Vsako jutro peljem našega zajca na sprehod, da opravi, saj veste, potrebo. Mimogrede, naš zajec je zajčica, kar smo ugotovili po temeljitem pregledu. Njeno kletko sem sprva dal na balkon, a je revica cele dneve preživela v svoji hiški stisnjena v kotu. Na mojo nesrečo je menda edina vrsta, ki ne dobi podlanke oziroma zimske dlake. Zato zdaj živi v dnevni sobi. Sprehajava se ob urah, ko je na ulici in ob njej bolj malo psov. Logično je, da je nimam na povodcu in tudi nagobčnika ji ne nadenem. Kje ste pa že videli zajca z nagobčnikom? Tistega jutra sva zavila za vogal na travnik, kjer sta velik regrat in sočna deteljica. Tam je stal on, neznanec. Velik, črn, kratkodlak dober-man. Ušesa strumno pokonci, oči izbuljene, mišice v nemirnem tresljaju. Doberman brez nagobčnika in brez lastnika z vso silo plane proti naši zajčici. Preden jo z zobmi zagrabi, mu BobiE švigne med nogami, pri repu skoči na hrbet In kremplje, ostre kot britev, zasadi v vrat. Pes v šoku teka s polno hitrostjo v majhnem krogu. Se je že meni vrtelo, ko sem ga gledal. BobiE mu v uho zasadi svoja dva sekalca in še kakšna dva kroga kot zastava obvisi na njegovi črni glavi. Ugriz nato popusti, pes odhiti, zajčica pa nazaj k detelji ne preveč urno pohiti. To je naša levjegriva zajčica BobiE.« p.s. Zgodba je izmišljena, če še niste ugotovili. Pri »nemačjih« ljudeh Saška T. Ocvirk: »Naj kar takoj priznam - pri nas nismo ravno mačji ljudje. Pasji še manj. Ker če človek komaj sam sebe dohaja, kaj bi še živali mučil s svojo hektiko. Tako smo ob vselitvi v nov dom sklenili, da si domačih živali ne bomo omisli. A se je že tretji dan zgodilo, da smo nedaleč od doma našli čisto majhno kepico tako prestrašeno, da bi ji lahko dlake prešteli. In nismo nič več razpravljali. Dobila je zavetje, hrano, veterinarsko oskrbo, zaščito pred klopi in polno mero svobode. Morda ji ne bomo všeč, morda ji bo kje lepše, le zakaj bi jo zadrževali . A je po sedmih letih naša Tačka še kar pri hiši. V glavnem se razteguje in sonči na okenskih policah. Ko potrebuje bližino, skoči v naročje ali spodnese korak. Ko na plan udari njena divja lovska narava, za kakšen dan izgine in nas pusti odprtih ust s svojimi neopisljivimi trofejami. Vmes sta se za krajši čas priselila še dva mačkona - Ferdinand in Ludvik. Oba je usoda odnesla dalje, Tačka pa ostaja z nami. Očitno smo njeni ljudje. Ona pa naša mačka.« 44 PISMA BRALCEV Uredništvo objavlja pisma bralcev po svoji presoji v skladu z uredniško politiko, razen ko gre za odgovore in popravke v skladu z Zakonom o medijih. Dolžina naj ne presega 40 vrstic (pisava 14) oziroma približno 3 tisoč znakov. Daljše prispevke krajšamo v uredništvu oziroma jih avtomatično zavrnemo. Da bi se izognili nesporazumom, morajo biti pisma podpisana in opremljena s celotnim imenom, naslovom ter s telefonsko številko avtorja, na katero lahko preverimo njegovo identiteto. V časopisu pismo podpišemo z imenom in s priimkom avtorja ter krajem, od koder je doma. Pisma nam lahko pošljete na naslov Novi tednik, Prešernova ulica 19, Celje ali na elektronski naslov tednik@nt-rc.si ali ga oddate na spletni strani www.novitednik.com (Pisma bralcev). UREDNIŠTVO Prejeli smo Imenovanje novega vodstva ZD Šmarje pri Jelšah Kot poslanec državnega zbora, že tretjič izvoljen na območju občin Šmarje pri Jelšah, Rogaška Slatina, Rogatec, Podčetrtek, Kozje in Bistrica ob Sotli, se nikoli do zdaj nisem odzival na pomembne dogodke na našem območju, ki so v preteklosti delili javnost. Tako sem nameraval storiti tudi v primeru zapletov glede imenovanja novega vodstva Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah. Toda ko gredo stvari čez rob, ko gredo v polje nekorektnosti in nepoštenosti ter ko gredo v polje nezakonitosti in levi del politične večine v občinskem svetu Šmarja pri Jelšah, ki ima en sam glas večine, želi vsiljevati voljo ne le desnemu delu politične manjšine v istem občinskem svetu, temveč vsem ostalim občinskim svetom vseh ostalih petih občin, sem ocenil, da se moram javno oglasiti. K temu so me pozivali tudi mnogi ljudje. Odkar sem se pred skoraj dvajsetimi leti za stalno preselil v naše kraje, sem lahko leta in leta spremljal poročila o tem, kako veliko izgubo ima Zdravstveni dom Šmarje pri Jelšah. Tako je bilo tudi pred leti, ko je bila na mesto direktorice imenovana Irena Nun-čič. Očitno je temeljito posegla v organizacijo in delovanje te ustanove, kar je po dolgih letih prineslo tudi presežek v poslovanju, ki ga uspešno vlaga v investicije, ki so v korist zlasti bolnikom. Res pa je, da se dober vodja, kar Irena Nunčič zagotovo je, nekaterim tudi zameri. Z njenim delom so očitno zadovoljni zdravniki, zadovoljne so vse občine našega območja, razen desetih občinskih svetnikov od devetnajstih v Občini Šmarje pri Jelšah. Poskus leve politične večine v občinskem svetu Občine Šmarje pri Jelšah ob kasnejši očitno dogovorjeni in nameščeni večini Sveta Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah, da Ireno Nunčič zavrne in imenuje kandidata, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev, je zato vsega obsojanja vreden. Dejanje drugega glasovanja članov Sveta Zdravstvenega doma Šmarje pri Jelšah pa ima po moji oceni celo znake kaznivega dejanja. Ko se bodo o tem izrekle ustrezne inšpekcijske službe na državni ravni, ki so primer že prevzele, bo po moji oceni potrebna tudi kazenska ovadba zoper omenjene. Dr. VINKO GORENAK, poslanec v Državnem zboru V Laškem najdražja voda v Sloveniji Pred kratkim smo poslušali po radiu in gledali po televiziji, kako se je vlada hvalila, da je sprejela nova določila Ustave Republike Slovenije, da imamo zagotovljeno uporabo vode oziroma da se ne bo zgodilo, da bi nam jo ukradli posamezniki oziroma multi-nacionalke. In ko prejmem račun za vodo, verjamem, da je to res, saj se namesto neke multinacionalke za to potrudi laška občina in mi za porabljene tri kubične metre zaračuna 17,31 evra, pri čemer je tako dobra, da mi da tudi 5,50 evra subvencije. Vse lepo in prav, tudi občinarji morajo živeti, občinski svetniki tudi, saj so bili prav slednji tako radodar- ni, da so se strinjali, da nam Občina Laško priznava subvencijo za porabljeno vodo. Da je moja trditev, da imamo verjetno v Laškem najdražje plačilo za vodo v Sloveniji, resnična, povedo dejstva, da imajo v dveh preverjenih občinah, v Žalcu in Gornji Radgoni, bistveno cenejšo vodo. Pri prijatelju v Veliki Pirešici sem preveril račun, in sicer plača za 18 kubičnih metrov 34,41 evra, prijatelj v Gornji Radgoni pa za 7 kubičnih metrov 17,55 evra. In še nekaj je, v teh dveh krajih niso tako bogati z vodo, kot smo v Laškem. Pri tem sprašujem - najbolje, da mi odgovori sam župan Laškega - koliko potem plača pivovarna, ki porabi na tisoče kubičnih metrov več vode kot jaz. In do mene je občina še zelo prijazna, saj mi podari za 4,5 evra subvencije, drugače bi za tri kubične metre plačal celih 21,81 evra. Menim, da naši občinski svetniki hodijo na seje občinskega sveta samo zato, da dobijo sejnino, o pomembnih rečeh pa odločajo drugi, medtem ko svetniki sledijo odločitvam kot ovce v čredi. Malo se zamislite, kako skrbite za lastne občane, ki so vas izvolili, da delate v dobrobit volivcev in ne za interese posameznikov. Pomislite malo in izprašajte svojo vest, ali smo dolžni zdaj občani plačevati napačne odločitve občinskih veljakov, sedanjih in bivših, ki so sprejeli - pogubno za občino - odločitve o čistilni napravi in ki morajo pivovarni vrniti lastništvo. Vse breme iz preteklih let naj zdaj občani plačujemo z zelo visokimi računi za vodo. Odgovorni za distribucijo in opravljanje z vodovodom mi je dejal, da ni draga voda, a sem mu odgovoril, da mene zanima samo postavka »za plačilo«, ne glede na to, da je kubični meter vode resnično komaj 0,6029 evra. Predlagam vsem občanom, da se poslužimo nepokorščine in poiščemo ljudi, ki bi nas zastopali, da se začnejo do nas obnašati pošteno in ne da smo dolžni plačevati za njihove nepravilne in za nas škodljive odločitve. Mislim, da bom lepega dne prenehal plačevati račune za vodo oziroma bom plačal samo vodarino, kar vem, da sem dolžan plačati, za ostalo pa naj poskrbi Občina Laško. MIRKO GOLOB, Laško Modri telefon Najemnina in vlaganje Občanka, ki oddaja stanovanjsko hišo najemniku, omenja, da ima komaj štiristo evrov pokojnine. Na hiši bo morala zamenjati strešno kritino, zato jo zanima, če lahko ta svoj strošek uveljavlja pri davčni napovedi kot olajšavo pri dohodnini ali podobno. Zanima jo tudi, kako se nasploh izračuna davek od najemnine. Stojan Glavač iz republiške finančne uprave odgovarja: »Dohodnina se izračuna in plača od davčne osnove po stopnji 25 odstotkov, normirani stroški pa znašajo 10 odstotkov. Namesto normiranih stroškov lahko zavezanec uveljavlja dejanske stroške, ki ohranjajo uporabno vrednost premoženja, če so zavezancu stroški nastali v času oddajanja premoženja v najem. Dejanske stroške zavezanec dokazuje z ustreznimi računi, ki jih priloži napovedi. Računi se morajo glasiti na lastnika nepremičnine. Če boste na primer v letu 2017 zamenjali strešno kritino, boste lahko z računom za plačilo te storitve uveljavljali dejanske stroške pri odmeri dohodnine od najemnine za leto 2017. Poglejmo primer: mesečna najemnina znaša 500 evrov, zavezanec pa pri tem uveljavlja 4 tisoč evrov dejanskih stroškov. Najemnina na letni ravni znaša 6 tisoč evrov, vendar se davčna osnova zaradi 4 tisoč evrov dejanskih stroškov zmanjša na 2 tisoč evrov. Davčna stopnja znaša 25 odstotkov, kar pomeni, da mora zavezanec v tem primeru plačati 500 evrov davka. To je dokončen davek, kar pomeni, da se ne upošteva pri letni odmeri dohodnine.« BJ Otroška predstava ter obisk Dedka Mraza ü