sociologija in družba ob prelomu stoletja Ob 30. letnici slovenskega sociološkega društva Slovensko sociološko društvo je proslavilo svojo tridesetletnico najprej s slavnostno akademijo (v Cankarjevem domu dne 24. marca 1995), na kateri sta govorila akademik Zdravko Mlinar kot prvi predsednik SSD in akademik Veljko Rus. Ob tej priložnosti sta bila imenovana dva nova častna člana SSD: prof. Niko Toš in posmrtno prof. Peter Klinar. Nato je bilo Slovensko sociološko srečanje 95: Sociologija ob koncu 20. stoletja - njene meje in motnosti v Portorožu, dne 21. in 22. aprila 1995. Za to srečanje je bil pripravljen Zbornik ob 30-letni-ci slovenskega sociološkega društva«, ki sta ga uredila mag. Anton Kramberger in dr. Zinka Kolarič. Zbornik vključuje avtorske prispevke in tudi bogate informacije o slovenski sociologiji in njenih predstavnikih. V tej številki objavljamo besedila predavanj s tega srečanja in intervju s prof. Nikom Tošem. ZDRAVKO MLINAR* Na pragu ubikvitarne družbe? V izhodišču tega prispevka' upoštevam nekatere značilne spremembe ob koncu 20. stoletja, za katere se zdi, da jih sociološko lahko pojasnjujemo kot približevanje ubikviteti. Ubikviteta (iz latinskega ubique - povsod) pomeni stanje ali zmožnost biti prisoten vsepovsod, še zlasti v istem času. Tako se zdi, da je pred nami stanje, ko bomo ljudi, materialne dobrine in ideje od koder koli lahko našli kjer koli in kadar koli. Pri tem gre bodisi za njihovo dejansko razširjenost po vsem svetu ali za dostopnost, ki se povečuje še zlasti na podlagi nove informacijsko-komunikacijske in prometne tehnologije. Dostopnost v »realnem času« pa se po pomenu praktično izenači z ubikvitarno razširjenostjo. • Of Zdravko Mlinar, akademik in redni profesor na FDV 1 o nkai obravnavanih vpraianph imo razpravljali tudi t kolegi v okviru Centra za prouonko sociologijo. IDV. FDV in le jim tu zahvaljujem za sodelovanje Medtem ko z ubikviteto v ožjem smislu označujem razširjenost v prostoru, pa le-ta v širšem smislu lahko vključuje tudi razširjenost oz. dostopnost v času. Ena in druga sta medsebojno odvisni. Ubikviteta v prostoru hkrati omogoča kontinuirano dostopnost v času (npr. brez dnevnih ali sezonskih prekinitev). Ekspanzijo v prostoru spremlja tudi - kot pravi Melbin (1977) - »kolonizacija časa«. Te spremembe lahko pojasnjujemo v kontekstu »časovno-prostorskega zgoščevanja« in prehajanja od »prostora krajev« k »prostoru tokov«. Na bolj splošni ravni pa jih lahko pojasnjujemo z vidika dolgoročnih razvojnih procesov ali pa celo splošne razvojne logike družbenih sistemov. V tem zadnjem smislu bi lahko tukajšnjo temo pojasnjevali kot prehajanje od »interakcijskih« k »transakcijskim sistemom« (Teune, Mlinar 1978). Vendar se bom na tem mestu osredotočil na konkretnejše pojavne oblike teh sprememb, ki hkrati zadevajo vrsto nerazjasnjenih vprašanj in konfliktov pri nas in v svetu. Le nekoliko poenostavljeno naj prikažem elemente koncepcije »transakcijskih sistemov«. Ti sistemi se namreč vsebinsko najbolj približujejo popularnejšim predstavam o informacijski družbi in hkrati vključujejo določeno perspektivo razreševanja razmerja med dostopnostjo in izključnostjo. Z vidika razširjenosti je pomembno, da gre pri tem predvsem za informacije; zanje pa velja, da jih ni mogoče potrošiti tako kot materialne dobrine, temveč le uporabiti. Uporaba na enem mestu ne izključuje hkratne uporabe drugod ali nadaljnje uporabe na isti lokaciji. S tem je že nakazano preseganje logike zero-sum, ki je prevladovala v interakcijskih sistemih, ko je potrošnja (materialnih dobrin) pomenila izključitev iz obtoka. Informacija o lokaciji dobrine vse bolj nadomešča njeno dejansko posedovanje. Odpravljanje ovir za dostop zmanjšuje potrebo po posedovanju. Stroški niso odvisni od števila subjektov, ki prejmejo določeno sporočilo. Vse večji delež informacij (raznovrstnosti) je shranjen na ravni sistema, tako da se povečuje delež razpoložljive nasproti dejansko uporabljeni raznovrstnosti. To pa kaže na razpon možnosti izbire oz. avtonomije akterjev. Standardizacija zmanjšuje ceno dostopnosti in povečuje delež raznovrstnosti, ki je v obtoku v komunikacijskih omrežjih. Tako nakazani konstrukt je seveda le dolgoročna usmeritev, ne pa prikaz dejanskega stanja. Toda poglejmo zdaj konkretneje nekaj izkustvenega gradiva, ki zadeva pojavne oblike ubikvitete ali vsaj težnje v tej smeri v današnjih razmerah. Ubikviteta in njene omejitve Razmišljanja o ubikviteti so sprožile zlasti t. i. »brezdomske tehnologije«. Tako je npr. popularni nemški kulturni zgodovinar pisal o tem. kako so železnica, parnik in telefoni močno razširili horizonte za vsakogar in omogočili, da je bil človek v določenem smislu vsepovsod naenkrat. Ljudje so bili vse bolj seznanjeni z dejanskimi razmerami po vsem svetu. Pri tem je imenovani ocenil, da je npr. med 1890 in 1914 v Angliji za tisočkrat poraslo zanimanje za zunanje zadeve (v Kern 1983, 230-231). Tehnologija elektronskega komuniciranja je omogočila nastanek svetovnega občinstva. Prostor kot ovira je bil v največji meri izločen prav v razširjanju informacij. Kot sem že nakazal, informacije niso vezane na prav določeno lokacijo v prostoru, ki bi š priori izključevala njihovo razširjenost kjer koli drugje po vsem svetu. V tem smislu je razumljivo, da je Anthony Smith v svojem delu The Geopolitics of Information (1981, 130,131) zapisal, da pretoka podatkov ni mogoče nadzorovati tako kot materialne potrebščine ali informacije na papirni podlagi. »Za velik del podatkov ne moremo reči, da so shranjeni v katerem koli kraju, saj preletavajo okrog sveta od računalnika do računalnika----Torej ne gre za to, da bi vsi podatki imeli nekakšno končno postajo (počivališče), tako kot akti na polici; v njihovi naravi je, da se upirajo lerilorialnosti« (podčrtal Z.M.). Gre torej za značilne informacijske tokove, ki se upirajo teritorialni zamejitvi.1 V času elektronskih medijev si tudi kulture nasploh zagotavljajo svojo svetovno ubikviteto. V preteklosti so se npr. mediji bolj opirali na jezik in so bili tako bolj usmerjeni na občinstvo določenega naroda. Zdaj pa se bolj opirajo na glasove in slike in tako dosti laže preskočijo jezikovne in kulturne meje.' Nasploh se povečuje tekmovanje med različnimi - verskimi, političnimi, moralnimi, estetskimi - idejami v prizadevanjih, da bi dosegle globalno priznavanje in odzivnost (Tenbruck. v: Featherstone 1990, 203-205). Posamezne kulture so se razširjale zunaj območij svojega nastanka, vendar so bile vezane nanje, ko so nosile s seboj svoje mite in simbole, ki naj bi jih vsi priznavali in posnemali. Danes pa se oblikuje svetovna kultura na podlagi vse večje povezanosti teritorialnih kultur kot tudi z uveljavljanjem kultur, ki nimajo več nikakršne jasne teritorialne zasidranosti. V literaturi pa najdemo še bolj drastične označitve današnjega stanja, kot npr.: »Danes pojavljajoča se globalna kultura ni vezana na noben kraj ali obdobje. Je brez konteksta, prava mešanica disparatnih sestavin, pritegnjenih od vsepovsod in od nikoder.. .«(Smith, v Featherstone, 1990, 177). S širjenjem posameznih kultur v prostoru prihaja do njihove ubikvitame sopri-sotnosti. tekmovanja in prežemanja. Pri tem nastajajo nove hibridne kulture, kar je bilo v antropologiji in sociolingvistiki obranavano tudi kot proces kreolizacije,' še zlasti z jezikovnega vidika. Salman Rushdie, o katerem bom še nekaj več povedal kasneje, pravi, da je že vseskozi nasprotoval geografski diferenciaciji kultur, tako kot se to vidi tudi v vsem, kar je napisal. Pri tem dodaja: »Odrasel sem v Bombaju, metropoli kozmopolitske kulture, hindujske, muslimanske, krščanske, zahodne in vzhodne, torej v okolju povsem hibridne kulture. Z drugimi besedami, tu se prepletajo vse tradicije modernega sveta... to enako velja za vzhodni kot zahodni svet. Vsi smo podaljški mešanih tradicij, vsi smo hibridi, bastardi. Najnevarnejša pa je danes v svetu ideja o čistosti neke kulture ali čistosti rase« (intervju. Danas, 23. julija 1993). Iz zgornjega prikaza bi torej lahko sklepali, da se dejansko približujemo ubi-kvitarni razširjenosti informacij in kultur, in sicer tako kot da to razširjanje poteka enakomerno v vseh smereh. To pa bi bila zelo napačna predstavitev dejanskega stanja. Pri nadaljnji obravnavi bom upošteval naslednje korektive in zadržke: 1. Globalna kultura v svetovnem merilu se - vsaj za zdaj - še ne oblikuje toliko kot mešanica elementov od vsepovsod, temveč predvsem na podlagi prevladovanja »svetovnega jedra« ter enosmernih radialnih komunikacij do semiperiferije in sve- • o tem podobno tudi Horsman m Marshall (1994.51) -The flow at capital can«* be traced to any physical transfer •crow holders, nor can the flow of transhordet information, be it via utellite television or die digitally coded fazes which buzz between the tunine» centres ot the world Like ait and water, modem communications recognue no frontier. •ATAT- promovira svoj -Global Calling Card ScfVKTe. i poavom: -Potujte po svetu bra meja. časovnih con ali jezikovnih tarier«. V tem simshi omogočajo, da pogovor lahko stete tudi z nekom, ki ne pozna natega jezika, ker ga sproti prevajajo Dniiab.uk. lahko kličemo ob treh poooä. p* bo dobil tutfe sporočilo v bol) pnmertiem času. ipd 2. Seveda (a k ob takim spkXni razlagi lahko povpruUh, zaka) mamo tudi odstopanja od tega -pravila-, npr ko gre a velike razlike v vrednotenju v domačem okolju m zunaj države (ne le pesnikov, kot je France Ptefcren. temveč tudi) slikarjev, kot je Rihard Jakopič 4 Ob krcolizadji. do katere prihaja v procesu giobalizadje družbe, pa Helga Nowotny (1994) zastavlja tudi vpralanje. kaklne implikacije ima to za sami sociologijo: ali je pred nami tudi -krcohzacija sociologije- tovne periferije. Če prihaja do večje podobnosti med geografsko bližnjimi teritorialnimi kulturami, je to bolj posledica njihove skupne izpostavljenosti (podrejenosti) temu jedru kot pa neposrednim povezavam. 2. Razširjanje informacij, idej in kultur poteka z drugačno dinamiko kot pa mobilnost (tokovi) ljudi, materialnih dobrin, kapitala ali razširjanje škodljivih snovi v biofizičncm okolju. Pravzaprav ima vsaka od teh sestavin svojo lastno. specifično dinamiko, kar ustvarja zelo pestro sliko njihove (neenakomerne) razširjenosti v današnjem svetu.® 3. Ubikviteta se ne uveljavlja hkrati za vse strukturne kategorije prebivalstva, temveč jo je primerneje spremljati kot nekakšno pasovno ubikviteto. Gre za geografsko povsodnost, ne pa tudi za strukturno inkluzivnost. 4. Najpomembnejši postulat za nadaljnje pojasnjevanje ubikvitete pa je. da je ne obravnavamo samo zase. temveč v povezanosti, odvisnosti od hkratne nasprotne teinje k izključevanju. Gre za enotnost dveh nasprotujočih si teženj, ki je že bila predmet pozornosti z vidika različnih konceptualizacij. kot npr. univerzalizacije in partikularizacije ali individuacije in globalizacije, kar sem obravnaval že na drugem mestu (Mlinar 1994). Nadaljnjo obravnavo moram torej razširiti tudi na težnje k izključevanju in nato slediti dinamiki in mehanizmom njunega spopadanja in preseganja !e-tega. Od izključnosti zaradi nedostopnosti k izključevanju zaradi selektivnosti S povečevanjem dostopnosti ljudi, dobrin in idej v prostoru - predvsem z razširjanjem uporabe nove informacijsko-komunikacijske in prometne tehnologije - prihaja do kakovostno drugačne teritorialnodruibene organizacije. Za teritorialno organizacijo, ki jo prevzemamo iz preteklosti, je (bilo) značilno, da je temeljila na omejeni dostopnosti ali nedostopnosti. Meje teritorialnih enot so bile na zunanjem robu dostopnosti, t.j. tam. kjer je prišlo do pomembnega razredčenja ali popolne prekinitve komunikacij. Kar je bilo zunaj teh meja. je bilo apriorno, frontalno izključeno kot zunanje, tuje, neznano, neobstoječe, sovražno ali preprosto nepomembno. Ta zunanji svet ni bil predmet zavestnega presojanja in zgledovanja ali zavračanja na podlagi primerjanja z notranjim. Njegovo izključevanje je bilo praviloma nerefleksivnoS Nasprotno pa se s približevanjem modelu ubikvitarne razširjenosti in dostopnosti v svetovnem merilu hkrati povečujeta možnost in potreba po selektivnosti. Pri tem ne gre več za frontalno izključnost, temveč za izključljivost in izključevanje, ki predpostavlja, da se akteiji zavestno, avtonomno odločajo in izbirajo med alternativami. Takšna situacija vključuje spremembe v smeri k večji univerzaliza-ciji, ki razširja dostopnost na podlagi poenotenja standardov (v Evropski uniji gre npr. za uveljavljanje »300 ukrepov za homogenizacijo«). Povečana dostopnost pa hkrati omogoča ustvarjanje vse bolj edinstvenih povezav in kombinacij ljudi. 5 Poduki o anketnih raziskav pri nas nam kažejo, da «o prebivalci Slovenije razmeroma malo mobilni in da ne podpirajo priseljevanja drugih v Slovenijo, holj naklonjeni pa ao do pritoka tujega kapitala m informacij (npr primerjalna mednarodna raziskava o lokalnih voditeljih. Center ta prostorsko sociologijo. IDN 1991; SJM. 1993). * Pri tem pa se tikate kot presenetljivo, da takloa praksa ni le stvar neke odmaknjene preteklo«!, temvef da je le motno prisotna tudi v današnjih razmerah Vzemimo npr kadrovsko politiko, ko nihCe niti ne pomisli, da bi motne kandidate iskali tudi čez drtavno mejo Čeprav gre pn tem za objektivne omejitve (razlike v dohodkih, znanje jezika ipd ), gre preprosto tudi za inercijo stare prakse. dobrin in idej v svetovnem merilu, ki se kot inovativne rešitve, torej v afirmativ-nem smislu ločujejo od vseh drugih. Pri tem gre za preobrazbo, ki je z vidika deteritorializacije in reteritorializacije kulturnih identitet dobila oznako: prehod od »identitete kot otoka« k »identiteti kot kriiiiču« (več o tem v Mlinar 1992, 1994,b). Osvetljujejo pa jo tudi razprave o razliki med »starim«, in »novim lokalizmom«. Raimondo Strassoldo (1992) je nakazal, da gre med njima za dve bistveni razliki. »Prva je v tem, da je bil stari lokalizem 'prvobiten' (primordialen), nerazmišljajoč, novi pa je rezultat svobodne volje, zavestne izbire; prvi je 'nujen in naraven', drugi pa prostovoljen in nameren (racionalen). Druga razlika pa je v tem, da je stari lokalizem težil k minimiziranju stikov z zunanjim svetom, k ohranjanju močne zaprte meje, medtem ko se novi lokalizem povsem zaveda preostalega sveta in je odprt za interakcije z njim.« Pri tem naj bi šlo za oživljanje majhnih enklav familiarnosti in intimnosti v nasprotju s televizijskim zaslonom oz. elektronskimi komunikacijami, ki dušijo človekovo subjektivnost. Ukoreninjenost in pripadnost naj bi po nekaterih razlagah v informacijskem oz. postmodernem kontekstu ponovno pridobili pomen. Toda hkrati se pozablja, da se je do zdaj pri tem predpostavljalo nerefleksivno izključevanje zunanjega sveta, ki temelji na inerciji in navajenosti.' Kolikor pripadnost temelji na vnaprejšnji določenosti, s tem sociološko dobiva naravo »pripisanih značilnosti«(ascribed characteristics); le-te pa so v nasprotju s težnjami k individu-alizaciji (avtonomizaciji), ki se uveljavljajo kot dolgoročno prepoznavni proces.' Od prostora kot območja k prostoru kot omreiju Nov pomen prostora V kontekstu »časovno-prostorskega zgoščevanja« (Harvey 1989) stopa v ospredje novi pomen prostora. Namesto dosedanjega obravnavanja prostora kot območja postaja vse pomembnejše, da upoštevamo prostor kot omreije (Demat-teis 1993). Medtem ko so za območje pomembne strnjenost (kontigviteta) in bli-lina ter povsem določno opredeljene teritorialne meje, pa gre pri omrežju bolj za kanale selektivne dostopnosti, ki hkrati z zmanjševanjem časovno-stroškovne distance (»časovno-prostorsko konvergence«) dobivajo vse bolj globalno naravo. V tem smislu postajajo vse pomembnejša elektronska omrežja »virtualnih skupnosti« (Rheingold 1994) in nasploh t. i. »Cyberspace« (Gremshaw 1994). Takšna preusmeritev gledanja na prostor oz. rekonceptualizacija prostora ima daljnosežen pomen, saj nam že logično nakazuje določene implikacije, ki sicer izkustveno - če bi vztrajali pri dosedanjem pojmovanju - ne bi bile (lahko) prepoznavne. V tem smislu je značilno, da v javnosti prevladuje miselnost, ki predpostavlja koncepcijo prostora kot območja, kar pogojuje zmeraj bolj nerealno predstavo o dejanskem stanju in o možnostih obvladovanja dogajanja v njem. Značilna je zlasti inercija vztrajanja pri frontalnem teritorialnem razmejevanju na ravni nacionalne države. Pri tem pa se ne opaža, da nam s tem - tako v spoznav- 7 Nekateri psihologi ta pri tem poudarili. da gre za pogojni refleks V tem smislu tudi domovina predstavna predvsem navajenost na določeno okolje (v zvezi s letu gl Petja* 19913). ' Podobno smo v mrfih empiričnih raziskavah te v Šestdesetih letih ugotavljali, da se -navezanost na kr^- pojavlja kol značilnost dveh zelo različnih kategorij prebivalcev Eno sestavljajo umi. ki ao najbolj angabram v kraju, ne da bt zaradi tega a priori izključevali motnosti drugod: drugo kategorijo navezanih pa. nasprotno, predstavljajo tisti, za katere je značilna relativno najmanjla druibena participacija v kraju (zlatu slarejii in nizko izobraženi) nem procesu kot v vsakdanji praksi - dejanski tokovi in determinacijski okviri vse bolj uhajajo iz nadzora oz. ostajajo neupoštevani (gl. tudi Brzezinski, 1995). Dve implicitni predpostavki frontalnih razmejitev teritorialnih sistemov sta 1) podobnost med njihovimi sestavinami znotraj sistema in različnost navzven; 2) večja povezanost znotraj kot pa povezanost navzven. Z ubikvitarnim razširjanjem ljudi, dobrin in idej ter njihovih tokov v globalni družbi pa takšne predpostavke postajajo neuporabne in napačne tako v sociološkem raziskovanju kot v družbeni praksi. V takšnih okoliščinah prihaja - z vidika prve predpostavke - do tega. da so razlike med posameznimi sloji prebivalstva znotraj teritorialne enote (npr. glede na družbeni položaj, med posameznimi profesionalnimi kategorijami in še zlasti med generacijami) večje, kot pa so mednarodne teritorialne razlike znotraj istega sloja. Z ubikvitarno razširjenostjo ameriške popularne glasbe (plesa, »hitre hrane«, mode ipd.) med mladino po vsem svetu si postajajo mladi v mednarodnem merilu bolj podobni, kot pa so v primerjavi s starejšimi v domačem okolju.* Glede na to tudi v raziskovanju prihaja do vse večje napake in do izgube informacij, če se opiramo na agregatna statistična povprečja za teritorialne enote, namesto da bi prikazovali notranjo distribuiranost pojavov. V politični praksi pa se pojavlja zadrega, ko se npr. politiki nedosledno obračajo na svoje občinstvo včasih tako, da ga naslavljajo kot »Slovenci« (»Dragi Slovenci«!), včasih pa kot »državljani Slovenije«. S širjenjem transnacionalnih omrežij selektivnega povezovanja pa gre tudi za vse pogostejša odstopanja od druge predpostavke. Tudi z vidika povezanosti gre za zbliževanje navzven in za (medsebojno) odtujevanje znotraj teritorialne enote. Pri tem pa npr. grobo podcenjujemo vlogo oddaljenih centrov družbene moči. Tako pri nas kot v drugih državah je značilno, da šele doživljene krize okrepijo ozaveščenost o dejanskih odvisnostih v globalnem merilu." V tem smislu ne gre za anticipativno, temveč bolj za nekakšno ex post dojemanje dogajanja. Takšen »fazni zaostanek« pa ima gotovo svojo podlago (tudi) v inerciji tradicionalističnega razumevanja prostora kot območja in teritorialne izključnosti, ki jo le-ta predpostavlja. Popačene predstave o »zunanji določenosti« Naj opozorim le na dva razloga, zakaj se oblikujejo popačene predstave o zunanji določenosti našega družbenega življenja: 1) Zaznavanje prisotnosti tujega je omejeno glede na to. da so pomembni vplivi, ki sicer lahko že stoletja prihajajo »od zunaj«, tako »udomačeni«, da je njihov zunanji vir postal neopazen, pa čeprav pomembno določajo način mišljenja in delovanja ljudi v vsakem kraju. Značilen primer je katoliška cerkev s svojim vplivnim sedežem v Rimu (Bcnedik. ur., 1991). Gre za posvojitev katoliške vere in cerkvenega reda, tako da dejanski vplivi, ki sicer prihajajo »od zunaj«, večinoma bodisi sploh niso zaznavni ali pa niso kot tuji vplivi ali tuja dominacija. Zaznavni postanejo predvsem tedaj, če izstopimo iz danosti in omejenosti tega geografskega * Namesto razlik med slop pa lahko potakujemu. da K bo notranja beterogeoost teritorialnih eno« v prihodnje povečevala na podlagi vk izraznejhh razlik med posamezniki Pri tem aintam na lo. da prihaja npr. do -zapiranja tovarn- (factory cloture*) in do raz»kav o tem v ZDA m Veliki Britaniji (Hill 1984). katerih (lavno sporočilo je ravno v tem. da to objektrvne medsebojne odvnoasri dale« presegle miselnost, ki je v naaooaJmxirtavmh okvirih prostora; šele tedaj lahko določneje razpoznavamo (zunanje) vire določenosti svoje življenjske prakse. Za agendo sociološkega delovanja pa to terja poseben poudarek na primerjalnem raziskovanju. 2) Zaznavanje prisotnosti tujega je omejeno tudi glede na predpostavko, da tisto, kar nas ogroža, prihaja iz naše neposredne soseščine, ne pa iz odmaknjenih geografskih predelov razvitega ali nerazvitega sveta. V tem smislu se da razumeti, da je bila tudi v zadnjih nekaj desetletjih, ko je vpliv svetovnega jedra pri nas nenehno pridobival pomen, pozornost slovenske javnosti bolj usmerjena na vplive iz njene soseščine. To se npr. kaže v nesorazmerju med ostrim odzivanjem na poizkuse po večjem jezikovnem in kulturnem vplivu s strani geografsko ali etnično bližnjih narodov (npr. t. i. »skupna izobraževalna jedra« v nekdanji Jugoslaviji) na eni strani in nekakšno samoumevnostjo sprejemanja ameriške popularne kulture, ki je dejansko dobila ubikvitarno naravo in jo vsaj mlajše generacije doživljajo kot svojo. Primeroma vzemimo podatke o razšiijenosti ameriških filmov. Razpoložljivi podatki nam kažejo, da se je delež uvoženih in predvajanih filmov v Sloveniji, ki prihajajo iz ZDA, povečeval že več kot tri desetletja. Glede na razporeditev filmov po geografskem poreklu pa ugotavljamo (podatki za 1992), da ameriški filmi obsegajo več kot tričetrtinski delež vseh predvajanih filmov v Sloveniji; zahodnoevropski filmi manj kot eno desetino (9,3%). vzhodnoevropski pa eno stotinko (1.0%); domači, slovenski filmi obsegajo le 3,1% delež. GRAFIKON I: Predvajani filmi v Sloveniji v lelu 1992 Vir: M. Slefančič jr. (1993): Filmski almanah 1992. Mihelaf. Lj Kljub tako izraziti prevladi ameriških filmov pa le-ta pri nas ni sprožila ostrejših odzivov ali - tako kot v Franciji in Kanadi - omejevalnih ukrepov. Hkrati pa nas gornji podatki opozarjajo, kako napačna je splošna predstava o odpiranju meja v vse smeri in o enakomernem širjenju dostopnosti. Dejansko stanje laže pojasnjujemo na podlagi koncepcije prostora kot omrežja, saj ta žc inherentno vključuje predstavo o selektivnem povezovanju z drugimi partnerji v širšem prostoru. Ubikviteta domačega in tujega Ubikviteta. povsodnost, se načeloma kaže tako v tem. da se pojavlja vse več tujega v domačem okolju kot tudi več domačega na tujem. V konkretnih okoliščinah pa gre tako za spremenljivost glede na obseg takšnega razširjanja kot tudi glede na razlike med prvim in drugim. To pomeni, da imamo lahko dosti tujega pri nas, ne pa tudi obratno; ali pa dosti našega na tujem, ne pa tudi tujega doma. Če se razširja domače v tujini in tuje v domovini, pa temu konec koncev logično sledi, da se takšno dihotomno razločevanje tudi samo vse bolj zabrisuje in na določeni stopnji postane neuporabno." Ob vse večji ubikvitarnosti se spreminja tudi pomen pojmov, kot so domovina - tujina, domače-tuje. »dom in svet« ipd. Namesto takšnega dihotomnega (razločevanja bi lahko rekli, da je v kontekstu družbe ali prostora »tokov« razmejitev vse bolj zabrisana. Domače se prostorsko razširja navzven, konec koncev po vsem svetu, tako kot tuje zmeraj bolj vdira v nekdaj značilno domače okolje." V tem smislu bi se zdelo, da gre za prehod od dihotomnega gledanja, k »teoriji kontinu-uma«. To bi pomenilo da niso odločilne prekinitve na določeni točki (črti) v prostoru, temveč da gre za stopnjevanje, za postopno prehajanje med enim in drugim. V določeni meri torej prihaja do podomačenja tujega in do odtujevanja domačega. V zvezi s tem predstavljamo tudi izkustvene podatke o stališčih prebivalcev Slovenije do trditve: »Kjer koli človeku dobro gre, tam je njegova domovina!« (glej graf 2). ...... Še pomembnejša kot labrisovanje razlik med domačim in tujim je ugotovitev, da se spreminja podlaga tega razlikovanja. Le to je do zdaj temeljilo na geografski podlagi, na pomenu teritorialne bliiine in oddaljenosti. Zdaj pa postajajo pomembnejše neteritorialne osnove domačnosti in tujosti, pa bodisi da gre za specifične subkulture posameznih slojev ali skupin prebivalstva (npr. posameznih generacij), za posamezne profesionalne kategorije, za različne interesne skupine ipd. V teh primerih pogojno lahko govorimo o ubikvitarnosti v tem smislu, da najdemo elemente takšne identitete sicer po vsem svetu, vendar le znotraj določenih kategorij. V takih primerih gre torej le za nekakšno pasovno ubikvitarnosti V zadnjih letih se v Sloveniji povečuje občutek ogroženosti zaradi vdiranja tujega predvsem na jezikovnem področju (o tem razprave v revijah: Sodobnost (1993. št. 3-4, Traditiones 1994. št. 23, Javnost 1994, št.3; Mlinar, 1994c idr.). Tudi pri tem imamo opravka z značilnim nasprotjem: po eni strani širjenje tujš- " Da pn tem ne gre le za logično konstrukcijo. nam potrjujejo spremembe v «tjem merilu. I.J. » odnosih med mestom in podeleljem- Sociologija ft mesto in podeiel|e najprej obravnavala Hol značilno dih,«omt)o dveh kakovouno različnih svetov posebej v okvira raialne 10 urbane sociologije. Kasneje [» «e je pojavila krinka, da taktaa koireptuafcucija izgublja svojo realno podlago m je prevladala -fronta kontmuunu- a Ob takim dolgoročni letnji pa te vseeno ostaja dejstvo, da dom zdomcev in izseljencev danes (kar pa vendarle velja predvsem a prvo generacijo) trpi zaradi domdotfa " Npr kamor koto pndri. na Japonsko, v ZDA. v Avstralijo ipd . povsod se lahko srečuje« s sociologi. s katerimi le veic dosti skupnih informacij. privrženost določenim profesionalnim vrednotam, priznavanj skupnih strokovnih avtoritet, p* tudi skupni znanci in pmatelji V tem smislu je tudi mobilnost zelo olajlana in C» za adaptacij - v .tej olji sleri - skoraida m več potreben Tvegam lahko celo trditev, da (C Slovenski sociolog praviloma dosti bolj seznanjen z avtorji, ko« «o Weber. Simmel. TOnnies. Luckman ali Habermas in z njihovimi deli. kc* pa -povprečni- nemiki drlavljan GRAFIKON 2: Ubi bene, ibi patria Kjerkoli človeku dobro gre, tam je njegova domovina. popolnoma v glavnem neodločeno v glavnem ne ifiloh vogtafem loglatam ne pozna, ne ve Vir SJMVJ čine, ki se kaže zlasti v poplavi angleščine na skoraj vseh področjih delovanja; po drugi strani pa gre tudi pri jeziku za ukrepe in mehanizme izključevanja tujega, da bi tako ohranili lastni jezik v (čim bolj) čisti obliki." To nasprotje včasih zadeva alternativo med domačim in tujim izrazom in toliko gre za zero-sum game v prid tujemu in na račun domačega. Ce pa upoštevamo majhnost slovenskega naroda (v stoletju 1880-1980 je bilo 0,05% od vseh člankov, objavljenih v znanstvenih revi- " Pri tem »a kazalo ie podrobneje preuiili vlogo .vratarjev-, -tuvmjev« (gatekeepen) pri ohranjanju imoMi tkrrea-ikega jezik«; (we)ve