Kronika. = Višji šolski svet. S 1. jatiuarjem 1. 1919 je začel poslovati za vse ozemlje Narodne vlade SHS v Ljubljani oddelek za uk in bogočastje — v smislu naredbe št. 111 z dne 21. novembra 1918 celokupne vlade SHS v Ljubljani ustanovljeni višjJ šolski svet, ki prevzame vse posle nekdanjih dežclnih šolskih svetov. — Vojno posojilo — izgbljeno? Marsikdo si dela vclike skrbi zaradi vojnejja posojila, ki je bilo pr; nas večinoma izsiIjeno. Stvar sc mora na vsak način obravnavati na mirovni konferenci. Srbija inia pravico do vclike vojne odškodninc in kot vladarica Jugoslavije gotovo ne bo pozabila zabtevati povrnitcv vojnega ix> sojila za svoje pokrajine, ki so pripadalo Avstriji. Pritisk avstrijske vlade zlasti na učiteljstvo in naše denarne zavode je bil grozovit, in gorje tistemu, ki bi se bil u- piral. Vprašanje, ki sodi tudi pred mirovno konferenco — je ureditev naših obvez • nosti pri graških in dunajskih zavarovalnicah. Tudi to narodno imetje ne sme biti izgubljeno. = Stoletnico Vodnikove smrti so po vseh šolah Slovenije praznovil dne 8. t. m. s primernimi internimi slavnostmi. Učitelji, učiteljice in profesorji so govorili mladini o Vodnikovem kulturnem delovanju, mladina je deklamovala Vodnikove pesnitve ter prepevala domoljubne pesmi. Duh nove, mlade, ponosne Ilirije-Jugosla vije preveva in dviga mlada srca . . . = Koroška prostovoljna legija. Vsi učiteljiščniki zadnjih letnikov so se prijavili k legiji koroških prostovoljcev. Izjavili so, da ne marajo zaradi tega nobenih olajšav pri študijah. Vse hočejo nadomestiti, ko se vrnejo. Naj naše bodoče tovariše spremlja in dovede nazaj sreča junaška! V Koroški legiji prostovoljcev je tudi več učiteljev. Bog z njimi! = Znamenit govor iz 1. 1914. Nova srbska vlada, ki ji je predsedoval Pasič, je podala koncem 1. 1914 v skupščini sledečo izjavo: »Vlada, ki ima čast se Varn predstaviti, je sestavljena v svrho, da do konca te velike krize manifestira edinstvo volje sil in prizadevanj vseh strank naše dežele Ona je prepričana o zaupanju skupščine, da zastavi vse svoje sile v službo velike stvari naroda srbskega in družine srbo-hrvatsko-slovenske. Vlada smatra za svojo prvo doižnost, da se v globokem spoštovanju prikioni pred junaškimi žrtvami, prostovoljno doprinešenimi na oltarju domovine. Vlada izreka srbski vojski in slehrnemu vojaku, od komandantov do preprostih vojakov izraz svojega zarpanja, svojega občudovanja in svoje hvaležnosti za njihove napore in njihove žrtve za domovino. Naša majhna in mlada vojska s. je, ohranivši si dober sloves, ki si ga je pridobila v preteklih letih, vredno postaviia v bok slavnih armad velikih narodov, naših zaveznikov, ki se z nami vred bonjo za stvar pravice in svobode. Šele ob koACU usodepolnih dni vojne bo ocenjeno naše zgodovinsko delo. — .Vlada je prepncana, da je celokupni narod srbski odlocen, da do zvršetka te svete vojne brani svoje ognjišče in svojo svobodo, zakaj edina doižnost je, da zagotovi ugoden izid tej veliki, veliki vojni, ki se je že v začetku razvila v boj emancipacije in združitvo vseh naših bratov Srbov, hrvatov in Slovencev, oplenjenih svobode. Krasni uspeh ki bo ovenčal to vojno, bo bogato oškodoval velike žrtve sedanje srbske generacije. —- V tem boju narod srbski nima izbirati, zakaj med življenjem in smrtjo ni izbire. Narod je primoran do boja ter ga bo Uujeval z isto neizprosno energijo, kakor eno stoletje poprej za osvoboditev Kosova. Vlada se bo potrudila biti verna reprezentantinja te odločne narodne volje ter bo zvesta svojim močnim in junaškim zaveznikom, z zaupanjem pričakovala ure zmage. Vlada bo zvesta si nadlog in težav, ki so prišle med vojsko, nad velik del naroda, storila vse, kar niorejo storiti človeške sile, da zboljša sedanji položaj, ter bo hitro in energično odredila vse potrebno za oskrbo vojske in sanitarno službo armade, zakaj skratka, v to svrho ni bila nobena žrtev opuščena. V sporazumu z Va~ mi, g. poslanci, bo vlada storila vse potrebne odredbe, da se narodu po vojni pomaga ter se vzpostavijo njegove sile. Se. daj pa, ko se nahaja sovražnik še na naših tleh, kliče vlada: »Naprej, z božjo pomočjo. na sovražnika v boju proti njemu!« Vsi poslanci in vsi navzoči so ponovili poslednje besede izjave, ki je bila opetovano prekinjena z entuzijastičnimi klici odobravanja. (Op. uredn.: Ta govor smo 1. 1914 izpisali iz zunanjih listov in ga shranili, da ga priobčimo sedaj, ko je napočila naša ura). = Znameniio pistno je prejel naš urednik od g. Ivana B o n a č a , finančnega računskega revidenta v Ljubljani, z dne 6. t. m. Pismo se glasi: »Dovolite mi, g. urednik, da Vam povodom sijajne zmage, ki jo je ravnokar doseglo slovensko učiteljstvo v svoji dolgoletni borbi za — kruh, najiskrene.se čestitam. Odkar smo se Slovenci po zaslugi velikili, prosvitljenih narodov otresli tujega jarma, me noben dogodek ni navdal s takim odkritini, neskaljenim veseljem, kot ta Vaša zmaga. In to v dvojnem oziru. — Prvič mi je ta Vaša zmaga porok, da so vsi vodilni krogi našega naroda res trdno odločerti brezpogojno slediti vodstvu preizkušenega bratskega srbskega naroda. Ko se je proglasilo ujedinjenje naroda SHS, se nisem mogel iznebiti tajne bojazni, ali ne bodo vkljub temu vsaj nekateri naši politiki hoteli hoditi svoja pota. Sedaj vidim, da je bila moja bojazen neupravičena. Migljaj iz Beograda je zadostoval, da je Narodna vlada soglasno ugodila zabtevam slovenskega učiteljstva glede regulacije plač. Če je rnoglo rnoje brezmejno spoštovanje do srbskega naroda še kaj povečati, je bil gotovo ta čin srbske vlade. Spominjam se še predobro člankov, ki sta jih še za avstrijske strahovlade prlobčila Vaš cenj. list in »Slov. Narod« o srbskem šolstvu. Strme sem tedaj čital, s kako ljubeznijo je v mirnem času preprosti, kmetiški narod srbski skrbel za svojo ljudsko šolo. Zatorej sem popolnoma prepričan, da je srbska vlada res izrekla svojo željo, da se čim prej in izdatneje poma^a učiteljstvu. In da je ta želja bila ukuz naši Narodni vladi, rne navdaja z največjim zaupanjem v bodočnost. — Vaša zinaga pa je oberiem tudi triiimf nad skoraj stoletnimi krivicami, ki jim je bil učiteljski stan pri nas izpostavljen. Gabi se človeku, če pomisli, kako preganjan in preziran je bil učitelj zlasti na Kranjskem. Govorila so dejanja, ki bi nikjer drugje ne bila možna. Najbolje je, če o tem sedaj dalje ne razpravljam, ker mi že pri samein spominu na vse te neštete krivice zavre kri. — Sem državni uradnik in se torej prištevam krogom, ki dosedaj malo ali nič niso razumevali teženj učiteljskega stanu. Prepričan sern, da se bo to hladno razinerje baš zaradi izenačenja plač obeh stanov izboljšalo. V svojo sramoto priznam, da sem tudi jaz svoj čas omalovaževal učiteljski stan. To moje mišljenje pa se je izpremenilo v globoko spoštovanje do tega stanu, čim sta mi jela pohajati sinova Ijudsko šolo. Umevno je, da me je kot izobraženca jako zanimalo, kako bosta napredovala fanta v šoli, ki naj jima zgradi temelj vsej poznejši izobrazbi. Tedaj sem imel priliko, na svoje oči se prepričati o neizmerno važnem kulturnem delu ljudskega učitelja. Koliko znoja in brezmejne potrpežljivosti je treba, preden vzgoji za srednje šole sposoben materijal. Po petdeset, šestdeset in še več učencev ima v šoli. Kolikor glavic, toliko različnih temperamentov in talentov. Komaj bi bilo, da bi vsakemu posebe posvetil par ur na dan. Koncern šolskega leta pa je vendar treba pokazati, da so se učenci pri njem kaj naučili. — Glavni steber vsake napredne države je učiteljstvo. Brez dobre ljudskošolske izobrazbe in vzgoje si misliti ne morein naprednega kmeta, izurjenega obrtnika in trgovca, dobrega uradnika, temeljitega učenjaka. Blagor narodu, ki mu vzgaja deco dobro, vestno in, kar je glavna, značajno učiteljstvo. Kako sijajno, možato vlogo je igral v svetovni vojni češki narod in po čigavi zaslugi? Pred vsem po zaslugi ljudskošolskega učiteljstva, ki ga niso mučili in do nezavesti dušili lastni bornirani in izdajalski rojaki, kot se je to godilo, žal, pri nas. Slovenci so po naravi jako nadarjen narod, in prav nič ne dvomini, da se bodo v doglednem času lahko povzpeli do tiste kulturne višine, ki so jo dosegli Čehi, če se bo šolstvo, zlasti ljudsko šolstvo, svobodno moglo razviti. — »Boj za kruh« — tako pišete v zadnji številki svojega cenjenega lista — »je dobojevan«. Brezmejne kulturne važnosti je ta Vaša zmaga. Še pa bo treba nadaljnjega boja, boja za popolno neodvisnost ljudske šole od vseh strankarskih vplivov,' boja predvsem za najlepši smoter, ki ga morete vi pijonirji kulture in napredka doseči, boja za pravlco, da boste smeli vzgajati odkrite, znatčajne državljane. Da bo tudi v tem boju zinaga na Vaši strani, v to pomozi Bog! — Zaključujein z izrazom globokega spoštovanja do Vas, cenjeni g. urednik, in vseh Vaših vrlih stanovskih tovarišev ter izročam povodom sijajne zmage slovenskega učiteljstva, h kateri Vam še enkrat iskreno čestitam, v roke g. vodje Ivana Petriča 30 K za rezervni sklad Vaše Zaveze.« — Verba movent, exempla trahunt. Da vidimo, če je res . . . Gospodu revidentu Bonaču pa srčna hvala na lepih besedah in plemenitem dejanju! — Sestava višjega šolskega sveta. Poročajo nam z uradne strani: Članom višjega šolskega sveta, ki v smislu IV. poglavja naredbe celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani z dne 14. novembra 1918, številka 111 Ur. 1., prevzame posle dosedanjih deželnih šolskih svetov, so bili imenovani, oziroma izvoljeni: Anton Sušnik, profesor na 1. državni gimnaziji v LjubIjani, predsednik; dr. Franc Ilešič, profesor na realni gimnaziji v Ljubljani, predsednikov namestnik; dr. Franc Skabernč, bivši ministerialni tajnik, poročevalec za upravne in gospodarske šolske zadeve; dr. Stanko Majcen, vladni koncipist, namestnik poročevalčev; dr. Janko Bezjak, dr. Mihael Opeka, dr. Leopold Poljanec in dr. Ivan Grafenauer, višji šoiski nadzorniki: Jožef Majcen, stolni dekan v Mariboru; Ignacij Nadrah, stolni kanonik v Ljubljani; prof. dr. Gregor Pečjak, veroučitelj v Ljubljani, in dr. Josip Srebmič. profesor bogoslovja v Gorici, namestnika; dr. Simon Uolar, girnnazijski profesoi* v Kranju; dr. Stanislav Bevk, ravnatelj državne realne gimnazije v Ljubljani, na- mestnik; dr. Anton Breznik, profesor na ško.ovski zasebni giinnaziji v St. Vidu pri Ljubijani; Luka Jelenc, učitelj v Ljubljani; Ljudevit Cernej, nadučitelj v Grižah; in Engelbeit Gangl, državni vadniški učitelj v Trstu, ter Anton Gnus, nadučitej v Doiu, namestnika. Ime zastopnika staršev, ki ga bo volil občinski svet ljubljanski, se objavi po volitvi. Za prof. dr. tJrezuika bo voljen nov narnestmk, ker je bli izvoljeni prof. Anton Sušnik imenovan za predsednika. — V tem seznamku tudi _e ni zasvopnika poverjeništva za socialno skrbstvo. Kakor čujeino, ja za zastopnika unenovanega poverjeništva določen Aibin Prepeluh (Abdiius). — Pri volitvi zastopnikov učiteljstva in njiju namestnikov so dobili glasov: L. jelene 959, Gangl (namestnik) 9b7, Cernej 542, Gnus l.namestnik) 544, btrukelj lvan 461, Sadar Adolf (namestnik) 441. Zadnja dva tovariša sta ostala torej v manjsini. Neveljavnih glasov je bilo 22, razcepljenih 99. VoUtve se ni udeležilo vse uciteljstvo na Koroskem ter v onem ozemlju, ki je zasedeno od Italijanov (večina Notranjske in Pnmorsko); izgnbili smo torej gotovo 500 glasov. — Celibat učiteijic na Češkem. Učiteljice v Ceškoslovaski republiki se smejo možiti. Naučno minisitrstvo je dosedanjo tozadevno prepoved preklicaio. — Srbi so sprejeli gregorijanski koIedar. Iz Belgrada poročajo: Vsi merodajni krogi, cerkveni in vladni, so se zedinilioda se uvede gregorijanski koledar. Zaradi pravoslavnih božičnih praznikov, ki bi odpadli, če bi koledar uvedli že z Novim letorn, se je določilo, da bo 27. januar po gregorijanskem in 14. januar po pravosiavnem koledarju zadnji dan razlike med obema koledarjema. To je dan sv. Save. Pravoslavni bodo tedaj 14. jamiarja preskočili na 28. januarja. — O prvi seji centralnega ministrstva. Uradne »Narodne Novine« v ZaRiebu priobčujejo poročilo o prvi seji državnega ministrstva z dne 22. decembra pret. leta. Poleg že znanih točk je iz poročila posneti, da je ministrski svet pooblastil tri člane viade, naj pregledajo ustavo kraljevine Srbije in izločijo iz nje vse določbe, ki bi po obiiki ali vsebini ne rnogle preiti v ustavo, začasno veljavno za celokupno državo SHS. Cim bodo ti uiinistri svoje delo končali, bo ustava kraIjevine Srbije proglašena začasno za ves teritorij države SHS. = Slla in srart. V Zagreb je prispel pesnik Rikard Katalinič-Jeretov, ki so ga Italijani izgnali iz Zadra. Italijanski poveljnik mu je izjavil, da se srne vrniti v Zader, šele ko bo mirovna konferenca odločila, komu pripade Zader, da li Italijanom ali jugoslovanom. — Na pravoslavni božič je zadela v Zagrebu kap vpokojenega velikega župana in srbskega književnika Bude Ekidisavljeviča, ki je na to po kratkem trpljenju izdihnil.