-«    95    gw-

Zvonček.
°lVo je stvaril Bog cvetice,                     Tak potočnica zajoka,
^    Zvončku nežnemu je djal:                  Ko zasliši sitni glas:
nTi pa klical boš sestrice,                  nLed naj zgine prej s potoka,
Vigred jim oznanjeval!"                     Zame ni še ugoden čas.
Zvesto hoče spolnjevati,                     In potonka vsa zaspana
Zvonček, kar je rekel Bog,                Izgovarja se tako:
Več ne more mirno spati,                   rKadar mine zadnja slana,
Dasi sneg še krije log.                      Takrat vzdignem jaz glavo."   „
Enkrat naglo se predrami,                  Pravi roža krasotica:
Češ, zaspan je pravi čas,                   BMeni se nič ne mudi,
Skoči kvišku v srajčki sami              Še ne kuka kukavica,
In budeč povzdigne glas.                    Slavček v gaju še molči."
Teloh pa mu modro pravi:                 ^Čakajte", se limbar beli
,,Dete nežno, ni še čas,                      Oglašuje tudi vmes,
Sneg leži še po naravi,                      BJaz v krasoti vstanem celi,
Sape niso te za vas."                         Kadar bode blizo kres.1-
De trobentica mu mala:                     Dolgo so besedovale
^Rogovilež siten si,                            Druge cvetke še tako,
Tak prijetno sem sanjala,                  Dokler niso vse pospale
Pojdi pa nazaj zaspl!"                       In sanjale spet sladko.
In vijolica pohlevna,                          Zvonček zdaj v pomoč pokliče  ¦
Ki še dosti spala ni,                          Solnčne žarke neki dan,
Pravi: BKaj čem cvetka revna,           In koj krije dole, griče
Ko me glava še boli"                        Prt cvetličji prekrasan.
— a.