več sem se pogovarjal le z gamsi, na razpotju pod Mangrtom pa tudi s svizci. Za konec bi rad poudaril, da je pot, ki prečka Zaplato in Storžič, zelo zložna in prijetna za dvodnevno turo, zlasti za starejše planince. Na poti Sv. Jakob-Hudičev boršt-Kališče-Javornik­ Poljana, od koder je potem možnih več sestopov (Povije, Zalog, Golnik, Lom), je Dom Kokrskega odreda na Kališču nekako na sredini in zato primeren kraj za prenočitev. Enako priporočljiva je seveda tudi obratna smer. Pot je zdaj prek Suhe dobro markirana. O ZGODOVINI PLANŠARSTVA NA GORENJSKEM Anka Novak l ,,.,;,k; olp,k; ml , Jolq,kimi Alpomi v severozahodnem delu ter s Karavankami in Kamniškimi Alpami v severnem delu je nudil vse pogoje za razvoj planšarstva na Gorenj­ skem. Iskanje planinskih trat za pašo sodi poleg rudarstva in lova med najstarejše in naj­ pomembnejše nagibe, ki so vodili človeka, da se je naseljeval v območju goro. Zgodovina planšarske živinoreje sovpada z zgodovino na­ selitve v gorenjskem prostoru. Stik z najstarejšo dobo skuša vzpostaviti jeziko­ slovje, ki odkriva v posameznih planšarskih izrazih usedline jezika in kulture predromanskih in predslovanskih staroselcev. Vilko Novak je v svoji razpravi Mesto slovenskega planšarstva med romanskim in germanskim svetom 1 osvetlil vrsto takih izrazov; predromanskega izvora je npr. beseda to m o r in pomeni prvotno ogra­ jen prostor za živino, nato pa pokrito leseno (v Julijskih Alpoh) ali kamnito (v Karavankah) zgradbo za živino. V prvotnem pomenu je bila beseda do nedavna živa v Gornjesavski dolini, kjer so s tem izrazom imenovali ograjen pro­ stor ob ovčarski koči, kamor so ponoči zapirali ovce. Na jugovzhodnih planotah Julijskih Alp imenujejo še danes s tem izrazom preproste 1 Volkskunde in Ostolpenroum, Alpes Orientoles II, 1961, str. 124. 414 brunaste zgradbe za živino (npr. na Belski pla­ nini na Pokljuki, na Selski planini na Jelovici). V Julijskih Alpah je beseda !omar dobila zna­ čaj topografskega imena (Tamar v Planici, Mali in Veliki Tamar v dolini Pišnice, na Jelovici). Predromanskega izvora je beseda t r n 6 č, s katero imenujejo (npr. v Bohinju) pripravo za mešanje sira. številni so naši planšarski izrazi, ki jih poznata v svoji obliki furlanščina in ita­ lijanščina. Za prebivalce izrazitih gorskih območi j Gorenj­ ske je bila planšarska živinoreja od nekdaj najpomembnejša oblika gospodarskega priza­ devanja. Naši zgodovinarji ugotavljajo močno razvito živinorejo v srednjeveški dobi. Poleg govedoreje in kozjereje je bila posebno močno razvita ovčereja; za to govore številne dajatve ovac in jagnjet, s katerimi so bili posebno obremenjeni podložniki v goratih krajih Go­ ren jske. Poroči lo iz okrog leta 1500 pravi, da so kmetje iz okolice Radovljice gonili drobnico po stari tovorni poti skozi Bohinjsko dolino na Bovec, Tolmin in Čedad. Poročilo pravi, da so tako gonili večkrat na leto po tisoč in še več drobnice,2 prav iz tega pojasnila je moč skle­ pati, da so gonili drobnico naprodaj v pri­ morske kraje. Sirarstvo je bilo v srednjem veku velikega pomena. Poleg ostalih dajatev so bili podložniki v goratih krajih Gorenjske obreme­ njeni s številnimi dajatvami v siru. V listini iz leta 1464 je zapisano, da je Srednja vas v Bohinju dala tega leta blejskemu gospodu med drugim tudi 101 sir, »od katerih je vsak štiri dinariče vreden«. 3 Dajatve v siru se omenI0I0 prav v zvezi z užitkom planin. Radovljiški urbar iz leta 1498 omenja dve »Bohinjski pla­ nini, od katerih je vsaka poprej služila po šest velikih sirov, ker pa sta planini pusti, doje vsaka zdaj le po tri sire«. 4 V novem veku je bilo moč vse dajatve nadomestiti z denarjem, vendar se sir kot dajatev za užitek planine navaja tudi v mlajši fevdalni dobi (še v 18. sto­ letju). V najstarejši dobi so planine pripadale posa­ meznim vaškim skupnostim. V fevdalni dobi je večina planin prešla v last zemljiškega go­ spoda, kmetje pa so jih še naprej uživali in za užitek oddajali zemljiškim gospodom predpi­ sane dajatve. V fevdalni dobi so poleg skupnih planin obstajale tudi zasebne, privatne planine. 2 A. Kospret, Razmere gorenjskih kmetov okoli leto 1500, Ljubljanski Zvon, XI, 1891, str. 419. 3 Zapis urboriolnih dohodkov urodo Bled 1464, DAS. 4 M. Kos, ,O nekaterih planinah v Bohinju in okoli Bledo. Geogr. vestnik XXXII, str. 131, 1960. Predvsem so privatne planine pripadole samot­ nim kmetijam, ki so nastajale kot produkt mla jšega kolonizacijskega toka v goratem svetu (npr. dolina Kokre). Skupne planine so najsta­ rejše in skupna izraba planinskih pašnikov se je skozi dolga zgodovinska obdobja ohranila prav v današnji čas. Problematiko starosti planin je pri nas prvi načel Anion Melik v svojem delu Planine v Julijskih Alpah. Svojo ugotovitev, da so najsta­ rejše planine nastajale v pasu ob zgornji meji gozda, je podprl z zgodovino naselitve na območju Julijskih Alp; najvišje planine, ki so urejene v ugodnih legah, pripadajo zgodovin­ sko dokazanim najstarejšim vasem v dolini. To velja tudi za območje Karavank; najvišje pla­ nine pripadajo najstarejšim vasem pod gorami. Zanimivo je, do je na nekaterih planinah v visokih legah udeleženo pri pašni izrabi več vasi, nekaj pašnih srenj, od katerih ima vsaka v nižjih legah, sredi gozda, še svojo planino, ki je morala nastati kasneje, zaradi naraščanja števila prebivalstva. V območju Julijskih Alp npr. imajo Rečičani in Grajani skupno visoko planino Lipanco, v nižji legi pa ima vsaka še svojo planino - Rečiško in Grajsko planino no Pokljuki. Podobno uživajo pašni upravičenci iz starih vasi Breznica, Dosloviče, Smokuč skupno visoko planino Zelenico, v nižjih legah pa ima vsaka pošno srenja v Stolu še svojo planino (Doslovško, Smokuško - Pri žogi). Planine, ki so nastajale s krčenjem sredi gozda, so mlajšega nastanka. Mlajšega naslonka so tudi gorske senožeti, za kor govori tudi izraz »rovti«, kakor imenujejo povsod no Gorenjskem gorske košenine. Naravne planinske trate so v pasu, kjer prehaja gozd v travnato goličja, najprej vabile človeka k pašni izrabi. Tudi najzgodnejše doslej znane omembe planin v zgodovinskih listinah se po veliki večini vežejo no planine v visokih legah ob zgornji meji gozda ali prav blizu te meje. Najbolj zgodnja doslej znana omemba se veže na planino Pe­ čeno na Jelovici; navedena je v darilni listini cesarja Otona II. iz leta 973 v označbah se­ verne meje škofjeloškega gospostva. 5 Leta 1156 se omenja Mačevska planino v Storžičevi sku­ pini (planina, ki pripada staremu naselbinskemu jedru v Mačah), 6 leta 1377 se omenjata planini Javornik in Lipanca na Pokljuki/ iz leta 1444 so sporočena imena treh tržiških planin: Tega- s A. Melik, Planine v Julijskih Alpah, Lj. 1950, 6 M, Kos, Starejšo naselitev no Kranjski rovni, 900 let Kranja, 1960. 7 Isti, n. d., Geogr. vestnik XXXII, str. 135, 1960. Ograjo na kobilah, inatilna Jo Bohinjske planine Planino Zajomniki ~ • F ~ . ~ .. • ,'..f'. .. :- :. ~ ;::---- : i ..... ..,. ... ... . . 415 šče, Javornik in Kofce. 8 Od konca 15. stoletja se planine v listinah vendarle pogosteje ome­ njajo. 9 V zvezi z rovti se najbolj zgodaj omenja Uskovnica v Bohinju, leta 1498. Uskovnico, Pra­ protnica in No šeh so še v drugi četrtini 18. stoletja označene kot rovti in ne kot planine. Po posredovanju planšarskega gospodarstva so se v gorenjskem alpskem svetu razvila stalna naselja. Iz prvotne planine vosi Nomenj so nastale Gorjuše (v nadmorski višini 900 do 1000 m), iz prvotne planine Češnjanov se je razvilo naselje na Koprivniku v Bohinju. 1 0 Iz planin sta se razvili. samotni kmetiji Vršan na Jelovici in Obranca na Mežaklji. Ljudsko izro­ čilo potrjujejo tudi listinski viri. Kmetiji sta bili opuščeni in lastniki so jih vse do prepovedi paše izrabljali spet kot planini. • Listinski prepis z omembomi teh plonin Je posredovol dr. Josip 2ontor. • Glej: Kospret, n. d., M. Kos, n. d., Josip Zonta,, Zgo• dovlno mesto Kranjo, str. 31, 32, 1939, Branko Reisp, leto 1499 omenja Imeno v Komnišklh Alpah, Kronika XI, 1963, str. 111. 10 A. Melik, Plonlne v Julijskih Alpoh, 1950, str. Hi Koprivnik, vas, ki se je razvila iz l!ešnjanske planine 416 Po organizaciji planšarskega gospodarstva na skupnih planinah ločimo planine s skupnim »planovonjem«, t. j., s skupnim planšarskim obratom in planine s posamičnim plonovanjem, kjer ima vsak pašni upravičenec ali skupino upravičencev na planini svoj trop, svojega pa­ stirja in svoje zgradbe, združene v prave pla­ ninske vasi. Najpogosteje so pastirske zgradbe postavljene v gruči, le na nekaterih planinah v Bohinjskih gorah so slonovi postavljeni v presenetljivo organizirane oblike; na Dednem polju in no planini Blato so stanovi postavljeni v krožni obliki, na nekaterih senožetnih plani­ nah so razvrščeni stanovi in staje v vrsti ob poti (Zajomniki, Na Pečeh), sicer po prevladuje na senožetnih planinah oblika razloženega na­ selja (npr. Voje, Ukanc, Uskovnica in druge). No planinah s skupnim plonovanjem pose ži­ vino skupni pastir, v zadnjih desetletjih pogosto puščajo živino kor brez pastirja. še po prvi svetovni vojni, ko je bilo na planinah več živine, je bilo gori tudi več skupnih, voljenih srenjskih pastirjev, katerih delo je bilo na­ drobno določeno: »črednik«, »pogonič«, »tre­ tinjek« so pasli, »majerce« pa so predelovale mleko v maslo in sir - skuto. No takih plani­ nah so skupne, srenjske pastirske zgradbe, po­ samezni pašni upravičenci so imeli v preteklosti le preproste zgradbe za živino - tamarje. V zvezi z obliko skupnega planovanja je bila posebno pomembna vloga vaških pašnih ali srenjskih odborov v preteklosti. Melioracije, ki so jih v planšarstvu uva jale oblasti deloma že pred prvo svetovno vojno, posebno pa še v času med obema vojnama, so na takih plani­ nah bistveno spremenile podobo prvotnih plan­ šarskih naselij. Namesto starih, lesenih pastir­ skih zgradb so z državnimi podporami gradili na planinah moderne, po načrtih izdelane zgradbe, kakršne srečujemo danes v Karavan­ kah, na Pokljuki in na planinah, ki pripadajo vasem Gorenjesavske doline. Te moderne zgradbe so bile prilagojene potrebam planšar­ skega gospodarstva, hkrati pa tudi potrebam razvijajočega se gorskega turizma; najlepši primer združevanja te dvojne funkcije je pla­ ninski dom na planini Preval na Begunjščici (dom je med drugo vojno pogorel, pa so ga po vojni - tako kot na številnih drugih plani­ nah zgradili na novo, po starih načrtih) . Tudi preprostih ovčarskih koč, zgrajenih iz zloženega kamenja, ki so bile nekdaj tako značilne za ovčje planine v Karavankah, danes ni več. Samo še starejši domačin i vedo za razvaline nekdanjih ovčarskih bajt, ki so bile podobne bajti, ki jo je opisal F. S. Finžgar v svoji črtici Prekvata ovca: »Med Stolom in Belščico .me je zaletela strahotna ura ... Begal sem po planini in iskal bajte ovčarja Nejca ... V megli in toč i je nisem mogel zagledati, dokler se nisem za­ letel vanjo. Prihuljeno sem se skobacal skozi vrata, komaj za dobro ovco visoka . . . Vsa bajta je bila namreč v breg vkopana, obložena s surovim zidom, le streha je bila lesena ... « Take ovčarske koče so v času med obema voj­ nama zamenjale betonske zgradbe (npr. na Belščici). Tom, kjer se je v sistemu planinskega gospo­ darstva ohranil najstarejši način posamičnega a li individualnega planovanja na skupnih pla­ ninah, so bile melioracije, ki so jih uvajale oblasti, manj učinkovite, omejene so bile v glavnem le na skupne objekte: gonske poti, vodne naprave ter sirarce, ki so jih gradili na planinah v Bohinjskih gorah. Oblika posa­ mičnega planovanja se je najdalj ohranila v območjih, kjer je kmečko gospodarstvo naj- Majerska krošnja Vse slike iz fototeke Gorenjskega muzeja, Kranj močneje priklenjeno na planinsko živinorejo. Najbolj sklenjeno območje v tem pogledu predstavljajo planine v Bohinjskih gorah ter v Kamniških Alpah (na Krvavcu in na veliko­ planinski planoti). še do nedavna je bilo posamično planovanje živo na nekaterih pla­ ninah Blejskega kota: Na Lipanci so npr. imeli štirje gospodarji iz blejske vasi Grad svoje koče, ostali pašni upravičenci pa so imeli le posebne zgradbe za živino - »tamorje«, po­ dobno je bilo v Kranjski dolini na Pokljuki. Posamična oblika planovanja je bila značilna na Selski planini na Jelovici - še po drugi vojni, vse do prepovedi paše (letos so Seljani dobili planino nazaj). V Karavankah se je ta sistem najbolj obdržal na tržiški planini Javor­ nik, kjer je imelo pred drugo vojno še devet gospodarjev svoje pastirske koče (med vojno 417 je planšarsko naselje na Javorniku pogorelo, po vojni so nekateri postavili nove koče). V Bohinju je bilo pravilo, da so pasli svoje trope člani domače družine - strici, tete, hčere ali sinovi, drugod pa so posamezni gospodarji najemali v času »planine« majerje iz vrst rev­ nejših domačinov. Nekaterim je bilo pastirstvo poklic, saj so od rane mladosti do pozne sta­ rosti vsako leto odhajali v planine. Po drugi vojni tudi na teh planinah močno upada število planinskega osebja. Majerji pasejo zdaj razen svoje živine še živino drugih gospodarjev, za kor dobijo plačilo. Oblika posamičnega planovanja je najmočneje zakoreninjena v tradiciji, zato se je ob njej ohranilo v naši pastirski kulturi največ starega izročila. Zakoreninjenost v tradiciji kažejo stare pastirske zgradbe no planinah v bohinjskih gorah ter na planinah v Kamniških Alpah. Visoko v gorah, daleč stran od vplivov, ki so spreminjali podobo življenja v dolini, so veljale druge v naravi pogojene zakonitosti, ki so se jih pastirji trdno držali. Stonovi »na kobilah« v visokih bohinjskih gorah predstavljajo naj­ starejšo ohranjeno obliko pastirskega bivališča v Julijskih Alpah. V preteklosti so imeli (po ljudskem izročilu) take pastirske koče tudi na nekaterih drugih planinah (na planini Klek na Pokljuki, na Zelenici v Karavankah). Značilne so torej te zgradbe no koleh za planine v vi­ sokih legah, kjer so planine najprej nastajale, in za območja, kjer se planine najbolj zgodaj omenjajo, ter za planine, ki pripadajo zgodo­ vinsko dokazanim najstarejšim vasem v dolini. Nadstropne pastirske koče, ki združujejo prav tako kot bohinjski stanovi »na kobilah« v spod­ njem delu prostor za živino, v nadstropnem delu pa pastirsko bivališče (npr. no Belski pla­ nini na Pokljuki), so se razvile iz prvotnih pa­ stirskih zgradb na koleh. Prehodno obliko predstavljajo stanovi na planini Javornik na Pokljuki; tu stoje še vedno stanovi na kobilah, vendar zakriva to konstrukcijo brunast priste­ njek - prostor za živino, ki je pomaknjen iz tlorisa osnovne zgradbe. Brunasti stanovi, ki so značilni za planine v nižjih legah, ob katerih so navadno rovti, so mlajšega izvora, seveda pa se še naslanjajo na staro stavbno tradicijo. Značilno za mlajše - rovtne planine je, da imajo lastniki posebno zgradbo za pastirja in posebno zgradbo za živino. Na teh planinah se lesene zgradbe mešajo z zidanimi. Zidane zgradbe sledimo nazaj v začetek 17. stoletja, vendar so povečini 418 nastajale šele od srede preteklega stoletja dalje. Poleg stanov na kobilah in kamnitih ovčarskih koč sodijo med najstarejše oblike pastirskih bivališč »bajte« velikoplaninskega tipa, ki jih moremo šteti za značilno obliko pastirske arhitekture v Kamniških Alpah, saj so se frag­ menti prvotne arhitekture ohranili celo na zi­ danih zgradbah, npr. na planinah na Krvavcu. Z nazadovanjem in propadanjem planšarstva na Gorenjskem propada naša staro planšarska arhitekturo. Prvotno pastirska bivališča preure­ jajo povsod tam, kjer držijo do planin urejene poti, v počitniške hišice, žal, največkrat brez pravega posluha za vrednote stare arhitekture v planinskem okolju. MOJE POTI Dorina Konc Na Biškovcah Tri stezice, tri gorske poti drže iz moje do­ mače vasi v sveži, zdravi gorski svet. Proti zahodu se vzpenja travnat hrbet Kmetovec. Menda se imenuje tako, ker mu je gospodar posestnik Kmet. Planota se vleče doli do vasi in prehaja v senčnat gozd, ki mu pravimo Pir­ hovec. čudno ime. Otroci smo slišali v prizvoku imena nekaj kakor strah. Od tam se je v ve­ čerih in nočeh oglašala sovo in naznanjala smrt v vasi. Prijazna gozdna pot, vsa v senci mogočnih smrek, drži skozi gozd v zdravil išče Golnik. čudovit je sprehod po njej ob vročih poletnih popoldnevih. Samo oddaljeno šumenje gorskega potoka, zateglo krakanje vrane, pravkar se je preletavalo preko gmajne, in še oddaljeno zvončkljanje kravjih zvoncev moreš slišati, ko stopaš na planoto onkraj Pirhovca. In če se tedaj oglase zvonovi doli pri fari v ubranem pritrkavanju, kakor to znajo samo še v pod­ gorskih vaseh, tedaj obstaneš na poti in začutiš, da se je nekaj kakor daljna mladost dotaknilo tvojega srca. Lepo ti je, in vse hudo je ugasnilo v tebi. 2ivljenje ni samo vroč delovni dan. V gorah, daleč od umazane napihnjenosti, je spet praznik. Gorski veter nosi praznično pritrka­ vanje daleč preko gmajn in senožeti tja do pod­ gorskih kmetij v Svorjoh in v Gojzdu. Drugo pot se spusti do voškega potoka in noto po pastirski poti no Biškovce, ki ni planoto ne gmajno, ampak širok peščen, neurejen vhod v gorski svet. Biškovce so od vseh in niso od ni­ kogar. še gorski potok se ob vhodu no Biškovce neovirano razširi, preden pode navzdol v ure­ jeno strugo. No Biškovcoh so imeli do nedavnih časov voški bajtarji svoje fančnike, kakor se dejali ograje­ nim njivicam, no katere so sodili zgodnjo ze­ lenjavo. Do jim vodo ni odnašalo rodovitne črne prsti, so jih ogradili s kamenjem in prepletli ogrado s smrečjem. Tu so imeli drobec posestvo, ki jim go nihče ni krotil. Kadarkoli stopim no Biškovce, sem v roju spo­ minov. Svet se rahlo vzpenja in prehaja v seno­ žeti. No obeh straneh so gmajne. Tu ne rastejo jagode in borovnice. Kadar smo jih otroci na­ birali, smo šli prek Biškovc na desno, spet preko potoka, mimo grobelj no hrib, ki smo go ime­ novali Orle. Tu je mešan gozd, mnogo je v njem kostanjevih dreves, no tleh po vse zeleno borovničevja. Iz kostanjevih listov smo delali nabirovčke in vonje nabirali sladke črno-viš­ njeve sadeže. Nismo utegnili govoriti. Vsak svoje borovničevo kraljestvo smo zasedli in po dolge popoldneve nabirali in stresali v store lonce, ki so nam jih starši zaupali. Jagode in borovnice so prinašale molim podgorjonom prvi osebni zaslužek. Naše Biškovce so kor zelo podobne kroškemu svetu. Apnenčastega kamenja je tu no pretek. Nič čudnega, do so tu postavljali mogočne apnenice. Ostanke teh apnenic bi še mogli najti. Ni bilo lahko postaviti tako apnenico, ni bilo lahko pripravljati apno. še živi spomin na Ve­ varjevego oto, ki je bil mojster za to in za vrsto drugih del, zraven po moder in vesel človek. Kaj vse bi mogli zvedeti o tistih starih časih, če bi maž še živel! Vevarjevega očeta ni več, apnenic na Biškovcoh tudi ne, le vhod v gorski svet je še vedno toka neurejeno mlad in svež. Koncert pod velikim hrastom Na velikem podgorskem travniku je raste! mo­ gočen hrast. Odmaknil se je od bližnjega gozda, da je imel dovolj sončne luči in toplote. S spoštovanjem so se ozirala nanj druga dre­ vesa. Kaj so v primeri z njim jesen in gaber, bukev in breza, da ne govorim o brinovih gr­ mičkih in leskovih vejah. Na mogočni hrast, gor v krošnjo njegovega vrha, je tisto noč priletel planinski orel. Igral se je na valovih vetra in tako prijadral z goro v dolino. Bila je ravno kresna noč. Vsi ptiči in vse živali so imele svoj praznik. Na bližnjih hribih in goricah so goreli kresovi. Zvezde so mežikale v jasno svetlo noč, mesec je obstal nad velikim travnikom. Planinski orel si je zaželel slišati kaj lepega. Vsi njegovi moli državljani ptički-pevci so ži­ veli v dolini, nobeden si ni upal v strme skale in pečine, kjer je domoval on, njihov kralj. Sto­ letja in tisočletja že razveseljujejo ljudi s svo­ jim žvrgolenjem. Kralj pa še ne ve, kateri ptički so najboljši pevci njegovega ptičjega kraljestva. Tisto kresna noč so se zbrali vsi veliki in mali ptiči, vsi važni in manj važni pod velikim hra­ stom na velikem travniku. Svojega kralja, pla­ ninskega kralja so hoteli razveseliti s svojo pesmijo. Izmed ptičev pevcev so izbrali tri naj­ boljše. Ti noj kralju pokažejo svojo pevsko umetnost. Modro sova je predlagalo, noj bi nastopili: zlatoperni drozg, zlatokljuni kos in čisto nava­ den slavček, po katerega so poslali goloba pismonošo dol v primorje, kjer so slavčki doma. Izbrani pevci so bili zelo počaščeni in so se tri dni in tri noči pripravljali za nastop. Le slavček ni utegnil, ker je bil doma tako da leč od planinskega hrasta. čisto vsakdanji je pri­ letel no veliki travnik dobro uro pred nasto­ pom. Nekom pomilovalno sta ga gledala drozg in kos. Zlatopernati drozg je odloči l : »Prvi po vrsti in nastopu bom jaz, za menoj prideš ti, zloto­ kl jun i kos, nato slavček-beraček, če ravno želiš z nama tekmovati. Sploh pa bi bilo prav, da se premisliš. Zdaj je še čas.« Slavčku je od utrujenosti utripalo srce. Nič ni odgovoril, le iz bližnjega studenčka je srknil tri kapljice vode. Ni utegnil pomisliti, katero pesem bo zapel pred kraljem. Kakor mu bo narekovalo srce, tako bo najbolje. Do bi le ne bilo kake bučne spremljave! Fantovska pesem na robu travnika je že utih­ nila, kresni ognji so ugašali. Zdajci se je pričel ptičji koncert no velikem travniku. Prvi stopi pred kralja, planinskega orla, zlatopernati drozg. Izboči prso, se zravna, prikloni in že poje. Kralj gleda njegovo zlotopernato obleko in prav nič ne sliši, da se je pevček sredi pesmi zmotil in zgrešil melodijo. »Dobro, dobro,« ga pohvali kralj in še vedno gleda njegovo zlatopernato obleko. Zdaj no- 419 stopi drugi pevec, zlatokljuni kos. Zažvižga, slrunice v grlu zatrepečejo, rad bi bil zapel pesmico o preljubem Avguštinu, pa mu je zmanjkalo sape. Kralj tega ni opazil, ves čas je gledal samo njegov zlati kljun. »Dobro, dobro,« je spet rekel kralj in usekal s svojo desno nogo ob vejo, na kateri je sedel. Zdaj je bil na vrsti slavček. Priletel je pred kralja, ga pogledal in sklonil glavico v pozdrav. Kralj ni imel kaj videti. Pred njim je stal ptiček, podoben čisto navadnemu vrabcu. Da si le upa tak pred kralja! Slavček pa poje, poje, kakor znajo samo slavč­ ki. Njegova pesem boža, tolaži, pripoveduje o soncu in o zvezdah, o pomladi in o rožah. Tako lepo, tako sladko, da je kralj pozabil na vse. še nikoli nikjer ni slišal podobne pesmi. Pozabil je izreči svoj kraljevski »dobro, dobro«. Vstal je, se priklonil malemu pevčku in ga po­ vabil na svojo desno stran. Tisto noč je raz­ glasil slavčka za najboljšega pevca v svojem kraljestvu. Niti zlatopernati drozg niti zlato­ kljuni kos mu nista bila nevošč ljiva, saj slav­ ček, najboljši pevček, ni bil prav nič prevzeten. Ostal je do danes čisto navaden ptiček. JAKOBOVA NEDEUA Marijan Krišelj Pred seboj imam svoj planinski dnevnik. To je drobna in precej oguljena, na videz »ne­ ugledna« knjižica, ki pa vsebuje zame precej dragocenih spominov. Večkrat jo listam, pregledujem, berem ... Prve besede, stavki, so izpisani lepo, skrbno ... Skoraj šolsko, bi rekel, potem pa se ta skrb umakne nekakšni naglici ... Pisava postaja vse bolj površna .. . Zdaj stoje črke pokonci, potem nenadoma spet poležejo, ne da bi vedel, kaj je temu vzrok, itd .... Menda je to podoba živ- ljenja, razpoloženja ... Tudi pisava, ne samo vsebina. Začenjam pa ta svoj dnevnik takole: Rodil sem se pod gorami. Storžič mi je dajal prvo vzpodbudo v razmišljanju, zakaj so na svetu poleg gozdov, rek, polj in travnikov tudi - gore ... 420 Potem nadaljujem. Pisava je še vedno lepa, šolska ... R ad sem ob lepih dnevih občudoval Kamniške. Lepe so se mi zdele od dama, in nekje daleč so bile ... Tedaj kot otrok, ki ni vedel za svet onstran teh gora, nisem mogel upati, da bom kdaj na vrhu Zaplate, Grintovca, Kočne ... Pravzaprav je bila Zaplata zame najbolj skriv­ nostna gora. Vedel sem o njej precej zgodb in pozno poleti, ko so se začele kazati velike svetle zaplate okoli Hudičevega boršla, so te zgodbe spet oživele ... Tedaj še nisem hotel verjeti, da so te zaplate na štiri ogle naredili kosci ... Prej bi verjel, da vse dogajanje okoli lega gozda pripada neki še neznani pravljici ... Gore sem se pravzaprav bal. Bal sem se je zaradi pomladnih plazov. Bal sem se je pa tudi zaradi hudiča. O njem pravi zgodba, da je gozd, ki čepi na sredi Zaplate - po njem, njegovi značilni obliki je la gora dobila tudi ime - odnesel kmetoma, ker sla se pravdala ... Zadel ga je bil na ramo ta hudič, da bi boršt prestavil v pekel. Mežnar pri Sv. Jakobu pa je ravno tedaj zazvonil dan; hudič je izgubil moč in tako je moral odložiti gozd lam, kjer ga je zateklo. In to je bilo ravno na pol pola v pekel, ali natanko, bila je to sredi Zaplate ... Od tu dalje pa v dnevniku poslane pisava »vetrovna«, ne več tako otroška. ... Ko sem se poslovil od svoje breze na vrtu in sem šel v svet, so mi gore postale še ljubše. Vedno se rad vročam k njim, ker so mi domače, ker hranijo v sebi toliko spominov na mojo mladost ... Malo romantično, pa nič ne de. Mladost je s perspektive let zmeraj romantična, zakaj bi ji torej to odrekali. . .. In tako me je gora našla na svoji poti po­ zimi, ko je bil sneg prvi gospodar. Bil sem gost gora tudi pomladi, ko je vse cvetelo in je bilo v zraku polno nekaj takega, čemur nikoli ne bomo vedeli imena ... Tako sem hodil tja leto in dan.. . Pa bom hodil v ta svet, ki pripoveduje neprestano nove in nove zgodbe, lepe in resnične, ker so obar­ vane z barvo resničnega življenja, še dolgo. Rad se spominjam zgodbe, ki sem si jo kot otrok menda prvo zapomnil. Pripovedoval mi jo je oče, ki je prav tako ljubil te vrhove nad svojo rojstno hišo. Preprosta je ta zgodba pa obenem skrivnostna. Dolgo nisem mogel s svo­ jimi otroškimi možgani izluščili nje pomena ... Pravljica govori o Snežnem kralju. Ta je vsak dan klical k sebi ljudi, ker je bil visoko gori