UČITELJI PRIPRAVNIKIIN NJIHOV POLOŽAJ Enorazrednice in učitelji pripravniki (Pismo tovarišu Canu M.) Dragi tovariš! V zadnjem »Učiteljskem tovarišu« si v naši rubriki napisal zanimiv članek o enorazrednicah ter učiteljih pripravnikih, ki jih oblast zadnje čase v največ primerih tam nastavlja. Tvoja gledanja na ta pereč problem so mi zastavila razna vprašanja, kjer se moja in tvoja gledanja križajo. Mislim, da ti bom odgovoril v imenu mnogih, če ti povem svoje mnenje. Dobro je, da ne stokamo vedno *sami med seboj, temveč da iznesemo svoja mnenja vsi, ki smo ali ki smo bili kdaj postavljeni (seveda v začetku svojega službovanja) na taka mesta, polna dela in odgovornosti. Praviš, da ,se otepljejo ali boljše otepamo enorazrednic, ker je tu preveč dela in da za mladega človeka, polnega energije in idealizma ne bi smelo biti nobeno delo preveliko in pretežko. Res je to. Tudi jaz sem načelno za to, da se mlad človek ne sme ustrašiti dela in odgovornosti. Vendar se pa delo od dela razlikuje. Tu se prvič križata najini poti. Zakaj? Začetnik na enorazrednici se prve mesce bori z administracijo, s spoznavanjem uradnih knjig, z načinom dela, z nerešeno pošto, s pos.li šolskega upravitelja itd. itd. Pisarna mora biti v redu, na odloke moraš redno odgovarjati. če imaš za to čas, te nihče ne vpraša. Toliko časa seveda imaš! Toda ali imaš tudi čas za zadostno pripravo kompliciranega pouka na enorazrednici? Dostikrat ne. Zelen začetnik, ki je prinesel tisto znanje iz učiteljišča (če ti v času dolge brezposelnosti ni šlo 50 % v pozabo!), začne tu s pravim delom. Pogledaš v knjižnico in listaš po knjigah. Samc knjige, ki jih moraš prebrati, če hočeš, da bo pouk res uspešen. Si jih prebral na učiteljišču? Nekaj, preveč pa menda ne. Si jih bral morda v času brezposelnosti? Tudi ne. Ljubi kruhek je bil takrat prvo. Ko si se vračal zvečer utrujen domov od inštrukcij, kjer si z oslovsko potrpežljivostjo moral prenašati muhe razvajenih in razneženih meščanskih »upov in nad«, se ti menda tudi ni Ijubilo. Torej moraš sedaj, če hočeš, da boš hodil z mladino pq novih pedagoških poteh in ne po tistih starih izvoženih kolesnicah. Na enorazrednici učiš dopoldne in popoldne. V prvih časih učenja te to fizično in psihično zclo ubija. Povrhu rešuješ po končanem pouku upraviteljske posle dolge ure dostikrat na račun svoje neizvežbanosti. Koliko ti ostane časa za pripravo v razredu, ki je po mojem veliko bolj važna? In koliko za čitanje pedagoških in ostalih knjig, ki so za tvojo izobraz- bo velikega pomena? Nekaj da, mnogo pa ne! To se pravi: veliko premalo. Kaj ne bi bilo boljše, ako te nastavijo y začetku na večrazrednico (pa ne v mesto ali bližino njega, tudi na trdih kmetih so večrazrednice, kajne?), kjer se boš dopoldne šele učil poučevati, popoldne pa spoznaval našo in tujo pedagoško literaturo, se vestno pripravljal za pouk, napravil morda kakšno učilo, spoznaval našo vas, se sociološko potrebno izobrazil in tako našel dovolj odgovornega dela, ki te bo vsega zaposlilo. Kaj ni to boljša in bolj smotrna izržtba tvojih energij in za začetnika bolj važno delo, kakor pa -za višjo prosvetno oblast sedeti dolge ure za mizo ter reševati akte (kar je seveda tudi potrebno, a za začetnika še ne). S tem pa seveda nočem reči, da bi se na enorazrednice nastavljale starejše učne moči, morda tik pred penzijo ali malo prej po službeni potrebi« ali odkrito rečeno kazensko. Ne. Pošteno slovensko učiteljstvo je bilo v vseh časih proti taki prosvetni politiki. Kdo pa torej? Tov. Jurančič je dobro povedaj v eni izmed lanskih številk Popotnika: vsak učitelj po nekaj letih službe (šestih, sedmih, osmih) za nekaj časa. Seveda ne kazensko pa tudi ne »po službeni potrebi«, temveč po službeni potrebi. Vsak naj okusi težaško delo na nižje organiziranih šolah, ko bo pedagoško vsaj nekoliko izobražen in v delo vpeljan. Dalje praviš, da so mnogi mnenja, da bi se enorazrednice enostavno odpravile. Tega še nisem slišal in serri seveda odločno, kakor ti, proti temu. Kaj ubogi hribovski davkoplačevalci nimajo istih pravic kakor ostali vaščani, tržani in meščani? Če imamo vsi enake dolžnosti, zakaj ne bi imeli še enakih pravic. Dobro bi bilo, da bi se to ljudstvu dopovedalo, zlasti v dandanašnjih časih, ko se govori le o dolžnostih ljudstva, o njegovih pravicah pa se trdovratno molči. In uspeh na enorazrednicah? Po izjavi g. Petelina, kakor praviš, enorazrednice ne zaostajajo glede uspeha za šolami z več oddelki, celo prekašajo jih. Morda je res? Roko na srce: so in smo taki in taki učitelji, saj se razumeva, kajne? Vendar pa je malo verjetnosti, da boš prišel do istih uspehov v oddelku (odnosno skupini), kjer poučuješ 4. r. osn. šole ter 1., 2., 3. in 4. višje ljudske šole, kakor v oddelku, v katerem je le en razred. V prvem primeru imaš oddelek s petimi razredi s skrajšanim poukom (15 ur), v drugem pa od- delek z enim razredom s polnim številom ur. Vzemimo, da so uspehi enaki (mislim tu na samo znanje, ki ga zahtevajo nekateri nadzorniki). Toda kakšna je bila — kar je danes bolj važno — pot, po kateri se pride do tega znanja, kaj.. ? Izkušen učitelj bo našcl tudi na enorazrednici to pot, za neizkušenega začetnika pa dvomim. Čeprav si v svojem članku vseskozi optimist in realno gledaš na vso zadevo, te jc na koncu vseeno zagrabilo in si malo potožil. Tega ne bi smel napraviti. Tudi mali Rovtarčki in Blatnodolčani potrebujejo učitelja, njih starši pa človeka, ki jim bo dajal nasvete, ki bo z njimi zaživel in jim pokazal pot v lepšo in boljšo bodočnost. Todapoudarjam še enkrat: ne neizkušen začetnik, temveč učitelj z nekaj let službe, z neko prakso ter potrebno pedagoško in sociološko izobrazbo in. sicer ne kazensko, temveč po službeni potrebi (brez narekovajev). Toda pismo ti pišem, predstavil se ti pa še nisem. Mlad začetnik sem ter isem pred letom dni nastopil službo na enorazrednici. Ne v Blatnem dolu ali na Goličavi, temveč na eni izmed boljših slovenskih enorazrednic. Šola ni daleč od železnice (po učiteljskih pojmih), ima elektriko, vodovod, je lepo urejena in občina zelo skrbi zanjo. Pa je prišla prilika, da sem dobil mesto na više organizirani šoli, ki je daleč od železnice, kjer žgo pctrolej in pijejo kapnico. Pa sem šel. Mnogi so se mi smejali in se mi morda še danes. Toda povedal sem jim, da je enorazrednica tako trd oreh za začetnika, da ga naj ne tare, če mu ga ni treba. Lahko rečem, da sem imel upraviteljevanje kmalu »v žepu«, toda vzelo mi je toliko časa, da je kup knjig, ki sem si jih pripravil za študiranje, počasi kopnel in da se je v pripravah in mojem delu v šoli videla velika vrzel zaradi neizkušenosti in premajhne pedagoške izobrazbe. V škodo pa je bilo to meni samemu in otrokom v šoli. To je nekaj mojih misli o enorazrednicah in učiteljih pripravnikih.Napisal bi jih še več, pa tudi te bi bolj podprl z dokazi. Toda bojim se, da ima tovariš urednik skopo odmerjen svoj prostor. Zato naj končam. Misli sem napisal zato, ker sem prišcl do drugačnih zaključkov kot ti. Želja naju obeh pa je, da se ta problem, o katerem danes toliko pišemo in govorimo, enkrat razjasni. K razjasnitvi pa bova, upam, nekoliko pripomogla oba: ti s svojim člankom, jaz pa s pismom, naslovljenim nate. Tovariško pozdravljen! M. L.