LETO VI. ŠT. 12 (253) / TRST, GORICA ČETRTEK, 29. MARCA 2001 N O VI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124-6596 CENA 1500 LIR 0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUZITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 EVROPSKO LETO JEZIKOV Naš list se stalno ubada s problemi, ki jih naslov teh vrstic nakazuje. Narodne in jezikovne manjšine, etnične skupnosti zlasti po Evropi in njihov sta-tus ~ vse to je seveda, čisto naravno, predmet naših razmišljanj in komentarjev. V našem času je, kot izgleda, nekako naraslo zanimanje za jezikovno in s tem nacionalno identiteto. Vrsta raznih mednarodnih pobud v tein smislu stalno raste. Že v naslovu označena iniciativa je vsekakor simptom novega razmaha jezikovnih skupnosti, in to kljub vedno bolj močnemu primeru globalizacije. Poglejmo, kaj je na vsem tem. Kaj je jezik? Na to so razni znanstveniki, od filozofov do jezikoslovcev in danes od sociologov dalje, odgovarjali na razne načine. Že kulturnifilozofi prejšnjih časov, zlasti romantike, so o tem veliko razpravljali. Tako lepo piše nemški filozof Humboldt, da se kaže bistvo jezika med njegovim obstojem in lepoto, pa tudi čustvovanjem naroda, ki ga govori. Slavospev jeziku, zlasti materinščini, so zapeli tudi razni i>eliki slovenski književniki. Ob evropskem letu jezikov, ki so ga proglasile evropske ustanove, se nam lahko poraja cela vrsta vprašanj. Med te zlasti štejemo vlogo velikih in malih jezikov. Med prve danes sodi predvsem angleščina, ki postaja tako ali drugače svetovni jezik. To je lahko tudi prav. Res pa je, da je treba prav zaradi tega zavarovati vlogo manjših jezikov (zlasti Evrope). Med te spada gotovo tudi slovenski jezik. Sicer pa: bi danes imeli morda raje latinščino ali esperan-Zt‘ svetovno komunikacijo..? Danesje gotovo prišlo v medsebojni izmenjavi do rabe ra%nih angleških izrazov, in to tudi v vsakdanjem pogo-V.<‘ru (kot je recimo zadeva računalnikov oz. interneta). "venska mladina, zlasti v matici, veliko uporablja izrazi’ kot so “full” in še sto drugih. Iz latinščine pa slišimo esede, kot so “super”, “prima” itd., nekoč tudi “servus”-QH smo res hlapci? Zdaj pa slišimo še in tudi po TV Slovenija razne italijanske “ciao" in še kaj. Ali res ne moremo brez takih tujk?! Jeseni bo v Iraku oz. v njegovi prestolnici Bagdadu posebno praznovanje ustanove Le Monde bilingue, v bistvu govor o dvo oz. večjezičnem svetu. Gre za svetovni kongres Babylon 2001, ki bo obravnaval zadevna vprašanja. ‘le ni naključno, saj je prav biblični babilonski stolp pocenil nekak simbol za nastanek jezikov. Ta kongres je nastal po namigu OZN in se zavzema za vlogo večjezičnosti oz. jezikovne različnosti. Tema iraškega srečanja naj bi bila: Za pluralistično jezikovno politiko v službi miru Preko jezikov. V evropskem parlamentu je večina držav članic uspela uveljaviti tudi lasten jezik v uradni rabi. Mislim, daje le nekaj tnalih izjem, ko država nima svojega jezika v evropskem parlamentu (med njimi je recimo Irska). Pred leti so v okviru Španije tudi Katalonci zahtevali evropsko priznanje svojemu jeziku. Zdaj predstavlja Evropsko unijo Petnajsterica, jutri pa se bo število članic znatno povečalo. Kakšno mesto bo tu imela npr. slovenščina? stran 2 ANDREJ BRATUŽ PRED POLITIČNO PREIZKUŠNJO V ITALIJI msmm. Vrh našega dosedanjega narodnega razvoja je lastna država in njeno mednarodno priznanje. To je prvi in najpomembnejši pogoj za narodno samostojnost. Ta pa je kljub vsemu še vedno formalen. Izpolniti ga je treba se z dvema vsebinskima sestavinama. Gre na eni strani za fizično in gmotno usposobljenost za narodno rast in razvoj v sodobnem okolju, na drugi za duhovno. Resnično osvobojeni smo šele takrat, kadar se dokopljemo do prave in neizkrivljene podobe o samih sebi, do samozavesti, ki nas osvobaja predsodkov in celo namerno vcepljenih občutkov drugoraz-rednosti, da zmoremo in da smo sposobni tudi vsega tistega, s čimer se ponašajo narodi, ki so do take samostojnosti prišli že pred nami. Ofi. FRANCE BUČAR, PREDGOVOR K ZBORNIKU 0 ŽICI HERBERSTEINU, MOSKVA 2000 V VOLILNEM PRIMEŽU ALOJZ TUL Odkar se je porušilo ravnotežje strankarskega oz. političnega sistema, ki se je uveljavilo v povojnih letih v Italiji in ki ga je zaznamovala razdeljenost na dva ideološka tabora in temu ustrezno opredeljevanje tako vladnih kot opozicijskih strank in posledično samih volivcev, se politično dogajanje v državi odvija precej kaotično in protislovno. Mnogi vplivni politiki še vedno ne morejo preboleti tako vidnega razkroja Krščanske demokracije kot največje in najvplivnejše povojne stranke ter izkoriščajo vse priložnosti, da bi jo v nekem smislu obnovili oz. združili njene glavne komponente, ki danes pod različnimi imeni nastopajo na političnem prizorišču in tudi v okviru različnih krovnih polov. Vprašanje je, koliko je takšno prizadevanje v sedanji italijanski stvarnosti lahko učinkovito, kajti volivci so močno nezaupljivi do vseh strank, kar se med drugim kaže v stalnem nižanju udeležbe na volitvah in še posebno na referendumih, ki bi morali biti glavno orožje volivcev. Podobna razmišljanja in sklepanja veljajo tudi za druge bivše stranke, ki tudi niso prenesle političnih sprememb po padcu berlinskega zidu. V mislih imamo predvsem Craxijevo socialistično stranko in komunistično partijo. Pri tem moramo vedeti, da so socialistično stranko, podobno kot Krščansko demokracijo, spodkopale t.i. podkupninske afere, ki jih je podprlo tudi italijansko sodstvo. Glavni vzrok za cepitve hiše KPI pa je razpad Sovjetske zveze in z njo povezanega komunističnega sistema na oblasti z velikim mednarodnim vplivom. NIZKA POLITIČNA RAVEN VOLILNEGA BOJA Vsi ti dogodki so močno vplivali na javno politično življenje v Italiji in njihov vpliv je še vedno čutiti na raznoterih področjih. Med drugim se odraža v strukturah in načinu delovanja strank, njihovih vodstvenih organov, pridobivanju članov in naklonjenosti državljanov-voli-vcev. Tudi dialektika med strankami samimi je tako rekoč zdrknila na drugačno vsebinsko in kulturno raven. To prihaja najbolj do izraza ob raznih volitvah, kar velja še posebej pri parlamentarnih volitvah, kakršne so sedaj pred nami. Ena prvih ugotovitev s tem v zvezi je ta, da so stranke začele zelo zgodaj volilno kampanjo. Čeprav bodo volitve šele 13. maja, pa je volilno vzdušje pogojevalo vsaj zadnja meseca delovanje parlamenta pred njegovim razpustom. V tem volilnem vrtincu se je, kot znano, znašel tudi naš zaščitni zakon v svojem sklepnem postopku. Skoro neizogibno je bilo, da se bodo tiskani in elektronski mediji znašli v primežu volilne kampanje. To potrjujejo polemike okrog informacijskih oddaj, ko stranke delajo račune, koliko prostora jim namenjajo mediji, zlasti javne tv službe. PROTISLOVJA ITALIJANSKE POLITIKE Ti in podobni izbruhi tudi dokazujejo, da pri italijanskemu ljudstvu še vedno prevladuje individualizem in temu ustrezna logika, ki pripelje do kulta personalizma in osebnega diktiranja. Zaradi takšnih razmer v političnem svetu se ugledne osebnosti z določeno kulturo in miselno avtonomijo izogibajo strank in vključevanja v javno življenje, čeravno bi mnogi ver- jetno radi kaj pozitivnega storili za skupni javni blagor. Zato ni čudno, da se uveljavljajo razni povzpetneži, ki sicer dobro poznajo tehniko za vzpon oblasti, ne pa politične kulture, ki je ne-obhodno potrebna vrednota za upravljanje javnih zadev. Kot tipičen primer bi lahko navedli tudi konkretno ime, vendar ga bodo bralci lahko sami prepoznali. Za sklep bi opozorili še na eno temeljno protislovje v sedanjem političnem sistemu. Da bi zmanjšali število strank in omogočili oblikovanje trdnih večin v upravljanju javnih ustanov, so pred leti vpeljali t.i. večinski sistem. Če je le-ta po eni strani olajšal vladanje večine, ni pa uspel bistveno zmanjšati števila strank oz. njihovo povezavo ali poenotenje, kar je v bistvu cilj večinskega sistema. Reforma je bila torej izpeljana le polovično, kar v bistvu preprečuje, da bi se v državi oblikovala dva politična pola po anglosaksonskem ali nemškem zgledu. Vsi politiki sicer zatrjujejo, daje to njihov končni cilj, v resnici pa težijo k ohranjanju svojih vrtov ali vrtičkov. Delovati v takšnem protislovnem sistemu res ni enostavno. ZBOROVSKO TEKMOVANJE NASA PESEM 2001 V MARIBORU LEP USPEH NAŠIH ZBOROV Na vseslovenskem zborovskem tekmovanju Naša pesem 2001, ki je potekalo od petka, 23., do nedelje, 25. marca, v Mariboru, je zamejsko zborov-stvo tudi tokrat zabeležilo res dober uspeh. Tekmovanja sta se letos u-deležila Mešani pevski zbor Hrast iz Doberdoba in Mešani pevski zbor Gallus Resonet iz Trsta (slika: arhivski posnetek s skupnega nastopa v Nabrežini leta 1996). Doberdobski zbor je prejel 90 točk in zlato plaketo mesta Maribor (sicer je prejel 90,7 točk, a zaradi prekoračitve minutaže mu je komisija odbila točko, nato pa oceno zaokrožila od 89,7 na 90 točk), mešani zbor Gallus Resonet pa 88 točk in srebrno plaketo mesta Maribor. —.m—STRAN 6 I Janez Povše l SATIRA, VEČNI TRN V PETI Martin Marussi / pogovor PATRIK QUAGGIATO Breda Susič DUNAJ PORAZIL HAIDERJA Ivan Žerjal MEJA MORA IZGINITI TUDI V GLAVAH LJUDI j Drago Legiša / intervju ARH. DANILO ANTONI Erika Jazbar KAM PO LETU 2000 1 S. Marija Sreš BOGASTVO REVEŽEV Harjel Dornik JETIKA NA POHODU j Danijel Devetak / pogovor VILJEM ŽERJAL Z NOVIM GLASOM PO JORDANIJI IN SIRIJI 2 SVET OKROG NAS ZGODOVINA SE PONAVLJA? DRAGO LEGISA Cim bolj se bližamo državnozborskim volitvam, tem bolj se v Italiji zaostruje volilni boj. Ta se bistveno razlikuje od tistega, ki smo ga bili vajeni v letih, ko si je politična demokracija v Italiji šele utirala pot, a tudi od volilnih bojev pred desetletjem. To je gotovo posledica predvsem dejstva, da so nekatere italijanske politične stranke (DC, PSI, PCI in druge) kratkomalo izginile s političnega prizorišča. Prav tako pa drži, da sam večinski volilni sistem, četudi nepopolni, kot je italijanski, ima v sebi kali bolj ali manj očitne skrajnosti, saj sta v bistvu možna le dva izida: zmaga ali poraz. Italija ima poleg tega opravka še z nečim, kar je verjetno edinstveno v zahodnem demokratičnem svetu. Voditelj enega "vojskujočega" se tabora je medijski mogotec, saj razpolaga z več svojimi televizijskimi o-mrežji in je hkrati založnik in izdajatelj cele verige dnevnega in periodičnega tiska. Če pristavimo, da ima tudi izrazit dar za komuniciranje z javnostjo, moramo priznati, da so njegove prednosti na dlani. Govorimo seveda o Berlusconiju, kandidatu t.i. "Doma svoboščin" za novega ministr- skega predsednika. Potem ko se mu je posrečilo spet skleniti J zavezništvo s Severno ligo in hkrati ohraniti domala vse stare prijatelje, ki so prej pripadali DC, seje mož začel javno obnašati, kot da bi že imel volilno zmago v žepu. V parlamentu so njegovi pristaši odklanjali vsakršno sodelovanje s sedanjo levosredinsko večino in celo glasovali proti zakonu, ki predvideva federalno ureditev države, četudi je besedilo tega zakona bila svoj čas soglasno odobrila dvodomna parlamentarna komisija, v kateri je Berlusconi zasedal mesto podpredsednika. Kmalu je slednji začel napovedovati spremembo republiške ustave, češ da je ta izoblikovana po "sovjetskem vzoru". Nadaljeval je z napadi na sodstvo, kjer da bo po volitvah naredil "čistko". Na muho je vzel nič manj kot samo ustavno sodišče, mu očital, da je pristransko, ker da ga "ima v rokah levi-ca", sama njegova sestava pa da | "ne ustreza italijanskemu ljudstvu, saj ga povečini sestavljajo člani, ki se čutijo tesno povezane z levico". Tako je namreč Berlusconi govoril pred nekaj dnevi v Turinu, neki nepristran-i ski opazovalec pa je pripomnil, kako se utegne zgoditi, da bo Berlusconi pričel govoriti celo CERKEV POZIVA VERNIKE K UDELEŽBI KARDINAL CAMILLO RUINI O BLIŽNJIH VOLITVAH Predsednik Italijanske škofovske konference kardinal Rui-ni je pred dnevi prebral daljšo izjavo o stališčih, ki jih zavzemajo italijanski škofi do državnozborskih volitev dne 13. maja. Kardinal je poudaril, da se katoliška Cerkev ne opredeljuje za noben politični tabor, pridržuje pa si pravico, da priporoča vernikom, naj na volitvah podprejo kandidate, ki se strinjajo s socialnim naukom Cerkve. V skladu z določili vatikanskega koncila katoličani lahko pripadajo različnim političnim taborom, vendar se bodo v svojem političnem delovanju ravnali v skladu s stališči, ki jih zavzema katoliška Cerkev na področjih, kot so npr. družina, šola, vzgoja in človekovo življenje od spočetja do smrti. Dokler je v Italiji še obstajala krščanskodemo-kratska stranka (DC), škofovska konferenca praviloma ni dajala 0 nevarnosti samega parlamenta. Po tej poti pa je prehod v režim le stvar časa. Berlusconi in njegovi prijatelji ter zavezniki so se le nekaj dni prej z vso silo zagnali v javno radijsko in televizijsko ustanovo RAI ter celo zahtevali odstop predsednika njenega u-pravnega sveta Zaccarie, češ da RAI neposredno posega v sam volilni boj in da javno blati ter obrekuje voditelja "Doma svoboščin" Berlusconija, pri čemer mu celo očita sodelovanje s sici-; lijansko mafijo. Dva člana upravnega sveta ustanove RAI sta že najavila svoj odstop, ki pa sta ga po pogovoru s predsednikoma obeh vej parlamenta nato | "zamrznila". Pristojna parlamentarna komisija je prejela nalog, naj sestavi nov pravilnik, ki bo urejal potek volilne propagande po državnem radiu in televiziji, a še ni jasno, če bo komisija svoje delo opravila tudi s sodelovanjem predstavnikov "Doma svoboščin". Vtis imamo, da gre sedanji desnosredinski opoziciji predvsem za stalno netenje in stopnjevanje politične napetosti, od česar pričakuje tudi otipljivo volilno korist. Resnični problemi pa ostajajo v senci, saj se o njih bolj malo ali sploh nič ne govori. "Ko bomo mi na oblasti, bomo vse uredili!" To je Berlusconijev stalni refren. Mož je očitno prepričan, da bo večina italijanskega volilnega zbora slepo verjela njegovim besedam in mu omogočila prevzem oblasti. Primorski starejši slovenski člo-j vek se gotovo še spominja, da 1 je enak refren bilo stalno slišati zlasti tik pred koncem druge svetovne vojne, čemur pa je, kot dobro vemo, sledilo tudi mar- I sikatero grenko razočaranje. Se zgodovina morda ponavlja? izjav o volitvah, češ da je samo po sebi razumljivo, komu naj vernik zaupa svoj glas. Za DC so seveda volili tudi neverniki, takšna njihova odločitev pa je bila predvsem posledica strahu in bojazni pred komunizmom, saj je znano, daje bila KPI (PCI) daleč najmočnejša komunistična stranka v vsem zahodnem ; svetu, DC pa edina stranka, ki ji je lahko bila kos. S 1. STRANI EVROPSKO ••••••••••••••••••••••••••a Verjetno bo precej odvisno od nas samih. Vsi jeziki Evrope so oz. bi morali biti enakopravni, tudi uradno. Od angleškega in francoskega jezika mimo nemščine in italijanščine pa vseh drugih (da ostanemo še vedno le pri državah EU), tudi malih, kot so npr. naš slovenski jezik pa še irski, katalonski ali furlanski! To bi bila “par con-dicio "jezikov... NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA .341 70 GORICA, R1VA PIAZZUTTA 18 TEL. 04 81 533 177 FAX 048 1 5 36 978 E-MAIL noviglas#tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL. 04 0 3 65 473 FAX 040 775 419 E-MAIL nglasts^tin.it GLAVNI UREDNIK ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA; PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK TISKARNA BUDIN GORICA NOVI GLAS JE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA ITALIJA IN SLOVENIJA 80.000 LIR, INOZEMSTVO 120.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 150.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN 10647493 CENA OGLASOV PO DOGOVORU F€ OBČINSKE VOLITVE V AVSTRIJSKI PRESTOLNICI DUNAJ PORAZIL HAIDERJA BREDA SUSIC Po Londonu, Parizu in Lyo-nu se po novem tudi Dunaj u-vršča med evropska velemesta, ki jih vodijo levičarske politične sile. Po nedeljskih občinskih volitvah bodo namreč Socialdemokrati (SPO) lahko upravljali mesto brez pomoči Ljudske stranke (OVP), saj so dosegli presenetljiv rezultat absolutne večine glasov (46,9%, +7,66%). Druga novost, ki so jo prinesle volitve, je velik poraz Haider- KRIZNO OBMOČJE SE STANJE V MAKEDONIJI UMIRJA? Na kriznem območju Makedonije, to je v Tetovu in okolici, v zadnjih dneh ni slišati več topovskega in drugega streljanja, iz česar je treba sklepati, da je makedonska vojska prisilila k umiku albanske skrajneže oz. teroriste, za kar jih ima tudi zahodni svet. Prav pred dnevi sta se v Makedoniji mudila glavni tajnik Atlantske zveze Robertson in "zunanji minister" EZ Solana ter oba izrazila solidarnost makedonski vladi ter pozvala albanske skrajneže, naj položijo orožje in naj se za svoje pravice bojujejo s političnimi sredstvi, z dialogom s predstavniki zakonite makedonske vlade. Robertson in Solana sta oblastem v Skopju priporočala, naj se, če le mogoče, izogibajo u-porabi sile pri vzpostavljanju miru na kriznem območju. Bralce opozarjamo, da bomo v prihodnji številki objavili daljši pogovor s časnikarjem Fa-biom Gergoletom, ki seje pred kratkim vrnil s kriznega območja v Makedoniji, kamor je bil odpotoval kot posebni dopisnik slovenske radijske in televizijske postaje RAI v Trstu. Njegovo pričevanje bo za bralce gotovo zanimivo in poučno. jeve Svobodnjaške stranke j (FPO), ki je z lanskih 27% , ki jih je dosegla na političnih volitvah, zdrknila na 20% glasov. Približno 1,1 milijon volilnih upravičencev je v nedeljo volilo okrajna zastopstva ter predstavnike v deželni zbor in dunajski občinski svet. Volitve na Dunaju so bila pomembna preizkušnja, saj ima Dunaj status dežele, volilni upravičenci pa predstavljajo eno petino prebivalstva celotne Avstrije. Po 13 mesecih vlade krščanskih demokratov in svobodnjakov so vse večje stranke ob izidih nedeljskih volitev lahko naredile stvaren obračun. Pri Ljudski stranki so lahko ugotovili, da jim trenutno vodstvo vlade omogoča, da ohranjajo svoj vpliv, česar pa ne morejo trditi svobodnjaki. Tudi Zeleni so lahko zadovoljni, saj so poleg socialdemokratov oni največji zmagovalci (12,45% glasov, +4,5). Socialdemokrati so pridobili točke v vseh ozirih: prisilna opozicija jim je dobro dela, saj so po več desetletjih posodobili program, se približali nižjim slojem volivcev in spet prisluhnili njihovim potrebam, potem ko so se ti "ustrašili ta-cherjanskih namenov Shiisslo-ve vlade in omejevanja javnih izdatkov", kot piše Rumiz v dnevniku La Repubblica. To jim je omogočilo, da so ponovno pridobili volivce v tistih okrajih Dunaja, kjer živijo zlasti delavci, ki so do jeseni 1999 vedno glasovali za levico, na zadnjih volitvah pa so se iz strahu pred priseljenci (več kot 30%) opredelili za Haiderja. Haiderja so takrat - tako piše dopisnica z Dunaja za Le Monde - prav ti volivci "povišali" v predstavnika avstrijskega delavskega sloja. Izredno agresivni toni tokratne volilne kampanje, ki jo je vodil sam koroški glavar, pa so verjetno pripomogli, da so se Dunajčani vendarle premislili. Haider je igral na struno bojazni pred "kaosom", ki ga predstavlja neurejeni položaj priseljencev, ksenofobičnim temam pa je tokrat prvič odkrito pristavil tudi antisemitske, ki so močno vzne- mirile celotno svetovno javnost (kampanjo je obsodila Mednarodna helsinška federacija za človekove pravice, češ da legi-timizira nestrpnosti. Nekateri opazovalci so že pred volitvami svobodnjakom napovedovali četrti poraz na administrativnih volitvah - npr. zaradi upada t.i. protestnih glasov, zaradi škandalov in afer, v katere so bili vpleteni ministri in predstavniki Haiderjeve stranke. Andrew Purvis v uglednem tedniku Time pa je skupaj I s političnimi strokovnjaki ugotavljal, daje kljub vsemu stranka vse prej kot obsojena na propad, kar se je tudi uresničilo, saj je še vedno druga najmočnejša v državi. Haiderje pred volitvami samozavestno napovedoval tudi širitev svojih idej in političnih programov po celi Evropi, pri čemer se je že naslanjal na simpatizerje med nekaterimi italijanskimi politiki. Nedeljski udarec bo morda vsaj začasno ohladil njegove "ekspanzioni-stične strasti". Če se je ideja o široki evropski desničarski "nacionalistični stranki, ki bi slonela na nezaupanju do EU, zaenkrat izjalovila, seje pa hkrati konkretizirala levičarska zveza socialističnih županov evropskih velemest. Rumiz piše, da bodo napredni župani mest, kot so Dunaj, Pariz, Lyon, Bruxelles, London, Miinchen in Rim, "spet osvojili Evropo" prav z učinkovitostjo v upravljanju, ki bo obenem postala odgovor na vprašanja, ki jih postavlja globalizacija. Po drugi strani pa ostaja podeželje tako v Avstriji kot v marsikateri evropski državi (vključno z Italijo) brez odgovorov na hude probleme, ki jih zadnje mesece simbolizirajo bolezni doma-j čih živali. Te probleme nekatere politične sile - tako komentator v La Repubblica - izkoriščajo zato, dav ljudeh vzbujajo strahove, namesto da bi ponudile konkretne rešitve. Tako Haider zaenkrat ohranja oblast na Koroškem, njegove ideje pa popularnost še marsikje v Evropi. POVEJMO NA GLAS JANEZ POVSE SATIRA, VEČNI TRN V PETI Sedanja afera o umestnosti ali nedopustnosti satire, ki jo je sprožil Berlusconi, v vsakem primeru priča, da raven italijanske demokracije v tem trenutku ni visoka. Občutljivost politike na satiro je sicer razumljiva, saj satira v nasprotju s humorjem ni očarljiva in ne vzbuja sproščenega smeha. Satira namreč biča vse tisto, kar naj bi bilo narobe. Praviloma se loteva ljudi na visokih in odgovornih položajih z enim samim prepričanjem: na vrhu institucij in oblasti so prestopki najusodnejši, saj njihove posledice občutijo vsi državljani. Satira je zato ostra in neusmiljena, do skrajnosti poveča vsakršen oblastniški odklon, na nepravilnosti se pogosto obrača s srdom in besom ter sarkastičnim smešenjem, kar seveda tistemu, ki je postal tarča, gotovo ni po godu. Vendar živimo v času, ko se zoper satiro ni priporočljivo zaganjati, čeprav seveda nihče nima nič proti, kadar se strupenost satire loteva političnega nasprotnika. V avtoritarnih režimih je satira praviloma izločena iz javnosti, saj naj ne bi samo spodkopavala avtoritete uradno nezmotljive politike, ampak tudi vznemirjala ljudi, ki bi potem pričeli preveč razmišljati in hi v določeno politiko vse manj zaupali. Lahko torej rečemo, da je satira kruto ogledalo politike in najvišjih avtoritet in, v kolikor to ni, pač ni satira. Berlusconi seveda točno ve, da napad na satiro ni popularno dejanje, ker pač namiguje na omejevanje ali celo prepoved svobodne besede in misli v javnosti. Očitno torej zavestno tvega upravičene očitke na račun lastne demokratičnosti. V razviti demokraciji sedanjega časa je namreč jasno, da satire oziroma vsakršnega kritičnega obravnavanja politike in politikov ni mogoče preganjati. Torej gre v sedanjem napa-i du sil desne sredine za zavestno zaostrovanje v luči bližajočih se volitev. Toda kljub temu več kot upravičeno ostaja občutek, da sedanji napadi na satiro niso dobro znamenje, ne glede na to, iz kakšnih nagibov so bili sproščeni. Ti napadi so slej ko prej znak, da se del politike ali celo družbe nagiba vzoževanje prostora besede in misli v javnosti, oh čemer pa nikakor ni mogoče ostati ravnodušen. Ob tej aferi se je tudi mogoče spomniti dejstva, da žal ne premoremo tako imenovane globalne sa tire. V mislih imamo na primer odgovorne za nepretrgano uničevanje narave. Nujno bi bilo s satiro pokazati tudi na tiste, ki vzdržujejo sedanji način proizvodnje žive in vse bolj ogrožene hrane ali ki so to počenjali že leta in leta. Nujno bi bilo treba slednjič poimenovati vse tiste, ki že leta in leta polnijo vojaška skladišča in naboje z radioaktivnimi snovmi. Satira zoper omenjene pojave bi bila dobesedno skrajno nujna in še kako odrešujoča. Toda resnično odgovorni in odločujoči so večinoma popolnoma zakriti, zato satire, ki bi jo v tem trenutku najbolj potrebovali, v bistvu nimamo, morali jo bomo šele odkriti. AKTUALNO INTERVJU / ARH. DANILO ANTONI SESLJANSKI ZALIV MED MITOM IN STVARNOSTJO DRAGO LEGISA Bi nam kratko orisali “zgodbo ’ zaliva v zadnjih petih letih, seveda najprej glede na njegov urbanistični vidik? Najnovejša "zgodba" Sesljanske-ga zaliva se začne z volilnim programom zmagovalne občinske politične skupine "Skupaj-lnsieme". V tem programu (leta 1994) je bilo določeno med drugim, da se mora Sesljanski zaliv ovrednotiti kot težišče turističnega razvoja in da se mora obnoviti in na splošno izboljšati občinski Regulacijski načrt. Naloga ni bila enostavna, prav posebej v odnosu do novega koncepta Sesljanskega zaliva. Novi občinski svet je moral sestaviti smernice za novi Regulacijski načrt in v teh smernicah je bil podan tudi koncept novega Sesljanskega zaliva. Menim, da se je takrat z velikim pogumom izbrisal stari koncept turističnega razvoja in je nastal predlog, ki upošteva principe trajnostnega (sustenible) ali vzdržnega razvoja. Ni bilo enostav-n.°'116 na takratni kulturni, politični, ekonomsko-lastniški kontekst, predlagati "Zeleni zaliv", likvidacijo statičnega prometa in zahtevati alternativne rešitve, ni bilo enostavno zahteva-}> da mora biti Sesljanski zaliv to, kar Je vedno bil, naravni in v teh dimen-2ljah edini prihod s kraške planote na morje. Poudarjena je bila potreba po Ponovni vzpostavitvi prečnih smeri Povezava z zaledjem), ki so pretrga-nez neštetimi infrastrukturami. Sesljanski zaliv je moral ostati ze-len prihod na morje, ob njem pa je 2|jala velikanska rana opuščenega kamnoloma in tudi za to seje moral najti način, ki bi omogočal okoljevarstveno sanacijo in istočasno turistično namembnost. Logično je bilo predvidevati lociranje vseh velikih volumnov novih zgradb, namenjenih turistični Ponudbi, prav ob kamnite stene in jih s tem na nek način prikriti ter omogočiti njihovo ozelenitev. Smernice za nov Sesljanski zaliv in za nov Regulacijski načrt so bile v večni in takratni enotni skupini "Sku-paj-lnsieme" soglasno sprejete. Takratni župan je določil načrtovalca novega Regulacijskega načrta, ki bi moral na novo urejati upravljanje občinskega teritorija in seveda tudi Sesljanski zaliv. Če je bilo in je še vedno dokaj tragično to, kar je izšlo za’kra-ski teritorij, moram povedati, da je bil izdelek v odnosu do Sesljanskega za-iva dokaj uporaben. Kakorkoli pred-og načrtovalca je bil z velikimi mukami in skepsami ter z velikimi "političnimi napori" v prvi fazi sprejet. Regulacijski načrt je predvideval reševanje urbanistične problematike esljanskega zaliva s pomočjo Izvedenih planov, ki so bili razvili v okvi-' ki jih tokrat zelo detajlno določa prav Regulacijski načrt. H ^eP.rav Regulacijski načrt še ni bil dokončno sprejet, moral je še preko aze javne razprave (pripombe občanov) in spet v občinski svet in v deželne tehnične komisije, se je začelo Projektiranje Izvedbenega plana (Po-c fobnega plana). Ta je moral vsebovati vse, kar je predvidel Regulacijski nacrt in je moral tega eventualno nadgraditi. Zakajjepravzaprav propadla izvedba t.i. “načrtaPiano”? „ den glavnih akterjev propada načrta Piano" je prav načrtovalec črnskega Regulacijskega načrta, ki 8a |e takratni župan izbral (ali moral ankarsko izbrati). Iz tega lahko Sesljanski zaliv je že vsaj tri desetletja v središču pozornosti naše in širše javnosti. Tolikšni pozornosti se gotovo ne moremo čuditi, saj gre za enega redkih v bistvu še neokrnjenih naravnih biserov v naši ožji in tudi širši okolici, saj ga za srečo še ni načela poplava cementa in vsega, kar je z njim v zvezi. S tem seveda nočemo reči, da mora ta biser zavedno služiti le paši za naše oči in da je treba povsem puščati vnemar tudi najmanjšo misel na kako njegovo gospodarsko, bolje turistično izkoriščanje. To tembolj, ker segajo prvi zametki in tudi stvarni poskusi tovrstnega izkoriščanja v začetek prejšnjega stoletja, ko je bil zgrajen prvi in doslej tudi edini hotel v zalivu. Da bi o Sesljanskem zalivu nekaj stvarnega zvedeli, smo se obrnili na arh. dr. Danila Antonija, domačina iz Devina, ki se s Sesljanskim zalivom v zadnjih treh letih ukvarja tudi poklicno. sklepamo, da so glavni razlogi za propad načrta, seveda, bolj politične kot strogo tehnične narave. Moram pa povedati, da je načrt, kljub futurističnim oblikam, imel že takrat dokaj zastarel koncept. Bil je preveč tog, imel je absolutno neelastični ustroj in bil premalo vpet v naravni in kulturni koncept. Družba, ki je bita pred leti lastnica zaliva, je bankrotirala, je prišla v stečaj. Kdo je pravzaprav danes lastnik zaliva? Nominalno je velik del območja, ki ga trenutno Regulacijski načrt določa kot Območje A8-Sesljanski zaliv, v osebni lasti gospoda Dodija iz Mantove. Njegova družba "Santissi-mi Gervasio in Protasio" ima tudi koncesijo za upravljanje neke večje parcele, ki je v lasti Dežele (ta parcela nima lastnosti javne dobrine) in velik del obalnih pasov, ki so v državni lasti (ta območja pa imajo lastnosti javnih dobrin). Druga manjša območja so v lasti družbe I.G.M. iz Tržiča, Pokrajine Trst, Občine Devin- Nabrežina, manjša parcela (kjer je umeščena čistilna naprava občinske kanalizacije) spada še v stečajno maso bivše lastnice družbe Fintour in še ena manjša parcela obstaja, ki je v lasti goriške nadškofije in je namenjena gradnji nove sesljanske cerkve v tem območju. Moram omeniti to zanimivost, da je tudi v sami obliki imena in naslova družb, ki so v zgodovini tega območja, velika razlika in da je značilnost zadnje prav v veliki osebni noti, ki jo diskretno zaslutimo in v humanosti, ki se odraža tudi v odnosu do celotnega dela ekipe, ki sledi tej prvi fazi razvoja območja. Seveda je vzdušje tudi zelo profesionalno in delovno. Če se ne motimo, veljavni občinski splošni urbanistični načrt določa, da je treba za območje zaliva izdelati t.i. podrobni urbanistični načrt, ta pa lahko nastane ali na pobudo samega lastnika ali na pobudo javne, to je občinske uprave. Je bilo to delo že opra vljeno in v tem primeru, kdo ga je opravil in na čigave stroške? Nekaj sem že omenil, toda naj še enkrat pojasnim. Izvedbeni ali podrobni urbanistični načrt mora v tem primeru izdelati tisti, ki ima v lasti več kot 50% vrednost nepremičnin, ki sestavljajo območje. To je določil načrtovalec občinskega Regulacijskega načrta. Za trikrat do štirikrat večje območje v Ribiškem naselju je na primer taisti načrtovalec določil, da mora podrobni načrt pripraviti občinska uprava. V bodoči fazi bo moral večinski lastnik (družba SS Gervasio e Protasio) poskrbeti za organizacijo enotnega osebka (družbo) v odnosu do občinske uprave, prav posebej za določitev načinov in postopkov upravljanja območja, ki ima velik družbeni pomen. Priprava Izvedbenega ali podrobnega načrta je v prvi fazi opravljena, načrt pojmujemo fleksibilno in razvoj- i no. Delo je opravila velika skupina j pod vodstvom lastnikov in arhitekta j Francensca Luparellija. Osebno sledim urbanističnemu delu izdelkov. Celotne stroške krijejo lastniki. Je postopek odobritve na krajevni, to je občinski ravni že zaključeni1 Kaj pa dežela, ki mora načrt prav tako odobriti, saj gre za pravni akt, ki postane dokončno veljaven, ko se srečata volji obeh prizadetih strani? Na krajevni ravni (občinski) je bil načrt (Izvedbeni ali podrobni urbanistični) predstavljen v mesecu decembru prejšnjega leta. Taisti načrt obravnava neformalna Servisna konferen-i ca na Deželni ravni, ki usklajuje (ne-I formalno) vsa nešteta mnenja, ki jih načrt potrebuje, z namenom, da bi se postopek poenostavil v mejah veljavne zakonodaje. Občinski tehnični u-radi pregledujejo načrt. "Kreganje" med Deželo in Občino (njenim načr-! tovalcem) pa je obrodilo še dodatno I "potrebo" po urbanistični varianti na komaj sprejetem občinskem Regulacijskem načrtu. To bo še bolj podaljšalo postopek, čeprav so predlagane spremembe izvedbene narave. Potrebno bo tudi istočasno dokončati svoj-I čas (pred devetimi leti) začeti Pristaniški načrt za del obalnega pasu. Na občinski ravni vse poteka pred-! vsem počasi. Politični nivo uprave -svetovalci - z veliko težavo sledijo te-! mu kompleksnemu načrtu, ki prav go-| tovo presega občinski kontekst. J Dežela ima drugačen odnos, pred-| vsem pa ima seveda drugačen uprav-| ni aparat in tudi politično nima pri-j marnih urbanističnih kompetenc na i teritoriju. Izjemo predstavljajo krajin-i ske vinkulacije in okoljevarstveno preverjanje vzdržljivosti. To so tehnični i postopki preverjanja, ki analizirajo predloge v odnosu do zakonsko določenih parametrov in s pomočjo tehničnih komisij. j Javni interes je predvsem kompe-; tenca občine, ki ga izraža preko svo-| jega Regulacijskega načrta, to je do-i kument, ki določa in urejuje možno- j sti posegov in upravljanja, pri izvajanju pa ta dokument ščiti interese lastnikov in pobudnikov ali uporabnikov. Javni interes, ki ga predstavljajo krajinska zaščita in naravovarstveni posegi, je kompetenca deželne uprave. Velika novost je Krajinski načrt, ki ga pripravlja prav Dežela in predstavlja veliko neznanko, ker je prvi in ker ga izdelujejo znanstveni krogi, veza-i ni na univerzitetne kroge, torej dokaj nepovezani s stvarnostjo in s terenom. Ker vemo, da zadevopobliže poznate, bi nam kaj več povedali o ''vsebini” podrobnega urbanističnega načrta? Izvedbeni, kot ga rajši imenujem, | podrobni urbanistični načrt sledi navedbam Regulacijskega načrta in vsebuje seveda tudi določene interpre-| tacije. Za široko javnost so to novo-j sti, toda za občinske svetovalce ni novih posebnosti, ki ne bi bile opisane že pri sprejetju Regulacijskega načrta. V glavnem načrt predvideva revitalizacijo "zelenega" dela območja, starega hotela, z minimalnimi dodatnimi volumni, in selitev vseh posegov v opuščeni kamnolom, kjer se na puščavskem dnu predvideva nov zalivček. Okoli novega zalivčka se raz-| vijajo razčlenjene zgradbe hotelskega kompleksa, ki mora imeti sceno-: grafsko in istočasno zelo zahtevno rešitev. Te zgradbe morajo biti v oporo posegom pozelenitve pustih sten kamnoloma. Notranji del kamnoloma mora biti oblikovan podobno kot "originalni" zaliv in mora predstavljati mehki in zeleni prihod na obalo. Revolucijo in pravi karakter predloga predstavlja selitev statičnega in tudi večji del drugega prometa na območje nad zalivom, daleč od občutljivih območij ob obali. Sesljanska zaliva sta predvideni mirni območji, sprehajalni, rekreacijski, kopališki in turistično zbiralni težišči, s pozitivnim odnosom do narave in do okolja (tudi kulturnega) nasploh. To mora biti cilj, ki ga naša generacija zna in mora doseči, da dokaže svojo odgovornost in sposobnost. To je velika priložnost tudi za lokalne dejavnike in skupnosti. V čem bi predvsem prišlo do izraza gospodarsko oziroma turistično izkoriščanje? Obstajajo v tem pogledu stvarni pogoji? Turizem je dejavnost in pojem, ki jev nenehnem razvoju in predstavlja vedno večjo komponento pomembnega dela našega vsakdana in življenja nasploh, ki mu pravimo prosti čas. Ekonomija, kultura, rekreacija, zabava so deli mednarodne delitve turistične ponudbe, ki "globalizira" vedno več, in Sesljanski zaliv ima značilnosti, ki ga vključujejo v to mrežo in v te layerje. Strateška lokacija, morfološke značilnosti, kulturno zaledje so stvarni pogoji. Negativne oznake so nezanesljivost upravnega institucionalnega ustroja in sedanja neprilagodljivost infrastrukture. Kako bi lahko zlasti domačini imeli od predvidenih dejavnosti kako korist, pri čemer ne mislimo le na zaposlitev, temveč tudi in predvsem na zasedbo vodilnih mest v nekaterih ključnih dejavnostih? Kaj pa navtična dejavnost? Vodilna mesta in ključne dejavnosti so po mojem mnenju za domačine še daleč, predvsem zaradi naše turistične kulture, ki je na zelo nizki ravni, predvsem na nivoju ekonomije, organizacije, šolanja itd. Korist vidim predvsem v indirektnem vključevanju, v vseh fazah razvoja. Kamen, kultura, kmetijstvo, lokani turizem, lokalne majhne strukture za rekreacijo, skrite v naravi in v naših vaseh, konji, jamarstvo, narava, agriturizem. Vodstvene strukture bodo seveda vezane na globalizacijski aspekt ponudbe, mednarodne družbe bodo prevzele upravo in vodenje velikega hotela. V delu sezone lokalnega značaja pa obstaja možnost, da bodo vključeni naši ljudje, tudi na vodstvenem nivoju. Kako je z vprašanjem povezav na ravni obala-neposredno zaledje? To je s strateškega vidika v odnosu do naše skupnosti zelo pomembno vprašanje. Pomembno je zato, ker je Sesljanski zaliv edini del slovenske obale, ki prav morfološko nakazuje poseben odnos do obale in do morja, toda še bolj pomembno, ker bo prvi primer analize efektov ustvarjanja in potenciranja novih prometnih in drugih tokov ob izginjanju državnih mej. So predvidene razlastitve za cestne in druge infrastrukture? Izvedbeni ali podrobi načrt je predviden na območjih, kjer je lastnina v celoti v lasti partnerjev ali javna last. Je pa res, da Regulacijski načrt predvideva ob razvoju projekta razvoj infrastrukture, v našem primeru avtocestno križišče med Seslja-nom in Devinom in uničenje obstoječega v Devinu. Nič se še ne ve, ker te načrte pripravljata družba za ceste A.N.A.S. in Občina. Sesljanski zaliv bo to finansiral v okviru urbanističnih dajatev, tako kot novo čistilno napravo in druge posege v korist skupnosti, tako kot zakon predvideva za okvirno deset milijard lir in še dodatnih pet milijard čistega kapitala za občinsko upravo. Je po tvojem razvoj Sesljanskega zaliva mit ali stvarnost? Oboje! 3 ČETRTEK, 29. MARCA 2001 4 ČETRTEK, 29. MARCA 2001 KRISTJANI IN DRUŽBA S V E TO P 1 S < CS) £ LU RAZMIŠLJANJA lilil E E V L ITU R G 1 C N E M LETU C ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO ZA NEDELJO VILJEM ŽERJAL 5. POSTNA NEDELJA, TIHA “Glejte, nekaj novega boni naredil.”(Iz 43, 19) “Tisti, ki sejejo v solzah, žanjejo z vriskanjem. ” (Ps 126,5) ‘Postajam podoben njegovi smrti, da bi kako mogel priti do vstajenja od mrtvih. ” (Flp 3, 10.11) “Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen varijo... Pojdi in odslej ne greši več!" (Jn 8, 7. 11) Peto postno nedeljo imenujemo tudi tiho. Od tega dne se namreč lahko zakrijejo razpela in sv. podobe po cerkvah do velikega petka oz. velike sobote. To je znamenje skritega, zakritega Boga, ki ga zaznavamo nejasno, motno, v podobah in prispodobah. Sicer že celotno "stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov... skupno zdihuje in trpi porodne bolečine... ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa" (Rim 8,19.22-23). Vse, posebno človek, četudi podzavestno, klije in brsti kot v zemlji, kjer tiho, neslišno umira, segnije, prepereva, a zato, da se rodi nekaj novega, ne samo po čudežu pomladne in poletne sile, marveč predvsem po mogočni božji besedi vstajenja in življenja. Prerok Izaija nas opozarja na Božja dela, ki jih grešnik ne more dojeti, ker vztraja v svoji hudobiji; zaznava jih le tisti, ki je odprt do svojega Stvarnika: "Glejte, nekaj novega bom naredil, zdaj klije, mar ne opazite? Da, speljal bom pot skozi puščavo in reke skozi pustinjo" (Iz 43,19). Kar je vse usmerjeno v "novo nebo in novo zemljo" (Raz 21, 1). Staro "zagrinjalo se je pretrgalo na dvoje od vrha do tal" (Mt 27, 51). To je podoba zagrinjala, ki zagrinja vsa ljudstva s trpljenjem in nevero. Pri nevernikih zagrinja tudi zakrknjenost njihovih misli, pri vernikih pa ga odgrinja Kristus, da "z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo - kakor bi odsevalo v ogledalu - se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha" (2 Kor 3, 14 nss). Bolj ko se bližamo praznovanju velikonočne skrivnosti, bolj premišljujemo in doživljamo smisel trpljenja, ki je združeno s Kristusovim trpljenjem, ki pa vodi v osvoboditev. Psalmist nas napolnjuje z radostjo, ki nas čaka spopol-njena po preizkušnjah, kakor Izraelce ob vrnitvi domov, tako tudi nas v nebesih: "Ko je Gospod dal, da so se vrnili sionski jetniki, smo bili kakor tisti, ki sanjajo. Tedaj so bila naša usta polna smeha in naš jezik vriskanja" (Ps 126,1-2). Toda pogoj za smeh in veselje je, da med drugim tudi sežemo v denarnico in prispevamo za graditev vira dela in zaslužka tistih, ki ne morejo dati svojim otrokom hrane ne vode ne obleke ne obutve ne šole ne vzgoje. Jezus tiho, a obenem dovolj glasno ponavlja do konca sveta: "Lačen sem bil, ubog in žalosten, zadnji, in ste mi ali mi niste pomagali do veselja nad življenjem" (Mt 25, 31-46). Tudi dobra spoved je mogočna priprošnja za dobra dela, da bi spoznali Kristusa in moč njegovega vstajenja ter svoj delež pri njegovem trpljenju, da bi mogli priti do vstajenja od mrtvih (Flp 3, 10-11). Evangelij današnje nedelje nam ne dovoli, da bi kazali s prstom na druge. Jezus je namreč pri javni grešnici uporabil prst samo za pisanje po tleh, v prah, ki ga veter odnese. Prav tako Bog pozablja naše grehe, se jih več ne spominja (Iz 1,18); ostanejo pa zapisani, vdolbeni v kamen, grehi neusmiljenih, trdovratnih, zakrknjenih ljudi, ki drugim ne znajo odpuščati. Jezus govori danes vsakemu, ki živi krivičnost sodbe nad bližnjim: "Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega služabnika, kakor sem se jaz usmilil tebe?" (Mt 18, 32-33). Jezus nikakor ne zmanjšuje zle teže vsakega greha, saj pravi ženi: "Pojdi in odslej ne greši več!" (Jn 8,11). Pravkar jo je bil namreč rešil pred smrtjo. Tudi ozdravljenemu hromemu možu pravi: "Ne greši več, da se ti ne zgodi kaj hujšega! " (Jn 5, 14). Pri sle-porojenem, ki mu Jezus podari vid, pa izrecno pravi: "Ni grešil ne on ne njegovi starši, da seje rodil slep" (Jn 9,2-3). A obenem ostro nastopi proti grehu, še posebej proti sodbi in obsodbi bližnjega: "Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen vanjo" (Jn 8, 7). Jezus baje piše imena krivičnikov v zemljo; drugje govori, da bodo prišli pred njimi v Božje kraljestvo cestninarji in vlačuge (Mt 21, 31). On torej piše imena spokorjenih grešnikov kar sedaj v nebesa. Ta Jezus je zares nepredvidljiv. Morda je, tako bi se dalo razumeti, koga izmed tožiteljev nesrečne žene nagnil h kesanju, ko so pod težo njegove besede molče priznali svojo grešnost, zlasti trdosrčnost. Pri obedu v hiši farizeja Simona, kjer navzoči zviška sodijo grešno ženo, ki mazili Jezusove noge, se Jezus obrne do gostitelja, rekoč: "Simon, nekaj ti moram povedati" (Lk 7, 40). Tedaj mu na lep, a odločen način, očita greh obsodbe bližnjega in opustitve dobrega: "Mi nisi (po tedanji navadi gostoljubnosti) ponudil vode za noge... Poljubil me nisi... Glave mi nisi mazilil..." (Lk 7, 44 nss). V postnem času je prelepa priložnost, da rečemo Jezusu: "Učitelj, povej!", kako naj te najdem, kako naj te počastim, kako naj te ljubim v vsakem človeku, kako naj pretresem in spreobrnem svojo vest! (Lk 7, 40). DR. DAMJAN HLEDE V DRUŠTVU SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV V TRSTU GRADITI KULTURO ŽIVLJENJA IVAN ŽERJAL Življenje in družina med pravom in etiko: to je bil naslov predavanja, ki ga je Damjan Hlede imel v Društvu slovenskih izobražencev na rednem tedenskem večeru v ponedeljek, 26. t.m. Gre za vprašanja, ki so po predavateljevem iskrenem prepričanju veliko globlja in kočljiva, 1 I *> III Ml» \( \ tič je pripravil obširen predstavitveni esej o slovenski poeziji v italijanščini in se še posebej zaustavil pri antologiji Tja in nazaj-Andata e ritorno. Povedal je, da gre za velikansko prevajalsko delo |olke Milič, pravzaprav za u-metniške prevode, ki italijanskemu bralcu ponujajo 31 slovenskih pesnikov, od katerih je vsaj deset prvovrstnih imen slovenske literature, medtem ko so drugi sicer manj znani, a to še ne pomeni, da gre za slabo literaturo. Dr. Filibert Benedetič je tudi povedal, da gre za izjemno kulturno delo, saj italijanskemu bralcu na obširen način predstavlja slovensko poezijo. V svojem poglobljenem izvajanju se je tudi omejil na v Italiji živeče slovenske pesnike in jih podrobno umestil v današnji slovenski literarni prostor. Ker je bil študijski esej dr. Be-nedetiča skrbno, predvsem pa strokovno in v bleščeči italijanščini napisan, ga bodo objavili v kulturni reviji Iniziativa Isontina, kar tudi kaže o potrebi po sorodnih prireditvah. Igralka Slovenskega stalnega gledališča iz Trsta Lučka Počkaj je doživeto in pretanjeno interpretirala izbor pesmi v slovenskem in italijanskem jeziku, medtem ko sta profesorja Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel v Gorici Aleksander Sluga in Fabio Devetak prepričljivo zaigrala nekaj glasbenih utrinkov. Ravnatelj Slovenske narodne in študijske knjižnice Milan Pahor je za ta večer pripravil majhno razstavo knjig slovenskih literarnih del, ki so prevedena v italijanščino, in je tudi napovedal, da sta se skupaj z ravnateljem goriške Državne knjižnice, dr. Marcom Menatom, dogovorila za večjo razstavo knjig prevodov slovenskih del v italijanščino in italijanske literature v slovenski jezik in bosta za to veliko razstavo pritegnila k sodelovanju še knjižnico Franceta Bevka iz Nove Gorice in Ljudsko knjižnico Damir Feigel iz Gorice. Razstava knjig s prevodi italijanskih avtorjev v slovenski jezik in slovenskih v Dantejev bo v Državni knjižnici v Gorici jeseni letos in bo spadala v okvir praznovanja tisočletnice prve omembe Gorice, pokazala pa naj bi, kako dejansko naroda ob meji živita skupaj pa področju literature. Slovenska poezija v italijanščini je bil naslov lepega kulturnega večera v Državni knjižnici, takega, kakršnih si samo želimo lahko več, tudi zaradi naše prepoznavnosti in pa zato, da bi nas sosedje bolje spoznali. ZACOTON II \ REKTORJ \ l N IVE HZ E V I.Jt REJAMI POMOČ PRI RAZVIJANJU UNIVERZITETNEGA SREDIŠČA V NOVI GORICI Rektor Univerze v Ljubljani prof. dr. Jože Mencingerje 21. t.m. obiskal visokošolsko izobraževalno, raziskovalno in znanstveno ustanovo Politehnika v Novi Gorici, ki uspešno deluje že pet let. Ustanovljena je bila kot Fakulteta za znanosti o okolju in je prva v Sloveniji začela z izvajanjem podiplomskega študijskega programa Znanosti o okolju. V tem študijskem letu izvaja štiri študijske programe, v katerih se usposablja prek 400 študentov, med katerimi so tudi posamezniki iz tujine. Raziskovalci iz Politehnike posegajo Pp uglednih slovenskih in mednarodnih nagradah, objavljajo prispevke v priznanih tujih znanstvenih revijah in sodelujejo s številnimi znanstvenimi zavodi po vsem svetu. Politehnika že postaja zniverza kot del visokošolskega središča, ki bo obsegalo tudi Slovensko Istro. Rektor ljubljanske Univerze si je v Novi Gorici ogledal laboratorije Politehnike, se pogovarjal z vodstvom zavoda in svoje vtise povzel na srečanju s časnikarji. Poudaril je, da podpira nastajanje nove slovenske univerze s središčema v Novi Gorici in Kopru, in dejal, da bosta Univerza v Ljubljani •n nova na Primorskem lahko sodelovali tudi z izmenjavo profesorjev in drugih visokošolskih učiteljev. Mesini svet mestne občine Nova orica je medtem sprejel poročilo o delovanju Politehnike v letu 2000 in S n'1"'' za Potrebe zavoda odkupi velik del prostorov v nekdanji zgradbi zunanjetrgovinskega podjetja Pri-^orJe-export v Rožni dolini. ■ M. PREJŠNJI TEDEN OliČNI ZISOR \ TRSTI POMEMBNO SREČANJE SLAVISTIČNEGA DRUŠTVA TRST-GORICA-VIDEM VERA TUTA V četrtek, 22. marca, je bil v Trstu občni zbor Slavističnega društva Trst-Gorica-Videm. V uvodnem delu se je predsednica občnega zbora, prof. Marija Cenda, spomnila treh preminulih članov, Neve Godnič, Jožka Baše in Nade Pertot. Posebno prof. Pertotova je bila ena gonilnih sil društvenega delovanja. Nato je predsednica društva prof. Majda Kaučič Baša podala poročilo o preteklem delovanju, posebno o tistih pobudah, ki so se trajno vrastle v naš prostor, kot je npr. dijaško tekmovanje v znanju materinščine za Cankarjevo priznanje in pa vsakoletno zborovanje primorskih slovenistov, imenovano Primorski slovenistični dnevi. Letos bodo potekali v Gorici 19. in 20. aprila v znamenju tisočletnice USLUŽBENCI GM NA CESTI Zaradi izredno hudih finančnih težav je vodstvo Glasbene matice sklenilo odpustiti ob koncu šolskega leta vse učno osebje. Predsednik dr. Drago Štoka v daljšem sporočilu navaja razloge ter vzroke, zaradi katerih je vodstvo GM bilo prisiljeno sprejeti drastični ukrep. Zaščitni zakon, ki je pravkar postal veljaven, sicer predvideva ustanovitev slovenske sekcije pri konservatoriju Tartini v Trstu, vendar bo gotovo poteklo še mnogo časa, preden bo določilo zakona izpolnjeno, ne glede na to, da je GM opravljala in bi morala še dalje opravljati tudi splošno kulturno poslanstvo v korist slovenske narodne manjšine v Italiji. prve omembe Gorice in slovenske prisotnosti v njej. Predsednica je nato podala še blagajniško poročilo in nadzorni odbor je podal razrešnico dosedanjemu odboru. Nato se je razvila debata o perečih problemih naše stvarnosti, posebno na področju šolstva in kadrovanja. Prof. Andreja Duhovnik je opozorila na šolsko reformo, ki se pravkar oblikuje v Italiji brez jasnih okvirov glede programov slovenščine na raznih stopnjah, in je predlagala šolsko sekcijo delovanja, da bi sami izdelali smernice in programe v pomoč učiteljem. Nato sta prof. Lojzka Bratuž in prof. Marija Pirjevec z videmske oz. tržaške univerze opozorili na neurejeni položaj slovenščine na fakultetah, kjer se poučuje. Predvsem je zaskrbljujoča zaprtost Pedagoške fakultete, ki doslej v treh letih ni niti začela reševati vprašanja in v bistvu onemogoča izobrazbo slovenskim učiteljem. Z ukinitvijo Pedagoškega liceja, kot jo predvideva reforma, bomo Slovenci ostali sploh brez slovenskih učiteljev. Prof. Lelja Reharje opozorila na pomen pravilnega poučevanja slovenščine za tujce, saj vemo, da se v zadnjih letih zanimanje močno povečuje. Diskusiji so sledile volitve; novi društveni odbor sestavljajo: Lučka Abram, Lojzka Bratuž, Sara Burolo, Andreja Duhovnik, Živa Gruden, Majda Kaučič, Marija Kostnapfel, Olga Lupine, Marija Mihašič, Marija Pirjevec, Slava Starc, Vera Tuta in Neva Zaghet. Za društvene funkcije in programske smernice delovanja se bo novi odbor zmenil na prvi odborovi seji, napovedani za 4. april. VI RKS ETI NAPAKE V ETRU Če le morem, poslušam oddajo, na katero sem že opozorila, Pet minut za boljši jezik prof. Diomire Fabjan Bajc. Upam, da jo posluša čim širši krog ljudi, predvsem tisti, ki se s slovenščino ukvarjajo poklicno: šolniki, časnikarji, radijski uslužbenci, kulturni in javni delavci. In da sem samo zato, ker sem bolj pozorna, v zadnjem času zasledila v tisku in po radiu uporabo več paronimov... Seveda bolj zbodejo v oči tiskane napake, medtem ko napake, izgovorjene v eter, "zletijo", po starem latinskem pravilu "verba volant, seripta manent". Vendar pa ima slovenski radio veliko zaslug pri ohranjevanju in izboljševanju pa tudi odgovornosti pri slabšanju slovenske besede v zamejstvu. Zato je nujno, da odgovorni za časnikarski oziroma programski oddelek bdijo nad pravilnostjo in govorno podobo slovenščine, ki gre preko radia in televizije. Danes se ne bom ustavila pri jezikovnih napakah, ampak pri vprašanju,ali sme vsakdo pred mikrofon. Ne govorim o gostih, intervjuvancih itd., ampak o časniskarjih, voditeljih ali avtorjih oddaj... Pri tem sem v zadregi, saj ne morem imenovati "grešnikov"in zato tvegam, da bom prizadela koga, ki je čisto nedolžen. Časnikarji, zaposleni pri časopisih, opravijo svoje delo s tem, da napišejo članek. Radijski časnikarji poročila v zadnjih letih tudi berejo in nastopajo pred mikrofonom: to je gotovo zanje dodatne obremenitev. Za nekatere ne predstavlja nobenega problema, za nekatere pa to je problem. Ne vem, če je za to, da postaneš radijski časnikar, potrebno, da obvladaš osnove pravo-rečja, smiselnega branja, melodijo stavka... Včasih dvomim. V programskem pasu se zvrsti veliko programistov in sodelavcev. Na srečo je med njimi precej takih, ki so dobri ali celo zelo dobri. Nekateri imajo manjše napake (kako zgrešeno vred-, nost vokalov, prepevanje pri podajanju teksta), ki bi jih z lahkoto odpravili, ko ' bi jih kdo nanje opozarjal. Pa menim, da jim ne, ker se jih od prve do zadnje oddaje trdno držijo. Spet drugi imajo precejšnje težave predvsem v prostem govoru, iščejo besede, skoraj ne znajo zaključiti enega stavka, kar naprej si pomagajo z raznimi mašili... Večkrat gre za sodelavce, ki sodelujejo že dolga leta, ni pa opaziti nobenega napredka. Ali se ti ljudje nič ne poslušajo? Če slišim te stvari jaz - in poleg mene ogromno drugih ljudi, ki se pritožujejo nad slovenščino, ki jo slišijo po radiu -, bi jih morali slišati tudi odgovorni za programe, jim je vseeno ? Se ne da nič narediti? Ali kdo sledi posebno mladim, ko se vključijo v delo na radiu? Prav v teh dneh vabijo po Radiu Slovenija na avdicijo za novinarje. Zanimiv je radijski reklamni spot, v katerem povedo, kaj naj kandidati od s luž-\ be pričakujejo. Med drugim opozorijo tudi na to, da izbranci prvo leto ne bodo smeli pred mikrofon - verjetno ; zato, da jih usposobijo za delo pred ; mikrofonom. Pa tudi nekatere privat-i ne postaje v Sloveniji imajo za sodelavce najprej avdicije, nato pa za izbrane tečaje govora. Mislim, da bi moralo vodstvo Radia zadolžiti nekoga, da sledi neizkušenim sodelavcem, ter nuditi 1 možnost izpopolnjevanja vsem: časnikarjem, programistom in zunanjim sodelavcem, ne pa da so - kot se zdi -prepuščeni samim sebi. ---------------TE| 7 ČETRTEK, 29. MARCA 2001 8 ČETRTEK, 29. MARCA 2001 SPOROČILO TRŽAŠKE OBČINE SLOVESNOSTI OB 20-LETNICI ODPRTE MEJE NA VOLJO SO DAVČNI OBRAZCI 730/2001 Občina Trst sporoča, da so prispeli in so že na razpolago občanov obrazci 730/2001 za prijavo dohodkov v 1.2000. Na razpolago so tudi ovojnice modela 730-1 za koriščenje izbire, komu nameniti odbitek 8 od tisoč. Posamezni davkoplačevalci lahko dvignejo obrazce na distribucijski točki v ul. Ronche-to 77 od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure, poleg tega pa še na sedežih občinskih izpostav v mestu in okolici v urah, ko so le-te odprte. Izpostave so seveda naslednje: Vzhodni Kras, Doberdobska ulica 20; Zahodni Kras, Prosek 220; Rojan-Greta-Barkovlje, Largo Roiano 3/3; Sv. Vid-Staro mesto, ul. Locchi 23/b; Nova mitnica, ul. Giotto 2; Kjadin-Rocol, ul. dei Mille 16; Valmaura-Na-selje sv. Sergija, ul. Paisiello 5/ 4; Sv. Jakob, ul. Caprin 18/1. Poleg tega so obrazci na voljo za posamezne davkoplače- valce tudi v uradu za odnose z javnostjo tržaške občine na Velikem trgu 4/e, kjer jih bo mogo-| če dvigniti od ponedeljka do i četrtka od 8. do 18. ure, ob petkih in sobotah pa od 8. do 14. ure. Obrazci se lahko dvignejo v dav-; čnem uradu (ServizioTributi) v ul. Genova 6 v pritličju od ponedeljka do petka od 9. do 13. ure. Dvig večjih količin obrazcev je možen le na distribucijski točki v ul. Roncheto 77. V tem primeru je potrebna pisna prošnja na navadnem papirju, kjer naj bo razvidno točno število obrazcev, ki jih zainteresirani namerava dvigniti. Prošnjo je treba oddati osebi, ki je zadolžena za distribucijo. Obrazci 730/2001 so do-i segljivi tudi v elektronskem formatu, in sicer po internetu na spletni strani italijanskega finančnega ministrstva (http:// vvww.finanze.it). INI MEMORIAM PROF. STANISLAV SOBAN MARIJAN BAJC Smrt prof. Stanislava Sobana ni bila povsem nepričakovana, a je kljub temu hudo prizadela poleg njegovih sorodnikov tudi njegove številne prijatelje in znance. In teh je imel pokojni profesor res mnogo. Nekaj jih je še iz predvojnih in medvojnih časov, ko je takrat mladi diplomiranec prava stal ob strani hudo preizkušenemu slovenskemu človeku. V težkih in napetih povojnih razmerah je dr. Soban z Goriškega prišel v Trst in tu ostal do smrti, čeprav se je rad vračal v domače vipavske kraje in na Goriško. Povsod so ga prijazno sprejeli, saj je tudi on našel za vsakogar lepo besedo in ga znal vzpodbudno zadržati v razgovoru. Skrbno je gojil medčloveške odnose, ki so mu bili pomembno nadomestilo v njegovem samskem življenju. Tudi na Tržaškem, kjer je preživel nad 50 let svojega plodnega življenja, je navezal številne stike in mnogim dajal na razpolago svoje bogato znanje in sposobnosti. In prav teh je imel veliko. Njegovi nasveti in mnenja so bili zanesljivi, ker je vsako zadevo preučil v vseh podrobnostih. Zato so ga mnogi prosili za nasvet tako na osebnem kakor tudi na raznih drugih področjih. Mnogo zaslug ima zlasti na šolskem področju, prav tako pa je veliko koristnega naredil tudi v vodstvu openske, sedaj Zadružne kraške J>anke. Ko si je prevzel kakšno nalogo, jo je izpeljal do kraja. Po značaju je bil pokojni profesor izredno vesten, natančen in redoljuben. A ob teh lepih lastnostih je izžareval tudi zelo bogato srčno kulturo, s katero je oplajal sogovornika in obenem tudi samega sebe. Rad je imel vse, kar je bilo lepo in dobro. Tak je bil v zasebnem in javnem življenju. Na Tržaškem je šlo skozi njegovo šolo na stotine slovenskih dijakov, ki ga bodo prav goto- vo ohranili v najlepšem spominu. Poleg učne snovi je v razredu posredoval dijakom tudi ljubezen do slovenstva v vseh njegovih razsežnostih. Včasih nekoliko suhoparne učne predmete je skušal popestriti s človeško toplino. Zaradi pomanjkanja ustreznih učbenikov iz pravnih in gospodarskih ved je sam skrbno sestavil številna skripta in jih izdal v knjižni obliki, da so imeli dijaki na voljo potrebne učne pripomočke. Njegova skrb in ljubezen do slovenskega jezika sta bili tolikšni, da je to njegovo delo lahko še danes dobra osnova za pravno in upravno izrazje, ki bo po trebno pri uvajanju slovenske terminologije ob izvajanju zaščitnih določil. Tudi zato je bil prof. Soban najprimernejša oseba, ki ji je pred leti Slovenska skupnost lahko zaupala sestavo osnutka zakonskega predloga o zaščiti slovenske manjšine v Italiji. S formalno pravnega in tudi vsebinskega vidika je bil osnutek dodelan in je v nekem smislu postal ogrodje vsem nadalj njim osnutkom. Prav je, da se ob nedavni odobritvi zaščitnega zakona spomnimo tudi na to. Osebno sicer ni nikdar v ničemer silil v ospredje, je pa vse do zadnjega skrbno in prizade to spremljal dogajanje v naši skupnosti. Ne nazadnje pa je treba še povedati, da je bil prof. Soban prepričan kristjan, ki je krščanstvo tudi živel. In prav pristno krščanstvo je navdihovalo vse njegovo življenje. MEJO JE TREBA ODPRAVITI TUDI V GLAVAH IN ZAVESTI LJUDI IVAN ŽERJAL V petek, 23., in v soboto, 24. .m., so v Boljuncu in Hrpeljah potekale slovesnosti ob 20-let-nici pobude Odprte meje. 22. marca 1981 je namreč v Bo-taču več tisoč ljudi lahko prosto, brez dokumentov, prečkalo tamkajšnji mejni prehod. Pobuda, ki sta jo takrat začeli občini Dolina in Sežana (sedaj Dolina in Hrpelje-Kozina), seje z leti razširila na vse občine tržaške pokrajine (Trst, Milje, Dolina, Zgonik, Repentabor in Devin-Nabrežina), na goriški občini Doberdob in Sovodnje, ki spadata pod Kraško gorsko skupnost, in na vse slovenske obmejne občine z istrskega, brkinskega in kraškega območja, se pravi Koper, Hrpelje-Kozina, Sežana, Komen in Miren-Ko-stanjevica. Osrednje vodilo manifestacije pa je tudi ostalo nespremenjeno: mir, kultura, sodelovanje in omikano sožitje na slovensko-italijanski meji. Tako na boljunski kot na hr-peljski slovesnosti (govorniki so bili dolinski župan Boris Pangerc in senator Fulvio Ca-merini v Boljuncu ter hrpeljski podžupan Albin Pečar in predsednik slovenskega parlamenta Borut Pahor v Hrpeljah) je bilo med drugim poudarjeno, da je pobuda Odprte meje prispevala k temu, da je že pred padcem Berlinskega zidu bila izoblikovana zamjsel o življenju ljudi ob meji. Že takrat, ko je Evropo še ločevala železna FOTO KROMA zavesa, se je začenjala podirati meja, in to ne samo v fizičnem, ampak tudi v psihološkem smislu, se pravi, da se je meja skušala odpravljati tudi v glavah ljudi. Takrat je Odprta meja pomenila sposobnost sobivanja dveh različnih družbenih ureditev, nato dveh suverenih narodov in držav, danes pa pomeni sožitje brez , meja v skupni Evropi. Ideje, na : katerih temelji ta pobuda, pa v času integracijskih procesov odpravljajo meje, ki si jih po-; stavljamo sami. Dokaz, da so i se razmere spremenile, je tudi nedavno sprejetje zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji, ki po besedah Boruta Pahorja poglablja in krepi medsebojno spoštovanje in zaupanje med Slovenijo in Italijo ter prinaša novo kvaliteto v odnosih med obema narodoma in državama. Slovesnosti v Boljuncu in Hrpeljah sta pomenili tudi uvod v letošnji niz pobud ob jubilejni, 20. izvedbi manifestacije Odprte meje 2001. Tako bo 7. aprila na mejnem prehodu Cerej odprta meja med občinama Milje in Koper; 28. aprila bosta odprto mejo imeli občini Sežana in Trst na mej- SLOVO OD PRILJUBLJENE NAPOVEDOVALKE NOV KORAK K ENAKOPRAVNOSTI UMRLA JE JUTA KRAŠEVEC V Logatcu je bil v torek, 27.t.m., pogreb dolgoletne sodelavke in napovedovalke tržaškega slovenskega radia Jute Kraševec, ki je umrla sredi prejšnjega tedna na Golniku, kamor je žal zaman šla iskat pomoči za svoje zadnje čase zelo zrahljano zdravje. Bilo ji je 72 let. Rodila se je v Cerknici na Notranjskem. Oče Ciril je bil odvetnik in notar, mati pa gledališka igralka in operna pevka Slavica Mezgec. Kmalu po drugi svetovni vojni se je s sestro Deso preselila v Trst, ki je bilo materno rojstno mesto. Obe sta bili dolga leta zunanji sodelavki Radia Trst, Juta pa je bila šele leta 1976 stalno nameščena kot napovedovalka in je to delo opravljala do upokojitve leta 1986. Bila je odlična napovedovalka, tako po svoji lepi, pravilni izgovarjavi kot po svojem barvitem glasu. Lahko rečemo, da so jo poznale cele generacije poslušalcev in poslušalk slovenskega tržaškega radia, saj jih je med drugim seznanjala z veselimi in žalostnimi dogodki, ki so sestavni del življenja vsakega človeka. Bog ji daj večni mir in pokoj. DVOJEZIČNA IZDAJA OBČINSKEGA STATUTA V TRSTU Prejšnji teden je v dvojezični, italijansko-slovenski izdaji, izšel statut občine Trst. Statut, ki v svojem prvem členu izrecno omenja slovensko prisotnost v občini, je tržaški občinski svet odobril že leta 1994, kmalu po nastopu levosredinske uprave župana Riccarda lllyja, v naslednjih letih pa je bil večkrat spremenjen zaradi novih zakonskih predpisov, tako da je bilo zadnje besedilo odobreno v občinskem svetu marca lani. Dvojezični občinski statut je nov korak na poti priznavanja enakopravnosti slovenskega jezika v tržaški občini. Dogodka se v krajšem tiskovnem sporočilu veselita zlasti tržaška občinska svetnika stranke Slovenske skupnosti Peter Močnik in Andrej Berdon, ki sta slovenski prevod zahtevala že leta 1994, ko je občinski svet sprejel prvo verzijo statuta. Takrat se je danes že bivši župan llly obvezal, da bo poskrbel za prevod tega temeljnega občinskega dokumenta. V komunikeju se Močnik in Berdon zahvaljujeta lllyju in sedanji občinski upravi, ki je po njunem mnenju pokazala pozornost za slovensko problematiko, istočasno pa pričakujeta, da se bo ta pozornost izkazala tudi ob drugačnih priložnostih. Močnik in Berdon sta izkoristila izid dvojezičnega, italijan-sko-slovenskega občinskega statuta, da sta poudarila še vedno aktualen pomen samostojnega slovenskega nastopanja, saj o-pozarjata tudi, da je dejanje, kot je slovenski prevod občinskega statuta, podčrtalo pomembnost prisotnosti izvoljenih predstavnikov edine slovenske stranke v Italiji, ki so pri županu zahtevali in dosegli nov ukrep pri uresničevanju narodnostnih in jezikovnih pravic naše manjšine. nem prehodu Bazovica-Lipica; 6. maja bo mejni prehod Gor-jansko-Mavhinje gostil odprto mejo med občinami Devin-Nabrežina, Zgonik in Komen; 13. maja bo na mejnem prehodu Repentabor odprta meja med občinama Repentabor in Sežana; isti dan pa bo odprta meja potekala tudi na Goriškem, in sicer med občinami Doberdob, Sovodnje in Miren-Kostanjevica na mejnem prehodu Opatje selo. 17. novembra bo zaključna slovesnost, ki jo bosta priredili občini Dolina in Hrpelje-Kozina. Ob 20-letni-j ci Odprte meje je prišlo tudi do vrste drugih zanimivih pobud. Italijanska telefonska družba Telecom Italia je namreč izdala telefonsko kartico za 5.000 lir, ki je posvečena pobudi Odprte meje. Kartica ima dvojezičen, slovensko-italijanski napis. To je prvič, da Telecom Ita-lia izda dvojezično kartico (izjema je Južna Tirolska). Poleg tega je prišlo tudi do izdaje Z-Card, zgibanke z najosnovnejšimi informacijami o pobudi Odprte meje. V kulturno-in-formativnem centru v Boljuncu pa so odprli na ogled arheološko razstavo Pred 70.000 leti na Malem Krasu - kosti, živali in ljudje v Jami Medvedov, ki sta jo pripravila Slovensko kulturno društvo Valentin Vodnik iz Doline in oddelek za arheologijo Univerze v Pizi. Pobuda Odprte meje se je torej - mimo očitkov o iskanju reklame za njene politične pobudnike - v dvajsetih letih iz nekega simboličnega enodnevnega odprtja kakega stranskega mejnega prehoda razvila v večplastno pobudo, ki se utegne še širiti in zadobivati nove dimenzije. Predvsem pa je pomembna njena funkcija odpravljanja ne toliko fizičnih kot predvsem miselnih pregrad. Na tem področju je bila pot začrtana, opravljenega je bilo veliko dela, marsikaj pa je treba še postoriti, da se prebivalci na obeh straneh meje -in predvsem "zamejski" in "matični" Slovenci - bolje spoznajo, ker se še vedno opaža preveč nerazumevanja in samozadostnosti. V nasprotnem primeru tvegamo, da ostanemo le pri lepih besedah. PESEM MLADIH 2001 V K REVIJA JE POSTALA VELIK PEVSKI PRAZNIK OTROK IN DRUŽIN MARTINA SLAVEC Tržaški Kulturni dom seje v nedeljo, 25. marca, napolnil z živahno množico mladih pevcev, ki so se v štirinajstih različnih zborovskih sestavih udeležili tradicionalne revije Pesem mladih. Letos je bila ta revija otroških in mladinskih zborov že dvaintrideseta po vrsti, saj jo od leta 1971, ko seje njen podnaslov glasil še Naša mladina poje, igra in pleše, prireja Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta. Treba je reči, da se te pobude v zadnjih letih udeležujejo predvsem otroški zbori in da so mladinski zbori pri nas že prava redkost, tako da postaja Pesem mladih pravzaprav srečanje otrok, ki stopajo na odrske deske kot člani društvenih, župnijskih in tudi šolskih zborov. Na letošnjo izvedbo se je tako prijavilo kar osem zborov iz različnih tržaških osnovnih šol in celo enega vrtca, in sicer: Prežihov Voranc iz Doline, Alojz Gradnik z Repentabra, Venturini iz Boljunca, France Bevk z Opčin, Mara Samsa in Ivan Trinko od Domja in iz Ric-manj, Fran Milčinski s Katina-re/ Fran Šaleški Finžgar iz Bar-kovelj, ki pa seje zaradi bolez-ni otrok odpovedal nastopu, in °troci iz škedenjskega vrtca. Ponovno množično sodelovanje osnovnošolskih zborov na Pesmi mladih, ki je na začetku devetdesetih let zabeležila upad udeležencev, je to revijo v zadnjih letih na novo obogatilo z mnogimi mladimi glaso- vi in obrazi ter jo zapečatilo kot veliki pevski praznik otrok in njihovih družin. Treba pa je reči, da so pravi stebri pobude župnijski in društveni zbori, ki se je vsako leto bolj ali manj redno udeležujejo, in se od njihovega celoletnega in konstantnega dela opažajo pri tem zahtevnejšem nastopu večja koncentracija, pravilnejša dikcija in nasploh bolj zbrana izvedba pesmi. Med temi velja še posebno omeniti zbora Kraški cvet iz Trebč in Fran Venturini od Domja, pa tudi ostale, se pravi zbor Ladjica iz Devina, A. M. Slomšek iz Bazovice, Zvonček z Repentabra, zbor župnij Sv. Križ in Prosek in pevsko skupino Mlade note od Domja, ki so se prav tako vsak na svoj način potrudili. Na letošnji izvedbi pa je bilo opaznih kar nekaj sprememb. Najprej nas je presenetilo pomanjkanje zaključne skupne pesmi, ki se je v teh tridesetih letih uveljavila že kot neka velika himna revije. To dejstvo je treba verjetno pripisati strogim varnostnim omejitvam, ki onemogočajo prosto gibanje take množice kakih tristopetdesetih otrok v Kulturnem domu. Vendar se srečanje tako ne konča na nek navdušujoč in množičen način, temveč kot nek čisto običajen koncert, čeprav vsi, ki smo na njem kdaj zape- li, dobro vemo, da je to veliko več. Pesem mladih je trenutek, P so VSJk pevski sestav preizkuša pred številnejšo in zahtevnejšo publiko ter v veliki in akustično ne ravno hvaležni dvorani. Zato ostaja ponavadi a spomladanska revija vsem FOTO KROMA mladim pevcem kot pomemben spomin, obenem pa tudi iz leta v leto predstavlja nov izziv, zaradi česar moramo letos obžalovati dejstvo, da se vodstvo Rai, kljub predlogu slovenskega programskega oddelka, ni odločilo za televizijsko snemanje prireditve, ki bi vse otroke dodatno razveselilo in navdušilo. Na letošnji reviji pa tudi ni bilo običajnega govora, kar je trajanje programa skrajšalo, obenem pa nekoliko povečalo i vlogo napovedovalcev. Letos sta to bila Peter Raseni in Martina Slavec, ki sta na začetku : podala nekaj uvodnih besed o namenu in pomenu glasbe in rednega zahajanja na pevske ' vaje pri vsestranskem razvoju 1 otrok. Se posebno za pevske ; sestave pa je bila razveseljujoča denarna nagrada, ki jo je Slovenska prosvetna matica podelila vsem nastopajočim v spomin na gospodarstvenika, j javnega in kulturnega delavca dr. Petra Udoviča, ki bi prihod- njega 3. maja dopolnil sto let. Na splošno pa je tudi letošnja revija potekala zelo živahno in tekoče. Pesem mladih se bo na tak ali drugačen način ponovila tudi naslednje leto, saj smo opazili, da otrok po naših vaseh še ne primanjkuje. Nujno pa bi bilo, da bi seje u-deležili tudi mestni otroški pevski zbori, saj je to poglavitni način, da si zagotovimo dobre odrasle slovenske pevce tudi v samem Trstu. PREJELI SMO PESEM MLADIH: KRITIČNO O ODNOSU RAI-A Podpisani zborovodje otroških pevskih zborov, ki so sodelovali v nedeljo, 25. marca, na zborovski reviji Pesem mladih v Kulturnem domu vTrstu, obžalujejo, da mnogi starši in prijatelji ter ljubitelji petja niso mogli v dvorano zaradi natančnih predpisov in varnostnih navodil. Veselili smo se, da bodo ti starši in ostali lahko sledili nastopom svojih otrok vsaj po televizijskih zaslonih, saj so nas organizatorji celo prosili za note izvajanih pesmi in za opis izvedb z možnimi nastopi solistov ali instrumentalistov, ker to potrebuje televizijska režija pri svojem delu. Radi smo posredovali to gradivo, ker se zavedamo pomena in koristi tovrstnih posnetkov. Zanimivo in koristno se nam zdi tedensko oddajanje posnetkov minulih izvedb Pesmi mladih in Male Cecilijanke. Ob "arhivski" vrednosti so namreč ti televizijski posnetki tudi dragocen pripomoček za tehnično analizo nastopov, vodenja zbora in samega petja, kar nam pomaga pri izboljšanju ravni petja. Ko so nam povedali, da televizijskega snemanja tokrat ne bo, smo bili razočarani in žalostni, saj ta sklep vodstva deželnega sedeža RAI kaže na omalovažujoč odnos, ki ga ima ne le do našega pedagoškega in kulturnega dela, pri katerem sodeluje skoraj 400 otrok, ampak tudi do vseh slovenskih davkoplačevalcev, ki s plačevanjem naročnine Rai podpiramo javno radiotelevizijsko družbo v Italiji. Zato menimo, da je vodstvo deželnega sedeža RAI, s tem da je obšlo mnenje slovenskih pro-gramistov-režiserjev in odpovedalo snemanje, ravnalo ne le v protislovju s svojim institucionalnim poslanstvom, ampak tudi proti svojim osnovnim interesom, saj si RAI s takimi odločitvami oži krog podpornikov. Vprašani uredniki slovenskih programov so opravičevali ta sklep z varčevalno politiko, ki jo vodi vodstvo RAI-a, vendar nam niso mogli dati enako tehtno opravičljivega odgovora, glede pomanjkanja kulturne občutljivosti in smisla za programsko zanimivost snemanja nastopa štirinajstih otroških zborov s celega tržaškega ozemlja. S spoštovanjem (SLEDI 14 PODPISOV) KRITIČNO O NAČRTU SESLJANSKEGA ZALIVA Načrt o preureditvi Sesljan-skega zaliva je v zadnjih časih doživel vrsto kritičnih ocen. Načrt, ki ga je lastnica zaliva, družba SS. Gervasio e Protasio, predstavila javnosti lani jeseni, predvideva med drugim popolno zaprtje zaliva avtomobilskemu prometu, dostop do obale preko podzemne vlečnice in oblikovanje popolnoma novega, manjšega zalivčka na področju kamnoloma med drugim z izgradnjo turističnega naselja. Načrt je naletel na vrsto negativnih o-cen in pomislekov, in to ne samo pri opoziciji, ampak tudi pri nekaterih strankah upravne večine, ki menijo, daje načrt preobsežen. Ta stališča so prišla do izraza na mnogih javnih srečanjih o tem vprašanju, ne nazadnje je tako srečanje priredila tudi Slovenska skupnost v sredo, 21. t.m., na sedežu devinskih zborov. SSk zaskrblja predvsem gradnja novega naselja, ki se utegne spremeniti iz turističnega v pravo osemnajsto vas de-vinsko-nabrežinske občine. OBVESTILA DRUŠTVO H0SP1C iz Slovenije prireja 30. marca 2001 ob 17. uri v prostorih Pedagoškega liceja A.M. Slomšek devettedensko izobraževanje prostovoljcev: Blizu v težkem času, z naslednjo vsebino: srečanje z umiranjem in izkušnje z življenjem; proces umiranja; celostna obravnava bolečine; soočanje družine s smrtjo; komunikacija z umirajočim bolnikom in svojci; zdravilna moč odnosa; duhovnost; slovo in žalovanje; filozofija HOSPICA in lik prostovoljca. Prijavi se lahko kdorkoli od študenta do upokojenca na tel. št. 040 631203 Slovensko dobrodelno društvo - vsak četrtek od 16. do 18. ure ali po faksu na isto tel. številko; na tel. št. 040 370846 Slovenska prosveta -vsak delavnik v dopoldanskem času ali po faksu na št. 040 633307 in za dodatne informacije vsak delavnik na tel. št. 040 421880 Branka Sulčič. SKD BARKOVLJE in Glasbena matica prirejata na sedežu društva v ul. Bonafata 6 v soboto, 31. marca tl., Večer z Mozartom. Nastopile bodo učenke iz razreda prof. Eleonore Jankovič, pri klavirju prof. Beatrice Zonta. Začetek ob 20.30. SV. MAŠA za edinost bo v ponedeljek, 2. aprila, v dneh obletnice smrti sv. Metoda, v Marijinem domu v ul. Risorta 3 v Trstu ob 17. uri. Na razpolago bodo Ekumenski zborniki. Vljudno vabi Apostolstvo sv. Cirila in Metoda v Trstu. DRUŠTVO SLOVENSKIH izobražencev in Knjižnica Dušana Černeta vabita v ponedeljek, 2. aprila, na predavanje o zgodovinskem razvoju slovenske državnosti v razmišljanju pisatelja in zgodovinarja Vlada Habjana. Predavanje bo v Peterlinovi dvorani v Donizettijevi ulici 3. Začetek ob 20.30. Vabljeni! SLOVENSKO DOBRODELNO društvo bo podelilo Flajbanove študijske podpore v četrtek, 5. aprila t.l., ob 18. uri na sedežu v ul. Mazzini 46, prvo nadstropje. DAROVI ZA NOVI glas: N.N. 100.000 lir. ZA LAČNE otroke: Marija Marc 50.000 lir. ZA SKLAD Nade Pertot: K.P. 100.000 lir. ZA SLOMŠKOV dom v Bazovici: v hvaležen spomin na g. Marijana Živica daruje Marta Požar 50.000 lir; v isti namen Zinka in Darko Cerkvenik 100.000 lir. ZA MARIJIN dom pri Sv. Ivanu: v hvaležen spomin na g. Marijana Živica daruje Marta SKAVTSKA DEJAVNOST VELIKONOČNO SREČANJE TRŽAŠKIH VODITELJEV Tržaški skavtski voditelji so se pretekli konec tedna srečali v Ligu nad Kanalom. Tja so se odpravili, da bi se nekoliko oddaljili od mestnega vrveža in vsakdanjega hitrega ritma življenja. Prenočevanje spada v že ustaljeno navado tržaških skavtov, ki v adventnem in postnem času skušajo organizirati taka srečanja, ki bi tudi odrasle člane organizacije pripravila na najbolj pomemben verski dogodek leta. To dokazuje željo mladih, da ne bi skrbeli samo za rast mlajših članov organizacije, temveč tudi za osebno rast vsakega posameznika. Tržaške voditelje je v tem času spremljal g. Tone Beden-čič, cerkveni asistent za tržaški del skavtske organizacije, ki je j skupaj s tržaško načelnico Prizadevno pumo pripravil duhovni del programa. Le-ta je slonel na molitvah in pogovorih o postnem času in o spokorno-sti. Med raznimi psalmi in berili iz evangelija ter petimi pesmimi so se skavti posvetili za- nimivim pogovorom, v katerih je vsak izpostavil svoje poglede na omenjeno obdobje leta. V večernih urah so se nato zadržali še v prijetnem razpoloženju, ob igrah, pogovoru, pesmi in plesu. Jutranji nedeljski program je bil osredotočen na sv. mašo, ki jo je daroval g. Bedenčič in med katero so mladi spet imeli možnost izraziti svoje mnenje in poglede. Po kosilu so se voditelji podali še na krajši sprehod v naravo, po katerem so se razšli polni zadoščenja, odpočiti, predvsem pa obogateni z novimi izkušnjami. ——— (JC) Požar 50.000 lir; v isti namen i Zinka in Darko Cerkvenik 50.000 lir. OBSRECOLOVU, ki ga je pripra-i vil rojanski cerkveni pevski zbor na Prešernovi proslavi v Marijinem domu, se je nabralo 800.000 lir za misijonarje: Danilo Lisjak, Burundi, s. Marjeta Mrhar, Madagaskar, Franci Pavlič, Bolivija, Jože Adamič, Madagaskar, Pepi Lebreht, j Togo, Radko Rudež, Zambija, ; Ivan Kešpet, Indija, in Bogdana Kavčič, Ruanda, za vsakega po 100.000 lir. Za misijonarja Pavla Bajca -| Slonokoščena obala: Franc Sak-: sida ob prodaji znamk daruje 100.000 lir. Za misijonarja Ernesta Saksido - Brazilija: N.N. 50.000 lir; N.N. 1.000.000 lir. ZA CERKEV v Nabrežini: Ca-harija 50.000 lir; F.B. 20.000; Pahor 35.000; Paulina 80.000; Srenja 30.000; ; pustovanje 100.000; bolniki 50.000; Kakeš 100.000; Marcucci 100.000; D.G. 50.000; Radovič 50.000; O.E. 10.000; Gregori 35.000; P.U. 1.450.000 (plus 1.000.000 za romunsko semenišče); Ga-retti 50.000; Majda 50.000; Metlikovec 15.000; Ina 50.000; Pupis 50.000; Gruden 30.000; Volpi 30.000; Kralj 30.000; Rudež 20.000; Terčon 45.000 lir. ZA CERKEV na Pesku: Marija in Danica Marc ob spominu na svoje pokojne 50.000 lir. ZA CERKEV v Ricmanjih: obiskovalci Marijine hiše v Trstu 300.000 lir; I.K., Trst, v zahva- 1 lo sv. Jožefu 300.000 lir; Antonija Vuk, Donijo, 40.000 lir. ZAHVALE SLOVENSKA VINCENCIJEVA konferenca se iskreno zahvaljuje vsem, ki so ji v spomin na prof. Lauro Abramovo darovali za pomoč osebam v stiski. Bog povrni! NABREŽINA-Najprejza izvirno mesečno predavanje prof. Licie Pahor v župnijski dvorani v sredo, 14. marca, o moralnih vrednotah naših pesnikov in pi-isateljev, kakor tudi recitatorjema Gregorju Pertotu in Dušanu Jazbecu. Potem posebne čestitke in zahvala za podoživljanje trpljenja Lojzeta Bratuža v nabre-žinski cerkvi z uspelim recitalom Ecce Horno v nedeljo, 18. marca, v izvedbi članov Radijskega odra in openskega zbora pod vodstvom Janka Bana v režiji Matejke Peterlin. Tretja zahvala pa naj gre za prireditev ob Materinskem dnevu v nedeljo, 25. marca, bodisi v cerkvi z nas topom otrok, še posebej pa v župnijski dvorani z doživetim govorom Pinice Legiša, diapozitivi naših mamic in nadvse uspelo veseloigro Čudna bolezen, ki so jo predstavili znani igralci dramske skupine iz Štandreža. Še praznovanja sv. Jožefa ne smemo izpustiti, saj je lepo uspelo pri kamnarski tvrdki Zan-domeni 19. marca, kjer je bila sv. maša z lepim številom domačih delavcev in vernikov. P Deželno vodstvo Slovenske skupnosti se klanja spominu DR. STANISLAVA SOBANA, somišljenika, večkratnega kandiclata in očeta predloga zaščitnega zakona. ULTUR 9 ČETRTEK, 29. MARCA 2001 GORIŠKA KRONIKA V PONEDELJEK POSVET V ORGANIZACIJI POKRAJINSKE UPRAVE KAM PO LETU 2000 REVIJA PRIMORSKA POJE V STANDREŽU VEČER SAKRALNE ZBOROVSKE GLASBE Prejšnji ponedeljek je bil na goriškem sejmišču dokaj zanimiv in dobro obiskan celodnevni posvet o gospodarskih perspektivah širšega goriškega območja v prihodnjih letih oz. po letu 2000. Za organizacijo in postavitev pobude je poskrbela pokrajinska uprava, ki je nemalokrat pokazala, da se zaveda delikatnega obdobja, ki ga doživlja naše ožje območje, in nujnosti, da se novim izzivom, do katerih bo prišlo v bližnji prihodnosti, primerno pripravi. Da je bil na posvetu govor predvsem o odpiranju naše po- tej poti tudi nadaljujemo. Subvencije, na katere smo bili navajeni v zadnjih desetletjih, so del zgodovine skupaj z železno za-j veso, privaditi se bo torej treba na nov sistem. S slovenskimi podjetji in slovensko obmejno stvarnostjo je treba in primis sodelovati v iskanju skupnih poti. Nevarnost slovenske konkurence je namreč omenil marsikateri govornik, ki je stopil za mikrofon. Univerza, infrastrukture, mednarodna vloga Goriške, turistična ponudba, prožnejša javna uprava in agilnejša dežela, smotrnejše izkoriščanje sredstev 10 ČETRTEK, 29. MARCA 2001 FOTO BfMBACA krajine na vzhod, v iskanju "zgodovinskega" goriškega teritorija, ni nobena novost in danes ne preseneča niti dejstvo, da so se tega prepričali tudi tisti zastopniki, ki so do včerajšnjega dne igrali na precej drugačen zvon. Da je v svojem uvodnem in zaključnem posegu to naglasil s svojo značilno konkretnostjo in prodornostjo tudi sam predsednik Brandolin, je le potrdilo politike, ki jo je omenjeni upravitelj načel takoj ob nastopu v goriško politično areno in dosledno izvajal, včasih tudi o-samljeno v vseh teh letih. Na sejmišču so se zvrstili številni in ugledni govorniki, profesorji, gospodarstveniki in družbeni akterji, ni pa šlo za študij-sko-intelektualno srečanje, temveč za pravi strokovni posvet, na katerem st) posegli operaterji, ki se ubadajo in se še bodo z novo gospodarsko stvarnostjo v vsakdanjem življenju. Po splošnem mnenju je v devetdesetih letih naš prostor naredil marsikateri korak naprej, pomembne preizkušnje pa nas še čakajo, nujno je torej, da na in iskanje vsebin, zaradi katerih bi se akterji, ki se premikajo po petem in drugih koridorjih v naših krajih, tudi ustavili in ne le uporabljali naših cestnih in drugih povezav za pot na vzhod. Goriška bo odigrala v tem prostoru svojo vlogo le, če bo znala vključiti svojo ponudbo v širše razsežnosti, ki presegajo pokrajinske in državne meje. Za to pa je nujno potrebna jasna in konkretna strategija, vprašati pa se tudi moramo, kako lahko uporabimo strukture, s katerimi že danes razpolagamo v nove namene, in kako se lahko vključimo v nove tokove. Huda nevarnost je, da ostanemo emar-ginirani in zunaj vseh poti. Inovacija, znanje, strokovna usposobljenost, investicije in tveganje so temelji, na katerih mora rasti ponudba našega obmejnega prostora. Če se bodo (ega govorniki držali ludi pri uresničevanju svoje politike na teritoriju, bo kaj kmalu jasno. Nekateri sooblikovalci posveta se sicer ne morejo ponašati s svetlo preteklostjo v lem smislu. ---------EJ ALDO RUPEL KANDIDIRA V zvezi z bližajočo se volilno preizkušnjo za obnovitev predstavnikov v italijanskem parlamentu 13. maja smo na uredništvu prejeli s poročilo Alda Rupla: Po več kot mesecu dni čakanja, da se zbistrijo v okviru Oljke kandidature za prihodnje politične volitve in zlasti izbire slovenskega kandidata za senat v Goriškem okrožju, ter po dovolj dolgem obdobju svoje popolne in večkrat najavljene razpoložljivosti, da ne pride do razpršitve glasov, sem se 27. 3. t.l. odločil, da sprejmem ponudbo Stranke komunistične prenove in jo zastopam za senat v navedenem okrožju predvsem zaradi tveganja, da le-to sicer ostane brez slovenskega kandidata, kar bi ustvarilo precedens za prihodnost, a tudi zaradi časovne stiske pri zbiranju podpisov za predložitev ustreznih kandidatur. BOGOMIRJU ŠPACAPANU OB ČETRTI OBLETNICI V pelek, 30. t.m., bodo potekla štiri leta, odkar nas je v velikonočnem jutru zapustil Bogomir Špacapan, cerkveni organist, pevovodja in narodni delavec, prvi deželni predsednik SSk. PD Podgora se bo poklonilo njegovemu spominu v petek, 30. t.m. v cerkvi sv. Ivana v Gorici ob 1fi.30 s sv. mašo, pri kateri bo sodeloval MePZ Podgora. V nedeljo, 1. aprila, ob 16. uri bo v župnijski cerkvi v Podgori kot vsako leto maša zadušnica za pokojnikom, ob tem pa slovesna prireditev, pri kateri bo MePZ Podgora izvajal peto mašo Za očeta Bogomira. Ob koncu bodo nastopili zbori, pri katerih je pokojni Mirko sodeloval, s koncertom cerkvenih pesmi na postno vsebino. Spominski govor bo podal prelat msgr. Ivan Merlak. Organizatorja pobude sta PD Podgora in ZCPZ. Zdelo se je, da so se sloke svete podobe na mojstrskih poslikavah Toneta Kralja v župnijski cerkvi sv. Andreja ap. v Standrežu prejšnji petek, 23. t.m., veselile življenjskosti kulturnega utripa v svetišču zbranega slovenskega ljudstva, ki je z žlahtnim izrazom zborovskega petja počastilo Vsemogočnega z biseri sakralne glasbe. Tudi to nam je letos ponudila 32. izvedba zborovske revije Primorska poje, te široko zasnovane in razvejane pevske prireditve, ki jo s številnimi soorganizatorji prirejajo Zveza pevskih zborov Primorske, Zveza slovenskih kulturnih društev Trst-Gorica-Videm, Zveza slovenske katoliške prosvete Gorica in Zveza cerkvenih pevskih zborov Trst. Revija, ki se je začela v Izoli prve dni marca, se nadaljuje v kulturnih domovih, šolskih dvoranah, cerkvah in drugih kulturnih hramih skoraj vsak konec tedna vse do srede maja po raznih krajih obmejnega pasu, od slovenske Istre do Tromeje. V Gorici so primorski zbori že nastopili 18. t.m. v KC Lojze Bratuž. Standreški večer je bil posvečen izrecno duhovni zborovski glasbi, zato je tudi potekal v cerkvi, v eni najlepših goriških cerkva. Kot je uvodoma povedal eden od voditeljev domačega Prosvetnega društva Štan-drež Silvan Zavadlav, je prav cerkev najprimernejši prostor za tako glasbo. Izbrana zborovska glasba, žal, ni vedno na dnevnem redu, še posebno v času, ko nam ni niti vedno dano odločati, kaj naj poslušamo. Tudi zato, je še rekel Zavadlav, je pomembno, da ostajamo zvesti svoji kulturni tradiciji, da bi uspešno kljubovali poplitve-nju in poenostavljanju, s katerima grozi globalizacija. In re- FOTO BI MBACA vija Primorska poje je, dodajamo, kot prireditev res dragocena priložnost srečanja vseh tistih, ki imajo radi našo zborovsko pesem in vidijo v njej enega najpristnejših sadov slovenske ljubiteljske kulturne dejavnosti. Takim pobudam moramo ostati zvesti tudi zato, da znova in znova izpričamo svojo živo in ustvarjalno prisotnost na zahodnih obronkih slovenskega narodnega ozemlja, kjer moramo vsak dan potrjevati svojo istovetnost, tudi po tisoč letih izpričane prisotnosti na goriški zemlji. Prav razveseljivo je zato videti, da sestavlja primorske zbore lepo število mladih, ki jim torej slovenska beseda in kulturna zakladnica še kaj pomenita. Nastop v Standrežu, katerega točke je povezovala Martina Nanut, je uvedel mešani pevski zbor Angelski spev z Otlice, ki je nastal lani in je tokrat prvič nastopil na tej reviji. Temperamentno ga je vodila mlada Katarina Čibej. Zbor je prav lepo odpel štiri pesmi in pokazal bogato glasovno razkošje razmeroma maloštevilnega sestava; zlasti lepo je izzvenela Nova zapoved Matije Tomca. Sledil je tercet Ver laetum z Opčin, v katerem pojejo, poleg vodje Rossane Paliaga, še Darja Vitez in Matejka Buka-vec. Tercet, ki je nastal pred petimi leti in rad sega po neobičajnih sporedih, je ob orgelski spremljavi Luise Antoni na koru predstavil Tartinijevo skladbo Stabat mater, sicer zahtevno in daljše delo, ki je v dobri izvedbi treh pevk nudilo pravi umetniški užitev številnim poslušalcem; ti so ga s posebno toplim in navdušenim aplavzom tudi primerno nagradili. Pred oltarje nato stopil mešani pevski zbor Sv. Anton iz Kobarida pod vodstvom Damjane Uršič; gre za sestav, ki deluje že trinajst let in je tokrat drugič nastopil na tej reviji. Tudi zato, ker je v njem veliko mladih, zbor z veseljem poje in bogati nedeljska bogoslužja v domači župniji. Po spevnem Hladnikovem Večernem zvonu je zbor Sv. Anton zapel tudi Mozartov Ave verum in še dve skladbi slovenskih avtorjev. Tanja Lapanja Brenčič je vodila mešani pevski zbor Godovič, ki si zlasti v zadnjih letih prizadeva, da bi se ka- kovostno čimbolj razvil. To se je odražalo tudi v repertoarju, saj so pevci tega sestava predstavili poleg dveh slovenskih pesmi še Haydna, Schuberta in Saint-Saensa. Na vrsto je prišel tudi mešani pevski zbor Mač-kolje, ki obstaja že od leta 1949 in veliko nastopa kot cerkveno-prosvetni sestav. Pod vodstvom Ivana Lešnika je odpel Gallusa, Hamiltona, nežno Lisz-tovo Ave Marijo, sodobni aleluja Tvvardovvskega in črnsko duhovno Adama H. Smitha. Glasbeni večer v Standrežu je sklenil na Goriškem že legendarni moški zbor Mirko Filej. Pod vodstvom vedno zanesljivega in izkušenega Zdravka Klanjščka je v začetku zapel pra- vi biserček, Kyrie eleison Franceta Cigana, tega pri nas, žal, premalo poznanega koroškega glasbenika in rodoljuba. Svoj nastop je zbor nadaljeval s Tomčevo Hvalimo mi danes Boga, v kateri je lepo izstopal moški kvartet; poleg pesmi Blažiča in še enkrat Tomca je odpel še Srebotnjakovo priredbo spirituala Deep river, v katerem se je prav lepo izkazal solist Andrej Čevdek. Čeprav zbor Filej ni tako številen, kot je bil v preteklosti, pa vseeno ohranja uravnovešene in kakovostne posamezne sekcije, zaradi česar ga je vedno prijetno poslušati. Koncert sakralne zborovske glasbe priljubljene revije Primorska poje v Standrežu se je tako končal. Številno občinstvo je od njega gotovo odneslo ne le duhovno hrano v pričakovanju na svetlobe polno velikonočno jutro, ampak ludi več samozavesti in veselja nad pestrostjo pomenov, ki delajo našo kulturno tradicijo res nezamenljivo. GORIŠKI VRTILJAK / POLŽKOV ABONMA NEOBIČAJNA ZGODBICA O PRIJATELJSTVU IVA KORSIC S prihodom pomladi se poslavlja Polžkov abonma v Goriškem vrtiljaku, ki se je že četrto leto vrtel s svojimi šestimi predstavami za malčke in osnovnošolce do četrtega razreda z Goriškega ter za učence iz Špetra, v organizaciji KC Lojze Bratuž in PDG in sodelovanju Kulturnega doma ter SSG. Otroške igre so odigrali poklicna slovenska gledališča in amaterski odri. Igrice so bile pestre in prireditelji upajo, da je njihova izbira vsaj delno zadovoljila pričakovanja naših učencev in tudi njihovih vzgojiteljev, saj je gledališka ponudba v taki obliki možna le ob podpori ravnateljstev. Če pa je bil pri tem kak spodrsljaj, naj ma- li gledalci in njihovi spremljevalci vedo, da organizacija celotnega programa z vsemi pritiklinami vred - vključno s prevozi -ni ravno tako lahka in enostavna. Pri tej pobudi je pomembno predvsem to, da se naši otroci polagoma približujejo gledališki umetnosti, da jim ne bo tako tuja, ko bodo odraščali, in da z odra slišijo, kako lepo zveni slovenska beseda iz lektor- ZdODMOfM. , \i je naučil 8,\U bt\C leteti sko prečiščenih igralskih ust. Kako čaroben je stik z dramsko umetnostjo in kaj vsega zmore tudi en sam igralec, so gledališki polžki spoznali v torek, 27. t. m., ko je letošnjo zadnjo uprizoritev GV izoblikoval Janko Petrovec, član SSG. V režiji Marka Sosiča se je pred radovednimi očmi razvijala zgodba Luisa Sepulveda Zgodba o mačku, ki je naučil galebko leteti, v sočnem prevodu Blažke Miiller-Pograjc. Pravljična vsebina se dotika marsikatere temne strani našega vsakdana in nam razkriva, kako je živalski svet mnogo boljši, bolj dovzeten in pripravljen pomagati v stiski kot pa človeška družba. Zgodbica govori o galebki, ki ji je v morju razlita nafta umazala krila in ji odvzela življenjske sokove, tako da je z veliko muko priletela do domačega zvonika v Hamburgu in trdo pristala na balkonu neke hiše, kjer je na soncu ždel velik črn muc. Temu se je uboga ptica zasmilila in, ko ga je vprašala, če bi ji izpolnil tri velike želje, ji je svečano obljubil, da jih bo. Galebka mu je dejala, naj ne poje jajca, ki ga bo izlegla, naj ga varuje, do- i kler se iz njega ne izvali mladič, in naj poskrbi, da bo ptička naučil leteti. Muc ne prelomi dane obljube in s pomočjo svojih zvestih pristaniških prijateljev mačkov vzredi lepo galebko Srečko, in ji stoji ob strani, dokler ne poleti - ob resnično poetičnem trenutku - v širne nebesne daljave. Sepulvedova razmišljanja o ogroženi, onesnaženi naravi in o živalskem svetu, ki se kaže v vsej svoji dobrohotnosti, sta Sosič in Petrovec režijsko in igralsko povsem v sozvočju izvrstno in iskreno izpovedala z neštetimi niansami. Petrovcu je z drobnimi, skromnimi rekviziti -dovolj mu je bela rokavica za prikaz galebke -, predvsem pa s pretanjeno naštudiranimi kretnjami, gibi in s čudovitim "ubiranjem" tona glasu uspelo orisati obe galebki, in celo druščino pristaniških mačkov: dobrega Zorbasa, pohlevnega Sekretarja, učenega Vseveda, Polkovnika, ki je izzval največ smeha zaradi "priučene slovenščine", pomešane z italijanskimi besedami, izkušenega Viharnika, mucke Bubuline, mačja potepina, pa še prijatelja Zorbasovega gospodarja in pesnika, plemenitega srca, ki Zorbasu pomaga, da galebka vendarle vzleti. Vsi ti pravljični liki so se v zahtevni pripovedni igri prepletali z bliskovito naglico in igralec je z njimi dobro ujel pozornost otrok, četudi verjetno, vsaj najmlajši, niso povsem dojeli gostobesednega besedila pomenljive povesti. Gotovo pa je vse male gledalce pritegnila izjemno dinamična igra spretnega izvajalca, saj so se takoj oglasili, ko jih je nagovoril. Petrovec je s svojo igralsko zanesenostjo spet potrdil, da se na odru prav dobro znajde tudi sam, kar je vse prej kot lahko, še posebno, če so gledalci otroci; sicer je to odrasli publiki že pokazal z dovršeno izpovedjo Bariccove monodrame Devetsto v Sosičevi režiji. V SOBOTO SLAVNOSTNI VEČER S KMECLOM PREJŠNJO SOBOTO V ORGANIZACIJI PD RUPA-PEČ 90 LET PRISRČEN KULTURNI VEČER SPDG V POKLON PREŠERNU Slovensko planinsko društvo v Gorici slavi letos dva pomembna jubileja: 90-letnico ustanovitve in 55-letnico obnovitve dejavnosti. SPDG so namreč ustanovili na občnem zboru 28. 1. 1911. Ustanovna skupščina je bila v prostorih hotela Pri zlatem jelenu, nasproti škofije. V dobrem letu je društvo pod vodstvom Jake Zupančiča zelo smelo začrtalo delo, ki pa ga je prva svetovna vojna v nekaj mesecih povsem zamorila. Po vojni sta v Gorici in Ljubljani delovali dve veji planinskega društva. V Ljubljani je prizadevanja vodil Jakob Božič, medtem ko je bil zadnji predsednik goriške veje pred uradno razpustitvijo leta 1926 Nande Rolich. Uradna prepoved in razpust društva ni mogla preprečiti ljubiteljem gora in narave, da ne bi zahaja- li na izlete, ki so, prav v obdobju najhujšega zatiranja, postali tudi priložnost za politično delovanje. Pobuda za obnovitev društva je že prve mesece po osvoboditvi našla plodna tla. Dne 16.12.1945 je bil v Ljudskem (Trgovskem) domu obnovitveni občni zbor. Odslej dru-deluje neprekinjeno kljub občasnim pretresom - razmejitev L 1947 je pomenila posebno močan udarec - in težavam. V zadnjem času namenja veliko Pozornosti mladini in zlasti zim-s športni dejavnosti, veliko Pozornosti pa namenjajo pobu-arn *a povezovanje in združene članov različnih starosti. s*dopu društva deluje odsek za jamarstvo, nastaja alpinistič-ni odsek, pri društvu spodbujajo pohodništvo in družabnost. fuštvo je vidno prisotno tudi z različnimi pobudami na kulturnem področju, izhajajoč iz Prepričanja, da je planinstvo v tem prostoru od zmeraj tesno Povezano tudi s kulturo. Kultura pomeni tudi iskanje in podpiranje sodelovanja s sorodnimi italijanskimi društvi. SPDG so v obdobju po obnovitvi vodili Lambert Mermolja, Nande Rolich, Karlo Kumar, Bernard Bratuž, Slavko Rebec, Jožica Smet, Vlado Klemše in Zorko Čotar, od I. 1994 pa Mjran č0tar. V društvu so od vsega začetka delovali ugledni kulturni delavci. Ob ustanovitvi je to nedvomno bil Henrik Tuma. Ob 100-let-nici organiziranega planinstva na Slovenskem (1993) je SPDG 'zdalo zbornik o krajevnih, ledinskih in vodnih imenih v Štefanu, dve leti zatem je izšel zbornik Teh naših petdeset let, dve publikaciji so izdali v sode-°Y^niu 2 jamarskim odsekom. Jubilej pri društvu razumevajo Pi-edvsem kot spodbudo za boljše in še bolj intenzivno delo v Prihodnje. 90-letnico bodo obeležili s prireditvijo v Kulturnem domu 31. t.m. ob 20. uri. Ob 19.30 bodo odprli razstavo barvnih fotografij natečaja, ki so ga razpisali ob jubileju (1(i 'otografov, preko 50 fotografij), o 20. uri pa bo nastop okteta ^on Gregorčič iz Kobarida in ro|c'tatorjev. Slavnostni govorna bo dr. Matjaž Kmecl, udele- zence pa bo pozdravil predse-ni društva. Na slovesnosti bo- o podelili posebna priznanja Pianom društva, ki so petdeset — vic let ostali zvesti planinci. FOTO BLMHACA V soboto, 24. t.m., je Prosvetno društvo Rupa-Peč priredilo res prisrčen in bogat Kulturni večer, na katerem so se poklonili Dnevu slovenske kulture. Protagonisti večera so bili izvrstni domači recitatorji, ki so pripravili izbor poezij mladega goriškega pesnika Davida Ban-dellija, domači mešani pevski zbor, ki je obogatil večer s slovenskimi pesmimi, gostujoča moška pevska skupina Chorus 97 iz Mirna ter otroci domačega otroškega zbora. Priložnostni govor je imela Erika Jazbar. Večer so uvedli mirenski pevci pod vodstvom Damijane Čevdek z ubrano interpreta- I cijo Zdravljice, sledil je poseg slavnostne govornice Erike Jazbar. V svojem nagovoru je naša dragocena sodelavka podčrtala pomembnost, ki so jo in jo odigravajo pri ohranjanju slovenske kulturne stvarnosti vsakdanji prosvetni delavci in člani društev, kakršno je npr. PD Rupa-Peč. Omenjeni družbeni delavci so namreč omogočili, da seje slovenska beseda ohranila v marsikaterem zaselku in i predelu našega zamejstva. Ne nazadnje je tudi kultura, ki je po splošni sintagmi rešila slovenski narod v stoletjih njego- ve nesuverene zgodovine, nastala in se razvijala med navadnimi ljudmi ter za preproste i ljudi. Ni manjkalo seveda besede o odobrenem zaščitnem zakonu, od katerega naj si ne pričakujemo epohalnih novosti, saj bo predvsem v nas samih, če bomo sposobni najti primerne moči in pristope, da bomo znali tudi v novem družbenopolitičnem kontekstu izkoristili vse možnosti in jim biti kos. Na oder je nato stopil o-troški zborček domačih najmlajših in popestril pod taktirko Tanje Kovic res prisrčen večer. Na vrsti so bili recitatorji, ki so z originalno in prepričljivo interpretacijo predstavili daljši izbor poezij Davida Bandellija, ki so pred kratkim izšle v samostojni zbirki, in jih obogatili z glasbo in s preprosto, pa vendar prepričljivo dramatizacijo. Večer sta nato obogatili dve pevski skupini, in sicer MePZ Rupa-Peč z Zdravkom Klanjščkom in omenjena moška skupina iz Mirna. Kulturni večerje, kot že rečeno, res lepo uspel. Med občinstvom, ki je napolnilo do zadnjega kotička dvorano v Rupi, so bili zastopniki vseh generacij, kar dokazuje, da sta čut pripadnosti in društveno delovanje na tem predelu našega zamejstva živo in močno prisotna med tu živečo skupnostjo. —— SP SD SONCNICA PO IDRIJSKEM IN CERKLJANSKEM HRIBOVJU OD ZRNA DO HLEBA HARJET DORNIK Materinski dan, ki ga Slovenci praznujemo 25. marca, smo v krogu Skupnosti družin Sončnice proslavili na poseben način. Z avtobusom smo se podali na raziskovanje idrijsko-cerkljanskega hribovja in iskanje domačih kotičkov, ki hranijo še stara izročila in navade pristnega slovenskega življenja. Končno nas je po nekaj mokrih preteklih izletih letos spremljalo sonce in suho vreme. Naš prvi cilj je bila kmetija "Prlureč" v zaselku Ledine, kjer je gospodar v velikem prostoru razstavil na ogled raznovrstno orodje in stroje, s katerimi so si v preteklosti kmetje pomagali pri opravilih od setve do žetve. Ob pomoči domačih in znancev, pa tudi konjička Polda, nam je prikazal, kako so potekala ta opravila in kako je kmet uporabil prav vse, kar je prinesel s polja, od zrnja do slame. V raznih delih so se radi preizkusili prav vsi otroci, ki so v tem svojevrstnem muzeju odkrivali čar in napor nekdanjih kmečkih opravil. Na koncu so nam domačini ponudili izvrsten kruh iz domače krušne peči in domačo kapljico. Za zabavo otrok so nazadnje prišli na vrsto še razni vozovi, posebno pa konjiček Poldo. Z velikim potrpljenjem je prenašal na svojem hrbtu neučakane otroke do domačega polja in nazaj. Na kmetiji "Pr Jureč" smo si tudi potešili lakoto, ko je opoldanski čas potr- / kal na naše lačne želodce. Za darovanje maše se je po J strmih bregeh povzpel do nas prijatelj p. Mirko Pelicon. Med mašo v domači cerkvici so otroci simbolično podarili vsem mamicam za njihov praznik plakat, na katerem so narisali risbice s posvetilom. Potem nas je pot ponovno peljala v dolino. Z osemsto metrov visokih strmin smo se po ostrih o-vinkih spustili do Idrije. V pri-zivnici za rudarje nas je zajela zgodovina in kulturna tradicija tega kraja, zlasti pa nas je prevzel petsto let stari, v skrilavcu razvrtani rudnik živega srebra. Ko smo se v skupinah spuščali po Antonijevem rovu, smo se zamislili v geološke lepote tega sveta, kjer je jadranska plošča ol) sloviti idrijski prelomnici v narivu ponudila edinstveno rudninsko bogastvo v obliki cina-barita in samorodnega živega srebra, hkrati pa smo se zamislili v težaški vsakdan rudarja, ki ga je preživetje klicalo v glo-bine idrijskega podzemlja, med plasti v prah in temo, k revni malici in v bolezen, ki je krepko skrajšala njegovo življenje. Verjetno se za nekaj časa nihče od nas ne bo pritoževal nad neprijetnostmi službe ali gospodinjskih opravil. Veseli, da smo letos doživeli suh in lep izletniški dan in da smo se rešili statusa "deževnikov", smo se vračali proti domu. Toda težave z avtobusom so nas prisilile, da smo nepredvideno preživeli skupaj še večerjo. Po doživetju rudarjevega življenja smo to izvenpro-j gramsko točko mirno sprejeli in si prijazno priznali, da s Sončnico pač vemo, kdaj odpotujemo, ne vemo pa, kdaj se bomo priklatili nazaj. OBVESTILA ABONENTE KONCERTNE sezone, ki jo prireja KC Bratuž, obveščamo, da je zaradi nepredvidljivih težav koncert Večerni zvon premeščen na kasnejši datum. EKOLOŠKI DAN v Steverjanu, ki ga prirejajo na pobudo lovskih družin iz Števerjana in jazbin občinska civilna zaščita, društvi Sedej in Briški grič ter domača osnovna šola bo v soboto, 31. marca. Zaradi slabega vremena prejšnjo soboto do pobude ni prišlo. Zbirališče bo ob 14.30 na parkirišču pri občinski stavbi v Steverjanu. S seboj prinesite delovne rokavice. MLADINSKI ODSEK prosvetnega društva Štandrež vabi na srečanje z magistrom komunikologije Božom Rustjo. Tema večera bo Vpliv medijev v današnji družbi. Četrtek, 29. marca, ob 20.30 v mali dvorani župnijskega doma Anton Gregorčič v Standrežu. SKUPNOST DRUŽIN Sončnica vabi na duhovno obnovo za zakonce s p. Mirkom Peliconom, ki bo v nedeljo, 1. aprila 2001, od 9. do 17. ure v Zavodu sv. Družine v Gorici, ul. don Bosco 66. Poskrbljeno bo za varstvo otrok tistih staršev, ki bodo to svojo potrebo javili odbornikom najkasneje do četrtka, 29. marca. Kosilo bo skupno. Za prijave in informacije kličite na tel. Št. 0481 536455. ODBOR ZVEZE slovenske katoliške prosvete se bo seštal v torek, 3. aprila 2001, ob 20.30 na sedežu v Gorici. DRUŠTVOTRŽIČ prireja v mesecu aprilu začetni tečaj šaha, ki ga bo vodil šahovski mojster inženir Jožef Lako iz Gorice in se bo odvijal v Tržiču. Tečaj je brezplačen in se ga lahko u-deleži vsakdo, ki ga zanima o-menjena športna dejavnost, ki jo v državah vzhodne Evrope obvezno poučujejo na šolah. Število mest udeležencev tečaja je omejeno. Za dodatne informacije lahko interesenti kličejo ob uri kosila in zvečer na tel. št. 0481 482015. Vpisovanje se bo zaključilo 31. marca. PREDVELIKONOČNO srečanje starejših, bolehnih in upokojencev bo v Zavodu sv. Družine v sredo, 4. aprila. Ob 14.30 zbiranje in priložnost za spoved; ob 15. uri sveta maša, nato družabnost. Prisrčno vabljeni! DUHOVNIJA SV. IVANA vabi goriške Slovence na velikonočno slavje v stolnico. Pričetek ob 6.30 z velikonočno procesijo. DAROVI ZA SEMENIŠČE v Vipavi: v spomin na msgr. Franca Močnika in duhovnika Franca Mi-sleja Š. in A. 500.000 lir. ZA CERKEV v Gabrjah: Nada v spomin na sestro Valerijo za ogrevanje 50.000; Olga Brajnik 140.000 lir. ZA CERKEV v Rupi: Ana For-chiassin v spomin na moža Ivana 200.000 ter za cerkveni zbor 50.000 lir. ZA CERKEV na Vrhu v spomin na Jožeta Devetaka: Elsa Tuniz iz Vileš 50.000; druž. Cumin iz Romansa 50.000; Ljudmila in sestre Cotič, Vrh 28,80.000 lir. ZA POPRAVILA cerkva Gabr-je-Vrh: Simeon in Brigante ob srebrni poroki 100.000; N.N. 300.000 lir. ZA CERKEV sv. Ivana: v spomin na msgr. Franca Močnika njegov faran 100.000; N.N. 100.000 lir. ZSKP čestita Mešanemu pevskemu zboru Hrast iz Doberdoba in zborovodji Hilariju Lavrenčiču za odlično uvrstitev in zlato plaketo Naše pesmi v Mariboru. GORIŠKA MOHORJEVA ZADRUGA POTOVANJE 2 NOVIM GLASOM PO JORDANIJI IN SIRIJI V DIAPOZITIVIH DAMJANA PAULINA Četrtek, 5. aprila ob 20.30 Župnijska dvorana A. Gregorčič V Standrežu ŠTUDIJSKO RAZISKOVALNI FORUM ZA KULTURO Petek, 30. marca, ob 20. uri, KC Lojze Bratuž, Gorica: PREDSTAVITEV ZBORNIKA SIMPOZIJA DRUGO BALKANA Spregovorila bosta Gorazd Kocijančič in Damjan Hlede Vinko Ošlak: KRŠČANSTVO IN KULTURA NOVE EVROPE Sobota, 31. marca, ob 20.30, goriška stolna cerkev: BIZANTINSKO SLOVANSKA LITURGIJA SV. JANEZA ZLATOUSTEGA p. Germano Marani d.j. in bogoslovci Papeškega zavoda Russicum v Rimu V SODELOVANJU S KC LOIZE BRATUŽ, ŠTANDRFŠKO DEKANI/O IN KULTURNIM CENTROM STELLA MATUTINA PROSVETNO DRUŠTVO PODGORA IN ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV - GORICA vabita na MAŠO ZADUŠNICO ZA POKOJNIM BOGOMIROM (MIRKOM) ŠPACAPANOM in na KONCERT POSTNIH PESMI v IZVEDBI NASLEDNJIH zborov: Mešani pevski zbor Podgora, Moška pevska skupina Akord, Cerkveni pevski zbor Miren, Moški pevski zbor Fantje izpod Grmade, Vokalna skupina Sovodenjska dekleta spominski govor: prelat msgr. Ivan Merlak Župnijska cerkev v Podgori v nedeljo, 1. aprila 2001, ob 16. uri. Vljudno vabljeni! 11 ČETRTEK, 29. MARCA 2001 IZSELJENCI BISKALA SLOVENSKO SKUPNOST V KANADI KNJIŽNA NOVOST PRI DRUŠTVU PREŠEREN POT JADRAN-DONAVA cyfloxoflHbiki nyTb AflPHATMKA -flyHAM PLOVNA POT JADRAN - DONAVA ) V obeležitev dveh letošnjih slovensko-ruskih srečanj v Avstriji in Rusiji, do katerih je prišlo v mesecu februarju in marcu, je Društvo France Prešeren iz Moskve 21. marca izdalo dvojezično (slovensko-rusko) knjižico Plovna pot jadran-Do-nava (A. Lenarčič, M. Pavčič, G. Ostroumov; na sliki zgoraj). Notranja plovna pot, ki bi povezovala Jadransko morje s plovnimi vodami srednje in severozahodne Evrope, ni nova ideja. Ze v davnini, v srednjem veku pa še posebej, je ta prometna povezava burila domišljijo in zaposlovala stratege -tako gospodarske in politične kot tudi vojaške. Že v časih Karla Velikega so ambiciozno zasadili lopate in krampe, ter ponekod celo uspeli: Nastala je, za današnji zahtevnejši promet sicer neuporabna, povezava Sredozemskega morja z Biskajskim zalivom, v naš čas pa so se ohranili tudi posamezni ostanki takratnega poskusa povezati reki Maino in Donavo. Gradnja evropskih kanalov seje začela že za časa Karla Velikega. Slovenci in Rusi, skupaj z vsemi zainteresiranimi državami, pa imamo priložnost, da damo novega zagona projektu zaokrožitve evropskih plovnih poti ter tako tudi pokažemo, kam naj vodi in kako se gradi modra evropska politika. Med-evropski ekonomski in poslovni projekti so porok za sožitje na stari celini. Knjižico lahko nabavite po ceni 800 SIT v Sloveniji in 6.00 ameriških dolarjev izven meja RS. Pri izdaji je sodelovalo podjetje LEK. 12. marca 2001 V spomin na 85-letnico izgradnje Ruske kapelice pod Vršičem (na sliki spodaj) in obletnico tragičnega plazu je z društvenimi sredstvi in po njihovemu naročilu ruski umetnik Aleksander Kozinin naredil maketo Ruske kapelice (Kapeličica je na-rejena iz raznih vrst lesa, 310x397x213mm). Na ta dan je v ruskem osrednjem dnevniku Krasnaja Zvezda (v nakladi 80.000 izvodov) izšel obširen i članek o Ruski cesti in Ruski kapelici pod Vršičem. To je prva publikacija na to temo v ruskih medijih. Integralni tekst članka si lahko ogledate na spletni strani www. redstar. ru. Material za članek je prispevalo društvo France Prešeren, ki je tudi organiziralo objavo članka. Objavljena je tudi slika Ruske kapelice. IN MEMORIAM RADIVOJ JANCIC DANILO NEMEC Dne 20. novembra 2000 zvečer nas je v Melbournu zapustil 75-letni Radivoj Jančič, odpovedalo mu je srce. Domačinom poznan kot Vojko. Rodil se je 14. marca 1925 v Snežatnem v Brelih pri Gorici, takrat pod Italijo. Bil je prvi sin tete Zale in strica Rudolfa in sledila sta mu brat Danilo in sestra Ada. Vsi trije so rasli zdravi in veseli na domači kmetiji. Po osnovni šoli v Brdih je Vojko dnevno kolesaril v strokovno šolo v Gorico, nakar so prišli časi druge svetovne vojne. Z ideali 17-letnega mladeniča je začel sodelovati s tajnim gibanjem proti tedanjemu zatiranju primorskih Slovencev. To ga je spravilo že leta 1942 v grozotne zapore političnih upornikov v Gorici, v Trstu, na otoku pri Be-natkih in še v Rimu. Preživel je vseh, septembra 1943 je šel v slovenske partizanske brigade. Ujet v trnovskih bitkah je na Velikonočno nedeljo v marcu 1945 končal spet v go-riškem zaporu, takrat v celici talcev namenjenih za postreli- tev v goriškem gradu. Ali neza-mudni čas je vojno končal in naš Vojko je živel! Zgubil pa je mlajšega brata, ki je bil partizanski kurir, v poznih vojnih mesecih. Dokončal je goriško šolo za elektrotehnika, in se v letu 1950 podal sam v Australijo. Tukaj je usoda odločila vrniti Vojku topli nasmeh, in mu podarila lepo in dolgo družinsko življenje v krogu ljubeče žene Elči, prsrčnih hčerk Helen in Doris, malih vnukov Logan in Ashlee in zvestih prijateljev. Kljub vztrajnemu delu emigranta, večkrat v pomoč drugim, je Vojko našel čas tudi za letni pridelek domačega vina, vse do leta 2000, in kanec tropinovca. Torej dosti je bilo zabavnih večerov, ko je vino zahtevalo pretakanje in pokuša-nje. V takih večerih so se tudi oglašale zgodbe in misli na stare čase. In jasno se je pokaza- lo, da še v najhujših in nečloveških časih vojne in zaporov, je v Vojkovem srcu preživela človečnost. In v tem nam Vojko ostane ljubljen, pristen in junak. V OTTAVVI IN TORONTU MED BENEČANI ERIKA JAZBAR Pred nekaj tedni smo že napovedali, da je Zveza slovenskih izseljencev iz F-Jk priredila obisk pri slovenski skupnosti, ki živi v Kanadi. Zveza slovenskih izseljencev iz F-Jk je namreč ustanova, ki vztrajno skrbi, da bi slovenske izseljeniške skupnosti ohranile narodno zavest in utrdile stike z domačimi kraji v Benečiji. V ta namen prireja Zveza že dolgo let široko zasnovane kulturne prireditve, na katerih sodelujejo ne le izseljenci sami, temveč tudi kulturni in politični predstavniki nove domovine. Do zadnjega takega srečanja je prišlo oktobra lani v Švici, ko so organizator-ji zabeležili izreden uspeh prireditve, kar se je poznalo tudi v medijskem poročanju. Letos je Zveza usmerila svojo pozornost v slovensko izseljeniško skupnost, ki živi v Kanadi, kjer sta bili mesti Ottavva in Toronto prizorišče bogatih kul-turno-študijskih dni konec februarja in v začetku marca in so med drugim tudi opozarjali ostale Kanadčane na značilnosti in tradicijo slovenskih beneških izseljencev. Prireditve so potekale pod pokroviteljstvom dežele F-Jk, italijanskega veleposlaništva v Kanadi in krajevnih družbenopolitičnih ustanov. Organizatorji so pripravili pester spored prireditev, najbolj slovesno pa je bilo na dveh kon- certih, do katerih je prišlo v Ot-tavvi in Torontu. Godalni kvartet Glasbene matice iz Trsta je oblikoval omenjeni srečanji, na katerih se je predstavil s skladbami iz svetovnega repertoarja ! (Mozart, Britten), ob teh pa je poslušalcem približal tudi mo-j tive ljudske pesmi. Godalni kvartet je namreč med drugimi izvedel tudi skladbo Tam gor je moja vas, ki jo je Daniele Zanetto-vich spisal po motivih ljudske glasbe iz Benečije ob 25. obletnici Zveze, ter Strajnarjevo Rezijanska citira. Običajni sestav tr-, žaškega Godalnega kvarteta (violinista Žarko Hrvatič in Ste-fano lob, violist Bogomir Petrač in čelist Peter Filipčič) je za to priložnost dopolnil pianist David Klodič, koordinator delovanja Glasbene šole v Spetru in duša glasbenega ustvarjanja v Na-diških dolinah. K organizaciji koncerta sta pristopili tudi Društvo Slovencev po svetu in Društvo Simon Gregorčič, obe iz Toronta. Ob tem pa so v Ottavvi, kjer je bilo bolj slovesno tudi zaradi prisotnosti italijanskega ambasadorja, predstavili dela dveh domačinov iz slovenske Benečije, in sicer lesene kipe Silvane Buttera in slike Daria Pi-nose. Izbira umetnikov ni bila slučajna, saj je Silvana doma iz Ruonca, v Ottavvi pa je bogata . slovenska emigrantska skupnost, ki ima svoje korenine ravno v tej beneški vasici. Lahko bi celo povedali, da je več Ruonča-nov v Ottavvi kot v sami Benečiji. Dario Pinosa pa je doma iz Terske doline, in sicer iz Za-varha. Oba umetnika imata skupno to, da črpata navdih v tradiciji domačega kraja. Pinosa upodablja Benečijo, njene barve in svetlobo ter se pri tem upira stereotipnemu prikazovanju dežele in ljudi; Silvana Buttera pa je svoje umetniško delovanje v glavnem posvetila izdelavi lesenih pustnih mask, ki so značilne za Benečijo: pri tem se umetnica zaustavlja predvsem pri maski zlodeja, ki ga prikazuje z izredno izrazno močjo. Organizatorji so si pri letošnji postavitvi srečanj zamislili predstavitev naše kulture nekoliko bolj moderno in sodobno, ljudje so zelo veselo in lepo sprejeli iniciativo, pohvalil jih je tudi italijanski ambasador v Ottavvi. V Torontu je Zveza izvedla le del programa, saj je bila organizacija skupne razstave kipov in slik dejansko nemogoča. Priredili so koncert na sedežu primorskih emigrantov, in sicer v klubu Simon Gregorčič, kjer se zbirajo Slovenci iz Kobarida in Tolminskega, vanj pa zahajajo tudi sami Benečani. Organizacija Zveze izseljencev v Kanadi šteje več sekcij in manjših skupin. Lahko se ponašajo z dobro organizirano strukturo in s kvalitetno organizacijo večerov in srečanj. Na slovensko Benečijo so navezani in se za dogajanje v domovini zanimajo. Skratka emigranti so na naše kraje navezani in sledijo vestem veliko bolj, kot si lahko sami domišljamo. Take iniciative so zato zanje še kako pomembne in dragocene tudi v luči utrjevanja stikov med slovenskimi skupnostmi, ki živijo po svetu. GLOSA JURIJ PALJK In seveda o vsem tistem južnem sadju, ki je kiselkastega o-kusa, a sem šele v šoli zvedel, da se pomarančam, mandarinom, limonam in grenivkam reče s tujo besedo agrumi. Tudi zato, ker prej nisem mogel zvedeti, da so agrumi kiselkasto južno sadje in to iz preprostega razloga, ker južnega sadja s kiselkastim okusom v moji mladosti ni bilo veliko, če ga je bilo sploh kaj. Prijatelj Antek mi je nedavno dejal, da rad bere zapise na tej strani, a da ima večkrat občutek, kot da bi pisec imel osemdeset let. Nasmehnil sem se ob tej o-pazki in se kasneje tudi sam zamislil nad tem. Po eni strani je Antek pravilno ugotovil, da so glose morda res včasih zapisane s kančkom nostalgije po preteklosti, tiste nostalgije, ki je lastna predvsem starejšim ljudem, po drugi strani pa je res, da sam ne morem pisati o stvareh, ki jih nisem doživel, zato torej pišem o času izpred na jveč trideset, petintrideset let, do koder pač seže osebni spomin. Ko pa to počnem, se dejansko zavedam, kako se je družba, svet v tem času spremenil, kako smo se sami spremenili in tudi tega se zavedam, da danes vsi po malem ali kar na veliko pozabljamo na to, da še včeraj ni bilo tako, kot je danes. V dobrem in slabem seveda. Mimogrede se zaveš, da je v današnji potrošniški in hitri, s televizijsko hitro sliko pogojevani družbi kaj malo prostora za spomine in še manj za nostalgijo, a obenem tudi izjemno malo prostora za vrednote, ki so še do včeraj veljale. Ena od teh vrednot je zame še vedno pomaranča in samo O POMARANČAH predstavljam si lahko, koliko pomaranča še vedno pomeni vsem tistim našim staršem, ki so jo prvič okusili šele v poznih mladostnih ali celo zrelih letih, da niti ne omenim tega, kaj je pomenila našim starim staršem, ki so jo vse življenje imeli za redkost in pravo malo bogastvo, ki je prihajalo od daleč. Vasilij Aksijonov, eden največjih sodobnih ruskih pisateljev, po poklicu sicer zdravnik, ki je moral v svinčenih letih v izgnanstvo in je v letu 1980 tudi v Italiji zaslovel s svojim imenitnim romanom Opeklina, je bil napisal v mladostnih letih kratek roman z naslovom Pomaranče iz Maroka, ki je izšel tudi v slovenskem jeziku in ga velja prebrati že zaradi same tematike, zgodbe. Pripoveduje namreč čudovito zgodbo o mladih ljudeh, ki delajo, živijo, upajo in se trudijo, da bi 1 osmislili svoje bivanje daleč v Si-j biriji, v nemogočih razmerah, v mrazu in ledu na nekem osamljenem kraju, kamor nekega dne seže glas, da bodo v oddaljeno pristanišče prispele pomaranče iz Maroka. Zgodba je ena sama pripoved o potovanju mladih z vsemi razpoložljivimi sredstvi do oddaljenega pristanišča, kamor bodo prispele pomaranče, jasno je, da so pomaranče več kot južni sadeži, saj so obenem tudi metafora sonca in toplote, so skorajda nedosegljiva želja po lepšem in boljšem. Preprosta zgodba o mladih ljudeh, nekateri med njimi niso še jedli pomaranče, druge je to sram priznati, tretji jo bodo pojedli z olupkom vred, nekateri je niti dobili ne bodo, ker je vrsta ljudi, ki čakajo nanje, predolga, se razvije v prepričljivo sliko mladosti in (neizpolnjenih želja, je izjemno tankočutno in z velikim smislom za človeško dobroto napisana zgodba o življenju; prav pomaranča je tista stvar, okrog katere se vse vrti. Ko sem pred več kot dvajsetimi leti prebral roman Pomaranče iz Maroka, sem v bistvu prebiral zgodbo svoje mladosti, ki najbrž ni enaka vaši, a ima gotovo z vašo nekaj skupnega. Pomaranča ima namreč tudi v moji mladosti mesto, ki ga ima vAk-sijonovem romanu, saj mi še da-| nes ta južni sadež sije iz otroških let s svojo sončno rumeno-oran-žno barvo, tisto barvo, o kateri so nam naši očetje pripovedova- li, da so jo videli na Sic iliji, ko so bili tam v posebnih, kazenskih enotah vojaki med drugo svetovno vojno. Cela vrsta ljudi srednjih let na Primorskem še danes v sebi nosi spomine svojih očetov, ki so zvečer, utrujeni od napornega dela v vinogradu in na polju, vedno znova pripovedovali zgodbe z daljne Sicilije, kjer so kopali jarke ob nasadih po-marančevcev in limonovcev in delali utrdbe za nemško vojsko, pri tem našli stare grške in rimske novce, kovance izjemne vredno-\ sti, nekateri tudi starodavne le-! ščerbe, ki so potem končali na kupu vsega, kar so jim zavezniški vojaki odvzeli, ko so postali vojni ujetniki ameriške vojske. Pred- vsem pa nosimo v' sebi pripovedi o tem, kako sladki so bili mandarini in koliko pomaranč in limon je bilo v teh velikih nasadih, ki jih sami, vsaj večina od nas, nismo nikdar videli. jasno je, da so imele te pripovedi in zato tudi redke pomaranče in še bolj redki mandarini prav poseben okus, ki ga danes nobena pomaranča in noben mandarin ne moreta več imeti, tudi zato ne, ker si lahko tako mandarine kot pomaranče vsak dan privoščimo. In zato ni nobena nezdrava, bolna nostalgija, dejstvo, da nekaterim od nas, ki smo zrasli s pripovedmi o sončni Siciliji ter lepih nasadih limonovcev in pomaranče-vcev, še dandanes pomaranče pomenijo veliko več kot le "južni sadež kiselkastega okusa", kakor agrume razloži Verbinčev slovar tujk. In zato ni nič čudnega, če nam še vedno pomaranče, ki jih radi dajemo namesto rož na mize v dnevni sobi in v kuhinji, zasijejo vedno z novim veseljem. Tudi zato ni nič čudnega, če smo pomaranč, limon in mandarinov vedno znova veseli na naših mizah in se nikdar ne nehamo čuditi temu božjemu čudežu, ki ga poznamo pod imenom južno sadje. In kaj zato, če vemo, da našim otrokom nikdar pomaranče ne bodo pomenile vsega tistega, kar pomenijo nam! Veseli bomo že, če jim bodo vsaj včasih tako lepo zasijale z mize, kot zasijejo nam, ko zjutraj vstopimo v kuhinjo in nam je toplo, ko na sredi mize zagledamo kraško skledo polno limon, mandarin in pomaranč! OBISK ZVEZE SLOVENSKIH IZSELJENCEV O NOVI GLAS / ST. 12 2001 SLOVENIJA OBELEŽEVANJA 1000-LETNICE SOLKANA, GORICE IN GORIŠKE DRNOVŠEK IN RUPEL V MOSKVI, SKOPJU IN BEOGRADU SPREJET POMORSKI ZAKONIK, PRIPRAVE ZA SPREMEMBO USTAVE MARJAN DROBEZ Tudi v prejšnjih dneh je v Sloveniji na domačem in mednarodnem političnem prizorišču potekala živahna in pomembna dejavnost. To vse v skladu z načelom in strategijo, da naj vsako dejanje ali poteza politike prispeva h koristim in utrjevanju države. Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek je hil na dvodnevnem uradnem obisku v Moskvi, kamor ga je spremljalo nad 200 slovenskih poslovnežev, ki bi radi še bolj povečali blagovne izmenjave in druge oblike gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in Rusko federacijo. Ruski predsednik Vladimir Putin je menda dr. Janezu Drnovšku zagotovil, da bo letos jeseni obiskal Slovenijo, s čimer bi ponovno na najvišji ravni potrdili dobre stike in prijateljsko sodelovanje med državama. Zunanji minister se je mudil na enodnevnem obisku v Sko-Pju, kjer je svojim sogovornikom izrazil razumevanje in solidarnost Slovenije s prizadevanji in bojem za ohranitev neodvisnosti in ozemeljske celovitosti Makedonije; pomemben je bil tudi Ruplov obisk v pogradu v petek, 23. marca. Slovenski zunanji minister in njegov jugoslovanski kolega Goran Svilanovic' sta podpisala sporazum o gospodarskem in trgovinskem sodelovanju med državama in poudarila, da je v pripravi še več dvostranskih pogodb. Slovenskega zunanjega ministra je sprejel tudi predsednik zvezne republike Jugoslavije Vojislav Koštunica in z njim obravnaval celoten sklop aktualnih bilateralnih vprašanj, med njimi tudi problem nasledstva nekdanje skupne države. V Beogradu je medtem začelo delovati slovensko veleposlaništvo, za zdaj z odpravnikom poslov, ki skrbi za najnujnejše zadeve. Ambasador republike Slovenije Borut Šuklje, ki je pred dnevi pod-bil agrema (privolitev države gostiteljice), bo svojo funkcijo v Beogradu prevzel čez kak mesec. Vzpostavljajo tudi konzularne službe v Ljubljani in v Beogradu, ki bodo izdajale vizume za potovanja v Slovenijo oz. v Srbijo in Jugoslavijo. Prvo slovensko veleposlaništvo v zvezni republiki Jugoslaviji bo med večjimi diplomatsko-konzularnimi predstavništvi naše dražve v tujini. Jugoslovansko veleposlaništvo v Sloveniji je pričelo delovati sredi prejšnjega tedna, ko je odpravnik poslov tega veleposlaništva Mladen Mandič slovenskemu zunanjemu ministru dr. Dimitriju Ruplu izročil predstavitveno pismo vodje beograjske diplomacije Gorana Svilanoviča. Slovenska vlada je v skaldu z novimi razmerami v slovensko-jugoslovanskih odnosih sklenila, da se kulturno informativni center oz. Urad za pospeševanje sodelovanja Slovenije s Črno goro (ustanovljen je bil septembra leta 2000 ter ga vodi Štefan Cigoj) preimenuje v generalni konzulat Slovenije v Podgorici, v Črni gori. Ob koncu obiska v Zvezni republiki Jugoslaviji se je zunanji minister dr. Dimitrij Rupel v Novem Sadu (Vojvodina) sestal s Slovenci, združenimi v narodnem in kulturnem društvu Kredarica. NOVI POMORSKI ZAKONIK S SKORAJ TISOČ ČLENI Državni zbor je v petek, 23. marca, brez posebnih zapletov sprejel pomorski zakonik, o katerem so razpravljali že od leta 1992. Ta dokument je najbolj obsežen med vsemi zakoni nove države, ki so bili doslej sprejeti, saj obsega skoraj tisoč členov. Nova ureditev sledi usmeritvam pred leti sprejete resolucije o pomorski usmeritvi Slovenije, ki naj bi omogočila večji razvoj pomorskega gospodarstva in pomorstva na splošno. Pomorski zakonik je sestavljen iz enajstih delov, v njih pa je zajeta celotna pomorska zakonodaja, ki je bila doslej razdrobljena med številne področne zakone. Zakonik je skladen z zahtevami EU. Omenjamo, da omenjeni dokument prepoveduje vplutje oz. vpis ladij na jedrski pogon v slovenski ladijski register. V razpravi o zakoniku je Zmago Jelinčič iz SNS predlagal, naj bi bil v njem posebej omenjen tudi Piranski zaliv, ki je važen za prost izhod Slovenije na odprto morje. Njegovo dopolnilo pa je bilo o zavrnjeno, tako da je zakoniku ostal le splošen pojem, izraz "zalivi". Predstavniki političnih strank, ki sodelujejo v vladni koaliciji, so v petek, 23. marca, obravnavali predloge in težnje za spremembe slovenske ustave. Spremenili bi sedem členov, zlasti tiste, ki se nanašajo na prilagajanja Slovenije merilom in zahtevam EU. Na sestanku so sklenili, "da se bodo spreminjanja ustave lotili premišljeno, brez naglice in v sodelovanju z opozicijo". Izhodišča za spremembe ustave so pripravili v vladni službi za zakonodajo, obsegajo dobrih trideset strani. PO OBČNEM ZBORU PREJŠNJO SOBOTO OR. TINE VELIKONJA POTRJEN ZA PREDSEDNIKA NSZ LEGALNA DROGA POVZROČA ODVISNOST HAZARD, SREČA ALI ZLO Dr. Tine Velikonja je bil potrjen za predsednika Nove slovenske zaveze. Občni zbor je ™ v soboto, 24. t.m., v festivalni dvorani v Ljubljani. Za podpredsednika je bil izvoljen dr. Anton Drobnič, za tajnika pa je bil potrjen Stane Štrbenk. Občni zbor se je začel s krajšim kulturnim programom, saj NSZ 'etos obhaja svojo desetletnico/ kar so s poudarkom omenili domala vsi govorniki. Nekaj dni pred občnim zborom je izšla nova številka glasila NSZ Zaveza, katere glavni urednik je prof. Justin Stanovnik. Revija izhaja štirikrat na leto in je torej 40. po vrstnem redu. Na prvem mestu je kot ponavadi Aktualni kulturnopolitični komentar NSZ, za Primorsko pa sta gotovo pomembna Prispevka Tineta Velikonje Pade Crni Vrh nad Idrijo in Jožka Kraglja Goriška in Tolminska, seveda v "luči revolucije". Velikonja je zbral vrsto natanč-nih podatkov, iz katerih si bralec naredi verodostojno sliko o poteku partizanskega napada na domobransko postojansko v Črnem Vrhu 1. septembra 1944, medtem ko Kragelj naniza vrsto podatkov o komunističnem preganjanju in pobijanju na Goriškem in Tolminskem, zlasti od kapitulacije Italije septembra 1943 do konca vojne. Revijo Zaveza bo vzel v roke, kdor hoče spoznati našo slovensko polpreteklo zgodovino tudi z zornega kota tistih rojakov, ki uradno veljajo za premagance. Vsaka številka Zaveze ima informativno prilogo Mi med seboj, posvečeno delovanju društva Nova slovenska zaveza. ARHEOLOŠKE NAJDBE NA GRADBIŠČIH AVTOCEST Na trasah avtocest v Prekmurju, na Štajerskem, v Vipavski dolini in na območju Ljubljane so arheologi odkrili pomembne najdbe o naši preteklosti. Gre za največji arheološki Projekt, ki ga bodo izvajali do onca gradnje avtocest, vsaj še o I. 2005. Njegov pomen se ne kaže zgolj v površini raziskanih območij, pač pa tudi v ko-^'ni odkritih novih arheološ-.1 lokacij, podatkov in v števi-u predmetov. Znanost je s temi izkopavanji pridobila pomembne podatke tako o nasedi Slovanov kot o starejših naselbinskih središčih v Sloveniji, o ka,erih segajo najstarejša v kameno dobo. V to dobo spadajo izkopanine iz Podgorice pri Ljubljani in z Zemona pri Vipavi. Obe najdišči, ki sta evropsko pomembni, sta bili odkriti lani in v začetku tega leta. Na območju Zemona so doslej raziskali le manjši del najdišča. Gre za najdišče, datirano v čas okoli 10 tisoč let pred Kr. Izkopani ostanki potrjujejo, da je tam obstajala poznopaleolitska postaja na planem. Odkritih je bilo nekaj kurišč, številna kamnita orodja, množica zdrobljenih živalskih kosti in delov rogov. Odkrita sta bila tudi dva okrašena kamnita predmeta, prva ! primerka najstarejše umetnosti v kamnu na Slovenskem. Goriško društvo za kakovost bivanja v Novi Gorici je 23. t.m. priredilo pogovor za okroglo mizo z naslovom Hazard: sreča ali zlo. Gre za izviren dogodek, saj doslej v Sloveniji, seveda pa tudi v Novi Gorici, kjer je igralništvo zelo razvito, še ni bilo primera, da bi to dejavnost tudi kritično obravnavali. O igrah na srečo z vidika zasvojenosti, ki jo povzročajo, so govorili dr. Sanja Rozman, ki je imela tudi lastne izkušnje, ki jih je nato literarno obdelala, nadalje dr. Bernard Spazzapan, psihiater in izvedenec za bolezni odvisnosti iz Gorice, dr. Viljem Ščuka, predstojnik Ambulante za bolezni odvisnosti v Novi Gorici, Viljem De Brea, novogoriški podžupan in ravnatelj srednje Ekonomske in trgovske šole, Tomislav Du-mančič, predstavnik družbe za igralništvo HIT, Gašper Rudolf, župnik župnije Kristusa Odrešenika v Novi Gorici, in nekdanji zasvojenec od iger na srečo, ki je ozdravel z lastno voljo in s strokovno pomočjo dr. Ščuke. Vsi sodelujoči so opozorili, da je igralništvo razvita dejavnost, ki je v Novi Gorici tudi izredno pomembna in donosna. Igre na srečo sicer vzbujajo občutek sreče in zadovoljstva, toda pri posameznikih postopno povzročijo zasvojenost, ki pa je, kot je zadevo utemeljila zlasti dr. Šanja Rozman, bolezen. V Sloveniji naj bi bilo od dveh do 10% prebivalcev zasvojenih z igrami na srečo. Ti bolniki postopno telesno in duševno propadajo; ker so anonimni, jim ni mogoče pomagati. Predstavnik družbe HIT Tomislav Dumančič je opozoril, da je "korenina vsega zla, ki se kaže tudi v igralništvu, maliko- vanje denarja, ki se je podredi- lo moralnim normam ali jih povsem izničilo". Povedal je, da v igralnicah "goste, ki kažejo znake zasvojenosti, odslovimo, toda kaj pomaga, saj nato obiskujejo igralnice v Italiji ali Avstriji". G. Rudolf je menil, daje treba spremeniti odnos do denar; ja, pri čemer je zlasti pomembna okrepitev duhovnosti. Novogoriški podžupan Viljem De Brea je menil, da bi morali denar od koncesij, ki jih plačuje HIT, porabiti izključno za odpravo škodljivih posledic igralništva. V šolah pa naj bi uvedli program zdravstvene vzgoje (dve uri tedensko), kjer bi dijake seznanjali tudi s škodljivimi posledicami igralništva. De Brea se je v svojem razmišljanju skliceval tudi na podatek, ki gaje v svojem prispevku v neki reviji navedel novogoriški arhitekt Vinko Torkar, "da bomo morali za vsak tolar, ki ga dobimo od igralnic, vložiti tri tolarje za odpravo posledic igralništva". Pogovor o igrah na srečo in hazardu najbrž ne bo zmanjšal zanimanja za igralništvo, ker je to izraz obstoječih gospodarskih in družbenih razmer, pa tudi najrazličnejših stisk in u-panj ljudi, pokazal pa je na bojazni in zaskrbljenost javnosti, v našem primeru mnogih prebivalcev Nove Gorice, zaradi škode in posledic, ki jih povzroča. Goriško društvo za kakovost bivanja bo zaradi tega, tako so sklenili v pogovoru za okroglo mizo, pri znanstvenem zavodu Politehnika v Novi Gorici naročilo izdelavo posebne študije, s katero naj bi ugotovili vse, kar zadeva igralništvo in posledice, ki jih ta dejavnost povzroča. M. SODELOVANJE MED NOVO GORICO IN GORICO NA PREIZKUŠNJI duhovne, \ A v it lOOO-letnun GORIŠKE V Novi Gorici in Solkanu izvajajo obsežen program najrazličnejših slovesnosti in prireditev, s katerimi obeležujejo 1000-letnico prve pisne omembe Solkana, Gorice in Goriške. Gre za dve listini, ki sta zgodovinsko zelo pomembni, zlasti za prebivalce na obeh straneh sedanje slovensko-italijanske meje na Goriškem. V darovnici cesarja svetega rimskega cesarja Otona III. z dne 28. aprila 1001 je med drugim zapisano, "da oglejski cerkvi in njenemu voditelju patriarhu Janezu in njegovim naslednikom daruje polovico gradu, ki se mu pravi Solkan, in polovico vasi, ki se v jeziku Slovanov imenuje Gorica". V darilo so spadale tudi "vse stvari, ki so na ozemlju krajev med Sočo in Vipavo in Vrtovinom in slemeni Alp". S tem dokumentom se je pričela zgodovina Goriške. Takrat, pred tisoč leti, je bilo prvič zapisano ime kraja (villa) Gorica (que Sclavorum lingua vo-catur Goriza) ter zarisano o-zemlje med Sočo, Vipavo in Trnovsko planoto (inter Ysonci-um et VVipaum et Ortaona at-que iuga Alpium), ki se je kasneje pričelo imenovati, ozemeljsko mnogo bolj povečano, Goirška. O proslavljanju 1000-letnice Solkana, Gorice in Goriške so se, najbolj v Solkanu, pričeli pripravljati že leta 1994. Dokončen program obeleževanja pa je Mestni svet mestne občine Nova Gorica sprejel lani, zanj pa je v letošnjem proračunu odobril tudi sredstva. Izvajalci obeleževanja, to pa so zlasti krajevna skupnost Solkan, Mestna občina Nova Gorica in Goriški muzej, poudarjajo, "da je funkcijo Gorice VZGOJNA PREDAVANJA NA MIRENSKEM GRADU V Gnidovčevem domu duhovnih vaj na Mirenskem Gradu organizirajo v letošnjem postnem času niz predavanj in pogovorov na temo Konflikt in stiska - izziv za vzgojo. Naslednje predavanje doc. dr. Stanka Gerjolja bo v petek, 30. marca, ob 20. uri na temo na temo Mladostniško odraščanje - zahtevnost in lepota vzgoje za partnerske odnose. Zadnje predavanje pa bo 6. aprila, in sicer na temo Upajmo in bomo živeli! Kakšno prihodnost imajo obremenjeni otroci? Vljudno vabljeni! po vojni moralo prevzeti novo mesto, ki se je pričelo graditi ob meji. Kljub nadomestilu pa Gorica v spominu ljudi in okolja ostaja zgodovinsko in duhovno središče Slovencev na Goriškem". Iz takega izhodišča in zasnove naj bi potekale tudi letošnje slovesnosti, ki naj bil bile sad skupne opredelitve in volje sosednjih mest oz. občin, Nove Gorice in Gorice. Ne vemo za razloge, ki so to preprečili, toda je dejstvo, da bosta 1000-letnico mesti proslavljali ločeno. Kot da je bil s tako odločitvijo osiromašen duh sodelovanja med Novo Gorico in Gorico, ki poteka vsaj že 30 let. To sodelovanje je v jubilejnem letu Goriške zagotovo na preizkušnji, čeprav je novogoriški župan Črtomir Špacapan na predstavitvi programa praznovanj 1000-letnice zatrjeval, da so problemi nastali le zato, "ker sta Nova Gorica in Gorica v različnih državah, da ju loči državna meja in ker Slovenija še ni članica EU", vendar pa se bo sodelovanje med sosednjima mestoma oz. občinama nadaljevalo. Akademski kipar Marko Pogačnik (iz Šempasa), ki je avtor projekta o spomeniku v počastitev tisočletnice Gorice, je povedal, da je pri svojem snovanju "mislil na tisočletnico Gorice kot celote". Zato je potrebno spomenik postaviti na taki točki, ki je prostorsko in energijsko povezana tako z Novo Gorico kot tudi italijansko Gorico. Spomenik bo stal na travniku pred zgradbo mestne občine, kjer se osi obeh mest med seboj križata. Lokacija vsebuje simbolni pomen, nanaša pa se na pojem Gorice kot urbane celote. Tisočletnica pa se tiče prav te urbane celote". V okviru obeleževanja tisočletnice Solkana, Gorice in Goriške bodo v četrtek, 5. aprila, na Sveti gori odprli razstavo z naslovom Podobe svetega Frančiška, 19. aprila pa razstavo o nekdanji občini Solkan. V sredo, 25. aprila, pa bodo javnosti predstavili zbornik Solkana, ki bo prvo tako delo v tisočletni zgodovini tega naselja. Zbornik z naslovom Jato stara vas na Goriškem je uredil zgodovinar dr. Branko Marušič, avtorji prispevka pa so solkanski rojaki in nekateri pisci iz preostale Slovenije, kar "kaže, da je domoznanstvo Solkana toliko pomembno, da je prešlo krajevne okvire". 13 ČETRTEK, 29. MARCA 2001 ITALIJANSKO PRAVO BOLEZEN IMA VELIKE RAZSEŽNOSTI REFORMA ZAKONA O POSVOJITVAH (2) SLINAVKA - PARKLJEVKA 14 ČETRTEK, 29. MARCA 2001 DAMJAN HLEDE Potem ko smo v prejšnjem članku osvetlili zakonske novosti v zvezi s posvojitvami, je sedaj koristno obnoviti postopek za posvojitev, tako kot ga predvideva nova zakonodaja. Ker je postopek različen za posvojitev italijanskega otroka in za posvojitev tujega otroka, se bomo najprej zadržali pri prvem, ki ga urejujejo zakon št. 184 z dne 4. maja 1983 in kasnejši dodatki ter spremembe. Zainteresirani par mora najprej izročiti kateremukoli sodišču za mladoletne (lahko tudi več sodiščem hkrati) prošnjo za priznanje razpoložljivosti za posvojitev. V njej lahko izrazi pripravljenost za posvojitev več bratov ali prizadetih otrok. Prošnja obdrži veljavo za dve leti, nakar jo je treba obnoviti. Par mora dokazati, da izpolnjuje pogoje: poročeni morajo biti vsaj tri leta oz. dokazati, da so pred poroko že živeli skupaj tri leta, zakonca ne smeta biti ločena, niti samo dejansko. Njuna starost ne sme presegati za več kot 45 let otrokovo. Posvojitev je možna, če to mero presega samo eden od bodočih staršev za ne več kot deset let. Par mora zatem na pogovor k psihologu, ki naj bi preveril, ali je par primeren za posvojitev ali ne. Orožniki iz kraja, kjer zakonca prebivata, preverijo njuno osebno stanje. Zatem lahko sodišče odredi dodaten pogovor zakoncev s skupino izvedencev, ki jo sestavljata tudi dva honorarna sodnika. Ta in druga preverjanja o primernosti prosilcev za posvojitev morajo biti izvedena v roku 120 dni, odkar je bila prošnja vložena, razen možnosti odlo-j ga, do katerega mora priti z odlokom, za dodatnih 120 dni. Sodišče, ki ga sestavljata dva poklicna in dva honorarna sodnika, ima nalogo, da najde najboljšo povezavo med pari, ki so prosili za posvojitev, in zapuščenimi otroki, ki na posvojitev čakajo. V ta namen se bo v bodoče lahko ta odbor posluževal banke podatkov, ki bo morala biti sestavljena v šestih mesecih od vstopa v veljavo novega zakona. Sodišče izbere par, ki se mu zdi, da lahko na najboljši način zadosti potrebam zapuščenega otroka in odredi njegovo enoletno pre-dposvojitveno izročitev v skrb izbranemu paru. Predposvoji-tveno izročitev je možno podaljšati, če je dokazano, da o-trok potrebuje več časa, da se vključi v novo družino. Mladoletni otrok, ki je že dopolnil štirinajst let, mora dati svoje soglasje za predposvojitveno izročitev izbrani družini. Ob koncu tega prehodnega obdobja sodišče odloči, če bo predposvojitveni izročitvi sledila dokončna posvojitev, ki ustvari takšno pravno vez med starši in posvojenim otrokom, kot je priznana zakonitim otrokom ali ne. Tudi za posvojitev mora otrok, ki je že dopolnil štirinajst let, izraziti svoje soglasje. Če sodišče ne odredi dokončne posvojitve, se pred-posvojitvena izročitev vseeno zaključi in sodišče za mladoletne prevzame v prid otroka potrebne začasne ukrepe. ........ DALJE SLOVENIJA / GASPARI BO NADOMESTIL ARHARJA NOVI GUVERNER BANKE SLOVENIJE Dr. Mitja Gaspari bo 1. aprila postal novi guverner Banke Slovenije, zamenjal bo dr. Franceta Arharja. Državni zbor Republike Slovenije je s 53 glaso- vi imenoval dr. Gasparija za novega guvernerja (14 jih je bilo proti, 14 se jih je vzdržalo). Takoj po imenovanju je dr. Gaspari povedal, da bo njegova osnovna naloga zniževanje inflacijske stopnje, ki naj bi po nekaj letih padla pod raven 4%. Slovenija pa se bo morala tudi prilagoditi evropski zakonodaji, kajti Evropska centralna banka zahteva popolno neodvisnost osrednjega bančnega zavoda RS od političnih in drugih vej oblasti. Vemo pa, da je že samo imenovanje dr. Gasparija izrazito politično dejanje, saj dr. Francetu Arharju nihče ni mogel očitati strokovnega spodrsljaja, gotovo pa so mu sedanji oblastniki zamerili drugačne politične o-predelitve od njihovih. Gaspari je na prvi tiskovni konferenci tudi povedal, da bodo morali pripraviti v Sloveniji vse otrebno za nemoten prehod na evro, pa tudi za prenos določenih del in poblastil Banke Slovenije na Evropsko centralno banko. Tudi sam naj bi nadaljeval delo Arharja; poleg zniževanja inflacije bodo skušali zgledno skrbeti za zmerno gospodarsko rast. Novi guvernerje spregovoril tudi o odpiranju Slovenije tujim kapitalskim naložbam in povedal, da bi bilo potrebno na tem področju še veliko storiti. Banka Slovenija bo tudi okrepila nadzor nad tujimi bankami ob vključevanju EU, zagotavljala pa naj bi tudi stabilen in trden bančni sistem, takega, ki se bo sposoben odzivati na zunanje morebitne pritiske, a tudi na notranja izsiljevanja. Ko je spregovoril o neodvisnosti Banke Slovenije, je dr. Gaspari dejal, da bo čas pokazal, če bo Banka Slovenije neodvisna ali ne. Seveda se bo Banka Slovenije z vsemi dovoljenimi sredstvi borila. Tudi zato dr. Gaspari pričakuje tesno sodelovanje vlade, ki bo morala nadzorovati cene, medtem ko naj bi Banka določila raven osnovne inflacije in s količino denarja v obtoku in obrestnih mer ter s politiko deviznega tečaja poskrbela, da denarna politika ne bo povečevala inflacije. Doma pa mora država razviti t.i. sekundarni trg državnih vrednostnih papirjev, pri tem pa bo aktivno sodelovala tudi Banka Slovenije. Slovenija naj bi postala polnopravna članica Evropske monetarne unije slabi dve leti po polnopravnem članstvu v EU. Je to bolezen, ki napade parkljarje, v največji meri govedo, v manjši meri pa ovce, koze in prašiče. Slinavko so poznali že v starih časih. Rimljani so ji pravili "malus oris" ali "malus linguae". Razširjena je po celem svetu. Povzročitelj bolezni je ultra virus okrogle oblike. Prisoten je v velikih množicah v sokrvici ranic, ki nastajajo v gobcu, na jeziku, vimenu in med parklji. Te ranice (afte) so pokrite s tanko mrenico. V času bolezni, ko ima žival povišano telesno temperaturo, je virus prisoten tudi v krvi, seču, mleku, iztrebkih. Vedno je prisoten tudi v slini. Poznamo tri vrste virusov, in sicer O - A in C. Vsaka od teh povzroči samosvoje obolenje, in sicer, če je žival zbolela za vrsto O, lahko po ozdravitvi zboli še za vrsto A ali C in obratno. Slinavka je med živalskimi boleznimi tista, ki je najbolj kužna. Včasih se je pri nas pojavljala vsakih šest let, zajela skoro vse govedo in tudi delno druge parkljarje in potem nenadoma izginila. Evropska skupnost je to bolezen v Evropi zatrla s povzetjem drastičnih ukrepov. Pobili in sežgali so vse govedo in drobnico v kraju, kjer se je bolezen pojavila. To je stalo ogromno denarja. Imeli smo pa za dolgo dobo mir pred to boleznijo. Virus parkljevke lahko prenašajo ljudje, ki z okuženega kraja gredo drugam - zlasti z obleko, pa tudi ptiči, mrčes. Siri se lahko tudi po zraku oz. z zračnimi tokovi pa po vodi. Po dolgem času se je bolezen zopet pojavila v Evropi, in sicer v Angliji, kraju, kjer se je v preteklosti še najmanj pojavljala zaradi posebnega položaja države, ki je otok. Potek bolezni je v večini primerov bolj mil, ostajajo pa tudi hude oblike obolenja, ko veliko živali tudi pogine. Pri milem poteku bolezni živali popolnoma ozdravijo v dveh do treh tednih. Hudo pa je v hlevih s številnim govedom, kjer živali ne zbolijo vse hkrati. Tam je bolezen lahko dalj časa prisotna, kar povzroča veliko gospodarsko škodo. Običajno so v krajih, kjer se je bolezen pojavila, prepovedali sejme za živino in pa premikanje živali iz kraja v kraj. Temeljito so razkuževali hleve. V ta namen so trosili po tleh hlevov in pa pred poslopja za živali živo apno, kreolininpa še druge razkuževalne preparate. Proti slinavki se živina lahko tudi cepi, vendar ne ob nastopu okužbe, ampak nekaj prej, ker imunost nastopi delno šele po 5-6 dneh, a je popolna šele po 12-14 dneh. Imunost pa traja od 4 do 8 mesecev. Odvisno je pač od virulentnosti virusa, ki bi se eventualno ponovno pojavil v okolju. Če nam preti huda nevarnost, lahko uporabijo tudi serum, ki pa zaščiti živino pred okužbo le za kratek čas -nekaj čez deset dni. Serum navadno uporablja ob prevozu živine čez nevarna področja. Cepljenje je pa pri živini po uporabi seruma neučinkovito. Na živini po ozdravitvi lahko ostanejo neprijetne posledice kot vnetje vimena (mastitis), o-bolenje srca zaradi vnetja srčnih mišic, težko dihanje (astma) ali pa težave v hoji. To pa zaradi vdora raznih kužnih bakterij v času, ko je telo zaradi bolezni manj odporno. Seveda se lahko zmanjša tudi količina dnevno namolzenega mleka. Vsekakor je mleko med boleznijo neprimerno za prehrano. Pa tudi meso obolelih živali ni priporočljivo za prehrano, čeprav bi prekuhano ne smelo škoditi. Človek lahko zboli za slinavko, vendar v zelo redkih primerih. Znani so primeri obolenja otrok, ki so bili hranjeni z neprevretim mlekom obolelih krav. Znaki bolezni so isti kot pri govedu. Bolezen pa poteka v blagi obliki z ozdravitvijo v nekaj dneh. Pojav slinavke povzroča veliko ekonomsko škodo zaradi zgoraj navedenega, vendar še zdaleka ni primerljiva z boleznijo norih krav, ki je za človeka lahko usodna. Še nekaj bi tu poudaril. V časopisih pišejo o epidemiji slinavke. To je popolnoma zgrešeno. Morali bi pisati o epizootiji slinavke, ker se ta bolezen širi med živalmi in ne med ljudmi. Če bi se pa bolezen širila po celem svetu, bi ji pa rek- li panzootija, pri ljudeh bi pa v tem oziru uporabili izraz pandemija. Slinavki v nekem oziru lahko rečemo tudi zoonoza, v kolikor se prenese tudi na človeka, kot sem zgoraj navedel. DR. MED. VET. DANILO RUSTJA NEKAJ KORISTNIH NASVETOV V TEM ČASU ZDAJ BOMO ŠE POŠKROPILI PROTI.. V sadovnjakih in vinogradih so vsa glavna dela okrog rezi in urejanja nasada, zamenjave kolov in urejanja žic dokončana. Že smotrna zimska rez, z odstranjevanjem tistih vej, ki silijo v notranjost in se prepletajo, izboljšuje odpornost rastlin pred nekaterimi glivičnimi boleznimi, ki se raje širijo v okolju, ki zadržuje vlago. Poklicni sadjarji so gotovo tudi ze poskrbeli za spomladansko škropljenje nasadov. Še posebej opozarjamo na škropljenje vse tiste imetnike nasadov v višjih legah, kjer se je cvetenje sadnih dreves šele začelo in to tako v Brdih kot v višje ležečih sadovnjakih v Vipavski dolini in ponekod na Krasu. Vrtičkarji pa včasih pozabljamo, da je spomladansko škropljenje preventivnega značaja in da je zato to najboljši način, da si poleti prihranimo marsikatero skrb in tudi žalost, predvsem pa nam spomladansko škropljenje zagotovi manj posegov s škropilnico in torej manjše vnašanje škropil v sadovnjak, kar je za zdravje porabnikov še najbolj pomembno. Preden gremo s škropilnico v sadovnjak, bomo pod drevesi pokosili. Na ta način ne bomo prizadeli čebel in drugih žuželk opraševalk, ki obiskujejo to cvetje. Zato tudi ne škropimo, ko sadje cveti. Zaenkrat se marelice pripravljajo na cvetenje, isto velja za breskve in ostalo sadje, ki se nato kar zvrsti. Pohiteti moramo zato s škropljenjem proti breskovi kodravosti oz. listni luknjičavosti in proti moniliji, ki napada marelice in češplje ter slive, a tudi druge ko-ščičarje. Širjenje breskove kodravosti preprečimo tudi s tem, da iz nasada čimprej odstranimo odrezane veje in mladike. Breskve in nektarinke pa nato pred brstenjem, se pravi še na speče oko, poškropimo z bakrenimi pripravki. Z istimi priprav- i ki lahko škropimo, vse dokler se brsti ne začnejo razpenjati, pozneje je nevarno, da se pojavijo ožigi. Z bakrovimi pripravki se borimo tudi proti listni luknjiča-j vosti koščičarjev. Gre za bolezen, ko se pojavijo nekakšne rdečkaste pege in pozneje luknjice na listih. Proti tej bolezni se borimo tudi po cvetenju, ko ne smemo več uporabljati pripravkov na osnovi bakra, ampak druga kemična sredstva. Zdaj je tudi čas, da se z raznimi pripravki borimo proti kaparjem, škodljivim pršicam in nekaterim zavijačem. Navadno uporabljamo belo olje v 3% koncentraciji in tudi to škropljenje lahko opravimo istočasno z že o-menjenimi ukrepi proti kodravosti in luknjičavosti. Če smo v minuli sezoni opazili napad akarinoze, ki se rada pojavlja zlasti v vinogradih malvazije, je sedaj priemren čas, da ukrepamo. Napadi na malvaziji so še posebej opazni in glede škode tudi bistveni, ker ta vrsta nekoliko kasneje poganja. Topleje je in zato so zato pršice bolj aktivne. Napad akarinoze močno prizadene predvsem prve poganjke. Zato so posledice kar precej hude, predvsem na rodnem lesu za prihodnje leto. Proti akarinozi se na učinkovit način lahko borimo z močljivim žveplom. Pozorni pa moramo biti na dva dejavnika: temperaturo in razvoj brstov na trtah. Škropiti moramo namreč s precej visoko, vsaj 3% koncentracijo, paziti pa tudi, da s tako visokim odstotkom žvepla ne zažgemo mladih poganjkov. Zato bomo počakali, da se dnevna temperatura vsaj za nekaj ur zaporedoma dvigne na 15 stopinj C in so oči še zavite v volno ter ravno nabrekle. Takrat bomo naučinkoviteje ukrepali proti akarinozi. Proti tem napadom lahko uporabimo tudi nekatera druga sredstva, tudi v fazi, ko se brsti že odpirajo. Gotovo pa je žveplo naravi najbolj prijazno sredstvo, ki nudi tudi pov- I sem zadovoljiv učinek. Omenili smo tudi monilijo. Najuspešneje se proti tej bolezni, ki jo poznamo tudi z imenom sadna gniloba, borimo prav v tem času, saj napada že cvetje številnih sadnih vrst. Na primer marelice, slive, češplje, češnje in višnje ter druge vrste. Monilijo najuspešneje preprečimo. Če škropimo z enim primernih pripravkov, ko je odprtih približno 10% cvetov. V primeru, da je vreme deževno, bomo morali škropljenje ponoviti v zadnji tretjini cvetenja. Cvetna monilija ne uniči samo cvetja, ampak tudi mlade listke ob cvetnih zasnovah, posušijo pa se tudi celi poganjki. Pri škropljenju na cvet proti moniliji bo- mo uporabili pripravke, ki ne motijo čebel ali žuželk opraševalk. Zdaj pa je tudi čas za nekatere posege v oljčnikih, kjer se ob otoplivi lotimo obrezovanja, zlasti če je nasad večji. Tudi pognojili bomo oljkam in ostalemu sadju, če tega nismo že storili. Glede škropljenja pa moramo sedaj v oljčniku ukrepati proti oljčni kozavosti. Italijani pravijo tej bolezni pavje oko -occhio di pavone, ker se na oljčnih listih pojavijo nekakšne sive pege v obliki očesa, znotraj katerega je več drobnih tenejših črt. Bolezen se pojavi na nekaterih sortah bolj pogosto kot na drugih. Istrska belica je na primer precej občutljiva. Bolezen je pogosta na slabo vzdrževanih drevesih, se pravi slabo obrezanih drevesih, ki rasejo na težkih tleh. Če so krošnje dovolj zračne, namreč ni velike nevarnosti okužbe. Če smo v minuli sezoni opazili omenjene pege ali če ob obrezovanju opazimo ta znamenja, bomo rastline po rezi poškropili z bakrenim pripravkom. Na ta način bomo dosegli dvojni učinek. Razkužili bomo večje rane, ki jih nismo zamazali s cepilno smo- lo in istočasno ukrepali proti širjenju kozavosti. Že 10 do 14 dni po cvetenju pa bo potrebno preventivno u-krepati proti drugim boleznim (listna pegavost, rožičavost in luknjičavost). S pojavom listov in prvih poganjkov pa se začne doba boja proti listnim ušem. fdmWm m SREČANJE Z DAVOM KARNIČARJEM V BAZOVICI PO EVERESTU SO NA VRSTI ŠE DRUGI IZZIVI BOKS / V MADISON SQUARE GARDENU PAOLO VIDOZ SPET ZMAGAL Goriški boksar, ki je po rodu iz bližnjega Ločnika, uspešno nadaljuje s svojo poklicno bo-skarsko kariero v Severni Ameriki. Potem ko je pred časom zelo dobro debitiral v slovitem Madison Square Gardenu v ZDA, kjer je s K.O. premagal sicer povprečnega Chrisa Morrisa, je minulo soboto, 24. t.m., dosegel še eno pomembno zmago, ko je v Las Vegasu v ringu holeta MGM premagal po točkah Marcusa Johnsona in si s tem odprl pot do ponovnega boksarskega nastopa v Madison Square Gardenu. Simpatični Paolo Vidoz, ki je znan na Goriškem in tudi drugod po tem, da je po značaju dober kot kruh, in tudi po svojem prešernem igranju harmonike v družbi svojih prijateljev, je proti Johnsonu nastopil pred boksarskim dvobojem za svetovno prvenstvo med De La Hoyo in Gattijem; skoraj odveč je najbrž tudi podatek, da je tudi tokrat zmagala zvezda današnjega svetovnega boksa De La Hoya. V Gorici je za nočni dvoboj dobrega Paola veljalo veliko zanimanje in v mestu so nekateri javni lokali odprli vrata ljubiteljem boksa v poznih nočnih ali, bolje, v zgodnjih jutranjih urah, ker je boksarski dvoboj zaradi časovnega zamika neposredno prenašala tokrat neka zasebna televizijska hiša. Čeprav je po telefonu goriški boksar takoj po dvoboju pove- dal svojemu očetu, da sam ni zadovoljen s svojim boksanjem, ker ima še vedno tri kilograme preveč in ni še v odlični formi, pa je bila Vidozova zmaga prepričljiva, saj so mu jo dodelili vsi sodniki. Paolo je bil tudi po tem dvoboju pošten, ko je svojcem po telefonu povedal, da ni zadovoljen s svojim boksom, razkril pa jim je tudi veliko željo, da bi sam enkrat rad dočakal dan, ko bilo tudi na njegovem dvoboju toliko ljudi, kot jih je bilo na dvoboju De La Hoye: "Njegov odlični boks je gledalo šestnajst tisoč ljudi, zame jih je prišlo v dvorano samo pet-! sto. Tako pač je, a sam bi rad videl, da bi tudi jaz nekoč boksal pred tako množico. Moja ekipa: trener, menager in drugi si zelo prizadevajo, da bi šel po stopničkah navzgor, poča- I si, a vztrajno. Upajmo, da bo tako. Vem, da bom v Nevv Yor-ku 14. aprila imel veliko težjo nalogo, ker bo nasprotnik zahtevnejši in boljši boksar od Johnsona. Upajmo, da bom do takrat dobro treniral!" 15 ČETRTEK, 29. MARCA 2001 • ZUT NOGOMET / KVALIFIKACIJE ZA SVETOVNO IN EVROPSKO PRVENSTVO U21 2001 SLOVENIJA PRISILILA RUSE K REMIJU, ITALIJANI ŽE SKORAJ KVALIFICIRANI V soboto, 24. t.m., slovenska reprezentanca le za las ni zmagala v Moskvi (tudi neodločen izid 1:1 pa je več kot pozitiven), medtem ko je Italiji v srečnih okoliščinah uspelo istega dne v Bukarešti premagati Romunijo z goloma "Pippa" Inzaghija. ERIK DOLHAR Vrsta Srečka Katanca (na sliki desno) je na stadionu Lužniki odigrala kot utečen stroj, kljub temu pa seje v sedmi minuti pustila presenetiti, ko je Kohlov v dvoboju prehitel branilca Bulajiča in z močnim strelom prelisičil vratarja Simeunoviča. Tedaj pa je Slovencem "zavrelo": poskusil je najprej as Zahovič, ki je v 21. minuti nudil tako asistenco Aleksandru Knavsu, da je ta z glavo ni mogel drugače izkoristiti, kot da je potisnil žogo v mrežo. Ena proti ena in pri tem je tudi ostalo, čeprav so imeli "zeleni" pred iztekom tekme še kar nekaj priložnosti, da bi celo slavili sredi ruske prestolnice. Italijani pa so imeli sočasno v Romuniji kar nekaj sreče, da so naleteli na presenetljivo skromno romunsko reprezentanco, ki je Trapattonijeve fante resneje zaposlila le v uvodnih minutah srečanja. Sredi prvega polčasa je imel Filippo In-2aghi precejšnjo mero sreče, da je njegov strel z razdalje z n°go odbil romunski branilec, ki je tako nehote premagal svojega vratarja. Gol so vsekakor dodelili Inzaghiju, čeprav je bil to avtogol. "Pippo" je bil uspešen še pet minut kasneje, ko je v 15. minuti že nemotiviranim Romunom zadal še drugi, tokrat usodni udarec. Ob sočasnem izenačenju Litve in Madžarske so bili tako Italijani že pred dvobojem proti pribaltski državi na tržaškem stadionu Nereo Rocco že z eno nogo v naslednjem delu kvalifikacij za nastop na svetovnem prvenstvu prihodnje leto na Japonskem in v Južni Koreji. Trst in Ljubljana sta po teh srečanjih nestrpno pričakovala nastop italijanske in slovenske reprezentance, ko sta v sredo, 28. marca zvečer, nastopi- li na stadionu Rocco proti Litvi in za Bežigradom proti Zvezni republiki Jugoslaviji. Medtem ko so v slovenski prestolnici že teden dni pred tekmo pošle vstopnice za vrhunsko srečanje proti nekdanjim južnim bra- tom, pa so jih v Trstu do predvečera prodali že več kot petnajst tisoč. Na razpolago so bile samo še dražje vstopnice za tribune. Po pristanku italijanskega letala na ronškem letališču so v Tržiču pripravili veličasten sprejem za člane italijanske nogometne reprezentance, saj si je trening na stadionu Cosulich pod vodstvom Giovannija Trapattonija (na sliki levo) ogledalo kakih tisoč petsto ljubiteljev nogometa. Med glasnimi navdušenimi navijači je bilo največ dijakov nižjih in višjih šol. Nato so se italijanski reprezentanti vrnili v Trst, kjer so imeli še en tre- ning, tokrat za zaprtimi vrati. Ob prihodu na brniško letališče je selektor jugoslovanske članske reprezentance Džorič izjavil: "Slovenska reprezentanca že tri leta nastopa po istem modelu. Ne menjajo sistema igre niti igralcev; v treh letih je devet igralcev stalnih, zato so izredno uigrani, povsem drugače kot mi, ki imamo pet-šest mladih, neizkušenih nogometašev." Že v odgovorih na vprašanja se je dalo videti, da so varovanci selektorja Milovana Džoriča spremenili mnenje o slovenskih nogometaših. O podcenjevanju ni bilo ne duha ne sluha, vsi so spoštljivo govo- rili o Slovencih in bili prepričani, da jih na stadionu za Bežigradom čaka težka preizkušnja. Siniša Mihajlovič: "V Sloveniji sem zadnjič igral leta 1991, kojeCrvena zvezda s pet proti nič premagala Olimpijo. Tokrat bo meni in soigralcem mnogo težje. Naša reprezentanca je slabša od takratne Cr-vene zvezde, reprezentanca Slovenije pa mnogo boljša od takratne Olimpije. Izredno cenim Katanca in njegove fante, njihov neodločeni izid v Moskvi pa zame ni presenečenje. Imajo dva ali tri igralce, ki spadajo v sam vrh evropskega nogometa in igrajo v priznanih klubih. Izida ne bi napovedoval, lahko rečem samo to, da si želimo zmago," je rekel previdni nogometaš Lazia, ki je bil v sredo zvečer velika nevarnost za slovenskega vratarja, še zlasti s prostih strelov. Slovenski nogometni repre-zentanti so se po dnevu odmora, ki so ga preživeli v krogu družin, spet zbrali na Brdu pri Kranju, kjer so bili vse do tekme z Zvezno republiko Jugoslavijo. Po besedah selektorja Srečka Katanca je bilo vzdušje v moštvu na predvečer "tekme leta" odlično, na dogajanje v Moskvi so pozabili, v njihovih glavah pa je bila le še tekma proti nasprotniku, s katerim so se srečali že na evropskem prvenstvu. "Upam, da so se fantje spočili in da se bomo lahko mirno pripravljali na novo pomembno preizkušnjo. Do tekme smo imeli še dva treninga, na katerih sem razčistil še zadnje nejasnosti. Tu mislim predvsem na vprašanje, kdo bo zamenjal Željka Milinovi-ča, ki je v Moskvi dobil drugi rumeni karton," je dejal Srečko Katanec. Sredinih rezultatov seveda med pisanjem tega članka še nismo poznali, morda pa še pojasnilo za tiste, ki običajno ne spremljajo slovenske vrste: priimki na -ič ali -ič, ki so v slovenski reprezentanci stalnica, dokazujejo, da so ti fantje sinovi nekdanjih vojakov JLA ali enostavno južnjakov, ki že desetletja živijo v Sloveniji in se imajo tudi za pristne Slovence; zvezdnik Zlatko Zahovič je, recimo, Štajerec, ostali pa so v glavnem Ljubljančani. Toliko za pojasnilo, ki smo ga bili dolžni še od časa evropskega prvenstva, na katerem so se "naši" fantje odlično odrezali. Že v torek, 27. t.m., sta se v Dravogradu v okviru kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2002 pomerili tudi mladi reprezentanci Slovenije in Jugoslavije. Obe ekipi sta soboto prej remizirali: Slovenija v Moskvi z Rusijo brez zadetkov, Jugoslavija pa v Beogradu s Švico 3:3. Zaradi izenačenosti v skupini -Slovenija je pred domačo tekmo imela pet točk iz treh tekem, Jugoslavija pa tako kot Rusija štiri iz dveh nastopov -je bila zmaga v Dravogradu za obe mladi moštvi nujna. Mlada reprezentanca Zvezne republike Jugoslavije je v Dravogradu premagala Slovenijo z dva proti ena. Oba zadetka za goste je dosegel Bojan Brno-vič v enaindvajseti in dvainosemdeseti minuti, za Slovence pa je bil tri minute pred koncem uspešen Koren. Še ne e-naindvajsetletni Jugoslovani so tako začasno prevzeli vodstvo na lestvici svoje skupine. MATJAŽ RUSTJA Pred desetimi dnevi je pisatelj Zorko Simčič izjavil na srečanju v Devinu, da narod ni velik po številu, pač pa po številu velikih mož in žena, ki jih rodi. Slovenci se lahko pohvalimo z najrazličnejšimi velikani, in torej z uspehi, ki so izoblikovali narod v zrel subjekt. Lahko govorimo o izjemnih pesnikih, mecenih, misijonarjih, politikih in še o mnogih, ki so množici slovenskih ljudi dali skupne cilje in razpoznaven znak v svetu. Pred kratkim smo Slovenci ponovno zasloveli v športu, pa čeprav ni bilo dolgo od tega, ko so se osebnosti svetovnega kova rokovale in čudile nepozabnemu Leonu Štuklju. 7. oktobra 2000 je svet spoznal Dava Karničarja. Danes še vrabci na strehi vedo, da je Jezerčan Karničar neprekinjeno smučal z vrha Everesta do baznega tabora. Prvi na svetu. Na nogah je imel za to priložnost izdelane Elanove smuči, spustu pa je sledila ekipa ljudi (sam je imel od 7.950 metrov čelado s kamero), ki je preko interneta pošiljala svetu podvig. Do danes si je spletno stran www.e-verest.simobil.si ogledalo nad 40 milijonov ljudi. V petek, 23. marca, je bil Davo Karničar gost SKD Lipa, KD Slomškov dom, Mladinske- FOTO KROMA ga krožka Bazovica, ŠZ Sloga, SK Devin in ŠZ Zarja. V kinodvorani v Bazovici je Karničar prikazal svoj podvig s predvajanjem diapozitivov; pred zbranimi pa se ni zavrtela le kronika spusta, pač pa celotna življenjska sila ekstremnega smučarja. Davu Karničarju je bila usojena velika preizkušnja, izziv rojenic je zavestno sprejel, se nanj temeljito pripravljal dolga leta in uspel. Prvič se je na Eve-restu preizkusil I. 1996, pa so mu izredno hude vremenske razmere prekrižale načrte. Vsi pa dobro vemo, da se na neuspehih učimo in da se po neuspehu še bolje zavedamo cilja. V devetdesetih letih se je preizkušal na vzponih in spustih s Triglava, Jalovca, Špika, Kočne, pa tudi s severne stene Eigerja, z vzhodne stene Mat-terhorna, Mont Blanca; z bratom Drejcem pa je opravil tudi prvi neprekinjeni spust z osem-tisočaka Anapurne. Posebno zahvalo in toplo misel je Karničar izrekel družini, najprej materi in očetu, ki sta ga od mladih nog spremljala v gore nad Jezerskim in bila izjemna vzgojitelja: nista prepovedovala podvigov, le nudila sta temeljite informacije, kako se odpravljamo v gore in kako jih spoznavamo. Misel pa ni mogla mimo današnje družine, žene in štirih o-trok, ki spremljajo vsako Da-vovo preizkušnjo in mu stojijo ob strani. Davu Karničarju seje izpolnila življenjska želja, spoznal pa je, da lahko še sprejme kak izziv. Sklenil je, da bo presmučal z najvišjih vrhov vseh celin. Odločil pa se je tudi, da bo ustanovil v Nepalu prvo smučarsko šolo. Pred kratkim seje vrnil s Himalaje, kjer je s petimi učitelji smučanja omogočil nepalskim otrokom ne-kaj, kar bi sicer mogoče nikoli ne spoznali. Z NOVIM GLASOM 1*0 SVETU Nebo - udeleženci izleta pred veličastnim svetiščem Viseči most na Evfratu POTOVANJE Z NOVIM GLASOM PO JORDANIJI IN SIRIJI 01) 12. DO 20. MARCA PO SLEDOVIH ANTIČNE CIVILIZACIJE. 1 6 SVETOPISEMSKIH KRAJEV ČETRTEK, 29. MARCA IN KRSCANSKIH SPOMENIKOV Polet v Amman. Za to izredno potovanje se je odločilo 45 oseb, največ z Goriškega. Začetek ni bil preveč obetaven, ker letalo 12. marca iz Ronk ni poletelo v Milan zaradi megle. Zato smo začeli sredi noči prebujati in zbirati ljudi za odhod z avtobusom z ronskega letališča ob 2.30, da smo lahko pravočasno prispeli na milansko letališče Malpensa, od koder smo okrog 9.30 odleteli proti Bližnjemu vzhodu. Prestolnica Jordanije Amman nas je sprejela z vročim valom suhega zraku; takoj smo se znašli v drugačnem svetu od našega-evropskega, živahnem vrvežu in hupanju avtotaksijev ter drugih prevoznih sredstev. Srečali smo se najprej s prijaznim vodičem Ibrahimom, ki nas je spremljal po Jordaniji in nam takoj začel predstavljati glavno mesto Amman in deželo. Ogled starega dela mesta s trdnjavo, arheološkim muzejem, lepim rimskim gledališčem in slikovite tržnice, imenovane suk, je spadal v začetek našega natrpanega programa. Prestolnica Amman nas je presenetila s svojimi hišami, ki so se belile in svetile v soncu zaradi kamnitih oblog, raznovrstnih izdelanih ploskev in različne arhitekture, med evkalipti, palmami in črnimi gabri. To je svetopisemsko mesto, nekdanja prestolnica Ammonitov, pozneje imenovana Filadelfija, sedaj pa glavno mesto ustavne monarhije Hašemitov, zgrajeno na sedmih, danes 19 gričih in šteje nad 2,5 milijona prebivalcev. Ljudje, ki smo jih srečevali, so bili oblečeni na raznovrstne načine, predvsem po muslimanskem-arabskem običaju, zlasti ženske, odete v črno in feredžo. Petra. Drugi dan smo namenili okrivanju in spoznavanju nekdanjega slikovitega mesta Petre, ki je bila najprej v 2. tisočletju pr. Kr. prestolnica Edomitov, pozneje pa v najlepšem razcvetu prestolnica Nabatejcev, ki niso dovolili Izraelcem prehoda v Obljubljeno deželo, ker bi jim lahko onesnažili vodo in spoznali strateške poti tako za trgovino kot za vojaštvo. Skoraj tisoč let je bila Petra zastrta pred očmi tujcev, ker so jo ljubosumno čuvali beduinski pastirji in trgovci, saj je pot vodila iz Palestine v Mezopotamijo in dalje proti Vzhodu. Sele leta 1812 je švicarski raziskovalec Burckhardt spregovoril svetu o tem čudovitem mestu, ki je vklesano v rdečo skalo s sledovi stare bližnjevzhodne civilizacije, grškobizantinske in rimske kulture. Lepote tega zapuščenega mesta ni mogoče popisati. Veliko časa smo hodili po globoki naravni soteski, v kateri je pustil nekdanji človek vidne sledove. Nebo. Nad dolino reke Jordana in Mrtvim morjem se'visoko 790 m dviga gora Nebo, od koder je Mojzes gledal Obljubljeno deželo. Tja smo prispeli v sredo, 14. marca. Patri frančiškani Kustodije za Sveto deželo so leta 1932 odkupili vrh gore in območje ter začeli z odkopavanji in odkrili starokrščansko bizantinsko cerkev ter pozneje zgradili današnjo, ki je posvečena svetemu preroku Mojzesu, čigar god obhajajo 4. septembra po izročilu jeruzalemske Cerkve. V tej baziliki smo imeli tudi sv. mašo, ki sta jo darovala duhovnika-spremljevalca. Lepo ohranjeni mozaiki nekdanje cerkve sv. Jurija in diakonije duhovnika Janeza in kapela Božje Matere - Theotokos nam govorijo o veličini tega romarskega svetišča že v prvih stoletjih krščanstva. Madaba in Geraza. Okrog poldneva smo prispeli v Madabo, mesto na planoti, ki ga poživljajo oljčni nasadi, palme in obdelane zemeljske površine, kjer že klijejo žitarice. To je center kristjanov. V grškopravoslavni cerkvi sv. Jurija je še delno ohranjen najstarejši mozaik - zemljevid starega Bližnjega vzhoda in Jeruzalema. V nekdanji rimski koloniji Gerazi, ki je bila eno izmed mest Deseteromestja, smo si ogledali predvsem rimsko gledališče, ki ga še dandanes poleti uporabljajo za razne predstave. Človek kar obstrmi ob pogledu na ruševine nekdanjih mogočnih zgradb, svetišč, slavolokov, stebrov in trgov. Tudi to mesto je porušil potres v antični dobi. V restavracijah, kjer smo imeli kosilo ali večerjo in je v navadi buffet-servis oz. samopostrežba, so nam nudili dobro hrano z značilnimi arabskimi omakami in prilogami, zlasti še slaščice. Povsod v hotelih, tako v Jordaniji kot v Siriji, so nas prijazno sprejeli z napitkom. Osebje je bilo prijazno in ustrežljivo. Tudi na ulicah in v mestih smo srečevali prijazne ljudi ter vse polno otrok, ki pa niso bili vsiljivi. V Jordaniji nas je ves čas spremljal tudi turistični policist, ki skrbi za varnost potnikov in turistov in jih brani pred vsiljivci-kramarji. V Jordaniji so prepovedana motorna kolesa za preprečevanje nesreč, uporabljajo jih lahko le policisti, poštarji in nekateri državni uslužbenci. Koles skoraj ni, ker je pokrajina valovita in gričevnata; spominja na Sveto deželo. Videli smo tudi revna naselja palestinskih beguncev tako v predmestjih kot tudi v pokrajini; v obeh državah naj bi jih bilo več kot poldrugi milijon. Že proti večeru smo dospeli do državne meje s Sirijo pri kraju Ramtha. V teh krajih se namreč zvečeri že ob 18. uri. Iz Jordanije smo se peljali skozi oz. mimo gozdov iglavcev, neke vrste borovcev in pinj, po valoviti pokrajini, ki nam je ostala v lepem spominu. Na mejnem prehodu ni bilo nobenih težav ali pregledov. Na sirski strani nas je pričakal nov vodič Hussam, ki se nam je že takoj od začetka prikupil s svojo prijaznostjo in nastopom. Tudi tu smo kar hitro vse uredili. Naš zgovorni vodič nam je takoj predstavil Sirijo, njene značilnosti in bežno tudi Damask. V programu smo imeli naslednji dan nadaljevanje poti v puščavo, v nekdanjo prestolnico Palmyro, ogled Damaska je bil prihranjen za zadnja dva dneva pred odhodom. Sirija-Palmyra. Polni pričakovanja smo se v četrtek zjutraj odpravili po "Svileni poti" oz. Puščavski poti v Palmyro. Zanimiv je bil postanek sredi puščavske poti pri beduinih, ki so nam postregli s turško kavo. Puščava je bila v začetku poti res puščava, pozneje se nam je prikazala kot ozelenela dežela, ker je po več letih pred dvema tednoma tudi deževalo. Zato so se beduini s svojimi črnimi šotori začeli tja vračati, ker bodo njihova drobnica in osli imeli dovolj paše do poletja. Videli smo tudi ciganske šotore, ki se razlikujejo od beduinskih, ker niso črne barve in so postavljeni brez vsakršnega reda. Država je za beduine zgradila tudi majhne hiše in naselja s šolo, ker bi jih rada priučila stalnosti v naseljih. Zdi se, da ji deloma uspeva. Starodavno mesto Tadmor ali bolje znano kot Palmyra nas je očaralo že na prvi pogled. Po kosilu v vrtu na odprtem, saj je bila temperatura 25 stopinj Celzija, smo se posvetili ogledu te nekdanje prestolnice - puščavske kraljice. Med francosko zasedbo Sirije po 1. svetovni vojni so začeli z izkopavanji. Do leta 1928 so beduini prebivali na notranji strani Belovega svetišča, kjer so imeli svoje šotore, tudi vse mesto je bilo pokrito s peskom; Pal-myra se je širila na prostoru 10 km2. Francoski, italijanski, ameriški in japonski arheologi so ob podpori svojih držav opravili ogromno delo z izkopavanji in prikazali svetu veličino tega mesta, ki je bilo ob glavni karavanski poti proti Evfratu in vzhodu. V dobi rimskega cesarstva je mesto zelo napredovalo, saj cesarji iz rodbine Septimijev so bili iz Sirije. Znana je zlasti kraljica Zeno-bija, ki je razglasila neodvisnost Palmyre od Rima. Zatem je mesto razdejal cesar Avrelijan, kasneje pa še Mongolci. Tu najdemo spomenike sumerske in akadske kulture, obenem egipčanske, rimske, bizantinske in arabske. Ogledali smo si Belovo svetišče, dolgo rimsko cesto s stebrišči, nekropolo z grobnicami, ki pa niso vse še odkrite; povzpeli smo se tudi do trdnjave na hribu nad mestom, kjer so Druži imeli svojo postojanko in od koder so nadzorovali vso trgovino na planjavi. Izviri voda so vedno omogočali razcvet palmove oaze in oblikovanje novega mesta. Udeleženci-fotografi so pridno slikali enkratne spomenike, odete v rdečkasto-oranžno barvo sredi sijočega sonca. Naslednjega dne, v petek, 16. marca, smo nadaljevali pot po puščavi in pred poldnevom prispeli na obrežje Evfrata v Deir-Az-Zor. Viseči most čez Evfrat je dolg 600 metrov, zgradili so ga Francozi med leti 1925 in 1931. Beseda Evfrat pomeni sladka voda. V Mezopotamiji, med Evfratom in Tigrisom, se je razcvetela civilizacija, ki je pozneje vplivala na razvoj kulture ob Sredozemskem morju, v Grčiji in Rimu. Po kosilu nas je vodič vodil do kraja, kjer smo si lahko pomočili roke v Evfratu. Zdelo se nam je, da se dotikamo tisočletne zgodovine človeštva. Nato smo si ogledali Rasafo ali mesto sv. Sergija, mučenca iz začetka 4. stoletja; to je eno izmed t.i. mrtvih mest. Bizantinci so jih zgradili okrog sto, vendar so prazna mrtva mesta. Zgodovinarji razlagajo, da je do tega prišlo zaradi potresov, kužnih bolezni in preusmeritve trgovskih poti. Zvečer smo prispeli v Halab (Alep). —DALJE Skupina izletnikov v nepopisni naravni soteski v Petri Ostanki mogočnega templja v Palmyri Mrtvo mesto Rasafa, mesto sv. Sergija Neurejeni” ciganski šotori na poti proti Evfratu