ENAKE MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH - SLOVENSKA REALNOST
Najpogostejši argument, zakaj da Slovenija ne po-
trebuje posebnega zakona, ki bi urejal načelo
enakosti spolov, je, da je načelo enakosti žensk in
moških zagotovljeno že z ustavo. Čeprav je tako
in čeprav je Slovenija podpisnica številnih medna-
rodnih dokumentov - najpomembnejša med njimi
je konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije
žensk -, je praksa pokazala, da to ni dovolj. Poka-
zalo se je, da zakoni, napisani na spolno nevtralen
način, še ne zagotavljajo odsotnosti diskriminacije
na podlagi spola in enakovredne ekonomske, po-
litične in družbene udeležbe obeh spolov.
Če bežno preletimo samo nekatere statistične
podatke o položaju žensk in moških v Sloveniji,
lahko ugotovimo, da obstajajo občutne razlike.
Čeprav so ženske več kakor polovica prebival-
stva, je zastopanost v organih odločanja - torej
tam, kjer se oblikujejo politike delovanja - nizka.
V Sloveniji tako še nismo imeli predsednice drža-
ve, predsednice vlade ali predsednice državnega
zbora. Med 90 poslanskimi mesti jih ženske v tem
sklicu parlamenta zasedajo 12 ( 13,3%). Povprečje
v državah članicah Evropske Unije je 24%. Ženske
so nezadostno zastopane tudi na lokalni ravni -
leta 1998 je bilo izvoljenih 8 (4,2%) županj in
11,7% mestnih in občinskih svetnic.
V sodni veji oblasti je delež sodnic v povprečju
višji od deleža sodnikov (66,3% žensk). Vendar
so ženske na mestih predsednice sodišča le na
okrožnih, okrajnih in delovnih in socialnih sodi-
ščih, medtem ko jih na vrhovnem ali višjem delov-
nem in socialnem ni.
Pogled v gospodarstvo pokaže, da leta 2001
med 48 največjimi gospodarskimi družbami ni
bilo niti ene predsednice uprave. Med članicami
uprave jih je bilo 12,8%.
Brezposelnost žensk (7,6%) je višja od brezpo-
selnosti moških (7,2%) in počasi narašča. Najbolj
zaskrbljujoče je, da je bilo v drugem četrdetju leta
1999 v starostni skupini 20-24 let 17,2% žensk.
Med brezposelnimi mladimi, ki imajo fakultetno
izobrazbo, 67,5% žensk.
Tudi ko govorimo o plačah žensk in moških,
vidimo, da so ženske v letu 1999 v povprečju za-
služile 8,4% manj kot moški. Najvišja je razlika
med visoko kvalificiranimi osebami (20,4%). Raz-
like med plačami žensk in moških lahko pojasni-
mo s tem, da delajo ženske v večji meri na slabše
vrednotenih delovnih mestih in v organizacijah,
kjer so plače slabše, čeprav gre za enake poklice,
ter da so plače v panogah, kjer med zaposlenimi
prevladujejo ženske, slabše.
Na področju izobraževanja je opazna izrazita
spolna segregacija šolskih (študijskih) smeri, ko
gre za prevlado žensk oziroma moških na določe-
nih usmeritvah (žensk na družboslovnih in huma-
nističnih smereh, moških na tehniških, računal-
niških smereh, v političnih vedah in diplomaciji).
Posledica tega je tudi poklicna segregacija. Tako
se ženske koncentrirajo v nekaterih dejavnostih
in poklicih, ki so slabše vrednoteni, manj iskani
na trgu dela in slabše plačani.
Čeprav je med diplomanti in diplomantkami
delež žensk višji - leta 1999 jih je bilo 58,8% -,
na podiplomski stopnji delež žensk upade. Leta
1999 je bilo magister in specialistk 48,4%,
doktoric znanosti pa 39,6%. Raziskave poudar-
jajo, da je med razlogi za nižji delež žensk na tej
ravni izobraževanja predvsem to, da ženske v tem
obdobju prevzemajo skrb za ustvarjanje družine.
Na področju družinskega življenja je opazno
naraščanje enostarševskih družin (nekaj manj kot
20%). Več kakor 90% enostarševskih družin so
materinske enostarševske družine, ki so v primer-
javi z drugimi tipi družin ekonomsko in socialno
deprivilegirane.
Kljub visokemu deležu zaposlenosti žensk v
Sloveniji je delitev dela med partnerjema izrazito
neugodna. Raziskave kažejo, da moški namenjajo
gospodinjskemu delu povprečno 7 ur, ženske pa
25,8 ur tedensko. Veliko večino nege in skrbi za
otroke, ostarele, bolne in ljudi z motnjami v te-
lesnem in duševnem razvoju opravijo ženske z
neformalnim družinskim delom. Usklajevanje
331
REFLEKSIJE IZ PRAKSE
družinskih in poklicnih dejavnosti staršev je eden
najpomembnejših pogojev za uveljavitev enakih
možnosti spolov. Analize in primerjalne študije
kažejo, da je treba v ta namen zagotoviti kakovost-
no in s potrebami staršev usklajeno otroško var-
stvo, prožnejše oblike zaposlitve in delovnega časa
za starše in ugodno ureditev starševskega dopusta,
predvsem tako, ki bo spodbujala delitev obvez-
nosti med oba starša. Podatki namreč kažejo, da
je leta 2000 starševski dopust uporabilo manj
kakor odstotek očetov (0,96%).
Tudi na področju nasilja nad ženskami mo-
ramo žal ugotoviti, da je položaj slab, saj narašča
tako število kaznivih dejanj zoper življenje in telo,
katerih žrtve so ženske (umori, posebno hude,
hude in lahke telesne poškodbe, ogrožanje z ne-
varnim orodjem), kakor tudi število kaznivih de-
janj ogrožanja človekovih pravic in svoboščin in
delež žensk, žrtev teh dejanj (ogrožanje varnosti,
grdo ravnanje), število kaznivih dejanj, zoper spol-
no nedotakljivost in število žensk, žrtev teh dejanj
(posilstvo, spolno nasilje, kršitev spolne nedotak-
ljivosti z zlorabo položaja), kakor tudi število kaz-
nivega dejanja nasilništva in delež žensk, žrtev
tega dejanja (60,1% leta 2001).
Zakon o enakih možnostih žensk in moških
je usmerjen k trajnostnemu razvoju družbe, ki
bo uporabljala in upoštevala znanja, veščine in
sposobnosti tako žensk kot moških. Je splošen za-
kon, ki določa skupne smernice oziroma temelje,
ki bodo vodilo za zakonodajo na posameznih po-
dročjih. Posega na področja življenja, ki so po-
membna z vidika enakih možnosti, posebej pa
omenja samo nekatera - npr. politično, ekonom-
sko, socialno področje in področje vzgoje in izo-
braževanja.
Sprememb ni mogoče doseči čez noč, zato za-
kon opredeljuje ukrepe, s katerimi jih bo mogoče
doseči postopoma. Zakon predvideva več vrst
ukrepov:
•	splošni so opredeljeni v zakonih in političnih
dokumentih (npr. novi zakon o delovnih razmer-
jih, ki prepoveduje diskriminacijo pri zaposlo-
vanju, v času trajanja delovnega razmerja in v
zvezi s prenehanjem pogodbe ...);
•	posebni začasni ukrepi so namenjeni ustvar-
janju enakih možnosti in spodbujanju enakosti
spolov na tistih področjih, kjer sta spola neuravno-
teženo zastopana (manj kot 40% enega spola) ali
pa sta v neenakem položaju (npr. netipične oblike
zaposlovanja, kot je delo za določen čas, ki je
pogostejše pri ženskah);
•	pozitivni ukrepi dajejo prednost osebam
tistega spola, ki so zastopane v manjšem številu
ali so v neenakem položaju (prednost pri zaposli-
tvi, napredovanju, vpisu na fakulteto), ob sicer
enakih merilih in pogojih;
•	spodbujevalni ukrepi dajejo posebne ugod-
nosti ali spodbude, prav tako z namenom odprav-
ljanja neuravnotežene zastopanosti in neenakega
položaja (posebna izobraževanja za osebe enega
spola, spodbujanje ženskega podjetništva)
•	programski ukrepi: v obliki osveščevalnih
akcij ali v obliki posebnih akcijskih načrtov za
spodbujanje in ustvarjanje enakih možnosti.
Pomembna naloga, ki jo zakon nalaga vladne-
mu uradu za enake možnosti, je priprava poseb-
nega nacionalnega programa za enake možnosti
žensk in moških. Pri tem bo urad poiskal pomoč
ministrstev, lokalnih skupnosti, socialnih partner-
jev, nevladnih organizacij in drugih organizacij
civilne družbe in posameznih strokovnjakinj in
strokovnjakov. Nacionalni program bo določil
temeljno politiko enakih možnosti in opredelil
posamezne cilje in ukrepe za njihovo dosego na
različnih področjih. Da to ne bi ostale zgolj ne-
uresničene programske usmeritve, zakon natan-
čno določa, da se vsaki dve leti pripravi periodični
načrt. O njegovi izvedbi vlada poroča državnemu
zboru.
Da bo zakon o enakih možnostih žensk in mo-
ških zares zaživel tudi v praksi, bo v pomoč tudi
zagovornica oziroma zagovornik enakih možnosd
žensk in moških. S tem se pristojnosti vladnega
urada za enake možnosti razširijo na obravnavo
posameznih primerov morebitne diskriminacije
oziroma neenakega obravnavanja. Zagovornica
ali zagovornik bo na pobudo oškodovanca (ali dru-
gih) obravnaval/a primer in izdal/a pisno mnenje,
ali je bila oseba zaradi spola neenako obravna-
vana. Mnenje bo neobvezujoče, vendar prakse
drugih držav, kjer poznajo institut zagovornika,
kažejo, da sodišča v veliki večini primerov raz-
sodijo v skladu s podanim mnenjem zagovornice
ali zagovornika enakih možnosti žensk in moških.
Vsekakor bosta imeli obe vpleteni strani pred ob-
ravnavo primera, med njo in po njej na voljo vse
postopke, ki jih zagotavlja druga zakonodaja.
Obravnava primerov je namenjena zlasti odkri-
vanju primerov neenakega obravnavanja spolov
in s tem prepoznavnosti tega problema in podro-
čja enakih možnosti spolov v širši javnosti. Vse to
pomeni tudi večjo ozaveščenost in poznavanje
pravic na tem področju. Mnogo ljudi se namreč v
332
ENAKE MOŽNOSTI ŽENSK IN MOŠKIH - SLOVENSKA REALNOST
konkretnih primerih ne zaveda, da so bili zaradi
spola prikrajšani oziroma postavljeni v neenak
položaj.
Sonja Robnik
333