Kaj Je z uiiteliskimi napredovanjl V eni prejšnjih številk Učiteljskega tovariša sem citiral besede nar. poslanca gosp. Dolenca, ki je zaključil svoj govor z vzklikom »Ne dopuščajte, g. minister, da se zagrcnjujejo ljudje, ki tega niso zaslužili. Napredovanja so tako samo po sebi umevne stvari, da bi želel, da bi naši javnosti nikdar več ne bilo trcba o tem govoriti.« Od teŁa govora so potekli skoro 3 meseci. novo proračunsko leto gre v 3. mesec, o naših napredovanjih pa ni ne duha ne sluha. Tolažili smo se, da pač še ni bilo v nobeni stroki napredovanj in da radi tega mi ne moremo zahtevati, da se napravi za nas izjema. Toda upanje nas je prevarilo. Dnevno čitamo v časopisju, da napredujejo v vseh strokah. Tako so bila napredovanja pri železničarjih, sodnikih, v carinski in finančni stroki, pri meščanskošolskem učiteljstvu, pri profesorjih in tudi pri poštnih uslužbencih, ki so bili doslej vedno z nami vred med zadnjimi. V letošnjem letu je bilo v ljubljanski poštni direkciji okrcg 180—200 uradniških napredovanj. Ce račuinamo, da je vsega uradniškega kadra okro.q 1000, tedaj je napredovalo 20 % vsega uradništva. In kakor je slišati, je predvidenih še nekaj napredovanj v proračunskem letu. In kaj bo z napredovanji pri učiteljstvu? Do 1. aprila smo se tolažili z obljnbljenim zvišanjem prejemkov. Z zvišanjem ni bilo nič, čeprav je znano, da živi uradništvo v težkih gmotnih razmcrah. Plače ne dosegajo eksistenčnega minimuma, saj zasluži uradnik komaj za najnujnejše življenje. Prav posebno je še učiteijstvo v neugodnih finančnih prilikah, ker je navezano edino na svoje prejemke. Naraščajočo draginjo najbol.i čuti uradniška družina. Zato se je učiteljstvo upravičeno razveselilo ukinitve § 263. ter želelo, da bi bilo prav kmalu deležno te olajšave. Dobro vsi razumemo težo nesigurnega časa v Evropi, toda kljub tej »vojni živcev«, kakor je scdanji čas označil francoski min. predsednik, ki zahteva od države in posameznika trdno voljo in velike žrtve, upamo, da ne bomo popolnoma pozabljeni. Pričakujemo, kar nam gre po veljavnih zakonih in kar je tudi v današnjih časih mogoče — naše napredovanje. Gospodarska kriza, ki je omejila za nekaj let redna napredovanja, je nakopičila v našem staležu tisoče in tisoče zaostankarjev. Radi velikega števila učiteljstva (4200 v Sloveniji) je tudi veliko število kandidatov za napredovanja. V svrho ilustraci.je navajam statistiko učiteljstva, ki čaka na napredovanja: Skupina iz leta 1931. 1932. 1933. 1934. 1935. Skupaj Koliko let v skupini 8 7 6 5 4 Čaka na na- predovanje 5 4 3 2 1 VI. skupina 560 130 250 100 70 1110 VII. skupina — 150 310 230 100 790 VIII. skupina 30 260 200 170 110 770 IX. skupina 50 160 140 110 50 510 pripravniki — — 60 220 100 380 Skupaj 640 700 960 830 430 3560 Od časa, ko je bila sestavljena ta statistika, je napredovalo kakih 25 % (še toliko ne!) učiteljstva ter čaka torej: nad 5 let 500, nad 4 leta — 550, nad 3 leta — 750, nad 2 leti — 650 in nad 1 leto 330 učiteljev, t. j. 2700! Če odštejemo od tcga štcvila učitelje, ki čakajo na V. iskupino, kamor morejo napredovati le oni, ki imajo poleg 3 efektivnih let 3 odlične ocene, 30 let službc in 55 let starosti, ostane porazna številka 2000, ali '/2 vsega slovenskega učiteljstva. Takšnega neugodnega stanja ne najdemo v nobeni druqi stroki! Nič se ne smemo čuditi potrtosti in zagrenjenoisti. Posebno še moramo misliti, kako odrešenje 'bi bilo napredovanje za naše pripravnike, ki imajo 900 din plače. Če nikdo drugi — pripravniki bi morali napredovati. Sicer pa bi bilo umestno, da bi napredovali prav vsi, ali vsaj oni, ki čakajo 2 ali več let. Ni mi treba poudarjati, da se mora oblast držati strogo rangne liste, t. j. da napredujejo vsi po starostnem vrstnem redu, da ne bo še več jeze in zagrenjenosti. Doslej se namreč ni vedno držal vrstni red. Eni so napredovali takoj po izpolnjenju pogojev, drugi pa čakajo mesece in mesece ter leta in 1'eta. Seveda bi bilo najbolj pravično avtomatično napredovanje, ki je edino vsaj relativno pravično, ker omogoča vsemu učiteljstvu, da po predpisanem času napreduje v višjo skupino. Izgleda, da se ta naša težnja še ne bo tako kmalu uresničila. Toda vzemimo sistem napredovanj kakor je, t. j., da more napredovati, kdor je prebil v predhodnii skupini najmanj 4 ali 3 leta. Po tem kriteriju napredujejo najstarejši, t. j. oni, ki so prdbili najdalj časa v niž.ji skupini. Po istem načinu ise izvajajo napTedovanja tudi v drugih strokah, kjer je prehod v višjo skupino razmeroma boljši. Pri nekaterih je napredovanje povsem redno. Ce je možno pri ostalem državnem uslužbenstvu vsaj relativno redno napredovanje, tedaj tudi mi upravičeno zahtevamo, da pridemo končno tudi mi na vrsto. Če je lahko napredovalo 20 % uradnikov poštne stroke, tedaj je možno in pravično, da bo napredovalo tudi 20 % učiteljstvat. j. 800—1000. Pri tem številu bi lahko napredovali vsi pripravniki in visi učitelji, ki čakajo že več let. Prav slabo je bilo v zadnjih 2 letib (skoro nič!) napredovanje iz IX. v VIII. skupino. In baš v nižjih skupinah živijo učitelji v največji materialni revščini radi pičlih prejemkov. Upajmo pa, da bomo kmalu napredovali vsi, ki nestrpno čakamo na izboljšanje svojega stanja s prejemki v viš.ji skupini. -a-