Ilustrirani Slovenec
Leto V      Tedenska priloga »Slovenca« (ši. 120) x dne 26. V. 1929     Štev. 21
Janez Valkart Valvasor
veliki zgodovinar Kranjske, kateremu bodo vzidali 28. maja na njegovi rojstni hiši v Ljubljani spominsko ploščo.
162
"Pogreb majskih žrtev v Berlinu
Kakor smo omenili že v zadnji številki, je prišlo ob priliki proslave 1. maja v Berlinu do velikih komunističnih demonstracij in krvopre-litja. Slika nam kaže pogreb prvih žrtev, ki so ga porabili komunisti za nove politične demonstracije. V ospredju je videti vrsto rdečih zastav različnih komunističnih organizacij.
Spodaj:
K desetletnici Štefa-nikove smrti
Pogled v sejno dvorano bolgar. sobranfa
(parlamenta), kjer je izbruhnil pred kratkim velik požar. Le skrajnemu naporu gasilcev se je zahvaliti, da ni pogorela ob tej priliki vsa
stavba do tal.
General Štefanik je ena najzaslužnejših osebnosti in eden najlepših značajev osvobojenja Čehoslovakov. Prve čase svetovne vojne je bil letalec v francoski armadi, nato pa prvi organizator in poveljnik čsl. vojske in prvi češki vojni minister. Ko se je vračal v osvobojeno domovino, se je smrtno ponesrečil. — Slika nam ga (X) kaže v Jekaterin-burgu ob priliki pregledovanja čet.
Pogled na taborišče Byrdove ekspedicije
na Južni tečaj.
Na levi:
Originalno pojedino
je priredil pred kratkim berlinski magistrat. V svrho propagande za ribe je povabil okroglo tisoč brezposelnih na okusno prirejene ribe.
163
Josip Vancaš
znani sarajevski arhitekt, graditelj škofovih zavodov v Št. Vidu nad Ljubljano in hotela »Union< v Ljubljani, ki je obhajal pred   kratkim   svojo   sedemdesetletnico.
Kraljev dvorec „Aleksanđrovo** na Belju
kamor zahaja tako rada naša kraljevska rodbina na lov in na oddih. Tudi letošnjo pomlad se je mudila tam dalje časa.
Češki umetniki v Ljubljani
v nedeljo 28. aprila so prispeli v Ljubljano trije odlični člani praškega Narodnega divadla, ga. Do-stalova in gg. Vydra ter Voita. Na kolodvoru so jih sprejeli njih ljubljanski tovariši s številnim občinstvom, v ponedeljek zvečer so pa nastopili v Neilovi drami »Ana Christiec (glej sliko na levi). Njih umetnost je napravila na naše občinstvo močan vtis in bili so deležni burnega in iskrenega priznanja. Le žal, da so nastopili samo enkrat, vendar pa pomenja že ta večer novo vez v tradicionalnih slovensko-če-ških stikih.
Slike k Slovenskemu biografskemu leksikonu
Na desni:
Kidrič Franc
literarni zgodovinar. Rojen je bil 1.1880. v Radanski vasi pri Rogaški Slatini, po končanih slavističnih naukih je služboval v dvorni knjižnici na Dunaju, 1.1920. je pa postal redni profesor zgodovine starejših slovanskih literatur na naši univerzi. Sodeloval je z literarno-zgodovin-skimi razpravami skoro v vseh slovenskih revijah in zbornikih ter izdal tudi nekaj tozadevnih knjig.
Na levi:
Kolenc Franc
pisatelj in publicist. Rojen je bil 1. 1903. \ Gomilici pri Turnišču v Prekmurju in jc sedaj kaplan v Ormožu. Članke in krajše povestice priobčuje v »Novinah«, >Mari-jinem listu«, »Slovenski Krajini<, »Slon^en-cu« in drugod, mnogo pa prevaja tudi iz nemščine in madžarščine.
164
165
V spomin velikemu našemu zgodovinarju
Koncem maja bo Muzejsko društvo za Slovenijo slovesno odkrilo lep» spominsko ploščo na hiši št. 4 na Starem trgu v Ljubljani, da za stalno ugotovi, da se je v nji rodil 27. ali 28. maja 1641 odlični topograf slovenskih dežel J.V.Valvasor. Eno leto poprej se je njegov oče naselil v tej hiši in nekako eno leto po njegovem rojstvu jo že zapustil. Z njegovim življenjem torej ni sicer v bogve kako ozki ali bistveni zvezi, zasluži pa odlikovanje kot eden redkih, nedvomno direktnih spomenikov na tega velikega moža.
isto leto oženil in kupil tudi še isto leto grad Wa-gensperg, ki je najožje zvezan z njegovim delovanjem in je po njem za deset let postal kulturno središče naše domovine. Kakor sam priznava, mu je dal zunanjo pobudo za njegovo delo slavni topograf srednje Evrope Matej Merian, ki je v svojem avstrijskem delu opisal in v sliki izdal tudi nekaj naših krajev. Splošna tendenca v Srednji Evropi je šla, kakor dokazuje imenovano najobsežnejše Merianovo delo in delovanje nam sosednjega G. Vischerja, za tem, da
Grad Wagenmperg v Valvasorjevem času kjer
je nastajala >Ehre des Herzogtums Krain«.
Kaj nam je Valvasor, to ve danes vsak povprečni izobraženec in če postavimo trditev, da je to eno najbolj popularnih imen iz naše zgodovine, se ne bomo motili. Neločljivo se namreč veže ž njim ime one topografske in zgodovinske knjige, pred katero imamo vsi svečan rešpekt: »Slava vojvodine Kranjske«. V štirih debelih foliantih je podal celotni opis takratne Kranjske, ki je segala daleč na Primorsko in v Istro ter ji priključil hrvaško vojaško granico. Najbolj čitani del tega velikega dela je 11. knjiga z opisi vseh gradov, trgov, mest in samostanov in slike, ki njen tekst spremljajo, so po večini eden najstarejših likovnih dokumentov o naših krajih. Znanstveniki pa imajo v Valvasorjevi >Ehre« neprimerno več, kajti ona je važen vir za zigodovinarja, folklorista, geografa, narodopisca, pravnega zgodovinarja in celo jezikoslovca ter nebroj drugih. Njeno gradivo, ki je geografsko omejeno na takratno Kranjsko in vojaško granico, pa ni važno samo ozko za bivšo kranjsko deželo, ampak nudi nebroj dat in migljajev, ki so splošno slovensko važni in je tako ta knjiga po svoji vsebini nedvomno splošno slovenska zadeva in splošno slovenski ponos. Kajti s takim delom o svoji zemlji ali vsaj o velikem njenem delu se ne more ponašati v tem času zlepa kak drug narod. Valvasor namreč je razen Kranjske in Primorja opisal natančno tudi Koroško in je samo Štajerska, ki sta jo opisala in naslikala Valvasorjeva sodobnika G. Vischer in A. Trost, ostala izven njegove interesne sfere.
Kako je Valvasor prišel na misel, spisati tako delo, si ni težko razložiti. Bil je za svoj čas visoko izobražen mož, neke vrste vseznalec, polihistor, ki je po končanih domačih šolah pri jezuitih v Ljubljani mnogo potoval po Evropi in Afriki in se poln izkušenj in znanja vrnil 1672 za stalno domov, se še
Grad Mcdi/a (Gallenek). last Valvasorjeva.
Grad Wagensperg pri Litiji dandanes, v levem stolpu spodaj ( + ) je še sedaj ohranjena Valvasorjeva soba.
Na levi:
Naslovna stran Valvasorjeve "Die Esre des Herzogtume Krain"
Valvasorjev spomenik
v Ljubljani.
liellcntUntce na sedanfcm gradu Wagcnspergu prt Cttift
Grad Zavrh (Nendorf) na Dolenjskom. last Valvasorjeva.
Grad Lichtenberg na Dolenjskem, last Valvasorjeva.
Valvasorfeva hiša v Krškem(sedai hiralnica), kjer je umrl veliki zgodovinar 1. 1693. v veliki revščini.
Knes Mfr. Wlndlsc^griitx, sedanji lastnik Wagensperga, s sinom in hčerko v vragenšperškem parku.
Hlia na Starem trgu v Lfuh-Ifanl, kjer je bil 1. 1641. rojen Valvasor in kjer mu 28. t. m. vzidajo spominsko ploičo.
Na desni:
SlOvensKo posvetilo Valvasorjevemu delu v I. zvezku njegove >Die Ehre etc.*
se izdado topografski opisi posameznih dežel s slikami važnih krajev, posebno gradov in mest. In iz te splošne tendence je Valvasorjevo delo prav lahko razložljivo, še bolj pa, ker se je med njegovimi učitelji na jezuitski šoli bržkone nahajal tudi pozneje slavni učenjak J. L. Schonleben, na čigar domoznanska dela je Valvasor v marsičem naravnost navezal.
Kako temeljito je Valvasor svoje delo pripravil, nam dokazuje dejstvo, da je vso opisano ozemlje večkrat prepotoval, lastnoročno skiciral gradove in mesta, zbral na Wagenspergu ogromen pomožni aparat za svoje študije, ki ie obstojal iz 10.000 zvezkov bro-ieče kniižnice, zbirke okrog 10.000 kosov grafičnih listov, zbirke starih denarjev in mineralij in različnih instrumentov ter da je končno ustanovil istotam delavnico za izdelovanje bakropisnih slik in njih tiskanje. Njegov grad je s tem postal prvovrstna znamenitost njegove domovine; učenjaki in umetniki so ga občudovali, občudovali zbirke in marsikdo mu je mogel pomagati z dragocenim nasvetom. V dobrih desetih letih od 1678, ko je ustanovil delavnico na Wagenspergu, do 1689, ko te izšlo glavno delo Slava Kranjske, je iz njegove delavnice izšla lepa vrsta knjig: ena Pasi jonska knjižica, en Ovid, en Smrtni ples, tri knjige o Koroški in tri o Kranjski,
»Slava Kranjske* pomenja v tem delu višek pa tudi konec. Njegova gospodarska moč je bila izčrpana in še leta 1689. je prodal grad Črni potok, kmalu nato menda knjižnico zagrebškemu nadškofu, leta 1692. pa še svoj ponos Wagensperg; leto nato, 1693, je v Krškem duševno in telesno strt v skromnih razmerah umrl.
O njem se lahko reče, da je za »Slavo Kranjske«, ki je, kakor smo poudarili, tudi »Slava Slovenije* sploh, dal svojo srčno kri. Zato zasluži tem večjo slavo njegov spomini Frst.

166
Na ameriških periferijah
v zapadnem delu Združenih držav se nahajajo nepregledne prerije, na katerih pasejo tako zvani »cowboyi« ogromne množice govedi. Njih življenje je divjeroniantično in znani so zlasti kot brezprimerni jahači, izborni lovci in stezosledci. Naše slike nam kažejo nekaj prizorov iz njih pestrega življenja.
Cowboy Kroti upornega teleta
zadaj čreda.
Cowboyl pri zaznamovanju telet
Love jih z jlassom« in jim z žarečim železom vtisnejo na hrbet znak črede, da ločijo njih pripadnost.
Spodaj:
Ženski "cowboy"
napajajo po naporni ježi svoje konje.
Pogled na taborišče cowboyev
počivajočih po napornih pašnih poslih. V taborih se zabavajo in razkazujejo svojo umetnost v metanju »lassa< (vrvi, na katero love živali).
Na desni;
Cowboy pri ognju
167
K odkritju spominske plošče misijonarju Knobleharju
Pod predsedstvom šol. upravitelja Malešiča se je osnoval v Škocja-nu pri Mokronogu odbor, ki odkrije danes na rojstni hiši velikega slov. misijonarja Knobleharja spominsko ploščo.
Pogled na Škocjan pri Mokronogu
rojstna vas misijonarja Knobleharja.
Na desni:
Rojstna hiša Knowbleharjeva(sedaj last trgovca Novšaka), na kateri odkrijejo danes spominsko ploščo.
Spodaj:
Pomladansko veselje
Prtxor tx operete »Cigan baron**
ki jo z velikim uspehom igrajo v ljubljanskem Narodnem gledališču. V naslovni ulogi je ponovno nastopil odlični tenorist Lj.Iličič.
I. nagrada: Pregelj, Otroci solnca.
II. nagrada: Meško, Povesti in slike ter Finžgar, Študent naj bo.
K današnji uganki: Bogataš, ki bi se rad iznebil prepogostih obiskov, je dal po svojem vrtu napeljati križem-kražem vse polno poti, od katerih so bile nekatere slepe, torej take, da sploh niso pripeljale do hiše v desnem kotu, druge pa daljše in krajše. Sam pa je poznal pot, ki je bila od vhoda v levem kotu spodaj pa do hiše najkrajša. In to pot naj naši ugankarji skušajo določiti. Za pravilne rešitve se razpisujeta nagradi, kot sta označeni pod uganko.
Spodaj prinašamo najboljši rešitvi uganke: Kaj se godi za zastorom. I. nagrado je dobil g. J. Lakskobler, Sava-Jesenice, za svojo rešitev v desnem kotu: Reševanje krize; II. pa g. P. Kocijančič, Ljubljana, za svojo rešitev, ki je naslikana v sredi. Vseh rešitev je prispelo 91.

Boj za angl.nogometni pokal
ki tvori višek vsake angleške nogometne sezone in se vrši na stadionu v Wembleyu. Letos je prisostvovalo tekmi 90.000 gledalcev, 300.000 jih je pa odšlo brez vstopnice.
Na desni:
Zanimiv prizor s tekme jadrnic
pred Sydneyem (Avstralija).
Zgoraj na desni:
Primer jahalne bravure ameriške konjenice
Car Berendej.
(Povest iz sibirskega pragozda.)
XV. poglavje.
— Oha, glej jo kočo! — je rekel Grigorij in pokazal s prstom proti hribu. Res iso zagledali tik nad seboj, nevisoko od tal, na skalo naslonjene neke drogove.
— Da ne bi zopet naleteli na kake zlikovce? — je tiho rekel Nilka.
Vedenej Savič je pogledal kočo in jel ugibati. — Sami ne bomo nič opravili! — je sklenil, — morebiti dobimo vodnika, sicer pa utegnemo tu bloditi še mesec dni!
Sli so se približali. S hriba sta skočila kakor iz jame dva psa in dvignila lajež. Polkan s Kučumko sta jima zarenčala v odgovor, češ, nista vidva za naju prestrašna, vendar pa sta se stiskala bližje k svojim. Iz koče se je prikazal človek; vrh glave mu je štrlela kakor meniška kapa ostra kučma; oblečen je bil v rjav kaftan. Zasenčil si je z roko oči: solnce mu je svetilo v obraz. Pa je pričel gledati, kakšne goste mu pošilja Bog.
— Zdrav, človek dobri! — je rekel Vedenej Savič in dvignil roko h kapi.
— Zdravi, zdravi! — se je ta oglasil. Od spodaj se je zdel mož velik, ko pa so prišli blizu, so videli, da je pravi pritlikavec: Vedeneju Saviču ni segel niti do polovice prs. Tudi glas je imel prav tih, tatarski obrazek je bil kakor pest droben, ozka očesca so gledala kakor dve rozini iz šarteljna. Videti je bil že prileten, a vendar ni imel nobene prave brade in brkov: samo na zgornji ustnici mu je kakor konju narazen štrlelo nekaj kocin.
— Ali si tu doma? — je vprašal poslovodja.
— Tu, tu! Hajdite v jurtoM — pa je sitopil naprej.
Onstran drogov, pod skalo, se te odprl zakajen hodnik. Sli so se pripognili in stopili v dokaj veliko
jamo: ob stenah so bile postlane odeje, sredi, kakor je vedno v jurti, je gorel ogenj; ob njem je visel na konopcu s trinoga kotliček, nekaj se je Kuhalo.
Ob ognjišču sta se greli dve ženski, obe sta bili stari, bosi, razcapani. Sli so pustili ob vhodu svoj tovor in se spustili na odeje.
— Kako pa se zove ta dežela? — se je oglasil Vedenej Savič,
— Urjanhaj — se je iz kota odzval gospodar. Pobrskal je tam, prinesel skledico z odbitim ročajem in lončen vrč. Natočil je iz njega neko motno tekočino in ponudil sklefdico Vedeneju Saviču.
— Dobra araka^ je to! — je rekel, — pij! Vedenej Savič je pokusil in videl, da je žganje:
v stepi ga napravijo iz mleka. Dal ie skledico Gri-
fori ju. Tudi ta je zaužil požirek in aal naprej Nilki. a pa je povohal in kar vse zvrnil v golt, še skle-dioo si je nataknil na nos.
Gospodarju je bilo všeč, da tako čislajo njegovo pijačo.
— Dobra araka! — je ponovil; zopet je iz vrča natočil polno skledico in jo sam izpraznil.
— So jot si torej ? — je vprašal Vedenej Savič. Gospodar je mežiknil z očesci: — So jot!
— Kje pa si se tako naučil ruski govoriti?
— Živel sem pri Rusih, ko sem bil še deček.
— Zakaj pa si šel strani? Menda ti ni bilo tam všeč?
— Zakaj mi ne bi bilo všeč? Tam imajo dober kruh... A tukaj je moja jurta, bolje je že tu...
— Kako pa ti je ime?
— Žužel sem.
— Veš kaj, Žužel: vodnika potrebujemo, zašli smo, ukradli so nam konje ...
— Aj-ja-jaj! — So jot je zmajal z glavo. Vrh kučme se mu je zazibal privezani rdeči trak.
— Ali nas ne bi ti peljal, kamor smo namenjeni? Dobro ti bom plačal!
— Kam hočete?
_ (Dalje prihodniič.)
* Žganje, prim, srbsko >raikiia<.
* Jurta je šotor ali drugo bivališče pori pastirskih narodily
BaJcrotiétc JugoélovansUe fJskarne v L/ul»I/aaJ