f »te, i,, ^«U """" I ZORA ; ■ x v . Podatki so posneti po »Polnische Post«, Wochenschrift, Wien 22. Mai 1907. 2) »iswiat stowianski«, III. letn. št. 35. 3) Nazivamo narod dosledno Rusine in tako se žita navadno tudi po naših časopisih, sami pa se sedaj (posebno mladi) raje nazivajo Ukrajinci po onem delu Rusije, kjer jih največ prebiva, po Ukrajini. Ob enem bodi pripomnjeno, da je Ukrajinstvo obenem njihov političen program, namreč probuja narodne zavesti in samostojno organiziranje naroda kot takega ozirom na Velikoruse. To je namreč njih program v nasprotstvu s tako-zvano rusofilsko strujo, ki smatra rusinščino le za dijalekt velikorusščine. Kar se drugih točk ukrajinskega programa tiče, raje molčim, ker nam more biti simpatično in upoštevanja vredno samo navedeno. Ime Rusini je starejše (Rutheni, Ruthenia, se čita že v 12. stol.) Zgodi se celo, da kaka poljska šlahetska rodovina izve iz prašnih aktov svojih prednikov, da Izviru pravzaprav iz rusinske hiše, včasih se tudi vrne kdo popravljat krivdo svojih prednikov. Odkar so si koncem XVIII. veka tri cesarstva, Rusija, Nemčija (ali bolje kraljestvo Prusko) in Avstrija razdelila poljsko kraljestvo, je postala Galicija, to je avstrijski del tega kraljestva, za obe narodnosti dežela, kjer se jima je dalo največ prostosti in pripomočkov h kulturnemu razvoju. Naravno je torej, da je postala ta dežela in posebej še mesto Lvov, kot politično in kulturno središče dežele, za obe narodnosti največjega pomena. Vsaka si je izkušala pridobiti kar največ moči in tako je prišlo na površje čisto naravno poljsko-rusinsko vprašanje. Avstrijska vlada pa ga je poostrila s tem, da je protežirala enkrat to, potem pa drugo stran. Tako so ji bili od začetka bolj pri srcu Rusini kot' pa »revolucijonaši« Poljaki, potem pa je izpremenila svoje mnenje in stoji do danes na poljski strani. Druga njena nerodnost, ali pa posledica kake politične namere pa je ta, da je podredila vzhodno in zahodno Galicijo eni in isti upravi, dočim ne more pri razmerah, kakor so, nikdar zadovoljiti vzhodne Galicije uprava, ki je dobra v zahodni Galiciji in obratno. Dežela, ki je bogata izkopnin (petrolej, sol) ter splošno iako rodovitna, bi cvetcla pod pametno vlado trgovsko, gospodarsko in obrtno, zlasti ker veže vzhod in zahod. Zaostala pa je po brezbrižnosti ali pa politiki onih činiteljev, ki so imeli v rokah moč. Tu leži tudi eden glavnih vzrokov nezadovoljnosti in zaostalosti te dežele, ali kakor se izražajo hudo-mušneži »neevropejskosti«. V Lvovu dajejo v resnici vsemu javnemu življenju svoj pečat le Poljaki in Zidje, vendar pa prodirajo tudi Rusini vedno bolj v ospredje in zahtevajo, da se jih upošteva. Poljaki imajo v Lvovu poleg srednjih šol tudi vseučilišče, politehniko, živinozdravniško visoko šolo, trgovsko akademijo in konservatorij poleg velikih knjižnic in muzejev .(Ossolinskich, Dzieduszyckich, mestni itd.). Dalje imajo društvo prijateljev lepih umetnosti, ki priredi vsak mesec razstavo, gledališče, važne arhive ter dve nadškofiji (rimsko-katoliško in armensko-katoliško J). Rusinom pa so dostopni prvič vsi zgoraj navedeni učni zavodi, poleg tega imajo na vseučilišču več svo.iih stolic, Rusinski je tudi 1. lvovski gimnazij. Dalje imajo en arhiv, več tiskaren in dve veliki knjigarni: duhovski seminar, ki šteje nad 300 bogoslovcev; več društev, katerih namen je deloma gojiti znanost v rusinskem jeziku, deloma pa širiti izobrazbo mej narod (Ševčenkovo društvo — Prošvita). Najbogatejše rusinsko društvo je Stauropyhija, ki ima muzej, veliko knjigarno in tiskarno, a je v rokah Rusofilov. V Lvovu je tudi sedež rusinskega unijatskega (grško-katoliškega) nadškofa.2) Tudi svoje gledališče imajo že. Težko .ie, da bi živeli dve narodnosti, ki ste tako pomešani in se njihovi interesi na toliko krajih stikajo, v slogi in spravi, in skoro naraven je mej njima kakoršenkoli boj. Poljaki so splošno veliko bolj izobraženi kot Rusini, zlasti njihova slahta je na višku svetovne kulture. Seveda je mej ljudstvom in šlahto nebroj nasprot-stev, vendar pa ne bi bilo mogoče brez bogatih znanstvenih ustanov šlahte, kakor tudi pridnega posluževanja teh dobrot od strani ljudstva, da samo v kakor pa Ukrajina (šele v 13. stol.) Ime Malorus, Malorusko je v rabi šele od 1764, ko je Katarina Vel. pod tem imenom priklopila Ukrajino Rusiji in hotela s tem izbrisati zadnji sled nekdanje samostojnosti. , . . .... ... .. , ,. o • ') Armenci, ki so pribežali v sredjnem veku iz Armenije, kjer so jih stiskali Perzijani, Tatari in Turki, so se pečali tu s trgovino, naselili se skupaj v ulici, ki se še danes ime-Ormianska. Sicer so se v teku stoletij popolščili, vendar pa so obdržali svoj obred v cerkvi. Zanimivo je tudi, da se dandanes čutijo kot neka skupnost in so v tesni zvezi med seboj. Stari špekulativni trgovski duh, ki so ga prinesli iz Orienta, tudi še vedno živi med njimi. 2) To je bil tretji lvovski nadškof. Velik del Rusinov, ki so bili prej z Velikorusi vred pravoslavni, se je združil 1595 z Rimom, vendar pa je večina zopet odpadla. Lvovska nadškofija pa se je pridružila (od tod ime Unijati) definitivno Rimu 1720. Sedaj je Unijatov ok 2>/2 milj Jezik v cerkvenih knjigah je cerkveno slovanski, ki se je pa tu pod vplivom ruščine znatno izpremenil. Tudi se poslužujejo kakor pravoslavni cirilice. Oprava cerkve in obred sta čisto slična pravoslavnemu. Tudi ženiti se smejo duhovni, a le enkrat in to predno sprejmo subdijakonat. Galiciji tako izvrstno uspevata dve vseučilišči (Krakov in Lvov) in ena tehnika (Lvov). • Rusini nimajo tiste samozavesti kot Poljaki. Ljudska izobrazba je pa' še čisto v povojih. Rusinski narod je pojoči narod trpin, ki se da biti zaupaioč v božjo in vladarjevo pomoč, ko je pa udarec prav občuten, začne tarnati in tožiti o krivici, ki bi jo bil lahko preprečil, če bi se bil lotil precej od začetka in oprl na lastno moč. Kako silno je to ljudstvo zaostalo v izobrazbi, dokazuje dosti to. da je v njem največ analfabetov v Avstriji. Vzrok ni le nezadostno število šol, ampak veliko hujši ta, da se ljudstvo takorekoč boji šole in še ni prišlo do spoznanja, da je šola potrebna. Inteligenca se je pa (dosedaj premalo brigala za ljudstvo. Ko pa je začela delati, se ji odpira od dne do dne več nedostatkov. In tako se zgodi, da hoče svojo vlogo rešiti s tem (mogoče, da ji ni po vsem kos!), da kriči po vseučilišču, kot bi to bilo edina, rešitev, in se ne zaveda, da bi za enkrat bilo podrobno delo mej narodom večjega pomena kot dve vseučilišči. — Tako smo prišli do boja za vseučilišče. * <: t O živinozdravniški visoki šoli na Dunaju sem zadnjič poročal, da je doživela preosnovo, žalibog io pa še le bo doživela. — Ker se upravičenim zahtevam le ni hotelo ugoditi, so začeli veterinarci 5. in 6. t. m. z demonstracijami. Zahtevali so od rektorja: 1. da s-e podredi zavod, ki je sedaj pod vojaškim ministrstvom, naučnemu ministrstvu, (kateremu je podrejena tudi živinozdravniška visoka šola v Lvovu). 2. prosto volitev rektorja, 3. da naj se odpravijo takozvani »Kurschmiedi« in 4. zadoščenje za žalitev od strani nekega stražnika napram nekemu visokošolcu. Bilo ie okoli 200 demonstrantov. Culi so se klici: »Proč z vojaštvom in vojaškim ministrstvom!« Demonstrante so prepodili vojaki z bajoneti in zasedli šolo. Klub temu so se nadaljevale demonstracije popoldne in naslednjega dne. Šli so seveda tudi pred parlament. Državna poslanca Zazvorka in živinozdravnik Kotlar sta šla tozadevno k ministrskemu predsedniku baronu Becku, kateri je zagotovil, da se vet. vis. šola podredi naučnemu ministrstvu, toda ker je to skupen c. in kr. zavod, mora v tej reformi določevati le delegacija. Dne 6. t. m. je zapustila vojaška posadka šolo in veterinarci so zborovali v anatomicni dvorani, kjer jim je rektor naznanil, da se v kratkem času pogodita naučni in vojaški minister, da se realizira že pred štirimi leti započeta akcija. Pravico do promocije dobe absolventi s prihodnjim šolskim letom. Učni red se bo kritično premotril. — Dotični stražnik ne opravlja več svoje službe. Celo stvar so pa prevzeli državni poslanci in intervenirali v parlamentu. Sedaj čakajo tega interveniranja in mirno obiskujejo predavanja. I. P—n. * % * Simpatični češki »Novy vek« piše v svoji 25. številki: »V dunajskem aka-demickem spolku (češko akad. društvo na Dunaju) se je v 40 letih njegovega obstoja zelo veliko izpremenilo; danes je čisto jasno, da ni več središče češkega dijaštva, ampak zbirališče socialnih demokratov in realistov. Noben privrženec naše struje, ki pride študirat na Dunaj, ne vstopi več v ta spolek, ampak v slovensko »Danico«, kjer bo našel prave in dobre prijatelje.« — »Danica« je že pred meseci po soglasnem sklepu naznanila češkemu katoliškemu akad. dijaštvu, da vabi vse one češke katoliške akademike, ki pridejo študirat na Dunaj, v svoj krog, in jim tako olajša bivanje na Dunaju, dokler nimajo tu svojega katoliškega akad. društva.'— Pripomnimo še, da je »Novv vek«, neodvisen kulturni tednik, ki je vzgledno urejevan in se res ozira na vse stroke kulturnega življenja. Rubrika »dijaški pregled« je nekako nadomestilo glasila čeških kat. akademikov. Sotrudnik tega lista je tudi dr. Krek. V tem listu je izdal graški akademik Puntar {»Zarja«) slovenski poziv na češke in poljske akademike naj se združijo z nami Jugoslovani v eno katoliško slovansko akademično organizacijo. Šlovensko pisani poziv bi bil lahko od drugih narodnosti prezrt, vendar pa je to oviro premostil časopis moravskih bogoslovcev »Miizeum«, ki prinaša dopise v vseh slovanskih jezikih in ga čitajo bogcslovci vseh slovanskih narodnosti. »Muzeum« je prinesel namreč poročilo o »dijaškem pregledu« »Novega veka« in obenem povzel misli Puntarjevega dopisa v češčini. Ker smo že tudi v drugih časopisih opazili pozornost na ta dopis, upamo, da predlog ne bo ostal samo sanja, ampak bo čimprej postal resničnost, ki je bomo veseli vsi Slovani, ker če je mogoča zveza vseh slovanskih akad. društev na Dunaju k skupnemu delu, bo tem prej, ali vsaj mora biti še tem prej mogoča zveza katoliških akademikov. Kdor pomena take zveze ne uvidi, naj se postavi samo na stališče katoliškega akademika v tujem mestu, kjer ne obstoja katoliško akad. društvo, kjer je vedno navezan na družbo drugačemislečih tovarišev; gotovo mi bo vsak priznal, kako priročno mu bo v tem slučaju, če bo mogel kot Slovenec zahajati v družbo čeških isto-mislečih akademikov, ali v Krakovu poljskih in bodo nasprotno oni zopet na Dunaju dobivali zavetje v »Danici«, dokler ne morejo imeti svojih društev. * * * V zimskem tečaju 1907/08 so imela avstrijska vseučilišča skupaj £45.913 slušateljev, in sicer: Dunaj 8.813. Praga (češko vs.) 3.911, Lvov 3.710, Krakov 2.791, Gradec 2.028. Praga (nemško vs.) 1.718, Inomost 1.106. Cernovice 836 Glasnik. Odbor »Danice« se je sestavil za letni tečaj sledeče: predsednik: phil. Osana, predsednik: iur. Šabec, tajnik: phil. Mazovec, blagajnik: iur. Mazek, knjižničar: iur. Sedej, gospodar: med. Basaj. * it * »Zarja«. C. kr. namestništvo za Štajersko je dovolilo spremembo društvenih pravil in imena. Društvo se imenuje od zdaj: »Slov. k a t. akad. tehn. društvo Zarja v Gradcu«. Dne 14. sušca je bil promoviran v avli graškega vseučilišča za ^doktorja filozofije g. cand. phil. Fr. Kotnik. »Zarja« se ie (udeležila promocije svojega bivšega predsednika v častnem številu. * * * Slovenska dijaška zveza. Razprodalo se je tekom dveh mesecev okrog 3500 razglednic. Kupili so jih: Konsumno društvo v Starem trgu 200, č. g. Markež 200, »Zarja« 200, mariborski dijaki 300, celjski 200, goriški 200, kranjski 350, novomeški 50, D., dijak na Sušaku 78, ljubljanski bogoslovci 100, mariborski 100, celovški 150, gdč. Mici Mohorič 180, t. Puntar 150, t. Rožič 50, g. dr. Kotnik 50, t. Polak 110, t. Česnik 50, t. Breznik 10, t. Arnšek 10, t. Gorjanec 10, t. Kovač 56; gdč. Ahačič v Tržiču 20, č. g. Schreiner, kaplan v Dobrni 30, Šoukal, trafikant v Ljubljani 50, t. Merala 35, ljubljanski dijaki 400, slov. kršč. delavsko društvo »Domovina« v Gradcu 50 in 97 se jih je razpečalo ob raznih prilikah. — Vsem blagohotnim podpirateljem iskrena hvala! Med velikonočnimi počitnicami je predavalo več tovarišev. Naznanili so do zdaj predavanja ti-le tovariši: t. Arnšek: »Kratek pregled zgodovine socializma«, t. Ogrizek: »Dve glavni hibi kmetskega stanu«, t. Puntar v Dol. Logatcu: »Doba krivih prerokov pri Grkih z ozirom na sedanjost«, t. Rupnik v Št. Vidu nad Ljubljano: »Turške vojske«. Vse tovariše prosimo, da poročajo o svojem počitniškem delovanju predsedniku, oziroma tajniku, da ima odbor v evidenci delovanje »Zveze«. I. letnik Srednješolec Priloga „Zore" VIII. zvez. Glasilo katollško-narodnega dijjaštva Socijalno vprašanje in srednješolsko dijaštvo. J. D. Našemu narodu «se hoče prosvete, to priča jasno zgodovina zadnjih dvajset let. Želi vedno več kulturno-socialnih delavcev. Treba nam je izobraženstva, kije izšlo iz ljudstva ter bo delalo za j j u d s t v o. Za narod slovenski deluje tisti, ki je voljan izvrševati voljo njegovo. Volja našega ljudstva pa je, ostati 1. katoliško-religiozno, 2. slovensko, 3. krščansko-demokratčno. Da je res to njegova volja, kaže vsa zgodovina in tendenca boja v zadnjih letih. Potrebujemo delavcev, ki bodo vršili voljo ljudstva — krščansko-socialnih mož in mladeničev. Izvrševati voljo našega ljudstva pa mora vsakdo, ki je izšel iz naroda in se je toliko izobrazil, da mu je to možno. Med te pa spadajo tudi absolvirani srednješolci, bodisi da gredo na visoke šole ali pa si poiščejo drugih služb. Da pa je tem mogoče delovati v poznejšem življenju bolj uspešno, potrebujejo socialne izobrazbe, ki si jo morajo pridobiti deloma že v gimnaziji. Zato hočemo podati nekaj misli o socialnem vprašanju in nekoliko praktičnih nasvetov za študiranje tega vprašanja od strani srednješolskega dijaštva. Socialno vprašanje je na eni strani vprašanje po bistvu in vzrokih sedanjih slabih družabnih in gospodarskih razmer, na drugi strani pa tudi po sredstvih, s katerimi bi se dale te razmere zboljšati. Socialno vprašanje delimo v toliko podvprašanj, kolikor je slojev na svetu: 1. agrarno, 2. rokodelsko, 3. obrtno, 4. trgovsko, 5. delavsko (v ožjem smislu), 6. uradniško itd. Te slabe razmere so nastale, ker so se porodile napačne teorije o bistvu in izvoru prava in pravne filozofije. Dalje je tudi vprašanje etike ali nravoslovja in religije. Etika in religija sta nerazdružni in ker ima krščanska religija najpopolnejšo etiko, mora tudi krščanska etika pre-kvasiti vse javno življenje vseh narodov, religija si mora osvojiti vso družbo. Nujno je, da prouči vsak socialni delavec socialno vprašanje, predno začne delovati, zato se mora nuditi tudi srednješolskemu dijaštvu priloži nost, da si pridobi potrebnega socialnega znanja. Dve poti sta možni: reformirale naj bi se gimnazije v toliko, da se poučuje v sedmem in osmem gimnazijskem razredu sociologija in narodna ekonomija kot obvezen predmet. Drugič pa se mora dijak tudi sam vstrajno oprijeti te praktične vede. Naj si vendar že izbijejo iz glave nekateri ljudje, da se ne smejo preosnovati gimnazije v Avstriji. Malo več znanja bi pa že morala dati gimnazija. Dijak osem let »trga« hlače, pa je nesposoben voditi to ali ono društvo, ustanoviti kako zvezo, govoriti med delavstvom, med priprostim ljudstvom sploh. V dveh letih bi se dijak izobrazil v glavnih naukih sociologije in narodne ekonomije in dobil vpogled v razvoj teh naukov. Profesor bi mu podal pregled organizacije raznih slojev kulturnega sveta. Učitelj socialne vede bi vodil dijaštvo v tovarne ter jim razlagal o plačah, delavnem času, strokovni organizaciji delavcev v tej tovarni. Prirejal bi izlete v kraje, kjer imajo umno gospodarstvo, dobro razvito živinorejo itd. Na ta način bi postalo srednješolsko dijaštvo res zrelo, ko prejme zrelostno izpričevalo. Če pa že ne kot obvezen, naj bi se poučevali te dve vedi kot neobvezen predmet, tudi na ta način bi se vzgojilo precej delavcev na socialnem polju. Vendar take reforme bo gimnazijsko dijaštvo še čakalo »par« let, zato se mora samo učiti. Resen, vstrajen privatni študij je rodil že jako veliko talentov. Srednješolsko dijaštvo mora poznati najprej teorijo in potem se praktično učiti, da gre med ljudstvo, delavstvo, obrtnike in druge sloje našega naroda ter jih sprašuje in vedno sprašuje ter se tako uči! Zanimati se je treba za vso socialno organizacijo, ki je ustanovljena, da se vrši volja našega ljudstva. Knjig za proučevanje socialnega vprašanja je veliko, posebno nemških. Proučiti je treba dobro sprva eno knjigo, ki obsega vsa podvprašanja socialnega vprašanja. Za študij socializma priporočamo toplo dr. Krekov: »Socializem«. Ne zadošča prečitati knjigo enkrat površno, temveč zopet in opetovano. Povsod velja rek: lectorem unius libri timeo. Taka knjiga more biti pa le ona, ki podaje temeljito in pregledno celo snov. To pa daje »Socializem«. Kdor je to knjigo proučil, bode lahko dalje v podrobno izpopolnjeval svoje teoreticno-socialno znanje. Poznamo priproste delavce, ksr terim je Krekov »Socializem« ljub znanec, koliko je pa dijakov v višjih razredih, celo akademikov, ki se zavedajo važnosti socialnega vprašanja, a knjige ne poznajo, niti te niti druge. Vsak srednješolec najvišjih razredov naj knjigo ne le prebere, temveč tudi prouči, imel bo od tega užitka in koristi. Tako izobražene, mlade delavce, ki hočejo vršiti voljo slovenskega krščanskega demokratičnega ljudstva, bo to ljudstyo pozdravilo hvaležno in radostno. Domotožje. Jason Saviljev. Res da lepi so večeri ko nad južnim krajem zažarijo zvezde s tajnostnim sijajem, Toda misli moje tu se ne mudijo, raje gor v samotno gorsko vas hitijo . . . in se zelen lovor k vitki palmi sklanja, kot bi htel ji razodeti kaj se lepega mu sanja . . O, saj v njej sem živel ure solnčne sreče, po katerih zdaj tolikrat solza mi v očeh trepeče . . . 0 svetovnem naziranju Danes že vsak prvošolec besedici o svojem 'lastnem, o modernem, svobodomiselnem, klerikalnem in kdosigavedi še kakšnem »svetovnem naziranju«. A ta pojem nikakor ni vsakomur jasen. Vzemimo v roke n. pr. le dijaško literaturo nasprotnikov, če se hočemo uveriti o baš — nasprotnem. Radikalci (o liberalcih niti ne govorimo, ker so tako »svobodo«-miselni, da sploh ne vedo, kaj je črno in kaj belo) že skoro celo desetletje pobijajo »klerikalni« svetovni nazor, fotografijo njihovo smo morali pa mi pokazati. Študirajo in »fiksirajo« ga že deset let, poglobili pa se vanj niso: iz malovrednih brošur priučene fraze pričajo o veliki duševni revščini mladine, ki hoče biti — radikalna. Vprašaj radikalnega akademika ali srednješolca, kakšen je njegov svetovni nazor, gotovo ti ne bo dan^s drugače odgovoril, kot: »Pr.....klerikalec!« To je bistvo njihovega — protiklerikalnega svetovnega nazora. Pa ni čuda. Revež, ki išče rešne poti iz labirinta modernih svetovnih protislovij.1) Dennert pravi koncem navedene knjige, str. 343: »O svetovnem nazoru modernega naravoslovca nikakor ne moremo govoriti, pač pa obstoja več naziranj, ki jih je možno zasnovati na podlagi moderne naravoslovne vede.« Dotaknimo se vprašanja o svetovnem nazoru. Kaj je to »svetovni nazor«? Odnos človeka do: 1. vesoljstva (»sveta«) in 2. nadstvarnega sveta (metafizika; duševni svet). Človek lahko zavzame glede obojega trojno stališče: 1. da priznava (pozitivno stališče) ali z a n i k u j e (negativno stališče), ali pa ') Kogar bi to posebno zanimalo, naj si nabavi: Dr. phil. E. Dennert: Weltauschaung des modernen Naturforschers, Stuttgart,Kielmann 1907, 84K in E. Wassmann S. J.: Kampf um das Entwicklungsproblem in Berlin, Feiburg in Breisgau, Herder, 1907, 2-4 K niti ne priznava, niti ne zanikuje, nego le — d v o m i (skeptično stališče). Priznava, zametuje ali dvomi: popolnoma ali le deloma. Možno je, da priznava oboje: resničnost (realnost, bitnost) vesoljstva in nad-stvarnega sveta, ali pa oboje zanikuje (»nihilist«); možno pa je tudi, da le eno zanikuje, drugo priznava, dočirri skeptik ne pritrjuje nikomur, češ da ni »gotovo« tako, ker je lahko drugače. Tudi skeptiki so: p o p o 1 n i, ki .o vsem dvomijo, ali pa delni, ki nekaj priznavajo kot resnično, nekaj pa označujejo kot »videz«. Naravno, da je lažja sodba o tem, kar je dostopnega našim čutom, ki nam služijo kot pripomočki za doznavanje »vidnega« sveta. Težja je že o nevidnem«, posebno »metafizičnem« svetu. Ali pa tudi nemogoče je drugo vprašanje, ki zahteva pred vsem obilo resnosti. Važno je, kako si človek misli odnos samega sebe do vidnega in nevidnega sveta, kako odnos med vidnim in metafiziškim: snovjo in duševnim svetom. Ne spada li sem tudi vprašanje o početku (pravzroku) in koncu (zmislu) »sveta«? Kdor zanikuje početek, zanikuje rad tudi konec, kdor pravzrok, tudi končni smoter. Ni li to vprašanje o » v e č n o s ti sveta«, večnosti materije, večnem razvoju brez začetka, brez konca in končnega smotra? Je ali ni: »svet« sam iz sebe in večen; Bog, pravzrok vsega; človek posebna njegova stvar; med človekom in Bogom posebno razmerje; v človeku posebna od telesa celo različna realnost — duša ; »drugi svet« in posmrtnost; je ali ni razloček med dobrim in zlim itd..? Vse to so vprašanja, o katerih ni dovolj, če pravimo, da so tu. Poznati hočemo tudi vprašanje, kako, zakaj in čemu so tako, kakor so sploh. Kje so vzroki, končni vzroki, kje so smotri, končni smotri? V razvoju? Je-li razvoj res večen? Če je početek, kdo je indiferentno pratvar zazibal v kroženje in zbudil speče sile, ki so preosnovale »kaos« v »kozmos« ? Še bolj pa nam je mar vprašanje o bodočnosti vsega, zlasti nas samih. Ima ali nima naše življenje in z nami vred vse vesoljstvo kteri končni smoter? Kajti če v s e skupaj nima pravega in zadostnega zmisla, ga tudi deli ne morejo imeti. In »narod« je vendar del človeštva! Človeštvo pa: ima li svoj cilj? Kateri in kakšen? Ni-Ii to važno, celo prevažno za vsakega, ki si hoče ustvariti jasno sliko o svojem »svetovnem naziranju«? Svetovni nazor obsega torej nebroj vprašanj, ki so vsako zase in v celoti velikega pomena za poedinca in — družbo. Pravi svetovni nazor nujno stremi za jasnostjo, resnico. Zmote so mogoče, resnica pa ostane vedno in povsod neodvisna, le ena, ker sicer je laž = resnica. Kdor bi to trdil, ne bi bil nič boljši, kot so bili zofisti pri Grkih, in naj si bi bil to tudi »napredni« radikalni — prerok. Srednješolsko dijaštvo. Šola in norodna vzgoja. v. p. Nekaj besed o narodni vzgoji naše srednješolske mladine! Kakor znano, se naš učni načrt skrbno ogiblje te strani šolske vzgoje. Šolske oblasti ponekod cclo nasprotujejo tej točki. Le v toliko smo v zadnjih štiridesetih letih napredovali, da oblastva ne iščejo več v vsakem dijaškem narodnem krožku »nevarnega gibanja«. Ce govorimo o narodni vzgoji mladine, mislimo buditev in gojitev njenega narodnega čustva. Grki so smatrali za najvišjo dolžnost, vcepiti v mlada srca ljubezen do domovine, utrditi telo in oplemeniti duha svojih sinov. Kaj ima narod od tega, če si mladina pridobiva učenosti, one vzvišene postave pa ne razume dovolj, da je treba ljubiti svoj rojstni kraj, brate, zemljo, narod ? Vzgajanje mladine ne sme biti naučno enostransko, ampak mora v jednaki meri vpoštevati tudi plemenitenje narodnih čutil. Kjer se torej -— kakor žalibog pri nas Slovencih — prepušča ta najnežnejša stran mladega srca samovoljnosti narave, mora pod vtisom vnanjih vplivov prva porajajoča se narodna zavest že v kali odreveneti ali se pa počne razvijati v napačno smer. Največkrat seveda na tihem tli in si išče prilike, da bi stopila na dan. Dandanes je pri vseh narodih nekako kardinalna točka pedagogike buditev narodne zavesti in navduševanie za domovino iti njeno slavo. Angleži, Francozi in Poljaki, kakor tudi Rusi in Čehi stoje v tem ozira visoko. O Nemcih niti ne govorim, ker ti znajo že v ljudskih šolah zanetiti mladinsko ljubezen do rodne zemlje. Smiliti se moramo sebi, ako pomislimo, kako je v naših ljudskih šolah. Otroku se vlivajo v glavo razni nemški cesarji, ibabenberški vojvode itd.,