Darko Ogrin (ur.)

RAZVOJ GEOGRAFIJE NA





SLOVENSKEM


100 let študija geografije

na Univerzi v Ljubljani

Ljubljana 2019

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 1

6.9.2019 10:47:43

Razvoj geografije na Slovenskem – 100 let študija geografije na Univerzi v Ljubljani

Zbirka: Historia facultatis

Uredniški odbor zbirke: Tine Germ, Janica Kalin, Ljubica Marjanovič Umek, Gregor Pompe,

Jure Preglau, Matevž Rudolf, Tone Smolej

Odgovorni urednik: Tine Germ

Glavni urednik: Tone Smolej

Urednik: Darko Ogrin

Pomočnica urednika: Sara Uhan

Recenzentki: Valentina Brečko Grubar, Metka Špes

Kartografinji: Ana Seifert Barba, Tina Vrabič

Fotografije: Arhiv AGUL (Alumni kluba geografov Univerze v Ljubljani), Arhiv Oddelka za geo-

grafijo FF UL, F. Bar (fototeka NMP 252/16), Žiga Barba, Dinaricus, Matej Gabrovec, Anton Go-

sar, Nela Halilović, Mojca Ilc Klun, Marko Krevs, Jurij Kunaver, Barbara Lampič, Simona Lukič,

Rožle Bratec Mrvar, Darko Ogrin, Matej Ogrin, Irma Potočnik Slavič, Matjaž Rebolj, Blaž Repe,

Boštjan Rogelj, Studio NORA, Tajan Trobec, Nataša Uršič, Hana Vrtovec, Nadja Zupan Hajna

Ilustracije: Marko Kočevar, Maša Planinc

Lektorica: Eva Vrbnjak

Prevod angleškega povzetka: James Cosier

Tehnično urejanje, oblikovanje in prelom: Jure Preglau

Fotografija na naslovnici: Zemljevid dela današnjega slovenskega ozemlja in sosednjih

pokrajin iz Münstrove Kozmografije.

Izdala in založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani

Za založbo: Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete

Tisk: Birografika Bori d. o. o.

Ljubljana, 2019

Prva izdaja

Naklada: 550 izvodov

Cena: 29,90 EUR

Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije.

This work is licensed under a Creative Commons Attribution-ShareAlike 4.0 International License. / To

delo je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0

Mednarodna licenca

Prva e-izdaja. Publikacija je v digitalni obliki prosto dostopna na https://e-knjige.ff.uni-lj.si/

DOI: 10.4312/9789610602385

Kataložna zapisa o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

Tiskana knjiga

COBISS.SI-ID=301605376

ISBN 978-961-06-0241-5

E-knjiga

COBISS.SI-ID=301594624

IISBN 978-961-06-0238-5 (pdf)

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 2

6.9.2019 10:47:43

Vsebina

Predgovor . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 9

1 Geografska misel od antike do 19 . stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15

Darko Ogrin

1.1

Prispevek antičnih učenjakov k razvoju geografije . . . . . . . . . . . . 16

1.1.1 Učenjaki iz Mileta. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17

1.1.2 Antična geografija med Grčijo in Rimom . . . . . . . . . . . . . . 21

1.1.3 Prikazi slovenskega ozemlja v antičnih geografskih delih . . . 25

1.2

Geografija v srednjem veku . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30

1.2.1 Zgodnji srednji vek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30

1.2.2 Vzpon islamskih znanstvenih središč in visoki srednji vek . . . 34

1.3

Velika geografska odkritja in njihov vpliv na geografsko misel . . . . 43

1.3.1 Pregled geografskih odkritij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 46

1.3.2 Vpliv velikih odkritij na razvoj geografije . . . . . . . . . . . . . . 50

1.3.3 Predhodniki moderne geografije. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58

1.3.4 Prikazi današnjega slovenskega ozemlja in



prispevki k poznavanju sveta in domovine. . . . . . . . . . . . . 63

2 Razvoj moderne geografije v 19 . in začetku 20 . stoletja . . . . . . . . . . 77

Darko Ogrin

2.1

Svetovna geografija v začetnem obdobju moderne geografije . . . . 77

2.1.1 Prva polovica 19. stoletja in nastanek moderne geografije . . 77

2.1.2 Druga polovica 19. stoletja in institucionalizacija geografije . . . 83

2.2

Geografija na Slovenskem v 19. stoletju in na začetku 20. stoletja . . 93

2.2.1 Slovenski misijonarji in odkrivanje notranjosti



Severne Amerike in Afrike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 93

2.2.2 Prispevek Alexandra Supana k razvoju geografije . . . . . . . . 95

2.2.3 Narodna (domoznanska) geografija in prebujanje



narodne zavesti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 98

2.2.4 Slovenski doktorji geografije na Dunaju med letoma



1900 in 1918 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 101

Žiga Zwitter

3

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 3

6.9.2019 10:47:43

3 Šolska geografija na Slovenskem do 2 . svetovne vojne . . . . . . . . . .111

Rožle Bratec Mrvar

3.1

Začetki pouka geografskih vsebin . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 111

3.1.1 Protestantsko šolstvo in protireformacija. . . . . . . . . . . . . 111

3.1.2 Barok in prve na Slovenskem tiskane knjige . . . . . . . . . . . 113

3.2

Šolska geografija v 19. in prvi polovici 20. stoletja . . . . . . . . . . . 114

3.2.1 Ilirske province . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 114

3.2.2 Slovenski šolski geografi na tujem . . . . . . . . . . . . . . . . . 115

3.2.3 Prva geografska dela v slovenskem jeziku . . . . . . . . . . . . 116

3.2.4 Prelom stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119

3.2.5 Šolska geografija med obema vojnama. . . . . . . . . . . . . . 120

4 Študij geografije na Univerzi v Ljubljani . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .123

4.1

Ustanovitev ljubljanske univerze in začetki študija geografije . . . 123

Katja Vintar Mally

4.1.1 Ustanovitev ljubljanske univerze in Filozofske fakultete . . . 123

4.1.2 Začetki geografije na ljubljanski Filozofski fakulteti . . . . . . 126



Je humanistično-družboslovna Filozofska fakulteta



dom tudi za geografijo? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 130

Dušan Plut

4.1.3 Nastanek in vloga Geografskega društva. . . . . . . . . . . . . 132

4.1.4 Medvojna geografija pod vodstvom Antona Melika. . . . . . 134

4.1.5 Usmeritve slovenske geografije med obema vojnama . . . . 139

4.1.6 Druga svetovna vojna in geografsko delovanje. . . . . . . . . 141

4.2

Smeri razvoja sodobne svetovne geografije in slovenska



geografija po 2. svetovni vojni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143

Dejan Cigale

4.2.1 ‚Kvantitativna revolucija‘ . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 145

4.2.2 Sistemski pristop v geografiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 148

4.2.3 Vedenjska (behavioristična) geografija . . . . . . . . . . . . . . 149

4.2.4 Kritike »prostorske znanosti« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 150

4.2.5 Humanistični pristopi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 151

4.2.6 Radikalna geografija. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 152

4.2.7 Kritična geografija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 155

4.2.8 Feministična geografija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 156

4

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 4

6.9.2019 10:47:43

4.2.9 Postmodernizem in poststrukturalizem v geografiji . . . . . . 157

4.2.10 Vrzeli v pričujočem prikazu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 159

4.2.11 Vplivi na geografijo v Sloveniji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 160

4.3

Odmevi sodobnih geografskih tokov v slovenskem prostoru . . . . 163

4.3.1 Fizična geografija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 164

Karel Natek

Malo nostalgije, spomini na študijska leta in na zaposlitev . . . . . . 178

Jelka-Eta Kunaver

4.3.2 Družbena geografija v Sloveniji: od konceptov



do palete geografij. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 186

Jernej Zupančič

4.3.3 Sodobna regionalna geografija . . . . . . . . . . . . . . . . . . 204

Dejan Rebernik

4.4

Organizacija študija, usmeritve in raziskovalno delo . . . . . . . . . . 213

4.4.1 Razvoj študijskih programov na



Oddelku za geografijo FF UL . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 213

Blaž Repe



Več terena! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 231

Mirsad Skorupan, Matej Gabrovec, Branko Pavlin, Mitja Bricelj

4.4.2 Metodološke in tehnološke spremembe v znanosti



in geografija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 234

Marko Krevs



Najstarejše fotografije na Oddelku za geografijo. . . . . . . . 242

Marko Krevs, Darko Ogrin



GIKL . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 258

Marko Krevs

4.4.3 Geografija krasa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 259

Uroš Stepišnik



Fizičnogeografski laboratorij . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 267

Blaž Repe

4.4.4 Regionalno planiranje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 272

Andrej Černe, Simon Kušar

4.4.5 O slovenski politični geografiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 285

Jernej Zupančič



Študent z aktovko in kravato: izkušnja študenta



geografije 20. stoletja . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 293

Anton Gosar

5

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 5

6.9.2019 10:47:43

4.4.6 Turizem in rekreacija ter slovenska geografija . . . . . . . . . 301

Dejan Cigale

4.4.7 Geografija prometa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 307

Matej Ogrin

4.4.8 Pol stoletja Geografije podeželja . . . . . . . . . . . . . . . . . . 311

Irma Potočnik Slavič



Moji spomini na študij geografije. . . . . . . . . . . . . . . . . . 322

Nejc Bobovnik

4.4.9 Urbana geografija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 324

Dejan Rebernik

4.4.10 Okoljska geografija . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 330

Barbara Lampič



Sprehod po šolski geografiji od subjektivnega



k objektivnemu v zadnjih šestdesetih letih . . . . . . . . . . . 345

Igor Lipovšek

4.4.11 Razvoj in današnje stanje didaktike geografije . . . . . . . . . 350

Tatjana Resnik Planinc, Jurij Kunaver, Mojca Ilc Klun



Razvoj šolske e-geografije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 365

Mirsad Skorupan

4.4.12 Slovenska (družbena) geografija v mednarodnem



okolju ob zatonu 20. stoletja. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 368

Anton Gosar

4.5

Strokovna podpora delu in vitalnosti Oddelka za geografijo FF UL 384

4.5.1 Oddelek za geografijo in njegovi zaposleni . . . . . . . . . . . 384

Tatjana Resnik Planinc, Jerica Mrak Pestotnik



Poslovna sekretarka, poslovna asistentka, strokovna delavka,



vodja pisarne, office manager ..., skratka, o delu tajništva . . .387

Jerica Mrak Pestotnik



O tem, kako smo na oddelku ustvarili tradicijo



prednovoletnih čajank . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 391

Metka Špes

4.5.2 Sto let geografske knjižnice in kartografske zbirke . . . . . . 398

Ida Knez Račič, Lucija Miklič Cvek, Martina Frelih



Kako se že 30 let selimo v nove prostore . . . . . . . . . . . . . 408

Ida Knez Račič

4.5.3 O delu oddelčnih kartografov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 423

Tina Vrabič, Ana Seifert Barba

6

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 6

6.9.2019 10:47:43

4.5.4 Povezovanje diplomantov Oddelka za geografijo FF UL:



Alumni klub geografov Univerze v Ljubljani . . . . . . . . . . 426

Simon Kušar

4.5.5 Društvo mladih geografov Slovenije . . . . . . . . . . . . . . . 430

Lovro Jecl

5 Zaključne misli – geografija v perspektivi družbenega



razvoja v 21 . stoletju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .435

Boštjan Rogelj

Povzetek . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .449

Summary . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .457

Viri in literatura . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .465

Kazalo slik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .529

Kazalo preglednic . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .539

Imensko kazalo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .541

Seznam avtorjev . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .551

7

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 7

6.9.2019 10:47:43

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 8

6.9.2019 10:47:43





Predgovor

Z vidika razvoja človeške družbe se zdi sto let zelo kratko obdobje.

Z vidika obstoja neke ustanove je sto let že pomembna časovna

kategorija, v kateri ta doživlja svoje začetke, vzpone, nihanja in

tudi padce, ko se prebija skozi različne razvojne faze. Z vidika

posameznika, ki vstopa v te razvojne faze le za nekaj let, pa je sto let ča-

stitljiva doba. V pričujoči monografiji smo poskušali zbrati nekaj tovrstnih

pogledov na prvo stoletje Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Uni-

verze v Ljubljani.

Prvi koraki institucionalizirane geografije na slovenskem ozemlju so bili

v prostorskem smislu skromni, a pogumni. V šestdesetih letih 20. stoletja se je

zgodila velika pridobitev, Oddelek za geografijo se je preselil iz stavbe Univerze

v Ljubljani (Kongresni trg 12) v prostore na Aškerčevi 2, kjer domujemo tudi

v prazničnem letu 2019.

Ob praznovanju 100-letnice tako v ospredje stopa troje. Prvič, kritična

(samo)ocena, kako smo (so)oblikovali našo stroko, kako smo sledili sodobnim

tokovom v geografiji, kje smo odkrili nove strokovne vrzeli in jih ustrezno

presegli, kaj smo novega in uporabnega doprinesli k znanosti? Drugič, izjemno

pomembno je, kako je slovenska geografija pripomogla k reševanju vprašanj

in problemov slovenske družbe, v čem je ponudila trajnostne rešitve, kako je

geografija prepoznana v širši javnosti? Tretjič, kako je skoraj 2500 diplomantov

geografije postalo del geografske skupnosti, koliko in kako smo povezani?

9

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 9

6.9.2019 10:47:43

Pričujoča monografija tako prinaša sintezne in mozaične vpoglede v to, kako

smo doživljali oziroma doživljamo te različne vloge geografije za posameznika,

geografsko skupnost, oddelek kot ustanovo in geografijo v družbi in znanosti.

-letje geografskih doživetij

Znak ob 100 letnici študija geografije na FF UL simbolizira delovanje geografov na

lokalnem in globalnem nivoju.

Monografija je skupinsko delo sedanjih in upokojenih zaposlenih na Od-

delku za geografijo FF UL in nekaterih zunanjih sodelavcev, s katerim želimo

obeležiti 100-letnico študija geografije na ljubljanski univerzi. Ker segajo zametki

slovenske geografije v čas pred ustanovitvijo univerze, se nam je zdelo ob tem

jubileju primerno, da sežemo v najzgodnejša obdobja razvoja geografske misli

in zgodovino domače geografije umestimo v širši, evropski in svetovni kontekst.

V prvem delu monografije je prikazan razvoj svetovne in domače geografije v

t. i. klasičnem obdobju, to je do 19. stoletja, ko je imela geografija še prevladujoč

deskriptivni značaj in je bila ena njenih najpomembnejših nalog širitev geograf-

skega horizonta in opisovanje ter kartografsko ponazarjanje sveta in njegovih

posameznih delov. V drugem delu je prikazano porajanje moderne, razlagalne in

pojasnjevalne geografije kot vede o razporeditvi pojavov na Zemljinem površju,

ki jo zanima kompleks odnosov med pokrajinotvornimi elementi ter človekom

in njegovim okoljem. Poudarek je tudi na prikazu stanja slovenske geografije

v 19. stoletju, ki je za modernimi tokovi zaostajala, in šolske geografije pri nas,

ki je z nekaterimi deli dosegla zavidljivo visoko raven. Večji del monografije je

namenjen razvoju slovenske geografije po ustanovitvi Univerze v Ljubljani in

začetku študija geografije, s ciljem, da se prikaže, kako se je ta razvoj umeščal

v sodobne svetovne geografske tokove. Zaradi razpoložljivega prostora in časa

smo se za obdobje po 2. svetovni vojni večinoma omejili na razvoj Oddelka za

geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. K temu nas je vodilo tudi

dejstvo, da so ostale geografske in sorodne institucije, ki soustvarjajo zgodo-

vino naše geografije, dobile podobne prikaze ali priložnostne zapise ob svojih

okroglih obletnicah. Naj jih nekaj navedemo: Oddelek za geografijo Univerze

10

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 10

6.9.2019 10:47:44

v Mariboru (Horvat, 2011), Oddelek za geografijo Univerze na Primorskem

(Brečko Grubar in sod., 2016), Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU

(Natek, Perko, 1999; Perko, 1999), Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU

(Gabrovšek, 2007), Zveza geografov Slovenije (Natek, 1998) in Ljubljansko

geografsko društvo (Urbanc, 2004; Pipan, 2015; 30 let Ljubljanskega geograf-

skega društva, 2014). Čeprav je v slovenskem prostoru obveljalo prepričanje o

enotni geografiji, pa je iz praktičnih razlogov v prikazu zgodovine oddelka po

letu 1945 posebej opisana zgodovina fizične, družbene in regionalne geografije,

predstavljene so usmeritve, ki jih razvija Oddelek za geografijo FF UL, in razvoj

študijskih programov. Vse kot del celote, ki je notranje pestra in razvejena. V

posebnem poglavju je predstavljena tudi strokovna podpora delu in vitalnosti

Oddelka za geografijo.

Razpoložljivi prostor in čas tudi nista dopuščala prikaza celotnega opusa

posameznikov, ki so bili nosilci tega razvoja, vključno z njihovimi bibliogra-

fijami. Zato smo se – po presoji avtorjev prispevkov in urednika – omejili

na osvetlitev najpomembnejšega. Vodilo so bila dela, ki veljajo v domačih in

mednarodnih krogih za pomembne prispevke k znanosti in stroki. Bolj celo-

vit vpogled v delo posameznikov in njihove bibliografije lahko zainteresirani

bralec dobi v sistemu COBISS ali v priložnostnih zapisih, ki jih spremljajo

tudi bibliografije, in jih na Oddelku za geografijo izdajamo ob okroglih visokih

obletnicah naših sodelavcev.

Zavedamo se, da je pogled na razvoj našega oddelka, ki ga razkriva monogra-

fija, le ena od možnih interpretacij in da bo monografija motivirala tudi različna

polemična razmišljanja. Če bo tako, bo uresničen edeno od njenih ciljev. V naši

geografiji namreč pogrešamo prispevke, ki se poglobljeno in kritično ukvarjajo

z njenim razvojem in vlogo posameznikov pri tem, prav tako prispevke, ki jo

umeščajo v mednarodni kontekst ter polemizirajo z njenim družbenim pomenom.

Da prikazi ne bi bili preveč papirnati in suhoparni, smo monografijo popestrili

z osebnimi izpovedmi posameznikov, ki so v različnih časovnih obdobjih štu-

dirali pri nas in delovali za dobrobit slovenske geografije. Slikovno gradivo smo

obogatili tudi z naslovnicami del, ki so pomembna za razvoj svetovne in domače

geografije in jih hrani knjižnica Oddelka za geografijo FF UL.

Obenem si želimo, da bi zapisano odmevalo tudi pri mlajših in priho-

dnjih generacijah. Pogosto se nam na naši strokovni poti zdijo nekatere stvari

11

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 11

6.9.2019 10:47:45

samoumevne in niti ne pomislimo, koliko naporov predhodnih generacij je

tlakovalo traso naše poti. Pomembne izkušnje stoletnega učenja vseh generacij

geografinj in geografov naj usmerjajo razvoj naše stroke in skupnosti v njenem

drugem stoletju.



Darko Ogrin, urednik monografije

Irma Potočnik Slavič, predstojnica Oddelka za geografijo FF UL

12

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 12

6.9.2019 10:47:45

Zahvale

Urednik monografije se zahvaljujem avtorjem, ki so s svojimi prispevki omogočili

izid monografije, kolegicam in kolegom, ki so z osebnimi pričevanji popestrili

njeno vsebino, vsem, ki so pobrskali po svojih fotografskih arhivih in prispevali

bogato slikovno gradivo, kolegicam in kolegom, ki so mi nesebično pomagali pri

iskanju različnih podatkov, in Sari Uhan za pomoč pri urejanju knjige. Iskrena

hvala velja tudi recenzentakama Metki Špes in Valentini Brečko Grubar ter

vsem, ki so pregledali posamezna poglavja in prispevali k njihovi izboljšavi. Darko

Ogrin se zahvaljujem Dejanu Cigaletu za pomoč pri prevodih iz nemščine in Ani

Ratajc za prevode iz latinščine. Žiga Zwitter se zahvaljuje Tonetu Smoleju, ki

mu je v okviru projekta Zgodovina doktorskih disertacij slovenskih kandidatov

v avstro-ogrski monarhiji (1872–1918) priskrbel seznam doktorjev geografije na

obravnavani univerzi v obravnavanem času ter fotokopije fakultetnih vpisnic in

personalnih map z doktorskimi akti vseh obravnavanih doktorjev. Marko Krevs

je hvaležen za pomoč pri zbiranju primerov tehnologije in metod v geografskem

delu kolegom Darku Ogrinu, Metki Špes, Juriju Kunaverju, Jelki-Eti Kunaver,

Mirku Paku, Blažu Repetu, Luciji Miklič Cevk, Urošu Stepišniku, Mateju

Gabrovcu, Dragu Perku in Mauru Hrvatinu. Za informacije in podrobnosti o

fizičnogeografskem laboratoriju se Blaž Repe zahvaljuje Francu Lovrenčaku,

Urošu Stepišniku, Tajanu Trobcu in laborantki Simoni Lukič. Zahvala gre tudi

Maši Planinc za ilustracijo.

13

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 13

6.9.2019 10:47:45

14

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 14

6.9.2019 10:47:45





1 Geografska misel od antike do 19 . stoletja





Darko Ogrin


Geografija je danes uveljavljena akademska disciplina, geograf pa

ustaljeni izraz za strokovnjaka, ki se teoretično in (ali) praktično

ukvarja z njo. Pred razcvetom znanosti in študija na univerzah

v 19. stoletju pa ni bilo tako. Čeprav so že stari Grki poznali in

uporabljali besedo geografija za opisovanje Zemlje, pa v antiki, srednjem veku

in obdobju velikih geografskih odkritij niso poznali specializirane znanstvene

discipline s tem imenom in tudi ne »poklicnih geografov«. Podobno je bilo tudi

z drugimi vedami, razen morda z matematiko, teologijo in astronomijo, saj so se

znanosti specializirale šele v novem veku. Z geografijo so se ukvarjali učenjaki

različnih profilov, geografija je bila le ena od panog, ki so se ji posvečali, saj so

k znanosti pristopali na celosten način.

Kot geografska dela (ali tudi geografska) prepoznavamo do začetkov

univerzitetne geografije raznovrstna prizadevanja, ki so pripomogla k širitvi in

poznavanju t. i. geografskega obzorja. To so večinoma opisi domačih krajev in

dežel, odkrivanje, opisovanje in kartografsko prikazovanje tujih dežel ter Zemlje

kot planeta in njenega položaja v vesolju (Osončju). V teh delih ne najdemo samo

zametkov moderne geografije, ampak tudi nekaterih drugih današnjih znanosti.

Eno od osrednjih vprašanj, na katerega so poskušala odgovarjati, je bilo: »Kje je

kaj, kakšno je?« Opisovanje je prevladovalo nad pojasnjevanjem. Pojasnjevanje

in razumevanje je stopilo v ospredje šele ob koncu obdobja velikih geografskih

15

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 15

6.9.2019 10:47:45





odkritij, ko so bile razsežnosti geografskega obzorja večinoma razkrite in se je

tudi na osnovi nakopičenega znanja, ki so ga prinesla geografska odkritja, začela

razvijati sodobna znanost in znotraj nje tudi moderna geografija.

Do nastanka moderne geografije so geografska znanja uvrščali med različne

vede. Strabon (Strábon / Strábo), avtor obsežnega dela z naslovom Geographica

( Geografija), ki je živel na prehodu v naše štetje, jih je uvrščal v filozofijo. Fi-

lozofija v prvotnem pomenu (ljubezen do modrosti) je tedaj obsegala večino

znanja in iz nje se je pozneje razvila znanost. Bernhard Varenius (Bernhard

Varenij), eden od predhodnikov moderne geografije iz 17. stoletja, je prišteval

geografsko znanje k matematiki, saj se je geografija ukvarjala tudi z obliko,

velikostjo, gibanjem Zemlje, njenim položajem v vesolju ipd. (Warntz, 1989).

Celo Immanuel Kant, filozof iz 18. stoletja, ki je kot prvi na univerzi poučeval

geografijo kot samostojni predmet, jo je sprva imel skupaj z zgodovino za eno

vedo, kjer geografija obravnava pojave v prostoru, zgodovina pa v času. Pozneje

se je zavzemal za geografijo kot samostojno vedo.

Zaradi naštetega je zgodovina geografije (pa tudi ostalih ved) zelo kom-

pleksen pojem, saj ne vemo, kdaj in kje se je veda o Zemljinem površju in

človeku kot njegovem sestavnem delu pravzaprav začela. So njeni začetki v

času visokih civilizacij in v antiki, kar je splošno prepričanje o začetku večine

znanstvenih disciplin, ali je bilo to šele z začetkom študija geografije na uni-

verzah? V pregledih razvoja geografske misli je ta dilema pogosto razrešena

z razdelitvijo zgodovine geografije na dve obdobji: na t. i. klasično obdobje,

do konca velikih geografskih odkritij, in obdobje moderne geografije, ki je

nastopilo z univerzitetno geografijo.

1.1 Prispevek antičnih učenjakov k razvoju geografije

Splošno prepričanje je, da so začetki večine znanstvenih ved v obdobju viso-

kih civilizacij (Egipt, Mezopotamija) in pozneje v antiki. Razvoj znanosti je

neločljivo povezan z iznajdbo pisave pri Sumercih, kar je omogočilo trajni

zapis spoznanj. Na področju geografije je to pomenilo začetek opisov poti,

krajev, pojavov, običajev, sedanjih in preteklih dogodkov, pa tudi upodobitev

prostora. Pojem geografija (opisovanje Zemlje) so prvi uporabili učenjaki

iz Aleksandrije okoli leta 200 pr. n. št., pripisujejo ga Eratostenu. Navkljub

16

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 16

6.9.2019 10:47:45





starejšemu datumu nekaterih geografskih spoznanj in dejstvu, da so stari

Grki le prevzeli (in nadgradili) nekatera znanja, do katerih so prišle druge

civilizacije, npr. Mezopotamci, Egipčani, Feničani idr., prevladuje mnenje,

da so antični Grki zastavili prve korake v razvoju geografije kot znanstvene

vede. Tedaj so nastali prvi opisi krajev (topografije) in dežel (horografije), ki

vsebujejo tudi podatke o naravnih in družbenih razmerah, v katerih ljudje

živijo, temeljna matematično-geografska dela o našem planetu in njegove

kartografske upodobitve.

Nekateri strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zgodovino geografije (npr. James,

Martin, 1993), so mnenja, da lahko štejemo za začetnika geografije Homerja

(9.–8. st. pr. n. št.). Epsko pesnitev Odiseja (slovenska izdaja: Homer-Sovrè, 1984)

lahko imamo za neke vrste geografski prikaz tedaj poznanega sveta. Prostor, ki

ga opisuje Odiseja, je Sredozemlje.

1.1.1 Učenjaki iz Mileta

Eno prvih kulturnih središč antične Grčije, ki je bilo pomembno tudi za razvoj

geografskega znanja in širjenje geografskega horizonta, je bilo mesto Milet na

vzhodni obali Egejskega morja. Milet je bil pomorsko in trgovsko stičišče, kamor

so trgovci in mornarji prinašali informacije o slabo poznanih in neznanih deželah

severno od Črnega morja, v Aziji, krajih južno od Egipta in oddaljenih delih

Sredozemlja. Hkrati je bil tudi stičišče sredozemskega in babilonskega kultur-

nega vpliva. Eden od trgovcev in poslovnežev iz Mileta, ki se je ukvarjal tudi z

znanostjo, je bil Tales (Táles ; ok. 620–546 pr. n. št). Za geografijo so pomembna

njegova razmišljanja o obliki in položaju Zemlje. Zemljo si je predstavljal kot

disk, ki plava na vodi. Za svoje trditve je iskal razlage, ki so izhajale iz meritev

in opazovanj in ne iz teoloških prepričanj, kar je bilo v njegovem času bolj

običajno (O‘Grady, 2004).

Talesov učenec Anaksimander (Anaxímandros ; 609/610–546 pr. n. št.) se je

v zgodovino geografije zapisal kot prvi, ki je narisal zemljevid tedaj poznanega

sveta. Zemljevid se ni ohranil, so ga pa zelo dobro opisali miletski pisci. Zelo

verjetno je, da se je Anaksimander zgledoval po babilonskem zemljevidu sveta,

ki so ga izdelali na glineni plošči. Anaksimander je Zemljo upodobil v obliki

kroga, ki ga obliva ocean. V središču je Sredozemlje, ki ga obkrožajo Evropa,

Azija in Libija (starogrško ime za Afriko) (James, Martin, 1993).

17

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 17

6.9.2019 10:47:45



Slika 1: Tales iz Mileta pri piramidah v Egiptu. S pomočjo svoje višine in dolžine

sence ter sence piramid je izračunal njihovo višino (po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

Tales in Anaksimander sta se ukvarjala s splošnimi matematično-geograf-

skimi in kartografskimi vidiki našega planeta, Hekataj (Hekataios; ok. 550–476

pr. n. št.) pa je predvsem zbiral in urejal informacije o znanih in manj znanih

deželah, potoval je tudi po perzijskem cesarstvu. Svoj opis sveta je razdelil na

dva dela. V prvem opisuje Evropo, v drugem pa Azijo in Libijo. Evropo in

Azijo po Hekateju ločujejo Dardanele, Črno morje, Kavkaz in Kaspijsko jezero,

Azijo in Libijo pa Nil. Za Kaspijsko jezero je bil prepričan, da je povezano z

oceanom. Opis sveta je opremil tudi z zemljevidom, ki je izboljšana različica

Anaksimandrovega zemljevida sveta.

Stoletje pozneje je z nekaterimi Hekatejevimi razlagami, npr. mejo med Azijo

in Libijo (Afriko), polemiziral Herodot iz Halikarnasa (Hēródotos; 485–ok. 425

pr. n. št.). Trdil je, da je Rdeče morje primernejša meja med Azijo in Libijo, saj

med prebivalci levega in desnega brega Nila ni razlike. Herodot je bolj kot geograf

poznan kot začetnik zgodovinopisja, vendar zgodovinske dogodke umešča tudi v

geografski kontekst. Je avtor ideje, da je treba zgodovino dojemati geografsko in

geografijo zgodovinsko. To je koncept, ki ga v razvoju geografije pozneje še večkrat

srečamo, npr. pri Immanuelu Kantu v 18. stoletju (Unwin, 1992).

18

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 18

6.9.2019 10:47:45



Slika 2: Hekatajeva upodobitev sveta (Hekatajeva karta sveta, 2019).

Herodotovi geografski prispevki izhajajo iz spoznanj, do katerih je prišel na

številnih, več let trajajočih potovanjih, saj je prepotoval večino tedaj poznanega

sveta. Iz njegovih opisov v delu Zgodbe (Ἱστορίαι , Historiai; slovenska izdaja:

Herodot iz Halikarnasa, 2006) je razvidno, da je proučeval tako naravno- kakor

tudi družbenogeografske značilnosti posameznih okolij. Ni se zadovoljil samo z

opisovanjem, ampak je poskušal nekatere pojave tudi razložiti. Pri tem je svoje

hipoteze vedno podprl z logiko, kjer je upošteval osnovni princip, da je svet urejen

simetrično. V razpravi o Egiptu, kjer pojasnjuje redno poletno poplavljanje Nila,

npr. razlaga, da ima Nil, po principu simetrije, podoben tok kot Donava. Izvir

ima blizu zahodne obale Libije (Afrike), nato teče proti vzhodu in se potem

obrne proti severu, kjer se izliva v Sredozemsko morje.

Herodot ni imel posluha za matematične in astronomske značilnosti Ze-

mlje, ki so bile pozneje sestavni del geografskih razmišljanj, kot je npr. oblika

Zemlje, določanje točne lokacije krajev in izdelovanje zemljevidov. Glede

oblike Zemlje je prevzel pogled, da je Zemlja plošča, nad katero v loku potuje

Sonce od vzhoda proti zahodu. V njegovem času so sicer potekale razprave, da

je Zemlja morda okrogla (o tem sta govorila že Pitagora in Filolaj okoli leta

500 pr. n. št.), vendar sta dokaze na osnovi opazovanj prispevala šele Evdoks

19

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 19

6.9.2019 10:47:45

in Aristotel približno stoletje pozneje. Evdoks iz Knidosa (Eúdoksos; 410–347

pr. n. št.) je na okroglo obliko Zemlje sklepal s pomočjo opazovanja višine

zvezd pri potovanju v poldnevniški smeri, saj se ta spreminja, kar se pri ravni

Zemlji ne bi zgodilo (Lovrenčak, 1996, str. 11–12). Okrogla oblika Zemlje mu

je služila tudi za razlago toplotnih pasov, saj so ti povezani z različnim vpadom

Sončevih žarkov na Zemljino površje, in njihove primernosti za življenje ljudi

(Roller, 2015).

Aristotel (Aristotélēs; 384–322 pr. n. št.) se sicer z geografijo ni veliko ukvarjal,

a je sklepal, da je Zemlja okrogla, po Zemljini senci, ki pada na Luno ob njenem

mrku in ima obliko loka, takšno senco pa lahko meče le krogla (Lovrenčak, 1996,

str. 13). Med Aristotelove prispevke k geografiji lahko prištevamo razmišljanja

o poselitvi sveta, razširjenosti rastlin in živali ter razprave o potresih in težnosti

Zemlje. Za geografsko teorijo so pomembna tudi Aristotelova pojmovanja

prostora in prostorskih enot, ki izhajajo iz filozofskih razprav njegovega učitelja

Platona (428–348 pr. n. št.). Aristotel je začel uporabljati izraz chora za regijo

oziroma pokrajino, topos pa za del (enoto) te regije. V obeh primerih gre za

določen in specifičen prostor, ki ima svoje značilnosti in je omejen (Cresswell,

2013). Oba izraza sta postala sestavni del geografske terminologije. V srednje-

veški in novoveški geografiji se je pojem horografija začel uporabljati za opise in

upodobitve večjih enot Zemljinega površja (dežel, držav, pokrajin), topografija

pa za opise krajev ali manjših območij. Pozneje se je izraz topografija uveljavil

tudi za opis (morfoloških) značilnosti površja.

Nekatera teoretična spoznanja grških mislecev so bila v nasprotju z ugoto-

vitvami tedanjih terenskih raziskovalcev (popotnikov). Po nekaterih virih naj bi

Feničani pripluli do ekvatorialnih predelov Afrike in jo celo objadrali ter tako

ovrgli teorijo o neznosnih temperaturah ob ekvatorju. V 4. st. pr. n. št. je Piteas

(Pythéas; ok. 340 pr. n. št.–ok. 270 pr. n. št.) plul ob obalah Severne Evrope in

obplul Britansko otočje ter odkril, da so ti predeli precej bolj poseljeni, kakor je

to veljalo v teoriji. Žal so njegovi sodobniki te ugotovitve večinoma spregledali.

Velik napredek v poznavanju sveta se je zgodil v času Aleksandra Velikega

(356–323 pr. n. št.) zaradi širjenja njegove države na vzhod. Aleksandra, ki je bil

Aristotelov učenec in dober poznavalec geografije, so na vojaških pohodih v

Azijo spremljali tudi strokovnjaki, ki so popisovali dogajanje, opisovali osvojene

dežele in merili razdalje.

20

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 20

6.9.2019 10:47:45





1.1.2 Antična geografija med Grčijo in Rimom

Temeljna znanja o velikosti Zemlje kot krogle in določanju geografskih koor-

dinat so prispevali učenjaki, ki so delovali v Aleksandriji, najpomembnejšem

antičnem znanstvenem središču. Eden od njih je bil Eratosten (Eratosthénēs;

ok. 276–ok. 194 pr. n. št.), ki je presenetljivo natančno izračunal obseg Zemljine

krogle. Pri tem si je pomagal z višino Sonca nad ravnino horizonta v Sieni

(današnjem Asuanu v Egiptu) in Aleksandriji ter razdaljo (lokom) med obema

krajema (Lovrenčak, 1996, str. 18).

Kljub natančnosti pa Eratostenove vrednosti obsega Zemlje pozneje niso

obveljale, bolj so verjeli Pozejdonijevim (Poseidónios; ok. 135–194 pr. n. št.)

izračunom iz okoli 100 pr. n. št., ki so bili močno podcenjeni. Zelo pomemben

je tudi Eratostenov prispevek k razvoju geografskega koordinatnega sistema,

ki ga je uporabil za točno lokacijo krajev in izračun razdalj med njimi in kot

prvi na zemljevid narisal natančnejšo geografsko mrežo. Uporaba geografskih

koordinat je omogočila izdelavo natančnejših zemljevidov in pomenila velik

napredek v navigaciji (Holt-Jensen, 2009).

V Eratostenovem času je bila razdalja od Atlantskega oceana do Indije

približno znana. To je sprožilo zelo pomembno vprašanje, kaj je v obsežnem

prostoru med Vzhodno Azijo in Zahodno Evropo. Nekateri so domnevali

(med njimi tudi Krates iz Malosa, Krátēs, ki je okoli leta 150 pr. n. št. izdelal

prvi globus), da so tam štiri poseljene celine, na vsaki polobli po dve. Glede na

Posidonijeve ocene obsega Zemlje so tudi sklepali, da razdalja od vzhodnega

dela Azije do Evrope ni zelo velika.

Eratostenovo geografsko delo so pozneje nadaljevali njegovi učenci in

znanstveni nasledniki v Aleksandriji, med njimi Klavdij Ptolemaj (Klaú-

dios Ptolemaîos; ok. 85–ok. 170 n. št.), ki je za časa svojega življenja postal

Rimljan, podobno kot tudi Strabon pred njim. Napisal je obsežno delo z na-

slovom Geografski priročnik (Geōgraphikē hyphēgēsis). V prvem delu je razložil

osnovne principe računanja velikosti Zemlje, geografske širine in dolžine,

razdelitve Zemlje v stopinjska polja in kartografskih projekcij. Pomemben

je zlasti njegov prispevek k razvoju geografskih koordinat, saj je izbral kot

izhodišče za določanje geografske širine ekvator, za geografsko dolžino pa

najbolj zahodno točko tedaj poznanega sveta na Kanarskih otokih (Rana,

21

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 21

6.9.2019 10:47:45



Slika 3: Klavdij Ptolemaj (po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

2008). Ptolemaj izstopa po zelo natančni uporabi enostavne stožčne (konu-

sne) projekcije, za katero je podal matematično razlago in se po njem tudi

imenuje (Peterca, 2001, str. 79–80). V osmem delu Geografskega priročnika so

zbrani zemljevidi različnih delov tedaj poznanega sveta, ostalo pa je zbirka

preglednic s podatki o geografski širini in dolžini za 4000 krajev (Geography

of Claudius Ptolemy, 2011).

Čeprav je bilo v Ptolemajevem času splošno znano, kako se izračuna geograf-

sko širino s pomočjo višine Sonca nad ravnino obzorja, so bili izračuni narejeni

le za maloštevilne kraje. Večji problem je predstavljala geografska dolžina, ki

so jo določali s pomočjo trajanja potovanj od enega kraja do drugega, zato so

bili številni podatki o geografski dolžini napačni. Težavo je predstavljala tudi

uporaba Pozejdonijevega podcenjenega obsega Zemlje. Zaradi problemov z

določanjem geografske dolžine so bili Ptolemajevi zemljevidi tedaj znanega

sveta nenatančni v smeri vzhod–zahod. Začetni poldnevnik je potekal čez Ka-

narske otoke, 180. pa po osrednji Kitajski. Če primerjamo s sedanjimi zemljevidi,

vidimo, da je razlika med Kanarskimi otoki in Kitajsko le okoli 120 dolžinskih

stopinj (Hold-Jensen, 2009).

22

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 22

6.9.2019 10:47:45



Ptolemaj je avtor tudi enega največjih del klasične astronomije Velika razprava

(Hē Megalē Syntaxis), ki se nam je ohranilo v arabskem prevodu z naslovom

Almagest iz 12. st. V njem je združil celotno astronomsko znanje svojega časa in

utemeljil geocentrični sistem. Delo je bilo osnova za vse astronomsko znanje

do 17. stoletja (Rana, 2008).

Slika 4: Ptolemajeva karta Afrike (po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

S pomočjo Strabona in Eratostena so starogrško geografsko tradicijo pre-

vzeli Rimljani. Ti so imeli bolj praktične poglede na geografijo in niso razvili

svoje geografije, čeprav je širjenje imperija prineslo nova spoznanja o deželah,

ki so bile do tedaj manj znane. Novo pridobljenih informacij niso izkoristili

za napredek geografije kot znanstvene discipline, temveč so se večinoma držali

grških konceptov in dognanj. Geografija, kakor tudi druge vede, se je začela

močneje razvijati šele v cesarski dobi, zlasti za časa Nerona (37–68 n. št.). Rimljani

so geografsko znanje s pridom uporabljali pri izgradnji obsežnega sistema cest,

ki so povezovale imperij, in pri upravnih ter vojaških zadevah.

Za vojaške potrebe so skozi več stoletij v začetku našega štetja nastajali

zemljevidi rimskega cestnega omrežja. Do danes se je ohranil eden, ki se po

nekdanjem lastniku iz 16. stoletja imenuje Tabula Peutingeriana. Tabula ni

23

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 23

6.9.2019 10:47:46



Slika 5: Nemška izdaja Strabonove Geografije iz leta 1830

(Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

zemljevid v današnjem pomenu besede, odstopa tudi od standardov za izdelavo

zemljevidov, ki so se uveljavili ob koncu antike. Je zgolj shematičen prikaz (iti-

nerar) cestnega omrežja z imeni krajev in razdalj med njimi (Gašperič, 2007).

Če za Eratostena velja, da so ga zanimali predvsem obči, matematično ge-

ografski in kartografski problemi (nekateri ga imajo za ‚očeta kartografije‘), pa

Strabon ( Strábon, latinsko Strabo; 63/64 pr. n. št.–ok. 23 n. št.) velja za nadaljevalca

grške topografske in horografske (regionalno geografske) tradicije. Napisal je

obsežen enciklopedičen opis tedaj poznanega in poseljenega sveta (ekumene) z

naslovom Geografija (Geōgraphiká), ki ga sestavlja 17 knjig. Poglaviten namen

Geografije naj bi bilo širjenje splošne kulture in pomoč rimskim uslužbencem

pri njihovem delu (Zlobec, 1999).

Za Strabonovo Geografijo sta značilni sistematičnost in uporaba številnih

podatkov, ki zavzemajo obsežen del njegovega opusa. Držal se je načela, da mora

vsak, ki se loti opisovanja krajev, poleg opisa dodati tudi vse podatke meritev

(geografskih koordinat, razdalj med kraji ipd.). V njegovem delu je opazen tudi

poizkus razumevanja medsebojne povezanosti krajev, lokalnega z globalnim,

preteklega s sedanjim. Posebna vrednost dela je, da je vanj vključil, komentiral in

24

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 24

6.9.2019 10:47:46





citiral številna antična grška dela, ki se do danes niso ohranila, in tako omogočil

vpogled vanje tudi poznejšim rodovom raziskovalcev (Cresswell, 2013).

1.1.3 Prikazi slovenskega ozemlja v antičnih geografskih delih

Pregled pisnih virov, ki govorijo o severnem Jadranu in današnjem slovenskem

ozemlju v antiki, je večinoma narejen po prispevku Zlobčeve (1999) in dopolnjen

z delom Hriberška (2013). Zlobčeva omenja, da noben antični avtor, z izjemo

Strabona in zlasti Plinija Starejšega, ni posvetil posebne pozornosti severnemu

Jadranu. Na tem območju tudi ni nastal noben pisni vir, čeprav je bil Oglej

(Aquileia) pomembno trgovsko središče in je kot tak zagotovo imel razvito

kulturno življenje. Grki so območje Jadranskega morja slabo poznali, v njihovih

geografskih delih prevladujejo opisi obalnega pasu, zalivov, izlivov rek in razdalj

med pristanišči – podatki, ki so bili pomembni za mornarje in trgovce. Med

opise so vpletali tudi veliko mitološkega izročila. Več zapisov o širšem območju

severnega Jadrana je nastalo v času rimske zasedbe in prodiranja na vzhod (npr.

spisi Katona in Polibija), ko je to ozemlje dobilo večji strateški pomen. Najbolj

temeljito sta ga opisala Strabon in Plinij Starejši, ki sta v svojih opisih združila

informacije iz starejših in novejših virov (Zlobec, 1999).

Prvi pisec, pri katerem najdemo nekaj fragmentov o severnem Jadranu

(čeprav nekateri dvomijo o pristnosti tega opisa) je Hekataj iz Mileta. Od

ljudstev, ki živijo ob severnem delu Jadrana, omenja Histre, neidentificiran narod

Kavlikov in Liburne. Ohranil se je tudi opis, ki priča o rodovitnosti pokrajine

(Zlobec, 1999, str. 14): »Dežela je primerna za živinorejo, tako da živina rodi

dvakrat letno in so porodi dvojni, pogosto se rodijo tudi trije ali štirje mladiči,

včasih pa tudi po pet ali več. Kokoši ležejo jajca dvakrat dnevno, čeprav so, med

vsemi pticami, precej majhne.«

V 6. st. pr. n. št. je nastal tudi celovit prikaz jadranske obale kot praktičen

priročnik za plovbo, ki ga pripisujejo Skilaksu (Skýlax). Glavnino dela zavzema

naštevanje narodov, ki živijo ob obali Jadranskega morja, med njimi Kelti, Veneti,

Histri in Liburni. Za istrsko obalo najdemo podatek, da plovba ob njej traja en

dan in eno noč, za sosednjo liburnijsko pa, da tam vladajo ženske.

V helenistični dobi, ko Grki niso imeli aktivnih stikov s severnim Jadra-

nom, nastopa to območje v mitu Apolonija Rodoškega (Apollōńios Rhódios;

ok. 295–ok. 215 pr. n. št.) o potovanju argonavtov po Podonavju in Jadranu. Iz

25

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 25

6.9.2019 10:47:46

opisov je razvidno, da ni imel realnih predstav o ozemlju, ki ga je opisoval.

Zanimivo je na primer prepričanje o toku reke Hister (Donave), da se en njen

krak izliva v Črno morje, drugi pa v Jadransko, po katerem naj bi argonavti

prišli do Istre.

Najbolj običajne predstave, ki so jih imeli Grki o severnem Jadranu, najdemo

v delu Psevdo-Skimnosa (Pseudoskýmnos). Delo opisuje dežele Evrope, Azije

in Libije (Afrike) in je verjetno nastalo v 2. st. pr. n. št. kot šolski učbenik. V

opisu širšega območja severnega Jadrana so zanimiva novost opisi vremenskih

in podnebnih razmer. Povzemamo dele besedila, ki se nam zdijo zanimivi z

vidika geografije današnjega slovenskega ozemlja (Zlobec, 1999, str. 19–20): »Na

njihovih mejah [Keltov] se nahaja tako imenovani severni steber [po mnenju

Zlobčeve bi lahko steber simboliziral Alpe], ki je izjemno visok in z vrhom

srši proti nemirnemu morju. V bližini tega stolpa živijo Kelti, ki bivajo najdlje

in širijo do sem svoje meje, Veneti in tisti Histri, ki zasedajo notranji predel

Jadrana. Pravijo, da se tu začne tok Histra. Sledi morje, imenovano Jadransko.

… Pripovedujejo, da Jadranski zaliv vse naokrog naseljuje množica približno

milijona in pol barbarov, ki obdelujejo rodovitno deželo; pravijo namreč, da tudi

govedo rodi po dva mladiča. Podnebje tega območja se razlikuje od pontskega,

tudi če sta (deželi) blizu; namreč ne sneži in ni premrzlo, ampak povsod in vedno

vlažno. (To območje) pa je podvrženo nenadnim vremenskim spremembam,

zlasti poleti; takrat padajo strele in divjajo nevihte.«

V rimskem času vse do cesarske dobe ni pomembnejših geografskih del o

severnem Jadranu. Najobsežnejši in najpomembnejši deli sta nastali med prvim

in drugim stoletjem našega štetja, to sta Strabonov in Plinijev opis. Iz tega časa

je tudi prvi geografski spis v latinščini, Melova Chorographia, ki pa je z infor-

macijami o severnem Jadranu precej skopa, in upodobitev našega ozemlja na

Tabuli Peutingeriani. Prikazano je v zgornjem delu četrtega in petega segmenta

(Mihevc, 1998), od krajev so med drugim izpisani Longatico (Logatec), Nau-

portus (Vrhnika) in Emona (Ljubljana).

Podatki, ki jih je Strabon posredoval o severnem Jadranu, so razpršeni med

več knjig njegove Geografije. V prvi je zanikal teorijo o črnomorsko-jadranski

bifurkaciji reke Hister (Donave) in nasprotoval tradicionalni predstavi, da se ta

reka izliva tudi v Jadransko morje. V četrti in peti knjigi je predstavil morfolo-

ško in etnografsko podobo (tudi alpskih in predalpskih predelov) ter izpostavil

26

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 26

6.9.2019 10:47:46



Slika 6: Širše območje današnje Slovenije na Tabuli Peutingeriani

(Tabula Peutingeriana, 2017).

pomen Ogleja, od koder je trgovsko blago potovalo po kopnem in po rečnih

poteh do Donave. V začetku pete knjige, kjer je opisal naravno podobo Italije

in prepletal realnost z miti in nepreverjenimi dejstvi, je tudi opis izvirov Timave

(Zlobec, 1999, str. 26): »… V Jadranskem zalivu je tudi Diomedovo svetišče, vre-

dno omembe, Timavon: ima namreč pristanišče, lep, božanstvu posvečen gozdič

ter sedem izvirov pitne vode, ki se takoj izlivajo v morje v široki in globoki reki.

Polibij pravi, da so (vsi ti izviri) razen enega izviri slane vode in zato imenujejo

prebivalci ta kraj »izvir in mati morja«. Posejdonij pa pravi, da reka Timav, ki

se spusti z gora, ponikne v brezno in teče pod zemljo sto trideset stadijev ter se

izliva v morje …« Sedma knjiga vsebuje prikaz Ilirije, po Strabonu gorate dežele

od dna Jadranskega morja (Tržaškega zaliva pri Tržiču) do Rizonskega zaliva

(Boke Kotorske), to je ozemlja med morjem in panonskimi ljudstvi.

Plinij Starejši (Gaius Plinius Secundus Maior; ok. 23/24–79 n. št.) je

napisal monumentalno delo Historia Naturalis ( Naravoslovje; slovenska izdaja:

Plinij Starejši, 2013), ki na enciklopedičen način združuje opise narave in sveta.

Naravoslovje večinoma ni avtorsko delo, ampak rezultat zbiranja in povzemanja

gradiva po drugih virih. Opis severnega Jadrana se nahaja večinoma v tretji

knjigi, kjer so zbrani geografski opisi zahodne in južne Evrope, med njimi

tudi 10. regije Italije. Plinij je poskušal celovito opisati deželo; ne našteva samo

27

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 27

6.9.2019 10:47:46

toponimov in etnografskih podatkov, kar je prevladovalo v delih pred njim,

ampak tudi gospodarske razmere, upravni status naselij, razdalje med kraji in

spremembe meja. Uporabljal je sodobne vire, tudi materialne, ki jih je prepletal

s starejšimi geografskimi deli in mitološkimi pripovedmi. Kljub upoštevanju

sodobnih virov pa je bila notranjost dežel ob severnem Jadranu Rimljanom

Plinijeve dobe še vedno slabo poznana.

Tudi Plinij je zavračal staro trditev, da se reka Hister izliva v Jadransko

morje. Pri razlagi, kako naj bi Jazon in njegovi spremljevalci prišli z ladjo Argos

(Argo) iz Donave v Jadransko morje, je naštel več toponimov, ki se nanašajo na

današnje slovensko ozemlje (Zlobec, 1999, str. 30): »… Veliko ljudi se je zmotilo,

in tudi Nepot, ki je živel ob Padu, rekoč, da Istra dobi ime po reki, imenovani

Hister, ki se izliva v Jadransko morje iz Donave, na nasprotni strani ustja Pada,

in da toka Histra in Pada, ki se stekata z nasprotnih strani, spremenita morje,

s katerim prideta v stik, v sladko vodo. Nobena reka se ne izliva iz Donave v

Jadransko morje. Mislim, da so se zmotili, ker se je ladja Argos spustila po

rečni poti v Jadransko morje nedaleč od Tergesta (Trsta), vendar ni več znano,

po kateri reki. Skrbnejši (pripovedovalci) poročajo, da so (ladjo) prepeljali čez

Alpe na ramenih, tja pa je prišla po Donavi, potem po Savi, potem po Navportu

(Ljubljanici), ki je tako poimenovan po tem dogodku in ki izvira med Emono

(Ljubljano) in Alpami. Istra se širi (proti morju) kot polotok …« Pri naštevanju

rimskih mest v Histriji (Istri) omenja tudi Ajgido (Aegida, Agida, v rimski dobi

tudi Capris, sedanji Koper; Hriberšek, 2013, str. 309).

Plinij Starejši (2013, str. 248) je opisal današnje slovensko ozemlje tudi na

začetku poglavja o Panoniji: »Sledijo želodonosni kraji Panonije, koder se str-

mine gorskih slemen Alp zmanjšujejo in se sredi Ilirika, kjer tečejo v smeri od

severa proti jugu, v levo in desno lahno vzpenjajočih se pobočjih iztečejo.« Z

»želodonosni kraji« Plinij po mnenju Hriberška (2013, str. 324) opisuje prostra-

no gozdnato (poraščeno s hrasti) pokrajino med Dravo, Savo in Donavo. Od

današnjega slovenskega ozemlja sta k Panoniji spadali severovzhodna Slovenija

in Dolenjska.

Za razvoj geografije so antična dognanja velikega pomena, saj predstavljajo

osnovo, na kateri je temeljil razvoj v poznejših stoletjih. Grški in rimski antični

geografi so se ukvarjali predvsem s tremi osnovnimi problemi: z natančnim

opisovanjem posameznih območij in njihove zgodovine, z meritvami sveta in

28

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 28

6.9.2019 10:47:46



izdelovanjem zemljevidov ter z razmišljanji o odnosih med človeško družbo in

njenim okoljem, ki vključuje prepričanje, da na Zemlji obstajata po božji volji

ustvarjen red in namen ter da okolje vpliva na ljudi in da lahko ljudje samo

omejeno spreminjajo svoje okolje.

V pristopih antičnih učenjakov prepoznamo tudi enega od dualizmov, ki

spremlja geografijo vse do današnjih dni. Nekateri od njih (npr. Anaksimander

in Eratosten) so se ukvarjali predvsem s pojasnjevanjem splošnih dejstev in z

iskanjem zakonitosti, kar danes poznamo kot nomotetični pristop, niso pa jih

toliko zanimale edinstvene značilnosti posameznih pokrajin in razlike med

njimi. Drugi (npr. Herodot in Strabon) pa so bolj stremeli k potovanjem in

opisovanju edinstvenih značilnosti (posameznih krajev, dežel), kar imenuje-

mo idiografski pristop. Nomotetični pristop je prisoten predvsem pri obči,

idiografski pa pri regionalni geografiji. V nadaljnjem razvoju geografije so se

zato pogosto pojavljale dileme, da bi morala geografija prevzeti bodisi prvi,

bodisi drugi pristop. Zagovorniki enotne geografije pa so bili mnenja, da mora

Slika 7: Peta karta Evrope z ozemljem današnje Slovenije iz Freiländerjevega prerisa

Ptolemajevih kart, Dunaj okoli leta 1520 (po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

29

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 29

6.9.2019 10:47:47





geografija uporabljati oba pristopa, da dvojnost obstaja predvsem v teoriji in

da le kombinacija obeh pristopov zadovoljivo pojasnjuje predmet geografskega

raziskovanja, to je Zemljino površje.

1.2 Geografija v srednjem veku

Srednji vek je bil obdobje velikih sprememb. Temeljito se je spremenila politična

slika sveta, stari imperiji so propadli, nastali so novi. Spremenile so se družbene

in gospodarske razmere, še posebej v Evropi. Zgodovinsko se je začel s propadom

zahodnega rimskega cesarstva konec 5. stoletja in je v Evropi trajal do konca

15. stoletja oziroma odkritja Amerike. Z vidika zgodovine geografije nekateri

avtorji podaljšujejo srednji vek do industrijske revolucije sredi 18. stoletja (npr.

Rana, 2008), kar sovpada s prvimi zametki moderne geografije. Druge členitve

zgodovine geografije vključujejo v srednjeveške preglede geografske misli čas

od propada zahodnega rimskega cesarstva do okoli leta 1400 (npr. Vresk, 1997),

ko je začel razpadati arabski imperij, oziroma do velikih odkritij in odkritja

Amerike (npr. Vrišer, 2002; Burke, 2016), kar smo upoštevali tudi v tem pregledu.

Obdobje velikih geografskih odkritij je pomenilo izredno razširitev geografskega

obzorja in razcvet geografskega znanja. Po Evropi sta se razširili kulturni gibanji

humanizem in renesansa in v ospredje namesto boga postavili človeka in čutno

dojemanje sveta. Zaradi podobnosti renesančne miselnosti z antično je v tem

času naraslo zanimanje za antično kulturo in znanost, tudi za geografijo. Ker

je znanje postajalo vse bolj cenjeno, sta humanizem in renesansa postavila tudi

temelje znanstveni revoluciji.





1.2.1 Zgodnji srednji vek


Zgodnji srednji vek je čas od propada centralistično urejenega rimskega impe-

rija in vpadov barbarskih ljudstev do okoli leta 1100. Na družbeni, gospodarski

in kulturni razvoj ter način mišljenja je imelo velik vpliv krščanstvo, ki so ga

postopoma prevzeli tudi tako imenovani barbari. Za ta čas je značilna pozaba

večine antičnih kulturnih in znanstvenih pogledov na svet in v geografiji njihova

zamenjava z nekritičnimi kozmografijami (splošnimi opisi vesolja, vključno z

Zemljo), ki so večinoma temeljile na svetih spisih. Potovanj in raziskovanj je

bilo zaradi politične nestabilnosti zelo malo. Krščanstvo plovbe ni spodbujalo,

30

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 30

6.9.2019 10:47:47

saj starozavezno izročilo morju ni bilo naklonjeno, prav tako ne »narodom z

morja« (Matvejević, 2008). Še največ so k poznavanju značilnosti posameznih

dežel in narodov prispevala misijonarska potovanja zaradi širjenja krščanstva

in romanja v svete kraje.

Največ intelektualnega življenja je bilo za samostanskimi zidovi. Učenjaki

v samostanih niso raziskovali Zemlje s pomočjo neposrednih opazovanj ali

eksperimentiranja, ampak so zbirali informacije iz različnih pisnih virov. Glavni

cilj njihovega dela je bil uskladiti geografske ideje iz teh virov z zapisi v Svetem

pismu, še posebej v Genezi. Vsebine, ki se niso skladale s Svetim pismom, so

bile prezrte. V zgodnjem srednjem veku so imeli evropski učenjaki dostop le do

latinskih virov, pozneje se jih je nekaj naučilo tudi arabsko. Grški viri, ki dotlej

niso bili prevedeni, so bili nepoznani.

Le maloštevilni geografski viri so bili dostopni v latinščini. Martin in Ja-

mes (1993) omenjata Pomponija Melo (lat. Pomponius Mela, ?‒ ok. 45 n. št.)

in Plinija Starejšega iz 1. st. n. št. Oba sta v svojih delih uporabljala tudi grške

vire, tako da so imeli srednjeveški učenjaki posredno vpogled tudi v nekatera

grška razmišljanja. Po mnenju Hriberška (2013) je Plinijevo Naravoslovje kot

znanstveni priročnik doseglo v srednjem veku svoj vrhunec in zasenčilo vse druge

antične enciklopedije. Bilo je del meniške kulture, vsi pomembnejši samostani

so imeli vsaj eno knjigo.

Srednjeveško intelektualno okolje ni bilo naklonjeno kritičnemu znanstve-

nemu delu. Marcijan Kapela (lat. Martianus Capella, 360‒428) in Ambrozij

Teodozij Makrobij (lat. Ambrosius Theodosius Macrobius, 370‒430) sta sicer

že v 5. stoletju prevedla Platona v latinščino, tako da so imeli učenjaki vpogled

tudi v grška razmišljanja o okrogli obliki Zemlje, vendar je prevladalo naziranje

o ravni Zemlji (Martin, James, 1993). Antične predstave o svetu so bile preobli-

kovane v skladu s cerkvenim naukom. Zemljo so razumeli kot okrogel disk z

Jeruzalemom v središču. Tako razmišljanje ni bilo spodbudno za razvoj karto-

grafije. Antična tradicija izdelovanja zemljevidov je zamrla. Risali so estetske,

vendar nestrokovno izdelane karte. Najbolj razširjeni tip zemljevida tistega časa

so bile t. i. orbis-terrarum karte oziroma O-T (tudi T-O) karte. Upodabljanje

Zemlje, dejansko Sredozemlja s sosednjimi območji kot svetovnega kolesa, je

prevladovalo vse do renesanse. »O« pri tovrstnih zemljevidih ponazarja ocean,

ki obliva kopno, »T« pa morje, kjer je deblo T-ja Sredozemsko morje, zgornji

31

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 31

6.9.2019 10:47:47



del pa Črno morje z reko Don in na drugi strani Nil. V središču karte in hkrati

poseljenega sveta je bil Jeruzalem, na vzhodu, na skrajnem robu poseljenega

sveta, pa raj (Rana, 2008; Burke, 2016).

Slika 8: Ebstorfska karta sveta iz 13. stoletja predstavlja izpopolnjeno različico O-T

kart (Ebstorfska karta sveta, 2019).

1.2.1.1 Geografsko obzorje v zgodnjem srednjem veku

Za stare Grke je geografsko obzorje (meje sveta, ki so bile poznane vsaj uče-

njakom in trgovcem) segalo od reke Ind na vzhodu do Atlantskega oceana na

zahodu, na severu od step severno od Črnega morja do Etiopije na jugu. Za

Rimljane je obsegalo vsa območja, ki so bila pod njihovo upravo. Po propadu

32

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 32

6.9.2019 10:47:48

imperija se je močno skrčilo. Večinoma so bila ljudem znana le območja in kraji

v njihovi neposredni okolici. Svet onstran teh meja je bil po njihovem prepri-

čanju poseljen z raznimi prikaznimi, ki so si jih izmislili brez realnih osnov. V

krščanskem delu Evrope je v tem času beseda geografija izginila iz besednjaka

(Martin, James, 1993). Ni pa popolnoma izginilo geografsko udejstvovanje v

najširšem pomenu te besede.

Krščanski del Evrope je imel v tem času pomanjkljive predstave o svetu z

veliko nejasnostmi o obsegu sveta in razdaljami med kraji. Potovanj in plovb

je bilo malo, tisti, ki so jih zanimale dimenzije geografskega obzorja in svet

okoli njih, pa po mnenju Martina in Jamesa (1993) niso imeli teoretičnega

znanja, s katerim bi si pomagali pri razlaganju naravnih in družbenih pojavov.

Zato so tudi opisi teh potovanj brez večje strokovne teže. Tak je na primer

zapis potovanja sv. Silvije iz Akvitanije (lat. S. Silvia Aqvitana, 330‒406), ki je

po kopnem potovala v Jeruzalem, nato še v Egipt, Arabijo in Mezopotamijo.

Zaradi opisa romanja v Sveto deželo, ki je nastal okoli leta 385, lahko štejemo

Silvijo iz Akvitanije za eno prvih geografinj. Ker je število romarjev v svete kraje

naraščalo, so izdelovali vodnike, s katerimi so si romarji pomagali na poti. To so

bili predhodniki današnjih turističnih vodnikov, ki so v širšem smislu tudi del

geografske strokovne literature.

Zaradi muslimanske zasedbe so v 9. stoletju postajale ustaljene poti romarjev

do Jeruzalema prek današnje Turčije in Sirije vsem bolj težavne in nevarne.

Zaradi preprečitve širjenja islamskega vpliva, gospodarskih razlogov in tudi

povrnitve nadzora nad Sveto deželo je krščanska Evropa organizirala niz voja-

ških pohodov. Med letoma 1096 in 1270 je bilo osem križarskih pohodov. Ob

osmih uradnih pohodih so bile še številne druge vojaške akcije. Med eno od

njih je leta 1365 ponovno pogorela Aleksandrijska knjižnica, ki je od ustanovitve

v začetku 3. st. pr. n. št. doživela več požarov in delnih uničenj, med katerimi je

bilo izgubljenih veliko del grških učenjakov. Križarski pohodi so vplivali tako

na krščanski kot muslimanski svet. V Evropo so prihajale informacije o deželah

na vzhodu, tudi razburljive zgodbe o nenavadnih ljudeh in pokrajinah onstran

evropskega geografskega obzorja. Križarji so prinašali razno blago in inovacije,

ena od njih je bila na primer mlin na veter (Martin, James, 1993). Muslimani so

kmalu po osvojitvi Bližnjega vzhoda zaprli trgovske poti, po katerih so beneški

33

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 33

6.9.2019 10:47:48





in genovski trgovci vzdrževali stike z vzhodom, ter postali monopolistični po-

sredniki in s tem bogato služili.

Širok geografski horizont so imela v srednjem veku ljudstva na severu Evrope.

Normani niso poznali ne arabskih ne grških mislecev, prav tako niso vedeli, da

so veljale njihove dežele že od antičnih časov naprej kot neprimerne za poselitev.

Normanske raziskovalne, roparske in trgovske ekspedicije so segale daleč na

vzhod v osrednji del današnje Rusije, čez Rusijo so prišli tudi do Bizanca, ki pa

ga niso osvojili. Ugodne podnebne in oceanografske razmere v tako imenovanem

srednjeveškem toplem obdobju (D. Ogrin, 2005) so jim omogočile raziskovalne

in kolonizacijske plovbe po severnem Atlantiku. Naselili so se na Irskem, kot

prvi pa so poselili Islandijo, okoli leta 1000 so pripluli do Grenlandije in, kakor

kaže, tudi do Severne Amerike. Sage o teh dosežkih so se prenašale z ustnim

izročilom, zapisane so bile šele 100 do 200 let po teh dogodkih na od Evrope

izolirani Islandiji (Holt-Jensen, 2009).

Medtem ko je učenost v srednjeveški Evropi stagnirala, je cvetela na Kitaj-

skem. Med 2. st. pr. n. št. in 15. stoletjem je bila Kitajska kulturno zelo napredna

država. Znanost je bila visoko razvita, Kitajci so izstopali po uporabi strokovnih

spoznanj v praksi. Tudi njihova geografija je bila precej bolj razvita od evropske.

Kitajci so raziskali Evropo in Indijo, davno preden so Evropejci spoznali vzhod.

Izdelovali so precej natančne zemljevide svoje države in sosednjih dežel, pri če-

mer so uporabljali geografske koordinate, pri merjenju razdalj pa so si pomagali

z metodo triangulacije.

1.2.2 Vzpon islamskih znanstvenih središč in visoki srednji vek

1.2.2.1 Geografija v islamskem svetu

Medtem ko je Evropa intelektualno stagnirala, je velik napredek naredil is-

lamski svet, ki je postal most med antično civilizacijo in modernim svetom.

Islamska civilizacija je cenila ustvarjanje in širjenje znanja, kar je pripeljalo

do pomembnih znanstvenih dosežkov. Vzpon islamskih znanstvenih središč

je pomenil konec recesije znanosti in ponovni razvoj znanstvenih pristopov v

geografiji. Ob širitvi islamskega imperija v Sirijo, Perzijo in Baktrijo, antično

pokrajino v osrednji Aziji med Hindukušem in zgornjim tokom Amu Darje,

so Arabci prišli tudi v neposredni stik z grško kulturo, ki je tu še živela, in

prevzeli njene dosežke.

34

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 34

6.9.2019 10:47:48

Arabci v obdobju pred islamizacijo niso imeli razvite pisave, prav tako

ne znanosti in umetnosti. Razvoj se je začel vzporedno z islamom. Znanje so

iskali povsod, kjer so ga lahko dobili. Leta 762 je dinastija Abasidov ustanovila

Bagdad, ki je za več kot 100 let postal intelektualno središče sveta. Islamski

svet je prevzel grške, rimske, perzijske in indijske geografske ideje ter na nji-

hovi osnovi začel z lastnimi opazovanji in raziskovanji. Razvili so nove teorije

in koncepte, napisali veliko knjig z različnih področij geografije in sorodnih

ved ter razširili to znanje do dežel ob obalah Atlantika in Indijskega oceana.

Prispevek islamskih učenjakov k razvoju geografije je zelo velik in sega na

različna področja, od planetarne, fizične, družbene in regionalne geografije do

kartografije. Povzetek islamskega prispevka k napredku geografije je narejen

po Rani (2008). Osnovna planetarna in matematično-geografska znanja so

prevzeli od starih Grkov, predvsem iz del Aristotela in Ptolemaja. Sprejeli in

nadgradili so grška spoznanja o obliki in velikosti Zemlje. V zgodnjem obdobju

so razlagali, da je Zemlja središče vesolja in okoli nje kroži sedem planetov.

Večkrat so izračunali obseg Zemlje, npr. Al Batani (858‒929; Abū ‘Abd Allāh

Muh.ammad ibn Jābir ibn Sinān al - Raqqī al-H.arrānī as.-S.ābi’ al-Battānī), ki

je izračunal višjo vrednost kot Ptolemaj. Al Batani je zelo natančno določil

nagnjenost ekliptične ravnine, dolžino letnih časov in Sončevega leta. Eratoste-

novo metodo izračuna obsega Zemlje je izpopolnil Al Biruni (973‒1048; Abū

Rayh.ān Muh.ammad ibn Ah.mad Al-Bīrūnī). Njegov izračun, 39.833 km (Era-

tosten: 39.672 km), je bil v zahodnem svetu izboljšan šele v 16. stoletju.

Dobro matematično znanje, vpeljava indijskih številk (danes jih poznamo

kot arabske, saj so jih Arabci razširili po svetu) in števila 0 (nič) ter izpopolnjena

trigonometrija so omogočili tudi lažje in natančnejše računanje dimenzij na

Zemljinem površju. Niso pa Arabci bistveno nadgradili antičnega kartograf-

skega znanja in tehnik izdelovanja zemljevidov. Pomorske in druge zemljevide

so izdelovali s pomočjo valjnih (cilindričnih) projekcij. Verjetno najbolj poznan

arabski kartografski izdelek je Tabula Rogeriana , zemljevid sveta, ki ga je leta

1154 izdelal Al Idrisi (1100‒1165 ali 1166; Abū ‘abd Allāh Muh.ammad Ibn Muh.

ammad Ibn ‘abd Allāh Ibn Idrīs al-H.ammūdī al-H.asanī al - Idrīsī; latinizirano:

Dreses) za Rogerja II., normanskega kralja Sicilije. Zemljevid je kar tri stoletja

veljal za najbolj natančno karto sveta.

35

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 35

6.9.2019 10:47:48



Slika 9: Al Idrisijeva Tabula Rogeriana (zbirka starih tiskov: D. Ogrin).

Na področju fizične geografije je arabska geografija zelo napredovala pri po-

znavanju geomorfoloških, oceanografskih in še posebej klimatoloških pojavov in

procesov. Ibn Sina (okoli 980‒1037; Abū ‘Alī al-H.usayn ibn ‘Abd Allāh Ibn Sīnā;

latinizirano: Avicenna) je raziskoval preoblikovalne procese Zemljinega površja,

erozijo in denudacijo. S fluvialnimi procesi in procesi odlaganja sedimentov se je

na primeru Himalaje ukvarjal Al Biruni. Različni islamski učenjaki in pomorci so

se ukvarjali s plimovanjem. Razlagali so ga z gravitacijskim delovanjem Sonca in

Lune. Al Idrisi je popravil napačne predstave o Indijskem oceanu in Kaspijskem

morju. Dokazoval je, da je Indijski ocean odprto morje, Kaspijsko morje pa jezero.

Največji napredek so naredili islamski učenjaki pri proučevanju podnebja.

Razložili so periodičnost monsunske cirkulacije in vpeljali termin monsun

( mausim). Indijski monsun je podrobno proučeval Al Masudi (888‒957; Abu

al-H.asan ‘Alī ibn al-H.usayn ibn ‘Alī al-Mas ‘ūdī ). Al Balkhi (850‒934; Abū

Zayd Ah.mad ibn Sahl al-Balkhī) je leta 921 izdelal prvi klimatski atlas sveta

( Kitabul Ashkal). Leta 985 je Al Maqdisi (946 ‒ 991; tudi Al Muqaddasi, El

Mukaddasi; Muh.ammad ibn Ah.mad Shams al-Dīn al-Maqdisī) svet razdelil

na 14 podnebnih območij. Trdil je, da se podnebje spreminja z geografsko širino

in tudi v smeri vzhod‒zahod ter da so podnebne razlike med severno in južno

poloblo posledica večjega deleža kopna na severni polobli.

Družbenogeografske vsebine so prisotne predvsem v delih Ibn Khalduna

(1332 ‒ 1406; Abū Zayd ‘Abd ar-Rah.mān ibn Muh.ammad ibn Khaldūn al-H.ad.ramī),

ki ga štejejo za predhodnika sodobnega zgodovinopisja, sociologije, ekonomije

36

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 36

6.9.2019 10:47:49



in demografije. V delu Muqaddimah ( Uvod) je opisal človeško družbo z več plati.

Na znanstveni način je poskušal razložiti tudi odnos med človekom in njegovim

okoljem. Opiral se je na klimatski determinizem.

Zelo velik je arabski prispevek k poznavanju sveta. Izstopajo dela Al Idri-

sija in Ibn Battute (1304‒1378; ‘Abū ‘Abd al-Lāh Muh.ammad ibn ‘Abd al-Lāh

l-Lawātī t.-T.ang˘ī ibn Bat.ūt.ah). Al Idrisi je bil eden vodilnih učenjakov 12.

stoletja, ki je deloval v Cordobi in govoril arabsko, perzijsko, latinsko, grško in

špansko. Prepotoval je Španijo, Portugalsko, Francijo, Anglijo, Sicilijo, Maroko,

Sirijo, Malo Azijo in tudi nekatere dežele v notranjosti Afrike. V knjigi Kitab

nuzhat al-mushtaq fi‘khtiraq al-‘afaq ( Knjiga prijetnih potovanj v oddaljene dežele),

v literaturi je omenjena tudi kot Al-Kitab al-Rujari ( Rogerjeva knjiga), je opisal

svet v luči naravnih, gospodarskih in kulturnih razmer. Delo je geografska en-

ciklopedija tedaj poznanega sveta, ki je na zahod segal do Atlantika, na vzhod

do Japonske, na sever do Sibirije, na jug pa južno od ekvatorja v Afriki.

Za enega največjih popotnikov vseh časov velja Ibn Battuta, ki je prepoto-

val večji del južne in osrednje Azije ter domnevno obiskal Kitajsko 60 let pred

Slika 10: Dežele, ki jih je prepotoval Ibn Battuta

(prirejeno po: Ibn Battuta, 2011; Travels of Ibn Battuta, WorldMap, 2015).

37

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 37

6.9.2019 10:47:49

Marcom Polom. Prepotoval je saharski del Afrike, plul po Indijskem oceanu

in ob vzhodni obali Afrike prišel do 10o južne geografske širine. Ugotovil je,

da ob ekvatorju živijo številna ljudstva, in tako ovrgel antično teorijo, da je ob

ekvatorju prevroče, da bi lahko tam živeli ljudje. Poročilo o njegovem več kot

30-letnem potovanju po svetu je strnjeno v delu Rihla ( Popotovanje) , natančen

prevod knjige je Poklon tistim, ki preudarjajo čudeže dežel in čudovitih potovanj

(slovenska izdaja oziroma izbor besedil: Ibn Battuta, 2016).

Čeprav je okoli leta 1400 začel islamski imperij – in z njim tudi islamska

znanstvena misel – razpadati, je bilo delo islamskih učenjakov zelo pomembno

za razvoj evropske znanosti in tudi geografije. Pri življenju so obdržali grške

znanstvene dosežke, ki so z njihovo pomočjo prišli v Evropo in postali ena od

osnov renesanse. Arabski učenjaki so veliko prispevali k boljšemu poznavanju in

razumevanju številnih fizično- in družbenogeografskih pojavov na Zemljinem

površju in pripomogli k bolj realistični podobi sveta. Napisali so obsežna dela

o tedaj poznanem svetu, ki so postala zelo pomemben vir informacij v času

velikih geografskih odkritij.

1.2.2.2 Geografija v krščanskem delu Evrope v visokem srednjem veku

V visokem srednjem veku se je avtoriteta cerkve v znanosti začela krhati. Zamajali

so jo učenjaki, ki so zbrali dovolj poguma za soočanje znanstvenih argumentov

z argumenti cerkvenih avtoritet. Eden prvih, ki je trdil, da svet urejajo naravni

zakoni in ne božja volja, je bil Viljem iz Conchisa (lat. Guil elmus de Conchis,

fr. Guillaume de Conches, ok. 1090‒ok. 1154). Njegovo delo De philosophia mundi

sestavljajo štiri knjige, ki pokrivajo fiziko, astronomijo, geografijo, meteorologijo

in medicino. Med drugim je avtor ideje, da se ozračje ogreva od površja in da

oblaki nastanejo z ohlajanjem zraka.

Tudi znotraj cerkve so se začeli uveljavljati naprednejši znanstveni nazori.

Angleški škof Robert Grosseteste (ok. 1175‒1253), ki se je naučil arabščine in

imel zato dostop do večjega števila virov kakor njegovi sodobniki, ki so obvla-

dali samo latinščino, je zaslužen za negiranje antične trditve, da je vroči pas ob

ekvatorju neprimeren za poselitev. Grosseteste je bil učitelj Rogerja Bacona

(ok. 1214‒1294), začetnika angleške znanosti, ki se je v svojem delu Opus Majus

( Glavno delo) ukvarjal tudi z geografijo. Trdil je, da je Zemlja okrogla in da jo

je mogoče objadrati (Ilešič, 1950).

38

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 38

6.9.2019 10:47:49

Glavna avtoriteta glede astronomskih znanj je bil v srednjem veku Ptolemaj.

Njegovo delo Megale Syntaxis (v arabščini Almagest, veliko delo o astronomiji)

je bilo iz arabščine prevedeno v latinščino leta 1175. Pod vplivom Almagesta

je geocentrična razlaga vesolja obveljala za več stoletij. V 12. stoletju so bila v

latinščino prevedena tudi Aristotelova dela. Z njimi je prišel v Evropo koncept

okoljskega determinizma. V srednjeveški miselnosti so se zelo uveljavile grške

ideje o spreminjanju značilnosti poselitve z geografsko širino, tudi ideja, da so

ljudje, ki živijo na meji poselitve v vročem pasu, temnopolti, če pa se preselijo v

zmerno topli pas, pa sčasoma dobijo svetlo polt. Pri prevajanju in razlagi antičnih

del o spreminjanju površja so v srednjem veku zelo poudarjali pomen naravnih

katastrof, kot so potresi, poplave in vulkanski izbruhi, zanemarjali ali povsem

izpustili pa so razlage spreminjanja površja s počasnimi in manj opaznimi procesi,

kot sta rečna erozija in akumulacija gradiva (Martin, James, 1993).

Velikega pomena za razvoj znanosti in tudi geografije proti koncu sre-

dnjega veka sta bili kulturni gibanji humanizem in renesansa. Začeli sta se v

mestih severne Italije in Flandrije, kjer so se oblikovale nove, merkantilistične

oblike družbenih odnosov, ki so temeljile na trgovanju. Trgovali so predvsem

z luksuznimi dobrinami, kot so svila in začimbe, in vzpostavili povezave med

mesti, kot sta Amsterdam in Benetke, z Jugovzhodno Azijo. Nastal je močan

družbeni razred trgovcev-meščanov, ki je razpolagal s kapitalom in bil pretežno

neodvisen od cerkvenih struktur. Humanisti so se zgledovali po antiki, ki je prav

tako poudarjala individualizem, čutno dojemanje sveta, poudarjanje lepote in

je cenila znanje. Ponovno je bila odkrita antična znanost, tudi zato, ker se je

ohranila v islamskem svetu ( Svetovna zgodovina, 1976).

Z vidika razvoja geografije sta pomembni leti 1410, ko so bile v latinščino

prevedene kopije Ptolemajeve geografije, in 1450, ko je bila po ukazu papeža

v latinščino prevedena Strabonova geografija. Znanje ter poznavanje sveta in

vesolja, zaobjeto v teh delih, je bilo po Creswellu (2013) tudi eden od temeljev

humanizma. Oba prevoda sta povečala zanimanje za geografijo, geografsko

znanje pa je veliko pripomoglo k raziskovanju in izkoriščanju novih in manj

poznanih ozemelj. Začele so nastajati izpopolnjene različice Ptolemajevih kart,

pozneje tudi karte z izboljšanimi kartografskimi projekcijami in koordinatnim

sistemom. Pod vplivom Ptolemaja, ki je za del geografije štel tudi horografijo,

to je opise in upodobitve (vključno s kartografskimi) krajev in mest, je renesansa

39

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 39

6.9.2019 10:47:49

spodbujala nastanek tudi tovrstnih del. Še pred tem, ob koncu 13. stoletja, so

začeli nastajati tudi prvi izolarji (ital. isola – otok), dela, ki združujejo geografske,

zgodovinske, kulturološke, kartografske, slikarske ipd. predstavitve otokov, ki so

bili pomorcem v pomoč pri plovbi (Matvejević, 2008).

Velik vpliv na geografska odkritja, ki so se začela v drugi polovici 15. stoletja, je

imel francoski kardinal Pierre d‘Ailly (1351 ‒ 1420). Čeprav je uporabljal samo latinske

vire, predstavlja njegova kozmografija Tractatus de Imagine Mundi ( Podobe sveta)

kakovosten zbirnik spoznanj o svetu v njegovem času. Bil je med prvimi, ki je v drugi

izdaji knjige iz leta 1414 uporabil spoznanja iz latinskega prevoda Ptolemajeve geo-

grafije (izšel 1410), ko je izšla tudi prva izdaja Imaga Mundi. V delu povzema različna

mnenja o možnosti življenja v vročem pasu, oporeka Ptolemajevemu stališču, da je

Indijski ocean zaprto morje in se sklicuje na več poročil, ki trdijo, da ima Indijski

ocean ob južnemu delu Afrike stik z Atlantikom. Te trditve so imele velik vpliv na

portugalske geografe in pomorščake, ki so kmalu začeli iskati morsko pot v Indijo

okoli Afrike, da bi se izognili islamskim ozemljem. D‘Ailly je prevzel tudi zmoto o

manjšem obsegu Zemlje in je bil med prvimi, ki je trdil, da je mogoče priti v Indijo

s plovbo proti zahodu, kar je vplivalo na Kolumbovo odločitev (Martin, James, 1993).

1.2.2.3 Napredek v navigaciji, kartografiji in poznavanju sveta

V visokem srednjem veku je prišlo do več izboljšav na področju navigacije in

pomorstva. Nekatere od njih so izhajale z univerze v Palermu, kjer je s podporo

normanskega kralja Sicilije Rogerja II. arabski geograf Al Idrisi med drugim

poučeval tudi plovbo po odprtem morju. Kot pripomoček pri orientaciji na morju

so začeli uporabljati magnetni kompas. Prva omemba kompasa v krščanskem

delu Evrope je s konca 12. stoletja, do 15. stoletja je prišel v splošno uporabo in

postal nepogrešljiv pripomoček za plovbo po odprtem morju. V tem času so

izboljšali tudi astrolab, napravo za natančnejše določanje višine Severnice nad

horizontom in s tem geografske širine.

Konec 14. stoletja je prišlo do opaznega napredka pri izdelavi kart. Za potrebe

pomorstva so začeli izdelovati t. i. portolane (lat. portus, it. porto – pristanišče).

V portolanih je bila namesto geografske koordinatne mreže vrisana mreža

križajočih se linij, ki so izhajale iz več središč in kazale smer plovbe iz ključnih

točk. Kot pomoč pri plovbi so mornarji te linije uskladili s smermi neba na

kompasu. Zaradi uporabe kompasa so začeli iz praktičnih razlogov karte risati

40

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 40

6.9.2019 10:47:49



tako, da je bil sever zgoraj (Matvejević, 2008). Leta 1375 so na osnovi velikega

števila portolanov izdelali zelo znano Katalonsko karto sveta (tudi Katalonski

atlas). Na njej je prikazana tudi zahodna obala Afrike južno od Rta Bojador, ki

ga evropski morjeplovci v tem času še niso dosegli.

Slika 11: Portolan Jadranskega morja izolskega kartografa in horografa Pietra Coppa

(Pietrus Coppus Fecit, 2001, str. 57).

V 14. stoletju je začelo prihajati do razkoraka med poznavanjem sveta in

njegovim kartografskim upodabljanjem. Na eni strani so delovali učenjaki v

samostanih, ki so informacije večinoma črpali iz literature, na drugi praktiki, ki

so zemljevide izdelovali za trgovce in pomorščake, ki so bili hkrati odličen vir

novih informacij o svetu. Sklepamo lahko, da praktični uporabniki geografskega

znanja niso bili seznanjeni z razpravami, ki so potekale za samostanskimi zidovi,

do učenjakov za njimi pa so zelo počasi prodirale novitete o svetu. Do združitve

znanstvenih in pomorskih del je po mnenju Matvejevića (2008) prišlo v Španiji

v času velikih odkritij; primer je delo Suma de geographia Martína Fernándeza

de Encisa iz leta 1519, v katerem v španščini poroča o odkritjih v Novem svetu.

41

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 41

6.9.2019 10:47:51

Osrednja osebnost, ki je krščansko Evropo spoznala z deželami na Dalj-

nem vzhodu, je bil Marco Polo (1254 ‒ 1324). Družina Polo iz Benetk je bila ena

od trgovskih družin, ki je kljub temu, da so bile poti proti vzhodu blokirane,

vzdrževala stike s Kitajsko po poteh severneje od ozemelj pod nadzorom mu-

slimanov. Leta 1271, ko je bil Marco star 17 let, je šel z očetom in stricem na pot

proti Kitajski. Potovanje je trajalo štiri leta, družina Polo je na Kitajskem ostala

17 let. Marco je kot ambasador kitajskega dvora služboval v različnih kitajskih

pokrajinah in ga zastopal v upravnih zadevah ter podrobno spoznal deželo in

njeno kulturo. Po 25-letni odsotnosti in vrnitvi v domovino je Marco Polo kot

genovski ujetnik, s pomočjo pisatelja Rustichella da Pisija, opisal svoje bivanje

na Kitajskem v knjigi Il Millione ( Milijon). Knjiga se je s prepisovanjem kmalu

razširila po vsej Evropi in postala znana kot Potovanja Marca Pola (slovenska

izdaja: Potovanja Marka Pola, 1954). Vsebini knjige sprva niso verjeli, zato ni

imela izrazitejšega vpliva na tedanje geografske predstave o svetu in na izdelovanje

zemljevidov. Večjo veljavo je pridobila šele v 16. stoletju, danes pa jo imamo za

enega pomembnejših zapisov velikih geografskih potovanj.

Pri širjenju geografskega horizonta proti vzhodu in severu so v visokem

srednjem veku imeli pomembno vlogo Rusi. Nestorjev letopis iz obdobja

1114 ‒ 1116 vsebuje opise krajev in dogodkov v Vzhodni in Severni Evropi ter Aziji,

domnevno na temelju normanskih informacij tudi krajev v Zahodni Evropi.

Na osnovi potovanj, ki so bila versko, trgovsko in deloma tudi znanstveno

motivirana, so nastali spisi potopisnega značaja, imenovani hodženija, V njih

so opisana potovanja v Srednjo Azijo, jugozahodno Sibirijo, Indijo, Kitajsko in

Sveto deželo. Posebno vlogo je pri raziskovanju težko dostopnih in neznanih

pokrajin na severu in severovzhodu in plovbah ob obalah Skandinavije in Sibi-

rije odigral veliki ruski trgovski center Novgorod. Na žalost podrobni podatki

o tem niso ohranjeni, poročal pa je o teh potovanjih in odkritjih Vipavec Žiga

(Sigismund) Herberstein v svojem delu Rerum moscoviticarum commentarii iz

leta 1549 (slovenski prevod: Moskovski zapiski, Herberstein, 1951, 2001).

1.2.2.4 Geografija in današnje slovensko ozemlje v srednjem veku

Z začetki kartografske renesanse v Evropi v 12. stoletju se je povečalo število

kartografskih prikazov današnjega slovenskega ozemlja in gostota ter zane-

sljivost topografskih informacij. Leta 1119 je geograf Guido da Pisa (Guido

42

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 42

6.9.2019 10:47:51





Pisanus; ?–1169) izdal izpopolnjeno verzijo Geografije anonimnega geografa

iz Ravene iz 8. stoletja, v kateri je zemljevid zahodnega rimskega cesarstva.

Na njem je na območju današnje Slovenije napis » Carantanos«, kar je verjetno

prvo kartografsko delo s poimenovanjem slovenskega ozemlja (Gašperšič,

2007). Na Ebstorfski karti sveta iz okoli leta 1235 je verjetno prvič zapisano

ime » Carinthia« za Koroško. Bolj natančno kakor na predhodnih kartah je

širše območje današnje Slovenije prikazano na zemljevidu sveta beneškega

meniha Fra Maura (?–okoli 1459), ki velja za enega boljših prikazov sveta

v tistem času. Slovenski teritorij je prikazan tudi na zemljevidu nemškega

humanista, zgodovinarja in kartografa Hartmanna Schedla (1440–1514), ki

je del Nürnberške kronike (izšla 1493; Gašperič, 2007).

Po vsej verjetnosti je iz Koroške izhajal Herman Koroški (Hermannus de

Carinthia, tudi Hermannus Dalmata, Hermannus Sclavus, Hermannus Secun-

dus; okoli 1100–okoli 1160). Po študiju je potoval po Sredozemlju in Bližnjem

vzhodu ter v Carigradu in Damasku spoznaval tedanjo islamsko znanost. Po

vrnitvi v Evropo je deloval v Španiji in Franciji ter sodeloval pri prevajanju

arabskih del v latinščino, s čimer je veliko pripomogel k popularizaciji islamske

kulture in znanosti v Evropi. Bil je eden glavnih srednjeveških posrednikov

med islamsko in zahodnoevropsko tradicijo. Njegov prevajalski opus je zelo

obsežen. Med največje dosežke sodi Planisphaerium, to je prevod posameznih

delov Almagesta, s pomočjo katerega so se zahodnoevropski sholastiki prvič

spoznali s Ptolemajevimi astronomskimi pogledi. Leta 1140 je izdal Knjigo o

padavinah ( Liber imbrium), ki jo štejejo za njegovo samostojno delo. Knjiga

vsebuje navodila za izdelavo vremenskih napovedi, ki jih je zbral iz indijskih in

zahodnih virov, razpravlja o nevihtah in vplivih luninih men na vreme (Habič

in sod., 1986; Zečić, Škamperle, 2005).

1.3 Velika geografska odkritja in njihov vpliv na geografsko misel

Obdobje velikih geografskih odkritij se začne v začetku 15. in traja do konca

18. stoletja. Z zgodovinskega vidika ga označuje pospešeno odkrivanje in kolo-

niziranje ozemelj onstran Atlantika, v Afriki in Aziji s strani evropskih velesil.

Odkritja so pripeljala do srečanj z zelo različnimi tipi pokrajin in podnebnih

razmer, drugačnimi ljudstvi, verami in življenjskimi slogi. Razumemo jih lahko

43

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 43

6.9.2019 10:47:51

tudi kot začetek globalizacije in evropeizacije sveta. Za razvoj geografije in karto-

grafije so eno pomembnejših obdobij, saj so prispevala številne nove informacije

o svetu, ki so omogočile izpopolnitev podobe sveta in sistematiziranje znanj o

Zemljinem površju. Hkrati so nova znanja in kartografski prikazi motivirali nove

raziskovalne ekspedicije. Če je bilo eno od osrednjih geografskih vprašanj do

obdobja velikih geografskih odkritij vprašanje lokacije (tj. kje je kaj in kakšno

je) in je opisovanje prevladovalo nad pojasnjevanjem, sta ob koncu tega obdobja

stopili v ospredje vprašanji »Kako?« in »Zakaj?« oziroma pojasnjevanje splošnih

zakonitosti razporejanja in medsebojnih odnosov med pojavi na Zemljinem

površju. Znotraj koncepta klasične geografije so nastale zasnove moderne ge-

ografije kot holistične vede o Zemljinem površju.

Velikega pomena za poznavanje sveta in razvoj geografije v času velikih

geografskih odkritij sta bili leti 1410, ko so bile v latinščino prevedene ko-

pije Ptolemajeve geografije, in 1450, ko je bila po ukazu papeža v latinščino

prevedena Strabonova geografija. Znanje ter poznavanje sveta in vesolja, ki

je bilo zaobjeto v teh delih, je bilo po Creswellu (2013) tudi eno od temeljev

humanizma. Prevod Ptolemajevega in Strabonovega dela je povečal zanima-

nje za geografijo, geografsko znanje pa je veliko pripomoglo k raziskovanju

in izkoriščanju novih in manj poznanih delov sveta. Da je bil ta preskok

mogoč, so bili ključnega pomena napredek v znanosti in tehniki, izboljšave

v ladjedelništvu ter uporaba kompasa in kart s koordinatnim sistemom. Te

izboljšave so bile rezultat humanizma, ki se je začel v mestih severne Italije in

Flandrije (Belgije, Nizozemske), kjer so se oblikovale nove, merkantilistične

oblike družbenih odnosov, ki so temeljili na trgovanju. Trgovali so predvsem z

luksuznimi dobrinami, kot so svila in začimbe. Trgovina je vzpostavila povezave

med mesti, kot sta Amsterdam in Benetke, z jugovzhodno Azijo. Ladje pod

zastavami evropskih držav so plule po svetovnih morjih, iskale nove trgovske

poti, surovine in trgovsko blago ter tržišča za evropske izdelke. Dohodki od

trgovine so krepili meščanstvo, kapitalizem in industrijski razvoj v Evropi,

družba je postopoma prešla iz srednjeveške v moderno.

Nastal je močan družbeni razred trgovcev-meščanov, ki je razpolagal z

lastnim kapitalom in bil pretežno neodvisen od cerkvenih struktur. Meščanstvo

je za uspešno trgovanje in obvladanje kolonij potrebovalo nova znanja, kon-

vencionalna niso več zadoščala. Potrebovali so učinkovita znanja o navigaciji, o

44

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 44

6.9.2019 10:47:51



novo odkritih deželah in svetu na splošno, o obvladovanju lokalnega prebivalstva,

še posebej zelo natančne zemljevide. Začele so nastajati izpopolnjene verzije

Ptolemajevih kart, pozneje tudi karte z izboljšanimi kartografskimi projekcijami

in koordinatnim sistemom. S Kolumbovim odkritjem Amerike in odkritji, ki so

sledila, je postajalo Ptolemajevo in antično znanje zastarelo. Plovbe, potovanja

in raziskovanja so prinesla ogromne količine novih spoznanj, na osnovi katerih

so nastale številne objave. Nove informacije o svetu so bile različnih kakovosti,

pojavila se je potreba po kritičnem ovrednotenju tega gradiva in sintetiziranju

spoznanj. Karte na antičnih osnovah so zamenjale t. i. »moderne karte«, posebno

pozornost so kartografi posvečali karti sveta (»mapa mundi«). Karte so postale

simbol znanja, kartografi pa vse bolj cenjeni in iskani. Karte niso bile samo

tehnični izdelki, ampak so mejile na umetniška dela. V času velikih geograf-

skih odkritij sta bili kartografija in geografija, poleg umetnosti in astronomije,

v središču zanimanja izobražencev, zato ta čas pogosto imenujemo tudi »zlato

obdobje razvoja geografije in kartografije« (Roglić, 2005). Geografija je postala

v tem času tudi sestavni del življenja družbenih elit. Atlasi, zemljevidi in glo-

busi so bili obvezni del opreme stanovanj, kartografske zbirke so urejale tudi

evropske vladarske družine.

Slika 12: Astronomija, zgodovina in geografija, Edvard Munch, 1909

(po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

45

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 45

6.9.2019 10:47:51





1.3.1 Pregled geografskih odkritij

Raziskovanje in spoznavanje manj znanih in neznanih dežel je zelo napredovalo

že v času islamskega imperija, še večji razmah pa je doživelo med 15. in 18. stole-

tjem. Temeljilo je na novih idejah in tehnologijah, ki jih je prinesla renesansa in

so pripomogle k velikemu napredku navigacije, ladjedelništva (gradnja karavel

– ladij z visokim in čvrstim trupom ter trikotnim jadrom za plovbo v veter)

in kartografije. Pomembna je bila splošna uporaba kompasa in pripomočkov

za določanje položaja ladij na odprtem morju (astrolab, sekstant), velik zagon

je geografskim odkritjem dala kolonizacija sveta. V ospredje so stopila imena

velikih raziskovalcev sveta, kot so Kolumb, Vasco de Gama, Magellan, Cook in

drugi vodje raziskovalnih odprav.

Pregled geografskih odkritij je sestavljen iz različnih domačih in tujih

virov, med njimi so bili najpomembnejši Ilešič (1950), Nikolić (1977), Penning-

ton (1988), Vrišer (2002) in Rana (2008). Uvod v velika geografska odkritja so

predstavljale plovbe in odkritja Portugalcev vzdolž zahodne obale Afrike v 15.

stoletju. Plovbe so bile motivirane z iskanjem novih trgovskih poti proti Indiji,

saj so bili Portugalci zelo odmaknjeni od poti čez Bližnji vzhod, razen tega so

stare, zelo dobičkonosne povezave zelo otežili Turki, ki so postali pomembna

vojaška sila v vzhodnem Sredozemlju. Zanimanje Portugalcev za Indijo so

povečala tudi poročila, ki so jih dobili od muslimanskih trgovcev in popotni-

kov, kakor tudi knjiga Marca Pola o bogastvih in čudesih Kitajske. Na osnovi

dognanj nekaterih antičnih geografov, ki so jih pozneje dopolnili muslimanski

učenjaki, so sklepali, da je mogoče doseči Indijo s plovbo čez Atlantik, saj so

antični viri pisali, da sega azijska celina daleč na vzhod in da je obseg Zemlje

dosti manjši, kot je v resnici. Ta ideja pa je naletela na odpor pri pomorščakih,

saj so o odprtem morju krožile številne strašljive zgodbe, pa tudi ladje sprva niso

bile primerne kakovosti za dolgotrajno plovbo po takih morjih. Bolj uresničljiva

se jim je zdela ideja o plovbi v Indijo okoli afriške obale, čeprav sta jim bili znani

nasprotujoči si antični razlagi o (ne)povezavi Atlantskega in Indijskega oceana

ter v srednjem veku še precej razširjeno mnenje, da je v ekvatorialnih predelih

prevroče za življenje. Da so si odprli pot ob Afriki, so Portugalci najprej v dol-

gotrajnih vojnah premagali Mavre (muslimane arabsko-berberskega porekla)

v današnjem Maroku. Od njih so dobili tudi dragocene trgovske in geografske

46

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 46

6.9.2019 10:47:51

podatke o severozahodnem delu Afrike. Pionir prvih portugalskih pomorskih

raziskovanj ob zahodni obali Afrike je bil princ Henrik Pomorščak (Infante

Dom Henrique, 1394–1460), ki je organiziral več raziskovalnih ekspedicij (sam se

raziskovalnih odprav ni udeleževal) in tudi prvo pomorsko šolo na Portugalskem.

Leta 1431 so Portugalci prišli do Azorov, leta 1433/34 objadrali Rt Bojador,

ki je bil do tedaj skrajna južna točka na zahodu poznanega sveta, leta 1444 so

dosegli Zeleni rt in zatem odkrili Zelenortske otoke. Leta 1446 so pripluli do

izliva Gambije in med 1480 in 1490 dosegli ustje Konga. Leta 1485 je Diego Cão

prijadral do 22o južne geografske širine. Bartolomeu Diaz (1450–1500) je leta

1488 objadral najjužnejšo točko Afrike, ki jo je poimenoval Rt viharjev (Cabo

Tormentoso), portugalski kralj pa ga je preimenoval v Rt dobrega upanja, saj je

obplutje rta obetalo velike dobičke. Težnje portugalskega dvora doseči Indijo s

plovbo okoli Afrike je uresničil Vasco da Gama (okoli 1469–1524). Leta 1498 je po

10-mesečnem potovanju pristal v pristanišču Calicut. Portugalska je s to plovbo

pridobila v tekmi za Orient precejšnjo prednost pred drugimi evropskimi silami

in si prisvojila ter nadzirala pot v Azijo okoli Afrike. V naslednjih desetletjih

so Portugalci napredovali do Sumatre, Jave, Filipinov in južne Kitajske, kjer so

leta 1520 odprli tudi svoje predstavništvo.

Ker je Portugalska drugim evropskim državam onemogočala pot v Azijo

okoli Afrike, so te iskale možnost po zahodni poti čez Atlantski ocean. Prvi,

ki se je odločil poiskati to pot, je bil Krištof Kolumb (1451–1506). Njemu tudi

pripisujejo zasluge za odkritje Novega sveta, čeprav je bil prepričan, da je priplul

v Indijo, in so bili pred njim v Ameriki že Normani. Kolumbovo odpravo je,

potem ko ni naletel na razumevanje Portugalcev in Angležev, finančno podprl

španski dvor. Kolumb je verjel domnevi, da je svet okrogel in da je mogoče

prijadrati do Azije s plutjem proti zahodu, hkrati je močno podcenil razdaljo

med Evropo in Azijo, saj je verjel, da bi morala biti Azija tam, kjer je v resnici

Amerika. Leta 1492 je odrinil v neznano s tremi ladjami in devetdesetglavo po-

sadko. Po postanku na Kanarskih otokih je 11. oktobra 1492 po dobrem mesecu

jadranja dosegel Bahamsko otočje, pozneje še Hispaniolo in Kubo. Ob drugem

potovanju v letih 1493–1496 je prišel do današnje Dominikanske republike, obplul

Hispaniolo in zahodno obalo Kube. Ob tretjem potovanju v letih 1498–1500 je

odkril Trinidad in ustje reke Orinoko, s četrto potjo med 1502 in 1503 je prišel

do celine v današnjem Hondurasu.

47

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 47

6.9.2019 10:47:51

Španija in Portugalska, v tistem času vodilni tekmici pri raziskovanju sveta,

sta si s posredovanjem papeža in pozneje z medsebojnimi dogovori razdelili

pravice do raziskovanja sveta in koristi od njih. Po Tordesilljski pogodbi iz leta

1494 je razmejitev interesnih območij potekala po poldnevniku na sredi med

Zelenortskimi otoki in otoki, ki jih je ob prvem potovanju odkril Kolumb.

Ozemlje zahodno od razmejitve je pripadlo Špancem, vzhodno pa Portugalcem.

Portugalska je tako v Novem svetu dobila pravico le do raziskovanja vzhodnih

delov Južne Amerike, to je današnje Brazilije, ostala pa ji je pravica do morske

poti v Indijo okoli afriške obale.

V naslednjih desetletjih, potem ko je postalo jasno, da je Kolumb odkril

Novi svet, so potekala njegova pospešena raziskovanja. John Cabot (Giovanni

Caboto, ok. 1450–ok. 1499) je v obdobju 1497–1498 kot prvi sodobni Evropejec

raziskoval Severno Ameriko med Novo Fundlandijo in Labradorjem. Španci so

leta 1513 odkrili Florido, vzhodno obalo in ozemlje do Missourija, v letih 1539–1543

tudi velik del Skalnega gorovja. Notranjost Severne Amerike v porečju Reke

sv. Lovrenca je med letoma 1533 in 1543 raziskoval Jacques Cartier (1491–1557).

Odkrivanje obal Južne Amerike je v portugalski odpravi zaznamoval Amerigo

Vespucci (1454–1512), ki je leta 1501 verjetno prišel do 25o južne geografske širi-

ne. V svojih potopisih Terra nova ( Novi svet), ki so izšli leta 1504, je trdil, da so

novo odkrite dežele nova celina in ne del Azije, zato je Amerika po njem tudi

dobila ime. Odkrivanje Srednje in Južne Amerike so močno zaznamovali kon-

kvistadórji, španski pustolovci in osvajalci, ki so se iz prvih naselbin odpravljali

na zahod in podjarmili ter oropali vse, kar so odkrili. V nekaj letih so uničili

bogate in mogočne kulture in za Španijo vzpostavili državo, ki je obsegala velik

del Novega sveta, cerkvi pa priskrbeli nove vernike. Najbolj znani med njimi so

bili Hernán Cortés (1485–1547), ki je odkril azteško državo in leta 1519 zavzel

Mehiko, Francisco Pizarro (ok. 1475–1541), ki je leta 1532 uničil Inkovsko državo,

in Francisco de Orellana (1511–1546), ki je pri iskanju bajeslovnega El Dorada

raziskal porečje Amazonke.

Po odkritju obal Amerike je postal za pomorce izziv poiskati morsko pot do

Azije po zahodni poti čez Tihi ocean. Za Špance je bilo to še posebej pomembno,

ker bi se s tem izognili Portugalcem, ki so nadzorovali pot okoli Afrike. Izziva

se je lotil Ferdinand Magellan (Fernão de Magalhães, 1480–1521), Portugalec,

ki je zaradi spora na pot krenil pod špansko zastavo. Iz študija geografskih in

48

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 48

6.9.2019 10:47:51

kozmografskih del ter lastnih izkušenj s plovb okoli Afrike je sklepal, da je Južna

Amerika proti jugu vse ožja in da obstaja morska povezava med Atlantskim in

Indijskim oceanom ter da je ta prehod južneje od do tedaj odkritih obal Novega

sveta. Iz Španije je na pot krenil poleti 1518, decembra prišel do Rio de Janeira

v Braziliji in nato nadaljeval do Patagonije (poimenoval jo je po ljudeh zelo

visoke postave, Patagoncih, kar v portugalskem pogovornem jeziku pomeni

»Velikonožci«). Avgusta 1520 je našel morsko ožino (Magellanov preliv), ki ga

je pripeljala do odprtega morja. Magellan je morju dal ime »Pacifik« ali Tihi

ocean, v upanju, da bodo oceanske vode ostale mirne tudi v nadaljevanju plovbe.

Po jadranju čez Pacifik je marca 1521 pristal na Filipinih, kjer so ga domačini

ubili. Ostanek ladjevja se je mimo Rta dobrega upanja septembra 1522 vrnil v

Španijo. Magellanovo potovanje je bilo dokončni dokaz, da je Zemlja okrogla.

Španci pa od Magellanovega odkritja niso imeli veliko koristi, ker je bila smer

plovbe predolga in preveč nevarna ter za običajno pomorsko pot neprimerna.

V času med 16. in 18. stoletjem je napredovalo tudi raziskovanje Azije. Po-

membno vlogo so odigrali Rusi, še posebej družina Stroganov, ki je vzdrževala

trgovske stike z območji za Uralom. S pomočjo donskih Kozakov so med letoma

1581 in 1584 prevzeli nadzor nad zahodno Sibirijo, v 17. stoletju so Rusi nadaljevali

z raziskovanji proti vzhodu vse do Beringovega preliva in Kamčatke. Pri iskanju

poti v Indijo so raziskali tudi Srednjo Azijo. Severni ledeni ocean so odkrivali

Angleži in Nizozemci, ko so iskali neposredni pomorski stik z Rusi. Danski

pomorščak Vitus Bering (1681–1741) je v službi Petra Velikega raziskoval obale

Evrazije, pri čemer je odkril Ohotsko morje, Aleute in Komandorske otoke.

» Severozahodni prehod«, kakor so poimenovali še neodkrito pomorsko pot iz

Atlantika v Pacifik, so Angleži iskali v bližini Kanade in pri tem opisali obale

Grenlandije, John Davis (1550–1605) in William Baffin (1584–1622) sta ob tem

raziskala severnoameriški arhipelag. Kolonizacija Kanade je v veliki meri zasluga

Samuela de Champlaina (1567–1635), ki je ustanovil francosko kolonijo ob Reki

sv. Lovrenca. Francozi so raziskali tudi Michigansko jezero in porečje Misisipija.

V dobi velikih geografskih odkritij je dolgo veljalo prepričanje, ki je izhajajo

še iz antike, da je v zmernem pasu južne poloble velika celina Neznana južna

zemlja (Terra australis incognita), ki služi kot protiutež celinam na severni

polobli. Prepričanje so potrjevali tudi raziskovalci, ki so pri plutju v južnih morjih

videli pacifiške otoke, avstralsko obalo, Ognjeno zemljo in Novo Gvinejo. Mit o

49

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 49

6.9.2019 10:47:51





Terri australis je sredi druge polovice 18. stoletja dokončno razbil James Cook

(1728–1779), ki je v več plovbah temeljito raziskal Pacifik, še posebej njegove

južne dele, in objadral obalo Antarktike.

Slika 13: Angleški raziskovalec Henry Hudson (1570–okoli 1611) je neuspešno iskal

severni prehod do Indije, plul je tudi vzdolž atlantske obale Severne Amerike in

raziskoval današnjo reko Hudson. Slika prikazuje Hudsona, ki trguje z Indijanci na

Manhattnu (po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

Z odkritjem novih dežel na zahodni strani Atlantika, v Tihem oceanu in na

jugu Indijskega oceana se je v 18. stoletju obdobje velikih geografskih odkritij v

glavnem končalo. Neodkriti so ostali arktični in antarktični predeli ter notranjost

kontinentov, predvsem Afrike in Amerike. Ta raziskovanja so se odvijala v 19.

in v začetku 20. stoletja.

1.3.2 Vpliv velikih odkritij na razvoj geografije

V času velikih geografskih odkritij so k velikemu napredku znanosti in

geografije pripomogli tudi izum tiska in dela Kopernika, Keplerja, Galileja

in Newtona. Izum Johannesa Gutenberga (okoli 1398–1468) iz okoli 1450

je omogočil tiskanje velikega števila izvodov knjig. To je olajšalo objavo in

pospešilo širjenje potopisov in geografskih opisov novoodkritih dežel ter

izsledkov raziskovalcev.

50

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 50

6.9.2019 10:47:52

Do 15. stoletja se je uveljavilo naziranje, da je Zemlja okrogla, večina uče-

njakov je bila še vedno prepričana, da je Zemlja središče vesolja. V času velikih

geografskih odkritij se je okrepil heliocentrični pogled na Osončje, ki ga je na

osnovi opazovanj utemeljil Nikolaj Kopernik (Nicolaus Copernicus, 1571–1630)

v knjigi De Revolutionibus Orbium Caelestium (slovenski prevod: Kopernik,

2003). Ključno vlogo za uveljavitev heliocentričnega modela Osončja je imel

Galileo Galilei (1564–1642). Leta 1605 je Johannes Kepler (1571–1630) ugotovil,

da se planeti gibljejo okoli Sonca po eliptičnih tirih in da je Sonce v enem od

gorišč ter da se gibljejo okoli Sonca neenakomerno, hitreje takrat, ko so bližje

Soncu. Vzrok za to naj bi bila po Keplerjevem mnenju gravitacijska sila Sonca,

kar je pozneje s splošnim zakonom težnosti dokazal Isaac Newton (1642–1727).

V začetku 17. stoletja je Galilei predstavil tudi daljnogled, ki ga je naredil po

nizozemskem zgledu in ga kot prvi uporabil za astronomska opazovanja.

Nova spoznanja na osnovi opazovanj so pripeljala do razhajanj z antičnim

in teološkim načinom razmišljanja ter pospešila razvoj znanstvenih metod

raziskovanja, kot jih poznamo še danes. Nastajale so nove teorije in razlage, ki

so naletele na kritične odzive predvsem s strani teologov in istočasno porajale

tudi dvome pri njihovih avtorjih. Soočanje novega znanja s tradicionalnim je

bila velika težava, saj so učenjaki v začetku porabili veliko časa in energije za

usklajevanje obojih spoznanj. Lep primer so nove teorije o nastanku Zemlje

in njenega površja, kot na primer teorija Thomasa Burneta (1635–1715) iz leta

1681. V njej razlaga, da je Bog ustvaril Zemljo, ki se vrti okoli svoje osi in naj

bi zato postala ovalne oblike. Površje Zemlje naj bi bilo v začetku gladko, vse

dokler se Bog ni razjezil in povzročil uničenja planeta. Površje naj bi takrat

začelo pokati in se odpirati, nastale naj bi doline, kotline in gorovja. Iz globin

naj bi na površje privrela voda in zapolnila depresije, v katerih so se izoblikovali

oceani (James, Martin, 1993).

Kljub razširitvi geografskega horizonta in obilici novih spoznanj, ki so

jih prinesla geografska odkritja, 16. stoletje ni prineslo novih konceptov, kako

prikazati in razložiti svet, ampak so opisi temeljili na antičnih vzorcih, ki so jih

dopolnjevali z novimi znanji. Ob potopisih in krajepisih so bila značilna dela

tega časa kozmografije. To so opisi celotnega kozmosa oziroma poznanega sveta

z astronomskimi, geografskimi in zgodovinskimi podatki, ki se nanašajo na na-

stanek sveta in vključujejo tudi kartografske prikaze, horografije (deželopise) ter

51

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 51

6.9.2019 10:47:52



topografije (krajepise) posameznih delov sveta, z genealogijami vladarskih družin,

opisi različnih narodov, običajev ipd. Ena takih je Cosmographiae introductio iz

leta 1507, ki jo je napisal Martin Waldseemüller (ok. 1480–1521). Waldseemüller

je bil tudi prvi, ki je na svoje karte vnesel nova čezoceanska odkritja Špancev in

Portugalcev in za te dežele uporabil ime Amerika.

Še pomembnejša je Cosmographia Sebastiana Münstra (1488–1552), ki je

izšla leta 1544 in pozneje doživela več dopolnitev in ponatisov ter bila prevedena

v več evropskih jezikov, tudi latinščino. Delo je napisano v renesančnem duhu z

uporabo literature, tudi antičnih virov, rezultatov Münstrovega raziskovalnega

dela in rezultatov dela njegovih korespondentov in informatorjev iz Evrope. Delo

je sestavljeno iz šestih knjig in predstavlja za tiste čase moderen in vsestranski

prikaz sveta v pokolumbovem času. Opremljena je z lesoreznimi upodobitvami

in 24 velikimi kartami. Pri načinu prikaza sveta se je Münster zgledoval po

Strabonu, Pliniju Starejšem in Pomponiju Meli, pri kartografskih upodobitvah

pri Ptolemaju. Münstrova kozmografija je bila še 100 let po njegovi smrti eno

temeljnih in najbolj branih del, ki je služilo tudi poznejšim geografskim odkri-

tjem in bilo pomembno za razvoj geografije in kartografije (Galić, Došen, 2017).

Slika 14: Naslovna stran Münstrove Kozmografije iz leta 1544 (Münster, 2014).

52

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 52

6.9.2019 10:47:53

Čeprav velika geografska odkritja do 18. stoletja niso prinesla bistvenih spre-

memb antičnega koncepta geografije in so učenjaki pri opisovanju neevropskega

dela sveta uporabljali tudi stereotipe, ki so izhajali iz antike (brezglavci, pasjeglavci,

enonogci ipd.), se je znotraj prevladujočega in ustaljenega porajalo novo. Na

osnovi spoznanj iz različnih delov sveta so začele nastajati sistematizacije znanja,

posplošitve in nove teorije, ki so bile podlaga za nastanek in razvoj moderne geo-

grafije, prav tako drugih znanosti. Pregled nekaterih najpomembnejših spoznanj,

ki so pripomogla k napredku fizične in družbene geografije ter kartografije, če ni

drugače označeno, povzemamo po delu Jamesa in Martina (1993).

1.3.2.1 Velika odkritja in razvoj fizične geografije

V času od 15. do 19. stoletja so obstajale velike razlike v pojasnjevanju izvora

reliefa. Nasproti so si stale razlage, da so reliefne oblike ustvarjene po božji volji

in se ne spreminjajo, da so gore, doline in oceani nastali s katastrofami velikih

razsežnosti oziroma da so nastali s počasnimi procesi. Nasproti so si stali za-

govorniki teoloških razlag, katastrofizma (površje je rezultat velikih katastrof,

kot so potresi, vulkanski izbruhi, poplave) in uniformitarianizma, ki so trdili,

da je površje rezultat procesov, ki jih lahko opazujemo danes in so delovali

tudi v preteklosti. Uniformitarianizem je dobil večjo podporo v 18. stoletju s

škotskim geologom Jamesom Huttonom (1726–1797), ki je prispeval prvo ob-

sežnejšo razlago reliefnih oblik s procesi, ki so vidni tudi danes in povzročajo

spremembe, ki nimajo ne začetka ne konca. V 17. in 18. stoletju je napredovalo

proučevanje kamnin. Nastale so prve klasifikacije kamnin in razmišljanja, da

se kamninska zgradba odraža tudi v reliefnih oblikah. Pri razlagah reliefa je na

pomenu pridobilo tudi erozijsko delovanje voda.

Raziskovalne ekspedicije po svetu so v Evropo prinesle ogromno količino

podatkov o živi in neživi naravi z vseh koncev sveta, urejene so bile obsežne

zbirke rastlin in živali, ki jih je bilo treba organizirati. Nastale so klasifikacije

rastlin in živali, med njimi je ena pomembnejših klasifikacija rastlin švedskega

botanika Carla von Linnéja (Carolus Linnaeus, 1707–1778), ki je predlagal

delitev na razrede, rede, rodove in vrste. Ukvarjanje s sistematiko je rodilo prva

evolucijska razmišljanja. Jean-Baptiste Lamarc (1744–1829) je dvomil o dogmi,

da so bile vse rastline in živali ustvarjene v njihovi sedanji obliki in da se od

stvaritve niso spremenile. Razvil je tezo, da lahko živali razvijejo določen organ

53

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 53

6.9.2019 10:47:53

kot posledico njihovih potreb in prilagajanj okolju in da se tako razviti organi

potem podedujejo.

Plovbe po svetovnih morjih so prispevale veliko spoznanj o podnebju,

morskih tokovih in Zemljinem magnetizmu. Britanski astronom Edmund

Halley (1656–1742) je na osnovi opažanj s celega sveta kot prvi izdelal zemlje-

vid magnetnih motenj z uporabo izolinij. Napisal je razpravo o pasatih na

območju Atlantika in bil tudi začetnik številnih metod grafičnega prikazovanja

prostorske razporeditve fizičnogeografskih pojavov na Zemlji. Georg Adam

Forster (1754–1794), ki se je skupaj z očetom Johannom Reinholdom Forster-

jem (1729–1798) udeležil druge plovbe Jamesa Cooka po Indijskem oceanu in

Pacifiku, je na osnovi lastnih opazovanj opozoril na temperaturne razlike med

zahodnimi in vzhodnimi obalami na isti geografski širini in na podnebne po-

dobnosti zahodnega dela Evrope in zahodnega dela Severne Amerike. Forsterja

sta bila kritična do idej klimatskega determinizma. James Rennell (1742–1830),

ki velja za enega od začetnikov oceanografije, je sistematično opazoval oceane.

Po njegovi smrti je njegova hči izdala knjigo, v kateri je celovito predstavljeno

gibanje oceanskih voda v Atlantskem in Indijskem oceanu.

1.3.2.2 Velika odkritja in razvoj družbene geografije

Velika geografska odkritja so – razen k širitvi geografskega obzorja z odkrivanjem

novih in poglobljenim raziskovanjem prej slabo poznanih delov sveta ter velikim

prispevkom k boljšemu poznavanju naravnih značilnostih sveta – pomembno

prispevala k poznavanju svetovne družbe. Evropejci so prišli v stik z nepozna-

nimi ljudstvi, odkrili so civilizacije, ki so živele na drugačen način od zahodne

in zaradi te drugačnosti so se v geografskih krogih pojavile nove teorije, kako

na ta ljudstva in njihov način življenja vpliva naravno okolje.

V času velikih geografskih odkritij je bilo veliko znanstvenikov pripadnikov

okoljskega determinizma, saj so tudi na osnovi številnih izkušenj s potovanj in plovb

sklepali, da so naravne razmere, predvsem podnebje, tisti dejavnik, ki najmočneje

vpliva na razvoj človeka in funkcioniranje družbe. Med njimi je bil Jean Bodin

(1530–1596), ki je raziskoval, katere naravne razmere so najugodnejše za vzposta-

vitev civiliziranega načina življenja v okviru pravnih norm. Starogrški koncept

vpliva toplotnih pasov je nadgradil z vplivom planetov. Nathanael Carpenter

(1589–1628) je razlagal, da so v vročih podnebjih bistveno bolj lenobni in nagnjeni

54

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 54

6.9.2019 10:47:53

k uživaštvu ter lagodnemu načinu življenja kot ljudje v hladnejših podnebjih. V 18.

stoletju je Montesquieu (Charles-Louis de Secondat, baron de La Brède et de

Montesquieu, 1689–1755) raziskoval vpliv podnebja na politično obnašanje ljudi.

Med 17. in 19. stoletjem so se pojavili tudi prvi poskusi proučevanja prebi-

valstva s pomočjo zbiranja in obdelave statističnega gradiva. Statistični postopki

so omogočali izračun nekaterih prebivalstvenih značilnosti, npr. gibanje števila

prebivalstva in napovedovanje rodnosti in smrtnosti. Pionir tovrstnega prouče-

vanja je bil John Graunt (1620–1674). William Petty (1623–1687) je proučeval

gospodarske značilnosti prebivalstva. Uporabno vrednost študij prebivalstva so

prepoznavale tudi oblasti, zato so začele države pospešeno zbirati podatke o

svojih prebivalcih, kar je omogočalo izdelavo še bolj kakovostnih demografskih

raziskav. Z nesorazmerjem med rastjo prebivalstva in zalogami hrane se je

ukvarjal Thomas Robert Malthus (1766–1834). Trdil je, da lahko prebivalstvo

raste le do meje, ko razpoložljiva hrana še omogoča njegov obstoj. Malthus

je vpeljal tudi koncept »boja za obstanek«, ki sta ga pozneje razvila Charles

Darwin in Alfred Russel Wallace ter ga prepoznala kot glavni način naravne

selekcije med organizmi.

1.3.2.3 Napredek v kartografiji

Po stagnaciji v srednjem veku je kartografija v času velikih geografskih odkritij

zelo napredovala. Eden odločilnih dogodkov za njen razvoj se je zgodil na za-

četku 15. stoletja, ko je bil na diplomatski misiji v Rimu in Firencah Bizantinec

Manuel Hrizoloras (okoli 1350–1415) z nalogo opozoriti Evropo na pretečo turško

nevarnost. Kot ljubitelj geografije je s sabo prinesel tudi Ptolemajevo Geografijo

s 27 zemljevidi. Z učencem Jacobom Angelusom sta Geografijo leta 1406 ali 1407

prevedla v latinščino. Ptolemajeva Geografija se je po Evropi začela hitro širiti,

najprej s prepisovanjem in prerisovanjem zemljevidov, po izumu tiska pa so jo

tiskali domala v vseh evropskih kulturnih središčih z dopolnitvami v besedilu

in popravkih na zemljevidih (Matvejević, 2008). Ptolemajeve zemljevide so

dopolnjevali z novo ugotovljenimi dejstvi in odstranjevali neskladja z realno-

stjo, korigirali so Ptolemajeve izračune geografske širine in dolžine. Na osnovi

izpopolnjene kartografske podobe sveta je leta 1492 Martin Behaim (1459–1507)

izdelal prvi natančen globus, ki je omogočal bolj realno predstavo sveta kakor

dvodimenzionalne karte. V prvi polovici 16. stoletja je bila center kartografije

55

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 55

6.9.2019 10:47:53



Nemčija, kjer so razen globusov izdelovali tudi velike stenske zemljevide s ka-

kovostnimi projekcijskimi osnovami, v katere so vnašali čezoceanska odkritja

Špancev in Portugalcev.

Slika 15: Martin Behaim, avtor prvega globusa (po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

V drugi polovici 16. stoletja se je težišče kartografske aktivnosti prestavilo

na Nizozemsko. Velik napredek je pomenilo delo flamskega geografa, kartografa,

matematika, filozofa in izumitelja Gerharda Kremerja Mercatorja (1512–1594;

Gerard de Kremere, Gerhard Kremer). Leta 1569 je zasnoval t. i. Mercatorjevo

projekcijo, ki se je zelo uveljavila v pomorstvu, saj navigatorjem omogoča, da

zarisujejo smer plovbe kot ravne črte, kar je zelo prikladno (Lovrenčak, 1996;

Peterca, 2001). Mercator je izdelal celo vrsto zemljevidov, ki jih je izdal pod

imenom Atlas, kar je prva uporaba tega imena v ta namen.

Delo Mercatorja, ki velja za ustanovitelja moderne kartografije, je spodbudilo

Abrahama Orteliusa (1527–1598; tudi: Ortels, Orthellius, Wortels, poslovenjeno

Ortelij), da je leta 1570 izdal prvi sodobni atlas sveta Theatrum Orbis Terrarum

( Gledališče sveta). Atlas, ki združuje 53 zemljevidov (v poznejši izdaji 87), je bil

kot velika uspešnica preveden v 7 jezikov in je pomenil začetek 100-letnega

zlatega obdobja nizozemske kartografije.

56

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 56

6.9.2019 10:47:53

Razen na Nemškem in Nizozemskem je bila v 16. stoletju bogata kartografska

produkcija tudi v Angliji in Italiji. Za kartografsko upodabljanje naših krajev

je pomembna predvsem beneška kartografska šola, saj so bile karte današnjega

slovenskega ozemlja zaradi bližine Benetk natančnejše kot denimo Nizozemske.

Od sredine 17. stoletja naprej se je v razvoju kartografije močno odražal napre-

dek v astronomiji, geodeziji in geofiziki. Ugotovljena je bila sploščenost Zemlje,

za natančnejše izmere na Zemlji je Willebrord Snell van Royen (1580–1626;

latinizirano Snellius, poslovenjeno Snelij) uvedel metodo triangulacije, ki jo je

razvil kot pomoč pri meritvi poldnevniškega loka. Metoda triangulacije je pome-

nila velik napredek pri geodetskih in topografskih meritvah Zemljinega površja

in določanja položaja posameznih točk na kopnem. Leta 1675 je bil ustanovljen

Greenwiški astronomski observatorij, ki je skrbel za natančna astronomska

opazovanja in močno olajšal določanje geografske dolžine na morju. Izpopolnili

so kartografske projekcije, razvoj merilnih tehnik je omogočal nastanek tudi

podrobnejših kart. Vodilni pri izdelavi topografskih kart so bili sprva Francozi.

Giovanni Domenico Cassini (1625–1712) je leta 1670 začel s projektom izde-

lave topografske karte Francije s pomočjo triangulacijske tehnike v merilu 1 :

86.400. Delo je nadaljeval njegov sin in ga tik pred francosko revolucijo 1789

dokončal vnuk. Družina Cassini je poskrbela, da je Francija kot prva država na

svetu dobila serijo topografskih kart za celotno državo.

Do velikega napredka je prišlo tudi pri kartah malih meril, zlasti pri svetov-

nih kartah. Oblike kontinentov so postajale vse točnejše, razvlečenost v smeri

vzhod–zahod, ki se je vlekla iz časov Ptolemaja, je izginila. Počasi so s kart

izginile tudi nejasnosti v Pacifiku in na južni polobli, na kartah je bilo vedno

več podrobnih topografskih vsebin. Velik napredek v tem smislu je pomenila

karta sveta, ki jo je leta 1682 izdelal G. D. Cassini, ter karte in atlasi francoske

kartografske šole 18. stoletja. Po natančnosti prikaza sveta izstopata Atlas General

in karta sveta, ki ju je izdelal francoski kartograf Jean Baptiste Bourguignon

D’Anville (1697–1782). Zasluga D‘Anvilla je, da se je v kartografiji dokončno

uveljavilo načelo, da mora karta prikazovati le ugotovljena in preverjena dejstva.

Namesto fantazijskih podob in slik rastlin ter živali, ki so zapolnjevale prazna

mesta, so se na kartah pojavile praznine, ki so klicale po novem raziskovalnem

delu. V 17. in 18. stoletju je prišlo tudi do premika pri prikazovanju reliefa. Staro,

perspektivično metodo, je na podrobnih kartah zamenjala metoda črtkanja, v

57

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 57

6.9.2019 10:47:53





drugem in tretjem desetletju 18. stoletja so se v francoski in angleški kartografiji

pojavile tudi plastnice.

Slika 16: Portreta Gerharda Kremerja Mercatorja (levo) in Jodocusa Hondiusa (de-

sno), ki je odkupil Mercatorjeve tiskarske plošče in nadaljeval z izdajanjem atlasov

(po razglednici, zbirka: D. Ogrin).





1.3.3 Predhodniki moderne geografije


Zametki geografije kot moderne znanstvene discipline segajo v čas med 1600

in 1800. V tem obdobju so nekateri učenjaki, med katerimi moramo izpostaviti

Bernharda Vareniusa, Immanuela Kanta in tudi Mihaila Vasiljeviča Lomono-

sova, postavili osnovo za temelje moderne geografije, ki sta jih v prvi polovici

19. stoletja dogradila Alexander von Humboldt in Carl Ritter.

Bernhard Varenius (1622–1650; Bernhardus Varenius, Bernhard Varen,

poslovenjeno Bernhard Varenij) je bil nemški filozof, matematik in zdravnik, ki

je po preselitvi v Amsterdam prišel v stik z mnogimi trgovci in raziskovalci in so

ga velika geografska odkritja navdušila za geografijo. V nasprotju z večino koz-

mografov in geografov tedanjega časa, ki so se ukvarjali predvsem z opisovanjem

posameznih krajev in pokrajin, je Varenij razlikoval med opisovanjem značilnosti

58

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 58

6.9.2019 10:47:54

posameznih območij (specialna geografija) in razlaganjem splošnih zakonitosti

in načel, ki se nanašajo na vsa območja (obča ali splošna geografija). Delitev je

nastala kot posledica velikega števila informacij o svetu, ki so se nakopičile do

začetka 17. stoletja in jih je imel v Amsterdamu na razpolago. Delitve na splo-

šno in specialno (regionalno) geografijo pa Varenij ni razumel kot dihotomijo,

temveč kot dva medsebojno odvisna dela celote. Sistematični pristop splošne

geografije omogoča generalizacijo, odkrivanje zakonitosti in izdelavo teorij ter

predstavlja osnovo, ki je potrebna za regionalne študije. Specialna (regionalna)

geografija pa zajema obravnavo vseh relevantnih in med seboj povezanih ele-

mentov v posameznih delih sveta in ima po Vareniju tudi praktični pomen, saj

naj bi služila potrebam državne administracije in trgovine. Za tovrstno delo

lahko štejemo Varenijev Descriptio Regni Japoniae ( Opis kraljevine Japonske), ki

ga je izdal leta 1649.

Njegovo bolj poznano in vplivno delo je Geographia generalis ( Splošna

geografija), ki je izšla v letu njegove smrti v latinskem jeziku in bila pozneje

prevedena v več evropskih jezikov. Angleško izdajo sta na primer uredila in

dopolnila Isaac Newton in James Jurin. Newton jo je priporočal kot osnovo za

študij fizike. Varenijeva Splošna geografija predstavlja sintezo takratnega (fizično)

geografskega znanja, kjer je avtor združil sodobna spoznanja iz astronomije

(sprejel je heliocentrični sistem), kartografije in drugih ved ter jih uporabil pri

razlagi geografskih pojavov. Geographia generalis je sestavljena iz treh delov. V

prvem (absolutnem delu) obravnava obliko in velikost Zemlje, njene dimen-

zije, gibanje, položaj v vesolju in zgradbo. Sledi členitev kopnih delov Zemlje

na kontinente, otoke in polotoke, gore, gozdove in puščave, razlaga oceanov

in njihovega gibanja, kopnih voda in ozračja ter njegovega gibanja (vetrov).

V uvodnem delu je pojasnil tudi osnovne pojme o geografiji, kot so predmet

proučevanja in metode dela, ter opisal dotedanji razvoj geografije. Obrazložene

so tudi nekatere osnove iz geometrije in trigonometrije, ki so potrebne za študij

geografije. V drugem (relativnem) delu je razlaga pojavov, ki so povezani z astro-

nomskimi dejavniki. Po pojasnitvi nekaterih osnovnih pojmov sledi obravnava

geografske širine, toplotnih pasov kot posledice različne Sončeve obsevanosti,

trajanja dneva in noči, letnih časov in časa. V tretjem (primerjalnem) delu je

govora o geografski dolžini in načinih določanja geografske dolžine, dodane

so preglednice geografskih dolžin pomembnejših krajev. Sledi obravnava lege

59

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 59

6.9.2019 10:47:54

krajev na karti ali globusu, ugotavljanja oddaljenosti med kraji in horizonta.

Zaključna poglavja pa so namenjena praktičnim napotkom za ladjedelništvo

in plovbo (Varenius, Jurin, 1712).

Varenijeva Splošna geografija je bila 100 let zelo vplivno delo, v katerem je

obrazložil teoretične osnove geografije, ki so v določeni meri aktualne še danes,

in pripravil temeljito sintezo predvsem fizičnogeografskih spoznanj, ki so jih

prinesla geografska odkritja in razvoj znanosti v tistem času. Specialne (regi-

onalne) geografije ni napisal, verjetno zaradi prezgodnje smrti. Zasnoval pa je

koncept, po katerem naj bi predstavili posamezne dele sveta (države). Osnova naj

bi bila razlaga »nebesnih vplivov«, to je geografske lege in podnebja, sledil naj bi

prikaz zemeljskih (relief, vode, rastlinstvo, živalstvo, naravni viri) in družbenih

razmer (poselitev, gospodarstvo, politična slika).

V 18. stoletju so ob širjenju geografskega obzorja in kopičenju različnih znanj

in spoznanj o Zemlji dozoreli tudi pogoji za razprave o teoretičnih in meto-

doloških vprašanjih geografije. To je bilo stoletje hitrega razvoja naravoslovnih

znanosti, ki so temeljile na empiričnem pridobivanju podatkov. Zaradi značaja

spoznanj o Zemljinem površju se je postavljalo vprašanje o nalogah geografije in

njenem odnosu do razvijajočih se drugih ved, ki so prav tako imele za predmet

proučevanja posamezne sfere Zemljinega površja, npr. do meteorologije, geolo-

gije in astronomije od naravoslovnih ved in do zgodovine, sociologije, filozofije

ter ostalih družboslovnih in humanističnih ved. Utrjevalo se je prepričanje, ki

ga zasledimo že pri Vareniju, da mora geografija preiti od opisovanja dejstev

o Zemljinem površju k sistematiziranju spoznanj in razlaganju soodvisnosti

med pojavi na Zemlji. Pomemben premik v tej smeri lahko zasledimo pri

vsestranskem ruskem učenjaku Mihailu Vasiljeviču Lomonosovu (1711–1765),

ki je bil med prvimi raziskovalci povezanosti med posameznimi sestavinami

Zemljinega površja. Geografijo je imel za vedo, ki raziskuje naravo, prebivalstvo

in gospodarstvo kot povezano celoto ter z vidika teritorialnih razlik (Nikolić,

1977). Njegovo delo ima tudi širši pomen za razvoj geografije, saj se je ukvarjal

s številnimi vprašanji s področja matematične geografije, kartografije, geofizike,

meteorologije in ekonomske geografije. Kot prvi je v strokovno literaturo tudi

vpeljal pojem »ekonomska geografija«. Kot vodja Geografskega oddelka Ruske

akademije znanosti je organiziral zbiranje gradiva za geografsko predstavitev in

atlas Rusije ter organiziral več raziskovalnih ekspedicij. Med njimi tudi odpravo,

60

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 60

6.9.2019 10:47:54

ki naj bi raziskala severovzhodni prehod med Atlantikom in Pacifikom vzdolž

Sibirske obale. Ukvarjal se je s polarnimi predeli, raziskoval ledene gore in na

podlagi pojavljanja ledenih gora v Južnem oceanu na teoretični ravni predvideval

obstoj Antarktike. Skupaj s Tatiščevim je Lomonosov postavil tudi temelje za

razvoj ruske geografije (Nikolić, 1977).

18. stoletje je tudi čas, ko so se znotraj geografije razvijale posamezne disci-

pline, vezane na raziskovanje naravnih razmer in tudi človeka. Velik napredek

je naredila matematična geografija, predvsem zaradi razvoja astronomije in

geodezije. Razvijati se začnejo fito- in zoogeografija ter geografija prebivalstva.

Za opisovanje in primerjanje posameznih držav se pojavi ime »kompletna

geografija«. Pri regionalizaciji sveta se uveljavita dva pristopa: glede na narav-

ne razmere (kontinenti, oceani, porečja) in glede na politične enote (države)

(Vresk, 1997). Francoski geograf in hidrolog Philippe Buache (1700–1773) je

vpeljal pojem »fizična geografija«, ki ga je s predavanji iz fizične geografije na

Univerzi v Königsbergu (današnji Kaliningrad) uveljavil filozof Immanuel Kant.

Immanuel Kant (1724–1804) je fizično geografijo predaval skoraj 40 let in

jo je imel za temelj vseh geografskih študij. Pojmoval pa je ni samo kot študij

součinkovanja naravnih procesov na Zemlji, temveč je vanjo vključil tudi delo-

vanje človeka. Znanja iz fizične geografije ni gradil empirično, ampak s pomočjo

študija geografske literature in virov z različnih področij naravoslovja. Kljub

dolgoletnim predavanjem pa knjige iz fizične geografije ni napisal, ampak so

zapiske predavanj v knjižni obliki izdali njegovi študenti leta 1802.

Kant je za razvoj geografije pomemben tudi zaradi razmišljanj o notranji

zgradbi geografije in njenem značaju ter položaju znotraj ostalih ved. Prevzel je

Varenijevo naziranje o enotni geografiji, ki se notranje deli na splošno in specialno

(regionalno) geografijo. Ob osnovni fizični geografiji je poznal še matematično

geografijo (študij o obliki, velikosti in gibanjih Zemlje ter njenem položaju v

Sončevem sistemu), politično geografijo (študij o odnosih med političnimi eno-

tami in njihovim naravnim okoljem), moralno geografijo (študij značilnosti in

običajev človeka v povezavi z njegovim okoljem), trgovsko geografijo in teološko

geografijo (študij značilnosti prostorske razporeditve religij; Rana, 2008; Reading

Kant‘s Geography, 2011). Zagovarjal je mnenje, da je vedenje sistematični konstrukt,

v katerem morajo posamična dejstva ustrezati širši sliki, da imajo kakršenkoli

smisel. Da bi pojasnil to trditev, je uporabil podobo hiše: preden jo, opeko za

61

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 61

6.9.2019 10:47:54



opeko, zgradimo, je nujno, da imamo predstavo o tem, kako bo videti celotna

zgradba. Ta koncept je postal eden od temeljev Humboldtovega razmišljanja v

začetnem obdobju razvoja moderne geografije (Wulf, 2017).

Izhajajoč iz klasifikacije empiričnih pojavov na Zemljinem površju glede na

njihove značilnosti (logična klasifikacija) in glede na položaj, ki ga zavzemajo v

času in prostoru (fizična klasifikacija), je geografijo skupaj z zgodovino uvrstil v

fizično klasifikacijo, ki zajema zgodovinske in prostorske vede. Zgodovinske vede

se ukvarjajo s proučevanjem časovnih dimenzij pojavov in njihovim kronološkim

zaporedjem, prostorske pa z njihovo horološko (prostorsko) ureditvijo. Vede iz

te skupine imajo po Kantu deskriptivni značaj in se ločijo od ved prve skupine

(logična klasifikacija), kamor spadajo sistematične vede, kot so fizika, kemija,

botanika, zoologija in sociologija. Zgodovino je razumel kot opis z vidika časa

(kronološka veda), geografijo pa kot opis pojavov, kakor si sledijo drug za dru-

gim v prostoru (horološka veda). Obe vedi je videl kot komplementarni, ki se

Slika 17: Immanuel Kant je na Univerzi v Königsbergu (današnji Kaliningrad)

predaval geografijo skoraj 40 let (po razglednici, zbirka: D. Ogrin)..

62

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 62

6.9.2019 10:47:54





dopolnjujeta in predstavljata skupaj s sistematičnimi vedami temeljni vedi, brez

katerih ni mogoče v celoti razumeti sveta (James, Martin, 1993; Rana, 2008).

Kantovi pogledi na geografijo so bili vplivni v začetnem obdobju razvoja

moderne geografije v 19. stoletju, od konca stoletja naprej pa so bili izpostavljeni

številnim kritikam, predvsem ideja o delitvi ved na sistematične in deskriptivne

ter opredelitev geografije kot čiste deskriptivne vede. Kritiki so poudarjali, da

obstaja samo ena vrsta razlag za vse vede in da je spoznati zakonitost težnja

vseh znanstvenih disciplin. Prav tako, da so vzročno-posledične in deskriptiv-

ne razlage značilne za vse znanosti, saj imajo tudi sistematične znanosti svoje

časovno-prostorske dimenzije.

1.3.4 Prikazi današnjega slovenskega ozemlja in prispevki k poznavanju





sveta in domovine


1.3.4.1 Kartografski prikazi slovenskega ozemlja

Na začetku novega veka se je kartografija pod vplivom velikih geografskih

odkritij zelo razvila, število zemljevidov se je v primerjavi s srednjim vekom

zelo povečalo. Za prikaze naših krajev so pomembna kartografska dela, ki so

nastala doma in v sosednjih italijanskih, avstrijskih in ogrskih deželah, saj so ti

zemljevidi zaradi bližine in boljšega poznavanja razmer natančnejši kot izdelki

bolj oddaljenih kartografskih šol. V Izoli je deloval humanist, horograf in kar-

tograf Pietro Coppo (1469 ali 1470–1555 ali 1556). Letnico 1525 nosi njegova karta

Istre, ki prikazuje tudi južni del današnje Slovenije in del Kvarnerja. Zemljevid

velja za najnatančnejši in najkakovostnejši prikaz Istre do sredine 18. stoletja in

je bil kot tak podlaga vsem nadaljnjim prikazom Istre. V svoj znameniti atlas

Theatrum orbis terrarum, ki je izšel leta 1573, ga je vključil tudi Ortelius (Petrus

Coppus fecit: De summa totius orbis, 2001).

Razen zemljevida Istre je Coppo izdelal še več kot 20 kart sveta ali njegovih

delov. 15 kart je ohranjenih v t. i. piranskem kodeksu (knjigi rokopisov), v kate-

rem so zbrana tri pomembna Coppova dela: De summa totius orbis, Portolano in

lesorezni zemljevidi, ki predstavljajo svetovni unikat. Karta sveta je nastala leta

1524, torej v času, ko so novi svet šele odkrivali. Karte Evrope, Azije in Afrike

so narejene na ptolemajski osnovi in dopolnjene z novimi podatki in spoznanji.

V kodeksu so tudi navtična karta Jadrana in karta Sredozemlja, karta srednje in

južne Italije, Britanskega otočja in Irske, jadranske obale od Benetk do Ravene

63

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 63

6.9.2019 10:47:54

in Krete. Žal karte niso bile nikoli izdane v obliki atlasa, so pa najdragocenejši

kartografski dokument, hranjen na ozemlju Slovenije (Petrus Coppus fecit: De

summa totius orbis, 2001).

Od avtorjev z Apeninskega polotoka, ki so na svojih kartah prikaza-

li tudi sedanje slovensko ozemlje, navajamo karto Balkanskega polotoka

Giacoma Gastaldija (okoli 1500–1566) iz leta 1560, zemljevid Giovannija

Francesca Camocia (1501–1575) iz leta 1563, ki prikazuje današnjo Slovenijo,

Istro, Slavonijo in del Bosne ter Dalmacije, ter karto vojvodine Kranjske s

Slovensko marko ( Ducatus Carniolae una cum Marchia Windorum) Benečana

Bologniusa Zalteriusa (Bolognino Zaltieri, poslovenjeno Bolognij Zalte-

rij; 1555–1576). Slednja je narejena v bakrorezni tehniki in po zgledu zbirke

kart Typi chorographici Provinciarum Austriae avstrijskega zgodovinarja in

kartografa Wolfganga Laziusa (Wolfgang Laz; 1514–1565) iz leta 1561, kjer

je slovensko ozemlje prikazano na štirih kartah. Ena od kart ima podoben

naslov kot Zalterijeva karta ( Vojvodina Kranjska in Istra s Slovensko marko;

Ducatus Carniolae et Histriae una cum Marcha Windorum) in je prvi znani

samostojni prikaz vojvodine Kranjske. Lazijeve karte so podatkovno podrobne,

vendar nenatančne in polne napak, narejene so brez matematično-geografske

podlage in stopinjske mreže, so pa pomemben vir krajevnih imen za današnje

slovensko ozemlje v 16. stoletju. Imele so tudi velik vpliv na tuje kartografe,

ki so prevzeli poleg podrobnih podatkov tudi številne napake (Gašperič,

2007). Iz 16. stoletja naj omenimo še zemljevid Ilirije ( Il yricum) madžarskega

zgodovinarja Johannesa Sambucusa ( Jänuos Zsämboky; 1531–1584), ki ga je

v svojem atlasu objavil tudi Ortelius.

Razen v Orteliusovih atlasih so bili kartografski prikazi našega ozemlja

objavljeni tudi v atlasih flamskega kartografa Gerharda Kremerja Mercatorja.

Mercator je podatke za območje današnje Slovenije povzel po Orteliju, ta pa po

Lazijevih zemljevidih – in skupaj z njimi tudi vse napake in netočnosti. Prikazi

našega ozemlja so tudi v izdajah nizozemskih kartografskih družin Blaeu ( The-

atrum Orbis Terrarum, sive Atlas Novus) in Hondius (poslovenjeno Hondij), ki

je podedovala Mercatorjeve tiskarske plošče in zemljevide, ter na zemljevidih

francoskega kartografa Nicolasa Sansona (1600–1667).

V 17. stoletju je bilo naše ozemlje prikazano na več tujih zemljevidih, nekaj

je tudi del domačih kartografov, ki so v našem prostoru uveljavili takrat sodobne

64

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 64

6.9.2019 10:47:54



kartografske poglede in s terenskim delom poskrbeli za natančnejše podatke.

Leta 1678 je avstrijski topograf in kartograf Georg Matthäus Vischer (1628–1696)

natisnil zelo podroben zemljevid Štajerske. V Slavi vojvodine Kranjske iz leta

1689 je Janez Vajkard Valvasor (1641–1693) objavil zemljevid Kranjske, Krasa,

Istre in Slovenske marke. Zemljevid je predelana verzija zemljevida, ki ga je

Valvasor izdelal za zgodovinsko delo Carniola antiqua et nova Janeza Ludvika

Schönlebna. Pri izdelavi zemljevida se je zgledoval po kopiji Mercatorjevega

zemljevida Kranjske in sosednjih dežel, izboljšal je predvsem prikaz rečne mreže,

slabša pa je upodobitev Istre (Rojc,1990; Gašperič, 2018).

Slika 18: Valvasorjev zemljevid Kranjske in sosednjih dežel

(po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

V 18. stoletju so izhajale pregledne karte slovenskega ozemlja in njegovih

pokrajin, karte večjih meril in tudi tematski zemljevidi. Kartografija je napre-

dovala zaradi upravnih, političnih, gospodarskih in vojaških zahtev ter teženj po

čim bolj natančnih prikazih. K temu je zlasti prispevala uporaba triangulacijskih

65

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 65

6.9.2019 10:47:54

metod za izmere površja. V habsburški monarhiji je bila prva sistematična vo-

jaška topografska izmera narejena v letih 1763–1787. V letih 1714–1724 je nemški

kartograf Johann Baptist Homann (1664–1724) izdelal na osnovi Valvasorjevih

podatkov Zemljevid vojvodine Kranjske, Slovenske marke in Istre ( Tabula Ducatus

Carnioliae, Vindorum Marchiae et Histriae). Homann je priredil tudi Visherjev

zemljevid Štajerske. Med največje domače kartografske dosežke 18. stoletja spada

Horografski zemljevid vojvodine Kranjske ( Ducatus Carnioliae tabula chorographica),

ki ga je leta 1744 izdal Janez Dizma Florjančič (1691–okoli 1757). Zemljevid

velja za najkakovostnejši in najpopolnejši prikaz Kranjske tega obdobja, dodana

sta mu tudi veduta in načrt Ljubljane. Sestavlja ga 12 listov v merilu okoli 1 :

100.000. Slovensko ozemlje je prikazano tudi na zemljevidih v dveh atlasih, ki

sta izšla v drugi polovici 18. stoletja. To je v Novem atlasu ( Atlas novus), ki je izšel

okoli leta 1760, in Atlasu Notranjeavstrijskih provinc ( Atlas von Innerösterreich,

Die Provinz Inner-Oesterreich). Karte za atlas so izhajale med letoma 1789 in

1797. Na zemljevidu Koroške in Štajerske je prikazana tudi jezikovna meja med

Slovenci in Nemci (Gašperič, 2007, 2018).

V 18. stoletju so izšli prvi podrobni vojaški in nekateri tematski zemljevidi.

Med letoma 1763 in 1787 so na osnovi topografske izmere izdelali t. i. Jožefinske

vojaške zemljevide ( Josephinische Landesaufnahme), ki so bili strogo varovana

skrivnost. Vsaka sekcija je bila narejena v dveh primerkih v merilu 1 : 28.800.

Zemljevidi so barvni, zelo nazorno in podrobno so prikazani relief, vodovje,

gozdne in obdelovalne površine, poselitev in cestno omrežje, vpisana so tudi

nahajališča naravnih bogastev. Geografska imena so zapisana v deželnem jeziku.

Zaradi velikega merila, natančnosti izdelave in gostote podatkov se uvrščajo med

najboljša kartografska dela druge polovice 18. stoletja. Jožefinski zemljevidi za

slovensko ozemlje so bili izdani v sedmih zvezkih v obdobju 1995–2001 ( Slovenija

na vojaškem zemljevidu 1763–1787, 1995–2001; Zorn, 2007).

Leta 1720 je upravnik idrijskega rudnika Franc Anton Steinberg (1648–1765)

izdal cestni zemljevid Notranjske. V delu Balthasarja Hacqueta (1739–1815) Oryc-

tographia Carniolica je bil objavljen zemljevid Kranjske z označenimi nahajališči

kamnin in rudnin, ki ga lahko štejemo za prvi tematski geološki zemljevid na

Slovenskem. Na zemljevidu so, čeprav je bil Hacquet Francoz, zapisana večinoma

slovenska imena (delno v gotici, delno v bohoričici), saj se je med službovanjem

na Kranjskem naučil slovenščine. Dva zemljevida z zgodovinsko tematiko je v

66

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 66

6.9.2019 10:47:54

letih 1788 in 1791 v delu Poskus zgodovine Kranjske objavil Anton Tomaž Linhart

(1756–1795). Prvi prikazuje ozemlje med Dravo in Jadranskim morjem v antiki,

drugi pa isto območje pred cesarstvom Karla Velikega. Za potrebe velikih del,

ki jih je izvajala takratna avstrijska oblast (npr. obnove cest, regulacije rek, iz-

suševanje Ljubljanskega barja ipd.), so nastali tudi zelo natančni zemljevidi in

načrti območij, kjer so izvajali dela (Gašperič, 2007, 2018).

1.3.4.2 Horografski in topografski opisi

Značilna renesančna dela so kozmografije, horografije in topografije. Tovrstni

opisi, ki izhajajo iz antične geografske tradicije in so jih ponovno obudili v

renesansi, so nastali tudi za ozemlje današnje Slovenije. Napisali so jih avtorji,

ki so delovali v tujih kulturnih središčih, kakor tudi pisci, ki so živeli in delali

v domačih krajih ali njihovi bližini. Od svetovno pomembnih tujih del, ki

opisujejo tudi današnje slovensko ozemlje, izpostavljamo kozmografijo Seba-

stiana Münstra, ki je prvič izšla leta 1544 in pozneje doživela več dopolnitev

in ponatisov. V vsestranskem opisu sveta v šestih knjigah sta v tretji knjigi, v

okviru opisa nemških dežel, tudi kratka opisa Kranjske in Istre. V poznejših

izdajah jima je dodan ne pretirano natančen zemljevid predstavljenega ozemlja,

kjer je Ljubljana napisana dvojezično (Laibach/Lubiana). Ta razmeroma kratek

in nepopoln opis je pomemben, ker so ga iz Münstrove kozmografije večkrat

povzemali. Za Kranjsko Münster zapiše: »Vendar sta Kranjski dveh vrst. Ena

je suha in tam manjka vode, v njej živijo v hribih med Ljubljano in Trstom do

reke Timav Istrijani in Kraševci. Druga je vlažna s številnimi rekami, posebej

s Savo in Ljubljanico, po kateri ima Ljubljana ime.« (Münster, 2014, str. 825)

Od vseh slovenskih dežel je v času od 15. do začetka 18. stoletja največ

opisov Slovenske Istre, ki so nastali v okviru predstavitev beneške Istre. To ni

presenetljivo, saj so bile Benetke eden od renesančnih centrov Evrope, kjer so

živeli in poučevali številni humanisti. Večina najpomembnejših krajepisov Istre

je v zadnjem času izšla tudi v slovenskem jeziku. Med prvimi delo novigrajskega

škofa Giacoma Filippa Tommasinija (1595–1654) Zgodovinski komentarji o Istri

(Tommasini, 1993) z izvirnim naslovom De commentarii strorici-geografici della

provincia dell‘Istria libri otto con appendice, ki so nastali v prvi polovici 17. stoletja.

Avtor je natančno popisal najpomembnejše geografske (te so zbrane predvsem v

prvi knjigi), zgodovinske, socialne, etnične, gospodarske in kulturnozgodovinske

67

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 67

6.9.2019 10:47:55



Slika 19: Zemljevid današnjega slovenskega ozemlja in sosednjih pokrajin iz

Münstrove Kozmografije (zbirka starih tiskov: D. Ogrin).

razmere. Opis Istre temelji na avtorjevih opažanjih in raziskavah ter povzemanju

ugotovitev iz literature, kjer citira tudi antična dela.

Nekaj let za Tommasinijevim delom so izšli Stari krajepisi Istre (1999).

Delo vsebuje 12 krajepisov Istre, izvorno napisanih v latinščini, italijanščini in

nemščini, med njimi sta tudi Manzuolijev in Coppov opis Istre, iz katerih je

črpal Tommasini. Najstarejši opis, tudi kateregakoli istrskega kraja, je mitološki

opis nastanka Kopra, ki ga je svojemu rojstnemu mestu posvetil Peter Pavel

Vergerij starejši (1370–1444), ena ključnih osebnosti evropskega humanizma.

Od ostalih krajepisov izpostavljamo horografijo Pietra Coppa Del sito de Li-

stria ( O položaju Istre), ki je bila natisnjena leta 1540. Opisu je bil priložen že

omenjeni zemljevid Istre, ki je prvi samostojni prikaz polotoka. Coppo se pri

pripravi dela ni zadovoljil le s podatki antičnih geografov in zgodovinarjev,

temveč je osebno obplul in prepotoval deželo ter izmeril in si zapisal vse, kar se

mu je zdelo vredno in pomembno. Zaradi tega predstavlja Coppovo delo prvi

68

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 68

6.9.2019 10:47:55

verodostojen geografski opis Istre in dragocen vir za poznejše raziskovalce. V

njem je podan dokaj popoln oris istrskih mest, vasi, otokov, pristanišč in rek s

podatki o rodovitnosti tal, kakovosti zraka, podnebnih razmerah in vegetaciji

( Stari krajepisi Istre, 1999).

Na željo Sebastiana Münstra je Istro na kratko predstavil tudi Koprčan

Ludvik Vergerij (Lodovico Vergerio, ?–?), nečak bolj poznanega Petra Pavla

Vergerija. Vsebinsko zapis ne prinaša kakih novosti, zanimiv je po odmevnosti

oziroma po številu objav in ponatisov v Münstrovih delih. V Starih krajepi-

sih Istre (1999) je objavljen tudi Valvasorjev opis Pazinske grofije in Avstriji

pripadajoči del Istre, ki dopolnjuje in uravnoveša predstavitve beneškega dela

polotoka v 17. stoletju.

Leta 2001 je izšel Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko

Koper ( Corografia ecclesiastica o‘sia descrittione della città, e della diocesi di Giusti-

nopoli detto volgarmente Capo d‘Istria), ki ga je leta 1700 izdal koprski škof Pavel

Naldini (Paolo Naldini, 1632–1713). Krajepis je celovita predstavitev Slovenske

Istre, razen nekaterih vasi pod Kraškim robom, ki so spadale v Tržaško škofijo.

Poudarek je na prikazu zgodovinskih, verskih, cerkvenoupravnih in umetno-

stnozgodovinskih razmer, vendar tudi na prikazu geografskih in za geografijo

uporabnih etnoloških, socialnih, etničnih in gospodarskih značilnosti. Za ilu-

stracijo navajamo geografsko predstavitev Tinjana (371 m), griča z istoimenskim

naseljem med Osapsko in Rižansko dolino: »Tu namreč pod vročimi sončnimi

žarki zori grozdje, iz katerega pridobivajo odlično vino, vendar pa zaradi kamnitih

tal pridelajo le malo žita. Pomlad ni ločena od poletja, ker blagi vetrc blaži silno

vročino v pasjih dnevih, deževna jesen pa se prevesi v ledeno mrzlo zimo. Tu se

ne dviga in kraljuje gosta dolgočasna megla, je pa tod kraljestvo silovitih vetrov

jugozahodnika in burje. Naporni vzponi in prelep razgled, siloviti vetrovi in

zdrav zrak, neobdelana zemlja in odlične pijače so raznolike značilnosti kraja,

od katerih so ene škodljive, druge pa koristne.« (Naldini, 2001, str. 285–286)

Najbolj tehtno in celovito delo, ki prikazuje velik del današnjega slovenskega

ozemlja, je za čas med 15. in 18. stoletjem Slava vojvodine Kranjske ( Die Ehre

Deß Herzogthums Crain), ki jo je leta 1689 izdal Janez Vajkard Valvasor. Delo

je bilo delno (Valvasor, 1984; 2017) in v celoti (Valvasor, 2009–2012) prevedeno

v slovenski jezik. Slava vojvodine Kranjske z vidika moderne geografije celovito

še ni bila predstavljena in ovrednotena. Kartografske vsebine je predstavil Rojc

69

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 69

6.9.2019 10:47:55



(1990), geomorfološke, krasoslovne in jamarske Kranjc (1990, 1990a, 1984),

vremenske in podnebne vsebine pa Ogrin in Kosmačeva (2013).

Slika 20: Slava vojvodine Kranjske, ki jo hrani knjižnica Oddelka za geografijo

Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (foto: D. Ogrin).

Slava vojvodine Kranjske je prvi sintetični prikaz naše zgodovine, ozemlja

in načina življenja. Spodbuda za delo je bilo Valvasorjevo spoznanje s številnih

potovanj, kako malo poznajo tujci Kranjsko, in še bolj žalostna zavest, kako malo

poznajo Kranjci svojo lastno domovino. Valvasorjeva slika vojvodine Kranjske

je v marsičem idealizirana, saj je želel svojo rodno deželo predstaviti svetu v

čim lepši luči (Reisp, 1989).

Delo je nastalo kot rezultat študija virov in literature ter avtorjevih poto-

vanj po Kranjski in sosednjih deželah, na katerih si je zapisoval svoja opažanja,

pripovedi ljudi, skiciral in meril. Lastnikom posestev je tudi poslal pisne pozive,

naj mu opišejo svoja posestva, priskrbijo zgodovinske podatke in opišejo različne

zanimivosti. Slava vojvodine Kranjske je odsev časa, v katerem je nastala, in je

povsem primerljiva s podobnimi tujimi horografijami in topografijami. Je delo

polihistorja, ki je Kranjsko predstavil z zgodovinskega, geografskega, etnološkega,

70

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 70

6.9.2019 10:47:56

geološkega, biološkega, medicinskega in še kakšnega vidika. Delo je razdeljeno

na 15 knjig, ki so povezane v štiri dele. Za geografijo so zanimive predvsem dru-

ga, tretja in četrta knjiga prvega dela, ki jih sestavljajo topografija in geografija

Kranjske. V drugi knjigi so opredeljene meje Kranjske in predstavljena njena

notranja členitev. Po opisu običajev Kranjcev je predstavil Gorenjsko, Dolenj-

sko, Srednjo Kranjsko, Notranjsko, to je Kras in Pivko, ter Istro. Tretja knjiga

obsega popis gora in voda, podnebja, rastline in živali ter rudnine z rudniki na

Kranjskem, pri čemer je največ pozornosti namenil rudniku živega srebra v Idriji.

V četrti knjigi je opisal naravne redkosti in nenavadne (»čudežne«) pojave, kjer

prednjačijo opisi jam in podzemnih voda. Zapis je zaključil z izčrpnim opisom

Cerkniškega jezera, ki ga je intenzivno raziskoval v letih 1684 in 1685. Razlaga

presihajoče narave tega jezera mu je prinesla tudi izvolitev za člana angleške

»Royal Society«.

100 let za Valvasorjem je Kranjsko in sosednje dežele vsestransko raziskoval

Francoz Balthasar Hacquet, ki je med letoma 1766 in 1787 najprej služboval v

Idriji kot rudniški zdravnik in nato kot profesor na ljubljanskem liceju. Prosti

čas je namenjal ekskurzijam in naravoslovnim raziskovanjem po Kranjski, Ko-

roški, Štajerski, Istri, Benečiji, Furlaniji in Hrvaški. Med drugim se je povzpel

na Triglav in vzpon tudi opisal. Hacquetova izhodišča za raziskovanje niso bila

več domoznansko-horografska, kakor jih zasledimo še pri Valvasorju, ampak

tudi znanstvena, kakor znanost razumemo v današnjem pomenu besede. Bil je

namreč tipični predstavnik razsvetljenske dobe, ko so se začele formirati disci-

plinarne znanosti, vendar so tedanji naravoslovci k proučevanju narave večinoma

še vedno pristopali celostno. Tako so tudi Hacquetova raziskovanja segala na

različna področja naravoslovja, od medicine, geologije in mineralogije, geografije

in krasoslovja, hidrologije do botanike, kjer je bil na primer med prvimi, ki je

opazil vpliv različne geološke podlage na razširjenost rastlin (Praprotnik, 2017).

Zanimali so ga tudi družbeni pojavi, proučeval je npr. etnične posebnosti Slovanov.

Za geografijo je od njegovih številnih del najbolj pomembna Oryctographia

Carniolica oder Physikalishe Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und

zum Theil der benachtbarten Länder ( Oryctographia carniolica ali Fizikalni opis

vojvodine Kranjske, Istre in delov sosednjih dežel), ki je izhajala med letoma 1778

in 1789. V štirih knjigah je opisal geološke, mineraloške, morfološke, topografske

in hidrološke razmere ter rudarstvo in kovinarstvo na Kranjskem. Kranjc (2017)

71

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 71

6.9.2019 10:47:57



ocenjuje Oryctographio kot nadaljevanje oziroma nadgradnjo Valvasorjeve Slave

vojvodine Kranjske. Veliko pozornosti je Hacquet namenil krasu, kjer so opisi

oplemeniteni s terenskimi opažanji, raziskavami in poskusi. Na njihovi osnovi

je izoblikoval splošna spoznanja o nastanku in razvoju krasa in jam ter o kraški

hidrologiji, tako da ga imamo lahko upravičeno za enega od predhodnikov in

utemeljiteljev krasoslovja in speleologije. Nekatere njegove razlage izstopajo kot

prve v krasoslovju, npr. sklepi o podzemeljskih vodnih zvezah, o razvoju kraških

oblik, koroziji, razliki med apnencem in dolomitom in o odlaganju sige. Posebej

pozorno se je Hacquet ukvarjal s Cerkniškim jezerom, njegova razlaga presiha-

nja se je močno približala sodobnim pogledom. Bil je tudi prvi, ki je proučeval

notranjska kraška polja z namenom preprečevanja poplav (Kranjc, 2017).

Slika 21: Naslovna stran Hacquetove Oryctographie Carniolice

(Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

72

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 72

6.9.2019 10:47:57

1.3.4.3 Prispevki k poznavanju sveta

V 16. stoletju sta evropski javnosti pomembne informacije o ozemlju da-

našnje Rusije in delu Balkanskega polotoka, ki je bil pod turško oblastjo,

posredovala diplomata Žiga Herberstein in Benedikt Kuripečič, kartograf in

horograf Pietro Coppo pa o podobi sveta, kakor so ga tedaj poznali. Vipavec

Žiga Herberstein (Sigismund von Herberstein, 1486–1566) je po vojaški

karieri postal habsburški diplomat in v tej vlogi opravil številna potovanja

po Evropi. Med drugim je kot veleposlanik služboval tudi v Moskovski veliki

kneževini. Po vrnitvi na Dunaj je leta 1549 v latinščini izdal knjigo Rerum

Moscoviticarum Comentarii ( Moskovski zapiski, slovenski izdaji: Herberstein,

1951, 2001). Pred izdajo knjige je bilo ozemlje današnje Rusije za Evropo

oddaljena dežela, o kateri niso dosti vedeli. Gradivo za knjigo je črpal iz

tedanje ruske literature, kakor tudi iz opazovanj in stikov z domačini na

potovanjih po državi, pri čemer mu je bilo zaradi sorodnosti jezikov v veliko

pomoč znanje slovenščine. Knjiga je bila v Evropi odmevna, doživela je več

ponatisov in izdaj v več jezikih. Herberstein je v njej predstavil zgodovinske,

geografske, gospodarske, politične, etnične, etnografske in verske razmere. Z

geografskega vidika je posebej zanimivo poglavje, kjer predstavi Moskovsko

veliko kneževino (»Opisal bom kneževine in gospostva moskovskega velikega

kneza s središčem v glavnem mestu Moskvi. Opisal bom, izhajajoč iz njega,

okoli ležeče in pomembnejše kneževine. Zaradi obsežnosti dežel nisem

mogel natanko raziskati vseh imen. Glede imen mest, rek, gora in drugih

imenitnejših krajev bo bralec popolnoma zadovoljen«, Herberstein, 1951,

str. 77–98), in poglavji, v katerih opisuje potovanje do reke Ob in povratek

v Moskvo. K opisu Moskovske kneževine je dodan tudi zemljevid države,

ki ga je Herberstein izdelal na osnovi kart in prikazov posameznih obmo-

čij, ki jih je videl v Rusiji v času svojih obiskov, in na podlagi potopisov in

pripovedovanj popotnikov in raziskovalcev. Zaradi zemljevida lahko imamo

Herbersteina, skupaj s Coppom, za enega prvih kartografov, ki izhajajo s

sedanjega slovenskega ozemlja.

Benedikt Kuripečič (Benedict Curipeschitz von Obernburg, tudi Be-

nedikt Kuripešić; okoli 1490–?) iz Zadrečke doline je leta 1530 kot prevajalec

za latinski jezik odpotoval z diplomati cesarja Ferdinanda I. na turški dvor

73

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 73

6.9.2019 10:47:57



Slika 22: Herbersteinov zemljevid dela današnje Rusije iz italijanske izdaje

Moskovskih zapiskov iz leta 1550 (Herberstein, 1951, str. 112).

na mirovna pogajanja. Že ob odhodu odposlanstva iz Ljubljane si je začel

vestno zapisovati vse, kar se mu je zdelo pomembno na poti. Pot, po kateri so

potovali čez Hrvaško, Bosno, Srbijo, Bolgarijo in Rumelijo (nekdanje turško

ozemlje na južnem Balkanu) v Carigrad, je sledila poti, po kateri je običajno

šla turška vojska na pohode proti Bosni in Hrvaški. Po vrnitvi je o potovanju v

nemščini napisal dve knjigi, ki sta izšli leta 1531: Itinerarij, potopis odposlanstva

Njegovega kraljevega veličanstva v Konstantinopel k turškemu cesarju Sulejmanu

leta 1530 ( Itinerarium Wegrayss Kün. May potschafft gen Constantinopel zu dem

Türkischen Keiser Soleyman Anno XXX) in Disputacija ali pogovor dveh konju-

šnikov, ki sta bila z odposlanstvom Njegovega kraljevega Veličanstva pri turškem

cesarju v Konstantinoplu ( Ein Disputation oder Besprech zwayer Stallbuben).

Potopis velja za najstarejši potopis po Balkanu iz 16. stoletja in kot prvi, ki je

širši Evropi predstavil do tedaj malo znane balkanske dežele, ki so bile pod

Turčijo. V njem so opisane pokrajinske (orografske, topografske, hidrološke),

etnografske, verske, jezikovne in politične značilnosti dežel, po katerih so

74

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 74

6.9.2019 10:47:59

potovali. Največjo pozornost je namenil Bosni. Potopis je opremljen z desetimi

lesorezi, njegov glavni namen je bilo opozorilo Evropi o turški nevarnosti.

Druga knjiga, Disputacija, je politološko naravnava. V njej Kuripečič skozi

usta dveh konjarjev razpravlja o turških in avstrijskih političnih in družbenih

odnosih ter kritizira neslogo krščanske Evrope, ki je tudi omogočila turško

ekspanzijo (Weiss, 1987; Kuripešić, 2001).

Beneško-izolski kartograf in horograf Pietro Coppo je, razen opisa Istre,

napisal tudi navigacijski vodnik po Sredozemlju in Atlantski obali Evrope ter

opisal takrat poznani svet. V letih 1518–1520 je napisal De toto orbe ( Opis celotnega

sveta), med letoma 1524 in 1526 De Summa totius orbis ( Povzetek opisa celotnega

sveta) in leta 1528 Portolano. De toto orbe je Coppovo najobsežnejše delo, ki

ni nikoli izšlo, in predstavlja opis takrat poznanega sveta v štirih zvezkih. V

prvem zvezku je opisal obče geografske značilnosti sveta (geocentrični sistem,

osnovna matematično-geografska dejstva, prsti, vodovje, podnebje), omenja

tudi pomembne znanstvenike in odkritelje novega sveta. V drugem zvezku je

opis Evrope, v tretjem Afrike in Kolumbovega potovanja v novi svet. V četrtem

zvezku je predstavljena Azija, kamor vključuje tudi Zanzibar in Madagaskar.

Izvirni rokopis De toto orbe spremlja 22 na roko narisanih in pobarvanih kart,

hranijo ga v Bologni. Delo De summa totius orbis je povzetek prej navedenega

dela, eden od treh rokopisnih izvodov je ohranjen kot del piranskega kodeksa

v Piranu. Del piranskega kodeksa je tudi eden od dveh ohranjenih rokopisov

Portolana, ki je izšel tudi v tiskani obliki. Portolano je opis obmorskih krajev in

otokov ter razdalj med njimi v Sredozemlju in ob atlantski obali Evrope ter

preostalih Coppu znanih svetovnih področij in razdalj ter oddaljenosti med njimi.

Dela, ki jih je napisal Coppo, so velik presežek, saj je živel in delal v majhnem

istrskem mestecu, daleč proč od velikih trgovskih, kulturnih, umetnostnih in

znanstvenih središč, vendar je bil kljub temu v centru takratnega geografskega

in kartografskega dogajanja in je s svojim delom dosegel svetovno slavo (Petrus

Coppus fecit: De summa totius orbis, 2001).

K izpopolnitvi podobe sveta so med 17. in 19. stoletjem prispevali svoj delež

tudi nekateri misijonarji s Slovenskega, ki jih je Cerkev napotila v svet širiti

krščansko vero. Leta 1687 je odšel v »indijske misijone« Marko Anton Kappus

(1657–1717) iz Kamne Gorice na Gorenjskem. Poslan je bil v Mehiko in odšel v

Sonoro, kjer je do smrti deloval med ljudstvom Opata. Z geografskega vidika

75

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 75

6.9.2019 10:47:59

je pomembno njegovo sodelovanje s tirolskim jezuitom Eusebiom Franciscom

Kühnom, ki je kot kraljevi kartograf raziskoval Kalifornijo. Med drugim sta

prehodila 6000 km dolgo pot do Kalifornijskega zaliva in ovrgla naziranje,

da je Kalifornija otok, ki se vleče vzdolž celotne obale Severne Amerike. Ko

je bil obstoj Kalifornijskega polotoka dokončno potrjen, je leta 1701 poslal v

Avstrijo zemljevid Kalifornije in Sonore, ki ga je izdelal Kühn in ga posvetil

Kappusu. Zemljevid so skupaj s Kappusovim spremnim pismom nekaj let

pozneje objavili. Kappus je v Evropo poslal tudi veliko pisem, v katerih je

opisoval pokrajino, podnebje, rudnine, rastlinstvo in živalstvo ter način življenja

v Sonori (Šmitek, 1991).

Približno pol stoletja pozneje je svoj mladostni sen misijonariti na Kitajskem

uresničil Ferdinand Avguštin Haller von Hallerstein (1703–1774) iz Mengša.

Leta 1738 je priplul v Macao, naslednje leto se je odpravil na pot do Pekinga. Na

cesarskem dvoru je zaradi svojih sposobnosti in ugleda, ki so ga na Kitajskem

uživali jezuiti, leta 1746 postal dvorni astronom. V naslednjih letih je potoval po

deželah Daljnega vzhoda in jih kartiral. Hallerstein se je odlikoval predvsem po

svojem matematičnem in astronomskem delu, zapustil pa je številne naravoslovne

in družboslovne spise o takratni Kitajski. Pisal je o pokrajinskih značilnostih,

potresih, živalih, verah in družbenih razmerah, opisoval je kitajski kras, izračunal

je število prebivalcev Kitajske. Z rezultati svojega dela na Kitajskem je v pismih

seznanjal sorodnike in cerkvene ter znanstvene ustanove doma in drugod v Evropi,

med njimi tudi londonsko Royal Society. Veliko časa je namenil kartiranju in

izdelavi zemljevidov. Narisal je zemljevid Macaa in okolice, obsežno kartiranje

je opravil v Mandžuriji. S svojim jezuitskim kolegom je izdelal reliefni zemljevid

cesarskega jesenskega lovišča ob meji s Korejo in po nalogu dvora zemljevid

dežele Tatarov na severu Kitajske. Tudi na drugih potovanjih po Kitajski je

zbiral podatke za izdelavo zemljevidov te velike dežele. Obsežen atlas Kitajske

je izšel leta 1769 (Južnič, 2003; Prosen, 2008).

76

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 76

6.9.2019 10:47:59





2 Razvoj moderne geografije v 19 . in začetku 20 .

stoletja





Darko Ogrin


2.1 Svetovna geografija v začetnem obdobju moderne geografije

2.1.1 Prva polovica 19. stoletja in nastanek moderne geografije

V 19. stoletju je dobila geografija novo vsebino in nove teoretične

osnove. Razvoj je bil zelo zapleten, vendar najpomembnejši v

njeni zelo dolgi zgodovini. V času velikih geografskih odkritij,

pa tudi v 18. stoletju, je bila glavna naloga geografije odkrivanje

novih, nepoznanih ali manj poznanih delov sveta, njihovo opisovanje, merjenje

in kartografsko prikazovanje. Bila je veda, ki je ponujala uporabne informacije

o Zemlji, pri čemer se je prepletala z ostalimi vedami, tako naravoslovnimi kot

družboslovnimi. Iz nje so se razvile mnoge vede in znanstvene discipline, ki so

tudi imele za predmet proučevanja Zemljo in njeno površje. Med njimi tudi

kartografija, ki je postala samostojna tehnična veda. V začetku 19. stoletja se je

začel proces postopne preobrazbe geografije iz klasične v moderno holistično

vedo o Zemljinem površju.

V 18. stoletju se je obdobje velikih geografskih odkritij v glavnem končalo.

Neodkriti so ostali arktični in antarktični predeli ter notranjost kontinentov,

predvsem Afrike in Amerike. Ta raziskovanja so se odvijala v 19. in v začetku 20.

stoletja. Od vseh celin je ostala najbolj neraziskana Afrika. Pospešeno so jo zaradi

77

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 77

6.9.2019 10:47:59



gospodarskih in političnih interesov evropskih držav ter imperialistične delitve

sveta raziskovali v 19. stoletju. Pri tem so veliko pomagala geografska društva,

ki so bila ustanovljena tudi v ta namen. Prvo je bilo osnovano francosko Société

de Géographie (1821), sledilo mu je angleško Royal Geographical Society (1831) in

rusko Geografičeskoje obščestvo (1845). Ključno vlogo pri raziskovanju Afrike je

odigral David Livingstone (1813–1873), njegovo delo je po Livingstonovi tretji

raziskovalni ekspediciji in smrti zaradi malarije pri raziskovanju Tanganjiškega

in Njaškega jezera nadaljeval Henry Morton Stanley (1841–1904). V Aziji so v

19. stoletju raziskovali predvsem gorato notranjost, s severa Rusi, z juga Angleži.

Vodilni pri raziskovanju Andov v Južni Ameriki je bil Alexander von Hum-

boldt (1767–1859), puščavsko notranjost Avstralije sta v drugi polovici 19. stoletja

raziskala Charles Sturt (1795–1869) in Peter Egerton-Warburton (1813–1889).

Odmaknjene polarne predele so raziskovali še v začetku 20. stoletja. Leta 1909

je kot prvi človek stopil na severni tečaj Robert Peary (1856–1920). Na južni

pol sta istočasno odšli odpravi Norvežana Roalda Amundsena (1872–1928) in

Angleža Roberta Falcona Scotta (1868–1912). Decembra 1911 ga je prva dosegla

Amundsenova odprava, medtem ko je Scottova ob vračanju s pola v bazni tabor

končala tragično.

Slika 23: Sedež angleškega geografskega društva Royal Geographical Society v Londonu

(foto: D. Ogrin).

78

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 78

6.9.2019 10:47:59

Velika geografska odkritja so prinesla veliko novih spoznanj in obsežno

faktografsko gradivo. Družbeni in znanstveni razvoj v 19. stoletju je izpostavil

potrebo, da se to gradivo obdela in prikaže s pomočjo novih geografskih kon-

ceptov in teoretičnih osnov, saj so prejšnji preživeti. Novonastajajoča geografija

se je začela postopno usmerjati k raziskovanju temeljnih naravnih in družbenih

pojavov, ki sestavljajo Zemljino površje, in v pojasnjevanje njihovih medsebojnih

odvisnosti. Družbene potrebe po novih znanjih o pojavih in procesih na Zemlji-

nem površju so pripeljale do hitrega razvoja tudi v mnogih geografiji sorodnih

vedah, npr. v geologiji, biologiji, astronomiji, statistiki, ekonomiji, sociologiji in

etnologiji. To je pripeljalo geografijo v položaj, da je morala na novo definirati in

zamejiti svoj predmet proučevanja, kakor tudi teoretične in metodološke osnove.

V teoretičnem pogledu je geografija vstopila v novo obdobje poglobljenih razprav

o svojih idejnih osnovah, tudi med seboj nasprotujočih si, od materialističnih do

idealističnih. Te razprave so bile v osnovi nadaljevanje razprav iz predhodnega

obdobja razvoja geografije, le da so potekale pod vplivom novih socioloških in

filozofskih pogledov.

2.1.1.1 Alexander von Humboldt in Carl Ritter

Vpliv francoskega materializma se je v geografiji odrazil v mehaničnem mate-

rializmu in v determinističnih konceptih razumevanja odnosa med naravo in

človekom. Ta smer se je v glavnem razvila kot odgovor na predhodne teološke

poglede, ki so izhajali še iz srednjega veka. Na drugi strani je bil zelo velik tudi

vpliv Heglovih filozofskih konceptov. Za geografijo je bil pomemben predvsem

njegov pristop k raziskovanju pojavov, ki je opravil z metafizičnim razumevanjem

sveta. Koliko so bila ta razmišljanja pomembna za utemeljitev moderne geogra-

fije in njen nadaljnji razvoj, je najbolj razvidno iz del nemških znanstvenikov

Alexandra von Humboldta in Carla Ritterja, prvih predstavnikov t. i. moderne

geografije, ki sta začrtala pot razvoja geografije v prvi polovici 19. stoletja. Če je

Kant nakazal teoretično usmeritev geografije, sta jo Humboldt in Ritter uteme-

ljila kot znanstveno vedo. Uveljavila sta opazovanje in pojasnjevanje vzročnih

povezav in odnosov med geografskimi pojavi in procesi v prostoru in času ter

tako opredelila predmet in naloge moderne geografije. Njuno razumevanje geo-

grafije je sledilo Kantovemu horološkemu (prostorskemu) pristopu, po katerem

je naloga geografije proučevanje vseh pojavov, ki so prisotni na določenem delu

79

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 79

6.9.2019 10:48:00

Zemljinega površja, metodološko pa primerjalni metodi. Ideološko sta bila na

različnih bregovih. Humboldt je bil naravoslovec materialističnega, Ritter pa

teolog in zgodovinar idealističnega nazora.

Alexandra von Humboldta štejejo za zadnjega vsestranskega učenjaka,

bolj kozmografa kot geografa (Holt-Jensen, 2018). Ukvarjal se je z več področji

današnje znanosti, profesionalno tudi z geologijo, njegova glavna ambicija pa

so bile raziskovalne ekspedicije. Najbolj znana je petletna po Latinski Ameriki,

potoval je po Evropi, s pomočjo ruskega dvora tudi po Rusiji vse do Sibirije,

neuresničena pa je ostala želja obiskati Indijo in Himalajo, saj mu angleške oblasti

niso hotele izdati dovoljenja za potovanje (Wulf, 2017). Na ekspedicijah je želel

spoznati in pojasniti kompleksni sistem, ki ga predstavlja Zemlja. V ta namen je

zbiral gradivo (vzorce kamnin, rastlin in tudi živali), opravljal številne meritve

(geografskih koordinat, nadmorske višine, podnebja), imel je tudi neizmeren

dar za opazovanje pokrajine. Na osnovi gradiva s terenskega dela je utemeljil

svoja spoznanja o povezavah med naravnimi dejavniki v pokrajini, kakor tudi

med njimi in človekom. Tak pristop je poimenoval » physikalische Geography«,

ki pa ga ne smemo zamenjevati s sodobnim, bolj omejenim konceptom fizične

geografije. Glavni cilj Humboldtovega terenskega dela torej ni bilo odkrivanje

novih vrst in zbiranje gradiva za naravoslovne muzeje, kar je bilo takrat prevla-

dujoče, ampak s pomočjo njega odkriti povezave med rastlinstvom, živalstvom

in človekom s podnebjem, topografijo in nadmorsko višino. Iz rezultatov

terenskega dela je izpeljal pionirske razlage podnebnih in vegetacijskih pasov,

kar je bilo temeljnega pomena za poznejši razvoj biogeografije in klimatologije.

Njegovo delo je vplivalo na Darwina, v njem najdemo tudi zametke sodobnega

ekološkega razmišljanja.

Rezultati ekspedicije v Latinsko Ameriko so izšli v 30 knjigah v obdobju

1805–1834. Temeljno in zelo vplivno delo, tudi za poznejši razvoj geografije,

predstavlja Kosmos, ki je izhajal ob koncu njegovega življenja med letoma 1845

in 1862. V njem je poskušal, v duhu predhodnih kozmografij, predstaviti vse

takratno znanje o materialni podobi sveta, z izhodiščem, da se posamezno lahko

spozna samo kot del celote. Kosmos je začel pisati leta 1834, prav v letu, ko je

nastal izraz » znanstvenik«, ki je naznanjal začetek profesionalizacije znanosti

in vse ostrejših meja med posameznimi znanstvenimi disciplinami. Knjiga je

bila zasnovana ravno nasprotno od tega, hotela je združiti vse, kar so poskušale

80

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 80

6.9.2019 10:48:00



ločevati profesionalne znanosti (Wulf, 2017). Po mnenju Geoffreya in sod. (1993)

je s takim pristopom izpostavil kompleksni in sintetični značaj geografije in s

tem njeno specifičnost v primerjavi z drugimi vedami. Izhajajoč iz osnovnega

pristopa k spoznavanju sveta (»V tej izjemni verigi vzrokov in posledic ne

moremo niti enega samega dejstva premišljati v posamičnosti. Vse je poveza-

no. Če potegnemo eno nitko, se lahko razpara vsa tapiserija«; Wulf, 2017, str.

26–27). Humboldt ni kazal zanimanja za specializacijo v katero od nastajajočih

naravoslovnih ved. Čeprav je ogromno potoval po Evropi in predaval o svojih

dosežkih v različnih okoljih, se tudi ni pretirano ukvarjal z nastajajočo delitvijo

znanosti na posamezne discipline in neskončnimi razpravami o mejah med

njimi. Podobno velja tudi za Ritterja (Holt-Jensen, 2018). Humboldta običajno

imamo za utemeljitelja moderne fizične geografije, spregledati pa ne smemo, da

je napisal tudi regionalni pregled Mehike in Kube.

Slika 24: Alexander von Humboldt je bil med letoma 1799 in 1804 na raziskovalni

ekspediciji po Srednji in Južni Ameriki (po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

81

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 81

6.9.2019 10:48:00

V nasprotju s Humboldtovimi, znanstveni zaključki Carla Ritterja (1779–1859)

ne izhajajo iz neposrednih opazovanj, čeprav je veliko potoval po Evropi, ampak

iz kabinetne analize poročil drugih raziskovalcev (tudi Humboldtovih) in ana-

lize zgodovinskih dejstev. S pomočjo njih je poskušal pojasniti vlogo naravnih

pogojev za zgodovinski razvoj posameznih narodov. Slovel je po temeljitosti

in kritičnosti ter sposobnosti sintetiziranja zelo velikega števila virov. Njegovi

pogledi so blizu okoljskemu (geografskemu) determinizmu, saj je razlagal, da

je zgodovina narodov pogojena z naravnimi razmerami. Podobno kot pozneje

Vidal de La Blache pa je tudi razmišljal, da so Zemlja in njeni prebivalci v

tesnih vzajemnih odnosih, kjer ozemlje vpliva na ljudi, velja pa tudi obratno.

Zagovarjal je mnenje, da so posamezni deli Zemljinega površja (regije, pokrajine)

celota, ki jo sestavljajo naravno okolje in ljudje. Raziskovanje prostorskih enot

in njihove celovitosti pa je osnovna naloga geografije. Zaradi tega ga štejemo

za utemeljitelja moderne regionalne geografije.

Trdil je, da so pokrajinske prvine v prostorskih enotah v takih medsebojnih

povezavah, da so posamezne pokrajine individualni, neponovljivi deli Zemlji-

nega površja. Poudarjal je, da morajo sinteze in opisi prostorskih enot izhajati

iz predhodnih analiz pokrajinskih elementov. Ker ni želel zgolj opisovati pove-

zav in odnosov v pokrajini, temveč jih tudi razložiti, je svojo novo znanstveno

geografijo poimenoval » Erdkunde« (znanost o Zemlji) in ne » Erdeschreibung«

(opis Zemlje). Njegovo najpomembnejše delo je zbirka 19 knjig » Die Erdkunde

im Verhältniss zur Natur und zur Geschichte des Menschen« oziroma Geografija v

odnosu do narave in do zgodovine ljudi, od katere je prvi dve knjigi napisal leta

1817 in 1819, druge pa pozneje (Geoffrey in sod., 1993).

V nasprotju s prejšnjimi regionalnimi deli, ki so predvsem kopičila množico

podatkov o posameznih območjih, je Ritter (in tudi Humboldt) jasno strukturiral

gradivo in poiskal podobnosti in razlike med posameznimi deli sveta. Ritterja

imajo za utemeljitelja primerjalne metode v regionalni geografiji, ki se je izka-

zala za najbolj uspešno med vsemi do tedaj uporabljenimi načini predstavitev

geografskega znanja o posameznih delih Zemljinega površja. Sam Ritter pa je

za utemeljitelja te metode štel Humboldta. Osnova Ritterjevih komparativnih

študij je bila naravnogeografska podoba površja, ki jo je uporabljal kot kriterij

za členitev na manjše enote. Sledila je zelo pomembna faza dela, to je razlaga

odnosov med človekom in njegovim okoljem v različnih pokrajinah v povezavi

82

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 82

6.9.2019 10:48:00





z zgodovinskim razvojem. Takemu pristopu je geografija sledila celotno 19.

stoletje, tudi po njeni institucionalizaciji (Holt-Jensen, 2018).

Ritterjevi pogledi so bili pod močnim vplivom njegove globoke religioznosti

in nemškega idealističnega filozofa Georga W. F. Hegla (1770–1831). Po njego-

vem mnenju je pri vseh pojavih v ozadju božji načrt. Poudarjal je, da je Zemlja

»dom za vzgojo človeka, kjer se odvija njegova zgodovina«, in da se »človeška

zgodovina odvija po vnaprej določenem božjem planu«. Tak pristop so pozneje

zelo kritizirali, izrazito po izidu Darwinovega dela O izvoru vrst, ki je uveljavilo

novo filozofijo znanosti (Geoffrey in sod., 1993).

Kljub določenim razlikam imata Humboldt in Ritter v nekaterih splošnih

pogledih na geografijo veliko skupnega. Oba razumeta geografijo kot posebno

vedo, ki ima za osnovno nalogo celovito predstavitev pokrajin, vključno z rezultati

človekovega dela in načinom življenja. Geografijo vidita kot enotno vedo, z enim

predmetom proučevanja, ki se notranje deli na občo in posebno (regionalno).

Za Ritterja so predmet geografskega proučevanja konkretne prostorske enote

(pokrajine, regije), ki jih sestavljajo narava, prebivalstvo in gospodarstvo. Na

nadaljnji razvoj geografije je imel večji vpliv Ritter, saj je bil na politično pobu-

do leta 1820 imenovan za prvega profesorja geografije na Univerzi v Berlinu.

Zgradil je lastno geografsko šolo, po kateri se je pozneje zgledovala nemška in

tudi svetovna geografija.

2.1.2 Druga polovica 19. stoletja in institucionalizacija geografije

S smrtjo Humboldta in Ritterja se je po mnenju Holt-Jensena (1981) zaključilo

klasično obdobje razvoja moderne geografije. Humboldt in Ritter sta na temeljih,

ki jih je že prej kot predavatelj fizične geografije v Königsbergu postavil Immanuel

Kant, dogradila njene osnove in utrdila prepričanje, da mora veda temeljiti na

objektivnih ugotovitvah, ki izhajajo iz opazovanj in ne le iz logičnih predpostavk.

Po njuni smrti leta 1859 je geografija kot znanost zašla v stagnacijo, z Ritterjem

je odmrla tudi njegova geografska katedra. Nove so bile ustanovljene šele čez

približno 20 let. V tem času so imela pomembno vlogo geografska društva, ki

so sodelovala pri imperialistični delitvi sveta in uživala močno državno pod-

poro ter imela številno članstvo. Društva so organizirala številne raziskovalne

ekspedicije na različne konce sveta, ki so v matične države prinesle ogromno

gradiva. To je bilo ena od osnov za hitro razvijajoče se znanstvene discipline,

83

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 83

6.9.2019 10:48:00

predvsem naravoslovne. Ob koncu 19. stoletja je bila na evropskih univerzah

zelo izrazita težnja po osamosvajanju posameznih disciplin in specializaciji. S

specializacijo se je utrdila nova znanstvena filozofija, ki je favorizirala odkrivanje

zakonitosti in vzročnosti in je zamenjala prej prevladujoči holistični pristop.

Nove razmere v znanosti so pomenile za geografijo, ki je ohranjala kozmografski

značaj, določeno krizo. Razvoj geografije je zaviralo tudi Ritterjevo poudarjanje

zgodovine pri razlagi odnosov med človekom in njegovim okoljem, ki so ga

širili njegovi učenci, zaradi česar so se mnogi bolj usmerili v zgodovinska kot

geografska raziskovanja. Razširjeno je bilo tudi prepričanje, da je geografija

poddisciplina zgodovine ali vsaj zgodovini podrejena veda. Tudi v šolah je bila

tesno povezana z zgodovino.

Dejstvo, da je bila geografija po letu 1850 razširjeni šolski premet in da je

njen pomen za razvoj in delovanje države prepoznala tudi politika, je pripomoglo,

da se je uveljavila kot univerzitetni študij. Velik vzgojni pomen ji je pripisoval

že švicarski pedagog Johann Heinrich Pestalozzi (1746–1827). V šolah so jo

videli kot predmet, ki razvija sposobnost opazovanja. Po francosko-pruski vojni

(1870–1871) so pomen geografije za državo prepoznali tudi vodilni politiki. Geo-

grafsko izobrazbo so videli kot pripomoček za popularizacijo ideje o nacionalni

državi in krepitev nacionalne zavesti. Veliko vlogo so ji pripisovali pri karto-

grafski pismenosti in izobraževanju vojaških kadrov, razumevanju gospodarskih

in političnih razmer v svetu, v Veliki Britaniji so jo videli tudi kot predmet, ki

spodbuja imperialistične ambicije. Da bi dosegla te cilje, so zahtevali, da so

učitelji bolje izobraženi. Zato je pruska vlada leta 1874 sprejela odločitev, da se

ustanovijo katedre (oddelki) za geografijo na vseh pruskih univerzah. Zgledu

so sledile tudi ostale evropske države (Holt-Jensen, 2018).

Z institucionalizacijo geografije so bili opredeljeni njeni vsebinski okvirji in

predmet proučevanja, vzpostavili so standarde znanja. Univerzitetna geografija

je prevzela osnovne Humboldtove in Ritterjeve poglede, nanjo je zelo vplival

razvoj naravoslovja in Darwinove ideje. Napisani so bili učni načrti in predpisana

študijska literatura. Univerze so izobrazile poklicne geografe, ki so širili geograf-

sko misel in jo uveljavljali v laični in strokovni javnosti. Akademska geografija

je dobila svoje strokovne časopise, ki so skrbeli za razvoj geografskega znanja,

metodološki napredek vede, analizirali so njen zgodovinski razvoj in aktualni

družbeni ter aplikativni pomen. Pomembna so bila tudi razmišljanja o njenih

84

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 84

6.9.2019 10:48:00



teoretskih osnovah in razmerju do sorodnih disciplin. V marsikaterem okolju

se je akademska geografija oddaljila od geografskih društev in razvila svojo

znanstveno bazo (ki je bila pri društvih večinoma šibka), vključno z vzporedni-

mi geografskimi časopisi. Akademska znanstvena srenja je začela organizirati

nacionalne in mednarodne sestanke, ki so pospešili pretok informacij in olajšali

teoretsko in metodološko poenotenje vede.

Slika 25: Razglednica, ki so jo izdali ob četrtem kongresu italijanskih geografov leta

1901 (po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

2.1.2.1 Vpliv darvinizma

Velik vpliv na razvoj geografije, kakor tudi drugih ved, predvsem naravoslovnih,

je imel v drugi polovici 19. stoletja Charles Darwin (1809–1892), predvsem

njegovo delo O izvoru vrst (1859). Pod njegovim vplivom sta Ritterjev teološki

pristop postopoma zamenjala materialistična filozofija in evolucijski pristop s

poudarkom na odkrivanju naravnih zakonov in vzročnosti. Privrženci darvinizma

so poskušali celo razvrednotiti Ritterjevo delo in so mu odrekali znanstvenost,

saj ga niso mogli postaviti v Darwinov koncept boja in preživetja. V naravoslovju

se je uveljavil empirični pristop s postavljanjem hipotez in z njihovim prever-

janjem, kar je vodilo k oblikovanju splošnih spoznanj in zakonov. V geografiji

85

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 85

6.9.2019 10:48:00

je pod vplivom razvoja naravoslovja močno napredovala fizična geografija, ki je

svoja spoznanja začela nadgrajevati na temeljih, ki sta jih postavila Humboldt

in škotska geografinja Mary Somerville (1780–1872). Vpliven je bil predvsem

njen učbenik fizične geografije ( Physical Geography), ki je izšel leta 1848 in je bil

v uporabi do začetka 20. stoletja.

V zadnji tretjini 19. stoletja se je za fizično geografijo uveljavilo ime fizio-

grafija (physiography). Obsegala je širše področje kot danes, definirali bi jo lahko

kot »opis narave« ali, kakor je svoj učbenik iz fizične geografije poimenoval

slovenski geograf Janez Jesenko (1838–1908), Prirodoznanski zemljepis (Jesenko,

1874). Veliko večino fizične geografije je konec 19. stoletja zavzemala geomor-

fologija (v tem času je bil zanjo v splošni rabi izraz »morfologija«), zaradi česar

je ponekod prišlo tudi do teženj, da postane fiziografija (fizična geografija) del

novonastale geologije (Holt-Jensen, 1981).

Razen dezintegracijskih teženj, ki so izhajale predvsem iz prevladujočega

evolucionizma in pozitivističnega pristopa k raziskovanju ter teženj po osamo-

svajanju fizične geografije in njenih posameznih disciplin, so bile v drugi polovici

19. stoletja v geografiji v manjši meri prisotne tudi integracijske težnje s poudar-

janjem potrebe po sintezi pri proučevanju procesov in pojavov na Zemljinem

površju in zagovarjanjem geografije kot horološke vede, kar je bil prevladujoči

trend v razvoju geografije v prvi polovici 20. stoletja. Zaradi dezintegracijskih

teženj je zašla komaj nastala znanstvena geografija v težave zaradi razmejevanja

z ostalimi vedami, predvsem geologijo in biologijo. Z osamosvojitvijo geologije,

geofizike in geodezije se je tudi predmet geografskega proučevanja skrčil samo

na površinske dele Zemljinega površja.

Po Stoddartu (1966) so v geografiji naletele na odziv predvsem štiri Darwi-

nove ideje:

• razvoj pojavov skozi čas ali evolucija;

• odnosi med živimi bitji in povezave med njimi ter njihovim okoljem;

• selekcija in boj za preživetje;

• naključnost v razvoju živih bitij.

Evolucija je splošni koncept postopnega, enakomernega razvoja od nižjih, bolj

preprostih, proti višjim, bolj zapletenim oblikam. Ideja je močno vplivala na

raziskovanje reliefa. Na njej je Darwin oblikoval teorijo o razvoju koralnih

86

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 86

6.9.2019 10:48:00

grebenov. Najbolj znan primer prenosa te ideje v geografijo je Davisov model

cikličnega razvoja reliefa, v katerem razlaga razvoj površja skozi mlado, zrelo

in staro fazo (Bognar, 2001; Natek, 2001). Podobne razlage so se pojavile tudi v

pedologiji in ekologiji, evolucijsko idejo je pri razlaganju razvoja kulturne po-

krajine skozi čas uporabila tudi francoska regionalnogeografska šola v začetku

20. stoletja (Stoddart, 1966).

Darwinova razmišljanja o odnosih med živimi bitji, povezavah med njimi

ter njihovim okoljem (združbe) so bila osnova za nastanek nove vede – ekologije.

Darwin je obravnaval človeka kot del žive narave in kot tak je postal sestavni del

ekoloških raziskav. V začetku 20. stoletja se je za študij odnosov med človekom

in njegovim okoljem uveljavilo ime humana ekologija, ki je našla svoje delovno

področje tudi znotraj geografije. Analogija z živimi organizmi in njihovo or-

ganizacijo je v geografiji zaznavna tudi pri obravnavi regij in držav. Britanski

geograf Andrew John Herbertson (1865–1915) (1913–14, cit. po Stoddart, 1966)

je naravne regije (pokrajine) razumel kot združbe anorganske in žive materije z

vsemi njihovimi funkcijami in strukturami. Tako kot rastline in živali lahko po

njegovem prepričanju tudi regije hierarhično razvrščamo v vrste, rodove, redove

in razrede, na kar se je opirala metodologija angleške regionalne geografije v

prvi polovici 20. stoletja.

Darvinizem je močno pospešil proučevanje razmerja med naravo in člove-

kom. Britanski filozof Herbert Spencer (1820–1903) ima zasluge za uvedbo t. i.

socialnega darvinizma. Prepričan je bil, da je človeška družba zelo podobna

živalskim združbam in da se morajo človeške družbe bojevati, če želijo preživeti

v določenem okolju. Spencer je bil liberalec in je verjel, da bo najmočnejši po-

sameznik najbolje in najlažje preživel v svobodni, tržni ekonomiji. Pod vplivom

teh idej je bil tudi Friedrich Ratzel (1844–1904), ki je v delu Antropogeografija

( Anthropogeographie, 1882) vpeljal takratne poglede naravoslovja v družbeno

geografijo. Antropogeografijo je razumel kot del biogeografije, družbeni razvoj

pa razlagal kot posledico naravnih razmer, saj relief, prst, vodovje, temperatura

in vegetacija pogojujejo prostorsko razporeditev poselitve. Delo je izšlo v času,

ko je bila geografija izrazito usmerjena v fizično geografijo, zato lahko Ratzla

upravičeno štejemo za utemeljitelja družbene geografije, kljub očitkom, da

je družbene in prostorske procese razlagal izrazito deterministično (Bufon,

2001). Determinizma se je oklepal tudi Ellsworth Huntington (1876–1947), ki

87

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 87

6.9.2019 10:48:00



je razlagal vzpon civilizacij v zmernih geografskih širinah in slabšo razvitost v

nizkih geografskih širinah z manj ugodnim podnebjem v tropskem pasu.

Idejo, da je človeška družba podobna živalskim združbam, je Ratzel še bolj

razdelal v Politični geografiji ( Politische Geographie,1897). Tu razpravlja o državi

kot organizmu, ki je pripet na določeno območje (celovitost države in njenega

ozemlja), države pa se v skladu z Darwinovim naukom med seboj borijo za

preživetje, kjer preživijo najmočnejše in najbolj prilagodljive. Hranilo držav,

tako kot hrana in voda pri organizmih, so nova ozemlja. Koncept o boju med

vrstami in naravni selekciji je imel velik odziv tudi v tedanjih političnih idejah

liberalnih ekonomistov. Z idejo so opravičevali kolonializem in težnjo večjih

narodov (držav) po prevladi nad manjšimi. Ti pogledi so bili odločilni tudi za

geopolitični razvoj v Evropi med obema svetovnima vojnama.

Darwinove ideje so v geografskih krogih interpretirali v determinističnem

smislu. Iz verskih in znanstvenih razlogov (zakoni o dednih spremembah, tudi

mutacijah, so bili odkriti šele pozneje) je bil zanemarjen koncept naključnosti.

Slika 26: Karikatura Charlesa Darwina, ki študira na želvi

(po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

88

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 88

6.9.2019 10:48:00

To idejo so začeli geografi pogosteje uporabljati šele sredi 20. stoletja. Avtorji, ki

razvoj geografije razlagajo s pomočjo Kuhnovega modela razvoja znanosti (Holt-

-Jensen, 1981; Stoddart, 1981; Vresk, 1991), so mnenja, da je s splošnim sprejetjem

Darwinovih pogledov v vseh najpomembnejših geografskih šolah geografija

prešla v drugi polovici 19. stoletja iz predparadigmatske v prvo paradigmatsko

fazo. Za predparadigmatsko fazo razvoja je značilno, da prevladujejo posamezne

geografske šole, od katerih vsaka zastopa svoj pogled, in da veda nima enotnih

teoretskih in metodoloških izhodišč za reševanje znanstvenih vprašanj. Med

posameznimi šolami, znanstveniki in tudi laiki sicer poteka komunikacija, vendar

so zelo pogosti konflikti o osnovnih idejnih in metodoloških usmeritvah stroke.

2.1.2.2 Posibilizem in vzpon regionalne geografije

S prevlado determinizma in geomorfologije v vseh pomembnejših geografskih

okoljih je geografija vstopila v prvo paradigmatsko fazo razvoja. V tej fazi, v kateri

se je utrdil ugled geografije, je veda zdržala skoraj polovico stoletja. V krizo je

zašla, ko so se začele pojavljati številne kritike determinizma, saj z njim ni bilo

mogoče zadovoljivo pojasniti vedno več znanstvenih in strokovnih vprašanj.

Kot oponent stari paradigmi se je uveljavil posibilizem, ki skupaj z vzponom

regionalne geografije predstavlja drugo paradigmatsko fazo razvoja geografije.

Ta je prevladovala med obema svetovnima vojnama. Privrženci posibilizma, ki

ga je zagovarjal francoski zgodovinar Lucien Febvre (1878–1956), so glede odnosa

med naravo in človeško družbo zagovarjali pogled, da ni nobene nujnosti, ampak

le možnosti. Dopuščali so možnost, da narava omejuje človeka, vendar so bolj

poudarjali človekovo odločitev za izvajanje dejavnosti kot pa okoljske omejitve.

Za uveljavitev posibilizma v geografiji in regionalne geografije je bil najbolj

zaslužen Paul Vidal de La Blache (1845–1918). Francoskim geografom so nato

sledile še nemška, britanska in ruska geografska šola. Vidal de La Blache je

nasprotoval pretiranim in včasih nesmiselnim generalizacijam, ki so se poja-

vljale v številnih splošnih geografijah, in Ratzlovim determinističnim nazorom.

Kot protiutež je izpostavil potrebo po proučevanju razmerja med človekom

in njegovim okoljem v manjših pokrajinah ( pays), kjer ni veliko možnosti, da

bi se geograf bistveno oddaljil od stvarnosti. Njegove pobude je sprejela vrsta

geografov. Realizirali so jih v številnih, tehtno zasnovanih regionalnogeograf-

skih monografijah. Najlepši primer je zbirka » Geographie universelle«, v kateri

89

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 89

6.9.2019 10:48:00

so zbrane regionalne geografije vseh poglavitnih svetovnih regij. Vidal de La

Blachev osnovni pristop k proučevanju človeka in njegovega okolja (dveh

glavnih komponent geografskega študija) je bil, da narava določa omejitve in

nudi možnosti za poselitev in življenje človeka, način, kako se človek odziva in

si prilagaja naravo, pa je odvisen od njegovih sposobnosti, tradicije in načina

življenja. Po njegovem mnenju je nesmiselno postavljati meje med naravnimi in

družbenimi pojavi v pokrajini, ampak jih je treba proučevati kot celoto. Težišče

geografskega raziskovanja je po njegovem prepričanju način življenja ( genres de

vie), ki ga izoblikujejo skupine ljudi v svojem okolju. Način življenja kot oblika

prilagoditve ljudi na geografsko okolje je tudi kriterij za členitev na pokrajine

(Geoffrey in sod., 1993).

Za francosko geografsko šolo je bilo v začetku značilno skrbno ravnovesje

pri obravnavi naravnih in družbenih elementov. Po letu 1930 pa regije niso več

proučevali na osnovi izvirnega modela vsestranskega proučevanja vseh njihovih

elementov, ampak so se že osredotočali na t. i. osrednji problem (Nir, 1990).

Izhodiščem francoskega posibilizma se je pri svojem regionalnogeografskem

proučevanju približal tudi Anton Melik. Pri proučevanju pokrajine se je osre-

dotočal na razvojno, historično naravnano raziskovanje, kjer je izstopal segment

naravnih razmer. Po eni strani je hotel prikazati naravne razmere kot tiste, ki

določajo delovanje človeka (od poselitve do gospodarske usmerjenosti), po drugi

pa kot dejavnik, ki ga človek spreminja in izkorišča (Ilešič, 1960).

Osnovna načela regionalne geografije kot horološke znanosti, ki jo je v

nemškem prostoru postavil Ritter, sta nadgradila predvsem Ferdinand von

Richthoffen (1833–1905) in Alfred Hettner (1859–1941). Richthoffen, ki se je

ob regionalni geografiji ukvarjal tudi z geologijo in geomorfologijo, ima pred-

vsem zasluge za razvoj horološkega načela, to je diferenciacije Zemlje na enote

nižje ravni, na celine, države, regije in lokalitete (Erdteile, Länder, Landschafte,

Ortlichkeiten). Geografsko proučevanje Zemljinega površja se mora po njem

začeti z analizo elementov v sklopu šestih področij: reliefa, prsti, podnebja,

rastlinskega in živalskega sveta ter človeka (Vresk, 1997). Richthoffnovo horo-

loško pojmovanje geografije je dodelal Hettner. Predstavil je shemo, po kateri

geograf, ki proučuje določeno pokrajino, odkriva posamezne pojave in njihove

zakone v obliki plasti. Obravnavo začne z mejami, nato sledijo fizičnogeografski

elementi (geološka zgradba, relief, podnebje, vodovje, rastlinski in živalski svet)

90

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 90

6.9.2019 10:48:00



in družbenogeografski elementi (prebivalstvo, gospodarstvo, promet in politične

razmere). Analiza se zaključi z raziskavo odnosov in povezanosti med plastmi.

Geografsko raziskovanje ima po Hettnerju dvojni značaj: opazujemo posame-

zne pojave (pogled od strani) in celotni kompleks pojavov in njihov vpliv na

pokrajino (pogled od zgoraj) (Vrišer, 2002).

V nasprotju s predhodnimi dojemanji, pri katerih je imela obča geografija

prednost pred regionalno geografijo, je Hettner dal prednost regionalni geo-

grafiji (Länderkunde), pri čemer je imela obča geografija značaj komparativne

regionalne geografije. Spoznavanje značilnosti Zemljinega površja poteka po

Hettnerju po horoloških enotah, kot so kontinenti, države, pokrajine in kraji

(Vresk, 1997). Hettnerjevi pogledi so imeli velik vpliv na razvoj geografije in

regionalne geografije do sredine 20. stoletja, ko so postali tarča številnih kritik.

Pravzaprav do danes, vsaj pri nas, pa so ostali v veljavi v šolski geografiji.

Slika 27: Alfred Hettner je imel s svojimi deli velik vpliv na razvoj regionalne geogra-

fije v 20. stoletju (Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

91

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 91

6.9.2019 10:48:01



Čeprav so britanski raziskovalci veliko prispevali k odkrivanju neznanih

delov sveta, se je moderna britanska geografija razvijala počasneje. Andrew

J. Herbertson je zasnoval naravnogeografsko regionalizacijo sveta. Njegove

velike naravne regije, ki jih je izločil na osnovi skupnih značilnosti reliefa,

podnebja in rastlinstva, so bile pozneje osnova drugim regionalizacijam sveta.

Pomemben je tudi prispevek Charlesa B. Fawcetta (1833–1952), ki je uvedel

pojem funkcionalne regije. Britanske regionalne študije iz tega časa lahko

razdelimo v tri skupine. Prvo predstavljajo predstavitve posameznih delov

Zemljinega površja po vzoru na nemški »Länderkunde«. V drugi so študije, ki

se ukvarjajo z regionalizacijo (členitvijo na homogene in funkcionalne regije

Slika 28: Hartshornova knjiga The Nature of Geography je bila sredi

20. stoletja med odmevnejšimi deli s področja teorije in metodologije geografije

(Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

92

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 92

6.9.2019 10:48:01





različnih velikosti). V tretji pa so regionalne specializacije oziroma študije o

posameznih delih sveta (Holt-Jensen, 2018).

Ameriška geografija se je razvijala pod močnim vplivom evropske. Prenašalec

Hettnerjevih horoloških idej v ameriško geografijo je bil Richard Hartshorne

(1899–1992), ki je napisal tudi zelo vplivno metodološko delo The Nature of Geo-

graphy (1939). Pod močnim vplivom nemške geografske šole in Ritterja se je do

oktobrske revolucije razvijala tudi ruska geografija. Zasluge za njeno institucionali-

zacijo ima Dmitrij Nikolaevič Anučin (1843–1923). Veliko pozornost so posvečali

fizični geografiji, predvsem pedogeografiji in klimatogeografiji. Po revoluciji in

spremembi družbenega reda so geografijo v skladu z novim sistemom znanosti

razdelili na fizično in ekonomsko (družbeno) geografijo. Regionalna geografija

je postala del fizične geografije kot regionalna fizična geografija, v njenem okviru

so razvijali tradicijo nemške »Länderkunde« (Vrišer, 2002; Nikolić, 1977).

2.2 Geografija na Slovenskem v 19. stoletju in na začetku 20.

stoletja

2.2.1 Slovenski misijonarji in odkrivanje notranjosti Severne Amerike





in Afrike


V 19. stoletju, ko so se odvijala še zadnja velika geografska raziskovanja notra-

njosti celin, so pomemben delež k njihovemu poznavanju prispevali misijonarji

Friderik Baraga, Ignacij Knoblehar, Martin Dovjak in Janez Klančnik. Friderik

Irenej Baraga (1797–1868) iz okolice Dobrniča na Dolenjskem je leta 1830

odšel med Indijance v osrčje Severne Amerike in med njimi misijonaril 25 let.

Kot misijonar in misijonski škof je do podrobnosti spoznal življenje in navade

Indijancev. Najprej je deloval ob Michiganskem jezeru, nato ob Veliki reki in

Gornjem jezeru. Peš, s kanujem in pozimi s krpljami je na večtedenskih poteh

prehodil obsežna območja okoli obeh jezer. Ob svojem delu in življenju med

severnoameriškimi Indijanci je napisal več knjig. Za širšo javnost je verjetno

najbolj zanimiva Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev

( Geschichte, Charakter, Sitten un Gebräuche nordamerikanischen Indianer), ki je v

slovenščini, nemščini in francoščini izšla leta 1837. Knjiga je v osnovi etnološko

delo. Za geografijo je zanimivejši njen prvi del, v katerem je Baraga predstavil

odkritje in kolonizacijo Amerike in etnični izvor Indijancev. V drugem delu

93

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 93

6.9.2019 10:48:01

je opisal antropološke in značajske značilnosti Indijancev ter njihovo kulturo

(Baraga, Friderik Irenej, 2019).

Leta 1836 je Baraga odpotoval v Evropo, da bi zbral sredstva za misijon in

pridobil nove sodelavce. Na eni od maš je za misijonarsko delo navdušil Ignacija

Knobleharja (1819– 1858) iz Škocjana na Dolenjskem. Knoblehar (poznan tudi

pod arabskim imenom Abuna Soliman) je leta 1848 odplul po Belem Nilu v Južni

Sudan, z namenom, da poišče lokacije za misijonske postaje. Blizu današnjega

mesta Juba je ustanovil postajo Gondokoro.

V času Knobleharjevega bivanja v Sudanu v Evropi ni bilo večjega zani-

manja za raziskovanje Nila, je pa reka zelo zanimala Knobleharja. V 10 letih

je kar štiri leta in pol preživel na plovbah, kjer si je skrbno zapisoval podatke o

plovbi, geografskem položaju, vremenskih razmerah, podrobno je opisal tudi

rečno strugo in vodne razmere, opise je opremljal tudi s skicami. Na plovbi

po Belem Nilu se je povsem približal ekvatorju in kot prvi beli človek stal na

najjužnejši točki, ki je bila dosežena po Nilu. S svojim bivanjem v Sudanu in

raziskovalnimi dosežkih je redno seznanjal laično in strokovno javnost. Kno-

bleharjeva ugotovitev, da Beli Nil ne izvira pod Mesečevimi gorami, kakor je

bilo takrat vrisano na zemljevidih, ampak južno od ekvatorja, je med evropski-

mi raziskovalci vzpodbudila zanimanje za reko. Uganko o izviru so pet let po

Knobleharjevi smrti razrešili Angleži. Za Knobleharjeve ugotovitve se je zelo

zanimala dunajska akademija znanosti, kjer je predaval po prvem potovanju v

Afriko, in mu je financirala tudi nakup merilnih instrumentov. Svoje zapiske

je Knoblehar dal na razpolago francoskemu inženirju Ferdinandu de Lessep-

su, ki je tudi raziskoval Nil in pozneje zaslovel z gradnjo Sueškega prekopa.

Knobleharjevo znanje je visoko cenil nemški naravoslovec Alfred Brehm, o

njegovih raziskavah so razpravljali tudi v Ameriškem geografskem društvu. O

Knobleharjevih raziskavah Nila pa ostaja še veliko nerazrešenih vprašanj, saj je

velik del njegove zapuščine po njegovi smrti izginil, tudi znanstveni dnevnik,

ki ga je vestno pisal (Frelih, 2009). Na podlagi Knobleharjevih zapiskov in

poročil v časopisih je geograf in zgodovinar Vinko Fereri Klun (1823–1875)

pripravil slovensko in nemško knjižico z naslovom Potovanje po Beli reki (Klun,

1850, a, b), 30 let pozneje je podobno knjižico izdala tudi Mohorjeva družba v

Celovcu (Jaroslav, 1881).

94

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 94

6.9.2019 10:48:01





Po prvem potovanju je s Knobleharjem v Sudan odšel Martin Dovjak

(1821–1854), kamor sta prišla leta 1851. Skupaj sta vzpostavila prve sistematične

meteorološke in hidrološke meritve na reki Nil. Potekale so do januarja 1854, ko

je Dovjak umrl. Meritve so objavili na Dunaju leta 1859 (Frelih, 2009). Nekaj časa

je bil Knobleharjev sodelavec tudi Janez Klančnik (1823–1871), ki se je za delo v

sudanskem misijonu prijavil leta 1853. Pozneje je postal trgovec s slonovo kostjo

in potoval po centralni Afriki. Kot prvi Evropejec je prišel v porečje srednjega

Konga. Deželo je poznal tako dobro, da je kot vodič spremljal raziskovalce teh

predelov, med drugim tudi Alexandrine Tinné in njeno nizozemsko odpravo

(Frelih, 2005; Bohinec, 1925).

Slika 29: Naslovna stran knjižice o Knobleharjevem delovanju v Afriki, ki je izšla pri

Mohorjevi družbi v Celovcu (Jaroslav, 1881).

2.2.2 Prispevek Alexandra Supana k razvoju geografije

V 19. stoletju je geografija v najbolj razvitih okoljih naredila preobrat od do

tedaj prevladujoče deskripcije k znanstvenemu razpravljanju o problemih.

95

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 95

6.9.2019 10:48:02

V začetnem obdobju je zelo napredovala fizična geografija, zlasti geomor-

fologija, na Ratzlovo pobudo se je začela razvijati tudi »antropogeografija«.

Njene deterministične poglede je kmalu spremenila francoska posibilistična

šola Vidala de la Blacha. Ob obeh prevladujočih pogledih je napredovalo

tudi kompleksno, ne samo opisujoče, ampak tudi pojasnjujoče obravnavanje

pokrajinske stvarnosti kot celote. Ta klasična regionalna geografija je, razen pri

francoskih regionalistih Vidal de La Blacheve šole, našla veliko privržencev v

»primerjalnem deželoslovju« (vergleichende Länderkunde) Alfreda Hettnerja

in njegovih učencev, od katerih je na naše ozemlje s svojo regionalno geografijo

Vzhodnih Alp ( Die Ostalpen und das heutige Österrreich: eine Länderkunde,

1928) posegel zlasti Norbert Krebs (1876–1947).

Medtem ko je v razvitih geografskih okoljih v Evropi in svetu v 19. stole-

tju geografija kot znanost prešla iz predparadigmatske v paradigmatsko fazo

razvoja, so pri nas za geografska označevali dela z domoznansko, potopisno,

kronistično in podobno tematiko (Bohinec, 1925; Ilešič, 1979). Z izjemo nekaj

posameznikov, med katere moramo vsekakor šteti tudi Alexandra Supana, ki

pa znanstvene kariere ni zgradil v slovenskem prostoru, geografije v novem

smislu na Slovenskem pravzaprav ni bilo. Dejstvo ni presenetljivo, saj ni bilo

univerzitetnega središča ali druge organizacije, npr. geografskega društva, ki bi

načrtno gojila znanstveno geografijo in sledila sodobnim tokovom. Višjo razvojno

stopnjo je dosegla šolska geografija, kjer so se z učbeniki uveljavili Vinko Fereri

Klun, Blaž Kocen (1821–1871), slednji tudi kot izvrsten kartograf (Blaž Kocen

1821–1871, 2009; Bratec Mrvar, 2002) ter Fran Orožen (1853–1912). V večji meri

so pogledi moderne evropske geografije k nam začeli prodirati šele v dvajsetih

letih 20. stoletja s študenti, ki so študirali na Dunaju, med njimi z Antonom

Melikom (1890–1966) in z deli Jovana Cvijića (1865–1927) iz Beograda.

Alexander Georg Supan (1847–1920; več o njegovem življenju in delu

v: Cigale, D. Ogrin, 2016) se je rodil na Južnem Tirolskem (današnja Italija)

slovenskim staršem. V Ljubljani je obiskoval gimnazijo, študiral je v Gradcu

(Avstrija), kjer je bil tudi promoviran v doktorja. Poklicno pot je začel kot učitelj

zgodovine, geografije in nemščine v Ljubljani, kjer se je njegov profesionalni

interes v celoti usmeril v geografijo. Že kot učitelj na realki je spremljal sodobne

tokove v geografiji, ki se je v drugi polovici 19. stoletja pod vplivom darvinizma

usmerjala predvsem v fizično geografijo in okoljski determinizem, ter napisal

96

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 96

6.9.2019 10:48:02

učbenik Lehrbuch der Geographie nach den Prinzipien der neuren Wissenchaft für

Österrerichs Mittelschulen ( Učbenik geografije po načelih novejše znanosti za avstrijske

srednje šole). Ker Ljubljana v drugi polovici 19. stoletja še ni imela univerze, je

Supan v njej občutil znanstveno izoliranost. Da bi jo premostil, je večkrat vzel

študijski dopust za dodatno izobraževanje v Gradcu, Halleju in Leipzigu. Po

premestitvi v Černivce (današnja Ukrajina) se je habilitiral in bil imenovan za

izrednega profesorja.

Znanstvenoraziskovalno pot je začel z geomorfološkimi in klimatološkimi

študijami. Z njimi si je hitro pridobil znanstveni ugled. Leta 1884 je napisal pre-

gledno delo Grundzüge der physischen Erdkunde ( Osnove fizičnega zemljepisa), ki je

doživelo več ponatisov in je bilo po mnenju mnogih Supanovo življenjsko delo.

Tega leta se je preselil v Gotho (Nemčija) in prevzel uredništvo revije Petermanns

geographische Mitteilungen, ki je veljala za eno vodilnih geografskih revij tistega

časa. Urednik revije je bil skoraj 25 let. Kljub uredniškemu delu je nadaljeval z

raziskovanjem in publiciranjem strokovnih in znanstvenih del. Pisal je dela s

področja klimatologije in oceanografije, ukvarjal se je z zbiranjem statističnih

podatkov in ekonomsko geografijo, napisal je tudi regionalnogeografsko mono-

grafijo o Avstro-Ogrski. Z njo si je zagotovil eno vodilnih mest med nemškimi

geografi. V zadnjem obdobju svojega življenja se je posvetil geopolitiki in poli-

tični geografiji. Leta 1918 je izšlo njegovo zadnje delo Leitlinien der allgemeinen

politischen Geographie : Naturlehre des Staates ( Smernice splošne politične geografije

: prirodoslovje države), ki ga je Supan štel za svoje najbolj izvirno delo.

Supanovo delo je doživelo velik mednarodni vpliv v času njegovega življenja

in ga uživalo vse do 2. svetovne vojne in tudi po njej. Njegova dela so bila upo-

števana v nemško govorečih deželah in zunaj njih, od Velike Britanije, ZDA in

Brazilije do Rusije. Bil je ugleden geograf svojega časa, ki je deloval v skladu s

takrat sodobnimi geografskimi tokovi in je sodil med boljše poznavalce svetovne

geografske produkcije. To mu je tudi omogočilo pisanje velikopoteznih del, kot

je npr. Grundzüge der physischen Erdkunde. Bil je slovenskega rodu, vendar se je

kmalu navdušil za nemško nacionalno stvar, zato se o njem večinoma govori

kot o avstrijskem ali nemškem geografu. Le redko se omenja njegovo slovensko

poreklo. Nemška usmeritev in dejstvo, da za časa njegovega življenja na Slo-

venskem ni bilo prave znanstvene geografije, sta med vzroki, da njegovo delo

v slovenskih krogih ni imelo večjega odmeva. Čeprav je večino svoje poklicne

97

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 97

6.9.2019 10:48:02





poti opravil zunaj ozemlja današnje Slovenije in je pisal v nemškem jeziku, pa

je zaradi svojega porekla in začetkov kariere v Ljubljani brez dvoma tudi del

zgodovine razvoja geografije na Slovenskem in si v njej zasluži ustrezno mesto.

Slika 30: Alexander Georg Supan je za svoje najbolj izvirno delo štel Smernice splošne

politične geografije (Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

2.2.3 Narodna (domoznanska) geografija in prebujanje narodne





zavesti


Po Bohincu (1925) je temelje slovenskemu domoznanstvu položil Dragotin

Dežman (Karel Dežman, Karl Deschmann; 1821–1889) s svojimi prispevki

k naravoslovju Kranjske, v katerih je pisal o podnebju Kranjske, o sledovih

poledenitve, opisal je Polhograjsko hribovje ter »Notranjske gore in Cirkniško

jezero«. Veliko je k poznavanju slovenskih pokrajin še pred njim prispeval tudi

Henrik Freyer (1802–1866), ki je bil tako kot Dežman več let kustos ljubljan-

skega muzeja. Raziskoval je rastlinstvo, živalstvo in kraške jame, zbiral je tudi

topografske podatke za Zemljevid vojvodine Kranjske. Še več geografskih

(ali tudi geografskih) domoznanskih del je izšlo po letu 1848, ko je slovenski

narodni preporod dobil zagon. Mihael Peternel (1808–1884), učitelj prirodo-

pisnih ved na ljubljanski realki, je v nemškem jeziku napisal kratek, a temeljit

98

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 98

6.9.2019 10:48:02



geografski opis Kranjske, raziskoval je tudi gospodarsko-geografske razmere na

Kranjskem. Pomembno je delo Petra Kozlerja (1824–1879), enega od ustano-

viteljev »Slovenskega zbora Slovenije«, ki si je zadal za politični cilj »da se vse

pokrajine, koder stanujejo Slovenci, združé v jedno upravno enoto – zjedinjeno

Slovenijo«. Za dosego tega cilja je raziskoval meje poselitve s Slovenci, zbiral

slovenska krajevna imena in po večletnih težavah z oblastmi leta 1861 le izdal

» Zemljovid slovenske dežele in pokrajin«. Kot dopolnilo zemljevidu je napisal

Kratek slovenski zemljopis (1854). Delo na popisu vseh slovenskih dežel je po

Slika 31: Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin

(po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

99

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 99

6.9.2019 10:48:03

ustanovitvi leta 1863 nadaljevala Slovenska matica, najprej s prevodi nemških

del, kjer sta se izkazala za velik problem nedodelanost in pomanjkanje slo-

venske geografske terminologije, pozneje pa z izdajanjem zbirke Slovenska

zemlja, ki naj bi opisala vse naše pokrajine »v prirodoznanskem, kulturnem

in zgodovinskem obziru«.

Novi pogledi na geografijo so imeli v našem prostoru nekaj malega odmeva

šele v drugi polovici 19. stoletja, najprej po zaslugi Janeza Jesenka in njegovih

knjig Obči zemljepis (1873) in Prirodoznanski zemljepis (1874). Knjigi ne izhajata

iz Jesenkovega raziskovalnega dela, tudi napisani sta za potrebe šolske geografije,

vendar z upoštevanjem najpomembnejših del in usmeritev geografije v tedanjem

času, kjer je bil zelo velik poudarek na fizični geografiji. Širša zasnova tedanje

fizične geografije od današnje se je odražala tudi v šolstvu, kjer naj bi se pouče-

vala kot nekakšen krovni predmet ali kakor je zapisal Jesenko v predgovoru k

Prirodoznanskemu zemljepisu: »Ta poduk imel bi primerno skleniti in dovršiti

vse prirodoslovno učenje na gimnaziji; zediniti bi namreč imel raznoverstne

nauke o prirodi ter odraslim dijakom očitno pokazati enoto prirode in njenih

raznoverstnih prikazni« (Jesenko, 1874, str. 3). Jesenkovo delo je pomembno

tudi s terminološkega vidika, saj je z njim postavil osnove slovenski geografski

terminologiji (Bratec Mrvar in sod., 2008).

Čeprav je bil namen Slovenske matice »skrbeti po svoji moči, da bi se širilo

izobraževanje slovenskega naroda in da bi se podpiralo slovensko slovstvo«,

izdajala naj bi »dobre, čisto znanstvene pa tudi ljudstvu primerjene spise« in je

bila po mnenju Mahniča (2009) do ustanovitve Univerze v Ljubljani leta 1919

in Slovenske akademije znanosti in umetnosti leta 1939 najvišja znanstvena

ustanova, pa je svojo nalogo, kar se tiče znanstvene geografije, nepopolno opra-

vila. Matica je sicer pospeševala zemljepisno dejavnost, imela je »zemljevidni«

in »krajepisni odsek«, ki sta se leta 1910 združila v »zemljepisni odsek«, ki naj

bi imel podobno vlogo kot razna geografska društva drugod po svetu (Kranjec,

1964, str. 210), vendar ni uspela ujeti takratnih sodobnih tokov v evropski geo-

grafiji. Tudi zaradi tega je imela slovenska znanstvena geografija, v nasprotju z

nekaterimi drugimi vedami, ob ustanovitvi slovenske univerze leta 1919 težave,

ker preprosto ni imela dovolj kvalificiranih ljudi, ki bi zastopali geografsko zna-

nost na ravni, ki jo je ta dosegla v razvitem svetu, ali s primerno kvalificiranimi

ljudmi ni uspela vzpostaviti stika.

100

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 100

6.9.2019 10:48:03





Ilešič (1969) je bil predvsem presenečen, »kako je razvoj evropske ge-

ografije kot prerojene stroke z novimi znanstvenimi nameni nadvse šibko

odseval v široko zasnovani zbirki zemljepisno-zgodovinskih knjig o slovenskih

deželah, ki jih je Slovenska matica izdajala od devetdesetih let (19. stoletja,

op. a.) naprej pod naslovom Slovenska zemlja«. Še največ teh odsevov vidi

v delu Simona Rutarja o Primorski in Beneški Sloveniji ter Kamniških ali

Savinjskih Alpah Ferdinanda Seidla (1907/1908), za druge pa meni, »da

se njihovi avtorji še niso utegnili izkopati iz tradicionalne, preproste, čisto

deskriptivne deželopisne sheme, modernizirane kvečjemu po kartografski

strani«. Ferdinanda Seidla (1856–1942) in njegova naravoslovna dela, npr.

o podnebju Kranjske ( Das Klima von Krain, 1891–1902), vidi tudi Bohinec

(1925) kot »začetnika nove dobe« v slovenski geografiji, »kakor je bil svojčas

Peternel glasnik narodne geografije že nekaj desetletij preden so se izživeli

predmarčni nazori«.

2.2.4 Slovenski doktorji geografije na Dunaju med letoma 1900 in 1918

Žiga Zwitter

Na dunajski univerzi – tisti, ki se danes imenuje Universität Wien – sta se v

poznem 19. stoletju močno razvili fizična in historična geografija. Na fizič-

nogeografskem področju je v poznem 19. stoletju v splošnem prevladovala

geomorfologija in na obravnavani univerzi je v letih 1886–1906 deloval slavni

geomorfolog Albrecht Penck (1858–1945), ki je s problemskim pristopom,

temeljitostjo in razgledanostjo zaslužen za mednarodno uveljavitev dunajskih

fizičnih geografov. Nasledil ga je njegov učenec Eduard Brückner (1862–1927).

K razvoju historične geografije sta močno prispevala Wilhelm Tomaschek

(1841–1901, tudi Vilém Tomášek) in njegov naslednik Eugen Oberhummer

(1859–1944). Navedeni usmeritvi sta močno zaznamovali tudi obravnavane

slovenske doktorande. Dunajski študentje »so sodili med redke Slovence,

ki so pred dvajsetimi leti 20. stoletja poznali bistven napredek, ki ga je pred

kratkim dosegla geografija«, poznali pa so predvsem dela, objavljena v nem-

ščini (Zwitter, 2019).

Študij geografije je bilo na obravnavani univerzi mogoče zaključiti bodisi

z doktoratom bodisi z izpiti za profesorja ali pa z obojim (Cindrič, 2009). Ker

101

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 101

6.9.2019 10:48:03

je doktorat sledil osnovnemu študiju, ne preseneča, da so bila tedanja dunajska

pričakovanja glede doktoratov precej podobna temu, kar danes pričakujemo od

magisterijev (Zwitter, 2019). Na dunajski univerzi so v obravnavanem času iz

geografije s Slovenskega doktorirali Josip Cerk (doktor 1907), Viktor Peterlin

(doktor 1914), Jože Rus (doktor 1918), Josip Srebrnič (doktor 1902) in Vinko

Šarabon (doktor 1906) (AT UAW, personalna mapa … št. 3952, Curriculum vitae;

Bohinec, 1960–1971; Kranjec, 1960–1971; Mal, 1925–1932; Miklavčič, 1960–1971;

Zwitter, 2019).

Posledici njihovega nadaljnjega delovanja, ki je le v majhni meri pustilo

očitne sledi v razvoju slovenske geografije, sta slabo poznavanje in neznanost

nekaterih med naštetimi doktorji. Na Geografskem inštitutu ljubljanske univerze,

ustanovljenem leta 1920, je namreč mesto rednega profesorja pripadlo Dalmatincu

Arturju Gavazziju, ki ga je leta 1927 zamenjal Anton Melik ( Zgodovina Oddel-

ka za geografijo, 2019). Tudi Melik je študiral na Dunaju v obravnavnem času,

vendar je študij zaključil s profesorskimi izpiti (Capuder, 1933–1952), doktoriral

pa je leta 1927 v Ljubljani (Bibliografija …, 2019). Šele z njim »je geografija na

ljubljanski univerzi ulovila takrat sodobne mednarodne geografske tokove«

( Zgodovina Oddelka za geografijo, 2019).

2.2.4.1 Regionalna geografija s poudarkom na krasoslovju

Regionalnogeografski doktorat Dolenjca Jožeta Rusa (1888–1945) »je domo-

znanski oz. ‘deželoslovni’ prikaz večjega dela dolenjskega in manjšega dela no-

tranjskega krasa«. Raziskave obravnavanega ozemlja so zaostajale za matičnim

Krasom, prek katerega je raziskovalce vozila Južna železnica. Primerjava vsebine

Rusove disertacije z nazivi predmetov, h katerim se je na dunajski univerzi

vpisal, nakazuje, da so na disertacijo vplivali tako različni geološki predmeti,

predavanja iz fizične geografije, geomorfologije in hidrografije celinskih voda

kot tudi regionalnogeografski (domoznanski oziroma deželoslovni) predmeti

in vsaj še predmet o rasni biologiji, Rus pa se je vpisal tudi k etnologiji Avstro-

-Ogrske (Zwitter, 2019).

Eduard Brückner je Rusovo disertacijo leta 1918 ocenil kot izvrsten izdelek,

»vsekakor nadpovprečen, zelo dragocen prispevek k domoznanstvu/deželo-

slovju kraških dežel,« ocenjevalec je pogrešal le karto nadmorskih višin, čemur

je pritrdil tudi Eugen Oberhummer. V oceni se zrcali dejstvo, da je v tedanjih

102

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 102

6.9.2019 10:48:03

regionalnogeografskih obravnavah še močno prevladovalo opisovanje, ki mu je

bilo dovolj dodati poskuse kompleksne razlage (Zwitter, 2019).

Eden osrednjih ciljev Rusovega doktorata je bila nadgradnja poznavanja

podzemnih kraških vodnih povezav, kjer je Rus poleg literature vključil podatke

terenskega dela, ki ga je izvedel v letih 1910–1917. »Doktorand Rus se je zavedal

velikega pomena korozije, čeprav je še ni povsem razumel, in obratno, vedel je,

da prezračenost vode vpliva na izločanje lehnjaka ter da je odlaganje posebej

močno na rastlinah.« Upošteval je »možnost različnih smeri podzemnega pre-

takanja ob različnih vodostajih«. Za maloštevilne podzemne vodne povezave

je Rus navedel trdne dokaze. Najpomembnejša za današnjega bralca je z bar-

vanjem potrjena povezava med občasnim potokom Šica pri Dvoru ob Krki in

dobrih 20 kilometrov zračne razdalje oddaljeno Rakitnico na južnem Ribniškem

polju, saj to zvezo današnje sintezne karte kraških vodnih povezav izpuščajo

(Zwitter, 2019) – Habičeva karta, ki jo je prevzel Gams, označuje povezavo med

Rakitnico in Šici bližnjim Tominčevim izvirom/Tominčevim studencem, ne pa

med Rakitnico in Šico, prav tako povezavo izpušča podrobnejša karta ARSO,

ki prikazuje s sledilnimi poskusi dokazane podzemne vodne povezave (ARSO

vode …; Gams, 2004, 312). Na podlagi sledenja z žaganjem se je Rus zavedal

mdr. tudi povezave med Rašico pri Ponikvah in Šico na Radenskem polju. Pri

tem je pravilno sklepal, »da del vode Rašice teče v Krko, ne da bi se pojavila na

Radenskem polju[,]« ni pa pomislil, »da Rašica v resnici ni edini vir vode Šice«

(Zwitter, 2019).

Danes je Rusova disertacija uporabna predvsem kot vir podatkov o različnih

drobcih o funkcioniranju pokrajin Dolenjske z Belo krajino in dela Notranjske

v poznem 19. in v zgodnjem 20. stoletju. Prav tako soočenje Rusovih navedb s

starejšimi podatki iz zgodovinskih virov razkriva zanimive podrobnosti, ki npr.

»prispevajo k poznavanju delovanja pokrajine z vidika dolgoročne poplavne

ogroženosti. Malo pred začetkom množičnega opuščanja vodnih mlinov iz

Rusove disertacije izvemo, da je potok Rakitnica na južnem Ribniškem polju

pogosto poplavljal – ob najvišjih poplavah je mline zalil do strehe in še više.

Primer je zanimiv, ker ga je mogoče neposredno primerjati z razmerami v 17.

stoletju, ko je narasla Rakitnica prav tako poplavljala obrate z vodnimi pogoni.

Gre torej za posledico zgostitve obratov z vodnimi pogoni ob redkih površinskih

vodotokih na krasu, zaradi česar so navzlic poplavni ogroženosti mline tam

103

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 103

6.9.2019 10:48:03

obnavljali in vzdrževali v večstoletnem časovnem loku. Na Radenskem polju

pa Rus dokumentira, da so manjši del dna v zgodnjem 20. stoletju (še vedno)

uporabljali kot njive, ki so jih ogrožale pogoste poplave. Tudi v tem primeru gre

za poplavni nevarnosti dolgoročno slabo prilagojeno pokrajino, saj je dejstvo, da

so poplave na žitnih njivah prebivalcem (Velike) Račne pogosto povzročale škodo,

dokumentirano že sredi 16. in sredi 18. stoletja. Razlog, zaradi katerega precej

njiv stoletja niso umaknili na poplavno varne lege, so značilnosti tamkajšnjega

krasa in dejstvo, da prebivalci Velike Račne, razen na dnu Radenskega polja, niso

posedovali ozemlja, kjer bi bilo mogoče urediti obsežne njive« (Zwitter, 2019).

Današnja ocena Rusove disertacije ne more prezreti velike deskriptivnosti,

malo novih empirično dokazanih rezultatov in slabe vsebinske osredotočeno-

sti tega dela, »v katerem prihaja še do neuravnoteženosti med širšim izborom

tem, ki so povzete po literaturi v prvi polovici naloge, in mnogo ožjim izborom

vsebin, zastopanih v drugem delu, ki deloma predstavlja izvirne rezultate. Na-

loga se konča brez sklepa, ki bi lahko bistveno nadgradil regionalnogeografsko

obravnavo. V delu je nekaj vsebinskih napak, ki jih tedanja ocenjevalca nista

opazila« (Zwitter, 2019).

Rus, ki sicer ni bil zaposlen kot geograf raziskovalec, je zaradi številnih

geografskih objav, mdr. iz geomorfologije, historične geografije in geografskih

statistik, ter zaradi zaslug pri vključevanju ljudskega besedišča v znanstveno

terminologijo (Bohinec, 1960–1971) med obravnavanimi doktorji današnjim

bralcem najbolje znan. Terene, na katerih je zbiral podatke za doktorat, je Rus

v začetnih letih 1910–1913 opravljal skupaj s tremi raziskovalci kraških voda,

med katerimi je bil slovenski geograf Josip Cerk (1881–1912; AT UAW, perso-

nalna mapa … št. 4546, ocena disertacije). Slednji je sicer doktoriral na Dunaju

iz historične geografije (gl. v nadaljevanju tega članka), a ga je raziskovalno

bistveno zaznamovala tudi druga temeljna – fizičnogeografska – usmeritev du-

najske univerze. Na njegove krasoslovne raziskave so vplivali dunajski študijski

predmeti pri Albrechtu Pencku (in Alfredu Grundu) (AT UAW, Nationale …,

Cerk; Pajk, 1912) ter nadaljnje sledenje krasoslovju, ki ga je dokumentiral npr. v

predstavitvi pregledov krasoslovnih ter siceršnjih geografskih in domoznanskih

raziskav kraških območij Avstro-Ogrske med letoma 1897 in 1908, delno tudi

1909, izpod peresa Norberta Krebsa (Cerk, 1911). Kot aktiven član Društva za

raziskovanje podzemskih jam, ustanovljenega leta 1910, je Cerk raziskoval jame

104

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 104

6.9.2019 10:48:03

in brezna, mdr. brezni Žiglovica vzhodno od Ribniškega polja in Marjanščica

nad Radenskim poljem. Proučeval je podzemno pretakanje kraške vode. Cerk

se je posvečal tudi terenski fotografiji. Radovedni geograf je slabo poznan zaradi

svojega kratkega življenja – smrtno se je namreč ponesrečil, ko je leta 1912 vodil

dijake na zasneženi Stol (Bohinec, 1925; Mal, 1925–1932; Pajk, 1912).

2.2.4.2 Historična geografija

Vinko Šarabon (1880–1946) je v historično demografsko zasnovanem doktoratu

obravnaval prebivalstvo Evrope v 19. stoletju, verjetno pod vplivom dunajskih

predavanj o obči antropogeografiji in o geografiji Evrope. »Naloga vsebuje z

veliko truda zbrane in s sklici na dela, iz katerih črpa, opremljene, precej ob-

sežne demografsko statistične podatke na ravni držav, pogosto z desetletnimi

presledki – še preden je npr. leta 1908 izšlo Sundbärgovo delo Aperçus statistiques

internationaux[.]« Šarabon je pokazal, »da se je število evropskega prebivalstva

v 19. stoletju več kot podvojilo[,]« prebivalstveno težišče Evrope, opredeljeno

kot »presečišče poldnevnika in vzporednika, ki Evropo po številu prebivalstva

delita na četrtine[,]« pa se je med letoma 1800 in 1900 premaknilo iz okolice

Regensburga v okolico Prage. Poleg tega je Šarabon ugotovil, da je v Evropi v

teku 19. stoletja prevladalo germansko govoreče prebivalstvo, na drugo mesto

so se povzpeli govorci slovanskih jezikov, romansko govoreče prebivalstvo pa

je padlo s prvega na tretje mesto. Posledično je upadel delež katolikov, narasel

pa delež protestantov in pravoslavnih. »Zbrani podatki so Šarabonu omogočili

npr. izračun projekcije, da bi se število prebivalstva Evrope okoli leta 2000 pov-

zpelo na okoli 900 milijonov, ko bi se v vsem 20. stoletju nadaljevala povprečna

stopnja rasti števila prebivalstva iz vsega 19. stoletja; zaradi številnih sprememb,

procesov in dogodkov, ki so bili na pragu 20. stoletja večinoma nepredvidljivi,

je pravilna številka okoli 730 milijonov« (Zwitter, 2019).

Že Albrecht Penck, je zapisal, »da je v besedilu navzlic obsežnemu kvantita-

tivnemu gradivu premalo razlag in preveč opisovanja«. Šarabon se je z razlagami

sicer ponekod potrudil. Pri obravnavi Francije je počasno rast števila prebivalstva v

19. stoletju na podlagi literature pravilno v veliki meri pripisal zelo zgodaj splošno

razširjenemu zavestnemu omejevanju števila rojstev s strani zakoncev, kar se je

tekom 19. stoletja še stopnjevalo. V disertaciji je tudi navedel oba ključna vzroka,

ki sta verjetno privedla do te spremembe vedênja francoskih zakoncev – nevarnost

105

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 105

6.9.2019 10:48:03



pretirane delitve zemljiških posesti in širša sprememba kulturno-moralnih načel. V

splošnem pa je predstavitev sklopa kompleksnih razlogov za demografski prehod

Slika 32: Ocena disertacije Vinka Šarabona, ki jo je 1. decembra 1905 napisal ugledni

profesor Albrecht Penck. Kar zadeva kritično obdelavo podatkov, je Penck poudaril,

da v nalogi razlikovanje med navedbami števila prebivalstva, pridobljenimi s štetji, in

tistimi, ki temeljijo le na ocenah, ni dovolj jasno. Pogrešal je Šarabonove komentarje

glede tega, kako je pri obdelavi upošteval različno kakovost posameznih podatkov

(AT UAW, personalna mapa … št. 1949, ocena disertacije).

106

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 106

6.9.2019 10:48:04

v tej disertaciji res močno pomanjkljiva. Denimo, pri obravnavi Irske je Šarabon

prikazal silen upad števila prebivalstva (leta 1841 8.175.000, leta 1851 6.552.000, leta

1901 pa 4.456.546), vendar je kot razloge navedel le: »Ta upad moramo pripisati,

kot rečeno, izseljevanju, ki se je začelo predvsem od štiridesetih let, in sicer kot

posledica neugodnih gospodarskih in drugih razmer.« Izjemen potek demografske

zgodovine Irske bi zahteval kompleksnejšo razlago (Zwitter, 2019).

Na disertaciji temelječi članek v Mitteilungen der k.k. Geographischen Gesell-

schaft in Wien je ena Šarabonovih najboljših objav. Obravnavani avtor je deloval

kot profesor na gimnazijah in realki. Leta 1916 je objavil napredno napisana

geografska poglavja učbenika o Avstro-Ogrski. Sodobniki so Šarabona cenili

tudi kot avtorja, ki je objavljal dela o tujini za širšo javnost in s tem izboljševal

poznavanje drugih držav, čeprav so bili podatki v nekaterih primerih že ob izidu

zastareli (Bohinec, 1925; Kranjec, 1960–1971).

Josip Srebrnič (1876–1966) je v doktoratu »obravnaval zgodovino poselitve

hrvaško-slavonskega ozemlja med Savo in Dravo[,]« verjetno pod vplivom predavanj

o Balkanskem polotoku v vseh geografskih ozirih, ki jih je poslušal pri historič-

nem geografu Wilhelmu Tomascheku, pod vplivom predavanj slavista Vatroslava

Jagića o etnografiji Vzhodnih in Južnih Slovanov ter zgodovinarja Josefa Hirna

o sredini in drugi polovici 17. stoletja. Čeprav je poznal delo Friedricha Ratzla, ki

je preveč poudarjal vplive naravnega okolja na družbo, je Srebrniča analiza pisnih

virov vodila do temeljnega rezultata, ki ni determinističen. Na podlagi podatkov

o zgodnjem 14., zgodnjem 16., zgodnjem 18. stoletju in o svoji sodobnosti je pra-

vilno ugotovil, »da večje sklenjene, deloma obcestne vasi na vzhodu ozemlja med

Savo in Dravo niso tip poselitve z mnogostoletno kontinuiteto, ampak so rezultat

mlajših zgodovinskih procesov. Disertacijo sta pohvalila tako Albrecht Penck kot

zgodovinar in filolog Konstantin Jireček« (Zwitter, 2019).

K slabemu poznavanju doktorja Srebrniča med geografi je ključno prispevala

njegova drugačna nadaljnja usmeritev. Po doktoratu iz geografije na Dunaju je

Srebrnič študiral na Gregorijani v Rimu, od koder se je leta 1907 vrnil v Gorico

kot doktor sholastične filozofije in teologije. Leta 1906 je bil ordiniran. Srebrnič,

ki je imel izkušnje z dunajskim in rimskim akademskim okoljem, s srednješol-

skim pedagoškim in vodstvenim delom, bil pa je tudi eden vodilnih slovenskih

katoliških izobražencev, je leta 1919 sodeloval pri izdelavi statuta za ljubljansko

univerzo, leta 1920 pa je na Teološki fakulteti v Ljubljani postal redni profesor

107

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 107

6.9.2019 10:48:04



za starokrščansko književnost in za zgodovino grško-slovanskih cerkva. V letih

1922–1923 je bil dekan ljubljanske Teološke fakultete, od leta 1923 pa škof na

Krku (Miklavčič, 1960–1971).

Slika 33: Vpisnica Josipa Srebrniča v letni semester 1898/99, njegov četrti semester

študija na dunajski univerzi, razkriva, da se je Srebrnič vpisal k predmetu Balkanski

polotok v vseh geografskih ozirih, ki ga je predaval historični geograf Wilhelm To-

maschek (AT UAW, Nationale …, Srebrnič).

2.2.4.3 Zgodovina kartografije

Josip Cerk je v doktoratu obravnaval zgodovino kartografije Balkana od Ptole-

maja do leta 1730. Na nalogo so vplivali številni predmeti historičnega geografa

108

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 108

6.9.2019 10:48:04

Eugena Oberhummerja, h katerim se je vpisal, a tudi dunajska predavanja iz

zgodovine. Njegova obravnava je sicer vključevala nekaj izvirnih rezultatov,

vendar ni pomenila znanstvenega preboja (Zwitter, 2019). Medtem ko se je

Cerk v disertaciji ukvarjal s historično kartografijo, je sodeloval tudi pri sodob-

ni kartografiji, saj je kot član zemljepisnega odseka Slovenske matice obdelal

Dolenjsko za zemljevid slovenskega ozemlja (Mal, 1925–1932; Pajk, 1912).

Viktor Peterlin (1882–1940) je v doktorski disertaciji pod vplivom predavanj

in vaj pri historičnem geografu Eugenu Oberhummerju, a tudi predavanj iz

zgodovine, obravnaval zgodovino kartografskih upodobitev »srbohrvaških dežel«

od Ptolemaja do 16. stoletja. Enega pomembnih vsebinskih poudarkov njegove

disertacije predstavlja obravnava Tabule peutingeriane. S Tabulo peutingerino

se je sicer med Peterlinovimi rojaki pred to disertacijo resno ukvarjal že Valentin

Vodnik v zgodnjem 19. stoletju, do praga 21. stoletja pa so nadaljnje raziskave

omogočile naprednejše interpretacije tega vira kot v Peterlinovem času. Eden od

razlogov za majhen pomen Cerkove in Peterlinove disertacije je vloga mentorja,

ki je, kot kažeta disertaciji, spodbujal obravnavo predolgih časovnih lokov, da bi

se doktoranda lahko poglobila v dodatne sočasne vire (Zwitter, 2019).

Slabo poznavanje Viktorja Peterlina med slovenskimi geografi je posledica

njegovega nadaljnjega dela. Odsotnost gesla, ki bi ga predstavilo v Slovenskem

biografskem leksikonu, sovpada z odsotnostjo Peterlinovih del v bibliografskih

bazah, relevantnih za njegov čas. To navaja k sklepu, da Peterlin po disertaciji

ni nadaljeval z raziskovalnim delom oz. da svojih rezultatov ni objavljal v obliki

znanstvenih del (Abecedni imenski katalog …; Centralni katalog …; NM slike,

2019; Podatki uslužbenk …, 2019). Leta 1940 so ga označili kot (očitno šolskega)

profesorja (Zbirka upodobitev …, 2018).

V kakovosti doktoratov slovenskih geografov na Dunaju med letoma 1900

in 1918 odsevata tedanje stanje razvoja geografije in stanje razvoja univerzitetnega

študija. Čeprav obravnavani avtorji niso ključno zaznamovali razvoja geografije

na Slovenskem, njihovi doktorati pa so danes večinoma preseženi, »je v njih še

mogoče najti uporabne drobne podatke, ki so zanimivi tako za geografske kot za

zgodovinske raziskave – ne le kot vir za zgodovino znanosti in univerzitetnega

študija« (Zwitter, 2019).

109

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 109

6.9.2019 10:48:04

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 110

6.9.2019 10:48:04





3 Šolska geografija na Slovenskem do 2 . svetovne





vojne


Rožle Bratec Mrvar

3.1 Začetki pouka geografskih vsebin

Rimsko-helenistična vzgoja je gotovo tudi na našem ozemlju vključevala

pouk geografskih vsebin, vendar žal iz antike nimamo dovolj zgodo-

vinskih virov. Najverjetneje pa jih ne bi našli v srednjeveških stolnih,

samostanskih in župnijskih šolah. Se pa v obliki vsebin matematične

geografije (na osnovi Ptolemaja) po skoraj tisočletni odsotnosti pojavijo v mestnih

šolah ob koncu srednjega veka. Ker so bila naša mesta majhna, so v njih najverjetneje

poučevali le osnovne vsebine – trivij (gramatiko, retoriko in logiko).

3.1.1 Protestantsko šolstvo in protireformacija

Začetki pouka geografije so tesno povezani s slovenskimi protestanti. Po za-

misli Primoža Trubarja so ustanovili osnovno šolo. Med letoma 1563 in 1598 so

ljubljanski protestanti vzdrževali stanovsko šolo, svojevrstno gimnazijo. Že prej,

leta 1553, je nastala stanovska šola v Celovcu. Po drugem Bohoričevem šolskem

redu iz leta 1575 so nadarjene učence v Ljubljani učili osnovnih pojmov narav-

ne filozofije, uvoda v geografijo in celo osnove astronomije. Žal so habsburški

deželni knezi leta 1580 meščanskim otrokom prepovedali obisk protestantske

šole, kar je seveda bil začetek njenega konca. Stanovska šola v Ljubljani je imela

111

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 111

6.9.2019 10:48:04



od leta 1582 pet razredov. Frischlin je bil med letoma 1582 in 1584 šolski ravnatelj

v Ljubljani. Napisal je astronomijo in v latinščini odo Cerkniškemu jezeru, ki

jo je A. Urbas več kot tri stoletja pozneje prevedel v nemščino (Gams, 2003).

30. oktobra 1598 je z izgonom učiteljev prenehala delovati protestantska šola.

Po zatrtju protestantizma so propadle tudi protestantske šole in z njimi

pouk geografije. Nadomestili so jih jezuitski kolegiji – gimnazije (Ljubljana

1597, Celovec 1604, Gorica in Trst 1620, Maribor 1758), ki pa sprva pri nas

niso bili popolni. Geografske vsebine so se poučevale pri filozofskih študijah

na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, kjer v drugem letniku najdemo fiziko z

matematiko in geografijo. Seveda je bila vsebina tesno povezana s cerkveno

zgodovino, tako da so »duha povzdigovali k teologiji« (Schmidt, 1963). V sredini

17. stoletja se je v Ljubljani oblikovala ena najbogatejših zasebnih baročnih

knjižnic v Evropi – Turjaška fidejkomisna knjižnica, ki je vsebovala kopico

temeljnih geografskih del (Münstrovo Kozmografijo, Strabonovo Geografijo,

Mercatorjev Atlas in opise Italije, Germanije in Grčije, Ptolemajovo Geografijo,

Janszov atlas, Blaeujev atlas …). Žal je bila pozneje razprodana. Morda najbolj

Slika 34: Posodobljena različica igre Orbis lusus (foto: R. Bratec Mrvar).

112

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 112

6.9.2019 10:48:05





zanimivo delo v njej je bila geografska igra Orbis lusus seu lusus geographicus

( Igra sveta ali geografska igra), ki jo je za disertacijo v Gradcu s svojim profe-

sorjem Kirchofferjem izdelal Volf Engelbert Turjaški (Wolf Engelbert graf

von Ausperg1; 641–1709). Igra je bila narejena v naglici in je zato ostala delno

nedokončana, vendar so jo igrali še desetletja (v ljubljanskem Mestnem muzeju

je ohranjena igralna mizica Turjaških). Slovenski šolski muzej je izdelal njeno

računalniško simulacijo. V njej najdemo tudi zanimiv odlomek o geografiji:

»Med različnimi znanostmi je ni primernejše od geografije, ki bi na prijetnejši

način omogočala človeški pameti spoznavati razigranega Boga ali, ki bi bolj

lajšala naše doumevanje zakonov, ki vladajo v naravi« (Sekolec, 2007, 2008). Šele

v terezijanskem času so začeli jezuiti izgubljati primat v šolstvu na naših tleh.

3.1.2 Barok in prve na Slovenskem tiskane knjige

Temeljno delo, ki je predstavljalo ne le geografijo Kranjske, temveč je imelo brez

dvoma tudi pedagoško vrednost, je bila Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda

Valvasorja. Dolga desetletja je bila ključni vir znanja o naših deželah in ljudeh.

Nekaj let pred Valvasorjem (1678) je podroben zemljevid Štajerske na podlagi

skoraj desetletnega dela izdal Georg Matthäus Vischer. Svoj Novi geografski

opis najplodovitejše vojvodine Štajerske je leta 1681 dopolnil z obsežno topografijo

Štajerske, ki jo je delal skoraj do smrti (Stopar, 2013). Po obuditvi tiskarstva na

Kranjskem, ko so leta 1660 deželni stanovi iz Salzburga poklicali Janeza Mayra,

je ta v svoji knjigarni ponujal večino tedaj temeljnih geografskih del v latinščini

(Cluverij, Schottl …) in nemščini (Münster, Francisci, Neutzschitz …).

Avtorji prvih na Slovenskem tiskanih knjig so bili večinoma učitelji jezu-

itskih šol. Janez Krstnik Thullner (1668–1747), ki je bil tedaj profesor filozofije

v Gorici, je v Ljubljani leta 1704 izdal Memorabilia orbis et urbis Goritiensis, ki

je bila geografsko zgodovinsko delo o Gorici (najdemo jo v Arhivu Narodnega

muzeja Slovenije). Ohranjene pa imamo tudi zapiske njegovega študenta Aleša

Žige Dolničarja, ki je poslušal njegova predavanja o horologiji, kjer je opisoval

tudi Savo in fenomen Cerkniškega jezera. Njegov naslednik na ljubljanski

jezuitski gimnaziji je bil Sebastian Stainer (1680–1748), ki se je tudi posvečal

geografskim vsebinam. Njegov učenec Janez Benjamin Erberg (1699–1759) je

leta 1716 za končni izpit izdelal Anathemo astronimico …, ki se je zgledovala po

Galilejevih delih, in v njej narisal slike sončnih ur ter zapisal zanimiv izmišljeni

113

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 113

6.9.2019 10:48:05





dialog med strokovnjakom za sončne ure in natančnežem. V njem je navedena

kopica opisov geografskih odprav in tudi merjenje geografske širine v Ljubljani.

Že naslednje leto pa je ljubljanski profesor fizike in matematike na jezuitski

gimnaziji, Jožef Kraus (1678–1718), izdal geografsko delo z matematičnimi va-

jami, Consolatio Geographiae in solatium. Napisano je bilo v obliki živih dialogov

med geografom in matematikom (npr. z dodanimi vzkliki »naj živi ljubljanska

matematika«). Verjetno je bilo delo uprizorjeno na javnem zagovoru cistercijanca

Karla Rodeta leta 1717. V njem opisuje številne dežele, pa tudi podnebje, mate-

matično geografijo z ekliptiko, polom, horizontom, poldnevniki, ekvatorjem …

Dodano je tudi šest slik, na katerih so prikazani položaj Ljubljane na globusu,

tok Donave in zemljevid Kranjske.

V sredini 18. stoletja je pri nas delovalo še več profesorjev na jezuitskem

kolegiju, ki so pisali tudi geografska dela z opisi naših dežel (npr. Nikolaj La-

vrenčič, Franc Erberg, Janez Pogričnik). Geografske teme na jezuitski šoli so

obsegale predvsem matematično geografijo (npr. obseg, obliko in velikost Ze-

mlje, temeljne pojme …). Ob koncu 18. stol. je bila pomemben vir geografskega

znanja tudi znamenita Zoisova knjižnica.

3.2 Šolska geografija v 19. in prvi polovici 20. stoletja

V 19. stoletju se geografija razvije kot moderna znanstvena disciplina in posto-

poma tudi kot samostojen šolski predmet na večini šol.





3.2.1 Ilirske province


V sicer kratkem obdobju delovanja francoskega šolstva na Slovenskem (1810–

1813) je bila zelo pomembna vloga ljubljanskega liceja. Bil je kot centralna šola

za ostale gimnazije, ki so bile precej spremenjene. V letu 1810/11 je Valentin

Vodnik (1758–1819) prvič poučeval geografijo v slovenščini, vendar le v 1. ra-

zredu ljubljanskega liceja, saj je v višjih razredih pouk potekal v francoščini.

Za predavanja si je izdelal skripte, ki pa se žal niso ohranile. Pouk geografije

in zgodovine je v slovenščini večinoma potekal tudi na postojnski in verjetno

tudi na idrijski gimnaziji. Žal je finančna stiska že naslednje leto pripeljala do

prve preureditve in krčitve šol in predmetnika (tudi geografije). Sicer je bila

geografija naslednjega leta vključena nazaj v predmetnik, a so jo poučevali v

114

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 114

6.9.2019 10:48:05





nemščini. Konec šolskega leta 1812/13 je ilirsko šolstvo razpadlo (Schmidt, 1966),

zato se zametki slovenske šolske geografije niso mogli razviti, saj je Francozom

preprosto zmanjkalo denarja in časa.

3.2.2 Slovenski šolski geografi na tujem

Zaradi neugodnih razmer za strokovno kariero doma, je večina prvih geografov

iz naših krajev delovala na tujem. Verjetno prvi profesor geografije iz naših krajev

je bil Anton Čižman (1821–1874), ki je od leta 1856 dalje predaval geografijo,

statistiko in zgodovino na navtični in trgovski akademiji v Trstu, že prej pa je

štiri leta predaval na univerzi v Montgomeryju v ZDA in tako postal verjetno

prvi slovenski profesor v Ameriki. Bil je pravi svetovni popotnik, ki je razen

Avstralije prepotoval vse celine in opise svojih potovanj objavljal v tržaških

časnikih in časopisih, ki so izhajali na Kranjskem (Bohinec, 1925).

Zelo pomembna šolska geografa sta bila Blaž Kocen in Vinko Fereri Klun.

Blaž Kocen je bil sicer duhovnik in profesor matematike, naravoslovja in fizike,

saj študij geografije takrat v Avstriji še ni obstajal. Verjetno ga je Dragotin Dež-

man, ki je položil temelje domoznanstva na Kranjskem, v Ljubljani navdušil za

geografijo, kateri je v naslednjih letih posvetil vsak prosti trenutek. Leta 1858 je

v Gorici izdal svoj prvi učbenik Osnove geografije. Po selitvi v Olomuc na Mo-

ravsko leta 1861 je v pičlem desetletju s svojimi učbeniki, kartami in predvsem

atlasi na noge postavil najuspešnejšo založbo na področju šolske geografije v

Avstriji. Njegovi učbeniki in karte so izhajali do konca 19. stoletja. Največji ugled

so doživeli njegovi šolski atlasi, ki so, sicer predelani, doživeli skoraj 300 izdaj v

18 različnih jezikih in izšli v več milijonov izvodih. Pod imenom Kozenn Atlas

v sosednji Avstriji izhajajo še danes (Bratec Mrvar, 2000). Kocen je tudi avtor

didaktično-geografskega znanstvenega članka Geografska učila, kjer je opisal

temeljna načela pouka geografije in ocenil večino tedanjih učil.

Vinko Fereri Klun je bil avtor mnogih učbenikov in po letu 1857 profesor

geografije na dunajski trgovski akademiji ter po letu 1862 na univerzi. Bil je prvi

slovenski docent za geografijo. Aktiven je bil tudi v dunajskem geografskem

društvu. Napisal je Splošno geografijo (1861), Vodič po geografskem pouku (1861–72)

in Atlas industrije in trgovske geografije (1864). Bil je »oče« avstrijske trgovske

geografije, ki je pri sosedih pustila izredno močan pečat. Pisal je tudi o etno-

grafsko-demografskih značilnostih in zgodovini Slovencev v reviji Russkaja

115

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 115

6.9.2019 10:48:05





beseda (1857, 1859) ter izdal Knobleharjev dnevnik prvega potovanja po Belem

Nilu (1850–51).

Slika 35: Naslovnica Klunove Splošne geografije iz leta 1861 (foto: R. Bratec Mrvar)

3.2.3 Prva geografska dela v slovenskem jeziku

Danes je v geografskih krogih precej pozabljeno delo Mihaela Peternela, ki je

bil prvi ravnatelj ljubljanske realke in je napisal (v nemščini) tedaj najtemeljitejša

opisa Kranjske (1853 in 1855) s poudarkom na ekonomski geografiji. Peternelove

predstavitve Kranjske je za vzor svojim študentom dajal celo prvi avstrijski uni-

verzitetni profesor geografije na dunajski univerzi Friedrich Simony (1813–1896)

(Bohinec, 1925). Benediktinec Karel Robida (1804–1877) se je kot zaveden Slo-

venec zavzemal za slovensko kulturo in jezik na Koroškem. Od prvega letnika

naprej je sodeloval pri Slomškovih Drobtinicah in Janežičevi Slovenski bčeli, kjer

je objavil Uvod k splošnemu zemljopisu (Južnič, Bratec Mrvar, 2008).

116

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 116

6.9.2019 10:48:05

Ljubljanski tiskar Prešernovih poezij, Jože Blaznik, je natisnil tudi prvi

slovenski zemljevid sveta Petra Hicingerja (1812–1867) – Obraz cele zemlje v

dveh polkroglah (1852), ki je bil namenjen tudi pouku geografskih vsebin na nižjih

stopnjah v slovenskem jeziku. Ob obeh polutah je prikazoval še planete, pot

Zemlje okoli Sonca in Lune okoli Zemlje, velikost celin s številom prebivalstva

in vseboval opis starega sveta. Žal ga prosvetno ministrstvo ni potrdilo za šolsko

rabo, a ga je v svoje delo Življenja srečna pot vključil Anton Martin Slomšek.

Bil je del knjižice Popis sveta s kratko povestnico vsih časov in narodov, ki jo lahko

imamo za prvi poskus geografskega učbenika v slovenščini, ki pa žal ni prišel

v uporabo v tedanjih šolah.

Janez Jesenko velja za začetnika med pisci slovenskih geografskih učbenikov.

Leta 1865 je v Gorici izšel njegov prvi učbenik za gimnazije in realke, Zemljepisna

začetnica. Pri delu se je precej zgledoval po svojem dunajskem učitelju Vinku Fe-

reriju Klunu. Sledila sta še zelo kvalitetna Občni zemljepis (1873) in Prirodoznanski

zemljepis (1874), ki pa že bistveno presegata srednješolsko raven. Med slovenskimi

geografskimi deli v 19. stoletju nimata primerjave in ju lahko imamo za začetek

slovenske znanstvene geografije (Kunaver, 2009). Jesenko je bil edini slovenski

geograf, ki je imel v tem obdobju vpogled tudi v nenemško znanstveno literaturo

(Bohinec, 1925). Učbenike za srednje šole je izdajal do leta 1890. Napisal je tudi

prvo slovensko znanstveno razpravo o potresih, ki je izhajala v Ljubljanskem zvonu

v 14. nadaljevanjih v letih 1881–82 (Bratec Mrvar, Kladnik, 2008).

Omeniti velja tudi Mateja Cigaleta (1819–1889), ki je bil sicer pravnik in

jezikoslovec in je dolgo skrbel za prevajanje avstrijskih zakonov v slovenščino in

za uvajanje slovenske znanstvene terminologije. Skupaj s Petrom Kozlerjem je bil

pobudnik izhajanja prvega slovenskega atlasa. Pod njegovim vodstvom je Atlant

izhajal med letoma 1869 in 1877. Letno so izšli po trije zemljevidi, z izjemo let

1870, 1873 in 1876, skupno je izšlo 18 zemljevidov. Do enotne izdaje zemljevidov

v enem snopu ni prišlo (Orožen Adamič, Urbanc, 2005). Cigale je bil tudi avtor

Kratkega popisa Cesarstva avstrijskega (1861), ki je bil prvi »odobreni« učbenik

domoznanstva v slovenščini (odobren je bil za uporabo v slovenskih šolah, ki pa

jih tedaj še ni bilo), in prevoda odličnega Schubertovega geografskega učbenika,

ki pa je ostal v rokopisu (Južnič, Bratec Mrvar, 2007).

Kocenov učbenik Zemljepis za ljudske šole ( Erdbeschreibung für Volkksc-

hulen) je prevedel in za slovensko tržišče priredil osnovnošolski učitelj Ivan

117

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 117

6.9.2019 10:48:05



Lapajne (1849–1931). V skrajšani obliki je v Mariboru prvič izšel leta 1877, leta

1879 pa je izšla popravljena in s slikovnim gradivom dopolnjena druga izdaja

(Bratec Mrvar, 2009). Lapajne je kot dodatek čitankam za slovenske ljudske

šole napisal Kratek opis Štajerske, Koroške, Kranjske in Primorja (1876), leta 1878

Domovinoslovje za ljudske šole in desetletje pozneje še učbenik Domoznanstvo

(1889) ( Južnič, Bratec Mrvar, 2007). Zadnja tretjina 19. stoletja je po zaslugi

Slovenske matice (ustanovljena kot Matica Slovenska leta 1864) prinesla

več prikazov slovenskih dežel. Ob že omenjenem Atlantu je izdala tudi prvo

zbirko zemljepisnih, statističnih in zgodovinskih pregledov dežel: Vojvodstvo

Kranjsko ( Jožef Erben, 1866), Vojvodstvo Koroško ( Jožef Erben, 1866–69) in

Slovenski Štajer ( Josip Šuman, 1. del, 1868; Ivan Geršak, 2. del, 1870).

Slika 36: Vojvodstvo Kranjsko je Slovenska matica izdala po izvirniku češkega geografa

in statistika Jožefa Erbena (1830–1908) (Arhiv Oddelka za geografija FF UL).

118

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 118

6.9.2019 10:48:06





3.2.4 Prelom stoletja


Ob koncu 19. stoletja je začela Slovenska matica izdajati zbirko Slovenska zemlja

(1892–1925), ki je našla številne bralce v šolah. Zgodovinar in geograf Simon

Rutar (1851–1903), ki je bil verjetno pobudnik zbirke, je zaporedoma napisal Po-

kneženo grofijo Goriško in Gradiščansko, Samosvoje mesto Trst in mejno grofijo Istro

in Beneško Slovenijo. Vojvodino Kranjsko je napisal Fran Orožen, Ferdinand Seidl

(1856–1942) Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in lice, Matko Potočnik

(1872–1967) Vojvodino Koroško in Fran Kovačič (1867–1939) Slovensko Štajersko in

Prekmurje. Rutar je skupaj z Orožnom predelal in za slovensko rabo priredil tudi

šolski atlas in stenski zemljevid za ljudske šole založbe Hölzel Haardt (Gspan,

1960). Fran Orožen je bil srednješolski profesor in avtor številnih učbenikov,

atlasov ter stenskih zemljevidov. Po zaslugi knjige Metodika zemljepisnega pouka

(1891, druga izdaja 1898), velja za začetnika metodike in didaktike geografije

pri nas (če zanemarimo Kocenovo splošno didaktiko geografije). Izdal je tudi

Slika 37: Naslovni strani knjige Ferdinanda Seidla Kamniške ali Savinjske Alpe

(Seidl, 1907).

119

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 119

6.9.2019 10:48:06





globus s slovenskimi zemljepisnimi imeni (1896), ki ga je ravno tako priredil po

Haardtu. Bil je tudi prvi predsednik Slovenskega planinskega društva in društva

slovenskih profesorjev ter začetnik turistične geografije pri nas (Lukman, 1935).

Orožnovi metodiki je kmalu sledila Metodika zemljepisnega pouka (1905), ki jo je

izdal Gabriel Majcen (1858–1940). Ta velja za najbolj poglobljeno, obsežno in

temeljito metodiko geografije za čas izpred prve svetovne vojne (Kunaver, 1989).

3.2.5 Šolska geografija med obema vojnama

Artur Gavazzi (1861–1944), prvi profesor geografije na novoustanovljeni ljubljanski

univerzi, je bil avtor prvega šolskega stenskega zemljevida (v srbohrvaščini) nove,

po 1. svetovni vojni ustanovljene države Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS),

ki pa je bil zaradi viharnih časov precej pomanjkljiv in zastarel (Savnik, 1925).

Nekaj let pozneje je izdal zelo priljubljeni zemljevid Balkanskega polotoka.

Prvo pomembnejše delo za pouk geografije je bil Zemljevid slovenskega ozemlja,

ki ga je leta 1920 (2. izdaja z državnimi mejami 1921) izdala Slovenska matica.

Uporabili so zbirko toponimov, ki so jo filologi od Miklošiča do Pleteršnika

ustvarjali desetletja. Izid zemljevida je bil načrtovan že leta 1909, vendar ga je

avstro-ogrska oblast uspešno zadrževala. Žal pa je bil nepregleden in tehnično

pomanjkljiv, celo v primerjavi s Freyerjevo karto iz leta 1844 (Bohinec, 1925).

Novi geografski učbeniki za gimnazije so po nastanku Kraljevine SHS le počasi

izhajali. Večinoma so prišli v šole šele leta 1924. Za najboljšega, in tedanjim nem-

škim primerljivega (Kranjec, 1925), je veljal učbenik Milana Pajka (1876–1913)

in Karla Prijatelja (1883–1980) iz leta 1924. Vseboval je osnove matematične

geografije, klimatogeografije, splošen pregled celin in ločena fizični ter družbeni

opis posameznih pokrajin. Učbenik Antona Melika (1890–1966) Zemljepis

kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (1923) se je uporabljal tako v 4. kot tudi

v 8. razredu tedanjih gimnazij.

Na področju ekonomske geografije je imel pionirsko vlogo Vinko Šarabon

s svojo Gospodarsko geografijo (1922). Šarabon je že med prvo svetovno vojno

izdal pogosto prezrt učbenik Zgodovina in geografija Avstro-Ogrske, ki velja za

prvi učbenik v duhu sodobne znanstvene geografije (Kranjec, 1971). Na področju

krasoslovja in popularizacije geografije in naravoslovja na splošno velja izpostaviti

delo Pavla Kunaverja (1889–1988). Med drugim je napisal poljudnoznanstveno

delo Kraški svet in njegovi pojavi (1922), ki je vzorno tudi v znanstvenem in

120

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 120

6.9.2019 10:48:06



pedagoškem pogledu (Bohinec, 1925). Izredno pomembno vlogo pri pouku

so imeli zemljevidi, stenske in ročne karte ter atlasi, zato velja izpostaviti prvi

popolnoma domači domoznanski atlas Zemljepisni atlas Kraljevine SHS iz leta

1923 (Cigaletov Atlant in Orožen-Haardtov atlas sta bila prirejena tuja atlasa),

ki ga je izdalo Društvo slovenskih profesorjev. Žal je bil za vsakdanji pouk

nepriročen in pomanjkljiv (manjkali so seznami, kazalo, projekcije …) ter kar-

tografsko ponesrečen. Glavni konkurent na trgu mu je bil Kocenov atlas, ki ga

je priredil Valter Bohinec (1898–1984). Zemljevidi v atlasu so bili v hrvaškem

jeziku, v slovenskem jeziku je bil le uvodni del (Južnič, Bratec Mrvar, 2007).

Slika 38: Vinko Šarabon je z Gospodarsko geografijo odigral pionirsko vlogo na tem

področju pri nas (Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

121

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 121

6.9.2019 10:48:06

Učitelji so pri pouku geografije v tem času pogrešali »projicirne slike« nove dr-

žave, ki so jih bili vajeni iz časa Avstro-Ogrske. Na voljo so imeli le razglednice

(Kranjec, 1925). Vloga šolske geografije se je povečala z novim učnim načrtom

leta 1925, ki je nadomestil starega avstro-ogrskega iz leta 1909 (Kržišnik, 1926).

Število tedenskih ur v realkah se je povečalo z 2 na 3. Pomembna novost je bila

uvedba geografske čitanke (potopisi dežel) in nemih zemljevidov. Leta 1930

je bil sprejet nov učni načrt, ki je skrčil geografsko snov na občo geografijo (5.

razred osemletne gimnazije) in geografijo Jugoslavije ter sosednjih, slovanskih

in glavnih kulturnih držav v 8. razredu (Kranjec, 1935).

Dvajseta leta 20. stoletja bi lahko imenovali tudi začetek dobe Antona

Melika, ki je že s prvo knjigo Jugoslavija, zemljepisni pregled (1. del 1920, 2. del

1923) vzbudil občudovanje v geografski srenji. Na univerzah tedanje Jugoslavije

so prvi učbeniki za geografijo nastajali počasi in so bili napisani v srbohrvaščini.

Pavle Vujović (1881–1966) je izdal Osnove matematične in fizične geografije v dveh

delih (1923 in 1926). Jovan Cvijić (1865–1927) dva od načrtovanih treh delov

Geomorfologije (1924 in 1926). Artur Gavazzi je izdal Občo geografijo (1. del, 1929)

in Zemljepis Evrope (1. del, 1931), Filip Lukas (1871–1958) pa v dveh delih leta

Ekonomsko geografijo (1923, 1924). Ne smemo pa spregledati drugega velikana

slovenske geografije Svetozarja Ilešiča (1907–1985), ki je od začetkov svojega

dela na univerzi leta 1933 bodoče učitelje venomer opozarjal na pomen aktua-

lizacije pouka, na povezanost geografske stroke ter spodbujanje »proučevanja

zakonitosti medsebojnih vzročnih in funkcijskih zvez med različnimi pojavi in

procesi, ki ustvarjajo pokrajino« (Kunaver, 1999).

122

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 122

6.9.2019 10:48:06





4 Študij geografije na Univerzi v Ljubljani

4.1 Ustanovitev ljubljanske univerze in začetki študija geografije





Katja Vintar Mally


4.1.1 Ustanovitev ljubljanske univerze in Filozofske fakultete

Ob koncu prve svetovne vojne so dolgoletne slovenske želje in

prizadevanja za lastno univerzo končno naletela na ugoden po-

litični trenutek, ko je razpad avstro-ogrske monarhije omogočil

ustanovitev samostojne države in z njo tudi oblikovanje slovenske

univerze v Ljubljani.

Nastanek univerze v slovenski prestolnici nikakor ni bil samoumeven, saj so

bile v tem času močne tudi ideje o slovenski univerzi v Trstu. Slovenska univerza

je bila sicer sestavni del političnega programa že od leta 1848, gibanje zanjo pa

se je ponovno okrepilo v začetku 20. stoletja, vendar pri avstrijskih oblasteh

ni našlo posluha. Tako so slovenski študenti do razpada monarhije študirali

predvsem na Dunaju, v Gradcu in Pragi, redkeje pa tudi v Zagrebu. Pred prvo

svetovno vojno naj bi na avstrijskih univerzah in visokih šolah študiralo že skoraj

tisoč slovenskih študentov (Ciperle, 2009). Z nastankom Države Slovencev,

Hrvatov in Srbov (29. oktober 1918) pa so se znašli v eksistenčnih težavah tako

slovenski profesorji, ki so dotlej delovali na avstrijskih univerzah in so jih te

začele odpuščati, kakor tudi slovenski študenti, ki niso več mogli študirati na

avstrijskih univerzah (Dekleva, 2009). Z namenom reševanja teh problemov

in ustanovitve slovenske univerze je bila konec leta 1918 osnovana Vseučiliška

123

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 123

6.9.2019 10:48:06

komisija pri Narodni vladi. Pri ustanavljanju univerze v Ljubljani se je zatikalo

iz več razlogov. Mnogi so ocenjevali, da bi bil za slovensko univerzo primernejši

Trst (Ljubljana pa bolj primerna za tehnično visoko šolo), izpostavljali pa so

tudi časovno stisko, saj naj bi ustrezne priprave na ustanovitev univerze terjale

več let (Dolenc, 1994; Dekleva, 2009), za kar pa takrat ni bilo več časa. Koncem

leta 1918 je bila aktualna tudi zamisel, da bi se slovenska univerza pripravljala

na zagrebški, kjer bi začasno osnovali vzporedne stolice s slovenskim učnim

jezikom ter slovenskimi profesorji in študenti. To pobudo je pozneje zagrebška

univerza zavrnila, vendar je na srečo že februarja 1919 v Ljubljani prevladal načrt,

da se okrepijo pritiski na vlado v Beogradu, ki je naposled le dovolila ustanovi-

tev univerze v Ljubljani in odobrila tudi financiranje zanjo. Po nekaj mesecih

negotovosti je beograjska vlada 30. junija 1919 končno sprejela načrt zakona o

novi univerzi, ki je bil 16. julija sprejet v začasnem narodnem predstavništvu

(Melik, 1989), 23. julija 1919 pa je tako imenovani Zakon o Univerzi Kraljestva

Srbov, Hrvatov in Slovencev podpisal regent Aleksander. Zakon je določil usta-

novitev univerze s petimi fakultetami (teološko, pravno, filozofsko, tehniško in

medicinsko), ki se naj do sprejetja posebnega zakona in uredb upravlja po tistih

z beograjske univerze. Zakon je tudi določil, da začnejo vse fakultete delovati

z začetkom študijskega leta 1919/1920, in sicer filozofska fakulteta v popolnem

obsegu oziroma z izvajanjem vseh semestrov ( Zgodovina slovenske univerze …,

1929, str. 233–234).

Med čakanjem na sprejetje zakona je Vseučiliška komisija nadaljevala

s pripravami na začetek delovanja univerze, saj je do prvega študijskega leta

ostalo le še nekaj mesecev. Osnovali so pet podkomisij, ki so za posamezne

fakultete načrtovale obvezne stolice, kadre, urnike, proračune in druge ključne

organizacijske zadeve (Dekleva, 2009). Podkomisija, ki je načrtovala delovanje

Filozofske fakultete, je že konec marca 1919 na Filozofski fakulteti predvidela

skupno 33 stolic, med njimi dve za geografijo. Ob tem je zapisala, da so predvideli

le tiste stolice, ki so neobhodno potrebne na vsaki filozofski fakulteti oziroma

na primerljivo velikih univerzah ( Zgodovina slovenske univerze …, 1929, str. 210).

Prvih 18 profesorjev ljubljanske univerze je regent Aleksander imenoval

31. avgusta 1919. Na Filozofski fakulteti so bili imenovani štirje profesorji: dr. Jo-

sip Plemelj (matematika), dr. Rajko Nahtigal (splošna jugoslovanska filologija),

dr. Fran Ramovš (slovenski jezik) in dr. Ivan Prijatelj (zgodovina slovanskih literatur

124

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 124

6.9.2019 10:48:07



novejše dobe) (Dekleva, 2009). Novoimenovani redni profesorji univerze so od 18.

septembra 1919 delovali v Univerzitetnem svetu, ki je do izvolitve rektorja, dekanov

in oblikovanja fakultetnih svetov v vlogi najvišjega organa univerze upravljal vse

fakultetne in univerzitetne zadeve. Šele novembra 1919 so bili izvoljeni rektor,

prof. Josip Plemelj, in prvi dekani. Na Filozofski fakulteti je bil za dekana izvoljen

prof. Rajko Nahtigal. Z vpisom so začeli 15. novembra 1919, s 1. decembrom 1919

pa se je uradno začel zimski semester prvega študijskega leta. V vmesnem času so

univerzo med drugim pestila težka prostorska, kadrovska in finančna vprašanja

(Melik, 1989; Dekleva, 2009). Na konstitutivni seji Univerzitetnega sveta, ki je

potekala v Deželnem dvorcu, so sprejeli tudi sklep, da so uradni prostori univerze

v Deželnem dvorcu na Kongresnem trgu, ki je tako postal sedež nove univerze

in ohranil to vlogo do današnjih dni. Deželna vlada je tako univerzi prepustila

poslopje Deželnega dvorca, nekdanji sedež kranjskega deželnega zbora in deželne

avtonomije. Univerza je vanj naselila rektorat, dekanate fakultet, Pravno fakulteto,

Filozofsko fakulteto in del Tehniške fakultete, za ostale pa je bilo treba prostore

zagotoviti drugod v mestu. 3. decembra 1919 je v današnji Zbornični dvorani

Deželnega dvorca imel prvo predavanje z naslovom O historični gramatiki slo-

venskega jezika prof. Fran Ramovš (Benedetič, 2002).

Slika 39: Uradni sedež novo ustanovljene ljubljanske univerze je postal Deželni dvo-

rec na Kongresnem trgu (po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

125

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 125

6.9.2019 10:48:07





Kljub začetku predavanj naj bi vlada v Beogradu zavlačevala z odobritvijo

proračunskega denarja in imenovanjem novih profesorjev, čeprav so slednji bili

na voljo. Nasploh so finančni pritiski in poskusi ukinitve posameznih fakultet

zaznamovali prvo desetletje delovanja univerze (Dolenc, 1994, str. 9), na kateri pa

je vpis v prvih dveh desetletjih narasel z 942 študentov in študentk (v študijskem

letu 1919/1920) na 2400 leta 1938. Med letoma 1919 in 1941 je dostopnost študija

v Ljubljani omogočila diplome skoraj 2900, doktorate pa več kot 150 študentom

in študentkam. Medtem ko je v tridesetih letih 20. stoletja na ljubljanski univerzi

poučevalo 78 docentov in profesorjev, je njihovo število deset let pozneje naraslo

na 95 (Dolenc, 1994; Benedetič, 2002; Ciperle, 2009).

4.1.2 Začetki geografije na ljubljanski Filozofski fakulteti

Univerza je z začetkom zimskega semestra 1919/1920 na Filozofski fakulteti

razpisala predavanja iz filozofije, pedagogike, matematike, kemije, mineralogije

in geologije, botanike, zgodovine, germanske filologije, slovanske filologije in

primerjalnega jezikoslovja. Ob tem je najavila, da se bodo predavanja iz geo-

grafije (prav tako kot tudi iz fizike, zoologije ter klasične in romanske filologije)

začela po možnosti tekom zimskega semestra, zagotovo pa z letnim semestrom.

Slušatelje teh predmetov so opozorili, da se morajo vseeno vpisati že v zimskem

semestru in obiskovati »stranske predmetne veje« in »obvezne kolegije« iz filo-

zofije, pedagogike in slovenskega jezika ( Zgodovina slovenske univerze …, 1929,

str. 240). Tako naj bi študenti geografije v prvem semestru poslušali predavanja

mineraloga in petrografa Karla Hinterlechnerja ter predavanja iz zgodovine in

slavistike (Bohinec, Savnik, 1972).

Na Filozofski fakulteti je sedem strok sestavljalo prirodoslovno-matematični

del, ki se je od humanistično-družboslovnega ločil že leta 1949, dokončno pa

leta 1957. V prvih stotih letih delovanja se je Filozofska fakulteta trudila slediti

namenu ustanovitve in združevati temeljne nacionalne vede v državi ter zanje

ostati osrednja znanstvena in pedagoška ustanova v Sloveniji, za nekatere pa tudi

matična. Po prvem stoletju delovanja Filozofske fakultete je geografija ena izmed

desetih strok, ki so na njej od samega začetka (poleg filozofije, germanistike,

klasične filologije, pedagogike, primerjalnega jezikoslovja, romanistike, slavistike,

zgodovine in umetnostne zgodovine) (Pogačnik, 1989a; Pogačnik 1989b).

126

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 126

6.9.2019 10:48:07

Za začetek geografskega univerzitetnega delovanja je izjemnega pomena

dejstvo, da je bil v drugem krogu imenovanj profesorjev in zasedbe nujno po-

trebnih stolic na Filozofski fakulteti kot redni profesor za geografijo nastavljen

dr. Artur Gavazzi. V tistem času je univerza zasedala prostore v drugem in delu

prvega nadstropja Deželnega dvorca (skupno 24 sob in kabinetov), kjer je svoje

mesto našla tudi Filozofska fakulteta in z njo novoustanovljeni Geografski in-

štitut. V prvem semestru, ko še ni bilo na voljo geografskih predmetov, je bilo k

predmetom na Filozofski fakulteti redno vpisanih 234 študentov in 10 študentk,

zaradi posledic vojne in študija v tujini pa so med njimi obstajale precejšnje

starostne razlike. Nekateri so se namreč vpisovali neposredno po maturi, drugi

pa so želeli dokončati študij, ki so ga predhodno opravljali v tujini (Dekleva,

2009). Podobno kot druge stroke, je tudi geografijo pestila nepovezanost stro-

kovnjakov, ki so delovali v tujini, zato je bila ustanovitev slovenske univerze

ključna za sistematično vzgojo znanstvenega kadra in nadgradnjo dotedanje

»amaterske« geografije (Bohinec, 1925; Vrišer, 2002). V dvajsetih letih 20. stoletja

tako slovenska geografija vsebinsko ni začenjala povsem od začetka, temveč

je v okviru univerzitetnih in društvenih dejavnosti lahko gradila na tradiciji

potopisnih, domoznanskih in kartografskih del, predvsem za šolsko rabo, vse

od Ignacija Knobleharja, Blaža Kocena, Petra Kozlerja, Janeza Jesenka, Frana

Orožna pa do Ferdinanda Seidla in drugih njegovih sodobnikov, ki so se že pred

prvo svetovno vojno lotevali prvih študij z znanstvenim pristopom.

Čeprav naj bi bili že avgusta 1919 za geografijo predvideni tako stolica za

fizično geografijo kot tudi stolica za antropogeografijo (Klemenčič, 1989), je

imela geografija na Filozofski fakulteti vse do petdesetih let 20. stoletja le enega

rednega profesorja. Ob pomanjkanju lastnih kadrov tudi ni bilo presenečenje,

da je bil za prvega rednega profesorja geografije v Ljubljani imenovan hrvaški

profesor, Artur Gavazzi (1861–1944), ki je v Zagrebu študiral geografijo, geologijo

in zgodovino, leta 1891 pa doktoriral na Dunaju. Po promociji je poučeval na

hrvaških srednjih šolah, dokler ni leta 1911 postal učitelj geografije na zagrebški

univerzi in isto leto še privatni docent na beograjski univerzi, kjer je predaval

fizično geografijo. Gavazziju je ljubljanska univerza leta 1920, ko je že bil izredni

profesor na zagrebški univerzi, ponudila mesto rednega profesorja na stolici

za geografijo, sočasno pa ga je rektor beograjske univerze, prof. Jovan Cvijić,

pozival k sprejetju mesta rednega profesorja na filozofski fakulteti v Skopju.

127

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 127

6.9.2019 10:48:07



Artur Gavazzi se je odločil sprejeti mesto v Ljubljani, kjer je ostal sedem let

ter zasnoval Geografski inštitut in vzgajal prvo generacijo geografov (Rakovec,

1945). Gavazzi se je profesorskemu zboru pridružil aprila 1920, ko se je že začel

drugi semester prvega študijskega leta. Po zapisih Bohinca in Savnika (1972)

naj bi Gavazzi sicer že v istem semestru začel s predavanji obče klimatologije,

vendar naj bi pravo delo steklo šele s študijskim letom 1920/1921.

Slika 40: Artur Gavazzi (Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

Leta 1922 je Gavazzi v Nastavnem vjesniku poročal o svojih prizadevanjih,

da v treh manjših in eni večji sobi v drugem nadstropju Deželnega dvorca uredi

inštitut, v katerem se je lahko delo začelo februarja 1921. V letu 1922 je inštitut

obiskovalo že 73 slušateljev geografije. Medtem ko si je v eni sobici Gavazzi

uredil pisarno in manjšo knjižnico, je v največji sobi potekalo delo s študenti,

ki jim je bilo v istem prostoru že takrat na voljo več kot 1200 pomembnih del,

vrsta tujih geografskih revij in zemljevidov. Pri delu mu je pomagal asistent

Valter Bohinec (1898–1984) (Gavazzi, 1922), ki je leta 1921 kot prvi geograf dok-

toriral na ljubljanski univerzi oziroma njenem Geografskem inštitutu (Kokole,

1966). Tretji prostor inštituta je bil namenjen laboratoriju, v katerem so takrat

128

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 128

6.9.2019 10:48:08

izvajali analize vode in kamnin, v četrti sobi pa so hranili stenske zemljevide

ter namestili opremo za razvijanje fotografij in za določanje vsebnosti kisika in

slanosti morske vode. Slušatelji so se spoznavali tudi z delovanjem univerzitetne

meteorološke postaje, za katero je Gavazzi nemudoma nakupil nove aparate.

Za nekatere od diplomantov je namreč načrtoval, da bi se pozneje zaposlili v

Zavodu za meteorologijo in geodinamiko, ki je decembra 1921 prešel pod okrilje

ljubljanske univerze oziroma katerega upravnik je postal prav Gavazzi (Gavaz-

zi, 1922). Pravzaprav je bilo Gavazziju sprva poverjeno upravljanje ljubljanske

meteorološke postaje, ki se je nato preoblikovala v Zavod za meteorologijo in

geodinamiko ter prevzela naloge in postaje dunajskega Centralnega zavoda za

meteorologijo in geodinamiko. Gavazzi je obnovil delovanje starih postaj, ki so

delovale že pred prvo svetovno vojno, in organiziral meteorološka opazovanja

na novih postajah. Njegovo prizadevnost kaže dejstvo, da je samo v letih 1923

in 1924 osnoval 125 novih meteoroloških postaj (Gavazzi, 1925), ob vsem tem

pa je bil v študijskem letu 1921/1922 tudi dekan Filozofske fakultete. Osebno

so ga raziskovalno najbolj zanimale meteorologija in klimatologija ter tudi

oceanografija (Rakovec, 1945), vendar se je hkrati zavedal pomena drugih vej

geografije in potreb šolske geografije, poskušal pa je podpirati tudi študente pri

sledenju njihovim lastnim interesom, tudi kadar so ti denimo segali na področje

družbene geografije (Gavazzi, 1922). Glavna kritika njegovega dela je izhajala

iz dejstva, da je slabše poznal Slovenijo in je zato premalo spodbujal njeno

geografsko proučevanje (Ilešič, 1972).

S seznamov predavanj (Kodre, 2010) je razvidno, da je prvih sedem štu-

dijskih let Gavazzi sam predaval vse temeljne geografske predmete, začenši z

občo geomorfologijo, občo klimatologijo in geografijo Evrope v študijskem

letu 1920/1921. Ker so se predmeti izvajali ciklično za slušatelje vseh letni-

kov, so v naslednjih letih sledila predavanja matematične geografije, splošne

oceanografije, splošne antropogeografije, obsežna in pogosta pa so bila zlasti

predavanja o različnih delih Evrope. Za slušatelje višjih semestrov je vsako leto

izvajal »navodila za znanstveno delo«, predavanja pa so redno spremljale tudi

seminarske vaje. Študenti, ki so predhodno študirali v tujini, so na slovenska

tla prenesli tudi tradicijo študentskega organiziranja. Tudi v krogu študentov in

mladih diplomantov Geografskega inštituta je že zelo zgodaj nastala pobuda

za osnovanje Geografskega društva.

129

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 129

6.9.2019 10:48:08





Slika 41: Artur Gavazzi je moral poskrbeti za tehnične pogoje študija geografije na

novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani, kar ni šlo brez zapletov (Arhiv Oddelka za

geografijo FF UL).

Je humanistično-družboslovna Filozofska fakulteta dom tudi za geografijo?

Darko Ogrin, stanovski prijatelj, je v povabilu k osebnemu pričevanju ob naši stoti

obletnici med drugim v sebi lastnem prijaznem slogu zapisal nekako takole: »Zapiši

tisto, kar ti pade na misel, ko zapreš oči in pomisliš na oddelek in FF«. Kriza …,

saj so se zaradi mojega pravzaprav še svežega upokojenskega statusa same po sebi

prvinsko in pričakovano sprožile nenadzorovane možganske kemijske reakcije,

glorifikacije mojih študentskih let na geografskem (pod A) in zgodovinskem oddelku

(pod B): zagnano, kar vročično spoznavanje in prepoznavanje podstati zlasti

geografije, nepozabne geografske terenske vaje, rahlo »maščevalno« vsakokratno

študentsko premagovanje učiteljske nogometne ekipe, pravičniški juriši na nebo

ob zasedbi Filozofske fakultete, protestno zaprtje Aškerčeve ceste zaradi hrupa …

130

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 130

6.9.2019 10:48:08

Po racionalnejšem premisleku pa se mi je kot geografu, ki je seveda vezan na

poskuse vsakokratnega razkrivanja prostorskih razsežnosti življenja, pojavilo

naslednje vprašanje: Je humanistično-družboslovna mavrična Filozofska fakulteta

dejanski organizacijski in vsebinski dom tudi za geografijo kot tisto svojevrstno

vedo v sistemu znanosti, ki je v svojem vsebinskem bistvu odisejsko »obsojena«

na družboslovno-humanistično in naravoslovno »dvo-edinost«. Najprej je treba

pobrskati po stoletni preteklosti …

Stoletnica Univerze v Ljubljani in Filozofske fakultete je hkrati formalno

stoletnica delovanja Oddelka za geografijo. Geografija pa je na ljubljanski univerzi

pravzaprav organizacijsko zaživela leta 1920 oziroma leta 1921 kot Geografski

inštitut znotraj takratne Filozofske fakultete, ki pa je poleg humanističnih in

družboslovnih vključevala tudi naravoslovne vede. Glede na ključno »mostovno«

zasnovo geografije, glede na njeno družboslovno-humanistično in naravoslovno

podstat, ji je tedanji organizacijski položaj pravzaprav optimalno ustrezal.

A leta 1949 so se iz Filozofske fakultete izločile naravoslovne vede in se orga-

nizirale v novo Prirodoslovno-matematično fakulteto, v nov organizacijski pristan

pa je odjadrala tudi geografija. No, očitno prislovične slovenske navdušenosti nad

reorganizacijami še nikakor ni bilo konec, nasprotno, organizacijska nevihta je

prerasla v pravi reorganizacijski tornado, ki je geografijo krepko premetaval na

vse strani. Leta 1955 sta se namreč fakulteti ponovno združili, a se že leto pozneje

znova ločili … In med vedami vsebinsko na križ razpeta geografija je za nekaj

let znova našla zasilno bivališče na naravoslovju, a leta 1961 ponovno pristala v

okviru Filozofske fakultete, kar je v svetu izjema in ne pravilo. Najbrž ni preveč

drzna predpostavka, da je razen ob drugih razlogih na pogostost včasih preveč

lahkotno razumljenega organizacijskega sprehajanja ljubljanske univerzitetne

geografije vplivala tudi nihajoča vsebinska in tudi politična moč vsakokratnih

vodilnih slovenskih univerzitetnih fizičnih in družbenih geografov.

Sodim, da je nekajdesetletna ustalitev Oddelka za geografijo znotraj Filo-

zofske fakultete, vztrajno pojasnjevanje njenega specifičnega položaja in s tem

povezanih nekaterih specifičnih potreb znotraj sistema znanstvenih ved »podnebno«

pomembno otoplila raven razumevanja družboslovnih in humanističnih oddelkov

naše fakultete za geografijo (in seveda tudi obratno!), ki se seveda ne more in ne

sme odpovedati tudi svojemu drugemu, naravoslovnemu obrazu. Glede na moje

131

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 131

6.9.2019 10:48:08





dolgoletno, zelo uspešno in izjemno korektno, strokovno medsebojno zelo spoštljivo in

tvorno sodelovanje z naravoslovno izobraženimi raziskovalci in univerzitetnimi

učitelji na področju varovanja okolja si bom dovolil zapisati naslednjo predpo-

stavko: Zaradi poudarjeno empirične, kvantitativne metodologije naravoslovnih

ved bi bil proces ustvarjanja primernega položaja geografije v naravoslovnem

organizacijskem fakultetnem okviru zlasti za družbeno- in regionalnogeografske

vsebine, ki so objektivno vezane tudi na kvalitativno metodološko polje, po moji

sodbi zelo dolgotrajen in zahteven, morda tudi zelo težaven proces … Podobno

bi veljalo za sistem vrednotenja znanstvenih doprinosov geografije, za merila

napredovanja itn.

Zato sem trdno prepričan, da Filozofska fakulteta je in bo tudi v prihodnje

primeren in varen dom tudi za Oddelek za geografijo, za doseganje optimalnih

medsebojnih »toplotnih« razmerij pa bo tudi v prihodnje potrebno vsakokratno

prepoznavanje posebnosti ved, npr. tudi naravoslovne soosnove geografije. Zahtevno

iskanje primernih odgovorov na naraščajoča večplastna družbena, ekonomska in

okoljska protislovja sveta, Evrope in Slovenije pa vse véde moralno, organizacijsko

in vsebinsko samo po sebi zavezuje k sodelovanju.

Dušan Plut

4.1.3 Nastanek in vloga Geografskega društva

Geografsko društvo je na skupščini 4. marca 1922 ustanovila skupina mladih

geografov, ki so študirali na Filozofski fakulteti ali pa so študij že končali. Na

območju celotne države je pred njim obstajalo le geografsko društvo v Beogra-

du, ki ga je leta 1920 ustanovil Jovan Cvijić. Slovenci smo tako prvo geografsko

društvo dobili dobrih sto let po nastanku prvih tovrstnih organizacij v Evropi,

kot sta na primer geografsko društvo v Parizu leta 1821 in geografsko društvo

v Berlinu leta 1828 (Vresk, 1997). V ljubljansko društvo so študenti pritegnili

tudi nekatere starejše kolege, ki so doštudirali na tujih univerzah (kot na pri-

mer Antona Melika, Ferdinanda Seidla, Silva Kranjca in še nekatere druge

srednješolske profesorje). V jedru društva so tako v prvih letih delovali Valter

Bohinec (predhodno je že opravil nekaj semestrov študija na Dunaju, v Zagrebu

132

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 132

6.9.2019 10:48:08



in Italiji), Ivo Rubić (prvi predsednik društva, ki je prej študiral na Dunaju),

Roman Savnik (prvi podpredsednik), Rado Bednarik (prvi blagajnik), France

Planina, Franjo Baš (študiral že dva semestra na Dunaju), Pavle Blaznik, Ivan

Rakovec, Maks Miklavčič in drugi. Pozneje je društvo postalo splošna organi-

zacija vseh slovenskih geografov, prirejalo je predavanja in ekskurzije, njegov

glavni uspeh pa je bil začetek izdajanja revije Geografski vestnik (Ilešič, 1972;

Bohinec, Savnik, 1972).

Prvi zvezek Geografskega vestnika je izšel leta 1925, uredili pa so ga Valter

Bohinec, Roman Savnik in Ivo Rubić. S tem so izpolnili zavezo iz leta 1923, ki so

jo oblikovali v svojem internem geografskem klubu (člana sta bila poleg omenjenih

treh le še Franjo Baš in Ivan Rakovec), da sami priskrbijo finančna sredstva za

tisk revije. Pozneje so sami pokrivali tudi poštne in druge stroške, povezane z

revijo. Pri opisanih prizadevanjih jih je gnala želja, da tudi slovenska geografija

dobi ustrezno revijo, ki so jo prek Iva Rubića poskušali odpreti še hrvaškim

geografom, saj tudi oni takrat še niso imeli lastnega glasila. Prva, dvojna številka

revije je izšla v 400 izvodih junija 1925 (Bohinec, Savnik, 1972). Valter Bohinec

je v njej namesto predgovora pripravil pregled »razvoja geografije v Slovencih«

Slika 42: Prve številke Geografskega vestnika (foto: D. Ogrin).

133

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 133

6.9.2019 10:48:09





in v njem izpostavil največje primanjkljaje v takratni geografiji, k odpravljanju

katerih naj bi stremela tudi novonastala revija: »Skušali ga bomo doseči ne le

z večjimi in manjšimi članki iz vseh področij geografije in njej sorodnih ved,

temveč tudi s poročili o strokovnem slovstvu doma in drugod, posebno pažnjo

pa bomo posvetili slovanski literaturi. Napredki geografije v studijski sobi kakor

na geografskih ekspedicijah bodo v Vestniku našli svoj odmev pravtako kakor

geopolitične izpremembe, prinašali bomo poročila o za geografijo pomembnih

osebnostih pravtako kakor o strokovnih kongresih. Obenem pa bo list glasilo

Geografskega društva v Ljubljani« (Bohinec, 1925, str. 22).

Društveno delovanje prvih diplomantov je krnilo dejstvo, da so bili po

letu 1926 večinoma zaposleni vsak na svojem koncu države; Ivo Rubić je bil

srednješolski profesor v Splitu, Roman Savnik v Celju, Franjo Baš v Mariboru,

Valter Bohinec pa je poučeval na ljubljanskih srednjih šolah. Kljub temu so se

aprila 1927 Baš, Bohinec, Savnik in Rubić skupaj udeležili še prvega kongresa

jugoslovanskih geografov, ki je bil organiziran v Beogradu in na katerem so

Valterja Bohinca izvolili za podpredsednika, Romana Savnika pa za tajnika.

S koncem letnega semestra je Artur Gavazzi zapustil Geografski inštitut in s

tem se je končalo začetno obdobje organizirane slovenske geografije (Bohinec,

Savnik, 1972). Njeni tvorci so povečini plodno ustvarjali še desetletja, vsak na

svojem področju in območju, vodilno vlogo pa je v geografskem društvu in na

inštitutu leta 1927 prevzel Anton Melik.

4.1.4 Medvojna geografija pod vodstvom Antona Melika

Jeseni 1927 je geografsko stolico oziroma katedro zasedel Anton Melik (1890–1966)

in s tem prevzel tudi vodenje Geografskega inštituta, ki je takrat že imel obsežno

knjižnico in kartografsko zbirko ter laboratorij za limnološka in oceanografska

raziskovanja. Anton Melik je leta 1916 diplomiral na Dunaju iz geografije in

zgodovine, nato pa je bil gimnazijski profesor v Ljubljani. V začetku leta 1927

je z delom Kolonizacija Ljubljanskega barja doktoriral na Geografskem inštitutu

in še isto leto kot mladi docent poleg vodenja inštituta prevzel tudi predsedstvo

Geografskega društva in uredništvo Geografskega vestnika. Inštitut je vodil vse do

leta 1960, do leta 1957 pa je bil tudi urednik Geografskega vestnika in predsednik

Geografskega društva Slovenije (pozneje pa je bil njegov častni predsednik).

Vse te pomembne funkcije je torej opravljal več kot trideset let, ne le pred in

134

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 134

6.9.2019 10:48:09



med drugo svetovno vojno, temveč tudi po njej, ko mu je takratna oblast zau-

pala mnoge pomembne upravne in politične položaje. Leta 1938 je postal redni

profesor, dvakrat je bil dekan Filozofske fakultete (v študijskih letih 1940/1941

in 1945/1946), v obdobju 1946–1950 dva mandata rektor Univerze v Ljubljani,

med letoma 1950 in 1966 pa tudi predsednik Slovenske matice. Po drugi svetovni

vojni je spodbudil ustanovitev Geografskega inštituta pri Slovenski akademiji

znanosti in umetnosti (1946), ki ga je sam vodil do leta 1966, in Zemljepisne-

ga muzeja Slovenije (1946), ki se je pozneje pridružil Inštitutu za geografijo

Univerze. Od leta 1946 je bil Melik redni član Slovenske akademije znanosti

in umetnosti (SAZU), v okviru katere je podprl tudi ustanovitev Inštituta za

raziskovanje krasa SAZU v Postojni. Za svoje delo je prejel številne nagrade

(Ilešič, 1960; Ilešič, 1972; Gams, 2006; Slovenika, 2011; Capuder, 2013).

Slika 43: Anton Melik (Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

Anton Melik je veliko objavljal že kot srednješolski učitelj, ko so imela

njegova dela še »izrazit publicistični, pa pedagoško-priročniški značaj« (Ile-

šič, 1960, str. 4). Tako v njegovi zgodnji bibliografiji (Meze, 1960) zasledimo

vrsto objav v Slovanu, Demokraciji in Ljubljanskem zvonu, kjer je objavljal pod

psevdonimom Anton Loboda, zlasti o aktualnih narodnostnih in političnih

135

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 135

6.9.2019 10:48:09

vprašanjih (na primer o slovenskih narodnostnih problemih, narodno mešanih

ozemljih, notranjepolitičnem stanju, kulturnem zedinjenju Jugoslovanov ipd.).

V tem času je objavljal tudi učbenike, in sicer zgodovinska učbenika Zgodovina

Srbov, Hrvatov in Slovencev (v dveh delih, 1919 in 1920) in Zgodovina srednjega

veka za nižje razrede srednjih in njim sorodnih šol (1920) ter geografski učbenik

Jugoslavija, zemljepisni pregled (v dveh delih, 1921 in 1923), leta 1923 pa še Zemlje-

pis Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Po mnenju Gamsa (2006) je Melik

s pisanjem učbenikov o Jugoslaviji izpolnjeval cilj stranke Preporod, v okviru

katere je deloval med študijem, saj so se v njej zavzemali za večje pravice oziro-

ma avtonomijo Slovanov v avstro-ogrski monarhiji, proti koncu prve svetovne

vojne pa za osamosvojitev južnih Slovanov in preprečevanje širjenja nemškega

vpliva. Prav prizadevanje za pravice južnih Slovanov naj bi Meliku leta 1940

olajšalo izvolitev za dopisnega člana SAZU. Prve Melikove objave so bile tako

geografske kot tudi zgodovinske, zato bi načeloma lahko univerzitetno kariero

nadaljeval v obeh strokah. Ker pa so bila na zgodovini takratna učiteljska me-

sta že zasedena s Slovenci in ker naj bi na ljubljanski univerzi takrat vendarle

obstajala težnja po »zamenjevanju tujerodnih univerzitetnih kadrov, ki so po

ustanovitvi slovenske univerze začasno zasedali mesta« (Gams, 2006, str. 81), se

je za Melika odprla možnost na geografiji. Kljub temu v virih ni zaslediti navedb,

da se Artur Gavazzi ne bi vrnil v Zagreb po lastni želji ali da bi nasprotoval

Meliku kot svojemu nasledniku.

Anton Melik je od takrat dalje pa do konca druge svetovne vojne edini redni

profesor geografije, saj je Svetozar Ilešič kot naslednji, drugi univerzitetni učitelj

slovenskega rodu dosegel redno profesuro šele leta 1950. Melikovi sodobniki

v zapisih (na primer Ilešič, 1960; Gams, 1990; Gams, 2006) izpostavljajo, da je

pred drugo svetovno vojno slovel kot odličen pripovedovalec in predavatelj ter

zavzet izvajalec terenskih vaj in seminarjev za študente, za kar mu je po vojni

ob številnih funkcijah zmanjkovalo časa. Iz istega razloga je trpelo tudi njegovo

sodelovanje s tujino in uveljavljanje v tujini (Gams, 2006). Ko je Melik začel z

delom v Geografskem inštitutu, so bila v svetovni geografiji že znana temeljna

dela nemške, francoske in ameriške moderne geografske šole, med njimi zelo

aktualna dela Hettnerja in Vidal de La Blacha (Kokole, 1966). Melik je poskušal

združevati zlasti usmeritve nemške geografske šole z izkušnjami iz drugih delov

sveta, pri čemer se je pogosto opiral na izkušnje Jovana Cvijića. Vse skupaj pa

136

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 136

6.9.2019 10:48:09



si je prizadeval prilagoditi še posebnostim raziskovanja slovenskih pokrajin

(Ilešič, 1960). Pri tem je Melika odlikovalo silno terensko zanimanje za vse dele

Slovenije in tudi Jugoslavije, za njihove fizičnogeografske značilnosti, a tudi

življenje njihovih prebivalcev. Čeprav naj bi bila specializacija tuja Melikovemu

načinu razmišljanja, je vendarle ustvaril veliko študij s posameznih področij

(Kokole, 1966). Iz tega obdobja denimo izhajajo njegove poglobljene razprave

o Bohinju in Bohinjskem ledeniku, pliocenskem porečju Ljubljanice, poplavah

na Ljubljanskem barju, razvoju Ljubljane, kozolcih na Slovenskem, kmečkih

naseljih na Slovenskem in podobno (Meze, 1960).

Slika 44: Anton Melik je s študenti okoli leta 1930 raziskoval kozolce na Rakitni

(fotografija na steklu, Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

Sintezo regionalnogeografskega raziskovalnega dela Melika in drugih

geografov, ki so do tedaj proučevali posamezne geografske teme in območja v

Sloveniji, je prinesla monografija z naslovom Slovenija, geografski opis, katere prvi

zvezek je izšel leta 1935, drugi pa leta 1936 (Meze, 1960; Kokole, 1966). Knjiga

je postala temeljno geografsko delo o Sloveniji, bila po vojni še dopolnjena, kot

drugi del opusa pa je med letoma 1954 in 1960 Melik objavil še štiri regionalne

geografije: Slovenski alpski svet (1954), Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino

(1957), Posavska Slovenija (1959) in Slovensko primorje (1960). To je bila prva

137

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 137

6.9.2019 10:48:10



celovita regionalna geografija slovenskega etničnega ozemlja in višek slovenske

regionalne geografije tistega časa.

V celoti lahko ugotovimo, da sta se v obdobju pred drugo svetovno vojno

tako Geografski inštitut kot tudi Geografski vestnik uveljavila kot resni znan-

stveni referenci, ki sta k sodelovanju pritegovali tudi raziskovalce drugih ved.

S seznama predavanj geografskih predmetov (Kodre, 2010) je razvidno, da so v

medvojnem času študenti Antona Melika poslušali večinoma predavanja (obče)

geomorfologije, (obče) klimatologije, (obče) antropogeografije, geografije Jugo-

slavije, geografije Evrope, fizične geografije in geografije Azije. Med letoma 1937

in 1942 je s predavanji regionalne geografije vsak semester gostoval tudi Valter

Bohinec, ki je izmenjaje predaval geografijo Sredozemlja, geografijo Apeninske-

ga polotoka, geografijo Severne Amerike, geografijo Egipta, geografijo Italije,

geografijo egejskega Sredozemlja in kartografsko podobo slovenskega ozemlja

v zgodovinskem razvoju. Od študijskega leta 1940/1941 dalje je na seznamu

predavateljev redno tudi Svetozar Ilešič.

Slika 45: Melikove Slovenije – prve celovite regionalnogeografske znanstvene mono-

grafije o slovenskem etničnem ozemlju (foto: D. Ogrin).

138

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 138

6.9.2019 10:48:11





Svetozar Ilešič (1907–1985) je geografijo študiral na ljubljanski univerzi (od

leta 1925 do 1930) in se študijsko izpopolnjeval na pariški Sorboni (1936). Na

Geografskem inštitutu Filozofske fakultete je leta 1930 diplomiral iz geogra-

fije in zgodovine, leta 1933 pa doktoriral z delom Kmetska naselja na vzhodnem

Gorenjskem in postal Melikov asistent. Potem ko se je leta 1940 habilitiral, je

postopoma prevzemal čedalje več pedagoških obveznosti, v rednega profesorja pa

je bil izvoljen leta 1950. V času po drugi svetovni vojni je Antona Melika nasledil

na vseh vidnejših geografskih funkcijah (Gams, 1967; Vrišer, 1985; Slovenika,

2011). Podobno kot mentor je v raziskovalnem in pedagoškem delu ohranjal

širino ter deloval na raznolikih področjih. Med njegovimi najbolj zgodnimi,

predvojnimi deli so tako študije s področja agrarne in ekonomske geografije

kot tudi demogeografije, geomorfologije in regionalne geografije (Gams, 1967),

najbolj ustvarjalno obdobje Ilešiča pa sega v čas po drugi svetovni vojni, ko

je bistveno vplival na različne veje geografije, ki bodo osvetljene v prispevkih

drugih avtorjev te monografije.

4.1.5 Usmeritve slovenske geografije med obema vojnama

Ugotovimo lahko, da so v prvih desetletjih organiziranega pedagoškega in

znanstvenoraziskovalnega dela geografi na ljubljanski univerzi večjo pozornost

posvečali regionalni geografiji in proučevanju naravnih danosti (Klemenčič,

Klemenčič, 2000), zlasti geomorfoloških in klimatogeografskih. Študij geografije

je pred drugo svetovno vojno in tudi v letih po njej potekal ciklično, in sicer so

slušatelji geografijo povezovali še z enim ali dvema predmetoma (Vrišer, 1991).

Predavanja so dopolnjevale seminarske vaje, kartografske vaje in »geografske

vaje (z ekskurzijami)« (Kodre, 2010). Izpitov ni bilo veliko in izdelati je bilo

treba le nekaj krajših seminarskih del, zato pa je bil zelo obsežen diplomski izpit

(Vrišer, 1991). Velik poudarek je bil tudi na terenskih vajah, ki so se jih tako

zaposleni kot tudi študenti udeleževali na lastne stroške (Plut, 1989). Število

študentov geografije se je večalo, vendar se je večina takoj po diplomi zaposlila

v šolstvu (Ilešič, 1972).

Vsa ta leta je bil središče univerzitetne geografije Deželni dvorec, od

koder je bila preselitev možna šele leta 1961, ko je Geografski inštitut (takrat

že preimenovan v Oddelek za geografijo) dobil velike prostore v novi stavbi

Filozofske fakultete na Aškerčevi (Ilešič, 1972), kamor sta se preselili tudi

139

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 139

6.9.2019 10:48:11

knjižnica in kartografska zbirka. Že leta 1927 je Geografski inštitut zaposlil

prvega profesionalnega kartografa, Wolfa Luckmanna (1904–1930), ki je za

objave sodelavcev pripravljal tematske zemljevide in se ukvarjal tudi s teorijo

kartografije (Fridl, 1998). V času pred drugo svetovno vojno so bili izdelani

tudi mnogi stenski zemljevidi (Valter Bohinec, France Planina), priročni

zemljevidi za Slovenijo in posamezne pokrajine (Franjo Baš, Alojz Knafelc)

in šolski atlas (Vrišer, 2002). Valter Bohinec je bil tudi med pobudniki Atlasa

Slovenije, ki naj bi ga izdala banska uprava, vendar je prizadevanja prekinila

vojna. Izpostaviti je treba tudi ključni prispevek geografov k izdaji Krajevnega

leksikona Dravske banovine leta 1937, ki sicer ni sledil pristopom moderne re-

gionalne geografije, čeprav so posamezni geografi že poskušali vnesti novosti

(Ilešič, 1950; Ilešič, 1972).

V času do druge svetovne vojne je slovenska geografija izjemno napredovala

na področju geomorfologije, vendar so nekatere pokrajine do tedaj proučili

v bistveno večji meri (na primer Alpe, Ljubljansko kotlino in okoliška hri-

bovja, predele Dolenjske in Posavskega hribovja) kakor druge. Podobno velja

za klimatološke oziroma klimatogeografske raziskave, ki so se osredotočale

predvsem na posamezne podnebne elemente, pri čemer je bila večja ovira

prav pomanjkanje dolgotrajnejših meteoroloških opazovanj in meritev. Zelo

skromne so bile tudi hidrogeografske raziskave, saj sta več zanimanja vzbudila

le Bohinjsko in Blejsko jezero. Povsem zanemarjeni pa sta bili pedogeografija

in večinoma tudi biogeografija. V družbeni geografiji je bilo največ proučitev

s področja urbane geografije (zlasti v Ljubljani in Mariboru) ter geografije

podeželja oziroma agrarne geografije, kjer so geografe zanimala zlasti kmeč-

ka naselja, planine, agrarna prenaseljenost, problemi zemljiške razdelitve in

zemljiške strukture, medtem ko so se ekonomskogeografske študije ukvarjale

pretežno z analizami razpoložljivih statističnih podatkov (Ilešič, 1950; Ilešič,

1972; Klemenčič, 1989; Plut, 1989). Glede na finančne in druge pogoje delovanja

je razumljivo tudi, da so bile predmet proučevanja največkrat ljubljanskim

geografom bližnje pokrajine, medtem ko so bila območja vzhodnejšega dela

države slabše raziskana, zlasti še Podravje, Posotelje in porečje Savinje (Ilešič,

1950). Navedene primanjkljaje so lahko začeli odpravljati šele v desetletjih po

drugi svetovni vojni, ko se je slovenska znanstvena geografija kadrovsko in

institucionalno okrepila.

140

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 140

6.9.2019 10:48:11





Slika 46: Svetozar Ilešič ob spominski plošči Antonu Meliku na njegovi rojstni hiši v

Črni vasi na Barju leta 1982 (Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

Omeniti je treba še mednarodne stike slovenske geografije v predvoj-

nem času, ki so bili po zbranih podatkih Ilešiča (1972) skromni, saj naj bi se

Anton Melik udeležil le mednarodnih geografskih kongresov v Parizu (1930)

in Varšavi (1934). Poleg tega se je udeležil tudi drugega potujočega kongresa

slovanskih geografov in etnografov na Poljskem, medtem ko se je tretji tovrstni

kongres, organiziran leta 1930 v Jugoslaviji, ustavil tudi v Ljubljani. Četrtega

kongresa slovanskih geografov in etnografov (1936) se je nato udeležilo več

slovenskih geografov, med njimi tudi Savnik in Ilešič. Geografsko društvo

je leta 1933 organiziralo drugo zborovanje geografov Jugoslavije, slovenski

geografi pa so aktivno sodelovali tudi na tretjem zborovanju v Splitu (1935),

ki so ga organizirali dalmatinski geografi na čelu z Ivom Rubićem, medtem

ko so zaostrene politične razmere preprečile izvedbo četrtega zborovanja v

Skopju (1937) (Ilešič, 1972).

4.1.6 Druga svetovna vojna in geografsko delovanje

Druga svetovna vojna je bila izjemno težavna tudi za delovanje univerze, ki ji

je preostalo le malo prostora za nevtralno držo. Kmalu po italijanski zasedbi

141

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 141

6.9.2019 10:48:11

je bila univerza ponovno odprta, vendar so si italijanske oblasti stalno priza-

devale povečati svoj vpliv na njej. Po kapitulaciji Italije je bila univerza nekaj

časa zaprta, po ponovnem odprtju pa s strani novih oblasti večkrat prisiljena

sodelovati pri protikomunističnih manifestacijah. Pritiski oblasti na univerzo

so se kazali tudi v prilagajanju učnih programov zahtevam dnevne politike,

vendar so izpiti in promocije potekali tudi v vojnem času. Delovanje fakultet

oziroma njihovih sestavnih delov je bilo močno okrnjeno tako v prostorskem

kot v kadrovskem smislu (Godeša, 1994). Tudi posamezni zaposleni so se

namreč različno odzivali in opredeljevali. Anton Melik in številni drugi geo-

grafi so se pridružili osvobodilnemu gibanju. Ilegalno sodelovanje geografov

z Osvobodilno fronto naj bi bilo obsežno, saj naj bi zlasti skrbeli za oskrbo s

kartografskim gradivom, pozneje pa naj bi zbirali študijsko gradivo za ute-

meljevanje zahtev okrog novih meja. Delovanje Geografskega inštituta je bilo

omejeno na minimum (Ilešič, 1972), za letni semester 1944, zimski semester

1944/1945 in letni semester 1945 pa sploh ni bilo izdanega seznama predavanj

(Kodre, 2010).

Geografsko društvo je imelo zadnji redni občni zbor januarja 1941, dru-

štveni odbor pa zadnjo sejo 28. marca 1941, nato je društveno delovanje zamrlo

vse do konca vojne. Šele septembra 1945 je ponovno delovanje društva dovolilo

takratno slovensko ministrstvo za notranje zadeve ( Kronika Geografskega …,

1945, str. 126). Gradivo društva je med vojno hranil Geografski inštitut, društvo

pa je v popolnosti spoštovalo kulturni molk, zato je tudi Geografski vestnik za

leto 1941 ostal skrit v tiskarni, pripravljeno gradivo pa je izšlo v njem šele leta

1945 (Ilešič, 1960; Ilešič, 1972). V prvi povojni številki Anton Melik predstavlja

geografske spremembe v svetu, ki jih je povzročila druga svetovna vojna, in z

optimizmom zre v prihodnost, pri načrtovanju katere bo imela geografija zna-

ten delež. Za slednjega je Melik (1945, str. 113) zapisal: »Prevzemamo ga s svežo

podjetnostjo, z vročo željo po uveljavljanju doseženih izkušenj in spoznanj, pa

po novih proučevanjih, novih prizadevanjih.« Generacije, ki so med obema

svetovnima vojnama živele geografijo, so tudi v povojnih letih poskušale svoj

zagon in strast do geografske stroke prenesti na mlajše generacije, predvsem pa

jim omogočiti boljše materialne pogoje za delo, tudi s prevzemanjem vidnejših

vlog v upravnem in političnem življenju Slovenije ter z oblikovanjem novih

geografskih institucij.

142

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 142

6.9.2019 10:48:11





Slika 47: Izsek iz seznama predavanj za zimski semester študijskega leta 1941/1942

(Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

4.2 Smeri razvoja sodobne svetovne geografije in slovenska

geografija po 2. svetovni vojni





Dejan Cigale


Geografija je bila sredi 20. stoletja že uveljavljena veda, ki je imela svoje mesto

na univerzah na različnih koncih sveta. Tudi raziskovalno delo na področju

geografije je bilo razmeroma intenzivno. Označevala jo je velika heterogenost

obravnavanih vsebin, ki je bila posledica tako temeljnih značilnosti geografije

kot znanosti in njenega preteklega razvoja kot tudi velikega števila geografov

v različnih državah, ki so imeli raznovrstne raziskovalne in druge strokovne

interese. Obdobje po drugi svetovni vojni pa je pomenilo tudi svojevrstno pre-

lomnico na področju pogledov na geografijo in njen razvoj, pa tudi na področju

raziskovalnih praks.

Razvoj znanosti je bil deležen različnih interpretacij. Inkpen (2005) v zvezi

s tem omenja tri poglede: prepričanje o razvoju znanosti kot kumulativnem

143

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 143

6.9.2019 10:48:11

procesu, ki prispeva h kontinuiranemu kopičenju znanja in postopnemu pri-

bliževanju resnici, Lakatosove (1978) raziskovalne programe in Kuhnove (1996

[1962]) paradigme. Na področju geografije so še največ pozornosti vzbudile

slednje. Pogosto so bile posamezne teoretske tradicije (pozitivizem, humanizem,

marksizem, feminizem …) v določenem obdobju razmeroma prevladujoče na

področju geografskega mišljenja in so potemtakem postale dominantne pa-

radigme ( Approaches to …, 2006). Nekateri avtorji so v skladu s tem prikazali

uveljavitev različnih filozofskih pristopov znotraj discipline in pri tem poudarili

paradigmatske premike, ko so novi pristopi začeli zamenjavati prejšnje načine

mišljenja. Tako v navezavi nanje obravnavajo razvoj geografije številni avtorji

(npr. Harvey, 1972; Holt-Jensen, 1981; Unwin, 1997; Vresk, 1997; Approaches to

..., 2006; Rana, 2008; Egner, 2010; Johnston, Sidaway, 2016). Glede tega, katere

naj bi bile te paradigme in ali sploh lahko govorimo o njih, stroka ni enotna.

Kot navaja Inkpen (2005), so mogoče različne zgodovine razvoja fizične

geografije, in takšna trditev velja tudi za geografijo v celoti. Na tem mestu se

bomo naslonili zlasti na tiste prikaze razvoja geografije, ki so poskušali v njenem

razvoju videti različne paradigme. To bo tudi pomenilo, da bo več pozornosti

namenjene določenim pristopom in področjem, na katerih so bile tovrstne

spremembe bolj prisotne in deležne večje pozornosti geografov.

Po Aitkenu in Valentineu (2006) se je paradigmatski pristop v geografiji

začel v petdesetih letih 20. stoletja, ko se je pojavila pozitivistična prostorska

znanost in nadomestila regionalno tradicijo v geografiji. Pozitivistično paradi-

gmo so v sedemdesetih letih na področju družbene geografije nadomestili drugi

pristopi, npr. humanistična geografija in radikalni pristopi, v devetdesetih letih

pa naj bi tovrstno vlogo prevzel poststrukturalizem (Aitken, Valentine, 2006).

Fizična geografija je po mnenju Egnerjeve (2010) pokazala manj interesa za

nove paradigme in zanjo naj bi v večji meri držala Kuhnova trditev o samo eni

prevladujoči paradigmi v določenem obdobju.

Tovrstni prikazi razvoja svetovne geografije so nujno zelo posplošeni in

poenostavljeni. To velja še toliko bolj, če so po svojem obsegu tako omejeni kot

v našem primeru. Zaradi tega so nujno izpuščeni številni pomembni procesi in

spremembe, do katerih je prihajalo. Tudi izbor tega, kaj je bilo bolj pomembno (in

je zato vključeno v prikaz), je nujno vsaj v določeni meri arbitraren. Na to opozarja

tudi primerjava različnih obravnav razvoja geografije, geografskih pristopov in

144

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 144

6.9.2019 10:48:11





geografske misli, ki se med sabo pogosto precej temeljito razlikujejo tudi po tem,

kako vidijo ta razvoj in kako avtorji strukturirajo te prikaze (npr. Holt-Jensen,

1981; Hubbard in sod., 2002; Cresswell, 2013; Johnston, Sidaway, 2016). Na tem

mestu bo pozornost namenjena tistim pristopom in premikom, ki so v prikazih

razvoja vede pogosteje deležni obravnave. Posledično bo zanemarjeno marsikaj

pomembnega, kar se je zgodilo v geografiji, še zlasti v novejšem obdobju.

4.2.1 ‚Kvantitativna revolucija‘

Na angleškem govornem področju, zlasti v ZDA, se je po drugi svetovni vojni

med delom geografov oblikovalo precejšnje nezadovoljstvo s stanjem v lastni

stroki, ki je po mnenju nezadovoljnežev zaostajala za razvojem drugih ved (gl.

npr. Ackermann, 1945; Schaefer, 1953). Postopoma so se začeli pojavljati novi,

drugačni pogledi, npr. v članku Strahlerja (1952), ki se je sicer nanašal le na po-

dročje geomorfologije in je bil objavljen v geološki reviji. Najbolj artikulirano

so bili novi pogledi izraženi v članku Freda K. Schaeferja (1904–1953), ki se

je – tudi zaradi svoje osebne zgodovine (v ZDA je prišel iz Nemčije; Bunge,

1979) – v veliki meri oprl na ideje t. i. logičnih pozitivistov. V svojem delu je

zagovarjal razvoj geografije kot prostorske vede. Poudarjal je, da se znanost

ukvarja z iskanjem znanstvenih zakonov in da bi enako moralo veljati tudi

za geografijo. Ti zakoni so v primeru geografije prostorski (Schaefer, 1953).

Nasprotoval je pogledom na geografijo kot na edinstveno vedo, ki se (skupaj z

zgodovino) bistveno razlikuje od drugih ved.

Schaefer je umrl še pred objavo svojega prispevka, katerega odmev sprva

ni bil opaznejši. Verjetno je v večji meri vzbudil pozornost tudi zaradi tega,

ker se je v polemiko s člankom spustil vplivni ameriški geograf Richard

Hartshorne (1899–1992) (Hartshorne, 1955) – čeprav je bil Schaefer, avtor

članka že pokojen in zato v »polemiki« sploh ni mogel sodelovati. Šele po-

zneje so v tem prispevku v večji meri prepoznali znanilca novih pogledov v

geografiji in mu začeli pripisovati zelo pomembno vlogo v razvoju geografije

(npr. Holt-Jensen, 1981; Johnston, 1986; Unwin, 1997), ki se je v petdesetih in

šestdesetih letih spremenila v tolikšni meri, da za dogajanje v tem obdobju

pogosto uporabljajo izraz »kvantitativna revolucija«, za geografijo, kakršna se

je oblikovala kot rezultat tovrstnih sprememb, pa oznake »prostorska veda«,

»teoretska geografija«, »nova geografija« ...

145

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 145

6.9.2019 10:48:11

Med razlogi, ki so privedli do tovrstne preobrazbe geografije, Unwin (1997,

str. 134) navaja željo novih generacij geografov po tem, da bi postavili geogra-

fijo na temelje, ki jih je sprejemala tudi širša znanstvena skupnost. Hkrati pa

opozarja, da je bila večina novih konceptov in metodologij sposojenih iz drugih

disciplin in le malo jih je bilo specifično geografskih. Cilj takšnih raziskav je

bil oblikovati zakone in teorije, ki ponujajo tako razlago kot tudi predvideva-

nja oziroma napovedi (Unwin, 1997, str. 134). V teh spremembah vidijo številni

avtorji odmik od prej prevladujoče regionalne paradigme (npr. Clifford, 2009;

Johnston, Sidaway, 2016).

Sredi petdesetih let 20. stoletja so pomembne spremembe zajele celotno

geografijo. Začetna značilnost teh sprememb je bilo sprejemanje znanstvene

metode, še zlasti metode, povezane z logičnim empirizmom. Pristopi h geografski

analizi so se premaknili od pretežno opisnih k pretežno kvantitativnim tako

na področju družbene kot fizične geografije (Rhoads, 2005). Ta »kvantitativna

revolucija« ni prinesla samo večje kvantifikacije geografije, ampak tudi stališče,

da je naloga geografije iskanje prostorskih zakonov, do katerih je mogoče priti

s ponavljajočim preverjanjem hipotez. Takšen razvoj je v veliki meri izhajal iz

pozitivistične filozofije. Zagovorniki kvantitativne šole filozofiji, ki so jo spreje-

mali, niso namenjali posebne pozornosti (Unwin, 1978; Holt-Jensen, 1981, str. 59).

Navezave na to filozofijo so bile predvsem implicitne in jih ni izrecno omenjal

skoraj noben geograf. Celo David Harvey (rojen 1935) v svojem vplivnem delu

Razlaga v geografiji ( Explanation in Geography) (Harvey, 1969), ki so ga nekateri

označili kar kot biblijo nove/teoretske geografije (Peet, 1977; Kitchin, 2006), ni

pozitivizma praktično niti omenjal.

Čeprav so se novi geografski pristopi najprej uveljavili v ZDA, so nanje

pomembno vplivali tudi nekateri evropski (zlasti skandinavski) geografi, npr.

švedski geograf Hägerstrand (Holt-Jensen, 1981; Johnston, Sidaway, 2016), ki se

je že zgodaj začel zanimati za možnosti raziskovanja procesov inovacij s pomočjo

matematičnih in statističnih metod.

Vpliv »prostorske znanosti« oziroma »nove geografije« se je postopoma

razširil v Veliko Britanijo (Johnston, Sidaway, 2016), pozneje pa – v večji ali

manjši meri – tudi drugam. O tem ne nazadnje priča dejstvo, da so v tedanji

Sovjetski zvezi že leta 1967 dobili prevod enega najpomembnejših tovrstnih

del, knjige Teoretska geografija ( Theoretical Geography), ki jo je napisal William

146

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 146

6.9.2019 10:48:12



Bunge (1928–2013) leta 1966 (Bunge, 1967). Vendarle pa je bil odmev tovrstnih

idej po svetu pogosto razmeroma pozen in precej omejen. To velja, na primer,

tudi za francosko geografijo. V zvezi s slednjo vidi Thompson (1975) razloge za

to tudi v prisotnosti bogate lastne geografske tradicije, ki je bila na drugi strani

odsotna v Veliki Britaniji. Podobna zamuda je bila značilna tudi za geografijo

na nemškem govornem območju (gl. npr. Lichtenberger, 1984).

Slika 48: Knjiga Teoretska geografija ( Theoretical Geography) Williama Bungea je prvič

izšla leta 1962 in velja za eno ključnih del prostorsko-kvantitativne revolucije. O

njenem pomenu priča tudi prevod v ruščino, ki je izšel leta 1967 (na sliki). Knjigo je v

Geografskem vestniku predstavil tudi Svetozar Ilešič.

Rezultat tovrstnih sprememb je bil zelo opazen na številnih področjih

geografije. Pomenil je korenito preobrazbo fizične geografije (Harrison, 2005;

2009; Johnston, 2018), v okviru družbene geografije pa so bile spremembe očitne

zlasti v ekonomski geografiji, geografiji naselij in geografiji prometa. Nekatere

geografske panoge so čutile manjšo potrebo po novih tehnikah in metodah

ter niso doživele pomembnejših sprememb v smeri kvantitativne »prostorske

znanosti« (Holt-Jensen, 1981; Johnston, Sidaway, 2016). Tako je t. i. kvantitativna

in teoretska revolucija pritegnila le razmeroma malo kulturnih in historičnih

geografov. To je bilo povezano tudi z naravo vprašanj, ki so jih obravnavali, saj se

jih je bilo težko uspešno lotevati z uporabo metod »nove« kvantitativne geografije.

147

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 147

6.9.2019 10:48:12





4.2.2 Sistemski pristop v geografiji

Vzporedno s t. i. kvantitativno revolucijo in v navezavi nanjo se je v okviru geografije

pojavila in uveljavila tudi sistemska analiza (Harrison, 2005; 2009; Rhoads, 2005),

ki je imela pomemben vpliv na številna področja geografskega proučevanja. Na

področju fizične geografije je prišla v ospredje v šestdesetih letih 20. stoletja. Eno

najbolj vplivnih tovrstnih del je bila knjiga Richarda J. Chorleyja (1927–2002) in

Barbare A. Kennedy (1943–2014) Physical Geography – a System Approach (Chorley,

Kennedy, 1971). Po navedbah Inkpena (2005) je novi pristop kmalu postal eden

stebrov razmišljanja o fizičnem okolju. Koncept sistemov je ponujal prikladen

kontekst, znotraj katerega je mogoče obravnavati odnose med procesi in oblikami

v sodobni fizični geografiji (Rhoads, Thorn, 1994; Rhoads, 2005).

Eden najpomembnejših učinkov sistemskega pristopa na področju fizične

geografije je bil, da je ponudil okvir za usmerjanje in organiziranje razmišlja-

nja o resničnosti. Razmišljanje ni usmerjeno k posamični entiteti, ampak k

odnosom, ki jih ima ta entiteta do drugih entitet, in k položaju posamezne

entitete znotraj sistema (Inkpen, 2005, str. 107). V istem času se je sistemska

analiza uveljavila tudi na področju družbene geografije (gl. npr. Garrison, 1960).

Johnston in Sidaway (2016, str. 114) označujeta knjigo Bennetta in Chorleyja

(1978) kot najbolj celovit zgodnji poskus prilagoditi sistemski pristop geo-

grafskemu proučevanju.

Kot posledica teh sprememb se je težišče fizičnogeografskega proučeva-

nja premaknilo z induktivnih obravnav okolja in njegovega razvoja k analizi

fizikalnih sistemov in procesov. Interes za fiziografijo zemeljskega površja

so zamenjale raziskave o tem, kako okolje deluje ( Johnston, 2018). Dober

primer tega premika je razvoj na področju geomorfologije, kjer je bil pred tem

dominanten Davisov model erozijskega cikla. V petdesetih letih so se pojavile

kritike teorije, ki so navajale, da teorija temelji na nepreverjenih domnevah o

procesih, ki oblikujejo pokrajino in pokrajinske oblike (Rhoads, Thorn, 1996;

Harrison, 2005; Inkpen, 2005). Žarišče geomorfološkega proučevanja se je pre-

stavilo z deskriptivnih morfogenetskih raziskav o evoluciji pokrajinskih oblik h

kvantitativnim empiričnim in teoretskim raziskavam geomorfoloških procesov

ter fizikalnih in kemičnih mehanizmov, ki so povzročali te procese (Rhoads,

2005). Od šestdesetih let naprej so tako fizično geografijo zaznamovali večji

148

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 148

6.9.2019 10:48:12





poudarek na proučevanju procesov kot njihovih rezultatov, usvojitev analitskih

postopkov merjenja in vrednotenja teh procesov in z njimi povezanih oblik ter

osredotočenost na celotne okoljske sisteme. Pomemben element teh sprememb

je bil ravno koncept sistema (Johnston, 2018).

Sistemski pristop ostaja pomemben na področju geografije tudi danes; bolj

v fizični geografiji, kjer je sistemska analiza dominanten način razmišljanja o

fizičnem okolju vsaj od poznih šestdesetih let naprej (Inkpen, 2005, str. 115).

Na drugi strani je, kot navajata Johnston in Sidaway (2016, str. 120), v okviru

družbene geografije sistemski pristop doživel razmeroma skromno uporabo, z

izjemo nekaterih področij, kot so proučevanje rabe tal, transportnih vzorcev ali

prebivalstvenih sprememb. Področje, na katerem se je sistemski pristop trdno

zasidral in uveljavil, je področje na presečišču fizične in družbene geografije

(Johnston, Sidaway, 2016, str. 114).

4.2.3 Vedenjska (behavioristična) geografija

Modeli in teorije »nove«, kvantitativne geografije so govorili o tem, kakšen naj

bi bil svet pod določenimi pogoji ekonomske racionalnosti in odločanja. Takšne

okoliščine očitno niso prevladovale v resničnem svetu, zato bi bilo treba na svet

pogledati na druge načine, da bi razumeli prostorsko vedenje ljudi (Unwin,

1997, str. 141). Enega izmed takšnih drugačnih pogledov je ponudil pojav t. i.

vedenjske (behavioristične) geografije, ki je predstavljala odziv na tovrstne sla-

bosti »nove geografije« oziroma »prostorske znanosti«. Vedenjska geografija je

poskušala biti v svojih predpostavkah o ravnanju ljudi bolj realistična. Pri tem je

upoštevala dejstvo, da posameznik običajno ne razpolaga z vsemi relevantnimi

informacijami, da pri sprejemanju odločitev ne išče vedno najboljše, temveč

zadovoljivo rešitev, da predeluje razpoložljive informacije tudi na podlagi dose-

danjih izkušenj in – ne nazadnje – da ga pri odločanju ne vodi vedno predvsem

(ali celo izključno) ekonomska racionalnost. Tovrstna dela so torej poskušala v

večji meri upoštevati človeka, kakršen je v resnici, in ne takšnega, kakršen naj bi

bil v skladu z vnaprej izoblikovanimi predpostavkami (Johnston, 1986; Unwin,

1997; Johnston, Sidaway, 2016).

Vedenjsko geografijo lahko razumemo kot kritiko znotraj kvantitativnega

gibanja, do katere je prišlo zaradi razočaranja nad modeli, ki so temeljili na kon-

ceptu »ekonomskega človeka« (Holt-Jensen, 1981, str. 71). Temeljni cilj vedenjske

149

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 149

6.9.2019 10:48:12





geografije je bil oblikovati alternativne teorije, ki naj bi se bolj posvečale razu-

mevanju tega, zakaj se določene aktivnosti odvijajo, in ne (samo) temu, kakšne

vzorce proizvedejo v prostoru. To je zahtevalo od raziskovalca, da je gledal na

resnični svet s perspektive tistega posameznika, katerega odločitve vplivajo na

lokacijske ali distribucijske vzorce (Johnston, Sidaway, 2016).

Nekateri zgodnejši primeri tovrstnih geografskih del so bile raziskave člo-

vekovih odzivov na poplave in druge naravne nesreče (Unwin, 1997; Johnston,

Sidaway, 2016). Nastale so že v poznih petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih

20. stoletja. Njihov začetni vpliv na širšo geografsko srenjo ni bil velik, še zlasti

v začetnem obdobju. Johnston in Sidaway (2016, str. 126) vidita razlog tudi v

tem, da so avtorji delovali na meji med družbeno in fizično geografijo.

Ideje geografov in psihologov, ki so delovali na tem področju, so »pomagale

uničiti mit o ekonomskem človeku« in vodile geografe k bolj realističnemu

obravnavanju dejavnikov, ki so vplivali na prostorsko odločanje (Unwin, 1997,

str. 143). Vendar je tovrstna vedenjska geografija večinoma temeljila na filozofiji

in metodah, kakršne so se uveljavile v geografiji od petdesetih let naprej, zato

so bile tudi zanjo po mnenju mnogih značilne vse slabosti, ki so označevale

pozitivistični pristop (Johnston, Sidaway, 2004). Tako sta npr. Buntingova in

Guelke (1979) trdila, da so rezultati takšne geografije le malo prispevali k razlagi

človekove prostorske aktivnosti v resničnem svetu, raziskovanja vedenjskih in

zaznavnih geografov pa so imela le majhno vrednost za geografsko znanost.

4.2.4 Kritike »prostorske znanosti«

Čeprav je »prostorski«, pozitivistični pristop postal zelo vpliven in se je razširil na

večino področij geografije, je bil deležen tudi številnih kritik. Kljub občutnemu

napredku na področju kvantitativne metodologije, vključitvi natančnih statistič-

nih opisov in poskusom razvoja prostorskih zakonov je bila »nova geografija«

po mnenju Unwina (1997, str. 131) povsem neuspešna pri razvoju kakršnihkoli

večjih novih teorij, ki bi razložile družbene ali fizične značilnosti zemeljskega

površja. Osnovna pomanjkljivost prostorskih modelov, razvitih v petdesetih in

šestdesetih letih 20. stoletja, je bila, da niso v zadostni meri pojasnjevali pojavov,

ki so jih nameravali (Unwin, 1997, str. 140). Potemtakem tudi po lastnih kriteri-

jih niso bili uspešni. Kritiki so, med drugim, upravičeno opozarjali na nerealne

predpostavke, ki so prevladovale v tovrstnih geografskih delih in ki so v svoje

150

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 150

6.9.2019 10:48:12





modele vključevale človeka predvsem kot ekonomsko bitje, ki ga vodi (povsem

predvidljiv) ekonomski razmislek – želja po maksimizaciji koristi (Wolpert,

1964); ta se je na področju družbene geografije v veliki meri kazala predvsem

v želji po čim krajši prepotovani razdalji. Kritike tega pristopa so se pojavljale

predvsem na področju družbene geografije, manj pa na področju fizične geo-

grafije. Do reakcije na skrajnosti pozitivistične kvantitativne geografije je prišlo

tako znotraj (predvsem v obliki že omenjene vedenjske geografije) kot zunaj nje

(humanistična geografija, radikalna geografija).

4.2.5 Humanistični pristopi

Zakoni in modeli, ki so jih oblikovali v šestdesetih letih, niso v zadostni meri

upoštevali posameznika kot človeka (Johnston, 1986, str. 77; Unwin, 1997, str.

136). To so številni družbeni geografi občutili kot veliko pomanjkljivost. Tako

je npr. Tuan (1983) kritiziral takšen razvoj geografije, ker je zanemarila ljudi,

kakršni so v resnici, in dvomil o tem, da so avtorji takšnih del pravilno razumeli

človeško psihologijo. Kot pravi Holt-Jensen (1981, str. 81), prevzemanje modelov

oblikovanja sistemov iz naravoslovnih ved pomeni, da je treba obravnavati nji-

hove elemente kot objekte. Vendar pa imajo, v nasprotju z objekti, ljudje namere.

Če proučujemo soljudi kot fizične objekte, ne bomo spoznali njihovih namer

(Holt-Jensen, 1981, str. 81). Eden izmed odzivov na skrajnosti in pomanjkljivosti

kvantitativne geografije (vključno z vedenjsko geografijo) so bili pristopi, ki

so v ospredje postavili posameznika kot človeško bitje z njegovimi nameni in

čustvi, torej s tistimi lastnostmi, ki jih pozitivistična geografija ni obravnavala.

Tovrstnih pristopov se je v veliki meri oprijel naziv humanistična geografija

(Unwin, 1997, str. 146). Pridevnik humanistična je odražal zanimanje za tiste

vidike človeka, ki so najbolj izrazito človeški: pomen, vrednote, cilji in nameni

(Entrikin, 1976). Humanistični pristopi so bili tako (tudi) reakcija na preozek,

mehanističen in determinističen pogled na človeka, ki je prevladoval v tedanji

geografiji (Johnston in Sidaway, 2016).

Po navedbah Johnstona (1986, str. 55) je osnovna značilnost humanističnih

pristopov njihova osredotočenost na posameznika kot misleče in čuteče

bitje, kot človeka in ne kot na dehumaniziran objekt, ki se na mehaničen na-

čin odziva na dražljaje. Razvili so se različni tovrstni pristopi brez skupnega

označevalca. Njihov skupni element je poudarek na proučevanju ljudi, kot so,

151

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 151

6.9.2019 10:48:12





s strani raziskovalca, ki ima kar najmanj vnaprejšnjih predpostavk. Namen je

identificirati resnično naravo človeške akcije, sredstvo za dosego tega namena pa

je razvoj filozofij družboslovnih znanosti, ne pa prevzemanje filozofij z drugih

področij raziskovanja. Namen različnih humanističnih pristopov je proučiti

subjektivnost (zlasti opazovanega) kar najbolj objektivno (Johnston, 1986, str. 55).

Geografi, ki so se zavzemali za takšne pristope, so zagovarjali humanistične

perspektive v geografiji v splošnem na dva načina (Johnston, 1986, str. 74; Unwin,

1997, str. 145). V nekaterih primerih so humanistični geografi zagovarjali splošno

humanistično (ali subjektivistično) usmerjenost brez sklicevanja na določeno

filozofijo, v drugih primerih pa so se avtorji naslanjali na idealizem (Guelke,

1974; 1982), fenomenologijo (npr. Relph, 1976), eksistencializem (Samuels, 2014

[1978]) ... Tako je npr. Guelke (1974, str. 193) zagovarjal idealistični pristop, ki je

»metoda, s katero lahko ponovno mislimo misli tistih, katerih akcije poskušamo

razumeti«. Družbenemu geografu po njegovem mnenju ni treba oblikovati novih

teorij, ker so relevantne tiste teorije, ki so vodile k akciji in ki so že obstajale v

glavah odločevalcev.

V splošnem je ostala geografska produkcija na področju »humanistične

geografije« razmeroma skromna. Pogosto je bila razumljena predvsem kot

oblika kritike (Johnston, 1986, str. 83). Več tovrstnih del je nastalo na področju

kulturne in socialne geografije.

Tudi humanistični pristopi so bili deležni pomislekov in zavračanja, saj naj

bi bili subjektivni in potemtakem neznanstveni. Po mnenju kritikov (pretirana)

osredotočenost na posameznika popači realnost. Posamezniku daje svobodo, da

deluje, medtem ko je v resničnosti zelo omejen z zunanjimi dejavniki, nad katerimi

ima le malo nadzora (Johnston, 1986, str. 95). Pocock (1983) pa je opozoril, da

so bile prednosti humanistične geografije hkrati glavni predmet njene kritike.

Te značilnosti so vključevale poudarek na edinstvenem na račun posplošitev in

preverljivosti, pomanjkanje jasnosti ter družbeno in okoljsko nerelevantnost.





4.2.6 Radikalna geografija


Drug odziv na pomanjkljivosti »prostorske znanosti« oziroma nove (kvantita-

tivne) geografije je v precejšnji meri predstavljal tudi kritiko njene premajhne

družbene relevantnosti. Nova geografija, ki je temeljila na lokacijski teoriji in

uporabljala kvantitativne metode, je bila po mnenju Peeta (1977) osredotočena

152

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 152

6.9.2019 10:48:12



na nebistvena vprašanja ali pa na vprašanja, ki so bila očitno povezana s ko-

mercialnimi interesi (optimalna lokacija industrije, lokacija supermarketov …).

Čedalje bolj je prihajala do izraza »očitna nezmožnost geografske metodologije,

da bi ponudila rešitve za številne družbene, gospodarske in okoljske probleme«

(Unwin, 1997, str. 135). Po besedah Smitha (2001, str. 8) so se nove sofisticirane

matematične metodologije pokazale »nemočne pri obravnavanju geografskih

vidikov najbolj perečih problemov obdobja: Zakaj rasizem vztraja in kakšen je

njegov odtis na getoiziranih pokrajinah mest v ZDA? Zakaj je razvoj tretjega

sveta spodletel? Kako naj pojasnimo imperializem, ki je porinil ZDA v vojno

v Vietnamu? Kako se zatiranje žensk odraža v različnih pokrajinah? Kaj so

izviri uničevanja okolja?« (Smith, 2001, str. 8). Takšno stanje je pripravilo šte-

vilne družbene geografe h kritičnemu razmisleku o filozofiji, na osnovi katere

so nastale takšne metodologije. Med fizičnimi geografi so bile takšne dileme

manj v ospredju, čeprav so se tudi med njimi pojavljala vprašanja o družbeni

relevantnosti njihovega dela (Bauer, 1996, str. 404).

Slika 49: Eno zgodnejših geografskih del, ki je podvomilo o družbeni relevantnosti

geografije, kakršna se je oblikovala v času t. i. kvantitativne revolucije, je bila Harvey-

jeva knjiga Družbena pravičnost in mesto ( Social Justice and The City) iz leta 1973.

V njej je avtor zagovarjal oblikovanje nove paradigme družbenogeografske misli

(Harvey, 1973).

153

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 153

6.9.2019 10:48:12

V sedemdesetih letih 20. stoletja smo bila priča številnim poskusom obli-

kovanja novih temeljev geografskemu raziskovanju, ki si je prizadevalo biti bolj

relevantno z vidika družbene pravičnosti (Unwin, 1997, str. 134). Pri tem so geografi

spet namenili pozornost delu starejše tradicije, npr. ruskemu geografu Petru

A. Kropotkinu (1842–1921; npr. Stoddart, 1975; Galois, 1976) in francoskemu

geografu Éliséeju Reclusu (1830–1905) (Stoddart, 1975). Za razvoj geografskih

pristopov, ki se jih je oprijel naziv radikalna geografija, je bila pomembna ustano-

vitev revije Antipode, ki so jo leta 1969 ustanovili v Worcestru v Massachusettsu

(Clark University) kot revijo za radikalno geografijo. Peet (1977) navaja, da se

je iz praks radikalne geografije pojavilo zanimanje za dve vrsti vprašanj: med

akademsko usmerjenimi geografi prizadevanje za premik težišča discipline od

»eklektičnih irelevantnosti« k proučevanju perečih družbenih problemov, med

akcijsko usmerjenimi geografi pa je bilo v ospredju iskanje organizacijskega

modela za spodbujanje družbenih sprememb.

Prvi korak je bila sprememba vsebinskega poudarka, pri čemer pa so geografi

obdržali obstoječe raziskovalne metodologije. Prve številke revije Antipode so se

ukvarjale z vprašanji mestne in regionalne revščine, manjšinskimi skupnostmi,

dostopom do socialnih storitev in s podobnimi vprašanji (Peet, 1977). Takšna

geografija je potrebovala načine, kako lahko intervenira v družbenih in političnih

procesih in kako lahko vpliva na obstoječe vladne programe, ki naj bi prispevali k

blaženju problemov. Primer tega je Društvo za človeško raziskovanje (Society for

Human Exploration), ki so ga ustanovili leta 1968 v Detroitu in katerega namen

je bil uporabiti tradicijo odkrivanja oziroma raziskovanja za nove namene. Njegov

najbolj viden član je bil prej omenjeni avtor Teoretske geografije W. Bunge. Geografi

naj bi organizirali odprave na najbolj prizadeta območja države, načrtovali naj bi z

ljudmi in ne za ljudi (Bunge, 1969). Njihovo delovanje je bilo v veliki meri izvedeno

v korist tamkajšnje črnske skupnosti. V podoben okvir kot t. i. »detroitska ekspe-

dicija« sodita tudi ustanovitvi Zveze socialističnih geografov (Union of Socialist

Geographers) ter združenja Družbeno in ekološko odgovorni geografi (Socially

and Ecologically Responsible Geographers – SERGE) (Peake, Sheppard, 2014).

Zgodnji radikalni geografi so raziskovali le »površinske vidike« teh vprašanj

(Peet, 1977), tj. kako se ti družbeni problemi kažejo v prostoru. Rezultat je bila

geografija, ki je bila bolj relevantna z vidika pomembnih družbenih vprašanj,

a povezana z dominantno filozofijo znanosti, teorijami in metodologijo. Na

154

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 154

6.9.2019 10:48:12





drugi strani je Harvey (1972) začel zagovarjati uporabo marksistične teorije in

oblikovanje nove paradigme za socialnogeografsko misel.

Ne humanistična geografija ne prostorska veda nista učinkovito obravnavali

splošnih družbenih procesov. Pomisleki o vlogi družbene geografije kot družbene

vede so privedli do razmaha marksističnih pristopov od začetka sedemdesetih let

naprej. Filozofski temelj teh pristopov je bil materialističen, vendar pri tem ni šlo za

mehanistični materializem naravoslovnih znanosti, ampak historični materializem

Marxa in Engelsa (Rhoads, 2005). Geografski obrat k marksistični teoriji je bil – v

primerjavi z drugimi vedami – nenavadno pozen (Hubbard in sod., 2002, str. 46).

Tovrstna geografija se je uspešno uveljavila na številnih področjih. Kot navaja Smith

(2001), je v obdobju od sredine sedemdesetih do sredine osemdesetih let 20. stoletja

»marksistično delo bolj kot katerikoli drug vpliv usmerjalo raziskovalne meje ge-

ografije na angleškem govornem področju« (Smith, 2001). Med drugim so takšni

pristopi navdahnili številne inovativne in radikalne poskuse ponovno teoretizirati

prostor na povsem drugačen način kot pozitivisti. Ključna značilnost pri tem je

bila ideja, da prostor ni nevtralna danost, ampak je družbeno proizveden, tj. da ga je

mogoče razumeti samo v odnosu do materialnih dogodkov in struktur (Hubbard in

sod., 2002). Geografi so tudi poudarjali pomen načinov, na katere je bila prostorska

diferenciacija vpletena v kapitalistične odnose (Hubbard in sod., 2002, str. 48).

4.2.7 Kritična geografija

Na pojav radikalne in marksistične geografije se navezuje tudi razvoj t. i. kri-

tične geografije. Polje kritične geografije, ki se je prepoznavalo kot tako, se je

začelo pojavljati v poznih osemdesetih letih 20. stoletja. Njegovi predhodniki

vključujejo anarhistične geografe, kakršna sta bila že omenjena Kropotkin in

Reclus. Prav tako lahko najdemo nekaj primerov tovrstne geografije v Nemčiji

in na Japonskem že v času pred drugo svetovno vojno (Mizuoka, 2008). Anglo-

ameriška kritična geografija pa korenini v radikalni geografiji, ki se je pojavila

v sedemdesetih letih. Radikalna in kritična geografija sta sicer tesno povezani,

a nista sinonima (Blomley, 2009).

Izraz »kritična geografija« so začeli uporabljati v sedemdesetih letih 20.

stoletja v okviru anglofonske geografije. V tem obdobju ni bil uporabljan kot

oznaka za določen pristop ali poddisciplino geografije, ampak kot pridevnik, ki

je označeval tako ali drugače kritična geografska dela (Best, 2009). V ta kontekst

155

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 155

6.9.2019 10:48:12





je sodila prej omenjena radikalna geografija. Že pred pojavom slednje so franco-

ski marksistični geografi vpeljali izraz aktivna geografija (Hamelin, 2008; Best,

2009), v Mehiki pa se je pojavila oznaka progresivni geografi (ko so v sedemde-

setih letih ustanovili Zvezo progresivnih geografov Mehike; Ramírez, 2004). V

splošnem izraz kritična geografija uporabljajo kot krovno oznako za različne

pristope in gibanja, med katere sodijo radikalna, marksistična in feministična

geografija. Bolj specifično pa se izraz uporablja kot oznaka za razvoj na področju

geografije oziroma geografska dela od devetdesetih let 20. stoletja naprej (Best,

2009). Kritična geografija v tem pomenu besede se je od predhodnikov razliko-

vala po zavračanju nekaterih strukturnih skrajnosti marksizma ter povečanem

interesu za vprašanja kulture in reprezentacije, v nasprotju z osredotočenostjo

na gospodarstvo, ki je bila značilna za radikalno geografijo (Blomley, 2009).

Po mnenju Hubbarda in sod. (2002) je kritična geografija raznolika v

epistemologiji, ontologiji in metodologiji ter potemtakem brez jasne lastne

teoretske identitete, ne glede na to pa združuje geografe, ki uporabljajo različne

pristope (npr. marksistični, feministični, postkolonialni, poststrukturalistični) in

katerim so skupna prizadevanja za razkrivanje družbeno-prostorskih procesov,

ki reproducirajo neenakosti med ljudmi in kraji. Ta interes za proučevanje

in spreminjanje nepravičnih družbenih, kulturnih, ekonomskih ali političnih

odnosov se kaže tudi v ukvarjanju z vprašanji moralne filozofije, družbene in

okoljske pravičnosti kot tudi v poskusih premostiti razlike med raziskovanjem

in prakso (Hubbard in sod., 2002).

Kritična geografija je čedalje bolj »mednarodno gibanje« (Best, 2009) in je

v različnih oblikah prisotna v številnih državah po svetu (gl. npr. Timar, 2003;

Raju, 2004; Mizuoka in sod., 2005; Kritische Geographie, 2008; Belina, Best,

Naumann, 2009). Čeprav bi lahko večino kritične geografije uvrstili v okvir

družbene geografije, je dobršen del sega tudi zunaj teh okvirov, na področje

fizične geografije (Lave, 2014; Lave in sod., 2014; The Palgrave Handbook of

Critical Physical Geography, 2018).

4.2.8 Feministična geografija

Kljub vzporednicam in prepletenosti s kritično geografijo je treba posebej omeniti

tudi feministično geografijo. Njen položaj je tesno povezan s položajem žensk

znotraj geografije. Čeprav je bila dolga obdobja na dodiplomskem študiju na

156

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 156

6.9.2019 10:48:13





številnih univerzah vsaj polovica študentk, sta bila raziskovanje in visokošolsko

poučevanje moško področje (Johnston, Sidaway, 2016). Feminizem se je pojavil

v geografiji razmeroma pozno. Prvi članki, ki so se ukvarjali s tematiko femini-

stične geografije, so bili objavljeni v prvi polovici sedemdesetih let 20. stoletja

v reviji Antipode. Pozneje so bile obravnavane teme izključenosti in izolacije

žensk v geografiji, različnih geografij žensk (npr. različne izkušnje plačanega

dela, domačega prostora) ... (Johnston, Sidaway, 2016).

Feminizem v geografiji ni bil nikoli monolitna smer in se je navdihoval pri

različnih smereh feminizma z različnimi prioritetami, ki so zadevale emancipa-

cijo žensk. Pomembna naloga za feministične geografe/geografinje v začetnem

obdobju je bila narediti ženske vidne in tako se je razvila geografija žensk.

Cilj je bil doseči enakopravnost spolov. Pozneje so socialistične feministične

geografinje uporabile marksistične kategorije in teorijo za razlago medsebojne

odvisnosti med geografijo, odnosi med spoloma in gospodarskim razvojem v

okviru kapitalizma. Od začetka osemdesetih let naprej pa so se mnoge femini-

stične geografinje pomaknile od izključne osredotočenosti na spolne in razredne

sisteme k širšim »geografijam razlike«. Feministične geografinje so bile čedalje

bolj pozorne na razlike v konstrukciji odnosov med spoloma po rasah, etničnih

skupinah, starostnih skupinah, religijah … (Bowlby in sod., 1989; Johnson, 2009;

Johnston, Sidaway, 2016).

4.2.9 Postmodernizem in poststrukturalizem v geografiji

V osemdesetih in devetdesetih letih so na družbeno geografijo učinkovali

različni vplivi in prispevali k temu, da je v naslednjih letih doživela precejšnje

spremembe. Ti vplivi vključujejo tudi postmodernizem in poststrukturalizem.

Odnos med postmodernizmom in poststrukturalizmom je nejasen, meje med

obema pa zelo zabrisane, na kar opozarjajo številni geografi, ki obravnavajo njune

značilnosti in vlogo v geografiji (npr. Cresswell, 2013; Couper, 2015; Johnston,

Sidaway, 2016 …).

Prvi, tj. postmodernizem, se je v geografiji pojavil prej. Pridevnik post-

modernističen se je v geografiji pojavil v osemdesetih letih 20. stoletja, čeprav

se je beseda v drugih kontekstih uporabljala že pred tem (Clarke, 2006). Dear

(1994) omenja tri razumevanja oziroma »konstrukte« postmodernizma: postmo-

dernizem kot slog, obdobje in metoda. Izbruh zanimanja za postmodernistično

157

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 157

6.9.2019 10:48:13

misel povezuje s pojavom novih slogov na področju literature in literarne kritike

v šestdesetih in sedemdesetih letih. Postmoderne kulturne senzibilnosti so se

hitro razširile na ostala umetniška področja, posebej pomemben pa se mu zdi

primer arhitekture, kjer je bilo iskanje novega povezano z uporom proti forma-

lizmu in resnosti modernega sloga. Pojem postmodernizma kot sloga povezuje

s trditvijo, da je nastopil radikalen prelom s preteklimi družbenimi trendi in

da je vsota zdajšnjih sprememb dovolj velika, da je mogoče govoriti o posebni

kulturi z določljivimi zgodovinskimi mejami. Postmodernizem kot metoda pa

po Dearu (1994) predstavlja upor proti racionalnosti modernizma in napad na

fundacionalistični značaj velikega dela modernistične misli.

Postmoderni filozofi zavračajo pojem univerzalne resnice in iskanje me-

tapripovedi, tj. velikih teoretskih okvirov, ki naj bi pojasnili pomen vsega. Še

zlasti odklanjajo trditve o privilegiranem položaju ene teorije nasproti drugi.

Po Sayerju (1993, str. 320) so glavne značilnosti postmodernizma ukvarjanje z

diskurzom in jezikom, dvom v koncepte resnice in neresnice ter empiričnega

preizkušanja, zavračanje metapripovedim podobnih filozofskih sistemov ali

marksizma, nezaupanje v idejo emancipatorne vloge progresivnega razvoja

znanja, odprtost do razlik in zagovarjanje lokalnih znanj.

Na področju družbene geografije je postmodernistični pristop spodbujal

analizo družbeno-prostorskih odnosov znotraj specifičnih kontekstov brez

teženj po univerzalni veljavnosti. Ideje postmodernizma so imele še posebej

velik odmev na področju urbane geografije. To je posledica tega, da so ideje

postmodernizma v veliki meri vpeljali v družbeno geografijo urbani geografi, ki

sta jih zanimala oblika in razvoj sodobnih (postmodernih) mest. Ti geografi so

zagovarjali stališče, da se mesta spreminjajo na načine, ki jih ni mogoče ustrezno

pojasniti z modernističnimi teorijami, kot sta npr. marksizem in humanizem

(Hubbard in sod., 2002).

Poststrukturalizem se je v geografiji pojavil pozneje. Izšel je iz delovanja

francoskih filozofov in teoretikov od šestdesetih let 20. stoletja naprej. Gre za

intelektualno gibanje, ki je nasprotovalo togosti, gotovosti in esencializmu, ki naj

bi označevali strukturalizem. Najprej se je razvil v filozofiji in se pozneje uveljavil

v literarni teoriji in kritiki. Zanj je bila vstopna točka v družbeno geografijo t.

i. nova kulturna geografija poznih osemdesetih let in zgodnjih devetdesetih let

skupaj s posameznimi vejami feministične geografije, ki so imele več skupnih

158

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 158

6.9.2019 10:48:13





točk s poststrukturalistično teorijo (Cresswell, 2013, str. 208). Njegov vpliv je

prisoten v skoraj vseh vejah družbene geografije (Woodard, Jones III, 2009).

Poststrukturalizem ni vplival samo na izbor vsebin, ki jih geografi proučujejo,

ampak tudi na to, na kakšen način to počnejo. Geografi tako proučujejo širši

spekter družbeno-prostorskih pojavov kot prej in pri tem uporabljajo inovativne

raziskovalne metode, zlasti kvalitativne (Murdoch, 2006).

Danes se v geografskih delih oznaka poststrukturalizem pojavlja bistveno

pogosteje kot postmodernizem (Couper, 2015). Kot navaja Cresswell (2013, str.

206) se je težko spomniti novejšega geografskega dela, ki bi zase trdilo, da je

postmodernistično. Na drugi strani sta izraza poststrukturalizem in poststruk-

turalističen tako rekoč povsod. Ne glede na to so po mnenju mnogih avtorjev v

resnici tudi vplivi postmodernizma močno prisotni (Couper, 2015).

4.2.10 Vrzeli v pričujočem prikazu

Poudariti je treba, da takšen kratek prikaz razvoja geografije, kot je pričujoči,

nujno zanemarja številne posebnosti, ki so zaznamovale razvoj posameznih

nacionalnih geografij, pa tudi geografije v celoti. Tako so se geografije v števil-

nih državah razvijale pod drugimi vplivi in v drugačnih okoliščinah. Poleg tega

pričujoči prikaz nujno daje vtis, da je bilo v razvoju geografije več reda, kot ga

je v resnici bilo. Tudi dejanski doseg ne tem mestu na kratko orisanih pristopov

je bil pogosto precej omejen. Kot navajata Huggett in Robinson (1996, str. 793),

večina geografov deluje znotraj pragmatičnega okvira, ki je povezan s posame-

znikovo biografijo in izkušnjami in ki ga omejujejo razpoložljivi viri in podatki.

Še ena slabost, na katero kaže opozoriti, je pogojena s prevlado anglo-

ameriške perspektive v sodobni znanosti, pri čemer geografija ni nobena izjema.

To je deloma posledica tega, da so se številne novosti na področju geografije v

zadnjih desetletjih zgodile ravno v okviru anglofonske geografije, v veliki meri

pa tudi posledica jezikovne prevlade angleščine. Gre za problem, na katerega

opozarjajo številni geografi. Idejo o tem, kaj je mednarodno, je okupiral he-

gemonični diskurz angloameriške geografije in revij (Paasi, 2005). Po mnenju

številnih avtorjev lahko govorimo o izraziti hegemoniji ene same geografije in

šole mišljenja – angloameriške geografije, ki pušča zelo malo prostora za druge

tradicije v geografiji (Zusam, 2002; Garcia Ramon, 2004; Aalbers, Rossi, 2006).

159

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 159

6.9.2019 10:48:13





Večje upoštevanje razvoja geografije na drugih jezikovnih področjih bi opo-

zorilo tudi na številne druge značilnosti in spremembe na področju geografije.

Tudi prikazi razvoja geografije na nekaterih drugih jezikovnih področjih so

pogosto poudarjali uvoz idej in novosti iz geografije v angleškem jeziku, po drugi

strani pa so opozarjali tudi na nekatere izvirne prispevke »lokalnih« geografij

(npr. Hooson, 2001; Minca, 2009), ki so ravno zaradi jezikovne drugačnosti

pogosto ostajali prezrti (Zusman, 2002).

4.2.11 Vplivi na geografijo v Sloveniji

Razvoj slovenske geografije so (zlasti po posameznih področjih) predstavili

že številni avtorji (npr. Radinja, 1989; Klemenčič, 2009; Pak, 2009; Plut, 2009

…). Ti prikazi so opozarjali tako na vsebinska težišča, ki so bila prisotna zno-

traj slovenske geografije v posameznih obdobjih, kot tudi na institucionalne

okvire, ki so pomembno vplivali na delovanje geografov in naravo geografske

produkcije v slovenščini. Radinja (1989) je razvoj geografije na ljubljanski

univerzi razdelil v več obdobij. Čas po drugi svetovni vojni do konca petde-

setih let je označil za »Melik-Ilešičevo obdobje«, na začetku šestdesetih let

pa naj bi se začelo »Ilešičevo obdobje«. S tem poimenovanjem je opozoril na

pomembno vlogo teh dveh slovenskih geografov, posredno pa to govori tudi

o razmeroma skromnem številu geografov, ki so bili dejavni na raziskovalnem

področju. Okrog leta 1960 se je takšno stanje začelo spreminjati (Radinja,

1989). Splošen trend v drugi polovici 20. stoletja je bila rast števila poklicnih

geografov, vzporedno s tem pa širitev geografskega proučevanja na nova

področja. Tako so se v šestdesetih in sedemdesetih letih razvila nova druž-

benogeografska področja oziroma so slovenski geografi začeli sistematično

in kontinuirano delovati na nekaterih novih ali relativno novih področjih

(regionalno planiranje, politična geografija, geografija turizma in rekreacije,

geografija podeželja, urbana geografija ...) (Klemenčič, 2009). Tudi v okviru

fizične geografije je prihajalo do postopnega razvoja novih in krepitve starej-

ših vsebinskih področij (npr. geomorfologija, geografija krasa, biogeografija

. .). Opazno je bilo tudi intenziviranje raziskovanja krasa (hidrografske,

klimatološke, geomorfološke, regionalnogeografske ... raziskave) (Radinja,

1989; Lovrenčak, 2009). Posebej kaže omeniti pojav in nagel razvoj okoljske

geografije (Plut, 2009).

160

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 160

6.9.2019 10:48:13

Na delovanje slovenskih geografov ni vplivala samo domača in tuja strokovna

literatura iz zelo različnih držav in v različnih jezikih, ampak tudi pogosti stiki z

avstrijskimi, poljskimi, nemškimi in drugimi geografi, seveda pa tudi z geografi

z drugih območij nekdanje Jugoslavije.

V tem prispevku so bili predstavljeni različni pristopi na področju geografije,

ki so – še zlasti s pogledom nazaj – pomembneje zaznamovali svetovno geografijo.

Odmevi različnih omenjenih pristopov v slovenski geografiji so bili zelo različni.

Slovenski geografi so redno spremljali geografsko produkcijo po svetu, večja ali

manjša pozornost, namenjena posameznim nacionalnim geografijam (kolikor

lahko govorimo o njih), pa je bila pogojena tudi s poznavanjem posameznih

jezikov in dostopnostjo strokovne literature. O dobri seznanjenosti z dogajanjem

in spremembami znotraj geografije pričajo različni prispevki, ki so govorili o

novostih v svetovni geografiji. Na splošno lahko bolj intenzivne vplive vidimo

le v navezavi na nekatere izmed pristopov, ki so bili predstavljeni v prvem delu

pričujočega prispevka, drugi pa so slej ko prej ostajali zanemarjeni, kar je tudi

posledica populacijske majhnosti slovenske geografije.

Da je kvantitativna revolucija že dokaj kmalu zbudila pozornost, pričata

predstavitvi dveh ključnih del s tega področja. Tako je ob izidu Bungejeve knjige

Teoretska geografija (Bunge, 1967) v Sovjetski zvezi o tem delu v Geografskem

vestniku poročal tudi Ilešič (1968a), ki je pri tem zapisal, da poskuša Bungejeva

knjiga »teoretske temelje geografije postaviti na čisto matematične osnove«.

V istem letu je (Ilešič, 1968b) predstavil tudi Haggettovo knjigo Lokacijska

analiza v družbeni geografiji. Nekaj pozneje je o novi »kvantitativni geografiji«

v Geografskem vestniku napisal daljši prispevek Vrišer (1970), ki je menil, da je

treba kvantitativno geografijo »nedvomno presojati kot korak naprej, tako gle-

de raziskovalnih metod kakor glede konceptnih izhodišč«. O »kvantitativnih

metodah v sodobni geografiji« je v istem letu v Geografskem obzorniku pisal tudi

Kunaver (1970). To priča o tem, da so bile omenjene spremembe opažene tudi

v slovenski geografiji, kar je kmalu postalo očitno tudi v slovenski geografski

produkciji. V sedemdesetih letih 20. stoletja je nastalo več geografskih del, ki

so temeljila na uporabi kvantitativnih metod, ki so bile uporabljene na vsebin-

sko raznolikih področjih; na primer Černe (1977) jih je uporabil na področju

proučevanja degradacije okolja, Plut (1977) pri fizičnogeografski regionalizaciji

Koprskega Primorja ...

161

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 161

6.9.2019 10:48:13



Slika 50: V sedemdesetih letih 20. stoletja so slovenski geografi začeli pogosteje

uporabljati kvantitativne metode. Na sliki je grafični prikaz iz leta 1977 objavljenega

članka Fizičnogeografska regionalizacija Koprskega Primorja s pomočjo faktorske analize

(Plut, 1977).

Drug primer razmeroma intenzivnih vplivov je povezan s sistemskim pri-

stopom. Tako je o sistemski analizi sredi sedemdesetih let v Geografskem vestniku

objavila prispevek Kokoletova (1976), M. M. Klemenčič (1987) pa je razmišljal o

sistemski teoriji v navezavi na regionalno geografijo. Poleg tega so nastala številna

dela, ki so posamezne geografske pojave obravnavala kot sisteme (npr. Vrišer, 1980,

1985 …). Tudi vedenjska geografija je našla nekaj odmeva (npr. Rebernik, 2002;

Staut, Kovačič, D. Ogrin, 2007), čeprav ni nikoli šlo za zares razširjen pristop.

Bolj ali manj prezrti pa so ostali nekateri drugi pristopi. Tako je postmo-

dernizem le redko našel prostor v slovenskih geografskih delih, a vseeno kaže

omeniti nekaj izjem. Tako se je npr. Vranješ (2002) naslonil na postmoderno

teorijo v svojem prispevku o družbeni produkciji prostora, Bole (2004) je pisal

o postmodernem mestu, Kušar (2010) pa predstavil institucionalni pristop v

ekonomski geografiji kot enega od postmodernih pristopov.

Posredni vplivi so bili seveda prisotni tudi na drugih področjih, saj je slo-

venska geografija sprejemala (in pogosto ustvarjalno predelovala in nadgrajevala)

številne metodološke in teoretske pristope iz tujih geografij. Kljub razmeroma

162

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 162

6.9.2019 10:48:13





skromnemu številu geografov – v primerjavi z večino drugih držav – pa v Sloveniji

vendarle nikoli ni bilo mogoče govoriti o izraziti prevladi posameznega pristopa,

kar priča tudi o zdravi raznovrstnosti in bogastvu idej znotraj geografske stroke.

4.3 Odmevi sodobnih geografskih tokov v slovenskem prostoru

Do šestdesetih let 20. stoletja je geografija na Univerzi v Ljubljani temeljila

na delu A. Melika in S. Ilešiča, organizacijski in kadrovski okvir je ostal dokaj

skromen. Drugo predavateljsko mesto (S. Ilešič) je bilo zasedeno leta 1946,

tretje (V. Klemenčič) šele leta 1959. Šele po letu 1961 je oddelek doživel večje

organizacijske spremembe (uveljavilo se je tudi načelo rotacije na predstojniš-

kem mestu), kadrovsko se je okrepil s petimi novimi predavatelji (I. Vrišer,

M. Žagar, D. Radinja, V. Leban, J. Medved), po upokojitvi A. Melika (1966)

je na njegovo mesto prišel I. Gams. Po mnenju Ilešiča (1969, str. 240) je

oddelek »dohitel, kar je bilo doslej zamujenega v izgradnji zadostne zasedbe

učnega osebja po vseh vejah geografske znanosti«. Oddelek se je notranje

organiziral na tri temeljne katedre, ki so izhajale iz osnovne delitve geogra-

fije na fizično, družbeno in regionalno geografijo. Po letu 1962 so se začele

na drugi stopnji razvijati posamezne, v začetku rahle usmeritve (najprej »za

pedagoško službo, za prostorsko načrtovanje in za turizem«, Ilešič, 1969, str.

241), ki so sledile specializacijam posameznih učiteljev in so pozneje dobile

tudi svoje katedre. Katedre so postale osnovna organizacijska enota, znotraj

katerih se sprejemajo strateške odločitve o kadrovskih in študijskih zadevah

ter raziskovalnem delu.

Kadrovska krepitev oddelka in specializacije njegovih članov so tudi pri nas

spodbujale razprave, ali je geografija še vedno enotna veda ali se razvija v sistem

znanosti. Velik zagovornik enotne geografije (tudi v mednarodnem prostoru) je

bil Ilešič (1979). Njegova prepričanja, da ima geografija prihodnost le kot enotna

veda, so v slovenskem prostoru obveljala in kot taka, z notranjimi usmeritvami,

se slovenska geografija bolj ali manj uspešno razvija še danes. Privrženost tej

ideji se kaže tudi v študijskih programih Oddelka za geografijo FF UL, kjer so

približno enakomerno zastopane fizično-, družbeno- in regionalnogeografske

vsebine. Zaradi lažjega vpogleda v razvoj, ki ga je geografija na Filozofski fa-

kulteti Univerze v Ljubljani doživela po 2. svetovni vojni, sledi v nadaljevanju

163

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 163

6.9.2019 10:48:13





razvoja zgodovinski pregled temeljnih smeri in usmeritev, ki so zastopane na

Oddelku za geografijo FF UL.

4.3.1 Fizična geografija





Karel Natek


Že v prvih dveh desetletjih po ustanovitvi univerze je nastalo več geografskih

del, med katerimi so za nadaljnji razvoj fizične geografije posebej pomembni

prvi del Melikove monografije o Sloveniji (Melik, 1935‒36) in številne fizič-

nogeografske (predvsem geomorfološke in klimatogeografske) študije Ivana

Rakovca (1899‒1985), Valterja Bohinca (1898‒1984), Jožeta Rusa (1888‒1945), Iva

Rubića (1897‒1961), Arturja Gavazzija (1861‒1944), Oskarja Reye (1900‒1980)

in drugih, objavljene v Geografskem vestniku. V vseh teh delih je očiten vpliv

zahodnoevropske geografije (zlasti nemške in francoske), ki jo je nastajajoča

slovenska geografija počasi dohitevala.

V novem družbenem redu po drugi svetovni vojni je politični povezavi

Jugoslavije s sovjetskim blokom sledila tudi slovenska geografija. Dotedanje

znanstveno obravnavanje različnih fizičnogeografskih tem se je sicer nadalje-

valo brez izrazitejše prekinitve (prim. Šerko, 1946; Rakovec, 1949; Reya, 1949),

a ga je začasno zasenčila neke vrste neposredna družbena aplikativnost v duhu

‚novega časa‘. Anton Melik je v prvem povojnem fizičnogeografskem članku

( Prirodno-geografska sestava Slovenije) zapisal: »Ko premotrivamo, kakšna je

Slovenija za namene in naloge sistematičnega gospodarstva, bomo skušali po-

dati pregled površja z vidika, da s tem naznačimo prirodne osnove za načrtno

gospodarjenje. Tu nam ne gre za razčlenitev Slovenije na prirodne pokrajine ali

geografske enote, marveč gledamo na sestavne dele površja s tega docela kon-

kretnega, enostransko zainteresiranega stališča: ... kako ga je priroda usposobila

za gospodarsko izrabo.« (Melik, 1946, str. 3).

Pomembne družbene funkcije takrat vodilnega slovenskega geografa (mdr.

rektor ljubljanske univerze 1946‒50, poslanec ljudske skupščine LRS 1946‒58,

redni član SAZU od 1946) so v povojnih letih brez dvoma koristile tudi geogra-

fiji, saj je mdr. pomembno prispeval k ustanovitvi Inštituta za geografijo SAZU

(današnji Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU). Tudi prispevek

fizične geografije k povojni obnovi Sovjetske zveze in odpiranju tamkajšnjih

164

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 164

6.9.2019 10:48:13



Slika 51: Staroste slovenske geografi je (od sredine fotografi je proti desni) Svetozar

Ilešič, Valter Bohinec, France Planina in Ivan Rakovec na sprejemu v Skupščini SRS

ob 50-letnici študija geografi je leta 1969 (Arhiv Oddelka za geografi jo FF UL).

novih naravnih virov je bil brez dvoma pomemben, vendar pa sovjetskega modela

očitno ni bilo mogoče neposredno prenesti v naše drugačne naravne in družbene

razmere. S tem bi morda lahko pojasnili, zakaj se Melikovo zagovarjanje premoči

‚novega človeka‘ nad naravo v geografskih krogih nekako ni prijelo. Po vzoru

velikopoteznih projektov v Sovjetski zvezi se je kot del takrat vladajoče struk-

ture npr. zavzemal za osušitev kraških polj, čeprav se je hkrati kot znanstvenik

zavedal zahtevnosti takšnih velikih posegov v naravo (»Osušitev kraških polj

je radi posebnosti podzemskega kraškega odtoka zelo komplicirana stvar, ki pa

bi se mogla reševati v zvezi z velikopoteznimi hidrotehniškimi in elektrifi kacij-

skimi načrti.«; Melik, 1946, str. 20). Njegova navdušenost nad premagovanjem

narave je dosegla vrhunec v knjigi Naša velika dela (1950), ki je izšla v več deset

tisoč izvodih (tri izdaje v slovenskem in ena v srbohrvaškem jeziku). V njej je v

duhu takratnega časa zagovarjal npr. osušitev Skadarskega jezera, osušitev na-

ših kraških polj, gradnjo velikega zajezitvenega jezera na Planinskem polju ter

druge velike projekte, kajti »socialističnemu gospodarstvu so pred očmi interesi

ljudstva in za cilj ima dobrobit vseh, ne pa iskanje osebnih dobičkov; zato se ne

165

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 165

6.9.2019 10:48:13

boji poseganja v prirodno stanje stvari in zato je pripravljeno izvrševati ogromna

dela ...« (Melik, 1950, str. 6).

Verjetno s strani takratne politike dirigirano preusmeritev v sovjetsko

znanstveno sfero nazorno kaže rubrika Obzornik v prvih povojnih številkah

Geografskega vestnika, v kateri so avtorji predstavljali zgolj geografske in sorod-

ne monografije ter znanstvene revije iz Sovjetske zveze in njenih satelitov, iz

Zahodne Evrope pa je bila nekaj pozornosti deležna le še francoska geografija

(prim. Ilešič, 1949). Preokret ni trajal dolgo, saj so že v 25. številki (1953) povsem

prevladali prispevki o geografskih dogodkih in literaturi iz drugih delov takrat-

ne Jugoslavije in Zahoda. Z vidika nekakšne ‚enotne‘ geografije je sovjetsko

geografijo najdlje zagovarjal Svetozar Ilešič (1949).

Druga novost, ki jo je v našo povojno geografijo prinesel Svetozar Ilešič, v

tistem času mlajši član učiteljskega dvojca na oddelku, je bilo uvajanje t. i. dialek-

tičnega materializma v geografijo. »Glavna pozornost teh razpravljanj ( o enotni

geografiji, op. p. ) gre pravilnim dialektično-materialističnim pogledom v geografiji.

Res je sicer, da sodobnega geografa njegova snov sama ... sili, da je – hote ali ne-

hote – vsaj v osnovi dialektičen in materialističen. Res je pa tudi, da kljub temu v

geografiji še vedno mrgoli preostankov idealističnih zablod ...« (Ilešič, 1949, str. 342).

Zanimivo je, da se te ‚načelne‘ preusmeritve niso kazale v takrat objavljenih

fizičnogeografskih študijah. Geolog Ivan Rakovec je nadaljeval s proučevanji

sledov poledenitve (Rakovec, 1947; 1949) in pri tem izhajal iz predvojnih del

O. Ampfererja (1918) ter klasične monografije A. Pencka in E. Brücknerja o

poledenitvi Alp (1909). Vse večja količina podatkov je omogočila tudi bolj po-

globljene klimatogeografske (Reya, 1949; Manohin, 1948) in hidrogeografske

študije naših jezer in rek (Gradnik, 1947; Ilešič, 1947; 1951).

Tragična smrt Alfreda Šerka (1910–1948) je preprečila zgodnje načrte za

uvedbo sistematičnega proučevanja slovenskega krasa na oddelku. »Ni še dolgo, ko

sem profesorju Cholleyju razlagal, kako mislimo koncentrirati poučevanje krasa

na sodelovanju med postojnskim Inštitutom za raziskovanje krasa, Slovensko

Akademijo ter Univerzo v Ljubljani, kako se mislimo specijalizirati v studijah o

krasu, in kako je dr. Alfred Šerko naša osnova za vse to« (Melik, 1949, str. 339).

Začetek celovitejšega proučevanja krasa na oddelku se je zaradi tega odmaknil

za dvajset let, vse do prihoda Ivana Gamsa (1923–2014) leta 1966, samostojni

predmet Geografija krasa pa je bil uveden šele leta 1969 (Stepišnik, 2019).

166

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 166

6.9.2019 10:48:13

Nekatere poskuse uvajanja novih pristopov v geomorfologiji je v naslednjih

letih nekako zasenčilo obsežno proučevanje slemenskih nivojev, predvsem na

obrobju Panonske nižine, kar je bilo dotlej »... največje ciljno usmerjeno geo-

morfogenetsko raziskovanje v zgodovini slovenske geografije« (Gams, 2001,

str. 205). Z ostanki nekdanjih uravnav se je sicer že med svetovnima vojnama

ukvarjal Rakovec (npr. v Posavskem hribovju; 1931), ki jih je proučeval z vidika

Davisove teorije o cikličnem razvoju reliefa in pod vplivom starejših avstrijskih

geologov. Tudi Mednarodna geografska unija je predvsem pod vplivom franco-

ske geografske šole že leta 1925 ustanovila Komisijo za preučevanje pliocenskih

in pleistocenskih teras (Commission des terrasses pliocènes et pléistocènes;

Ilešič, 1937, str. 115), ki si je prizadevala uvesti enotno metodologijo njihovega

proučevanja po vsem svetu.

Izhodišče proučevanja slemenskih nivojev je bil pri nas t. i. pontski

ravnik iz starejšega pliocena, ki naj bi ga poznejši tektonski premiki dvignili

v različne višine, ob klimatskih spremembah v pleistocenu pa bi ta enotni

ravnik razkosala gosta mreža rečnih dolin. Po takratnem mnenju naj bi bilo

mogoče z morfografsko analizo identificirati ostanke tega ravnika in tudi

mlajših uravnav. Precejšnjo težo pri odločitvi za ta projekt je imelo še delo-

vanje srbskega geografa Jovana Cvijića (1865–1927) oziroma njegovo delo o

domnevno abrazijskih terasah na obrobju Panonske nižine, ki naj bi nastale ob

postopnem umikanju Panonskega morja (Cvijić, 1909; 1921). Kot tretja pobuda

se je pojavila tudi možnost, da bi lahko s tovrstnim proučevanjem ugotavljali

menjavanje toplejših (uravnavanje) in hladnejših obdobij (razčlenjevanje) v

mlajšem pliocenu in pleistocenu, kar je zagovarjala nastajajoča nemška kli-

matskogeomorfološka šola (Gams, 2001, str. 210).

Oživitev teh proučevanj v petdesetih letih 20. stoletja lahko vidimo tudi

kot vrnitev v ‚mainstream‘ geomorfološkega raziskovanja in kot odvrnitev od

povojnega deklarativnega zagovarjanja sovjetskih pogledov na geografijo. Dejstvo

je, da je Anton Melik v to proučevanje vključil skoraj vse takratne geografe, kljub

že predvojnim in nekaterim takratnim kritikam Davisovega in Cvijićevega pri-

stopa. Tehnično slabo opremljeni raziskovalci (stare avstrijske geološke karte in

jugoslovanske topografske karte v merilu 1 : 50.000) so sicer opravili veliko delo

in rezultate objavili v kakšnih 20 znanstvenih študijah, vendar pa iz dobljenih

rezultatov ni bilo mogoče dobiti odgovorov na zastavljena temeljna vprašanja.

167

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 167

6.9.2019 10:48:13

Zlasti kritičen do tega raziskovanja je bil Gams, ki je s pomočjo podatkov o

letnih količinah prenesenega proda in drugega plavja po naših rekah poskušal

dokazati, da se tako stare uravnave v tektonsko živahnem okolju sploh niso

mogle ohraniti (Gams, 1957, str. 314‒316).

Mnogo let pozneje lahko sicer trdimo, da projekt ni bil posebno uspešen,

vendar pa v takratnih skromnih razmerah niti ni bilo mogoče slediti novejšim

trendom v geomorfološkem proučevanju, zlasti ne hitremu razcvetu proučevanja

recentnih geomorfnih procesov na terenskih raziskovalnih postajah in v laboratorijih,

za kar naši takratni raziskovalci niso imeli veliko možnosti (Gams, 2001, str. 217).

Leto 1954 lahko velja za rojstno leto geografije naravnih nesreč kot nove

geografske panoge, ki je v naslednjih letih postala sestavni del raziskovalnega

programa takratnega Inštituta za geografijo pri SAZU (zdaj GIAM). Naravne

nesreče so dotlej le redko obravnavali s širšega znanstvenega vidika. Ena redkih

geomorfološko/geografskih interpretacij je bila Seidlova študija o potresih v Beli

krajini (1925), v kateri je takratne potrese povezoval z geološkim in geomorfnim

razvojem Bele krajine ter njeno geografsko raznolikostjo.

Ob silovitem poletnem neurju, ki je 5. in 6. junija 1954 opustošilo porečji

Hudinje in Pake ter zlasti Celje, je Anton Melik vodil veliko skupino geogra-

fov, ki so na terenu proučili geografske in druge učinke poplave ter vzroke za

ogromno škodo in človeške žrtve. Na osnovi njihovih poročil je Melik izdelal

obsežno študijo o vzrokih in posledicah poplav, tako naravno- kot družbeno-

geografskih (Melik in sod., 1954). V povzetku rezultatov je zapisal, kar velja še

vedno: »Dandanes pa je tako, da je človek v ogromni meri obvladal prirodne sile

in se mu ni treba več toliko ozirati nanje. Pri tem je pač napravil tudi napako,

da se premalo zanima zanje in jih ne upošteva tudi ne v tistem obsegu, kjer

mu lahko škodijo, če je premalo previden« (Melik in sod., 1954, str. 22‒23). V

študiji so jasno izpostavljene tudi še danes aktualne ugotovitve o neustreznem

poseganju človeka na poplavne ravnice.

V naslednjih desetletjih je bilo na podoben, geografsko celovit način pro-

učenih precej naravnih nesreč, a osrednja pozornost je bila ves čas namenjena

poplavam in drugim vremenskim ujmam. Na Geografskem inštitutu A. Melika

ZRC SAZU je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nastal eden najobsež-

nejših geografskih raziskovalnih projektov nasploh z naslovom Proučevanje

poplavnih področij na Slovenskem (1972‒1985). Inštitutski raziskovalci in številni

168

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 168

6.9.2019 10:48:13

zunanji sodelavci, mnogi z Oddelka za geografijo FF UL, so podrobno pro-

učili značilnosti večine poplavnih območij (razen nekaterih v porečjih Drave

in Mure), vzroke in učinke poplav ter celotno paleto odnosov med naravo in

človekom v posebnem pokrajinskem tipu – poplavnih ravnicah. Rezultati so bili

objavljeni v številnih zajetnih študijah v Geografskem zborniku, žal pa je projekt

ostal nedokončan. Šele mnogo let pozneje je mlajša generacija geografov izdala

celovito monografijo o poplavah, v katero so vključili tudi rezultate tega velikega

geografskega projekta (Komac, Natek, Zorn, 2008).

Posebno pomemben prispevek Oddelka za geografijo FF UL k proučevanju

naravnih nesreč je bila izvedba in sodelovanje na jugoslovanskem zborovanju

o metodologiji proučevanja naravnih nesreč od 13. do 15. oktobra 1983, na ka-

terem so se izkristalizirale še vedno veljavne metode celovitega geografskega

proučevanja naravnih nesreč ( Naravne nesreče ..., 1983). Kot učni predmet na

Oddelku za geografijo pa je bila Geografija naravnih nesreč pod vodstvom

Karla Natka (rojen 1952) uvedena šele v študijskem letu 1999/2000 (sprva kot

Izbrana poglavja iz geografije).

V študijskem letu 1949/50 so v študij geografije uvedli tri nove predmete

(Obča klimatologija, Hidrogeografija, Geografija prsti in rastja), vendar brez

kadrovskih okrepitev, kar seveda ni moglo prinesti novega raziskovalnega

zagona. Prvi predmet je predaval Melik, ostala dva Ilešič. V istem študijskem

letu (1949/50) so dodali še predmet Pedologija, ki ga je predaval Bogdan Vovk

(1902‒1988) z agronomske fakultete. Predavanja iz pedologije so se v naslednjih

letih izvajala redno vsako leto, ostala samo vsakih nekaj let, tako da je bilo v teh

fizičnogeografskih panogah malo možnosti za razcvet. Oba takratna predavatelja

na oddelku sta bila namreč polno angažirana že na svojih ‚matičnih‘ področjih

in zlasti Melik tudi na družbenopolitičnem. Ilešič je na Soči in zgornjem toku

Save sicer uporabil metodo proučevanja podolžnih rečnih profilov srbskega

geografa Petra Jovanovića (1893‒1957), s katero je ugotavljal odstopanja dejan-

skega podolžnega profila od idealnega (t. i. ravnotežnega) profila (Jovanović,

1938), vendar to ni bistveno prispevalo k razumevanju rečne dinamike (Ilešič,

1951; 1953). Modernejše od tega je bilo proučevanje recentne rečne dinamike na

primeru Save na Ljubljanskem polju (Radinja, 1951), a žal ni doživelo nadaljevanja.

Med pomembnimi panogami fizične geografije je bila od vsega začetka

oddelka tudi klimatogeografija, vendar se je po drugi svetovni vojni razvijala

169

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 169

6.9.2019 10:48:13



zunaj njega. Dolgoletni nosilec predmeta je bil prof. Melik (od študijskega leta

1946/47 do 1965/66), ki pa se s tem področjem ni utegnil intenzivno ukvarjati,

razen pri pisanju obsežne regionalne geografi je Slovenije. Že v tem času so

obstajali dovolj dolgi opazovalni nizi za podrobnejše analize, ki so se jih že

kmalu po drugi svetovni vojni lotevali tudi geografi , zaposleni zunaj oddelka,

npr. Vital (Vitalij) Manohin (1913‒1970) (o podnebju Ljubljane, 1945), oziroma

bivša študenta geografskega oddelka Oskar Reya (o maksimalnih padavinah,

1949) in Danilo Furlan (1913‒2003) (o novi padavinski karti Slovenije, 1953).

Z naraščanjem števila študentov je prišlo po letu 1960 do precejšnje kadrovske

okrepitve oddelka z mladimi domačimi diplomanti, ki so na oddelek prinesli nove

pobude in smeri znanstvenega proučevanja: v fi zičnogeografski sferi Darko Ra-

dinja (1927‒2016), Jelka Kunaver (rojena 1936), Jurij Kunaver (rojen 1933), Franc

Lovrenčak (rojen 1940) in kot že formiran raziskovalec Ivan Gams z Inštituta za

raziskovanje krasa v Postojni. Nekateri od njih so se kot mladi asistenti dodatno

izobraževali na tujih univerzah, kar se je pokazalo v novih pristopih k znanstve-

nemu proučevanju in v pedagoškem delu (D. Radinja v Leningradu in Moskvi,

Jurij Kunaver v Oxfordu, F. Lovrenčak v Bratislavi; Zbornik FF 1919‒1989).

Slika 52: Jurij Kunaver s skupino študentov pri proučevanju značilnosti krasa na

Kom ni leta 2000 (Arhiv Oddelka za geografi jo FF UL).

170

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 170

6.9.2019 10:48:13

Vse to je izdatno okrepilo potenciale fizične geografije na oddelku, vendar je

s prehodom geografije z naravoslovne na filozofsko fakulteto (1961) nastalo tudi

izrazito nesorazmerje med fizično- in družbenogeografskim delom oddelka, kar

se je izravnalo šele v osemdesetih letih. Med letoma 1958 in 1962 se je geografski

oddelek kadrovsko močno okrepil s kar šestimi mladimi profesorji (Vladimir

Klemenčič, Igor Vrišer, Marjan Žagar, Darko Radinja, Jakob Medved in Vla-

dimir Leban; prvi štirje so bili prej asistenti) in štirimi asistenti (Jurij Kunaver,

Milan Natek, Mirko Pak in Jelka Kunaver kot strokovna sodelavka), vendar sta

bila iz fizičnogeografske ‚sfere‘ samo en učitelj (Darko Radinja) in en asistent

(Jurij Kunaver). K temu je svoje prispevalo tudi prepričanje o večji pomembnosti

družbenih procesov v času silovitega tehnološkega in industrijskega razvoja, kar

se je nekaj desetletij pozneje izkazalo kot zmotno ob vse hujši degradaciji okolja

v svetu in tudi v Sloveniji (Radinja, 1989, 11, 14).

Darko Radinja je leta 1960 prišel na oddelek z bogatimi pedagoškimi iz-

kušnjami iz srednje šole, najprej kot asistent za metodiko geografskega pouka.

V doktorski disertaciji se je ukvarjal s proučevanjem kraške morfogeneze v luči

takrat uveljavljene klimatske geomorfologije. Najbolj ga je zanimalo še vedno

ne povsem razjasnjeno razmerje med geomorfnimi procesi na kraškem in so-

sednjem nekraškem površju. Izrazite podolžne kotanje na matičnem Krasu in

najdbe fluvialnih sedimentov je interpretiral kot sledove nekdanjih površinskih

vodotokov, ki naj bi z višjega nekraškega obrobja tekli preko kraškega površja

(Radinja, 1972). Poznejša odkritja brezstropnih jam in jamskih sedimentov so

nekatere njegove ugotovitve sicer omajala (Mihevc, 1996), vendar pa lahko

štejemo njegove tri obsežne študije o kraški morfogenezi med klasična dela

naše fizične geografije.

Že v naslednjem študijskem letu (1961/62) je Radinja prevzel predavanja in

vaje iz fizične in matematične geografije, pozneje od Melika še hidrogeografijo

(1967/68), kar je bilo odločilno za njegovo nadaljnjo pedagoško in raziskovalno

pot. Zelo hitro je presegel meje ‚klasične‘ hidrogeografije in se začel ukvarjati z

zapletenimi odnosi med vodo in človeško družbo (npr. oskrba s pitno vodo), kar

je po nekaj letih preraslo v nov študijski predmet Varstvo geografskega okolja

(od 1979/80). Po njegovem širokem razumevanju hidrogeografije je voda »zrcalo

naravnih in družbenih razmer«, saj je ključna »pogojenost vodnih pojavov s po-

krajinsko sestavo in človekom posebej« (Gams, 1997, 230). Ravno v sedemdesetih

171

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 171

6.9.2019 10:48:13



letih so se z vse očitnejšimi posledicami onesnaževanja okolja začela kritično

zaostrovati razmerja med okoljskimi sestavinami in družbo, a jih je bilo takrat

še težko kvantitativno opredeliti. Pomemben poskus kvantifi kacije geografske

dimenzije onesnaževanja okolja je bila njegova metoda širjenja antropogenega

žvepla v okolju s pomočjo vsebnosti žvepla v snežni odeji (Radinja, 1987; 1988).

Slika 53: Darko Radinja s študenti na terenskem delu v Planici (foto: B. Lampič).

Takšno usmeritev so naprej razvijali tudi ‚njegovi‘ sodelavci, predvsem Dušan

Plut (rojen 1950, asistent od 1974), Valentina Brečko (rojena 1966, asistentka od

1996), Metka Špes (rojena 1950, docentka od 1997) in Barbara Lampič (rojena

1969, raziskovalka od 2002). M. Špes je okoljsko problematiko še razširila s

socialnogeografskimi metodami proučevanja (Špes, 1997; 1998), V. Brečko se

je usmerila v varstvo in oskrbo s pitno vodo (1996) in B. Lampič v kmetijsko

obremenjevanje okolja (2002). D. Plut se je pri pedagoškem delu tudi ukvarjal s

fi zično geografi jo (nosilec predmetov Pokrajinska ekologija od 1989/90, Varstvo

geografskega okolja od 1993/94 in Hidrogeografi ja od 1997/98), a so ga sčasoma

vse bolj zaposlovali globalni okoljski problemi in hitro naraščajoča neskladja med

zmožnostmi okolja in vse bolj netrajnostnim razvojem človeške družbe (Plut,

1987; 1991; 1995; 1998; 2010). S tako širokim pristopom je precej let deloval tudi

172

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 172

6.9.2019 10:48:13

v strankarski (ustanovni predsednik Zelenih Slovenije, 1989) in državni politiki

(član predsedstva Republike Slovenije 1990‒92).

Po upokojitvi D. Pluta (2015) je predmet Hidrogeografija prevzel Tajan

Trobec (rojen 1981, asistent od 2008), ki se je osredotočil na širše geografske

značilnosti vodotokov, za katere ne obstajajo sistematična opazovanja, a nam

kot hudourniki povzročajo velike težave (Trobec, 2015).

V izrazito znanstveni smeri je fizično geografijo razvijal Ivan Gams, ki je

prišel na oddelek leta 1966 in že naslednje študijsko leto kot izredni profesor

prevzel predmeta Klimatologija ter Pedogeografija in geografija vegetacije. Do-

tlej je deloval kot raziskovalec na Inštitutu za geografijo SAZU (1951‒1962) ter

Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni (1962‒1966) in se posvečal predvsem

proučevanju krasa. Med najpomembnejše dosežke na tem področju štejemo

ugotavljanje jakosti korozije na osnovi trdote vode in rečnih pretokov (Gams,

1963), merjenje jakosti korozije s pomočjo apnenčastih tablet (Gams, 1986a) in

proučevanje kraških polj (Gams, 1978) ter obe temeljni monografiji o slovenskem

krasu (Gams, 1974; 2003).

Gams je vrsto let skupaj z asistenti obvladoval velik del fizične geografije, saj

je mdr. predaval geomorfologijo, klimatogeografijo, pedo- in fitogeografijo, od

študijskega leta 1969/70 še geografijo krasa in od 1980/81 pokrajinsko ekologijo.

Slednja dva predmeta sta bila vključena v študijske programe geografije prav na

njegovo pobudo, za pokrajinsko ekologijo je tudi napisal prvi učbenik (1986b).

Jurij Kunaver je prišel na oddelek leta 1961 in kot asistent sodeloval pri raz-

ličnih predmetih, a njegovo zanimanje je bilo usmerjeno predvsem v visokogorski

kras. Z dolgoletnim proučevanjem tega tipa krasa se je uveljavil tako v domačih

kot tujih znanstvenih krogih (Kunaver, 1972; 1983). Leta 1974 se je preselil na

Pedagoško akademijo Univerze v Ljubljani in se nato vrsto let posvečal predvsem

metodiki in didaktiki pouka geografije. Kot izredni profesor se je leta 1986 vrnil

na Oddelek za geografijo in do upokojitve (1999) poleg didaktike geografije

predaval več fizičnogeografskih predmetov (Geomorfologija, Geografija krasa,

Klimatogeografija). Pri navedenih predmetih so mu pomagali asistenti Marjan

Bat (rojen 1955) v obdobju 1982‒1991, ki se je raziskovalno ukvarjal predvsem

z reliefnimi značilnostmi in njihovim vplivom na rabo tal (Bat, 1990), Mauro

Hrvatin (rojen 1962) v obdobju 1992‒1995, Sabina Popit (roj. Kramberger, rojena

1971) v obdobju 1996‒2004 in Irena Mrak (rojena 1973) v obdobju 1998‒2007.

173

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 173

6.9.2019 10:48:13



Kunaver je v tem času poleg visokogorskega krasa proučeval še druge geomor-

fološke pojave v visokogorskem svetu (1990b; 1999), predvsem razvoj Zgornjega

Posočja v pleistocenu. Pri tem je bil prvi, ki je pri nas v geomorfologiji uporabil

metodo absolutne datacije (Kunaver, 1975; 1980; 1990a).

Slika 54: Člani katedre za fi zično geografi jo poslušajo predstavitve študentov na

terenskem delu v Marindolu leta 2003. Od leve: Irena Mrak, Dušan Plut, Darko

Ogrin, Valentina Brečko Grubar, Matej Ogrin, Franc Lovrenčak in Karel Natek

(foto: B. Repe).

Po upokojitvi J. Kunaverja je geomorfološke naloge prevzel Karel Natek

(od 1999) in sprva nadaljeval s proučevanji pleistocena (2007), nato se je na

njegovo pobudo težišče geomorfološkega proučevanja mlajših raziskovalcev

pod vodstvom Uroša Stepišnika (rojen 1975) osredotočilo na gorski svet

Balkanskega polotoka. S sistematičnim delom so podrobno proučili sledove

pleistocenskih poledenitev v številnih delih Dinarskega gorstva in z novimi

metodami (absolutne datacije s kozmičnimi radionuklidi) prišli do povsem

novega vpogleda v pleistocensko dogajanje (Stepišnik in sod., 2009; Žebre,

Stepišnik, 2014). Metode absolutne datacije je uspešno uporabila tudi I. Mrak

na primeru podora pod Velikim vrhom v Karavankah (Mrak in sod., 2010),

pozneje pa se je preusmerila na proučevanje onesnaževanja visokogorskega

sveta in visokogorskega turizma (2011).

174

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 174

6.9.2019 10:48:14

Klimatogeografijo je po smrti A. Melika (1966) v študijskem letu 1967/68

prevzel I. Gams, po njegovi upokojitvi za dve študijski leti J. Kunaver in nato

leta 1995 Darko Ogrin (rojen 1960), ki je bil pred tem asistent pri več fizično-

geografskih predmetih. Gams se je začel že zgodaj ukvarjati z razmerjem med

podnebjem in rabo tal ter poselitvijo, njegov glavni prispevek so poleg prouče-

vanja jamske klime še študije o mikroklimi vrtač in kraških polj ter o termalnem

pasu (Gams, 1972; 1996). D. Ogrin se je kot mladi raziskovalec začel ukvarjati

z dendrokronologijo kot povsem novim raziskovalnim področjem (1992), po-

zneje pa predvsem z mediteranskimi značilnostmi in tipi podnebja v Sloveniji,

lokalno klimo (topoklimatske karte), s podnebjem v času pred sistematičnim

opazovanjem vremena in podnebja ter s klimatskimi spremembami (Ogrin,

1996; 2014; Ogrin, Vysoudil, 2011; Ogrin in sod., 2016).

Poleg omenjenih klimatogeografskih tem je oddelek sledil novim razisko-

valnim trendom, ki se z uporabo vse dostopnejših in natančnejših instrumentov

posvečajo onesnaževanju zraka v naseljih zaradi ogrevanja in prometa. S tem

se ukvarja predvsem Matej Ogrin (rojen 1975), mladi raziskovalec na oddelku

od 2003, asistent od 2007 in učitelj od 2016 (Ogrin, M., Vintar Mally, K., 2013;

Ogrin, M. in sod., 2017). Problematično postaja tudi onesnaževanje zraka s tr-

dimi delci, tako v mestih kot podeželskih naseljih, s čimer se ukvarja Kristina

Glojek (rojena 1991), mlada raziskovalka na oddelku od leta 2016.

Pedo- in fitogeografija je bila med prvimi študijskimi predmeti, ki so jih

na novo vključili v študij geografije po drugi svetovni vojni (pod različnimi

imeni, npr. Geografija prsti in rastja ali Biogeografija s pedogeografijo),

vendar pa dolgo ni zaživela, saj sta jo predavala geografa, ki se z njo nista

veliko raziskovalno ukvarjala (S. Ilešič do 1966/67, nato I. Gams do 1976/77).

V študijskem letu 1977/78 je fitogeografijo prevzel Franc Lovrenčak (asistent

od 1966), in naslednje študijsko leto še pedogeografijo, kar je prineslo nov

zagon tudi na tem raziskovalnem področju. Sprva se je raziskovalno ukvarjal

s proučevanjem zgornje gozdne meje (1977; 2007), pozneje je v proučevanje

prsti uvedel vrsto novosti in jih mlajšim generacijam posredoval prek univer-

zitetnih učbenikov pedogeografije (1994) in biogeografije (2003). Napisal je

tudi dva priročnika za proučevanje prsti (mdr. Lovrenčak, Vovk Korže, 2004)

in kot dolgoletni nosilec predmeta Matematična geografija tudi učbenik za

ta predmet (1996).

175

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 175

6.9.2019 10:48:14

Po upokojitvi F. Lovrenčaka (2008) je Blaž Repe (rojen 1972), asistent

stažist od 1999, v celoti prevzel predmet Pedo- in biogeografija ter uspešno

nadaljeval tudi s širšim družbenim uveljavljanjem te fizičnogeografske panoge,

tako s tehtnimi znanstvenimi objavami kot poljudnostrokovnimi članki. Med

njegove najpomembnejše raziskovalne novosti moremo uvrstiti uporabo novih

metod kartiranja prsti (Repe, 2006) in razločevanja tipov prsti ter s tem pove-

zane terminološke zadrege (Repe, 2018) in znanstveno monografijo o prsteh v

Sloveniji (Vrščaj, B., Repe, B., Simončič, P., 2017).

Sodobni trendi v fizični in okoljski geografiji so bili ob uvedbi bolonjskega

načina študija (v študijskem letu 2009/10) odločilni, da smo obe panogi na drugi

stopnji študija geografije združili v modul Okoljska in fizična geografija. To

se je kmalu izkazalo za pametno odločitev, saj smo s tem tudi formalno združili

dva vidika sodobne fizične geografije in hkrati omogočili študentom, da že v

času študija pridobijo večjo širino in nove veščine pri soočanju s sodobnimi

geografskimi procesi.

Z enakim ciljem smo na drugi stopnji uvedli še nekaj novih fizično-

geografskih predmetov, pri katerih poskušamo slediti vse bolj razvejenemu

razvoju svetovne geografije. Pri predmetu Aplikativna fizična geografija (no-

silca B. Repe in K. Natek) študentje pridobijo dodatne raziskovalne veščine,

še posebej v povezavi z modulom Uporabna geoinformatika, da se usposobijo

za uporabo najnovejših podatkovnih virov o reliefu (digitalni modeli višin,

lidarski podatki) v okviru geografskih informacijskih sistemov. Študijski pred-

met Geografija krasa, nosilec je Andrej Mihevc (rojen 1952), je nadomestil

dotedanji Usmeritveni predmet Geografija krasa in je namenjen seznanjanju

študentov z najnovejšimi raziskavami krasa (krasoslovje, speleologija, kraška

hidrologija idr.), predmet Pokrajinska ekologija (nosilec M. Ogrin) pa je bil

prenesen iz prejšnjega tretjega letnika na drugo stopnjo. Povsem na novo so

bili uvedeni še študijski predmeti Geografija gora in zavarovanih območij

(nosilca D. Cigale in M. Ogrin), Geografija okoljskih virov (nosilka Katja

Vintar Mally) in Vrednotenje geodiverzitete (nosilec U. Stepišnik). Navedeni

študijski predmeti niso zgolj nova imena, temveč z njimi uvajamo povsem nove

pristope k proučevanju zapletenih naravnih sistemov in njihovih interakcij s

sodobno družbo (npr. Stepišnik, Repe, 2015).

176

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 176

6.9.2019 10:48:14



Slika 55: Andrej Mihevc in Blaž Repe na krasoslovni raziskovalni odpravi v Črni gori

leta 2007 (foto: M. Ogrin).

Ob uvedbi bolonjskega sistema študija smo tudi na prvi stopnji uvedli dva

nova predmeta in enega izbirnega, ki vsebujejo tudi fi zičnogeografske vsebine:

Fizično geografi jo krasa (nosilec U. Stepišnik), Ekološko geografi jo (nosilka K.

Vintar Mally) in kot izbirni predmet Geografi jo naravnih nesreč (od študijskega

leta 1999/2000 do 2008/09 Izbrana poglavja iz geografi je; nosilec K. Natek).

Hkrati smo z bolonjsko reformo za zdaj uspešno uvedli dvostopenjski način

študija: pridobivanje osnovnih fi zičnogeografskih znanj in veščin na prvi stopnji,

najprej pri dveh splošnih predmetih (Fizična geografi ja I in Fizična geografi ja

II), nato specifi čna znanja pri posameznih predmetih (Geomorfologija, Klimato-

geografi ja, Fizična geografi ja krasa, Hidrogeografi ja, Pedo- in biogeografi ja), na

drugi stopnji pa celovitejši študij različnih geografskih problemov s poudarkom

na praktični uporabnosti pridobljenih znanj in veščin.

Položaj fi zične geografi je v študiju geografi je skozi čas kaže tudi spremi-

njanje odnosov med človekom in naravo v različnih družbenih ureditvah. V

postrevolucionarnem obdobju po drugi svetovni vojni se je pretirano podredila

prepričanju o zmagi človeka nad naravo. V naslednjem obdobju družbenega

177

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 177

6.9.2019 10:48:14





samoupravljanja se je geografija bolj usmerjala v proučevanje zapletenih druž-

benogeografskih procesov in problemov. Kljub temu je bila med prvimi vedami,

ki so začele opozarjati na neskladja med hitrim razvojem družbe in negativnimi

učinki teh procesov na okolje, pozneje tudi na meje, ki jih narava vse očitneje

postavlja nebrzdanemu razvoju sodobne družbe. Novi raziskovalni izzivi in

pristopi nujno zahtevajo povezovanje znotraj geografije in navzven s sorodni-

mi strokami ter vse bolj brišejo nekdaj izrazite ločnice med posameznimi deli

geografije. Iz vsega tega izhajajo naša prizadevanja za takšen študij geografije,

da se bodo naši diplomanti znali soočiti in tudi prispevati k reševanju vse bolj

zaostrenih odnosov med naravo in sodobno družbo.

Malo nostalgije, spomini na študijska leta in na zaposlitev

Če v zadnjih letih kdaj pridem v drugo nadstropje Filozofske fakultete na Aškerčevi

cesti, se mi spomini radi vračajo v čas, ko se je Oddelek za geografijo v začetku

šestdesetih let 20. stoletja vselil v dolgo pričakovane prostore v novi stavbi. To so

bili res veličastni občutki. Kakšna prostornost, koliko svetlobe! Vsak profesor in vsak

predavatelj je dobil svoj kabinet. Velika svetla knjižnica, predavalnice, kartografska

soba in posebna pisarna. Če vse to primerjam s prostori, ki jih je imela geografija

na stari fakulteti oz. v stavbi današnjega vodstva univerze na Kongresnem trgu,

smo takrat prišli v pravo razkošje.

Stavbo na Aškerčevi cesti so namreč gradili vrsto let. Dobro se spominjam,

da sem še kot gimnazijka hodila mimo velike in globoke gradbene jame, ki je

samevala za visokimi lesenimi »plankami« poleg Šolske poliklinike. Ne vem, v

čem je bil vzrok za tako zavlačevanje, morda tudi arheološka izkopavanja. Po

Ljubljani pa se je govorilo, da poteka prav tam velika prelomnica in bi bila grad-

nja nevarna. Tudi med poznejšo gradnjo se je še marsikaj zapletalo. Stavba je

bila namreč namenjena prostorom dveh fakultet, zahodni del Filozofski fakulteti,

vzhodni del pa Prirodoslovno-matematični oz. pozneje Naravoslovni fakulteti. V

tem delu naj bi poleg geografije dobili prostore tudi geologija in biologija, morda še

kateri od drugih oddelkov v I. nadstropju, kamor so pozneje namestili psihologijo.

Za ostale oddelke Naravoslovne fakultete so bile druge rešitve, problem je ostala

le farmacija, ki je takrat delovala v okviru te fakultete. Zelo so si prizadevali, da

178

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 178

6.9.2019 10:48:14

bi stavbo dvignili za eno nadstropje, vendar niso uspeli. V poznejših letih mlajši

kolegi niso več vedeli, zakaj sta bili v stavbi tudi geologija in biologija, ki sta

pozneje dobili nove prostore drugod.

Zdi se, da vsa ta zgodba okrog novih prostorov ni zanimiva in tudi ne po-

membna. Vendar je geografija s preselitvijo na Aškerčevo dobila »krila«. Poleg večjih

prostorov se je povečalo tudi število univerzitetnih učiteljev in sodelavcev, kar je

omogočilo kakovostnejši in še bolj pester učni program, večje število študentov in

tudi več praktičnega, laboratorijskega dela. Zato vsi ti spomini ob proslavljanju

stoletnice sploh niso nepomembni. Še posebej zato, ker od vsega tedanjega osebja

Oddelka za geografijo poleg mene živi le še dr. Marko Žerovnik, takratni karto-

grafski risar, ki je študiral geografijo kot izredni študent.

Ob tem bi se rada spomnila prejšnjih prostorov na Kongresnem trgu, ki so danes

najbrž povsem spremenjeni. Po preselitvi tam nisem bila nikoli več. Ko sem se leta

1955 vpisala na geografijo, so bili prostori takratnega Inštituta za geografijo v jugo-

vzhodnem vogalu drugega nadstropja dvorca. Najbrž prav isti, ki jih je geografija

dobila ob ustanovitvi univerze. Glede na razporeditev prostorov in tudi vhoda v

ta del stavbe je bilo to nekoč verjetno stanovanje. Vse je bilo zelo tesno, s temnim,

starim in težkim pohištvom. Ob vseh stenah so bile visoke police s knjigami, ob strani

hodnika pa široke omare za karte. Levo od ozkega hodnika je bila soba profesorja

Ilešiča, ob njej tako imenovana »seminarska soba« za predavanja manjšim skupinam,

za zagovore doktorskih disertacij in za študij. Vendar je bila za nas študente prav ta

soba in ozek hodnik pred njo glavni prostor za druženje. Zaradi cikličnega študija

je bila povezanost med študenti vseh letnikov zelo velika in prijateljska.

Precej velika vogalna soba, tudi tu so bile stene zapolnjene s knjigami, je

imela v sredini zelo veliko mizo, ki je bila namenjena sestankom. Ob njej so zelo

pogosto posedali nekdanji študenti, ki so diplomirali leta pred nami. Prihajali so

iz vseh krajev Slovenije. To je bil pravi družabni prostor, kjer so se srečevali, se

pogovarjali in prebirali novejšo literaturo. Vsak svoj obisk v Ljubljani so združili

še z obiskom zelo prijazne knjižničarke gospe Tatjane Šifrer. Spominjam se, da so

se ob preselitvi v novo stavbo te vrste obiski zelo skrčili. Tudi starejši kolegi so se

pritoževali, da ni več tiste domačnosti kot prej.

Med oddelčne prostore sta sodila še dva ozka hodnika, tudi polna polic s

knjigami. V enem je imel sedež takrat edini asistent Vladimir Klemenčič, ki je

179

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 179

6.9.2019 10:48:14

mrzlično pisal svojo doktorsko disertacijo, v drugem pa knjižna manipulantka

oz. bolj deklica za vse, gospa Micka Lindič. Bil je še en manjši prostor, kamor pa

študenti nismo zahajali. To je bila kartografska risalnica, kjer je vladal najprej

Vilko Finžgar, za njim pa Marko Žerovnik. In to je bilo vse.

Aha, seveda, še o najsvetejšem! To je bila precej velika pisarna profesorja

Antona Melika v prvem nadstropju in ob njej še soba za njegovega asistenta. Ko

smo bili še bruci, je bila prazna, ker je bil dr. Vladimir Kokole na študijskem izo-

braževanju (mislim, da v Združenem kraljestvu). Kmalu po vrnitvi je zapustil

naš oddelek in se preselil v Geografski inštitut na SAZU. Šele leto pozneje se je v

to sobo vselil novi Melikov asistent (Marjan Žagar).

Kot je bilo že omenjeno, so bila zaradi maloštevilnega učnega osebja takrat

predavanja organizirana ciklično. To pomeni, da smo vse geografske predmete splošne

in regionalne geografije poslušali vsi študenti od 1. do 3. letnika skupaj. V treh letih

smo torej »vsrkali« večino geografskega znanja. Študenti vseh letnikov smo se zato

zelo dobro poznali, zlasti dva letnika pred nami, ko smo študij začenjali, in dva

za nami, ko smo ga zaključevali. Vse pridobljeno znanje smo morali predstaviti

obema profesorjema na dveh precej obširnih izpitih. Prvega je bilo mogoče opraviti

po 3. letniku. To je bila Splošna geografija s predmetoma Antropogeografija pri

profesorju Ilešiču (vsa družbena geografija) in Fizična geografija pri prof. Meliku.

Vsa regionalna geografija je obsegala končni ustni diplomski izpit (po opravljenih

štirih seminarskih nalogah in diplomski nalogi) pri obeh profesorjih. Obremenitev

z drugimi izpiti ni bila zelo zahtevna. Po Uvodu v geografijo v prvem letniku

ter pozneje Matematični geografiji in Zgodovini geografije smo morali opraviti

še nekaj »okraskov«, kot smo jih imenovali, na drugih oddelkih. To je bila zelo

obvezna Predvojaška vzgoja, nato Geologija, Pedologija, Meteorološki elementi,

Etnologija, Mladinska psihologija in Pedagogika. Če se prav spomnim, smo bili

prva generacija, ki je imela v 4. letniku Didaktiko geografije (takrat Metodika

pouka geografije). Vsak teden se je v ta namen iz Maribora pripeljal profesor

Mavricij Zgonik, takrat še brez doktorata, ki se je kot eden redkih ukvarjal s to

tematiko (poleg prof. Ilešiča, ki je pisal učbenike za srednjo šolo).

In kje smo imeli skupna predavanja za tri letnike? Nas je bilo skupno le

nekaj več kot sto študentov. Večina predavanj je bila v precej veliki predavalnici

v pritličju, pod zbornično dvorano. Imenovali so jo »prirodoslovna predavalnica«.

180

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 180

6.9.2019 10:48:14

V to stopničasto urejeno predavalnico, s prav tako starim pohištvom kot drugod,

je bil vhod z dvorišča. Študentke smo prva tri leta tu imele Predvojaško vzgojo

iz različnih medicinskih znanj. Prisotnost na teh predavanjih je bila zanimiva

predvsem zato, ker smo se tu srečevali študenti istega letnika z vseh oddelkov na

fakulteti. Tako so se širila naša poznanstva. V lepi »balkonski predavalnici« v

prvem nadstropju pa smo imeli v prvem letniku predavanja iz Uvoda v geogra-

fijo, pozneje pa predstavitve seminarskih in predvsem diplomskih nalog, za vse

študente geografije hkrati. V jesenskem in spomladanskem času smo premore med

urami lahko preživljali na balkonu, kar je bilo osvežujoče.

Že prof. Darko Radinja se je v svojem članku ob 70-letnici oddelka dota-

knil zmešnjav, do kakršnih je privedlo neprestano spreminjanje učnih načrtov

in organizacijskih okvirjev, kmalu po našem vpisu leta 1955. Vpisala sem se na

Prirodoslovno-matematično-filozofsko fakulteto, nato je kmalu prišlo do ločitve

Filozofske od Naravoslovne fakultete (»prirodno« je bil hrvatizem). Tako sem di-

plomirala še na Naravoslovni fakulteti, nekaj mesecev pozneje pa sem se zaposlila

na Filozofski fakulteti, katere del je postal tudi Oddelek za geografijo. Prejšnji

Inštitut za geografijo se je namreč preimenoval v Oddelek za geografijo.

Stara tradicionalna povezava geografije z zgodovino, nekateri študenti pred

nami so vpisovali celo tretji vzporedni predmet, etnologijo, se je v naši generaciji

pretrgala. Mi smo lahko vpisali samo enopredmetno geografijo. V naslednjih letih

so bile povezave znova mogoče (na Naravoslovni fakulteti z geologijo in biologi-

jo). Še večje spremembe so po letu 1960 povzročile različne usmeritve (v turizem,

urbanizem ipd.) in povezave z drugimi predmeti na Filozofski fakulteti in po-

zneje dvostopenjski študij. To je povzročalo velike težave tistim, ki so na fakulteti

pripravljali urnike ali urejali izpitne roke med oddelki, tudi meni. Usklajevali

smo se samo z zgodovino in sociologijo. Zato je pogosto prihajalo do prekrivanj

med predavanji na posameznih oddelkih in celo do istih datumov izpitnih rokov.

Posebne težave so nastale, ker so študentom brez opravljenih obveznosti za tekoči

letnik dovolili opravljati izpite iz naslednjega letnika, ne da bi bili vanj vpisani.

Na fakulteti je bila posebna komisija, ki je poskušala te probleme reševati ob kon-

kretnih študentskih prošnjah. Še najbolj se je na vse spoznal predsednik komisije

prof. Bogo Grafenauer. Te, pogosto kar precej zapleten situacije so pozneje začeli

urejati – upam, da uspešno.

181

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 181

6.9.2019 10:48:14

In ekskurzije. Te so bile nekaj posebnega. Vse so nas zelo dobro povezovale

med seboj. Po opravljenem delu smo imeli dovolj časa za posedanje, veseljačenje

in prepevanje. Pobudnik tega zadnjega je bil prav profesor Ilešič. Bili smo pravi,

čeprav tu in tam malo razglašen pevski zbor. Za vsak letnik sta bili praviloma

predvideni dve ekskurziji. Povečini nas je vodil profesor Ilešič, včasih tudi dr.

Vladimir Klemenčič. Šele v višjih letnikih so se mu pridružili novi asistenti,

predvsem Marjan Žagar in Igor Vrišer.

V dijaških letih sem imela premalo priložnosti, predvsem pa ne sredstev,

da bi si ogledovala Slovenijo. Poznala sem le dve, tri območja, kjer imam soro-

dnike. Ko sem v 2. letniku postala demonstratorka in s tem imela tudi dolžnost

pripraviti organizacijski del posameznih ekskurzij (kartografski material,

vozovnice, napotnice za profesorje in podobno), sem izkoristila to priložnost,

da sem hodila na ekskurzije tako z višjimi letniki kot tudi s kolegi za nami.

V treh letih sem »prekolovratila« precejšen del Slovenije, ki je prej sploh nisem

poznala. To je bila odlična učna doba. Prevozno sredstvo je bil samo vlak, poleg

njega pa seveda pešačenje – in to kar lepo število kilometrov na dan. Dogodili

so se nam številni zabavni in komični dogodki. Tudi pozneje, v sedemnajstih

letih svojega službovanja na oddelku, sem bila na številnih ekskurzijah. V mojih

spominih so se nekatere pomešale med seboj. Nekatere dogodivščine so vredne, da

jih izpovem mlajšim rodovom.

Ko smo se v 1. letniku odpravili na našo prvo tradicionalno ekskurzijo v

Posavsko hribovje, nam je profesor Ilešič dal natančna navodila, kako naj bomo

opremljeni, oblečeni, obuti. To je bilo nujno, saj mnogi kolegi niso bili vajeni gi-

banja v naravi. Zabičal nam je, da moramo imeti s seboj tudi dežnike, posebej če

je bila vremenska napoved slaba. Ekskurzij praviloma nikoli nismo prelagali ali

odpovedovali. Ker se nam je zdel dežnik povsem nezdružljiv s hojo, se je večini

zdel nepotreben. Drugih zaščitnih pripomočkov za primer dežja pa takrat še ni

bilo. Ko smo se zjutraj pojavili na železniški postaji v lahkih jopičih, puloverjih

in podobnem, je profesor Ilešič imel s seboj ogromen dežnik. In čez čas je res začelo

deževati. Profesor je razpel svoj ogromen dežnik in napredoval kot pod velikim

šotorom. Ostali smo bili kmalu krepko mokri, tudi do kože. To je bilo dovolj, da

smo bili na naslednjih ekskurzijah vsi do zadnjega opremljeni z dežniki, tudi z

zložljivimi, ki so se začeli pojavljati prav takrat.

182

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 182

6.9.2019 10:48:14

S profesorjem Ilešičem – imenovali smo ga kar Ile – je povezan tudi naslednji

dogodek. V 4. letniku smo se z vlakom odpeljali do Ljutomera, nato pešačili do

Mure, se z brodom prepeljali na levi breg Mure, pešačili do Murske Sobote, od tam

do Sebeborcev – in nazaj do železniške postaje v Murski Soboti. Za mene je bilo

vse to novo, ker sem bila prvič v Prekmurju. Nikoli ne bom pozabila Sebeborske

terase, ki nam jo je že vsem utrujenim predstavil starejši kolega Ludvik Olas,

po domače Lajči. V Ljutomeru smo po večerji posedeli v gostilni. V tistem času je

profesor Ilešič objavil svojo novo regionalizacijo Slovenije. Prlekijo in Prekmurje

je združil v novo regijo Pomurje. Tako smo sedeli v neki gostilni, z nami pa tudi

nekaj domačinov, s katerimi je profesor živahno razpravljal, a sogovorniki niso

vedeli, s kom govorijo. V tistih krajih se je profesor Ilešič vedno počutil kot doma,

saj je bil iz naselja nedaleč od Sv. Jurija ob Ščavnici doma njegov oče, znani sla-

vist dr. Fran Ilešič. Naenkrat se je eden od domačih očancev začel razburjati, češ:

»… mi smo Prleki in bomo Prleki tudi ostali. Tam v Ljubljani pa si je neki Alešič

izmislil in nas z onimi čez Muro vtaknil v Pomurje.« Profesor je prav nedolžno

sedel poleg njega in svetohlinsko obračal oči ter prikimaval. Ostali za mizo smo

komaj krotili smeh.

Na neki ekskurziji enega od nižjih letnikov, ki smo jo zaključili v Gornji

Radgoni, so starši ene od študentk vse udeležence povabili na kosilo. Poleg imenitne

enolončnice smo pili tudi odlično vino. Po kosilu je imel profesor namen, da nam

ob mostu pove še nekaj o zgodovini obeh naselij tostran in onstran Mure, ki ju je

takrat ločil strogo zastraženi most. Ura pa je tekla in do mosta smo prišli pozno in

precej dobre volje. Profesor se je postavil pred nas in rekel: »Tukaj je Jugoslavija in

tam čez je Avstrija. In to je vse.« Obrnil se je in odkorakal do bližnje železniške

postaje. Malo začudeni nad tako kratko razlago smo odhiteli za njim in pri tem

opazili, da nekaj fantov manjka. Vlak je bil tik pred odhodom. Vsi prestrašeni

smo strmeli v smer, od koder naj bi se prikazali. A videli nismo nikogar! Vlak se

je začel premikati. Takrat pa so se prikazali. Mahali so z rokami in vpili, mi na

vlaku pa z njimi. Po nekaj desetih metrih se je vlak ustavil, zamudniki so srečno

zlezli nanj in končno smo se lahko odpeljali. Vsi smo zaploskali, sprevodnik pa

nas je z veseljem opazoval.

Na eni od ekskurzij smo spoznavali Laško in okolico. Prenočevat smo šli

v planinsko kočo na Šmohorju nad Laškim. Najbrž je bila takrat to najcenejša

183

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 183

6.9.2019 10:48:14

možnost. Pred kratkim sem bila po dolgih letih znova v tej koči, a z avtomobilom.

V spominu sem imela, da smo pešačili kakšno uro, tokrat pa sem bila preseneče-

na, saj oddaljenost ni majhna. V koči je profesor Ilešič vprašal, kaj bo za večerjo.

Zajtrke, večerje in prenočevanje so imeli študenti plačano. Izvedeli smo, da bodo

vampi. Začelo se je splošno negodovanje. Profesor se je razhudil nad »izbirčno-

stjo«, a na koncu smo se pogodili, da tisti, ki vampov ne marajo, dobijo jajčka.

Med »neljubitelji« vampov sem bila tudi sama, vendar mi je bilo to po vseh tistih

pregovarjanjih nerodno povedati. Od takrat sem jedla vampe le trikrat: prvič,

zadnjič in nikoli več. Po večerji se je ob kozarcu razpoloženje hitro dvignilo. Tudi

ob tej priložnosti – kot pred tem – so se dolgo v noč razlegali naši boljši ali slabši

pevski poskusi. Glavni pevec je bil profesor Ilešič. Peli smo predvsem narodne

pesmi, partizanske, poskušali pa smo celo z nekaterimi popevkami. Na ekskurziji

smo imeli tudi gosta, profesorja iz Beograda. Naš vlak dalje na Štajersko je imel

odhod iz Laškega zgodaj, menda okrog 7. ure zjutraj. Odhod iz koče je bil planiran

ob 5. uri. Ob enih zjutraj je razigrani druščini naš gost odločno povedal, da gre

spat in naj si profesor kar predstavlja, da bo ta ves razigrani »narod« drugo jutro

sposoben vstati še pred 9. uro. Ne spomnim se, kdaj smo šli spat, če smo sploh šli,

vendar smo točno ob petih že vsi korakali v dolino. Z nami je vztrajal celo Igor

Vrišer, takrat asistent, ki ni pil, ker ga je bolel želodec, in ni pel, ker je trdil, da

nima posluha. Gost pa je samo majal z glavo in še dolgo po tem povsod razlagal,

da je kaj takega mogoče samo v Sloveniji.

Smešnih dogodivščin je bilo veliko tudi ob drugih prilikah. V tistem času je

bil dr. Vladimir Klemenčič obseden s »kmečkimi sinovi«, kot smo to imenovali.

Na primeru naselja Podgorje pri Kamniku je namreč razlagal deagrarizacijo

in urbanizacijo našega podeželja s tem, da sinovi kmetov opuščajo kmetovanje

in nekdanja kmečka poslopja uporabljajo za druge namene, predvsem za obrtno

dejavnost. Tako smo na neki ekskurziji peš prišli od Save v južni del Domžal.

Ustavili smo se ob nekem dvorišču, kjer je bil velik hlev. Klemenčič je začel s svojo

priljubljeno razlago, eden od študentov pa se je počasi približal hlevu in na široko

odprl vrata. V hlevu je bilo vsaj 30 krav. Takoj smo se pobrali naprej.

Za profesorje je bilo znano, da na terenu niso mogli prenehati z razlago,

predvsem če je bila na programu kakšna »priljubljena« tema ali objekt. Tako smo

nekega mrzlega zimskega dne odšli z vlakom do Pivke. V Ljubljani smo bili že vsi

184

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 184

6.9.2019 10:48:14





na vlaku, prof. Klemenčiča pa od nikoder. Pojavil se je v trenutku, ko se je začel

vlak premikati. Tako hitro, kot je takrat tekel Klemenčič, nisem nikogar videla

ne prej ne pozneje. Ko je dosegel vlak, se je na pomoč stegnilo več fantovskih rok,

ki so ga potegnile noter. Iz Pivke smo peš odšli navzgor proti Knežaku. Dosegli

smo priljubljen Klemenčičev »fevd«. Tako smo študenti imenovali območja, kjer so

profesorji raziskovali, pripravljali svoje doktorske disertacije ali znanstvene članke.

Po nekaj kilometrih za Pivko se je dr. Klemenčič ustavil in začel z razlago. Bilo je

zelo mrzlo, zemljo je pokrivala tanka, popolnoma zmrznjena snežna odeja. Vedno

bolj nas je zeblo. On pa je neumorno razlagal naprej, čeprav ga skoraj nihče več ni

poslušal. Naenkrat se je tiho oglasil eden od študentov: »Jaz sem že primrznil ob

tla. Kako mi je žal, da nisem v Ljubljani izpustil njegove roke.« Klemenčič se ni

povsem zavedal, kam je merila ta pripomba, a premaknili smo se le.

Veliko zabavnega se je dogajalo tudi na brucovanjih, na primer podeljevanje

zlatih in srebrnih »čukcov« vsem tistim, ki so si pridobili pozitivno oceno šele po

Slika 56: Ena pa se je le ohranila – Tončijeva karikatura Svetozarja Ilešiča, ki vodi

študentsko ekskurzijo generacije 1952–56 (Arhiv Oddelka za geografi jo).

185

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 185

6.9.2019 10:48:14





šestem (končno!) opravljenem izpitu iz statistike pri dr. Miranu Čuku. Šest neza-

dostnih ocen skupaj daje oceno šest in s tem tudi zlatega »čukca«. Mnogo zabavnih

zgodb, povezanih s študijem, izpiti in tudi profesorji ter asistenti, bi lahko povedal

še marsikateri kolega. Škoda, da se niso ohranile nekatere odlične karikature Matjaža

Puca in Franca Jurija, ki so bile pripravljene posebej za brucovanja. Takrat pač

nihče ni pomislil, da bi tak arhiv lahko kdaj komu ali za kakšen namen koristil.

Jelka-Eta Kunaver

4.3.2 Družbena geografija v Sloveniji: od konceptov do palete geografij

Jernej Zupančič

4.3.2.1 Uvod za uvid v široko polje družbene geografije

V letu stoletnice je premislek o vijugavi preteklosti razvoja slovenske družbe-

nogeografske misli upoštevanja vreden napor. Kot dediči stoletnih prizadevanj

imamo pravico do kritične avtorefleksije in tehtanja posameznih pristopov, ki so se

zapisali v zgodovino naše vede. To početje je obenem priložnost za uvid v preplet

misli, pristopov in nazorov o Zemlji; o nečem, kar definira naše strokovno delo,

ga loči od drugih strok in ga obenem povezuje z njimi. Geografska stoletnica je

to predvsem kontekstualno, v svojstvu organiziranega univerzitetnega študija v

Ljubljani, s katerim je v slovenskem prostoru v slovenskem jeziku in za slovenske

ljudi začela nastajati slovenska geografija kot odgovor na izzive svojega časa in

prostora. Kot sozačetnica študija je postavljena ob klasične discipline družboslov-

no-humanističnega spektra in se zato upravičeno šteje med stebre humanistične

izobrazbe. Ker je bila v svoji perspektivi potreb v začetku namenjena predvsem

vzgoji pedagoškega kadra, je geografska vednost bolj kot v uporabno orodje

silila v zbiranje in preurejanje vedenj o Zemlji, človeku in njegovem početju ter

posledicah. Univerzitetno okolje je dajalo tudi možnosti razvoja raziskovalnega

razmišljanja in inovativnega iskanja vprašanj na dejstva, domneve in stališča; šele

potem je bilo mogoče vprašanjem dati tudi (nove in prave) odgovore.

Na razvoj znanstvene vede vpliva mnogo stvari, razmisliti pa velja pred-

vsem o treh: družbenih okoliščinah (ki predstavljajo medij vsake vednosti, jo

186

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 186

6.9.2019 10:48:14

omogočajo, spodbujajo in usmerjajo), šolah in smereh razmišljanja (vsakokrat

tvorijo paradigmo mišljenja o nečem ter tvorijo sistem vednosti in vrednot) ter

človeškem kapitalu (nekdo lahko nekaj naredi ali pa ne). Vse ostalo so kon-

teksti. Od omenjenih treh glavnih dejavnikov sta prva dva postavljala zahteve

in pričakovanja, zadnji pa je nanje odgovarjal. Kako je bilo torej z ljubljansko

družbeno geografijo?

Družbene okoliščine: Leto 1919 je ponudilo družbeni veji geografske vede

izjemen impulz. Era velikih geografskih odkritij je bila večidel končana, svet v

celoti politično razdeljen, imperialno fazo so vsaj v Evropi nasledile nacionalne

države. Stara celina je bila razdeljena na postimperialni zahodni del, poražene

regionalne sile v sredini in novo oblikovane nacionalne države v vzhodnem delu.

Vzhodno od tod je nastala Sovjetska zveza, v socialistično družbeno ureditev

preoblikovan nekdanji ruski imperij, na zahodni strani, onkraj Atlantika, pa

nesporni svetovni gospodarski lider 20. stoletja – Združene države Amerike.

Toda bolj kot v mnogočem nova geopolitična konfiguracija svetovne politične

karte je geografski vedi nastavljala zrcalo ter terjala prilagoditve nova tipologija

kulturne pokrajine. Industrijska era je iz krajevno omejenih lokacij klasičnih

industrijskih pokrajin ustvarjala industrijsko-urbano pokrajino v splošnem. V

podrobnostih spremenjen podeželski, sploh pa mestni mikrokozmos in širjenje

novih življenjskih stilov so tudi od geografije terjali ustrezne prilagoditve. Take

razmere sta doživljala v prelomnem času zgodnjega 20. stoletja tudi slovenski

prostor in družba.

Geografske šole: Ozemlje Slovenije je bilo zaradi dolgotrajne zgodovinske

vključenosti v srednjeevropski prostor dedič tedaj še močno prevladujočega

(okoljskega, geografskega) determinizma. V obdobju habsburške države je bilo

primarno univerzitetno okolje Dunaj, deloma še Gradec. Privlačna je bila tudi

Praga in še nekaj prej severnoitalijanske univerze. Slovenske dežele so bile v

stiku s temi središči, a dovolj daleč na robu, da se je znanost razvijala dislocirano

in prihajala nazaj le v obliki izobraženih posameznikov. V nemškem govornem

okolju se je proti koncu 19. stoletja močno uveljavila antropogeografska kon-

cepcija. Ker je postavljala v ospredje človeka oziroma družbo, jo upravičeno

postavljamo kot neposredno predhodnico širše družbene geografije. Skoraj

sočasno je v Franciji začel svojo pot geografski posibilizem. Na začetni razvoj

slovenske družbene geografije je imel dokaj omejen vpliv.

187

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 187

6.9.2019 10:48:14

Človeški potencial: Poslanstvo univerze je v oblikovanju in vzdrževanju

človeškega potenciala. Ljubljana je bila vsaj dvakrat skoraj tik pred tem, da se

tudi tu razvije univerzitetni študij. Da se je leta 1919, takoj po stabilizaciji poli-

tičnih razmer in oblikovanju nove jugoslovanske države, lahko v okviru novo-

ustanovljene univerze organiziral študij geografije, priča o tem, da je kadrovski

potencial obstajal. Kot predhodnike velja omeniti A. G. Supana, ki je prav v

Ljubljani zasnoval temelje svoje poznejše imenitne akademske kariere (Cigale,

D. Ogrin, 2016), V. Šarabona, pisca več strokovnih del ter učbenikov, B. Kocena

in njegove atlase, J. Jesenka, S. Rutarja, raziskovalca F. Seidla idr. Pustolovski

duh je vel tudi med Slovenci, družbenih prilik za afirmacijo pod lastno zastavo

pa ni bilo. Zato so se tako ali drugače proslavili drugje in tudi za tuje interese. V

prelomnem času po koncu prve svetovne vojne je bilo geografov diplomantov in

tudi doktorantov dunajske in graške univerze nekaj, vendar je imela geografija

kljub temu ob ustanovitvi ljubljanske univerze kadrovske težave, ki so jih rešili

z Dalmatincem italijanskega rodu A. Gavazzijem.

Začetna kadrovska zadrega ljubljanske geografske šole se je soočala tudi

z morda (pre)nizkimi pričakovanji slovenske družbe in predvsem njenega

upravljavskega in političnega aparata, ki je našo vedo videl kot zemlje(o)pis:

disciplino s širokim naborom znanj za dvig splošne izobrazbene ravni, disciplino

z obsežnim podatkovnim naborom in mnogo manj (če sploh) kot v različnih

praksah uporabno vedo. Regionalnogeografski kontekst je bil obenem tudi zelo

domoznanski, kar je utrjevalo položaj geografije kot nacionalno pomembne

vede. Končno se je geografija postavila kot ena od ustanovnih ved Alme Mater

Labacensis! Nadaljnji družbeni in prostorski razvoj pa je predvsem družbeni

geografiji dajal vrsto priložnosti na poti metodološkega zorenja, teoretičnega

utemeljevanja in praktičnega dokazovanja. Samostojnost geografske šole je

omogočala iskanje novih povezav po svetu, zgledovanje in sodelovanje, posne-

manje in tudi nasprotovanje. Sme se zapisati, da so se ob tematskem širjenju in

specializaciji ljubljanske (slovenske) družbene geografije spreminjali tudi njena

organizacija in polja uveljavljanja. V nasprotju s fizično geografijo je družbeni del

naše vede vedno družbeno kritičen in zato pred večnimi izzivi, kako opredeljevati

stvarnost, katero hkrati tudi sooblikuje. Nagel razvoj smeri geografskega razmi-

šljanja in temu sledeča specializacija je nekajkrat v moderni zgodovini slovenske

geografije postavila vedo pred odločitev, ali naj nadaljuje pot sama kot enotna

188

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 188

6.9.2019 10:48:14

in s tem kompleksna, ali pa naj sledi precej razširjenim praksam geografske

specializacije in cepitve. Koncept univerzalnosti geografije zagovarjamo kot

prednosti njene širine in kompleksnost kot konkurenčno lastnost v svetu sicer

zelo specializirajočih se znanosti. Opazovanje stoletje dolgega razvoja razkrije,

da se je geografija temu prilagajala, kar govori v prid njene vitalnosti. Družbena

geografija se je specializirala navznoter.

4.3.2.2 Od regionalne k družbenogeografski specializaciji

Pojem družbene geografije je terminološko zahtevna reč. Za podobno tematsko

opredelitev so v veljavi štirje izrazi: družbena geografija, socialna geografija,

kulturna geografija in humana geografija. Medtem ko se prvi dve omenjata zelo

pogosto in se v slovenskem geografskem diskurzu razmeroma jasno prepoznavata

in ločita, je tretja omenjena sem in tja, bolj kot prevod ali pojasnitev vsebinskega

okvira »družbene« geografije. Poskusi, da bi bila tudi humana geografija izrecno

tako poimenovana, s čimer bi se izognili tudi dilemi družbena – socialna, niso

uspeli. »Družbena geografija« se včasih enači s kulturno- ter antropogeografijo,

predvsem pa s socialno geografijo. Vendar ima vsaka od naštetih geografskih

panog svoje specifično področje dela in izoblikovano teoretično podlago. Do

teh prepletanj je prihajalo zaradi vse močnejših vplivov iz držav z anglosaško

akademsko tradicijo, predvsem iz ZDA. Socialna geografija je v našem okolju

pojmovana ožje, in sicer kot ena od samostojnih geografskih disciplin. Enako

velja za kulturno geografijo, ki je svoje terminološko izoblikovanje v slovenskem

okolju dobila pravzaprav šele z »bolonjsko« reformo študija in postala eden od

predmetov družbenogeografske sfere.

Začetki so bili skromni in težki. Temeljna popotnica družbenogeografske

misli je bila naslonjena na nemško antropogeografsko šolo, od katere pa so

se želeli osamosvojiti. Previdno distanciranje je treba zato razumeti v luči teh

naporov, kakor morda tudi izbiro A. Gavazzija na mesto prvega univerzite-

tnega učitelja ljubljanske geografije. V kratkem obdobju je študij zaživel, dobil

diplomante in doktorante, organiziralo se je geografsko društvo in začela je

izhajati stanovska revija Geografski vestnik. Družbeno geografijo so začenjali

diplomanti in doktoranti, in sicer tematsko predvsem na regionalnogeograf-

skem področju. V. Bohinec, V. Šarabon, A. Melik, R. Savnik in pozneje še S.

Ilešič so tlakovali pot avtentične slovenske geografske znanosti. Za vse ni bilo

189

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 189

6.9.2019 10:48:14



prostora in morda tudi ne razumevanja. Nekatere ustvarjalce so verjetno tudi

zaradi nazorskih razlogov zavestno prezrli, med njimi tudi Romana Savnika

(1902–1987), sicer zelo ustvarjalnega pedagoga in urednika več knjižnih izdaj.

Prvi doktorant, Valter Bohinec, je leta 1921 doktoriral iz demografske tematike

( Vertikalno pomikanje prebivalstva v južnem pritočju Drave od Toblaškega polja do

Dravograda v letih 1880–1910). Zaradi razhajanj z vodstvom ni dolgo vztrajal v

univerzitetnih vodah, a je bil pozneje izjemno dejaven na uredniškem, založni-

škem, enciklopedičnem in kartografskem področju. Anton Melik je po dokto-

ratu iz kolonizacije Ljubljanskega barja leta 1927 (Melik, 1927) postal asistent

Slika 57: Naslovnica učbenika zemljepis Evrope za srednje šole, ki so ga napisali Karel

Prijatelj, Valter Bohinec in Roman Savnik (Arhiv Oddelka za geografijo).

190

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 190

6.9.2019 10:48:15

in najpomembnejši univerzitetni učitelj zgodnje faze slovenske geografske šole.

Slabo desetletje pozneje (1933) je doktorat opravil tudi Svetozar Ilešič ( Kmetska

naselja na vzhodnem Gorenjskem). Tematika kmetij in kmetijstva odkriva poleg

regionalne zelo močno, celo prevladujočo družbenogeografsko noto, ki ji je avtor,

zagovarjajoč premise geografske kompleksnosti, ostal zvest vso svojo kariero in

s tem neposredno in posredno utiral tudi pot slovenske geografije. Človek je po

teh dognanjih prilagajajoči se tvorec kulturne pokrajine, njen preoblikovalec in

dopolnjevalec. V tem stališču bodo zagovorniki geografske kompleksnosti našli

vedno dovolj argumentov, kritiki pa sledi determinizma.

Pregled del slovenskih raziskovalcev od ustanovitve ljubljanske univerze

do sredine 20. stoletja ne prepriča, da bi družbena geografija med slovenskimi

geografi obstajala kot oblikovan raziskovalni koncept. Geografija je bila enotna,

pristopi različni in pri sorazmerno manjšem številu ustvarjalcev in skromnih

materialnih možnostih je bil zagovor enotnosti zelo pragmatičen odgovor

na meddisciplinarno konkurenco, s katero se je geografija morala kosati, a je

po drugi strani prispevala k širini geografskega razumevanja. Že pred drugo

svetovno vojno so nastajale študije o prebivalstvenih vprašanjih (Bohinec,

1921), problemih vasi in kmečkega stanu (Baš, Pirc, 1938), začetke dnevnega

vozaštva ob razvoju neagrarnih dejavnosti in druga relevantna vprašanja pa

je zajel Melik v zasnovi svoje Slovenije (Melik, 1935). Glavno tvorivo za to so

bile diplomske naloge ter parcialno tudi raziskave in objave posameznikov.

Pomembna tema je bila tudi o slovenskih manjšinah (pisano največkrat o »...

naših za mejo ...«) in o problemih izseljevanja ter narodne sestave (Simonič,

1934); pri tem se je tematika prekrivala tudi s prizadevanji zlasti etnologov in

zgodovinarjev. Ustvarja se vtis, da sta ustvarjalnost geografov tiste dobe bolj

gnala disciplinarno motivirana emocija pripadnosti in narodni refleks kot pa

realne finančne spodbude. Ilešičeva študija o gospodarskih spremembah in

strukturi takratne Slovenije (Ilešič, 1939) bi bila lahko tudi z metodološkega

zornega kota začetek ekonomske (gospodarske) geografije. Vrsta piscev (S.

Ilešič, R. Savnik, Z. Hočevar, V. Leban, A. Kovač, J. Kosmatin, M. Miklavčič,

F. Pengov, I. Simonič, J. Sotošek), geografov in drugih poklicev je med pisci

besedil za eno eminentnejših medvojnih del: Krajevni leksikon Dravske bano-

vine (1937). Pisali so o »geografiji« srezov in mest, enakomerno o družbenih

in naravnogeografskih prvinah.

191

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 191

6.9.2019 10:48:15

4.3.2.3 Pojav in razvoj slovenske socialne geografije ter izziv enotnosti geografije

Druga svetovna vojna je odnesla tudi marsikatero znanstveno orientirano geo-

grafsko dušo, po njej so nastale drugačne družbene okoliščine. Konec vojne in

rekonfiguracija evropskega političnega zemljevida ter nastop socialistične ureditve

so bili glavni okviri, ki jih je morala upoštevati zlasti družbena geografija. Boj za

meje je bil stimulans za nekaj, kar bi morda v drugačnih okoliščinah imenovali

tudi politična geografija. Regionalni pristop, vendar angažiran v smislu zagovor-

ništva pravice do slovenske stvari, je, ko govorimo o zapisih o avstrijski Koroški,

Porabju, Gorici in še posebej Trstu, dokazoval slovenskost teh območij v turbu-

lenci diplomatskih procesov povojne Evrope. Močno orodje je bila kartografska

ponazoritev, podrobna statistika in nesporno dobro poznavanje lokalnih razmer.

A so jih diplomati vzeli v roke največkrat šele potem, ko so bile mejne zadeve ad

acta. Naglo uvajanje socialistične ureditve je ta proces zateklo v fazi, ko so pod

vplivi socialističnih konceptov na veliko gradili infrastrukturo in sprožili dinamična

razmerja med mestom in podeželjem. Melik, tedaj že akademik in v letih 1946

do 1950 tudi rektor Univerze v Ljubljani, je v teh okoliščinah vizionarsko pred-

videl aplikativno plat geografije. V ospredje so postavljali študije prebivalstvenih

sprememb, gospodarskih in regionalnih potreb. Glede na uporabljene pristope in

metode je mnoge študije iz tega obdobja lažje opredeliti za regionalnogeografske

kot pa družbenogeografske. V nadaljevanju je družbena geografija dosegla veliko

širino in specializacijo, a ostala znotraj koncepta enovite, kompleksne vede.

Melik se je sprva posvečal geomorfološkim vprašanjem, čeprav je disertacija

o kolonizaciji Ljubljanskega barja po vsebini pravzaprav historično-geografska.

Vendar je bil avtor širši in pregled njegovih del dokazuje zastopanje tega komple-

ksnega pristopa. Družbenogeografska tematika ga je ponovno začela zaposlovati

pozneje, zlasti v fazi pisanja obsežne Geografije Slovenije. V tem monumentalnem,

še do danes nepreseženem delu, je Melik izvrsten opazovalec strukture slovenske

kulturne pokrajine. Melik je dajal prednost predvsem naravnim dejavnikom. To

je držalo za kmečko družbo bolj kot za rastočo moderno, industrijsko in urbano,

zato je morda na mestu kritičen premislek, ali se ni slovenska geografija (pre)

močno naslonila na v bistvu deterministično tradicijo in koncepte.

Ne da bi posebej načrtovali, se je začela določena tematska specializacija.

Mednje sodi usmeritev h gospodarski geografiji, kjer se je ob problemih vasi

192

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 192

6.9.2019 10:48:15

iskalo tudi rešitve, zelo pragmatično in skladno z načeli socialistične doktrine.

Podlago in teoretična utemeljevanja je mogoče slediti od omenjene Ilešičeve

študije še izpred vojne. Pozneje je naslonitev na rusko oziroma sovjetsko geo-

grafijo usmerila k tesni povezanosti fizično-družbenogeografskega kompleksa in

s tem enotnosti geografije, glede metodološko-teoretičnega izvora pa je postala

mnogo bolj pomembna poljska agrarnogeografska šola Jerzyja Kostrowicke-

ga (1918–2002). Ilešičeve študije poljskih razdelitev (Ilešič, 1950) so bile jedro,

glavnino prispevkov pa so dajala številna diplomska dela, ki so tem metodičnim

vzorom in teoretičnim podlagam sledila. Vrh tega so ti kadri potem zasedali

mesta v rastoči shemi šolske geografije, širili in razvijali geografsko miselnost,

nekako kulturo razmišljanja mnogo bolj, kot pa je to lahko v šolski domeni

naredila nova smer v Evropi tistega časa: socialna geografija.

Pojavljanje socialnogeografskih raziskovalnih koncepcij je vsaj na začetku

sprožalo pomisleke in tudi precej burne reakcije. Razloga za to sta bila predvsem

dva: zaradi dilem o geografskem dualizmu in zaradi vezanosti socialne geografije

na avstrijsko-nemško geografsko tradicijo. Na nekaterih evropskih univerzah,

zlasti na Nizozemskem, Švedskem in v Veliki Britaniji, je prav ob nastopanju

socialne geografije prišlo do delitev in marsikje so socialno geografijo postavljali

med ekonomske in politične vede. Glede tega je med slovenskimi geografi pre-

vladalo prepričanje, da je nastopajoči dualizem za geografijo škodljiv, zato so ga

odklonili. Drugemu pomisleku so nasprotovali izključno iz politično-ideoloških

razlogov, a ne prav dolgo.

Da se socialna in družbena geografija zamenjujeta, je precej krivo prav

prepletanje socialnogeografske raziskovalne koncepcije z že obstoječimi

družbenogeografskimi panogami do mere, da je mogoče pozneje govoriti o

socialnogeografski teoretični podlagi in tematski specializaciji po posameznih

družbenogeografskih panogah. V anglosaškem okolju je bil razvoj nekoliko

drugačen, bolj soodvisen od razmerja med humano geografijo (ki je ustrezen

prevod naši družbeni geografiji) ter delitvijo področij med kulturno in socialno

geografijo. Predvsem od zatona 20. stoletja dalje ima ameriški akademski krog na

večini področij, in tako tudi na geografskem, čedalje večji vpliv na smeri razvoja

posameznih ved. Skoraj bi lahko pritrdili kritikam, da se je evropska geografija

(ne samo socialna) precej amerikanizirala, in sicer predvsem zaradi prepričljive

prevlade globalizacijskih vedenjskih vzorcev na znanstvenih področjih, kjer pa

193

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 193

6.9.2019 10:48:15

imajo ameriške revije zaradi odmevnosti nesporen primat. Globaliziral pa se je tudi

sodobni človek in tiste geografske panoge, ki se še posebej posvečajo kulturnim

in političnim momentom, so dobile na svetovni ravni precej primerljive oblike.

Socialna geografija se je začela uveljavljati v družbah z naglimi procesi

urbanizacije in industrializacije (Bobek, 1948). V svojih raziskavah o preobrazbi

iz agrarne v industrijsko družbo je socialnogeografske koncepte med sloven-

skimi avtorji prvi uporabil Vladimir Klemenčič (1926–2013), izhajajoč sicer

prvotno iz regionalno- in gospodarskogeografskih pristopov. Zaradi tesnega

sodelovanje predvsem z münchensko socialnogeografsko šolo Karla Rupperta

(1926–2017) se je uveljavila predvsem ta različica socialnogeografske koncepcije,

opirajoč se na bogato dediščino že medvojne nemške in avstrijske geografije.

Tako nemška kot slovenska družbena geografija je imela navsezadnje skupen

metodološko-teoretični izvor v antropogeografiji, a se je pozneje razvijala

ločeno in tudi v drugačnih okoliščinah. Posredno je na obe nekoliko vplival

odmev francoske geografije V. de La Blacha, ki so ji sodobniki in nasledniki

nadeli ime posibilizem, v Franciji pa je bilo še skoraj pol stoletja navzoče ime

vidalizem. Že v nemškem govornem območju socialna geografija ni bila enotna

in münchenska šola je bila le ena od smeri. Pomembno pa je, da se je socialna

geografija v Sloveniji in v Nemčiji razvijala pravzaprav sočasno, a pri tem

ubirala precej svojske poteze, zaradi katerih jo lahko utemeljeno imenujemo

»slovenska socialnogeografska šola«. V teoretično-metodološkem kontekstu

je bila prilagojena razmeram takratne družbene ureditve. Ker je bila družbena

razslojenost v socialistični Jugoslaviji bistveno enostavnejša (a nikakor ne enovita

in brezrazredna ali nerazslojena), je bilo treba ubrati vrsto povsem samostojnih

poti. Primerjava münchenske ali augsburške geografske šole ter slovenske ali

celo jugoslovanske (govorimo o delovanju predvsem ljubljanskih in zagrebških

geografov) pokaže zanimive razlike ne toliko v teoretičnem zaledju, pač pa

v metodologiji in tipologiji proučevanih primerov. V. Klemenčič ni bil edini

predstavnik; pomembno mesto imajo tudi nekateri drugi, predvsem Mirko

Pak (rojen 1936) in Matjaž Jeršič (rojen 1934), Marijan M. Klemenčič (rojen

1947), Anton Gosar (rojen 1945), Lojze Gosar (1932–2014), Vladimir Kokole

(1925–1993) in Borut Belec (rojen 1931), če se omejimo predvsem na začetno

generacijo slovenskih socialnogeografskih ustvarjalcev, delujočih predvsem v

raziskovalnem in univerzitetnem okolju.

194

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 194

6.9.2019 10:48:15



Slika 58: Karl Ruppert, Mirko Pak in Vladimir Klemenčič na ekskurziji v Podgorju

ob 80-letnici Vladimirja Klemenčiča leta 2006 (foto: I. Potočnik Slavič).

Razvoj slovenske socialne geografi je lahko razdelimo na štiri glavne faze:

• začetno fazo: naslonjena na regionalno-, agrarno- in antropogeografsko

koncepcijo;

• prevzem teoretično-metodološkega instrumentarija srednjeevropskih so-

cialnogeografskih šol;

• klasično (strukturno-problemsko) fazo;

• fazo metodološke, teoretične in tematske diverzifi kacije socialne geografi je.



Prva faza slovenske socialne geografi je predstavlja začetke postavljanja so-

cialnogeografskega teorema, ki pa je bil v Sloveniji še skoraj v celoti prekrit z

regionalnogeografskim pristopom. Regionalnogeografski in s tem izrazito holi-

stični (kompleksni) pristop je praviloma izhajal iz lokacije proučevanega objekta.

Izpostavljal je celoto, in to v zaporedju od fi zičnogeografskega orisa in geologije

do prebivalstva in značilnosti naselij, nekateri pa so se že v začetku usmerili

zgolj na »geografi jo« topografsko ožje opredeljenih območij ali kar krajev. Te

študije so dobro podpirale Melikova prizadevanja za celovitim monografskim

195

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 195

6.9.2019 10:48:15

orisom Slovenije, metodološko pa so parirale parcialnim problemskim pristo-

pom. Med temi zasluži posebno mesto agrarna geografija, in sicer po zaslugi S.

Ilešiča. Študija o sistemih poljske razdelitve je sistematično in koncizno delo,

ki razkriva prevlado pozitivistične miselnosti in izjemno bogate metodološke

izkušnje avtorja. Analizi sledi tipologija, oprta na izdelano sistematiko. To

referenčno delo je bilo še desetletja pozneje vzor in obenem gradnik avtorjeve

mednarodne prodornosti. Agrarna geografija je bila v petdesetih letih 20. stoletja

začetek panožne diverzifikacije geografske vede, že prilagojene tematskim in

problemskim pristopom aplikativne znanosti. Specializirala se je še naprej, kot je

na primer v Srednji Evropi zelo priljubljeno proučevanje planin in planinskega

pašništva (prim. Medved, 1961). Druge je zanimala geografija gospodarskih

panog s tematikami, kot so oskrba mest s hrano, vinogradništvo, solinarstvo ali

različne obrti. Pozneje je iz tega koncepta nastala geografija industrije, rudar-

stva, prometa, trgovine, potrošnje ipd.; vse to se postavlja pod skupno streho

gospodarske geografije. Bilo pa je tudi nekaj čisto antropogeografskih raziskav,

tematsko usmerjenih k študijam razvoja prebivalstva (Belec, 1957). Vse tri tema-

tike (demografska ali antropogeografska; gospodarska in regionalna) je v svojih

zgodnjih delih zajel V. Klemenčič, vendar s pozornostjo na procese, dinamiko v

družbi in prostoru. V študiji o urbanizaciji okolice Kamnika (Klemenčič, 1953)

je že uporabil tipične socialnogeografske prijeme in tudi terminologijo. To je

študija o družbeni modernizaciji in njenih prostorskih učinkih ter odmik od

tedaj še zelo razširjenih naziranj o moči naravnih dejavnikov. Pokrajina je v

pomembnem segmentu torej politični produkt, obnašanje (etnično) prebivalcev

pa odvisno od socialne pogojenosti ter s tem ranljivosti (in odvisnosti) njihovih

nosilcev. Taka konstelacija se približa stališčem nemško-avstrijske socialne geo-

grafije Bobeka in Otrembe kot ključnih figur te šole pred generacijo münchenske

geografske četverice.

Agrarnogeografsko in antropogeografsko izhodišče je v prvi fazi upošte-

valo strukturne spremembe ter prešlo na proučevanje raznovrstnih prostorskih

procesov, sproženih s splošnim tokom modernizacije, jedro katere je bilo uve-

ljavljanje industrijske družbe; vse ostalo so bile posledice in okoliščine. Vendar

raziskovalci niso izrecno pisali o socialnogeografskem pristopu, metodah in še

manj o teoretičnih ozadjih, so pa na številnih mestih uporabljali socialnogeo-

grafsko terminologijo. Izpostavljanje kompleksnosti geografskega pristopa je

196

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 196

6.9.2019 10:48:15

bilo v službi imperativa enotnosti geografije. Uporabo socialnogeografske dikcije,

terminologije in pristopov je Ilešič očitno prepoznal kot tveganje za geografijo

kot celoto. To ni bilo povsem brez podlage, saj je v tem času ponekod v zaho-

dnoevropskih državah že prihajalo do cepitve geografije, socialna geografija pa

je bila pri tem med protagonisti tega spreminjanja. Dilema med enotnostjo (in

s tem geografsko kompleksnostjo) na eni ter aplikativno učinkovitejšimi ter bolj

prilagodljivimi panožnimi pristopi je pozneje zaposlovala slovensko geografijo

vsaj četrt stoletja, če ne več. Geografija je v Sloveniji ostala enotna, kar pa razvoja

socialne geografije ni bistveno zamejevalo. Polje izvajanja geografske celovitosti

je ostala regionalna geografija, ki je, ne glede na prevlado deskriptivne logike,

ohranjala prostor tudi za panožne pristope.

Drugo fazo razvoja socialne geografije v Sloveniji lahko postavimo v

obdobje zgodnjih šestdesetih let. Usvojen je bil pojem »procesa« v socialnoge-

ografski dikciji in nadaljevali so s proučevanjem »funkcij«. V. Klemenčič je (v

delu Pokrajina med Snežnikom in Slavnikom; Klemenčič, 1959) regionalnogeo-

grafsko zasnovo (kot produkt ljubljanske geografske šole) nadgradil s tipičnimi

socialnogeografskimi pristopi in teoretično argumentacijo. Pivka, Kras, Brkini

in Podgorje so slovenske pokrajine, ki jih je v položaj perifernosti postavila lega

na presečišču med dvema koridorjema k lukama Trst in Reka. Pokrajina diha

kot zaledje obeh jeder in v tem odnosu se dinamično spreminja poklicna sestava

prebivalstva, demografska in socialna vitalnost, nekoliko pa tudi fizičnogeograf-

ski pogoji, ki jih šteje – v nasprotju z dikcijo takratnih sodobnikov – bolj kot

okoliščino, ki se ji človek dinamično (odvisno od svojega socialnega položaja)

prilagaja ali pa si to pokrajino – posebej na krasu z agromelioracijami – sam

prilagaja, jo poustvarja in modificira. Okolje je torej zgrajeno, je produkt človeka

(posibilistični nazor), vendar je v ključni odvisnosti od socialnih karakteristik

nosilca tega spreminjanja (socialnogeografska koncepcija). Spremembe kulturne

pokrajine je avtor interpretiral v luči funkcij teh območij za velika luška mesta,

v zaledju katerih so se nahajala. Razvoj luk Trst in Reka sta torej pogojevala

smer in tempo razvoja zalednih območij (funkcije kot tipičen socialnogeograf-

ski pristop). Za klasično delo te faze velja Klemenčičeva študija o Podgorju

pri Kamniku (Klemenčič, 1953), ki je – podobno kot Ilešičeva študija o poljski

razdelitvi – postala metodološko-teoretična popotnica nadaljnjim generacijam

slovenskih geografov še vsaj trideset let. V interpretaciji je »prirodne činitelje«

197

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 197

6.9.2019 10:48:15

zamenjala socialna skupina, oblikovana v dinamiki družbene modernizacije. Z

nastopom industrijske družbe se je sprožilo preslojevanje iz kmečkih v nek-

mečke poklice, spremenila sta se način življenja in prostorska organizacija, kar

neposredno oblikuje nov tip kulturne pokrajine. Namesto proučevanja agrarnih

struktur so v ospredju procesi preobrazbe. Pojav socialnega preloga (M. M.

Klemenčič, 1975) je bil tipičen znanilec nastopajoče dinamike, ki je v naslednjih

dveh desetletjih zajela večino Slovenije.

Tretjo fazo označuje prevzem dikcije »socialnogeografski« kot poimenova-

nje fokusa geografskega raziskovanja, usmerjenega k procesom in problemom.

Časovno se postavlja v sedemdeseta leta 20. stoletja, po nekaterih delih pa sega

še pozno v devetdeseta. Izid Socialne geografije (Rupper, Scahffer, Paesler, Maier,

1977), ključnega dela štirih nemških avtorjev münchenske geografske šole, je

postavil temelje tudi v teoretičnem smislu. Referenčno delo tega časa je študija

o selitveni mobilnosti prebivalstva (Klemenčič, 1971). V slovenski geografiji je

bil to čas krepke institucionalne rasti in uveljavljanja vrste avtorjev. Zelo hi-

tro so prevzeli kvantitativne metode v raziskovanju: številke so postale nujen

repertoar in element skoraj slehernega dokazovanja. Izboljšane gospodarske

razmere in liberalizacija v mednarodnih odnosih je vse številčnejši geografski

srenji omogočila bistveno obsežnejši mednarodni pretok. To fazo socialnoge-

ografske konceptualne dozorelosti označuje tudi nagla tematska specializacija:

prostorski razvoj, turizem, problemi podeželja in vprašanja o geografskem okolju

so se, podobno kot v drugih geografskih šolah po svetu, vrinile na standardni

repertoar geografskega razmišljanja. Kartografska opremljenost, statistična in

računalniška podpora so gradili geografski pristop, nominalno enotne geografske

vede, a operativno delujoče v okviru več »geografij«. Uveljavljale so se nove smeri,

specializacije in nadgradnje. Specializacija in notranja diverzifikacija (družbene)

geografije je bila po drugi strani odgovor na tematsko prekrivanje raziskovalnih

področij s strani različnih sorodnih, neredko tudi konkurenčnih ved. Celovitost

enotne geografske vede se je kmalu izkazala kot dejanska prednost: geografija

je imela dovolj odgovorov na izzive časa in potrebe družbe.

Novo delovno področje družbenogeografskih snovanj je postalo posvečanje

okoljskim tematikam, kar je v precejšnji meri oživilo načelno argumentacijo kom-

pleksne in enotne geografije. To področje je bilo hkrati podaljšek razumevanja

posledic človekovega delovanja v naravi, ki je zaradi navzočnosti ljudi postala

198

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 198

6.9.2019 10:48:15



antropogenizirana pokrajina. Človekov dosežek je bilo prizadevanje za bonifikacijo

naravne podlage (človek v »boju« z naravo tej dodaja elemente, ki jih sam smatra

za potrebne). Torej to »naravo« gradira, napreduje z njo, ima več od nje. Toda ne

uvidi takoj kvarnih posledic, ki jih sam ne pričakuje, ne želi (na primer smoga,

prahu, hrupa in toplotne, svetlobne, kemične in biokemične onesnaženosti) in jih

šele naknadno uvidi kot obratni učinek želenega napredka, kot razkroj ali »de-

gradacijo«. Izraz je morda najbolj obsežno in dolgoročno označil novo področje

geografskega delovanja, ki je po svojem izvoru predvsem posledica človekovih

napak in nepremišljenosti (tisto, kar se je realno zgodilo) in po drugi strani tudi

stvar vrednotenja človeka, ki uvidi, da je nekaj slabše, kot je bilo: da je degradirano

in razvrednoteno. Znanilec teh pristopov je bil Avguštin Lah (1924–2010), pozneje

pa vrsta avtorjev in avtoric študij o problemih okolja. V geografijo je vstopila

panoga, ki je bila v skoraj enaki meri fizično- in družbenogeografska; slednje

predvsem zaradi tega, ker so problemi okolja a) posledica človekovega delovanja

in b) zavedanja o škodljivosti določenih ukrepov in dejavnosti.

Slika 59: Vladimir Bračič, Avguštin Lah in Igor Vrišer so leta 1983 izdali prenovljeno

in razširjeno izdajo knjige Sodobni svet, ki je generacijam študentov služila kot

učbenik družbenogeografskih vsebin (foto: N. Uršič).

199

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 199

6.9.2019 10:48:16

Za četrto fazo razvoja socialne geografije je značilno prehajanje metodolo-

ško-teoretične podlage na različna problemska tematska področja, tako stara kot

nova. Avtorji so pojem socialne geografije uporabljali predvsem v smislu metode

ali pristopa, zato največkrat v pridevniški rabi (npr. socialnogeografska členitev …)

ali pa v smislu označitve procesov in pojavov (npr. socialnogeografska struktura,

procesi …) tudi v obdobju prevlade terciariziranosti slovenske družbe. Trend

občutne specializacije raziskovanja znotraj geografije se je nadaljeval ob uspešnem

uveljavljanju v praksi, zlasti na področju prostorskega načrtovanja. Geografija se

je uspešno uveljavila tudi kot stroka. Socialna geografija ima pri tem vlogo ene od

bazičnih disciplin, ki podpira več tematskih »geografij« na družbenogeografskem

spektru. Časovno je to fazo mogoče raztegniti vse do danes. Po malem je grozila

določena kriza identitete socialne geografije, soočena z vse večjo tematsko širino,

interdisciplinarizacijo in internacionalizacijo pogledov ter pristopov. Za to so

verjetno bolj zaslužne okoliščine kot pa miselni tok socialnogeografskih koncepcij.

Slovenska socialnogeografska šola je bila v devetdesetih letih prejšnjega stoletja še

precej naslonjena na münchensko socialno geografijo (v sodelovanju s sorodnimi

središči v Augsburgu, Bayreuthu, Passau ipd.). Na prelomu tisočletja je nastopila

močna struja, ki je močneje upoštevala ameriške vzore. Precejšnje spremembe je

doživljalo tudi jedro nemške socialnogeografske šole, ki tedaj že ni bila ne edina

in tudi vodilna niti v nemškem govornem območju. Socialna geografija je do-

življala konceptualne spremembe zlasti po zaslugi Benna Werlena (rojen 1952)

(Werlen, 2008). V soočanju z vse večjo kulturno diferenciacijo nemške družbe so

tudi »klasiki« münchenske šole, kot npr. Schaffer, opozarjali na to novo dimenzijo,

ki jo je v anglosaškem okolju reševala kulturna geografija. T. i. cultural turn je bil

po svoje logičen odziv. Končno je bila socialna geografija panoga o človekovem

prostorskem vedenju. Anglosaška socialnogeografska tradicija je v večji meri

upoštevala individualnost človekovega ravnanja (kar je zasluga zlasti opiranja na

behavioristično teorijo), globalni okvir (odraz novih gospodarskih, geopolitičnih in

kulturnih razmerij), informatizacijo (z enormno povečanimi možnostmi dostopa

do informacij) in kulturno prepletanje. Prav po Werlenovi zaslugi je omenjena

struja dobila tudi prostorsko sopomenko: s patial turn. Vsebinsko bi bilo to mogoče

primerjati (ne pa tudi povezovati) z moderno francosko socialno geografijo, ki je

smatrala »prostor« za primarni objekt svojega opazovanja, in ne socialne skupine

(kar je bilo sicer tipično za münchensko šolo) (Zupančič, 2015).

200

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 200

6.9.2019 10:48:16

Področje družbene geografije se je širilo zaradi vključevanja novih vidi-

kov geografskega opazovanja ter uvajanja uporabnega geografskega znanja.

Pri tem so bile tematike geografskega okolja in ravnanja z njim ob vse širšem

pojmu prostorskega in družbenega načrtovanja temelj nečesa, kar bi z malo

zadržanosti lahko imenovali nova geografska paradigma. Ta se je naslonila na

široko analitično-sintezno koncepcijo in podajanje teh znanj v prakso oziroma

na problemski pristop. Geografija posameznih dejavnosti, kot na primer trgo-

vine oziroma oskrbe, turizma, agrarne in industrijske geografije, je rezultirala

v kompleksnih študijah, na primer podeželja (in ne več vasi) in na drugi strani

urbane geografije. Geografija je potem z lahkoto še naprej zagovarjala enoten in

kompleksen pristop, ker se je prav na teh premenah izkazala za učinkovito. V ta

čas sodi tudi izid dela Sodobni svet I. in II. (Bračič, Lah, Vrišer, 1983), kompilacije

družbenogeografskih področij, ki na kratko in jedrnato, a še dovolj podrobno

prikaže vso širino družbene geografije.

4.3.2.4 Družbena geografija po osamosvojitvi Slovenije

Velike geopolitične spremembe v zadnjem desetletju 20. stoletja so bile naslednja

velika prelomnica tudi za slovensko družbeno geografijo. Pri tem so bili globalni

politični in kulturni procesi celo pomembnejši kot akt osamosvojitve države, pri

kateri je imela tudi geografija kot znanstvena veda precejšnjo težo in pomen.

Konec bipolarne geopolitične konfiguracije sveta, prekinitev socialističnih ure-

ditev, oblikovanje Evropske unije in turbulentni politični procesi v jugovzhodni

soseščini so Slovenijo postavili v Srednjo Evropo ter pozneje formalno vključili v

EU in NATO. Globalizacija ekonomskih in kulturnih odnosov ter nastopajoča

informatizacija, ki je vplivala na življenjski slog, je bila in je za geografijo kot

vedo in stroko velik izziv. Osamosvojitev Slovenije je vsaj za nekaj časa postavila

tematike nove države zelo v ospredje. To je bil čas ustvarjanja za občo javnost

in promocijo geografije izjemno pomembnih, pravzaprav epohalnih del, kot je

bil nov krajevni leksikon ( Krajevni leksikon Slovenije, 1995), priredba atlasa sveta

s Slovenijo kot mednarodno dejavnim subjektom v tej kartografski stvarnosti

( Veliki družinski atlas sveta, 1992), predstavitve držav sveta (Natek, Natek, 1999),

še posebej pa prvi nacionalni atlas ( Geografski atlas Slovenije, država v prostoru

in času, 1998) in tri desetletja po Meliku nove regionalnogeografske monografije

( Slovenija, pokrajine in ljudje, 1998) ter vrsta derivatnih produkcij omenjenih del,

201

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 201

6.9.2019 10:48:16

večinoma za potrebe promocije; pri tem je bil njen družbeni in gospodarski del

zelo izpostavljen.

Prvi znanilec geografskega tematskega prilagajanja je bil nastop politične

geografije, v slovenskem prostoru noviteta, v Evropi reanimirana stroka in

akademska disciplina, za velesile pač kontinuiteta z določenimi akademskimi

prilagoditvami. V slovensko geografijo je vstopala prek socialne geografije, te-

matsko vezana na obravnavo manjšin in nekoliko pozneje tudi političnih meja

(Klemenčič, 1987). Tematika se je zadrževala v kontekstu manjšine in njene

usode, ki pa je bila analizirana dosledno socialnogeografsko. Temu delu je sledila

dolga serija prizadevanj za internacionalizacijo Slovenije in njene geografije. V

tem procesu so se že javili novi akterji – učenci Klemenčičeve socialnogeograf-

ske šole, vsak s svojo specifično usmeritvijo in tematskim poljem. Na tematiki

meja deluje predvsem Milan Bufon (rojen 1959), na etničnih vprašanjih Jernej

Zupančič (rojen 1963). Z volilno geografijo in volilnim obnašanjem se ukvarjata

Boštjan Rogelj (rojen 1976) in Jernej Tiran (rojen 1985). Nastopila je faza izrazite

diferenciacije socialne in politične geografije. Skoraj istočasno so doživele svojo

fazo oživljanja in vsebinske ter teoretične konceptualizacije še nekatere druge

geografske panoge, kot na primer geografija podeželja pod vodstvom Irme

Potočnik Slavič (rojena 1971) (Potočnik Slavič, 2009), urbana geografija, ki jo

na Oddelku za geografijo FF UL predava Dejan Rebernik (rojen 1967) (prim.

Rebernik, 2004), gospodarska geografija s posebnimi težišči na področju pro-

meta in turizma, s čimer se ukvarjajo Andrej Černe (rojen 1950), Matej Ogrin

in Dejan Cigale (rojen 1965) (prim. Černe, Pelc, 1993), ter seveda prostorsko

načrtovanje. Z njim je začel I. Vrišer, nadaljeval A. Černe, zdaj pa se s temi

vprašanji ukvarja Simon Kušar (rojen 1976). Vsaka izmed teh ima korenine že

globoko v šestdesetih letih, a je potrebovala čas in okoliščine, da je lahko izka-

zala svoje prednosti ter avtorje, ki so ji sami in naslonjeni na tuje akademske

vzore postavljali teoretično-metodološko konstrukcijo. Širše jih lahko umestimo

pod okrilje moderne gospodarske geografije. Geografija podeželja je, temelječ

na bogatih izhodiščih agrarne geografije, proučevanju kmetij, raziskovanju

preobrazbe podeželja prešla v tretjem tisočletju v precej nove koncepte; objekt

je zdaj podeželski prostor v celoti, njegova struktura in procesi ter odnosi do

drugih pokrajinskih tipov pa so pomembne značilnosti. Industrijska geografija,

katere začetki segajo še v medvojni čas zgodnje industrializacije in je doživela

202

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 202

6.9.2019 10:48:16



svojo kulminacijo ob višku industrijske paradigme v Sloveniji nekje v zgodnjih

osemdesetih letih 20. stoletja, se sicer povezuje s področjem prostorskega načr-

tovanja; zasluga poglavitnega avtorja Igorja Vrišerja (prim. Vrišer, 1959), pozneje

pa A. Černeta, M. Ravbarja in S. Kušarja. Gospodarsko-geografsko strujo je

že v klasični dobi socialnogeografskega vzpona vzdrževal M. Pak, pa tudi po-

dročja mest. Področje turizma je razvil M. Jeršič in nadaljeval A. Gosar, zdaj

se z njim ukvarja D. Cigale. Regionalni razvoj ostaja med najpomembnejšimi

raziskovalnimi polji geografov, še posebej če se ob tem upoštevajo demografski

dejavniki, socialni kapital in diferenciacija interesnih skupin prebivalstva ter

odnosi med njimi.

Slika 60: Barbara Lampič (leta 1991 še študentka), Matjaž Jeršič in Andrej Černe pred-

stavljajo prenočitvene zmogljivosti Portoroža (Arhiv Oddelka za geografi jo FF UL).

Oziranje za sodobnimi polji družbenogeografskih pristopov razkriva

tendence nadaljnjega širjenja, kar je skladno z načelom aktualizacije vede in

stroke. Pri tem mora prva postavljati teoretično-metodološke utemeljitve in

druga najti uspešno realizacijo v praksi. Take tematike so dnevne delovne

migracije, povezane s starimi in novimi oblikami zaposlovanja, dela in raz-

ličnih funkcij na eni ter s prostorskimi prilagoditvami tem težnjam na drugi

strani. Izpostavljajo se rastoči problemi periferizacije, socialne degradacije

203

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 203

6.9.2019 10:48:16





določenih okolij (na primer starih industrijskih območij v zatonu) ter iska-

nje možnosti sanacije in revitalizacije. Neposredno se na to vežejo vprašanja

razvoja moderne industrije in drugih gospodarskih dejavnosti, zlasti različnih

storitvenih dejavnosti, vključujoč pri tem predvsem vprašanja lokacije ter

širše vzetih regionalnih učinkov. Postmodernistični utrip opredeljuje pojem

lokacije drugače, veliko bolj v soodvisnosti od medsebojnega vpliva posa-

meznih dejavnosti oziroma tipov rabe prostora, kar je sicer značilna poteza

postmodernističnih pristopov (Kušar, 2010). Vprašanje lokacij trgovine, ki se

je po spremembi ekonomskega in političnega sistema kot dejavnost močno

razširila, je potrebovalo nove razlage in utemeljitve, še posebej potem, ko je

razdrobljeno ponudbo začel zamenjevati sistem velikih, na robove urbanega

prostora lociranih in prometno dobro povezanih nakupovalnih središč (Drozg,

2007). V ta kontekst sodijo raziskave o življenjskih slogih prebivalstva in

življenjski ravni, s čimer se ukvarja Marko Krevs (rojen 1963), kar v precejšnji

meri korelira tudi z rastočo socialno stratifikacijo ter kulturno diferenciacijo

slovenske družbe kot del globalnih sprememb (Krevs, 2008). Javili so se izzivi

reinterpretacije humane geografije, a se zadeva ni prijela. Zanimiv poskus

»kritičnih« znanosti kot izrazito postmodernističnih modernih vplivov je iz-

postavil možnosti kvalitativnih namesto dosedanjih kvantitativnih pristopov,

a kot kaže tudi še niso dosegli domovinske pravice.

Današnje raziskovalno polje družbene geografije je zelo široko, pristopi pa

se pragmatično prilagajajo tematiki in problematiki. V vse večji prepletenosti

posameznih geografskih panog med seboj in ob vključevanju sorodnih znanstve-

nih disciplin ter strok, prav tako pa tudi ob zagotavljanju prednosti geografske

kompleksnosti strok se zdi, da je široki pojem družbene geografije zdaj podobno

umesten kot v času, ko številne različice panožne razdeljenosti še niso obstajale.

4.3.3 Sodobna regionalna geografija





Dejan Rebernik


Podobno kot drugod po svetu, se tudi slovenska geografija ni mogla izogniti

razpravam o položaju, pomenu in mestu regionalne geografije znotraj sodobne

geografske znanosti. Te razprave so spremljale celotni razvoj sodobne geogra-

fije, še posebno pa so bile prisotne v obdobju po 2. svetovni vojni. Polemike

204

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 204

6.9.2019 10:48:16

o predmetu, vsebini in metodah regionalne geografije, še posebno za potrebe

izobraževanja, so se razmahnile v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja z

razmišljanji o njeni vsebinski in metodološki modernizaciji (Gams, 1974, 1977;

Medved, 1973; Ilešič, 1974; cit. v Pak, 2009). Razprave so se pogosto dotaknile

tudi vprašanja položaja in vloge regionalne geografije v sistemu geografskih

znanosti ter vprašanja opredelitve oziroma razumevanja pojma regija. Pri tem

je treba še posebno izpostaviti knjigo Pogledi na geografijo (Ilešič,1979), v kateri

avtor veliko pozornost nameni vprašanju enotnosti geografije in vlogi regionalne

geografije. O regionalni geografiji je bilo organiziranih več posvetov oziroma

znanstvenih srečanj. Naj izpostavimo zlasti srečanje Teorija in metodologija

regionalne geografije, ki jo je v letu 1987 pripravil Oddelek za geografijo iz Lju-

bljane ter posvet Teorija in praksa regionalizacije Slovenije iz let 2003 in 2004

v organizaciji Oddelkov za geografijo iz Ljubljane in Maribora. O tematiki

teoretske in metodološke usmeritve sodobne slovenske regionalne geografije

so večkrat pisali tudi I. Gams, I. Vrišer, M. Pak, F. Lovrenčak, V. Drozg, M. M.

Klemenčič in drugi. Razprave o regionalni geografiji so bile prisotne tudi ob

znanstvenih in strokovnih geografskih srečanjih, kot so Melikovi in Ilešičevi

dnevi ter zborovanja slovenskih geografov.

V grobem lahko razvoj slovenske regionalne geografije razdelimo na tri

obdobja: pred ustanovitvijo Univerze v Ljubljani, od ustanovitve Univerze

do konca 2. svetovne vojne in po letu 1945. Obdobje pred 1. svetovno vojno

predstavlja čas začetkov in oblikovanja slovenske geografije. To je tudi čas

prvih regionalno-geografskih predstavitev posameznih slovenskih pokrajin.

Regionalni prikazi so bili močno deskriptivni in namenjeni predvsem šolski

geografiji. Do neke mere se je modernejša regionalno-geografska zasnovanost, ki

stremi k razlagi pokrajine kot celote, uveljavila v posameznih delih o slovenskih

deželah, ki jih je v drugi polovici 19. stoletja začela izdajati Slovenska matica v

zbirki Slovenska zemlja (Lovrenčak, 1987). Po celovitem regionalnem prikazu

izstopajo dela Simona Rutarja o Goriški, Gradiščanski, Beneški Sloveniji in

Istri. Med kakovostnejša regionalno-geografska dela iz tega časa lahko uvrstimo

tudi Zgodovino in g eografijo Avstro-Ogrske, ki sta jo napisala Vinko Šarabon in

Franc Komatar (1875–1922) (Šarabon, Komatar, 1916).

V prvih letih po ustanovitvi Univerze v Ljubljani in začetku študija geo-

grafije so posamezna regionalnogeografska dela napisali predvsem srednješolski

205

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 205

6.9.2019 10:48:16



učitelji geografije, na primer Karl Capuder (1879–1960), ki je v Naši državi (1919)

predstavil Jugoslavijo. Posebno mesto med zgodnjimi regionalnogeografskimi

deli zavzema prva Melikova knjiga o Jugoslaviji (Melik, 1921, 1923). V drugem

delu so predstavljeni posamezni deli države, s tem delom smo dobili tudi prvo

moderno regionalno obdelavo celotnega slovenskega ozemlja (Lovrenčak,

1987). V letu 1922 je V. Šarabon napisal prvo regionalno geografijo tuje države v

slovenskem jeziku, kratek geografski oris Češkoslovaške. Najpomembnejše in

temeljno regionalnogeografsko delo med obema vojnama v slovenskem jeziku

brez dvoma predstavlja Melikova Slovenija (1935, 1936), v kateri je avtor na

sodoben način celovito predstavil osnovne geografske značilnosti Slovenije. V

obdobju po 1. svetovni vojni so slovenski geografi (npr. Valter Bohinec, Karel

Prijatelj, Roman Savnik) pripravili tudi več regionalnogeografskih učbenikov

za srednje in strokovne šole.

Slika 61: Vinko Šarabon je napisal prvo regionalno geografijo tuje države v sloven-

skem jeziku, geografijo Češkoslovaške (Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

206

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 206

6.9.2019 10:48:16

Obdobje po 2. svetovni vojni označuje hiter razvoj slovenske geografije. Močno

je napredovala tudi regionalna geografija. Za prvo obdobje, zlasti petdeseta in

začetek šestdesetih let 20. stoletja, so značilna številna regionalnogeografska dela

dveh vodilnih slovenskih geografov, A. Melika in S. Ilešiča. Pri tem se je Melik

izrazito usmeril v regionalno geografijo Slovenije, Ilešič pa zlasti v regionalno

geografijo sveta. Še šestdeset let po nastanku veljajo regionalnogeografski orisi

slovenskih pokrajin Antona Melika za temelj slovenske regionalne geografije.

V štirih zvezkih Slovenija II: Slovenski alpski svet (Melik, 1954), Slovenska Šta-

jerska s Prekmurjem in Mežiško dolino (Melik, 1957), Posavska Slovenija (Melik,

1959) in Slovensko Primorje (Melik, 1960) je podal bogato in obsežno geografsko

sliko Slovenije. Ilešič Melikove orise slovenskih pokrajin ocenjuje kot »vrhun-

sko delo slovenske geografije«. Z učbenikom Svetozarja Ilešiča Gospodarska in

politična geografija sveta (Ilešič, 1947) in učbeniki Gospodarska geografija sveta o

posameznih celinah (Amerika 1952; Afrika, Južna Azija, Avstralija z Oceanijo in

južnim polarnim svetom, 1957; Evropa s Sovjetsko zvezo,1966), smo v Sloveniji

dobili sodobne in zelo kakovostne regionalnogeografske prikaze tujih dežel.

Ilešičevi učbeniki so bili izredno kakovostni, odlikujejo se po odlični geografski

metodiki, nazornosti, razumljivosti in jasnosti. Večkrat so bili ponatisnjeni, tudi

v srbohrvaškem jeziku.

Šestdeseta in sedemdeseta leta 20. stoletja so bila obdobje, ko se je precej

povečalo število regionalnogeografskih del. Avtorji so obravnavali posamezne

slovenske pokrajine, ob tem pa so pogosto izpostavili določen osrednji pojav

oziroma problem. Gre torej za delno preusmeritev v tako imenovani problemski

pristop. Najpomembnejša dela iz tega obdobja so napisali: Ivan Gams ( Pohorsko

Podravje, razvoj kulturne pokrajine; Gams, 1959), Vladimir Klemenčič ( Pokrajina

med Snežnikom in Slavnikom: gospodarska geografija; V. Klemenčič, 1959), Julij Titl

( Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju; Titl, 1965), Vladimir Bračič

( Vinorodne Haloze: Socialno-geografski problemi s posebnim ozirom na viničarstvo;

Bračič, 1967; Gozdnate Haloze: Socialnogeografska študija; Bračič, 1982), Matjaž

Jeršič ( Vpliv turizma na razvoj naselja Bled; Jeršič, 1967), Metod Vojvoda ( Razvoj kulturne pokrajine v Bohinju; Vojvoda, 1965), Jakob Medved ( Mežiška dolina: socialnogeografski razvoj zadnjih 100 let; Medved, 1967), Marjan Žagar ( Kozjansko, gospodarsko-geografska problematika; Žagar, 1967), Borut Belec ( Ljutomersko-ormoške

gorice, agrarna geografija; Belec, 1968) in Mirko Pak ( Družbenogeografski razvoj

207

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 207

6.9.2019 10:48:17

zgornjega Dravskega polja; Pak, 1969). Te analitsko-sintetične in kompleksne

študije so še danes aktualne in temeljne za razumevanje najnovejših regionalno-

-razvojnih procesov v izredno raznolikih slovenskih pokrajinah (Pak, 2009). Večje

število regionalno-geografskih predstavitev slovenskih pokrajin je izšlo tudi v

Geografskem vestniku. Jakob Medved (1926–1978) je nadaljeval Ilešičevo tradicijo

izdajanja učbenikov o posameznih celinah. Napisal je univerzitetna učbenika

Latinska Amerika (Medved, 1972) in Afrika (Medved, 1978).

Razvoj sodobne slovenske geografije označuje tendenca delitve na fizično

in družbeno geografijo ter specializacija na posamezna ožja področja. Poleg tega

se je geografija vse bolj usmerjala v povezovanje s prakso, še zlasti na področju

regionalnega razvoja in regionalnega ter prostorskega planiranja. Prišlo je tudi

do pomembnih sprememb v metodologiji geografskega raziskovanja. Vse bolj

so se uveljavile različne kvantitativne metode, k čemur je veliko prispeval razvoj

računalniške in informacijske tehnologije. Vse to je močno vplivalo tudi na re-

gionalno geografijo. Med geografi so se še okrepile razprave in različni pogledi

na vlogo in prihodnost regionalne geografije.

Kljub stalnemu opozarjanju na »krizo« slovenske regionalne geografije je

tudi v zadnjih desetletjih 20. stoletja izšlo večje število bolj ali manj kakovostnih

regionalnogeografskih raziskav in študij. Pri novejših regionalnogeografskih

raziskavah je opazna uporaba različnih kvantitativnih metod in bogata karto-

grafska opremljenost. Med takšne regionalne analize lahko uvrstimo monografiji

Mirnska dolina: Regionalna geografija porečja Mirne na Dolenjskem (Topole, 1998)

in Geografija občine Moravče (Topole, 2013). Uveljavljenim geografskim revijam

in zbirkam so se pridružile nove, na primer zbirki znanstvenih monografij Ge-

ografija Slovenije, ki jo izdaja Geografski inštitut Antona Melika, in GeograFF

(Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani), ki prinašajo

tudi številne regionalnogeografske prispevke. V zbirki Geografija Slovenije je

do zdaj izšlo 35 knjig. Med njimi je nekaj izrazito regionalnogeografskih, tudi

v večini bolj tematsko zasnovanih je prisoten regionalni pristop. Tudi v zbirki

GeograFF so regionalno-geografska dela dobro zastopana, na primer Challen-

ges of spatial development of Ljubljana and Belgrade (Izzivi prostorskega razvoja

Ljubljane in Beograda) (2010), Spodnje Podravje pred izzivi trajnostnega razvoja

(2011), Geografija stika Tržaškega zaliva in Slovenske Istre (2012) in Kamniška

Bistrica – Geografska podoba alpske doline (2017).

208

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 208

6.9.2019 10:48:17

Prišlo je tudi do priprave večjih, nacionalno pomembnih del. Na žalost

so ti veliki nacionalni projekti, ki so zahtevali timsko delo, sodelovanje več

institucij in precejšnja finančna sredstva, pogosto zašli v težave. Tako se je

Inštitut za geografijo Univerze že leta 1965 lotil priprave Nacionalnega atlasa

Slovenije. V projekt so bili vključeni številni geografi in drugi strokovnjaki za

posamezna področja. Čeprav so bile že izdelane in za tisk pripravljene prve

karte, je projekt iz različni razlogov ostal nedokončan. Podobno se je dogajalo

tudi z drugim velikim vseslovenskim regionalnogeografskim raziskovalnim

projektom Regionalnogeografska monografija Slovenije, ki ga je vodil Geografski

inštitut Antona Melika ZRC SAZU. V projekt je bilo vključenih več kot 100

sodelavcev z Oddelkov za geografijo v Ljubljani in Mariboru ter Geografskega

inštituta Antona Melika ZRC SAZU in Inštituta za geografijo Univerze. Pak

(2009) navaja, da so bile »težave večletnega raziskovalnega projekta predvsem

metodološka neusklajenost na ravni piscev posameznih regionalnih enot in s

tem povezane zamude, zaradi česar projekta na zamišljen način ni bilo mogoče

zaključiti«. Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU je zbrano gradivo

uporabil in priredil za strokovno monografijo Slovenija – pokrajine in ljudje

(izšla 1998). Obsežno in bogato ilustrirano delo je po mnenju Paka (2009)

sicer »kvalitetno in strokovno delo, ki pa Melikove Slovenije v znanstvenem in

metodološkem pogledu ni preseglo in nadgradilo«. Leta 1998 je izšel Geografski

Atlas Slovenije – država v prostoru in času. Atlas na 360 straneh in na osnovi

tematskih zemljevidov s spremnim besedilom prikazuje temeljne geografske

značilnosti Slovenije. V istem letu je pri Slovenski matici izšlo še eno ob-

sežno regionalno-geografsko delo, Geografija Slovenije, ki sta ga s sodelavci

pripravila I. Gams in I. Vrišer. Kljub nekaterim nedokončanim projektom

je z omenjenimi deli slovenska geografija dokazala, da je s povezovanjem in

sodelovanjem različnih avtorjev in institucij sposobna ustvariti kakovostna

regionalnogeografska dela.

Po osamosvojitvi Slovenije se je tudi geografija vključila v prizadevanja za

večjo prepoznavnost države. Poleg predavanj slovenskih geografov o Sloveniji

in njenih regionalnih značilnostih na tujih univerzah in znanstvenih srečanjih

je izšlo tudi več krajših regionalnogeografskih del o Sloveniji v tujih jezikih.

Zveza geografskih društev Slovenije je za potrebe predstavitve osnovnih geo-

grafskih značilnosti Slovenije tuji strokovni javnosti že leta 1992 objavila delo

209

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 209

6.9.2019 10:48:17



Slovenia – Geographic aspects of a new European independent nation, leta 1996 delo

Slovenija – A gateway to Central Europe in leta 2004 še delo Slovenia: A Geo-

graphical Overview. V letu 2008 je izšla tudi predstavitev Slovenije v nemškem

jeziku S lowenien – Transformationen und kleinräumige Vielfalt (2008).

Slika 62: V letih po osamosvojitvi Slovenije so slovenski geografi z različnih institucij

združili moči in izdali štiri nacionalno pomembna geografska dela: obči pregled

Geografija Slovenije, regionalni Slovenija – pokrajine in ljudje, zbirko komentiranih

tematskih zemljevidov Geografski atlas Slovenije – država v prostoru in času in enci-

klopedični opis naselij Krajevni leksikon Slovenije (foto: N. Uršič).

Ob splošni specializaciji geografskega raziskovanja je bil povečan obseg

publiciranja od osemdesetih let prejšnjega stoletja dalje sicer najbolj opazen

na posameznih specializiranih področjih. Ob tem je treba poudariti, da je bilo

kljub splošnemu mnenju o metodološki in teoretski nedorečenosti regionalne

geografije publiciranje regionalnogeografskih del precej bogato. Tudi raziskave,

ki so bile usmerjene v določeno specializirano geografsko področje, so pogosto

izpostavite tudi regionalni vidik. Kot primer lahko navedemo monografije o

slovenskih mestih Maribor – Marburg – Prispevki h geografiji prijateljskih mest

210

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 210

6.9.2019 10:48:17

(1994) in Geografija Ljubljane (2002). Še zlasti pa je treba izpostaviti tradicionalna zborovanja slovenskih geografov, ki so praviloma vsaka štiri leta organizirana v

drugi slovenski regiji. V zbornikih zborovanj slovenskih geografov prevladujejo

regionalnogeografski prispevki oziroma prispevki z močno poudarjenim regi-

onalnogeografskim pristopom. Prvo zborovanje, poimenovano kongres, je bilo

leta 1952 v Kamniku. Do leta 2017, ko je bilo zborovanje v Mariboru, se je odvilo

22 srečanj. Monografije, izdane ob zborovanjih, so odličen primer kakovostnih

regionalnogeografskih predstavitev posameznih regij. Med novejšimi monogra-

fijami naj izpostavimo Spodnje Podravje s Prlekijo (1996), Ljubljana – Geografija

mesta (2000), Šaleška in Zgornja Savinjska dolina (2006), Pomurje – Geografski

pogledi na pokrajino ob Muri (2009), Gorenjska v obdobju glokalizacije (2013) in

Geografija Podravja (2017).

Na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je

imela regionalna geografija vedno pomembno mesto v okviru študijskega

programa. Delež ur regionalnogeografskih predmetov, vključno s seminarji,

vajami in terenskimi vajami, se je gibal med 25 in 40 odstotki (Pak, 2009). Tudi

ob bolonjski prenovi študijskih programov so regionalnogeografski predmeti

obdržali primerljiv obseg ur. Nekoliko več kontaktnih ur in kreditnih točk je, v

primerjavi z ostalimi regionalno geografskimi predmeti, namenjeno Geografiji

Slovenije in Geografiji Evrope. Študenti poslušajo tudi Geografijo Azije, Ge-

ografijo Latinske Amerike, Geografijo Severne Afrike in JZ Azije, Geografijo

Podsaharske Afrike, Geografijo Severne Amerike in Geografijo Avstralije in

Oceanije. Posebna pozornosti je pri Geografiji Slovenije in Geografiji Evrope

namenjena terenskim vajam in ekskurzijam.

Veliko pozornosti je slovenska geografija namenila tudi problematiki regi-

onalizacije. Ob tem so na eni strani ponovno oživele teoretske in metodološke

razprave o pojmu regija in regionalizacija, na drugi strani pa je prišlo do več

poskusov regionalizacije Slovenije, zlasti za potrebe izobraževanja in upravne

členitve države. Najbolj temeljito in poglobljeno so se slovenski geografi s

problematiko regionalizacije in opredelitvijo pojma »regija« ukvarjali v okviru

posveta »Teorija in praksa regionalizacije Slovenije« v organizaciji Oddelkov za

geografijo iz Maribora in Ljubljane (2003, 2004). Na osnovi omenjenega posveta

je bil izdan zbornik, ki podaja ključna razmišljanja in dileme o regionalizaciji

211

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 211

6.9.2019 10:48:17



Slovenije. Poglavitni cilj posveta je bil na osnovi strokovnih argumentov poenotiti

in uskladiti regionalizacijo Slovenije za pedagoške potrebe.

V Sloveniji je nastalo veliko regionalizacij, ki se med seboj razlikujejo v številu

in razmejitvi regij. Glede na osnovne kriterije lahko ločimo naravnogeografske

in družbenogeografske regionalizacije. Med naravnogeografskimi naj omenimo

Melikovo iz leta 1935 in Ilešičevo iz leta 1958. Ilešič je Slovenijo razdelil na pet

makroregij (Alpske, Predalpske, Subpanonske, Kraške in Primorske pokrajine).

Dilema med štirimi oziroma petimi makroregijami je ostala v slovenski regionalni

geografiji prisotna do danes. Pozneje je bilo izdelanih še več naravnogeografskih in

pokrajinsko-ekoloških regionalizacij različnih avtorjev (I. Gams, K. Natek, D. Plut

in drugi). V monografiji Slovenija – pokrajine in ljudje, so sodelavci Geografskega

inštituta Antona Melika ZRC SAZU Slovenijo, v nasprotju s predhodnimi regio-

nalizacijami, razdelili na štiri makroregije (Alpski svet, Sredozemski svet, Dinarski

svet, Panonski svet). Opustitev predalpskega hribovja kot posebne makroregije

je sprožilo številne kritike in pomisleke. Družbenogeografske členitve Slovenije

so glede na kriterije predvsem ekonomsko-funkcijske regionalizacije. Večinoma

temeljijo na kombinaciji funkcijskih (vplivna območja regionalnih središč) in

ekonomskih kriterijev (gospodarska usmeritev). Prva je Ilešičeva ekonomskoge-

ografska regionalizacija iz leta 1958. Vrišerjeve ekonomsko-funkcijske regije iz leta

1990 pa so podlaga za današnjih 12 statističnih oziroma razvojnih regij.

Slika 63: Regionalizacija Slovenije v očeh karikaturista

(ilustracija: M. Kočevar, Delo, 16. 5. 2013).

212

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 212

6.9.2019 10:48:17

Ob regionalizaciji Slovenije so se pojavljale dileme glede razumevanja

pojmov »regija« in »regionalizacija«. Vladimir Drozg (rojen 1956) je izpostavil

razumevanje regije kot območja, za katerega je značilen specifičen preplet na-

ravnih in družbenih elementov pokrajine in regije kot analitičnega orodja za

spoznavanje pokrajine. Prvo pojmovanje regiji pripiše določeno »individualnost«

in geografsko »celovitost«. Takšne regije v prostoru obstajajo in naloga geogra-

fije je, da jih prepozna in opiše. Pri drugem, novejšem pojmovanju sta vsebina

in obseg regije odvisna od vsakokratnega namena in kriterijev regionalizacije,

regionalizacija pa je samo sredstvo za boljše razumevanje pokrajine (Drozg,

2004). Marijan M. Klemenčič (rojen 1947) v prispevku Regija in regionalna

struktura Slovenije ugotavlja, da je v slovenski geografiji vsebina pojma regija

močno zanemarjena. Njeno razumevanje pa se po eni strani naslanja na preživela

teoretska izhodišča, po drugi strani pa se nekritično prevzemajo pojmovanja

drugih strok (Klemenčič, 2005).

4.4 Organizacija študija, usmeritve in raziskovalno delo

4.4.1 Razvoj študijskih programov na Oddelku za geografijo FF UL

Blaž Repe

V študijskih programih Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze

v Ljubljani so se odražale vse družbene in politične spremembe ter reforme

šolstva, ki so se na Slovenskem zgodile v zadnjih 100 letih. V poglavju, ki

temelji na zbirki študijskih programov geografije in seznamov predavanj, ki

jih je zbral Kodre (2010), smo poskušali zaobjeti vse spremembe in s pomočjo

njih utemeljiti današnje stanje na oddelku. Zapis vsebuje tudi vtise, razmišlja-

nja in kritične poglede na stanje geografije v določenih preteklih obdobjih,

ob reformah ali pred njihovo uveljavijo oziroma ob raznih obletnicah, ki so

jih prispevali Gavazzi (1922), Bohinec (1925), Bohinec in Savnik (1972), Ilešič

(1950, 1963, 1969, 1974, 1979), Radinja (1962, 1989), V. Klemenčič (1976, 1989),

V. Klemenčič in M. M. Klemenčič (2000), Vrišer (1991), Gams (1983, 1991),

Pak (1981), Plut (1982, 1989, 1989a), M. M. Klemenčič (1997), Rebernik (2009)

in Resnik Planinc (2009).

213

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 213

6.9.2019 10:48:17



4.4.1.2 Med svetovnima vojnama

Kot smo že omenili, se je študij geografije pod okriljem ljubljanske univerze

formalno začel z njeno ustanovitvijo leta 1919, uradno pa se je začel študijski

proces izvajati v zimskem semestru leta 1920 pod vodstvom Arturja Gavazzija.

Študij je potekal po avstrijskem študijskem sistemu.

Slika 64: Diplomski izpiti na Filozofski fakulteti univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov

in Slovencev v Ljubljani leta 1925 (Izpitni predpisi …, 1925).

Do letnega semestra 1927 so izvajali predmete Občna geomorfologija1,

Občna klimatologija, Geografija Evrope, Matematična geografija, Geografija

srednje in južne Evrope, Kartografijske projekcije, Splošna oceanografija,

Geografija Balkanskega poluotoka, Jadransko morje, Splošna antropogeo-

grafija in tudi vaje, seminarske vaje, navodila za znanstveno delo ter navodila

k znanstvenemu delu za napredne. Predavanja so potekala ciklično. Leta

1927 so nastopile težave z izvajanjem predmetnika, saj je Gavazzi prevzel

1

Imena vseh predmetov so zapisana z veliko začetnico, čeprav se je ta praksa uveljavila šele v zadnjem

desetletju.

214

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 214

6.9.2019 10:48:18

učiteljsko delo v Zagrebu. Leta 1928 je predavanja in vaje prevzel Anton

Melik. Predmetnik se je spremenil. Melik je dodal Fizikalno geografijo in

regionalnogeografske predmete, Jugoslavijo, Azijo in Sredozemlje, ohranil je

Splošno antropogeografijo, Občo geomorfologijo in Klimatogeografijo. Vaje

so postale Geografske vaje z ekskurzijami. Predavanja so potekala še vedno

ciklično, tudi predmetnik ni bil stalen, Melik je v tem času pravzaprav na novo

razvil družbena- in regionalnogeografska predavanja.

Preglednica 1: Predmetnik okoli leta 1930 (ciklično izvajanje) z nosilci predmetov

(brez vaj in seminarjev) (Seznami predavanj Univerze v Ljubljani).

fizičnogeografski družbenogeograf- regionalnogeografski ostali geograf- ostali

predmeti

ski predmeti

predmeti

ski predmeti





predmeti


Geomorfologija


Splošna antropoge- Geografija Jugoslavije

(A. Melik)

ografija

(A. Melik)

(A. Melik)

Klimatogeografija

Geografija Evrope

(A. Melik)

(A. Melik)

V zimskem semestru leta 1938 se je Meliku na predavateljskem mestu pridružil

Valter Bohinec, ki je prej opravljal asistentsko delo, in prevzel nekatere Me-

likove obveznosti. V predmetnik je dodal geografije Apeninskega polotoka,

Severne Amerike, Egipta, Egejskega Sredozemlja itn. V zimskem semestru leta

1940 se je kadrovski zasedbi predavateljev pridružil še Svetozar Ilešič, sicer

Melikov asistent od leta 1933, in potem skupaj z Melikom do konca šestdesetih

let prejšnjega stoletja usmerjal razvoj slovenske znanstvene in univerzitetne

geografije. Število študentov se je gibalo med 10 in 20, predavanja so bila

sproščena, z veliko seminarskega dela in intenzivnimi terenskimi vajami. Te

so bile, tako kot so še danes, organizirane na stroške študentov. Predavanja

so tudi v vojnem času potekala ciklično in s spreminjajočim se predmetni-

kom, saj so dodajali nove vsebine in umikali stare. Ilešič je na začetku prevzel

Matematično geografijo, nato še nove predmete Antropogeografijo morja,

Hidrogeografijo kopnega in Geografijo Južne Amerike. V času italijanske

okupacije so uvedli predmet Geografija Italije, ki ga je predaval V. Bohinec.

Ob koncu druge svetovne vojne (letni semester 1944 do letni semester 1945)

ni bilo objavljenih seznamov predavanj.

215

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 215

6.9.2019 10:48:18

4.4.1.3 Od konca 2. svetovne vojne do univerzitetne reforme 1961/62

Po 2. svetovni vojni in spremembi družbenih in političnih razmer se je spremenilo

ime univerze. Iz R. Universita di Lubiana in Kraljeva univerza v Ljubljani

je nastala Univerza v Ljubljani. V študij so uvedli nove oziroma posodobljene

predmete. Geografija si je pridobila status nacionalno pomembne stroke.

Študij je postal tudi enopredmeten, počasi se je širil, naraslo je število študen-

tov (na 20–30). Poleg uveljavljenih predmetov (Geomorfologija, Matematična

geografija s kartografijo, Klimatogeografija ter regionalnih geografij Evrope,

Amerike, Latinske Amerike in Azije) sta Ilešič in Melik predavala še geografijo

Slovenije in Jugoslavije, geografijo SSSR, Gospodarsko geografijo Sovjetske

zveze in Probleme slovenske agrarne geografije.

Preglednica 2: Predmetnik po 2. svetovni vojni (ciklično izvajanje) z nosilci

predmetov (brez vaj in seminarjev) (Seznami predavanj Univerze v Ljubljani).

fizičnogeograf- družbenogeo-

regionalnogeo-

ostali geografski ostali

ski predmeti

grafski predmeti grafski predmeti

predmeti





predmeti


Obča geomor-

Problemi slo-

Geografija Sloveni- Matematična ge-

fologija

venske agrarne

je in Jugoslavije

ografija (S. Ilešič)

(A. Melik)

geografije

(A. Melik)

(A. Melik)

Obča klimato-

Splošna antropo- Geografija SSSR

Osnove karto-

geografija

geografija

(S. Ilešič)

grafije

(A. Melik)

(A. Melik)

(S. Ilešič)

Hidrogeografija

Geografija Evrope

Uvod v geografijo

(A. Melik)

(A. Melik)

(S. Ilešič)

Geografija Azije

(A. Melik)

Geografija Severne

Amerike (S. Ilešič)

Geografija Latinske

Amerike (S. Ilešič)

Geografija Afrike

(S. Ilešič)



Leto 1947 zaznamuje uvedba predmeta Uvod v geografijo za začetnike, ki ga je

predaval Ilešič. Poleg tega so na predmetniku na novo še Geografija Afrike in

Zgodovina geografije. Pozimi 1948 se predavateljem za eno leto pridruži Alfred

216

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 216

6.9.2019 10:48:18

Šerko, ki je predaval Morfologijo in morfogenezo krasa. Leta 1949 je geografija

postala del Matematično-prirodoslovnega oddelka Filozofske fakultete, nato

so geografski oddelek prestavili na Prirodoslovno-matematično fakulteto.

Premestitev ni bila zgolj prostorsko administrativne narave, saj se je sprememba

odrazila tudi na predmetniku. Ilešič je na seznam predavanj dodal še Geografijo

prsti in rastja. Kot predavatelja sta se pojavila Bogdan Vovk s predmetom Pedo-

logija z vajami ter pozneje (leta 1951) Vilko Novak (1909–2003) z etnološkima

predmetoma Ljudska kultura južnih Slovanov in Pregled obče etnologije.

Leta 1951 je prišlo do reforme študija. Zaključi se ciklično izvajanje pre-

davanj, ki od takrat naprej postopoma postanejo vsakoletna. Predmetnik se je

še vedno malenkostno spreminjal, nanj so uvrstili predmeta Izbrana poglavja

iz regionalne geografije in Geografsko proučevanje domačega kraja. Do po-

membne novosti je prišlo leta 1956, ko je Mavricij Zgonik (1910–2002) začel s

predavanji Metodike geografskega pouka. Leto pozneje in zgolj za eno samo

leto se ji pridružita meteorologija z Oskarjem Reyo (Meteorološki elementi)

in Historična geologija in Geološke vaje z Ivanom Rakovcem. Leta 1958 sta

bila edina geografa na seznamu predavateljev Melik in Ilešič, obenem pa se je

na predmetniku pojavil tudi predmet Elementi geografije, takrat še brez nosil-

ca. Leta 1959 postane nosilec tega predmeta Vladimir Klemenčič. Oddelek je

zapustil Zgonik, metodiko pa je leta 1960 prevzel Darko Radinja.

4.4.1.4 Obdobje stopenjskega študija, 1961–1985

V študijskem letu 1961–1962 so začeli izvajati univerzitetno reformo, ko so na

vsej ljubljanski univerzi vpeljali stopenjski študij. Reformirani študij je imel na

Filozofski fakulteti tri stopnje po dve leti. Vse tri stopnje so organizirali tako, da

so zagotavljale enotnost univerzitetnega študija, vendar se je vsaka od stopenj

zaključila z ustrezno diplomo. Po uspešno opravljenih dveh letih so izdali di-

plomo, ki je priznavala višjo strokovno izobrazbo in je usposobila diplomante za

poučevanje v višjih razredih osnovne šole. Diploma druge stopnje je priznavala

visoko strokovno izobrazbo. Diploma tretje stopnje je dajala naslov specialista

določene znanosti oziroma akademski naslov magister, ki je bil s to reformo na

novo uveden. Geografski študij je na prvi stopnji obsegal pregled celotne snovi

in splošni uvod v metodiko stroke. Na drugi stopnji je zajemal poglobljen študij

poglavitnih vprašanj geografske stroke v celoti. Študij na tretji stopnji se je poglabljal

217

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 217

6.9.2019 10:48:18

v problematiko delov stroke, namenjen je bil izpopolnjevanju v pomožnih vedah

in praktičnemu uvajanju v specifične metodološke prijeme. Reforma je pomenila

tudi začetek »Ilešičevega obdobja«, študijski program, kakor ga je zasnoval, se je

obdržal vse do osemdesetih let prejšnjega stoletja, do ukinitve stopenjskega štu-

dija. Geografijo je bilo mogoče študirati po reformi 1961–1962 le v povezavi še z

drugim predmetom, študij je bil pedagoško naravnan. Povezave so bile večinoma

z zgodovino in sociologijo. Zaradi premestitve oddelka spet nazaj na Filozofsko

fakulteto so odpadle povezave z naravoslovnimi predmeti (geologijo, biologijo in

meteorologijo). Geografijo so, kljub njeni fizično-družbeni bipolarnosti, proti njeni

volji, namesto v naravoslovje umestili med humanistične vede, kar se je potem

odrazilo tudi na kadrovskem in študijskem področju.

Preglednica 3: Predmetnik ob reformi študija v šestdesetih letih 20. stoletja z nosilci

predmetov (brez vaj in seminarjev) (Seznami predavanj Univerze v Ljubljani).

fizičnoge-

družbeno-

regionalno-

ostali geografski

ostali

ografski

geografski

geografski

predmeti

predmeti

predmeti

predmeti





predmeti


Geomorfo-


Splošna antro-

Regionalna

Matematični elementi

Elementi

logija

pogeografija

geografija

geografije s kartografijo turizma (?)

(A. Melik)

(S. Ilešič)

Slovenije

(?)

(A. Melik)

Klimatogeo- Splošna geogra- Regionalna

Metodika geografskega Pravne osnove

grafija

fija 2 (I. Vrišer) geografija tujih pouka (D. Radinja,

turizma

(A. Melik)

dežel (S. Ilešič) D. Kompare)

(S. Marovt)

Splošna

Turistična geo- Geografija

Uvod v geografsko teren- Meteorologija

geografija 1 grafija

Jugoslavije

sko delo

(Z. Petko-

(D. Radinja) (M. Žagar)

(V. Leban)

(V. Klemenčič)

všek)

Hidrogeo-

Gospodarska

Geografija

Uvod v geografsko teren-

grafija

geografija (S.

Slovenije

sko proučevanje

(S. Ilešič)

Ilešič)

(V. Leban)

(D. Radinja, I. Vrišer)

Geografija

Geografija

Osnove geografskega

prsti in rastja naselij

dela (I. Vrišer)

(S. Ilešič)

(V. Klemenčič)

Demogeografija

Elementi geografije

(V. Klemenčič)

(M. Žagar)

Uvod v znanstveno

proučevanje

(V. Klemenčič)

Metodika geografskega

pouka (J. Medved)

218

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 218

6.9.2019 10:48:18

40

35

30

osebja 25

20

15

učnega 10

Št.

50

/35

/39

/43

/49

/53

/57

/61

/66

/70

20/21

24/25

30/31

34

38

42

48

52

56

60

65

69

73/74

77/78

81/82

85/86

89/90

93/94

97/98

01/02

05/06

09/10

13/14

17/18

Študijsko leto

Slika 65: Gibanje števila predavateljev in asistentov na Oddelku za geografijo

Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v obdobju 1920–2019.

Reformo in razširitev študijskega programa je spremljala kadrovska okrepitev.

V obdobju nekaj let se je število predavateljev povečalo, prišli so Igor Vrišer

(1930–2013), Marjan Žagar (1920–1980), Stanko Marovt in Dušan Kompare

(1920–1982). Uveljavili so se vsebinski zametki organiziranja predmetov, ki so

vidni še danes. Geografija se je na začetku študija razdelila na Splošno geografijo

1 (fizična) in 2 (družbena). Vpeljali so Turistično geografijo, zelo so poudarili

terensko delo. Namenjeno mu je bilo kar 32 dni, ob tem je bil na urniku tudi

predmet Uvod v terensko delo. Z reformo se je začela tudi menjava generacij,

takrat mladi sodelavci so pridobili znanstvene nazive in prevzeli predavanja. Leta

1962 se urnik bistveno ni spremenil, čeprav se je nosilstvo predmetov zamenjalo,

predavanja so še vedno delno potekala ciklično. Prejšnji triletni cikel se je pri

nekaterih predmetih spremenil v dvoletnega, temeljni predmeti pa so bili na

programu vsako leto. V študijskem letu 1962/63 so uvedli Demogeografijo in

Geografija naselij, nova sodelavca sta postala Mirko Pak in Milan Natek (rojen

1933). Vladimir Leban (1912–1976) je prevzel predavanja iz Geografije Slovenije

in Geografije Jugoslavije. Leto pozneje je Metodiko geografskega pouka prevzel

Jakob Medved, ki je predaval tudi Regionalno geografijo zunaj evropskih dežel.

Meteorologijo je predaval Zdravko Petkovšek (1931–2018).

V študijskem letu 1964/65 se je predmetnik ponovno razširil in obogatil.

Vrišer je začel s predavanji iz Regionalnega planiranja, ki so se jim pridružile

vsebine s Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo: Elementi urba-

nizma (Saša Sedlar, 1913–1975) in Komunalno gospodarstvo (Tone Klemenčič,

1913–2001). Prvič so v tem študijskem letu predavali statistiko (Mara Bešter,

219

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 219

6.9.2019 10:48:18

1922–2010, ki je tudi uradno prva zabeležena predavateljica na Oddelku za

geografijo). Geologijo je prevzel Anton Ramovš (1924–2011). Za nekaj let se

je v okviru turističnih vsebin na urniku pojavil predmet Topografski pregled

kulturnih spomenikov Jugoslavije (Ignacij Voje, rojen 1926). Leta 1966 je kot

predavatelj zadnjič nastopil A. Melik. Iz Geografije Evrope so izločili Sovjetsko

zvezo, ki so jo najprej predavali ločeno, potem pa je kot poseben predmet počasi

izginila s seznama predavanj. V študijskem letu 1966/67 so uvedli predavanja iz

Politične ekonomije, ki jih je imel Aleksander Bajt (1921–2000). Pri turističnih

vsebinah je sodeloval Janez Planina (1927–2003).

S kadrovskega vidika je zelo pomembno študijsko leto 1967/68. Takrat so

se med novimi predavatelji in sodelavci pojavile osebe, ki so nato še dolga leta

krojile vsebino predavanj. Ivan Gams je prevzel Klimatogeografijo in Pedoge-

ografijo z geografijo vegetacije. Kot sodelavca pri fizičnogeografskih predmetih

sta začela z delom Franc Lovrenčak in Jurij Kunaver, pri družbenogeografskih

pa Jelka Kunaver, ki je prva uradno zabeležena sodelavka Oddelka za geogra-

fijo, po stroki geografka. Leta 1969 je Vladimir Klemenčič začel s predavanji

Geografije podeželja, Gams z Geografijo krasa, Medved z ločenimi regionalno-

geografskimi predmeti kontinentov, leto pozneje pa je Miran Čuk (rojen 1933)

prevzel predavanja iz Statistike.

Preglednica 4: Predmetnik v študijskih letih 1970/71 in 1971/72 z nosilci predmetov

(brez vaj in seminarjev) (Program za študij geografije …, 1971).

fizičnogeograf- družbeno-

regionalnogeo- ostali geografski

ostali

ski predmeti

geografski

grafski predmeti predmeti

predmeti





predmeti


Geomorfologija Geografija


Izbrana poglavja Metodika geograf- Geologija

(I. Gams)

prometa

iz regionalne

skega pouka

(A. Ramovš)

(M. Žagar)

geogr. izven

(M. Žagar)

evropskih dežel

(M. Žagar)

Pedogeografija

Geografija

Regionalna ge-

Teoretične in

Statistika

in fitogeografija

proizvodnje

ografija Severne metodološke

(M. Čuk)

(I. Gams)

(S. Ilešič)

Amerike

osnove geografije

(M. Žagar)

(S. Ilešič)

Splošna geogra- Geografija

Izbrana poglavja Uvod v geografijo

Meteorologija

fija 1

naselij

iz geografije

(I. Vrišer)

(Z. Petkovšek)

(D. Radinja)

(V. Klemenčič) Jugoslavije

(S. Ilešič)

220

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 220

6.9.2019 10:48:18

fizičnogeograf- družbeno-

regionalnogeo- ostali geografski

ostali

ski predmeti

geografski

grafski predmeti predmeti

predmeti





predmeti


Klimatogeo-


Splošna

Geografija

Uvod v terensko

grafija

geografija 2

Slovenije

delo (I. Vrišer,

(I. Gams)

(I. Vrišer)

(V. Klemenčič)

D. Radinja)

Geografija krasa Geograf-

Geografija

Metodika pouka

(I. Gams)

ske osnove

Jugoslavije

geografije

prostorskega

(V. Leban)

(J. Medved)

planiranja

(I. Vrišer)

Hidrogeografija

Demogeo-

Geografija

Matematična

(D. Radinja)

grafija

Evrope

geografija

(V. Klemenčič) (V. Leban)

(D. Radinja)

Geografija

Regionalna geo- Metodika srednje-

podeželja

grafija izvene-

šolskega pouka

(V. Klemenčič) vropskih dežel

(M. Žagar)

(J. Medved)

Geografija

Izbrana poglavja

turizma

iz geografije

(M. Žagar)

izvenevropskih

dežel

(J. Medved)

Izbrana poglavja

iz geografije

Slovenije

(S. Ilešič)

Leta 1972 je Mirko Pak še kot sodelavec prevzel svoj prvi predmet, Geografijo

kmetijstva in industrije. S tem se je za nekaj let kadrovska sestava oddelka

ustalila, s klasično delitvijo na bolj družbeno- in bolj fizičnogeografsko usmer-

jene sodelavce, medtem ko je bila regionalna geografija v domeni vseh. S. Ilešič

je začel počasi opuščati obveznosti, v študijskem letu 1975/76 je bil še zadnjič

nosilec predmetov. Z odhodom Ilešiča v pokoj se je zaključilo obdobje domi-

nantne vloge ene same osebe. Fizičnogeografsko področje se je razvijalo pod

močnim vplivom I. Gamsa, družbenogeografsko pa pod vplivom I. Vrišerja in

V. Klemenčiča. S študijskim letom 1974/75 so se kot asistenti zaposlili Dušan

Plut (fizična geografija) in Marijan M. Klemenčič ter Anton Gosar (družbena

geografija). Gosar je pomagal M. Žagarju pri novonastalem predmetu Geografija

prometa. V sicer uveljavljenih predmetih o metodiki poučevanja se je tega leta

prvič v poimenovanju predmeta pojavilo ime Didaktika poučevanja, ki je ostalo

221

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 221

6.9.2019 10:48:18

v terminologiji vse do današnjih dni. Leta 1978 se je kot asistent zaposlil Andrej

Černe, ki je sodeloval pri prometnih in planerskih vsebinah. Študij je bil dvosto-

penjski in dvopredmetni, usposabljal je bodoče učitelje (osnovna šola, končana

prva stopnja) in profesorje (srednja šola, končana druga stopnja) geografije. V

sedemdesetih letih je bil dokončno odpravljen ciklični sistem, dokončno je bil

uveden sistem predavanj po letnikih. Ob pedagoškem dvopredmetnem študiju

je bil vpeljan nepedagoški študij (eno- in dvopredmetni), z vrsto pomožnih

predmetov. Povečala se je razvejenost (tudi razdrobljenost) in zmanjšala celovitost

študija, a se je s tem povečala njegova sistematičnost. Poleg treh temeljnih in

tradicionalnih kateder (za fizično, družbeno in regionalno geografijo) so bile

pozneje vpeljane še štiri nove, bolj družbenogeografsko naravnane (socialna in

politična geografija, geografija turizma, varstvo geografskega okolja in regionalno

planiranje), ki so jim sledile tudi študijske usmeritve študentov.

200

150

r 100

Št. u 50

0

20/21

24/25

30/31

34/35

38/39

42/43

48/49

52/53

56/57

60/61

65/66

69/70

73/74

77/78

81/82

85/86

89/90

93/94

97/98

01/02

05/06

09/10

13/14

17/18

Študijsko leto

Slika 66: Povprečno število ur na teden v posameznem študijskem letu v obdobju

1920–2019.

S prehodom v novo desetletje je vsebinsko stanje sledilo prej začrtanim

smernicam. Odločitev za enotno geografijo so poskušali pri nekaterih predmetih

vzpostaviti z združitvijo fizičnega in družbenega dela in tako uveljaviti celovitost

geografije. Tako je imel predmet Geografski problemi Slovenije in slovenske

pokrajine izvajalce z obeh polov, nekateri predmeti pa so bili kljub na prvi po-

gled fizični usmerjenosti mnogo širše zasnovani, npr. Maritimna geografija ali

Geografija krasa. Pod okriljem D. Radinje se v sklopu teh prizadevanj in nove

reforme študija leta 1978 pojavita dva predmeta, ki še posebej združujeta naravo

in človeka: Varstvo geografskega okolja in Pokrajinska ekologija. V tem obdobju

se je pojavila še ena novost, ki je s časom spremenila študij in značaj geografije,

222

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 222

6.9.2019 10:48:18

to je njena kvantifikacija. Prve instrumente je prispeval že Gavazzi; kot navaja

Radinja (1989), so njegov prevesni termometer uporabljali še v sedemdesetih letih

prejšnjega stoletja, torej več kot 50 let po nakupu. A resna merjenja so se pojavila z

razmahom instrumentalnih metod v šestdesetih letih in razvojem fizičnogeograf-

skih laboratorijskih analiz (tudi laboratorijskih vaj in praktikuma). Kot znanilec

sprememb se na predmetniku pojavita Matematika za geografe (Alojzij Vadnal,

1910–1987) in Programiranje in računalništvo (brez navedenega nosilca).

Preglednica 5: Predmetnik v študijskem letu 1980/81 z nosilci predmetov (brez vaj in

seminarjev) (Seznami predavanj Univerze v Ljubljani).

fizičnogeografski družbeno-

regionalnogeograf- ostali geografski ostali

predmeti

geografski

ski predmeti

predmeti

predmeti





predmeti


Geomorfologija


Splošna

Geografija Evrope

Pokrajinska

Statistika

(I. Gams)

geografija 2

(M. Pak)

ekologija

(M. Čuk)

(I. Vrišer)

(I. Gams)

Klimatogeografija Regionalno

Regionalna geografi- Varstvo geograf- Meteoro-

(I. Gams)

planiranje

ja Jugoslavije

skega okolja

logija (Z.

(I. Vrišer)

(M. Pak)

(D. Radinja)

Petkovšek)

Geografija krasa

Geografija

Geografski problemi Metodika z

Matematika

(I. Gams)

naselij (V.

Jugoslavije

didaktiko

za geografe

Klemenčič)

(M. Pak)

(M. Žagar)

(A. Vadnal)

Splošna geogra-

Geografija

Urbana geografija

Matematična

Geologija

fija 1

prebivalstva

(M. Pak)

geografija

(A. Ramovš)

(D. Radinja)

(V. Klemenčič)

(F. Lovrenčak)

Hidrogeografija

Geografija

Geografski problemi Uvod v geografi-

(D. Radinja)

podeželja

Slovenije in slo-

jo (M. M.

(V. Klemenčič) venske pokrajine (I. Klemenčič)

Gams, V. Klemenčič,

D. Radinja)

Geografija morij

Geografija

Geografija Slovenije Geografija dežel

(D. Radinja)

turizma

(V. Klemenčič)

v razvoju (M. M.

(M. Žagar)

Klemenčič)

Biogeografija s

Geografija

Regionalna geogr.

Metodika pouka

pedogeografijo

prometa

izvenevropskih dežel geografije

(F. Lovrenčak)

(M. Žagar)

(M. Žagar)

(M. Košak)

Geografija razvitih

dežel (M. Žagar)

Regionalna geo-

grafija izvenevrop-

skih dežel

(F. Lovrenčak)

223

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 223

6.9.2019 10:48:18

Za osemdeseta leta prejšnjega stoletja je značilna nekajletna stalnost tako

glede predmetnika kot kadrovske zasedbe. Nove vsebine na predmetniku so

Geografija morij (Maritimna geografija), Urbana geografija, Socialna geografija

in Politična geografija.

V okviru regionalne geografije so potekala predavanja iz geografije Slovenije,

Jugoslavije, Evrope in zunajevropskih držav, ki so bile nekaj časa razdeljene na

razvite in nerazvite. Redno je potekal predmet Osnove računalništva in progra-

miranja. Leta 1981 je Slavko Brinovec (rojen 1936) prevzel Metodiko z didaktiko

geografije. Leta 1980 je umrl M. Žagar, zato predavanja iz geografije turizma

eno leto niso potekala. Leta 1982 je vsebine iz turizma prevzel Matjaž Jeršič,

poleg tega pa še Geografijo prometa in Geografijo razvitih dežel. Leta 1983 se

je po nekajletnem premoru na urnik vrnila Matematika, ki jo je prevzel Žiga

Knap (rojen 1937). M. Pak je povsem prevzel Geografijo Jugoslavije in ločeno

še njene Geografske probleme. Leta 1985 se je med predavatelje s predmetom

Geografija naselij preselil Anton Gosar, Jurij Kunaver pa je prevzel Metodiko

z didaktiko (asistirala mu je Maja Umek, rojena 1957) in pozneje tudi Geomor-

fologijo. Marjan Bat je postal asistent za fizično geografijo.

4.4.1.5 Spremembe ob prelomu stoletja

Reforma leta 1985 je odpravila dvostopenjski študij. Kljub temu je študij ge-

ografije ohranil dvopredmetnost, delitev na pedagoško in nepedagoško smer

in delno specializacijo oziroma usmeritev (varstvo okolja, turizem, prostorsko

planiranje in politična geografija). Pojavile so se ideje in razmišljanja o uvedbi

enopredmetnega oziroma čistega študija geografije, s čimer bi postal študij bolj

poglobljen in bi pridobil tudi na aplikativnosti. Ideja je bila, da bi na ta način

dobili raziskovalce in znanstvenike, ki bi jih že za časa študija ločili od bodočih

učiteljev. Ideja se je udejanjila, enopredmetni študij se je z leti dograjeval in

pozneje izpopolnil z bolonjsko reformo študija.

Leta 1986 je Ivan Gams prvič predaval Metodologijo fizične geografije.

Metodološki predmeti (poleg Metodologije fizične še regionalne in družbene

oziroma socialne geografije) so se v naslednjih 10 letih še okrepili in razširili.

Istega leta je Andrej Černe prevzel samostojni predmet Kartografija. Ekonomsko

geografijo so za nekaj časa preimenovali v Geografijo proizvodnje in potrošnje.

Leta 1988 se je Metodika preimenovala v Specialno didaktiko, na urniku so se,

224

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 224

6.9.2019 10:48:18

sicer brez predavatelja, pojavile tudi Teorija geografije, Lokalna geografija in

Teoretske zasnove raziskovalnega dela.

V zadnjem desetletju prejšnjega stoletja in z razpadom Jugoslavije se je študij

precej spremenil. Na predmetniku ni bilo več Geografije Jugoslavije. Zaradi

zgodovinske navezanosti Slovenije na prostor bivše Jugoslavije, pomembnosti

za Slovenijo in aktualnosti dogajanja so dobile vsebine nekdanjega predmeta

širši, balkanski oziroma jugovzhodno evropski okvir. Eno od vsebinskih vodil

sprememb je bilo opuščanje memoarskega usvajanja snovi v prid teoretskemu

in metodološkemu izobraževanju, s čimer se je ljubljanska geografija želela

priključili sodobnim univerzam. Spremembe je pogojevalo tudi dejstvo, da se

je glavnina diplomantov zaposlovala v nepedagoških, celo v geografiji sorodnih

ali celo negeografskih poklicih, kjer so zahtevali poglobljena in specializirana

znanja. Reforma študija leta 1997 ni bila korenita, vendar je v ospredje potisnila

željo po večji preglednosti študija, aktualizaciji vsebin in povečanju izbirnosti.

Začrtala je smernice bodočega študija geografije, tudi bolonjskega.

Najpomembnejša novost je bila poenostavitev študija. Oddelek se je opre-

delil le za dva študijska programa, in sicer dvopredmetnega pedagoškega in

samostojnega nepedagoškega. Obenem je dvopredmetni pedagoški program

postal še preglednejši, ker sta postala oba predmeta izenačena (A – A in ne več

A – B). Vsebinsko so bile spremembe največje pri do tedaj zelo razdrobljenih

metodologijah (fizične, socialne in regionalne geografije), ki so jih nadomestili

»pravi« predmeti. Namesto klasične statistike, matematike in računalništva so

bile uvedene Kvantitativne metode za geografe, pri samostojnem programu pa

Geografski informacijski sistemi in kartografija ter Kvantitativne metode. Po

skoraj dvajsetih letih je bil v samostojnem programu ponovno uveden predmet

Teoretske osnove geografije, s ciljem razjasniti številne teoretične dileme v zvezi

z geografijo kot znanstveno disciplino. Pri nepedagoškem programu so študenti v

3. letniku izbrali osnovno usmeritev (prostorsko planiranje / politična geografija

/ geografija turizma / geografija krasa / varstvo geografskega okolja), v katero

je spadal poleg glavnega še izbirni predmet (vezan na usmeritev). Iz osnovne

usmeritve so praviloma izdelali tudi diplomsko delo. Poleg tega so študenti v

4. letniku izbrali še drugi usmeritveni predmet, ki je moral biti drugačen od

izbranega v 3. letniku. Usmeritve kažejo, da je bila smer študija družboslovno

naravnana, saj je bila od petih usmeritev le ena prava fizičnogeografska.

225

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 225

6.9.2019 10:48:18

Preglednica 6: Predmetnik v študijskem letu 1998/99, po drugi reformi, z nosilci

predmetov (brez vaj in seminarjev in brez zunanjih izvajalcev izbirnih predmetov

usmeritve) (Geografija, študijski program, 1998).

fizičnogeograf-

družbenogeo-

regionalnogeo- ostali geograf- ostali





ski predmeti


grafski predmeti grafski predmeti ski predmeti





predmeti


Geomorfologija


Geografija pose-

Izbrana poglavja Uvod v geogra- Geologija

(J. Kunaver)

litve

iz geografije

fijo z matema- (S. Buser)

(A. Gosar)

Evrope

tično geogr.

(M. Pak)

(D. Ogrin)

Klimatogeografija Ekonomska

Geografija Azije Kvantitativne

Izbrana

(D. Ogrin)

geografija

(F. Lovrenčak)

metode za

poglavja iz

(I. Vrišer)

geografe (M.

zgodovine

Krevs)

Slovencev

(J. Cvirn,

M. Stiplovšek)

Hidrogeografija

Geografija turiz- Geografija

GISi in Karto- Angleški jezik

(D. Plut)

ma in prometa

Afrike

grafija

1

(A. Gosar)

(F. Lovrenčak)

(M. Krevs)

(Z. Jakoš)

Pedo- z biogeo-

Politična geo-

Geografija

Pokrajinska

Meteorologija

grafijo

grafija

Angloamerike

ekologija

(T. Vrhovec)

(F. Lovrenčak)

(M. Bufon)

in Avstralije

(M. Špes)

(A. Gosar)

Fizična geografija Regionalno

Geografija La-

Varstvo geo-

Poslovna znan-

Slovenije

planiranje

tinske Amerike grafskega okolja ja za geografe

(D. Ogrin)

(A. Černe)

(M. Špes)

(D. Plut)

(?)

Geografija krasa

Usmeritev Pros-

Geografija slo-

Usmeritev Var- Angleški jezik

(A. Kranjc)

torsko planiranje venskih pokrajin stvo geograf-

2

(A. Černe)

(M. M. Kle-

skega okolja (D. (Z. Jakoš)

menčič)

Plut, M. Špes)

Usmeritev Geo-

Usmeritev Poli-

Geografija

Regionalna

Psihologija za

grafija krasa

tična geografija

Evrope

analiza

učitelje

(J. Kunaver, A.

(M. Bufon,

(M. Pak)

(M. Pak)

(B. Marentič

Kranjc, I. Gams, J. Zupančič)

Požarnik)

F. Lovrenčak, P.

Habič, D. Ogrin)

Usmeritev Geo-

Teorija geo-

Pedagogika

grafija turizma

grafije

(R. Kroflič)

(M. Jeršič,

(M. M.

A. Gosar)

Klemenčič)

Urbana geografija

Didaktika

Andragogika

(M. Pak)

geografije 1

(A. Kranjc)

(J. Kunaver)

Geografija

Didaktika

Didaktika

podeželja

geografije 2

(M. Adamič)

(M. M. Klemenčič)

(J. Kunaver)

226

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 226

6.9.2019 10:48:18

80

70

60

anj 50

dav 40

Pre 30

Št. 20

100

20/21

24/25

30/31

34/35

38/39

42/43

48/49

52/53

56/57

60/61

65/66

69/70

73/74

77/78

81/82

85/86

89/90

93/94

97/98

01/02

05/06

09/10

13/14

17/18

Študijsko leto

Slika 67: Skupno število različnih predavanj v posameznih študijskih letih v obdobju

1920–2019.

V tem obdobju je bilo veliko menjav predmetov in predavateljev, predvsem

zunanjih. Naj omenimo le najpomembnejše. Med predmeti je vsekakor po-

membno prekvalificiranje nekaterih pomožnih predmetov v geografske. Tako

smo dobili Kvantitativne metode, pozneje pa Geografske informacijske sisteme

in kartografijo. Za omenjena metodološka predmeta se je kot asistent leta 1991

zaposlil Marko Krevs in jih pozneje kot predavatelj tudi prevzel. Leto zatem je

začela Tatjana Resnik Planinc (rojena 1965) sodelovati pri regionalnogeograf-

skih predmetih in Didaktiki geografije. Leta 1995 se je pri turističnih vsebinah

pridružil Dejan Cigale, na družbenih in regionalnih pa Dejan Rebernik. Leta

1997 je postala Metka Špes prva predavateljica na oddelku, ki je bila po stroki

geografka in nosilka geografskega predmeta (Geografija Latinske Amerike). Leta

1998 je postala asistentka za družbeno geografijo Irma Potočnik Slavič. Leta

1999 se je kot predavatelj fizične geografije zaposlil Karel Natek. Zorka Jakoš

(rojena 1956) je prevzela poučevanje tujega jezika (angleščine). Vsi omenjeni

službujejo na oddelku še danes.

Nekaj let sta pri družbenogeografskih vsebinah sodelovala Igor Jurinčič

(rojen 1961) in Andrejka Slavec Gornik (rojena 1964), pri fizičnogeografskih pa

Mauro Hrvatin in Sabina Popit (roj. Kramberger). Dlje časa sta na oddelku

delovali Valentina Brečko Grubar in Irena Mrak. I. Jurinčič in V. Brečko

Grubar sta, podobno kot M. Bufon in A. Gosar, Oddelek za geografijo FF

UL zapustila zaradi novega delovnega mesta na Univerzi na Primorskem v

Kopru. Med predmeti sta se pojavila Politična ekonomija in Izbrana poglavja iz

zgodovine Slovencev, ki pa se nista predavala dlje časa. S koncem devetdesetih

227

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 227

6.9.2019 10:48:18

tih let prejšnjega stoletja so se upokojili I. Gams, D. Radinja, V. Klemenčič, I.

Vrišer in M. Jeršič, v prvem desetletju novega tisočletja J. Kunaver, M. Pak in

F. Lovrenčak, v drugem pa še M. M. Klemenčič, M. Špes, D. Plut in A. Černe.

Obenem so se zaposlili novi sodelavci in sodelavke, ki so še danes nosilci pred-

metov in vaj: Blaž Repe, Jernej Zupančič, Katja Vintar Mally (rojena 1975),

Simon Kušar, Matej Ogrin, Uroš Stepišnik, Boštjan Rogelj, Tajan Trobec,

Mojca Ilc Klun (rojena 1980) in Nejc Bobovnik (rojen 1990). Pri pedagoškem

procesu sodeluje v zadnjih letih tudi Barbara Lampič, ki deluje predvsem kot

raziskovalka. Pri pedagoškem procesu so občasno pomagali tudi mladi razi-

skovalci Katja Vrtačnik Garbas (rojena 1979) in Monika Benkovič Krašovec

(rojena 1974), danes pa Kristina Glojek.

V vmesnem času (leta 2009 prva in 2011 druga stopnja) je prišlo do ene

najbolj korenitih sprememb študija, to je uveljavitve bolonjske reforme viso-

kega šolstva2. Ker gre za trenutno veljavni in potekajoči program, ga ne bomo

podrobneje predstavljali. Cilj prenove je bil oblikovanje kakovostnih, privlačnih

in sodobnih študijskih programov, ki bodo študentom dali čim boljše strokov-

no geografsko znanje, hkrati pa tudi praktična znanja in veščine, ki jim bodo

omogočale boljšo možnost pri zaposlitvi. Študij je spet postal dvostopenjski

(diplomska in magistrska stopnja). Nov študij naj bi tudi omogočal lažje iz-

menjave študentov in profesorjev znotraj in med državami. Spodbujal naj bi

izbirnost in raznovrstnost. Predmetnik si z zbiranjem zadostnega števila kreditnih

točk študenti deloma oblikujejo po lastnih željah in preferencah. Predmeti so

postali krajši, semestrski, izrazito se je povečajo njihovo število. Veliki, celoletni

ali večletni predmeti so se razdrobili. Predmete lahko uvrstimo v več skupin:

• Temeljni geografski predmeti: študenti pridobijo osnovna znanja in so

obvezni;

• Posebni in metodološki predmeti: študenti poglobijo osnovna znanja, lahko

so obvezni ali izbirni;

• Izbirni geografski in izbirni neevropski regionalnogeografski predmeti:

študenti izbirajo iz nabora ponujenih dodatnih geografskih vsebin;

2

Ker so do študijskega leta 2016/17 študijski programi na voljo na spletu, na tem mestu niso

podrobneje predstavljeni. Opisani so na spletnem naslovu Oddelka za geografijo: http://geo.ff.uni-lj.

si/studij/studij pod razdelkoma Diplomski in Magistrski študij. Poleg tega so na spletnih straneh Filozofske fakultete objavljeni predstavitveni zborniki (http://www.ff.uni-lj.si/studij/oddelki), Dodiplomski študij (1. stopnja) / Magistrski študij (2. stopnja), Predstavitveni zborniki in brošure

študijskih programov.

228

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 228

6.9.2019 10:48:18



Slika 68: Utrinek z ene od sej Oddelka za geografijo FF UL leta 2005, ki je bila

namenjena pripravi bolonjskih študijskih programov. Od leve proti desni, spredaj:

Katja Vintar Mally, Dejan Cigale, Franc Lovrenčak; v sredini: Marko Krevs;

zadaj: Metka Špes in Darko Ogrin (foto: B. Repe).

• Izbirni pomožni predmeti: predmeti geografiji sorodnih ved (geologija,

meteorologija);

• Zunanji izbirni predmeti: poljubno izbrani predmeti na Filozofski fakulteti

ali drugi visokošolski ustanovi.

Prva stopnja študija je vsebinsko bolj definirana, z manjšo izbirnostjo in ve-

čjim številom obveznih in temeljnih premetov. Večina predmetov je eno- in

dvopredmetnim študentom skupna.3 Pravo nasprotje je druga stopnja. Eno-

in dvodisciplinarni študij sta povsem ločena, izjema so nekateri neevropski

regionalnogeografski predmeti (enopredmetni jih poslušajo na prvi stopnji).

Enodisciplinarni študij je razdeljen na dva glavna, A-modula (Okoljska in

3

Pred bolonjsko prenovo so pri dvopredmetnem študiju prevladovale povezave znotraj Filozofske

fakultete, zlasti z zgodovino, zastopani so bili tudi drugi predmeti, še najmanj je bilo povezav z

umetnostno zgodovino in filozofijo. Povezave so bile mogoče tudi s Fakulteto za družbene vede, še

posebej obramboslovjem, mednarodnimi odnosi in politologijo. Po bolonjski prenovi so povezave

mogoče zgolj znotraj Filozofske fakultete. Pestrost študija in zagotavljanje dodatnih vsebin se

nadomešča z zunanjimi izbirnimi predmeti in vsebinami ter neformalno pridobljenimi znanji.

229

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 229

6.9.2019 10:48:19

fizična geografija, Regionalno planiranje in urbano-ruralno študije) in tri B-

-module (Politična geografija, Geografija turizma in prostega časa, Uporabna

geoinformatika). Poleg tega imajo študenti še tri skupne predmete (Teorija

geografije, Geografske metode znanstvenega proučevanja, Raziskovalno in

projektno delo) in nepedagoško prakso. Dvodisciplinarni poslušajo preostale

neevropske regionalnogeografske predmete, Didaktiko geografije, Organizacijo

ter izvedbo ekskurzije in terenskega dela ter imajo pedagoško prakso s hospi-

tacijami. Z bolonjsko prenovo se je študij še bolj specializiral in poglobil, po

drugi strani pa razdrobil, kar je glede na prevladujoče zagovarjanje enotne in

holistične geografije precej netipično za našo vedo. Z nekaterimi predmeti, ki so

bolj celostno zasnovani, npr. Fizično in Družbeno geografijo 1 in 2, se poskuša

razdrobljenost vsebin nekoliko omiliti.

Iz pregleda razvoja študijskih programov ob 100-letnici Oddelka za geo-

grafijo FF UL je razvidno:

• Od začetkov študija je neprestano naraščalo število predavateljev, predmetov

in tudi obremenitev študentov. Razvidni so skoki ob vsaki reformi, najbolj

izraziti so bili ob reformah leta 1961, 1991 in 2012 ob zaključku bolonjske

reforme, ko je v celoti zaživela še druga stopnja. Le v zadnjih letih je opa-

zen upad števila študentov, predmetov, števila pedagoškega kadra in tudi

obremenjenosti študentov (slike 65, 66 in 67), kar terja ob nadaljevanju teh

trendov temeljit premislek.

• V primerjavi z začetki študija je današnji študij geografije vsebinsko

povsem drugačen. V zadnjih 100 letih je nastajalo novo znanje, vede in

poddiscipline, kar je, eno hitreje, drugo počasneje, naletelo na odziv tudi

v študiju geografije. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so se začele po-

javljati neevropske regionalne geografije in hidrogeografija, v štiridesetih

agrarna geografija, v petdesetih geografija prsti in rastlinstva, v šestdesetih

turistična geografija, geografija naselij, prebivalstva, prometa in krasa, v

sedemdesetih ekonomska (industrijska) in urbana geografija, prostorsko in

regionalno planiranje, varstvo geografskega okolja in pokrajinska ekologija,

v osemdesetih socialna in politična geografija ter zasnova metodološko-

-računalniških predmetov, v devetdesetih geografski informacijski sistemi,

kvantitativne metode in geografski metodološki predmeti. Z bolonjsko

prenovo je število predmetov znatno poskočilo, saj se je povsem spremenil

230

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 230

6.9.2019 10:48:19

koncept študija. Če je prva stopnja študija ostala »klasična« in temeljna

(z dodatkom novih ekoloških vsebin), pa je na drugi stopnji število novih

predmetov vzcvetelo (raziskovalne metode, aplikativni, podeželski predmeti,

geodiverziteta, urbanistično načrtovanje, regionalni razvoj, krizna območja,

etničnost, migracije, geografija gora, geoinformacijske vsebine).

• Povečevanje števila predmetov in predavateljev je vodilo k preobrazbi splo-

šnih geografov v specialiste. Če je prva generacija v svoji karieri predavala

praktično celoten spekter predmetov, so naslednje predavale večinoma

predmete znotraj družbene ali fizične geografije, sedanje generacije pa

ostajajo znotraj nekaj področij. Ne glede na želje in tradicionalno celovitost

geografije ter poudarkih na regionalno kompleksnem pristopu, se je geo-

grafija z leti specializirala in v določeni meri razdrobila. Študenti so tekom

študija še vedno deležni širokega in celovitega spektra vsebin, a so njihova

zaključna dela (diplomske in magistrske naloge) večinoma zelo specialna.

Po bolonjski prenovi ostaja pedagoško usmerjena geografija najbolj klasično

celovita.

• Pregled predmetnikov razkriva tudi razvoj notranje zgradbe geografije. Ob

začetku študija je geografijo sestavljala antropogeografija (družbena geografija)

ter geomorfologija in klimatogeografija. Z leti je pod njeno okrilje prihajalo

vedno več predmetov ter vsebin, tako iz fizično- kot družbenogeografskega

in regionalnogeografskega področja. Nekateri študiji, ki so bili v začetku

pod okriljem geografije, so odšli tudi drugam (npr. meteorologija). V drugi

polovici prejšnjega stoletja so na predmetnik prišli predmeti in usmeritve,

ki so okrepili aplikativen pomen geografije, v zadnjih dveh desetletjih tudi

predmeti, razvijajo metodološko usposobljenost in veščine.

Več terena!

Naša zgodba se začenja z uporom študentov četrtega letnika geografije nekega

jesenskega dne leta 1981. Zavrnili smo namreč udeležbo na predvideni ekskurziji

v Novo mesto. Naše dejanje je bilo s strani prof. Vrišerja označeno kot »sranje«

in »anarhizem«. A slednja oznaka nikakor ni bila točna, kajti ni šlo le za rušenje

obstoječega, ampak za konstruktivno kritiko s hkratnimi novimi predlogi. V tistih

231

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 231

6.9.2019 10:48:19

dneh smo se namreč s prof. Gamsom dogovarjali za dodatno ekskurzijo na Kras,

na katero smo šli prostovoljno, prof. Gams pa je naš predlog z navdušenjem sprejel.

Naša novomeška zavrnitev je bila posledica dejstva, da je predlagana ekskurzija

predstavljala skupne terenske vaje treh predmetov (Geografija Jugoslavije, Re-

gionalno planiranje in Urbana geografija), za katere je bilo po takratnem učnem

programu namenjenih po 3 dni terena, v skladu s tem so bila naša pričakovanja

večja. V nasprotju s prof. Vrišerjem prof. Pak ni kuhal zamere, namesto v Novo

mesto je za nas decembra organiziral ekskurzijo v Istro. Vsi blatni po deževnem

spustu do Pazinske jame smo bili sprejeti še pri dveh tamkajšnjih županih.

Prepričani, da je terensko delo temelj geografske znanosti, smo se leta 1982 resno

lotili organizacije. Nismo se zadovoljili le z rednimi pomladanskimi terenskimi

vajami v Postojnsko jamo, Medno, Prekmurje, Kamniško Bistrico in Koper, ampak

smo za uvod po zgledu prejšnje generacije organizirali ob koncu aprila absolventski

izlet v takratno Sovjetsko zvezo, in sicer v Armenijo in Gruzijo. Hkrati smo se

lotili načrtovanja jesenskih odprav. Ob podpori prijaznega priporočilnega pisma

takratnega predstojnika oddelka prof. Lovrenčaka, smo začeli iskati sponzorje za

pot v Severno Afriko. Sekira nam je padla v med in mariborski TAM (Tovarna

avtomobilov Maribor) nam je odobril uporabo 16-sedežnega avtobusa, da bi v

afriških razmerah preskusili klimatske naprave. V odmaknjenih gorskih vaseh v

maroškem Atlasu, dostopnih le s terenskimi vozili, tovornjaki in avtobusom TAM

75A6, ter v alžirski Sahari so domačini z občudovanjem prebirali napis na boku

avtobusa EXPÉDITION SCIENTIFIQUE DE GÉOGRAPHIE. Iz Afrike

smo morali kar pohiteti domov, kajti po le tridnevnem počitku smo se na stroške

nemške DAAD (Deutscher Akademischer Austauschdienst) odpeljali v Nemčijo, kjer

so nas profesorji Maier, Ruppert, Schaffer in Wolf seznanjali s socialnogeografskimi

vsebinami. Ta ekskurzija ne bi bila možna brez odličnih povezav Oddelka za

geografijo FF UL z naštetimi profesorji nemške socialnogeografske šole. Zahvaliti

pa se moramo prof. Paku, ki je pripravil program in nas spremljal na ekskurziji.

Kar nekaj študentov pa ni počivalo niti v poletju pred odhodom v Afriko, ko smo

sodelovali pri raziskovalnih taborih in kartiranju vodnih virov na Dolenjskem.

Seme, posejano v 4. letniku, je obrodilo sadove in številni geografi iz te ge-

neracije še do današnjih dni poleg službenih obveznosti organizirajo ekspedicije

in ekskurzije od Šrilanke do Suhe krajine, tabore učiteljev v različnih slovenskih

232

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 232

6.9.2019 10:48:19



pokrajinah, organizirajo okrogle mize in delavnice, sodelujejo pri različnih teren-

skih akcijah, kot je na primer oživljanje slovenskih vodnjakov in pripravljanje

vizije za Vipavo.

Najdaljšo, skoraj štiri desetletja dolgo tradicijo ima redno vsakoletno popoto-

vanje podpisanih, ki ga imenujemo »Novoletna turneja«. Na pot po Sloveniji in

zamejstvu odrinemo v času med božičem in novim letom ter obiščemo geografske

kolegice in kolege. Spremljamo spremembe v pokrajini in družbi, podrobno opa-

zujemo spremembe v rabi zemljišč, vodovju, snovni in nesnovni dediščini, načinu

življenja in identiteti slovenskih pokrajin. Poglobljena analiza dneva z diskusijo

poteka zvečer v primernem okolju z lokalnimi izdelki v trdni in tekoči obliki.

Gre za zelo dinamično viharjenje možganov z idejami, ki so nemalokrat postale

tudi konkretni, izvedeni projekti. Zmeraj pa je enkratno. Pa tudi koristno. Vsaj

nam se zdi tako.

Mirsad Skorupan, Matej Gabrovec, Branko Pavlin, Mitja Bricelj

Slika 69: Slovenska študentska ekspedicija s poti po Atlasu (foto: M. Gabrovec).

233

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 233

6.9.2019 10:48:19

4.4.2 Metodološke in tehnološke spremembe v znanosti in geografija





Marko Krevs


Geografija sodi med stroke, ki so skozi zgodovino najbolj občutile krepke in

raznolike filozofske, metodološke in tehnološke spremembe v raziskovanju,

poučevanju in uporabi spoznanj in orodij v vsakodnevnem življenju. Kerski

(2016) je pregledno nanizal številna odkritja, ki so »revolucionizirala« geogra-

fijo v več kot 2500 letih. Nekatere pomembne spremembe v dolgi zgodovini

nastajanja stroke so bila plod načrtnega raziskovanja, druge so bile posreden

učinek izmenjave znanj in veščin ob stikih z drugimi kulturami na trgovskih in

osvajalskih poteh, tretje na primer posledica naključnih odkritij ali prenašanja

pripomočkov in znanj z zelo različnih področij. Velik del teh sprememb v geo-

grafiji se je zgodil v zadnjem stoletju, torej v obdobju, ki ga želimo osvetliti v tej

knjigi. V nadaljevanju poskušamo na nazoren način, s pomočjo izbranih primerov

pokazati, kako sta se tehnološki razvoj družbe ter metodološki razvoj znanosti,

in še posebej v geografiji, odrazila v načinih znanstvenega in strokovnega dela

ter študija na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani,

od njegove ustanovitve do danes.

4.4.2.1 Okoliščine metodoloških in tehnoloških sprememb v geografiji

Zaradi širine in kompleksnosti svojega predmeta obravnave je geografija pod

nenehnimi vplivi novosti na naravoslovnih področjih, kamor sodijo fizika, ge-

ologija, meteorologija in biologija, družboslovnih področjih, na primer v soci-

ologiji, ekonomiji, antropologiji, medicini, humanističnih področjih, na primer

v filozofiji, zgodovini, psihologiji, didaktiki ter na področju tehničnih ved, med

njimi na primer v geodeziji, gradbeništvu, računalništvu. Redke stroke v svoji

kompleksnosti že v izhodišču segajo na več omenjenih področij.

Večdisciplinarnost terja spremljanje razvejanega, včasih s filozofskega vidika

celo nezdružljivega metodološkega razvoja na več različnih področjih. Teoretiki

znanosti, na primer Kuhn (2012, izvirno delo iz leta 1962), pišejo o predvidlji-

vem nihanju ali ciklih v razvoju posamezne znanstvene discipline. V času t. i.

»normalne znanosti« v disciplini prevladuje ena splošno sprejeta paradigma, ki

stroki omogoča odgovarjanje na temeljna znanstvena vprašanja tistega časa – z

znanimi metodami, načini razlage, terminologijo. V vseh ostalih fazah tega

234

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 234

6.9.2019 10:48:19

cikla (po Kuhnu ima cikel skupaj 5 faz) določena paradigma bodisi še ni zrela

oziroma še ni splošno sprejeta, ali pa ji konkurira neka nova, dokler ne pride

do menjave prevladujoče paradigme. Tudi geografija je bila v svoji zgodovini

deležna nihanj med prevladujočimi pristopi k proučevanju in razlaganju svojega

predmeta (Aitken, Valentine, 2015), zlasti družbena geografija. Vendar bi težko

trdili, da je bila v zadnjem stoletju geografija kot celota kdaj popolnoma v fazi

t. i. »normalne znanosti«. Znotraj sodobne geografije so soobstajale, in še vedno

obstajajo različne, tudi nasprotujoče si paradigme, pristopi, metode in razlage.

Pragmatičen odnos stroke do notranje paradigmatske raznolikosti se nenaza-

dnje kaže v soobstoju občegeografskih in regionalnogeografskih predmetov v

študijskih programih, vključitvi raznovrstnih pristopov v splošne predstavitve

metod v geografiji (na primer Clifford, Valentine, 2003) ter v vse bolj razširjeni

t. i. triangulaciji (kvantitativnih in kvalitativnih) metod v geografiji.

Tovrstna pragmatičnost se lepo pokaže tudi v mnenjih svetovno uveljavljenih

predstavnikov kvalitativno in kulturnogeografsko usmerjenega raziskovanja,

Stuarta Aitkena in Gill Valentine, ki brez zadržkov v zgornji del seznama

temeljnih znanj današnjega diplomanta geografije uvrščata kvantitativne (na

primer geoinformacijske, statistične) metode (Krevs, 2014–2015). Soobstoj in

souporaba tako raznovrstnih metod morda v očeh strogega opazovalca izgledata

posledici raziskovalske nenačelnosti ali neodločnosti. V praksi pa prav hkratna

uporaba tako različnih pristopov omogoča osvetlitev in razumevanje obravna-

vane tematike z bistveno različnih vidikov, kar praviloma prispeva k boljšemu

znanju, bolje informiranemu vrednotenju, odločanju in ravnanju.

Medtem ko so se v drugih kompleksnih vedah praviloma razvile izrazite

specializacije, tudi v času študija, geografija vztraja na prevladi celostne obravnave

svojega predmeta. In s tem izstopa: »široki pogledi in celostna občutljivost geo-

grafije so popolno nasprotje dobi intelektualne razdrobljenosti in specializacije«

(Bonnett, 2008, ponatis 2017, str. 121). V praksi le izjemoma ni tako. Na primer

na Nizozemskem sta študija fizične in družbene geografije marsikje popolnoma

(tudi institucionalno) ločena. V primerih izrazite specializacije, iskanja novih

meddisciplinarnih povezav ali zaznavanja nišnih področij na trgu delovne sile

so se nekateri geografski univerzitetni oddelki ali inštituti v Evropi preobrazili,

na primer v geoinformacijske, okoljske, načrtovalske ustanove ipd. Vendarle

pa večina geografskih oddelkov po svetu, vključno z Oddelkom za geografijo

235

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 235

6.9.2019 10:48:19

Filozofske fakultete na Univerzi v Ljubljani, poskuša izobraziti in vzgojiti svoje

diplomante v duhu celostne (holistične) geografije. Kar pomembno zaznamuje

metodološki in tehnološki razvoj stroke in njenih predstavnikov. Geografi smo

posledično med metodološko najbolj široko razgledanimi strokovnjaki. Poglobljeno

metodološko znanje pa je v praksi praviloma omejeno le na delovna področja,

ki jim posamezniki dajo večjo težo med študijem, ali pozneje pri svojem delu.

Glede na zapisano je torej za geografe logično, da je vsaj toliko, kot ponujeno in

med študijem pridobljeno metodološko znanje, pomembna tudi usposobljenost

za vseživljenjsko metodološko izpopolnjevanje.

4.4.2.2 Spremembe v načinu dela geografa

Kaj v nadaljevanju besedila obravnavamo kot metode? Kar nekaj razlogov

je, da je opredelitev zelo izmuzljiva. Najprej se soočimo s širino stroke, »če

sprejmemo, da je geografija disciplina o svetu, potem je njenih metod nešte-

to« (Bonnet, 2008, ponatis 2017, str. 80). Tudi pojem metode opredelimo zelo

široko, na primer ne ločujemo med metodami, tehnikami, veščinami. Nikakor

ne želimo zmanjšati pomena uporabe metod v geografskem izobraževanju, pri

strokovnem delu ali v vsakdanjem življenju, zato se ne omejimo izključno na

znanstvene metode. V kolažu ilustracij izbranih primerov tehnologije in metod

v geografovem delu (preglednica 7) se osredotočamo na stoletno zgodovino na

našem oddelku. Pri zbiranju primerov smo bili odvisni od dostopnih gradiv, še

bolj pa od spominov kolegov, kar neizbežno pomeni podrobnejše predstavitve

za zadnjih nekaj desetletij.

Ob tem bi želeli izpostaviti pomen sodelovanja posameznih članov oddel-

ka, ali oddelka v celoti, z drugimi posamezniki ali (ne izključno) geografskimi

ustanovami v Sloveniji in tujini. Za boljšo predstavo o neprestanem meddiscipli-

narnem metodološkem prepihu, ki mu je bila izpostavljena geografija, si oglejmo

pestrost vplivov na del metodološkega razvoja na Oddelku za geografijo FF UL

v tozadevno res intenzivnem času med »kvantitativno« in »geoinformacijsko

revolucijo«, zlasti med letom 1980 in koncem devetdesetih let prejšnjega stole-

tja. Da bo ilustracija čim bolj oprijemljiva, navajamo tudi nekatera izmed imen

udeležencev obravnavanega pretoka metodoloških znanj (in se obenem opravi-

čujemo številnim, ki so bili v te procese vključeni, a niso omenjeni). Pri izboru

in prenosu nekaterih matematičnih modelov geografskih pojavov in procesov

236

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 236

6.9.2019 10:48:19

v metodološke predmete v študij geografije, na primer s področij gravitacijskih

modelov in teorije iger, so bili soudeleženi matematiki, med njimi Žiga Knap

(rojen 1937), Filozofska fakulteta v Ljubljani, Tomaž Pisanski (rojen 1949), ta-

kratna Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo v Ljubljani, prav tako pri iskanju

in uporabi aplikativnih metod v prostorskem planiranju, na primer Franc Jani

Zakrajšek (rojen 1951), Urbanistični inštitut v Ljubljani. Na področju uporabe

zahtevnejših, zlasti večvariatnih statističnih metod v geografskih raziskavah ter

njihovem prenosu v študij geografije so se izkazali kot pomembni tesni stiki s

psihologi, denimo z Maksom Tuškom (1947–2008), in pozneje s sociologi, med

njimi z Anuško Ferligoj (rojena 1947, takrat Fakulteta za sociologijo, politične

vede in novinarstvo).

Ob prvih korakih izbire temeljnega geoinformacijskega orodja (sprva je

bil to Idrisi, nekaj let pozneje ArcView) in uvajanja geografskih informacijskih

sistemov (GIS) v študij geografije so bile v pomoč izmenjave mnenj in izkušenj

z geografi, med njimi z Matejem Gabrovcem (rojen 1959) z Geografskega

inštituta Antona Melika (GIAM) ZRC SAZU in njegovim kolegom Josefom

Stroblom (rojen 1985), Univerza v Salzburgu, in arheologi ter geodeti, med

njimi z Zoranom Stančičem (rojen 1962), takrat zaposlenim na Oddelku za

arheologijo FF UL. Pri nadaljnjem širjenju uporabe GIS-ov v študiju geografije

je neprecenljivo vlogo odigralo medsebojno spoznavanje številnih uporabni-

kov, pedagogov, podjetnikov in razvijalcev GIS-ov iz najrazličnejših strok na

bienalnih simpozijih GIS v Sloveniji (od 1992 naprej). S podatkovno podporo

uveljavljanju GIS-ov v oddelčno, tudi študentsko raziskovalno delo so imeli

pomembno vlogo kolegi z bližnjih geografskih ustanov: Drago Perko (rojen

1961) in Milan Orožen Adamič (1946–2018) z GIAM ZRC SAZU ter Metka

Špes s takratnega Inštitut za geografijo Univerze (IGU). Že dve desetletji prej

so bili udeleženi pri nastajanju digitalnega modela nadmorskih višin Slovenije

Tomaž Banovec (rojen 1939) in Andrej Hočevar (rojen 1931) ter kolega, ki

sta tudi poučevala na našem oddelku, Jurij Kunaver in Zdravko Petkovšek.

Prav posebno in neprecenljivo vlogo pri hitrem širjenju uporabe računalnikov

v geografskem delu na oddelku in v celotni slovenski geografiji je v obdobju

1987–1992 s svojim programom STEVE za računalnike Atari ST (slika

70) odigral informatik, jezikoslovec in jamar Primož Jakopin (rojen 1949) s

Filozofske fakultete UL, za kar je prejel bronasto plaketo Zveze geografskih

237

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 237

6.9.2019 10:48:19



društev Slovenije leta 2004. Program ni bil zgolj prvi zmogljivi urejevalnik

besedil in orodje za podporo založniške dejavnosti v slovenski geografiji, ampak

je še pred uveljavitvijo geografskih informacijskih sistemov omogočal neka-

tere vrste geografskih analiz in preprostih kartografskih prikazov (pri tem je

bilo pomembno Jakopinovo sodelovanje z geografi, predvsem z M. Orožnom

Adamičem) na takrat dostopni in razširjeni računalniški opremi. Na področju

razvoja lastnih programov za potrebe kompleksnejših geoinformacijskih analiz,

prepoznavanja reliefnih oblik, preprostega »3D« predstavljanja reliefa (Marko

Krevs, Oddelek za geografijo FF UL) in analiz osončenja (Matej Gabrovec,

GIAM ZRC SAZU; Marko Krevs, Oddelek za geografijo FF UL) je bilo

pomembno sodelovanje s fiziki, s Tomažem Vrhovcem (1959–2004), takratna

Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, in Matjažem Strausom (rojen 1965),

takrat študentom fizike. Prve izkušnje z izdelavo orodij za dinamično mo-

deliranje pa smo nabirali v sodelovanju z biologi. V sodelovanju z Antonom

Brancljem (rojen 1957) s takratnega Inštituta za biologijo v Ljubljani je Marko

Krevs modeliral preživetje vodnih bolh v visokogorskih jezerih. Pomembno je

bilo tudi povezovanje z uporabniki nekaterih od omenjenih orodij na širšem

območju nekdanje Jugoslavije (na primer z Geografskim Institutom Jovana

Cvijića, Srbske akademije nauka i umetnosti).

Slika 70: Računalnik Atari ST je bil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prva

široko uporabljena računalniška oprema v slovenski geografiji (foto: M. Krevs).

238

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 238

6.9.2019 10:48:20

Preglednica 7: Izbrani drobci iz zgodovine tehnološkega razvoja, uporabe in študija

metod na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Obdobja in dogodki, povezani z velikimi metodološkimi in tehnološkimi

spremembami

Zgodnji primeri opreme: fizičnogeografski laboratorij; med terenskimi

tehničnimi pripomočki so bili na primer kompas, fotografska oprema, merilni

trak, naklonomer, »holandski sveder« za jemanje vzorcev prsti in mehkejših

sedimentov, terenski komplet za merjenje trdote vode, različni termometri,

higrometer, pozneje termograf, higrograf, prikolica, peskovnik (za geomor-

fološke vaje), čoln (za hidrogeografske raziskave); za kartografske naloge so

uporabljali komplet za risanje s tušem, svetlobne mize (osvetljene od spodaj, za

prerisovanje zemljevidov, v rabi do osemdesetih let), naprava za prerisovanje v

večjem merilu (pantograf), merilec razdalj na zemljevidih (kurvimeter).

Edini pisalni stroj na oddelku je pred letom 1960 imel S. Ilešič.

Šestdeseta leta: po selitvi v stavbo FF izpopolnjevanje fizičnogeografskega

laboratorija, praktikum, fotolaboratorij, kartografska risalnica.

Sredina osemdesetih let: zaton uporabe luknjačev (na FF) in bralnikov

programskih kartic (oprema se je nahajala na FNT na Jadranski, kamor si

moral iti prebrat kartice in natisnit rezultate).

Osemdeseta leta: uporaba terminalov univerzitetnega računalnika v

računalniškem kabinetu FF v petem nadstropju, tiskanje na perforirane

»neskončne« A3 računalniške izpise je bilo za uporabnike FF najbližje na

strojni fakulteti.

Mediji za shranjevanje in prenos podatkov od osemdesetih let do danes:

Tehnološka • zelo omejen prostor na trdih diskih univerzitetnega računalnika, za neko-





opremljenost


liko obsežnejše analize (nad 2 Mb podatkov) je bilo nujno zapisovanje na

in načini dela

magnetnih trakovih na univerzitetnem računalniku v osemdesetih letih

(po telefonu si naročil, da so vstavili trak v tračno enoto na Ekonomski

fakulteti; počasno zapisovanje, datoteke brez imen – vsak je moral imeti

lastno evidenco zaporedja zapisov na traku).

• 5,25-inčne diskete na univerzitetnih terminalih in osebnih računalnikih v

rabi do konca osemdesetih let.

• Od sredine osemdesetih let 3,5-inčne diskete postanejo glavni medij za

shranjevanje podatkov.

• Konec devetdesetih let Zip-diski za shranjevanje večjih količin podatkov

(do 500 Mb) in nekaj let pozneje kasete z magnetnimi trakovi za osebne

računalnike (do nekaj Gb podatkov).

• Za prenos podatkov se konec devetdesetih let uveljavijo CD-ji in DVD-ji.

• Okoli leta 2000 se uveljavijo USB-ključi in zunanji prenosni diski, ki se

jim je do današnjega časa povečevala hitrost prenosa in količina shranjenih

podatkov.

• Po letu 2005 vse večja uporaba oblačnih storitev za shranjevanje, prenos,

souporabo podatkov (na primer v e-učilnicah v Moodlu, v VIS-u, po 2010

Google Drive, Dropbox).

Konec osemdesetih let: uporaba prvih osebnih računalnikov na oddelku

(Atari ST od 1985), uveljavljanje domačih računalnikov za strokovno delo,

uporaba črno-belih igličnih tiskalnikov formata A4 in A3.

239

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 239

6.9.2019 10:48:20

Obdobja in dogodki, povezani z velikimi metodološkimi in tehnološkimi

spremembami

Devetdeseta leta: Oddelek pridobi močnejšo računalniško delovno postajo

z operacijskim sistemom UNIX, a zaradi pomanjkanja ustreznih programov

in hkratnega širjenja uporabe osebnih računalnikov uporaba ni zaživela.

1991: prvi PC z Windowsi in komercialnim geoinformacijskim orodjem

(Idrisi) v oddelčnem računalniškem in kartografskem kabinetu.

1991–: souporaba fakultetnih računalniških učilnic (s programi za

statistične analize).

1996: fakultetno/univerzitetno računalniško omrežje, v katerega so bile na-

jprej vključene fakultetne računalniške učilnice.

1997: nakup 5 ArcView licenc, 2 licenci MapInfo.

Tehnološka

1997–: barvni (brizgalni) tiskalniki formata A3, dostopni preko mreže (na-

opremljenost jprej v GIKL-u, pozneje v tajništvu); barvni tiskalnik (ploter) formata A1 je

in načini dela bil zaradi visokih obratovalnih stroškov razmeroma malo uporabljan.

1998–: ustanovitev, nadgrajevanje, pedagoška in raziskovalna uporaba

GIKL-a (Geografskega informacijskega in kartografskega laboratorija).

Okoli leta 2000: prvi prenosni računalniki, za terensko delo nekaj let pozne-

je (pred tem smo na terenske vaje tovorili osebne računalnike in tiskalnike).

2002–: barvni skener v GIKL-u na voljo študentom.

2004–: kampus licenčna pogodba UL z Gisdato/GDi, od 2011 polne

različice ArcGIS programske opreme dostopne tudi študentom.

2008–: kampus licenca za Idrisi, od 2017 preimenovan v Terrset.

2010–: vse več študentov za izvajanje študijskih projektov na lastno pobudo

uporablja odprtokodna geoinformacijska in druga orodja.

1919–: terenske beležke, kroki, kartiranje, fotografija (študenti predvsem od

sredine petdesetih let naprej), letalski posnetki (verjetno šele od sedemde-

setih let naprej).

Konec osemdesetih let–: zvočni, video posnetki (prva VHS kamera tudi

za študijske namene 1988), večinoma za potrebe didaktike geografije in

terenskega dokumentiranja.

1996–: knjižnični informacijski viri (najprej na CD-ju, kmalu sledi spletni





Zbiranje


dostop do mednarodnih zbirk znanstvenih objav).

virov, podat-

Konec devetdesetih let–: vključevanje digitalnih terenskih merilnih naprav

kov, litera-

v terensko delo in terenske vaje (digitalni termometer, registratorji tem-

ture, terenske perature, kemijske analize vode, meritve električne upornosti tal … uporaba





metode


GPS-naprav za beleženje lokacij meritev).

Po letu 2000: izrazito izboljšanje dostopnosti javnih podatkov prek spleta.

2003–: uporaba spletnega anketiranja za raziskovalne, pedagoške in or-

ganizacijske namene (spletne ankete – zlasti Surveymonkey, od 2014 Google

Forms, 1ka), spletne glasovalne aplikacije (npr. Mentimeter od 2015).

2013–: prve spletne in mobilne geoinformacijske aplikacije, sodelovalno

kartiranje tudi pri pouku in na seminarjih z učitelji geografije (2015–).

2015–: uporaba brezpilotnih letalnikov v raziskovanju, od leta 2017 tudi

za študijske namene.

240

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 240

6.9.2019 10:48:20

Obdobja in dogodki, povezani z velikimi metodološkimi in tehnološkimi

spremembami

1919–: različne oblike praktičnega/veščinskega usposabljanja med študijem

že od začetkov univerze.

1960–1980: vključitev statistike, matematike in računalništva v študijski

program.

Sredi sedemdesetih let: učenje računalniškega programiranja na po-

diplomskem študiju.

Konec osemdesetih–začetek devetdesetih let: uporaba programa STEVE

je omogočala samostojno in za takrat zelo napredno oblikovanje besedil in

Pridobi-

publikacij, vključno s preprostimi črno-belimi zemljevidi.

vanje znanja,

Devetdeseta leta–: vključitev napredne statistike, geoinformatike, daljin-

metodoloških skega zaznavanja, geoinformacijske podpore odločanju, geoinformacijskega





in


modeliranja v študijski program.

tehnoloških

2005–: intenzivna uporaba e-izobraževalnega okolja v študiju geografije.

veščin,

2005–: skupinsko statistično in geoinformacijsko podprto projektno delo

samoučenje

kot del (enopredmetnega) študija.

2010–: vključitev napredne geoinformacijske podpore vrednotenju,

odločanju, simulacijam, scenarijem v študijski program na drugi stopnji

študija.

2010–: samostojno statistično in geoinformacijsko podprto projektno

delo, dejavno spodbujanje k samoučenju primernih geoinformacijskih ali

statističnih orodij za izvedbo samostojnih projektov na prvi in drugi stopnji

študija.

2017–: vključevanje izdelave preprostih python skriptov za izvedbo samos-

tojnih študentskih projektov na drugi stopnji študija.

Do poznih devetdesetih let prevladuje sporazumevanje po pošti, telefonu, faksu.

Konec devetdesetih let: prvi uporabniki e-pošte.





Tehnologija


1997: prva spletna stran Oddelka za geografijo FF UL.

za spora-

2003–: visokošolski / študentski informacijski sistem VIS/ŠIS.

zumevanje,

2005–: uvedba e-izobraževanja, že nekaj let pred tem uporaba spletne





sodelovanje


strani in VIS-a za dostop do študijskih gradiv.

2011–: uporaba spletnih sodelovalnih dokumentov (npr. GoogleDocs,

GoogleSheets) in skladišč (npr. Google Drive, Dropbox).

2018–: po večletnem odlašanju intenzivneje zaživi Facebook stran oddelka.

1919–: kartografija, vključno z izdelovanje grafikonov; lastnoročno napisan-

im študentskim izdelkom so sledili izdelki, natipkani s pisalnim strojem,

Predstavitev šele od osemdesetih let pogostejša računalniško podprta izdelava in tiskanje

podatkov in izdelkov.





rezultatov


1950–1980: episkop, pripomoček za projiciranje slikovnega gradiva na steno.





v pisnem


Sedemdeseta leta: prvi poskusi računalniške kartografije.

poročilu, na

Sedemdeseta leta–začetek 2000. let: grafoskop, pripomoček za projiciranje

javni pred-

prosojnic (tudi za povečevanje kart) na steno oziroma projekcijsko platno;

stavitvi, na

nekateri so menili, da bo nadomestil klasične šolske table.

spletu …

1997–: spletne objave študijskih gradiv, raziskovalnih rezultatov (tudi

študentskih), od 2018 redno tudi na oddelčni Facebook strani.

Okoli leta 2000: začetki uporabe LCD-projektorjev pri pouku (prvih

nekaj let prenašanje maloštevilnih projektorjev med predavalnicami).

241

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 241

6.9.2019 10:48:20

Obdobja in dogodki, povezani z velikimi metodološkimi in tehnološkimi

spremembami

1919–: vizualna analiza topografskih kart, pokrajine, fotografij, opis pokra-

jine na podlagi topografske karte, preprosta opisna statistika.

1964–: nadgradnja opisne statistike, analiza povezanosti, regresija, prever-

janje domnev.

Analiza,

Sedemdeseta leta–: domnevno prvi primeri uporabe letalskih posnetkov

statistika,

na oddelku.

modeliranje,

Sredina sedemdesetih let: prvi primeri uporabe večvariatne statistike in

napove-

geoinformacijskih analiz pri študentskih izdelkih.

dovanje,

Osemdeseta leta: občasna vključitev v študijske dejavnosti faktorske





scenariji


analize, metod razvrščanja v skupine, uporabe statističnih programov (SPSS,

– uporaba

Batageljevi programi za razvrščanje v skupine).

obstoječih

1997–: v redno študijsko snov vključena večvariatna statistika – regresija,

metod, orodij faktorska analiza, razvrščanje v skupine, diskriminantna analiza.

1997–: v študijsko snov vključena geoinformatika, daljinsko zaznavanje,

geoinformacijska podpora odločanju, geoinformacijsko modeliranje.

2010–: v študijsko snov vključene geoinformacijsko podprte simulacije in

scenariji.

2017–: v študijsko snov vključene osnove strojnega učenja, uporabe pro-

gramiranja v pythonu za reševanje študijskih raziskovalnih nalog.

Sredina osemdesetih–konec devetdesetih let: posamezniki izdelujejo

Izde-

statistične, geoinformacijske, vizualizacijske programe s programskimi jeziki





lava lastnih


pascal, fortran, basic ipd.

računalniških

2010–: posamezni študenti na podlagi samoizobraževanja za izvedbo

orodij, ap-

zaključnih del izdelajo lastna orodja za modeliranje, spletne aplikacije ipd. s





likacij


pomočjo pythona, php-ja, html-ja in drugih programskih jezikov.

2017–: izbirna ali obvezna izdelava lastnih skriptov pri nekaterih pred-

metih na drugi stopnji, v bodoče tudi na prvi stopnji.

Najstarejše fotografije na Oddelku za geografijo

Leta 1993 smo med preurejanjem prostorov za potrebe novih sodelavcev v nekdanji

fotografski temnici (danes je tam kartografski kabinet, del GIKL-a) našli okoli

1300 starih fotografij, od katerih je nekaj negativov na steklu. S pomočjo študentov

smo izdelali seznam najdenih fotografij ter uporabili vse podatke, zapisane na

posamezne fotografije, za opredelitev območja, vsebine in časa izdelave posnetka.

Najstarejše fotografije, za katere smo lahko ocenili čas snemanja, so iz leta 1924.

Da je fotografija tudi danes pomembna metoda v geografovem delu, priča inten-

zivna uporaba fotografij v vseh oblikah sporočanja, ortofotov za kartografske in

geoinformacijske analitične potrebe, nenazadnje pa tudi nedavno proučevanje

prispevka fotografije h geografski metodologiji (glej Burger, 2014).

242

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 242

6.9.2019 10:48:20

Slikovno gradivo je lahko izvrsten vir za spoznavanje pokrajine in njene

preobrazbe. Velikokrat ima dokumentaren značaj, saj lahko natančneje izpričuje

dejanske razmere kot še tako dober opis. Argumentira nam določene trditve, služi

kot dopolnitev kartografskih prilog, pomaga pri ustvarjanju vtisa o pokrajini ali

pojavu, služi kot pomoč pri orientaciji. Zelo pogosto si z njegovo pomočjo poma-

gamo pri rekonstrukciji nekdanje podobe pokrajine in pri ugotavljanju sprememb,

npr. v rabi tal, razvoju naselij, prometnih komunikacij, načinu obdelovanja ipd.

Slikovno gradivo pa ni samo realna podoba (fizičnega) sveta v določenem času

in prostoru, ampak je mogoče iz njega razbrati veliko več. Je tudi odraz avtorjevih

osebnih, družbenih in širših zgodovinskih razmer, v katerem je nastalo. Slike z

različnimi načini upodabljanja ljudi in krajev močno poudarjajo pogled avtorja

na tematiko, ki jo predstavljajo. Da bi predstavljeno na slikah bolje razumeli in

pravilno interpretirali, moramo poznati tudi širši osebnostni in družbeni okvir,

v katerem je slika nastala, oziroma poznati ozadje njenega nastanka. Slike so

zato le deloma prikaz realnega stanja, ampak nosijo v sebi tudi pogled avtorja

in družbenega sloja (socialne skupine), ki ji pripada. Uporaba slike kot vira je v

geografiji koristna, vendar potrebujemo tudi v tem primeru, podobno kakor tudi

pri drugih virih, veliko metapodatkov o njej. Med te sodijo družbeni kontekst, v

katerem je nastala, saj le tako lahko razumemo tisto, kar slika zaobjema, in tudi

tisto, kar je ostalo zunaj nje.

Marko Krevs, Darko Ogrin

243

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 243

6.9.2019 10:48:20





Slika 71: Termograf (a) je ena izmed številnih naprav, ki so jih danes zamenjale digi-

talne različice (b). Episkop (c) in grafoskop (d) so nadomestili digitalni LCD-pro-

jektorji, pantograf (e) pa računalniška geoinformacijska orodja in naprave

(Foto: M. Krevs (a, b); Episkop, 2019; Grafoskop, 2019; Pantograf, 2019).

Slika 72: Za predstavitev proučevane pokrajine na terenu lahko tudi danes uporabimo

kroki (a). Vse pogostejša je uporaba sodobnih orodij, na primer geoinformacijskih mobil-

nih aplikacij za zbiranje in predstavljanje prostorskih podatkov (b) in posnetkov brezpilo-

tnih letalnikov (dronov) (c) (foto: I. Potočnik Slavič (a), Dinaricus (c), H. Vrtovec (b)).

244

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 244

6.9.2019 10:48:20

4.4.2.3 Spremembe v študiju geografije

V prejšnjem poglavju smo prikazali spremembe, ki so bile zaradi dolžine obravna-

vanega obdobja pričakovano zelo velike. Tudi pregled spreminjanja predmetnika

od ustanovitve oddelka do danes je pokazal, da so bila v zgodovini oddelka le

redka in kratka obdobja brez sprememb. Zlasti v zadnjih dveh desetletjih so se

s študijskimi programi odvijale tudi globoke spremembe v načinih, kako vse

večji del učiteljev in asistentov poučuje, kako se študentje učijo (poučevanje

in učenje uporabljamo v najširšem smislu dejavnosti v okviru procesa uspo-

sabljanja za poklic in zaposlitev) ter kako oboji izvajajo raziskovalne in druge

naloge. Tudi spremembe metodoloških vsebin v študijskih programih so bile

pogoste in temeljite. Pregled v nadaljevanju bomo razdelili na štiri obdobja:

do začetka šestdesetih let prejšnjega stoletja, 1961–1996, 1997–2010 in obdobje

po letu 2010. V vseh obdobjih so številne metode predmet obravnave v veliki

večini študijskih predmetov, zato bi bila njihovo evidentiranje in proučitev za

pripravo tega prispevka prevelik zalogaj. Zato se bomo osredotočili predvsem

na »splošne metode«, ki so jim namenjeni metodološki predmeti. Ti gradijo

metodološke temelje za večino ostalih (»vsebinskih«, »geografskih«) predmetov

oziroma delovnih področij (vključno s študentskimi projekti in zaključnimi

študijskimi izdelki).

V prvih 40 letih obstoja oddelka metodoloških predmetov v današnjem

smislu v študijskih programih skoraj ni bilo. O metodoloških vsebinah lahko

večinoma le posredno ugibamo, poleg poimenovanj predmetov na primer na

podlagi diplomskih del.4

Splošnih metod so se študenti geografije najverjetneje učili pri ohlapno

poimenovanih predmetih (trajanje izvajanja je navedeno le, kjer je z vidika

današnjih »standardov« zelo dolgo), na primer »Vaje, vsak dan 4 ure« leta

1920, »Navodila k znanstvenemu delu za napredne, 4 ure vsak dan« leta 1922,

Kartografske projekcije leta 1923, Vaje v geografskem seminarju leta 1922 in

podobnih, vse pri A. Gavazziju. Na večjo usmerjenost praktičnega in verjetno

4

Ob pisanju tega prispevka je bilo pregledano veliko število diplomskih del (okoli 60) ter nekaj

seminarskih in magistrskih nalog ter doktorskih disertacij na Oddelku za geografijo FF UL.

Omenjena dela so nam bila dostopna od začetka petdesetih let do danes. Za proučitev starejših

del bi bila potrebna temeljitejša raziskava v arhivih takratne Prirodoslovno-matematične fakultete.

Čeprav nismo izvedli sistematičnega pregleda, nam zbrane informacije omogočajo nazoren vpogled

v obravnavane procese.

245

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 245

6.9.2019 10:48:20

tudi metodološkega usposabljanja študentov v raziskovalno delo ter v terensko

raziskovanje nakazujeta poimenovanji »Vaje v institutu, 4 ure vsak dan« leta 1928

ter »Geografske vaje (v zvezi z ekskurzijami), 6 ur vsak dan« leta 1930 pri A.

Meliku. Prav tako domnevamo, da so nekaj metodoloških znanj študenti dobili

pri predmetu Uvod v geografijo z vajami, od leta 1953 pri S. Ilešiču. Za predmet

Matematična geografija, ki je bil v predmetniku v obdobju 1922–1926, lahko le

ugibamo, ali je poleg današnjih matematično-geografskih tematik obravnaval

tudi druge metodološke vsebine. Predmet se je ponovno vrnil v program v letih

1940 in 1945, leta 1948 z že bolj eksplicitno metodološkim poimenovanjem Ma-

tematična geografija z osnovami kartografije in leta 1954 Matematični elementi

geografije (vse S. Ilešič) ter Matematični elementi geografije s kartografijo

leta 1960 (z neznanim izvajalcem). Šele od leta 1961 se je predmet ustalil v

predmetniku (nosilec D. Radinja) pod imenom Fizična geografija z osnovami

matematične geografije in kartografije; vsaj za del tega predmeta domnevamo,

da je bil vsebinsko soroden današnjim vsebinam iz matematične geografije. Proti

koncu tega obdobja se je v predmetniku pojavilo še nekaj predmetov, ki so vsaj

delno obravnavali »splošne metode«, na primer Metodika geografskega pouka

(od leta 1956 ga je najprej izvajal M. Zgonik, pozneje J. Medved in M. Košak),

Obravnavanje diplomskih del (od leta 1956) ter razne različice seminarjev (se-

minarskih vaj, proseminarjev, višjih seminarjev …) in terenskih vaj.

Na podlagi pregleda izbranih diplomskih in seminarskih del iz tega obdobja

je mogoče razbrati, da so uporabljeni viri podatkov in literatura večinoma domači,

prav tako proučevana območja. Zlasti v prvih letih po drugi svetovni vojni je

bila tehnična raven oddanega gradiva skromna, med seminarskimi nalogami

niso redke napisane na roko, na ročno razrezanem, skoraj prosojnem papirju

(slika 73a), ali črtastem papirju, izrezanim iz zvezkov. Diplomske naloge so bile

praviloma vezane v trde platnice, natipkane s pisalnim strojem, z ročno dopi-

sanimi popravki besedila in ročno izdelanimi preglednicami (slika 73b), ročno

narisanimi grafikoni (slika 73c), zemljevidi (slika 73d), geološkimi ali reliefnimi

profili. Grafikoni in zemljevidi so bili praviloma izdelani v izjemno velikih for-

matih, daljša stranica je nemalokrat presegla en, izjemoma pa celo več metrov (na

primer slika 73d). Zelo verjetno je bil tak pristop povezan s tehniko predstavitve

del pred študenti in komisijo ter izdelovanja kartografskih originalov, ki so jih

nato pred morebitnimi objavami v tisku fotografsko pomanjšali. Za pripravo

246

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 246

6.9.2019 10:48:20



in uporabo kart večjih formatov je bilo potrebno obvladovanje tehnike zlaganja

kart, ki je bilo v času študija obvezno vse do uveljavljanja računalniško podprte

kartografije v osemdesetih in devetdesetih letih. Celo za veščega bralca so danes

tolikšne priloge sila nepraktične, obenem pa se jih z rabo nehote uničuje.

Slika 73: Primeri danes težko predstavljivih načinov in oblik poročanja o razisko-

valnem delu iz diplomskih in seminarskih del: na roko napisano besedilo na ročno

obrezanem papirju (a; Matičič, 1951); kombinacija natipkanega besedila s popravki in

ročno izdelanimi preglednicami (b; Kolbezen, 1957), ročno narisani grafikoni

(c; Vreča, 1957), zemljevidi, pogosto izrednih dimenzij, dolgi tudi več metrov

(d; Petrič, 1977) in zemljevidi na paus papirju, ki je omogočal prerisovanje podlag s

topografskih zemljevidov (e; Belec, 1955) (foto: M. Krevs).

247

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 247

6.9.2019 10:48:21



V seminarskih in diplomskih nalogah večinoma opažamo zgledno upo-

rabo znanstvenega aparata, premišljena besedila in skrbno podane naslove slik

in preglednic. Šele proti koncu tega obdobja so se v diplomskih delih pojavile

fotografije (slika 74), večinoma z namenom predstavljanja proučenih geograf-

skih pojavov in procesov. Med zgodnejšimi diplomskimi deli, v katerih je bila

fotografija pomembna metoda predstavljanja in dokumentiranja, sta bili nalogi

Boruta Belca (1955) in Jurija Kunaverja (1958). Izmed analitičnih metod v di-

plomskih delih prevladujejo elementarne opisne statistike, zlasti relativna števila.

Slika 74: Fotografija je bila že zelo zgodaj pomembna metoda dokumentacije in

predstavljanja predmeta proučevanja. Nekoč dokument sodobnega procesa je lahko

danes predmet zgodovinsko-geografskega raziskovanja. Fotografije so bile do pre-

vlade namiznega računalniškega tiska v devetdesetih letih praviloma nalepljene med

besedilo (foto: M. Krevs, vir: Kertel, 1965).

Obdobje od šestdesetih do druge polovice devetdesetih let prejšnjega

stoletja sovpada s tremi izjemno vplivnimi procesi v zgodovini metodologije in

tehnologije v geografiji. V šestdesetih letih poteka obdobje tako izrazite »kvan-

tifikacije« geografije, da se je procesa prijelo poimenovanje »kvantitativna revo-

lucija v geografiji«. Proces je pomenil kritiko dotlej prevladujočega horološkega,

regionalnogeografskega pogleda na pokrajino in uveljavljanje pozitivističnih

248

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 248

6.9.2019 10:48:22

načel, približevanje pristopom in metodam naravoslovnih znanosti ter posle-

dično uveljavljanje kvantitativnih metod in računalniške tehnologije v geografiji.

V sedemdesetih letih je sledilo obdobje strukturalističnih, humanističnih in

behaviorističnih kritik pretirane kvantifikacije v geografiji. V devetdesetih letih

je doživelo izjemen vzpon uveljavljanje geografskih informacijskih sistemov

(GIS-ov), daljinskega zaznavanja in sistemov za globalno določanje položaja,

z izjemnim vplivom na metodološki razvoj v geografiji, vključno s ponovnim

pospeškom kvantifikaciji. Kot odmev kvantitativne revolucije v geografiji (ter

tudi siceršnjega vzpona kvantifikacije v znanosti) se je na Oddelku za geografijo

leta 1964 v predmetniku prvič pojavil predmet Statistika (do leta 1968 predavala

M. Bešter, nato M. Čuk do 1996), z večletno »zamudo« pa leta 1979 še Mate-

matika za geografe (nosilec A. Vadnal; od leta 1982 Ž. Knap), Programiranje in

računalništvo (izvajalec v obdobju 1979–1987 Alojz Hussu, nato med 1992–1996

Ž. Knap) in leta 1991 Kvantitativne metode za geografe (do 1996 nosilec A.

Černe, nato M. Krevs do 2009). Sredi sedemdesetih let je postalo učenje ra-

čunalniškega programiranja (izvajalec Janez Grad, Ekonomska fakulteta UL)

obvezen predmet za podiplomske študente geografije. Leta 1977 je bila uvedena

delitev na pedagoški in nepedagoški študij, ki se je v različnih izvedbah ohranila

do danes. Z vidika obravnavane tematike je ta delitev pomembna, saj so bili

metodoloških in tehnoloških novosti (in omenjenih predmetov) v veliko večji

meri deležni nepedagoški študenti.

Leta 1997 so iz predmetov Matematika in Računalništvo nastale Kvanti-

tativne metode za geografe 1 (izvajalec do leta 1998 Ž. Knap, nato M. Krevs do

2009). V okviru predmeta Kvantitativne metode 2 pa so bili poleg multivariatnih

statističnih metod uvedeni tudi uvod v daljinsko zaznavanje, prostorske inter-

polacije in geoinformacijska podpora odločanju. V istem letu je bil uveden tudi

predmet GIS-i in kartografija (nosilec M. Krevs do 2009), s čimer je bil zaokrožen

odziv študijskega programa geografije na kvantifikacijo in geoinformatizacijo

sodobne geografije. Obenem opažamo, da vmesno obdobje bolj kvalitativnih

raziskovalnih pristopov v geografiji v predmetniku ni pustilo neposrednih sledi

(na primer kvalitativnih metodoloških predmetov), kar velja tudi še danes. V

začetku šestdesetih let se je v predmetniku pojavilo še nekaj predmetov pri

različnih izvajalcih, ki so vsaj delno obravnavali »splošne metode«, na primer

Uvod v terensko proučevanje (pri različnih izvajalcih), Osnove geografskega

249

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 249

6.9.2019 10:48:22

dela (nosilec I. Vrišer), Elementi geografije (M. Žagar), Uvod v znanstveno

proučevanje (V. Klemenčič), Tehnika vodniške službe (M. Žagar) ter grafično

upodabljanje statističnih podatkov ter predstavitev načinov citiranja v okviru

predmeta Uvod v geografijo (izvajalka v obdobju 1961–1977 Jelka Kunaver).

Na podlagi pregleda izbranih diplomskih del iz tega obdobja je mogoče

razbrati, da je v primerjavi s predhodnim obdobjem med uporabljeno literaturo

nekaj več tujih del, kar posredno kaže na vse boljšo založenost oddelčne knji-

žnice, ki je vse bolj postajala osrednja nacionalna geografska knjižnica. Naslovi

diplomskih del ostajajo pretežno regionalnogeografski in praviloma obravnavajo

območja v Sloveniji. Med naslovi jih nekaj nakazuje metodološki poudarek,

na primer »kvantitativna analiza«, »tipizacija«, večjega učinka »metodološke

kvantifikacije« pa – razen v posameznih delih – ne zaznamo. Med najzgodnejše

primere uporabe za tisti čas naprednejših kvantitativnih metod sodita diplomski

deli Andreja Černeta (1975; uporaba korelacijske analize in faktorske analize) in

Nebojše De Glerie (1978, uporaba geoinformacijske izvedbe korelacijske analize,

metode glavnih komponent, preprostih geoinformacijskih analiz, računalniško

podprte kartografije), ki sta z vidika nekaterih uporabljenih metod in tudi raču-

nalniške tehnologije za desetletje prehitevali vsebine metodoloških predmetov

v študiju geografije na oddelku.

Tehnična raven študijskih izdelkov je bolj enotna kot v predhodnem ob-

dobju. Prva računalniško natipkana in natisnjena diplomska dela so se pojavila

proti koncu sedemdesetih let, vendar so s pisalnim strojem natipkana dela pre-

vladovala še celo desetletje. Izmed analitičnih metod v regionalnogeografskih

diplomskih delih so še vedno prevladovale elementarne opisne statistike, zlasti

relativna števila, medtem ko se je povečalo število nalog s kompleksnejšimi

vrednotenji, tipizacijami in modeliranjem. Pojavila so se tudi prva geografska

didaktična diplomska dela z metodološko usmeritvijo.

Z vidika uveljavljanja metodoloških sprememb ter vse širšega in inten-

zivnejšega pridobivanja informacijsko-komunikacijskih veščin v stroki v tem

obdobju – ob že omenjenih spremembah študijskega programa – izpostavljamo

tri pomembne prelomnice v dostopnosti računalniške opreme. Prvo predstavlja

dostopnost univerzitetnega računalnika za raziskovalne in deloma študijske na-

mene v drugi polovici sedemdesetih let in v osemdesetih letih, drugo dostopnost

osebnih računalnikov na oddelku (najprej Atarijev, nato PC-jev) ter postopna

250

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 250

6.9.2019 10:48:22



vzpostavitev GIKL-a (Geoinformacijskega informacijskega in kartografskega

laboratorija). Tretjo prelomnico v zadnjih letih tega obdobja predstavlja začetek

postopnega širjenja uporabe domače računalniške opreme ter nekaterih digitalnih

naprav (zlasti naprav za določanje položaja in meteorološke meritve) tako med

sodelavci oddelka kot med študenti.

V zadnjem delu tega obdobja je na kakovost raziskovalnega dela in tudi

študentskih izdelkov vse močneje vplivalo vse več digitalnih prostorskih podatkov,

tudi za območje Slovenije, in vse več informacij, dostopnih na spletu, vključno

z dostopom do »knjižničnih informacijskih virov«.

Slika 75: Primeri danes težko predstavljivih kartografskih prikazov v geografskih štu-

dentskih delih: ročno barvanje je ostala prevladujoča tehnika izdelave barvnih zemlje-

vidov še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (a; Žerovnik, 1971), fotografiranje ekrana

je bilo nekaj let edini način prenosa barvne karte v študijska dela (b; Ogrin D., 1994),

redek primer računalniško izdelanega zemljevida v SyMAP tehniki (c; De Gleria,

1978), korak v razvoju metod prikazovanja reliefa (d; De Gleria, 1978) (foto: M. Krevs).

251

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 251

6.9.2019 10:48:22

V obdobju od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja do začetka uve-

ljavljanja bolonjske reforme v študiju na Oddelku za geografijo FF UL leta

2010 se poimenovanje in razporeditev »splošnih« metodoloških predmetov v

študijskem programu nista spreminjala. Dogajale pa so se nekatere pomembne

spremembe v izvajanju teh predmetov, z vse izrazitejšo usmeritvijo v projektno

učenje ter s povečevanjem vpliva ocen za projektne naloge na končne ocene po-

sameznega predmeta. Za metodološki razvoj pomembne okoliščine predstavljajo

tudi vse večja dostopnost in zmogljivost osebnih računalnikov, javni dostop do

vse večjih količin relevantnih prostorskih podatkov ter od sredine devetdesetih

let vse močnejše uveljavljanje svetovnega spleta in od 2005 e-izobraževanja.

Ob pregledu diplomskih del je kljub navedenim okoliščinam opaziti zelo malo

vsebinskih sprememb glede na prejšnje obdobje. Uporaba računalniške opreme

pri izvedbi študentskih del postane vse bolj samoumevna, prav tako računalniško

podprta kartografija, digitalna fotografija in preproste geoinformacijske anali-

ze. Redka pa ostajajo dela, ki naslavljajo zahtevnejše tematike iz kvantitativne

metodologije, na primer geoinformatike in daljinskega zaznavanja.

Obdobje po letu 2010 je močno zaznamovala bolonjska reforma študijskega

programa. Sprememb so bili deležni tudi »splošni« metodološki predmeti, ki so

porazdeljeni od prvega letnika na prvi stopnji do prvega letnika na drugi stopnji.

Med opaznejšimi spremembami je uvedba modula Uporabna geoinformatika,

ki ga študenti na drugi stopnji študija zelo pogosto izberejo poleg enega izmed

»velikih« študijskih modulov.

Na prvi stopnji so se zgodila večinoma preimenovanja in prerazporeditve

vsebin metodoloških predmetov. Predmet Kvantitativne metode za geografe 1

se je preimenoval v Metode za geografe 1 do leta 2016, nato v Uvod v metode

za geografe od 2017 naprej. Predmet Kvantitativne metode za geografe 2 se je

razcepil v Metode za geografe 2 (do 2016 je vseboval multivariatne statistične

metode in uvod v kvalitativne metode) in Geoinformatiko 2 (izvajalec vseh M.

Krevs; slednji predmet z daljinskim zaznavanjem, geoinformacijsko podporo

odločanju in prostorsko interpolacijo), GIS in kartografija pa v predmeta Ge-

oinformatika 1 in Osnove tematske kartografije (izvajalec obeh B. Repe).

Večje metodološke spremembe so se zgodile na drugi stopnji študija. Leta

2017 so se Metode za geografe 2 (do tedaj predmet s prve stopnje študija) prei-

menovale v Napredne metode za geografe in bile premeščene na drugo stopnjo

252

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 252

6.9.2019 10:48:22

študija (predmet obravnava del multivariatnih statističnih metod, uvod v strojno

učenje in programiranje s pythonom; uvodni del multivariatnih statističnih metod

je prenesen v predmet Metode za geografe 1 na prvi stopnji). Z letom 2010 sta

bila za vse študente geografije na drugi stopnji uvedena predmeta Geografske

metode znanstvenega proučevanja (izvajalca M. Krevs in D. Ogrin) in Razi-

skovalno in projektno delo (do 2013 nosilka M. Špes, nato B. Lampič). V okviru

modula Uporabna geoinformatika pa še predmeta Geoinformacijska podpora

odločanju (nosilca M. Krevs in B. Repe) in Geoinformacijsko modeliranje,

simulacije in scenariji (nosilec M. Krevs). Omenimo naj še uvedbo nekaterih

bolj »vsebinskih« metodoloških predmetov na drugi stopnji, ki prispevajo k

usposobljenosti za znanstveno in strokovno delo na posameznih področjih:

Izdelava okoljskih raziskovalnih projektov in presoja vplivov na okolje (izva-

jalka od leta 2013 B. Lampič), Geografija naravne raznovrstnosti (od 2010), ki

se je kmalu preimenoval v Vrednotenje geodiverzitete (izvajalec od leta 2012 U.

Stepišnik) in Metode in tehnike v regionalnem planiranju (izvajalec S. Kušar).

Pomembno okoliščino izvajanja navedenih sprememb v študijskem progra-

mu predstavlja vse bolj samoumevna opremljenost študentov z računalniki in

pametnimi telefoni, njihova zmožnost samostojnega učenja uporabe različnih

spletnih in mobilnih aplikacij, vse pogosteje tudi odprtokodnih orodij ter lote-

vanje reševanja morebitnih težav pri uporabi naprav – vse to kot del reševanja

strokovnih problemov, s katerimi se soočajo pri študiju ali v vsakodnevnem

življenju. Pregled zaključnih seminarskih nalog (ob zaključku prve stopnje

bolonjskega študija), magistrskih del (ob zaključku druge stopnje bolonjskega

študija) in doktorskih disertacij kaže vse pogostejšo rabo geoinformacijskih

metod, geoinformacijskega modeliranja in daljinskega zaznavanja, ki se neredko

pojavljajo že v naslovih del.

Omenjene spremembe v metodološki zahtevnosti in tematski usmerjenosti

zaključnih študentskih del niso zgolj posledica sprememb v predmetnikih. V tem

obdobju pri vse več (tudi »vsebinskih«) predmetih izvajamo projektno učenje,

katerega del se navezuje na prave raziskovalne projekte »za prakso«. Med nedav-

nimi novostmi, ki postavljajo sveže izzive tako pred študente kot pred učitelje in

asistente, so na primer uvedba geoinformacijskih mobilnih aplikacij v pedagoško

in raziskovalno delo, dostopnost lidarskih in številnih drugih prostorskih po-

datkov za celotno Slovenijo, spodbujanje inovativnosti in samoiniciativnosti pri

253

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 253

6.9.2019 10:48:22





uporabi geoinformacijske podpore prostorskemu vrednotenju in odločanju (slika

76), geoinformacijsko podprtem modeliranju, simulacijah in scenarijih, strojnem

učenju in uporabi programskega jezika python (slika 77) pri samostojnem reše-

vanju izbranih geografskih problemov. Za vse je tak način dela bolj intenziven,

naporen, tudi bolj nepredvidljiv, a praviloma bolj zanimiv in nagrajujoč. Študenti

pri številnih predmetih, pa tudi z izbiro predmetov in zaključnih seminarskih

nalog in magistrskih del sami sooblikujejo študijske vsebine in poti do učnih ciljev

(elementi posameznemu študentu prilagojenega, »personaliziranega« učenja), s

čimer prevzamejo tudi del odgovornosti za izvedbo zastavljenega dela. Učinki na

motivacijo za dobro opravljeno delo in na trajnejše znanje so večinoma izredni – in

se odražajo tudi v študentskih dosežkih. Ne le v ocenah pri posameznih predme-

tih ali za zaključne študijske izdelke, ampak tudi v njihovi boljši pripravljenosti

(kompetentnosti) za vstop na lastno poklicno pot.

Slika 76: V okviru projektnega dela si študenti zastavijo tudi drzne cilje, ki jih

dosegajo v razmerju do spoznanj v vrhunski svetovni znanstveni literaturi ter ob

uporabi kompleksne metodologije. Študentka Tina Krošelj je v prikazanem primeru

zasnovala in izvedla tri kompleksne scenarije, v katerih je domiselno povezala možne

učinke različnih demografskih, političnogeografskih in naravnih razmer na zaloge

pitne vode v Gazi do leta 2030 (Krošelj, 2012).

254

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 254

6.9.2019 10:48:23





Slika 77: Pri iskanju odgovorov na geografska vprašanja študenti izdelajo tudi nova

orodja: primer uporabe programskega jezika python v študentskem projektu (Kralj, 2018).

Učitelji, asistenti in oddelek na tovrstno »odraščanje študentov« (Krevs,

2017) vplivajo tako, da vsaj del študijskih dejavnosti organizirajo na načine,

ki omogočajo vsaj delno samostojne poti do znanja. Študente od prvega dne

študija naprej ozaveščajo, da se v veliki meri sami dejavno oblikujejo v bodoče

strokovnjake. Razlike v pridobljenih znanjih in veščinah med posameznimi

diplomanti so posledično bistveno večje, kot so bile še pred desetletjem. Glede

na to, da so delovna mesta za geografe zelo raznolika in nepredvidljiva, še bolj

kot v preteklosti, se zdi to prava pot. Z vidika večjega delovnega napora tak

način dela gotovo ne ustreza enako vsem študentom, vsaj ne v času študija.

Pridobljena znanja in veščine, tudi takšna, ki si jih sami »naložijo« in niso del

študijskih programov, pa gotovo izboljšujejo njihovo usposobljenost za bolj

samozavesten vstop na vse bolj interdisciplinaren in tudi mednaroden trg dela.

Med zunanjimi znaki najnovejših sprememb v študiju geografi je so:

• vse večji poudarek na študentskem samostojnem ali skupinskem delu in

poročanju, ki pri nekaterih predmetih deloma, pri drugih pa v celoti na-

domešča ocenjevanje na podlagi izpitov;

• posamezni študenti lahko na lastno pobudo razvijajo in nadgrajujejo izbra-

no vsebino med predmeti (na istem ali različnih oddelkih, ali na različnih

univerzah) in med stopnjami študija;

255

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 255

6.9.2019 10:48:23

• študenti pri reševanju zastavljenih nalog od začetka študija naprej uporabljajo

vrhunsko svetovno literaturo (na primer iz revij z visokim »faktorjem vpliva«)

iz katerekoli stroke ali s kateregakoli področja, ki je v zvezi z zastavljenim

problemom;

• študenti se samostojno naučijo uporabe novih orodij (na primer merilnih

naprav in metod, geoinformacijskih orodij, programiranja) za rešitev za-

stavljene naloge, ali si sami poiščejo ustrezno pomoč;

• prilagodljivost, iznajdljivost, iskrivost, inovativnost študentov niso več zelo

redki pojavi, ampak spodbujani, skoraj normalni in pričakovani;

• drobni (ali ne tako drobni) primeri pravih strokovnih presežkov se vse

pogosteje pojavljajo in so vse pogosteje opaženi, nekateri tudi nagrajeni.

Preden zaključimo, se ozrimo še k različnim časovnim zamikom pri prenosu

metodološkega in tehnološkega razvoja v študij geografije. Prvi del časovnega

zamika nastane na ravni celotne stroke, saj zaradi že izpostavljene širine predmeta

novosti zelo neenakomerno in praviloma (prav necelostno) nepovezano prodirajo

na različna področja v geografiji. Drugi del zamika lahko pripišemo posameznim

univerzitetnim učiteljem ter okoliščinam (na nacionalni, univerzitetni, fakul-

tetni ravni), v katerih delujejo. Zlasti v zadnjih desetletjih kot posamezniki ne

morejo niti slediti vsem metodološkim novostim na svojih področjih, še manj

vse preizkusiti in ustrezno posredovati študentom. Problem izpostavljajo tudi na

velikih geografskih oddelkih (Krevs, 2014–2015). V slovenskih razmerah majhno

število geografskih izobraževalnih ustanov, njihova kadrovska in tehnološka

podhranjenost ter okoliščine, ki bolj spodbujajo k brezglavemu tekmovanju in

individualizmu kot k sodelovanju z drugimi strokovnjaki, ustanovami, strokami

in gospodarstvom, ne vplivajo ugodno na spopadanje z omenjenim problemom.

K tretjemu delu zamika pa pogosto odločilno prispevajo študenti ter uspešnost

podpore in usmerjanja, ki jim jo pri izvedbi projektov ali zaključnih študijskih

izdelkov nudijo mentorji. V delu študentskih izdelkov ostaja uporabljena me-

todologija na zelo nizki ravni, pogosto celo na bistveno nižji, kot so jo pokazali

pri metodoloških predmetih, absolviranih v času študija. V takšnih primerih gre

za izrazit zaostanek za metodološko ravnjo v sorodnih raziskavah, objavljenih v

svetovni znanstveni literaturi. V vse večjem delu študentskih izdelkov vendarle

opažamo sledenje najsodobnejšim metodološkim trendom v stroki, na kar

256

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 256

6.9.2019 10:48:23

nemalokrat vpliva vključenost študentov v raziskovalno delo na oddelku ali na

drugih raziskovalnih ustanovah, kjer opravljajo študijsko prakso. Bolj samoini-

ciativni študenti se včasih lotijo problemov z metodami, ki v literaturi še niso

bile objavljene – vsaj ne v takšni obliki, ali za drugačne okoliščine in območja.

Z nekaj primeri smo nakazali, da so se taki primeri zgodili tudi v dosedanji

zgodovini oddelka. Zagotovo pa je to danes pogostejši pojav, k čemur prispe-

vajo višja stopnja zavedanja pomena kakovosti pridobljenega znanja za bližnji

vstop na trg dela, spodbujanje študentov k inovativnemu projektnemu delu (že

med študijem, ne le za zaključna študijska dela) ter k objavljanju v geografski

strokovni literaturi, na primer v Geografskem obzorniku in GEOmixu.

Med izzivi metodološkega in tehnološkega razvoja na Oddelku za geografijo

FF UL v naslednjem desetletju izpostavljamo predvsem:

• neprestano iskanje možnosti za navezave študija na raziskovalno delo;

• zagotavljanje ustrezne tehnološke opremljenosti oddelka;

• nadomeščanje zaostanka na področju uporabe kvalitativnih metod raziskovanja;

• iskanje možnosti za kadrovsko okrepitev in pomladitev oddelka, ki bo

obenem podpora metodološkemu napredku;

• pospešitev preizkušanja odprtokodnih programskih orodij za dopolnitev

ali nadomestitev obstoječe komercialne programske opreme;

• iskanje uspešnejših načinov za prenos »splošnih« metodoloških znanj in

njihovega potenciala v »vsebinske« predmete in končne študijske izdelke

naših diplomantov; posledično izboljšanje kakovosti uporabe metod in

tehnologije v študentskih projektih in zaključnih izdelkih;

• nadaljnji razvoj »personaliziranega«, posamezniku prilagojenega študija – že

z izbirnostjo predmetov, a tudi pri izbiri (lastni opredelitvi) projektnih ciljev

in metod, poleg tega pa tudi več priložnosti za projektno delo v skupinah;

• nadaljnja skrb za usposabljanje študentov, da bodo zmožni samostojnega

vseživljenjskega nadgrajevanja geografskega metodološkega znanja in veščin;

• spodbujanje študentov k udeleževanju na študentskih sekcijah znanstvenih

konferenc, večja popularizacija geografije tudi z demonstracijami študentskih

inovacij in metodoloških dosežkov;

• usmerjanje neizčrpne (metodološke) inovativnosti in drznosti študentov v

projekte, ki prinašajo dejanske želene učinke v družbi, gospodarstvu in ži-

vljenjskem okolju, a tudi v takšne, ki potencialno prinašajo poslovne rezultate.

257

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 257

6.9.2019 10:48:23

GIKL

V času, ko smo le redki med zaposlenimi na oddelku ter še bolj redki izmed

naših študentov imeli doma »prešvercane« računalnike, na oddelku pa je bilo

zaposlenim in študentom na voljo le nekaj računalnikov z barvnimi zasloni,

ki so bili primerni za preproste geoinformacijske analize in prikaze, je bil

leta 1998 ustanovljen GIKL – Geografski informacijski in kartografski labo-

ratorij. Med glavnimi razlogi za ustanovitev so bili že nakazana skromna

opremljenost fakultete, oddelka, zaposlenih in študentov za »računalniško«

podporo raziskovalnemu in pedagoškemu delu ter nedostopnost fakultetnih

računalniških učilnic študentom zunaj časa vaj in seminarjev pri metodoloških

predmetih. Pomembna dodatna razloga sta bila omejena tehnična zmogljivost

računalnikov v računalniških učilnicah in problem nameščanja že takrat iz-

redno drage geoinformacijske programske opreme na fakultetne računalnike.

Najprej s petimi in šele po nekaj letih s 16. »delovnimi mesti« je bil GIKL že

ob ustanovitvi majhen in prostorsko utesnjen, a je opravljal svoje osrednje

poslanstvo – omogočanje posredovanja geoinformacijskih in kartografskih

znanj in veščin vsem generacijam študentov geografije od ustanovitve dalje.

Za posodabljanje opreme je oddelek le v manjši meri lahko poskrbel iz temelj-

nih finančnih virov – glavni vir so bili raziskovalni projekti in zelo redko

uspešne prijave na razpise ministrstev za nakupe (praviloma raziskovalne)

opreme. Danes so razmere krepko spremenjene, saj je samoumevno, da imamo

zaposleni in študenti na voljo računalniško opremo doma in v delovnih ozi-

roma študijskih prostorih na fakulteti ali zunaj nje. GIKL pa je kljub temu

večji del časa zaseden. Za njegov nadaljnji obstoj se zavzemajo tudi študenti

geografije, ki v vsakoletnih anonimnih prednovoletnih anketah ter v anketah o

posameznih študijskih predmetih prosijo za posodabljanje opreme ter povečanje

geoinformacijskih vsebin in veščin v študiju geografije.





Marko Krevs


258


Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 258

6.9.2019 10:48:23



Slika 78: Študenti med delom v GIKL (foto: B. Repe).





4.4.3 Geografi ja krasa


Uroš Stepišnik

4.4.3.1 Razvoj krasoslovja kot znanstvene vede

Krasoslovje ima za Slovence med vsemi znanstvenimi vedami prav posebno

mesto. Najstarejše dokumentirane raziskave krasa na današnjem slovenskem

ozemlju segajo že v antiko, ko je znameniti učenjak Pozejdonij iz Apameje

(135–50 pr. n. š.) proučeval izvire Timave in z njimi povezane Škocjanske jame

(Kranjc in sod., 1994). Sledili so številni pisni viri, ki omenjajo kras, podzemlje

ali kraško hidrologijo (Gams, 1974; Kranjc, Kogovšek, 1994; Gams, 2003).

Izrazito prelomnico v krasoslovju predstavlja Slava vojvodine Kranjske, ki

sistematično opisuje kras in njegovo delovanje. S tem delom je Janez Vajkard

Valvasor razširil zanimanje za kras po Evropi in svetu ter prispeval k osredoto-

čenju poznejših raziskav prav na naš kras (Gams, 1974; Gams, 2003). Poznejše

raziskave kraške hidrologije, geomorfologije, speleologije in speleobiologije,

zlasti s strani dunajske geografske in geološke šole v drugi polovici 19. in začetku

20. stoletja, so postopoma širile razumevanje krasa in s tem tudi pojem krasa

na sorodna območja drugod po svetu. Tako mednarodni termin karst izhaja iz

nemškega poimenovanja pokrajine Kras med Tržaškim zalivom in Vipavsko

259

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 259

6.9.2019 10:48:23

dolino, ki se je v okviru klasičnih raziskav krasa prek nemške literature razne-

sel po svetu. Hkrati je tudi veliko število izrazov iz slovenskega jezika postalo

mednarodnih krasoslovnih terminov (Gams, 1974; Kranjc, Kogovšek, 1994).

Tako je krasoslovje s pomožnimi vedami postalo edina znanstvena veda, ki ima

korenine na ozemlju današnje Slovenije in ga kot takega lahko razumevamo

kot eno temeljnih slovenskih nacionalnih ved.

Čeprav je večji del klasičnih raziskav krasa potekal na območju zahodne

Slovenije, med Vrhniko in Trstom, ki ga prav zato imenujemo tudi klasični kras,

raziskovanje krasa ni bilo institucionalizirano. Šele ob koncu 19. in v začetku 20.

stoletja so bila ustanovljena prva jamarska društva (Kranjc, 2002), ki so začela

s sistematičnim raziskovanjem jam in oblikovanjem in urejanjem katastra jam.

V okviru Postojnske jame je začel delovati jamski muzej, prizadevanja, da bi

se ustanovil speleološki inštitut, pa so prekinili dogodki, povezani s 1. svetovno

vojno (Kranjc, Kogovšek, 1994).

4.4.3.2 Začetki raziskovanja in poučevanja krasa na Univerzi v Ljubljani

Ob ustanovitvi Univerze v Ljubljani in začetku študija geografije v študijskem

programu ni bilo predmeta, ki bi samostojno obravnaval krasoslovje. Artur Ga-

vazzi je krasoslovne vsebine obravnaval v okviru drugih predmetov. Iz njegovih

objav je razvidno, da je bil na področju krasoslovja znanstveno aktiven predvsem

pri študiju rek in jezer v kraških okoljih (Gavazzi, 1909; Gavazzi, 1919), kar je

imelo pomemben vpliv na njegove naslednike in njihovo interpretacijo razvoja

krasa. Gavazzi je sodeloval tudi pri delovanju takratnega speleološkega društva,

ki je delovalo na območju Slovenije (Gams, 1972).

Z nastopom Antona Melika na področju krasoslovja ni bilo bistvenih spre-

memb. Kraške vsebine so ostale vključene v druge fizičnogeografske predmete,

zlasti geomorfologijo, ki se je izvajala ciklično na nekaj let. Melik je nadaljeval

tradicijo svojega predhodnika in s paradigmo o nekdanjem fluvialnem obliko-

vanju krasa ter o obsežnih ojezeritvah na krasu v geološki preteklosti interpre-

tiral razvoj nekaterih kraških območij v Sloveniji. Tako so prva temeljna dela

o slovenskem krasu obravnavala pliocensko porečje Ljubljanice (Melik, 1928),

kras Dolenjske (Melik, 1931) in nekatere splošne značilnosti slovenskega krasa

(Melik, 1935). Raziskovalni dosežki Melika in ostalih slovenskih krasoslovcev med

obema svetovnima vojnama pa niso dosegli mednarodne odzivnosti; objavljeni

260

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 260

6.9.2019 10:48:23



so bili namreč le v slovenskem jeziku (Gams, 1972). Hkrati je bil to čas, ko se je

delež slovenskega krasa bistveno skrčil, saj je v tem času Italija okupirala dele

Notranjske ter Primorsko s Krasom vred.

Po drugi svetovni vojni je postal sodelavec Geografskega inštituta Univerze

v Ljubljani (predhodnika današnjega Oddelka za geografijo FF UL) Alfred

Šerko, dotakratni upravnik Postojnske jame in Zavoda za raziskovanje krasa

SAZU v Postojni. V zimskem semestru 1948/1949 bi moral prevzeti prva redna

predavanja iz krasoslovja pri predmetu Morfologija in morfogeneza krasa. Žal

ga je tik pred začetkom semestra med terenskim delom na krasu Istre doletela

smrt. Šerko je bil izkušen jamar, geograf in geolog, ki se je v predvojnem obdo-

bju ukvarjal predvsem s speleologijo in kraško hidrologijo porečja Ljubljanice

(Šerko, 1951). Napisal je več strokovnih in znanstvenih krasoslovnih člankov, ki

so bili večinoma objavljeni po njegovi smrti. Njegovo najpomembnejše delo,

Kraški pojavi v Jugoslaviji (Šerko, 1947), je bil prvi poskus regionalne analize

Dinarskega krasa. Njegova prezgodnja smrt je pomenila hud udarec slovenskemu

krasoslovju, saj so bila predavanja iz predmeta Geografija krasa obnovljena šele

dve desetletji po njegovi smrti (Gams, 1972).

Slika 79: Skupina jamarjev z Alfredom Šerkom (skrajno levo) v Matjaževem rovu

Križne jame septembra 1936 (foto: F. Bar; fototeka NMP 252/16).

261

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 261

6.9.2019 10:48:24

Krasoslovne vsebine so bile zato vse do leta 1966 še naprej vključene v predmet Ge-

omorfologija. Nekatere teme iz fizične geografije krasa pa je Ivan Rakovec vključil v

predmet Geologija, ki ga je prevzel leta 1957. Kljub odsotnosti krasa kot samostojnega

predmeta je bil nosilec Geomorfologije Melik izredno dejaven na znanstvenoraz-

iskovalnem področju. Njegove raziskave so bile usmerjene v interpretacijo razvoja

krasa iz predhodnega fluvialnega reliefa (npr. Melik, 1951; 1952; 1961). Poskušal je

interpretirati razvoj od nekdanjega jezerskega in rečnega površja v današnji kraški

relief. Poleg proučevanja kraškega reliefa se je ukvarjal tudi z interpretacijo delovanja

ledenikov na kraškem površju (npr. Melik, 1955; 1956; 1959). Pri tem je podobno kot

njegov predhodnik Gavazzi, ki je interpretiral delovanje pleistocenske poledenitve

na Velebitu (Gavazzi, 1903), poskušal analizirati obseg in delovanje ledenikov v

Julijskih Alpah in okoliških dolinah ter na Trnovskem gozdu.

Melikov naslednik je postal Ivan Gams, do tedaj sodelavec Inštituta za razi-

skovanje krasa SAZU in jamar, prav tako aktiven na področju proučevanja krasa,

ki je pred nastopom predavatelja na Oddelku za geografijo FF UL objavil okrog

50 prispevkov o krasu (Kranjc, 2013a). Objavil je celo vrsto speleoloških raziskav

o morfometriji jam, jamski klimi in meritvah dinamike korozije v podzemlju

(npr. Gams, 1959b; 1960). Njegove raziskave kraškega površja so bile usmerjene

v proučevanje različnih delov krasa Notranjske in Dolenjske (Gams, 1959a; 1961;

1966a), zlasti v morfologijo in funkcijo kraških polj. Raziskave odnosa med erozijo

in korozijo na krasu, ki jih je izvajal po vzoru francoskega geografa Jeana Corbela,

in nove metode proučevanja dinamike kemične denudacije na krasu, ki jih je razvil

Gams, so imele mednarodno težo (Gams, 1965b). S temi raziskavami je pozneje

nadaljeval kot sodelavec Oddelka za geografijo FF UL.

4.4.3.2 Geografija krasa na Oddelku za geografijo FF UL

Redna predavanja krasoslovnih vsebin so se na Oddelku za geografijo FF UL in

prvič na slovenskih visokošolskih ustanovah začela leta 1969, ko je Ivan Gams

prevzel predavanja pri predmetu Geografija krasa. S tem so se prvič v zgodovini

začela predavanja edine znanstvene discipline, ki se je začela v Sloveniji. Predmet

Geografija krasa, ki ga je Gams izvajal vse do leta 1992, je bil v 3. in 4. letniku

študija po eno uro tedensko. Vaje pri predmetu je izvajal Jurij Kunaver, pozne-

je sta ga nadomestila Dušan Plut in Marjan Bat. Prvih deset let je predmet

potekal izmenično vsako drugo leto, nato vsako leto. Poleg predavanj in vaj je

262

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 262

6.9.2019 10:48:24

obsegal tudi terenske vaje, ki so potekale na različnih delih slovenskega krasa.

Poleg širokega nabora znanstvenih in strokovnih člankov s področja krasoslovja

je Gams izdal tudi pregledno monografijo Kras: zgodovinski, naravoslovni in

geografski oris (Gams, 1974), ki poleg pregleda kraške geomorfologije, speleo-

logije, hidrologije in človeka na krasu vključuje tudi regionalni pregled krasa.

Monografija je več desetletij predstavljala temeljno delo s področja slovenskega

krasoslovja in osnovno učno gradivo pri predmetu Geografija krasa.

V letih na univerzi in pozneje kot upokojenec je Gams objavil okoli 170

prispevkov s krasoslovnimi vsebinami (Kranjc, 2013b). Proučeval je dinamiko

kemične denudacije na kraškem površju in v podzemlju ter drobne kraške oblike,

ki nastanejo z njenim neposrednim delovanjem na goli skalni površini in v coni

talnega prenikanja (npr. Gams, 1971; 1981; 1990). Velik del raziskav je namenil

proučevanju kraških kotanj, zlasti kraških polj (Gams, 1966b; 1978). Njegova

tipizacija kraških polj je bila sprejeta v mednarodno tipologijo in se uporablja

še danes. Bil je tudi prvi, ki je opredelil kontaktni kras kot novo geomorfološko

in speleogenetsko okolje (Gams, 1985/1986; 1995). S svojimi raziskavami velja

za najodmevnejšega slovenskega geografa in krasoslovca v mednarodnem

okolju, saj je v svetovnem merilu med najbolj citiranimi avtorji o krasu (Kranjc,

2013). Nikakor pa ne moremo mimo njegovega prispevka k slovenski kraški

terminologiji (Gams in sod., 1973), ki je za nas temeljni in bolj ali manj edini vir

te vrste (Kranjc, 2013). Njegovo delo Kras v Sloveniji v prostoru in času (Gams,

2003), ki ga je objavil po upokojitvi, velja za najobsežnejši regionalni pregled

slovenskega krasa.

Po upokojitvi Ivana Gamsa leta 1993 je predavanja iz Geografije krasa prevzel

Jurij Kunaver. Leto pozneje se mu je pri izvajanju pridružil Franc Lovrenčak.

V tem času je bil vpeljan tudi dodatni usmeritveni predmet Geografija krasa,

ki sta ga poleg Kunaverja in Lovrenčaka izvajala še Gams in Andrej Kranjc

(rojen 1943), sodelavec Inštituta za raziskovanja krasa ZRC SAZU. V tem

obdobju je vaje pri obeh krasoslovnih predmetih izvajal Mauro Hrvatin. S

spremembo predmetnika se je tudi povečalo število predavanj, saj se je osnovni

predmet izvajal po dve uri v obeh semestrih z eno uro vaj, usmeritveni predmet

je prav tako obsegal dve uri v vsakem semestru. Bistveno se je povečal obseg

terenskih vaj iz krasoslovja, saj so bili po urniku v zimskem semestru kar štirje

dnevi terenskih vaj, v letnem semestru pa trije.

263

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 263

6.9.2019 10:48:24



Slika 80: Ivan Gams (levo), Andrej Mihevc (v sredini) in Ugo Sauro (desno) med

ekskurzijo Krasoslovne šole po Zgornji Pivki leta 2003 (foto: Nadja Zupan Hajna).

Oba nosilca predmeta Geografija krasa sta pedagoško in raziskovalno pokrivala

različna področja krasoslovja. Kunaver je bil pionir na področju proučevanja glaciokrasa,

o čemer priča veliko število znanstvenih člankov o visokogorskem krasu. Posebej

podrobno se je ukvarjal z obsegom poledenitve v Posočju (npr. Kunaver, 1961; 1966;

1980; 1983), oblikovanjem kraških poledeniških oblik (npr. Kunaver, 1978; 1985/1986;

1987; 2016), denudacijskimi stopnjami ter visokogorsko speleogenezo (npr. Audra

in sod., 2007). Ukvarjal se je tudi z morfogenezo spodmolov (Kunaver, Ogrin, D.,

1993). Bil je soavtor slovenske kraške terminologije (Gams in sod., 1973) in avtor

terminologije visokogorskih kraških oblik (Kunaver, 1962). Drugi del krasoslovnih

vsebin, ki so obsegale predvsem kraško pedogenezo in vegetacijske značilnosti v

kraških kotanjah, je pokrival Lovrenčak (npr. Lovrenčak, 1986; 1997; 1998).

Po upokojitvi Jurija Kunaverja leta 1999 je prevzel izvajanje predmeta Geo-

grafija krasa Andrej Kranjc, vaje pri predmetu pa Sabina Kramberger (Popit).

Usmeritveni predmet Geografija krasa pa so poleg Kranjca in Lovrenčaka

izvajali tudi Gams, Kunaver, Natek in Peter Habič (1934–1998) z Inštituta za

raziskovanje krasa ZRC SAZU. V učnem načrtu so s tem letom uvedli tudi

izbirni predmet Geografija krasa, ki sta ga v obsegu dve uri tedensko izvajala

France Šušteršič (rojen 1945) in Jože Čar (rojen 1942) z Oddelka za geologijo

Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Čara je leta 2000 zamenjal

Andrej Mihevc z Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU.

264

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 264

6.9.2019 10:48:25

Andrej Kranjc, novi nosilec predmeta Geografija krasa, raziskovalno

pokriva širok spekter kraških vsebin, predvsem proučevanje fluvialnih sedi-

mentov v jamah (npr. Kranjc, 1981c; 1985–1986b; 1999), geomorfologijo različnih

kraških območij (npr. Kranjc, 1972; 1981b; 1992), kraško hidrologijo (Kranjc,

1981a; 1985; Kranjc, Mihevc, 1988) in zgodovino krasoslovja (npr. Kranjc, 1989;

1997; 2002; 2006).

Z letom 2006 je celotno izvajanje predmeta Geografija krasa prevzel Uroš

Stepišnik (rojen 1975), ki je bil od leta 2003 asistent pri krasoslovnih predmetih.

Usmeritveni predmet Geografija krasa so vse do bolonjske reforme leta 2008

skupaj izvajali Mihevc, Natek, Repe in Stepišnik.

Z bolonjsko reformo študija so se krasoslovni predmeti skrčili na dva. V

drugem letniku prvostopenjskega dodiplomskega študija poteka Fizična geogra-

fija krasa, ki ga v celoti izvaja Uroš Stepišnik. Predmet obsega tri ure predavanj

in eno uro vaj tedensko. Predmet Geografija krasa se izvaja v okviru usmeritve

Okoljska in fizična geografija na drugostopenjskem magistrskem študiju v obsegu

treh ur predavanj tedensko. Nosilec predmeta je Andrej Mihevc. Z bolonjsko

reformo se je močno zmanjšal obseg predavanj in število predavateljev, v celoti

so bile ukinjene obvezne krasoslovne vsebine za dvopredmetne (pedagoške)

študente na obeh stopnjah študija geografije. S tem so bodoči učitelji geografije

prikrajšani za vsebine, ki so v velikem obsegu prisotne v učnih načrtih.

Oba nosilca predmetov, Stepišnik in Mihevc, se pedagoško in raziskovalno

ukvarjata z različnimi temami krasoslovja. Uroš Stepišnik je usmerjen predvsem

v proučevanje kraških kotanj (npr. Stepišnik, 2004; 2010b; 2015a), kontaktnega

krasa (Stepišnik, 2010a; 2011a), poplav v krasu in na kraških poljih (Šušteršič

in sod., 2003; Stepišnik, 2017a), glaciokrasa v Dinarskem gorstvu (npr. Kodelja

in sod., 2013; Žebre, Stepišnik, 2014; Stepišnik, 2015b; Žebre in sod., 2016) ter

v razvoj metod vrednotenja geodiverzitete (npr. Stepišnik, 2017a; Stepišnik

in sod., 2017b). V okviru prvostopenjskega predmeta Fizična geografija krasa

predava vsebine, ki so povezane z razvojem krasoslovja, fizikalnimi in kemič-

nimi osnovami zakrasevanja, razvojem jam in razvojem kraškega površja. Leta

2011 je objavil učbenik Fizična geografija krasa, ki je prvi visokošolski učbenik o

krasu v slovenskem jeziku. V okviru predavanj potekajo tudi terenske vaje, ki so

namenjene spoznavanju kraške geomorfologije in hidrologije na notranjskem

in primorskem krasu Slovenije.

265

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 265

6.9.2019 10:48:25

Andrej Mihevc je znanstveno prav tako usmerjen na različna krasoslovna

področja, predvsem geomorfologijo, speleogenezo in varstvo jam. Njegove

raziskave so osredotočene na razvoj kontaktnega krasa (npr. Mihevc, 1985–1986;

2001), denudirane jamske sisteme (npr. Mihevc, Zupan Hajna, 1996; Mihevc,

2007; Mihevc in sod., 2007; Mihevc, Zupan Hajna, 2007), na datacije jamskih

sedimentov (Zupan Hajna in sod., 2008; Bosak in sod., 2010) in na varstvo jam

(Muri in sod., 2013). V okviru drugostopenjskega predmeta Geografija krasa

predava o različnih raziskovalnih problemih in metodah proučevanja krasa,

povezanih z njegovimi raziskavami denudiranih jamskih sistemov, speleogeneze

in interpretacije razvoja Dinarskega krasa. Izrazit poudarek je na terenskem

spoznavanju krasa, zato se velik del predmeta izvaja v obliki terenskega dela

in ekskurzij po različnih območjih Dinarskega krasa.

Raziskave slovenskih geografov so bile pogosto posredno ali neposredno

povezane s krasom. Razloga za takšno usmeritev sta velik delež krasa pri nas

in dejstvo, da je krasoslovje edina znanstvena veda, ki ima korenine na našem

ozemlju. Hkrati je treba poudariti, da je geografija edina znanstvena veda, ki

dovolj široko obravnava fizično okolje, da lahko celostno pokriva skoraj vse

vidike proučevanja krasa. Tragična smrt Alfreda Šerka je preprečila uvedbo

krasoslovja kmalu po drugi svetovni vojni, zato se je krasoslovje kot samostojni

predmet na Oddelku za geografijo FF UL začelo izvajati relativno pozno, šele

pol stoletja po njegovi ustanovitvi. Kljub temu se predavatelji krasoslovnih

vsebin kot raziskovalci uvrščajo med najuspešnejše in mednarodno odmevne

slovenske geografe. Razvoj novih raziskovalnih metod ter nove interpretacije

razvoja krasa in delovanja kraških procesov se v okviru krasoslovnih predmetov

uspešno prenašajo na nove generacije geografov. Ob uvajanju bolonjske reforme

se je s spremembami predmetnikov obseg krasoslovnih vsebin v študijskem

programu geografije precej zmanjšal. Krasoslovne vsebine skoraj povsem izlo-

čene iz pedagoškega študijskega programa geografije, kar pomeni da učenci in

dijaki ne bodo imeli možnosti, da se na kvaliteten in celovit način seznanijo z

značilnostmi krasa – okoljem, ki je tipično slovensko in predstavlja pomemben

del slovenske narodne identitete.

266

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 266

6.9.2019 10:48:25



Slika 81: Monografija Ivana Gamsa Kras v Sloveniji v prostoru in času (2003, 2004) je

obnovljena in dopolnjena izdaja dela Kras iz leta 1974 in predstavlja avtorjevo

življenjsko delo.

Fizičnogeografski laboratorij

Fizična geografija potrebuje podporo, s katero se lahko dokoplje do kvantitativnih

podatkov, s pomočjo katerih lahko razloži procese v pokrajini. Takšno podporo

lahko nudi fizičnogeografski laboratorij. Kaj sploh je fizičnogeografski laboratorij?

Svetovni splet ne da enoznačnega odgovora. Omenja različne oblike in podvrste

kemijskih, fizikalnih in/ali bioloških laboratorijev, z zelo raznoliko opremo. Pred

100 leti je geografija pod svojo streho marsikje združevala številne, danes samo-

stojne naravoslovne vede, zato je bila marsikje pobudnica in nosilka raziskoval-

nega laboratorijskega dela. Pozneje so se veje osamosvajale in specializirale, zato

je bilo pravzaprav nemogoče, da bi geografija tako na široko ohranjala korak z

ostalimi naravoslovnimi vedami. Fizičnogeografski laboratoriji so bodisi izginili,

razpadli in se specializirali ali pa ostali pri bolj ali manj temeljnih in preprostejših

analizah. Delo fizičnogeografskih laboratorijev je danes namreč večinoma močno

267

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 267

6.9.2019 10:48:25

specializirano in neposredno povezano s pedagoškim delom in/ali raziskovalnim

delom geografskih oddelkov oziroma inštitutov ter njihovo tržno usmeritvijo.

Ponekod so laboratoriji zato izrazito meteorološki, drugod hidrološki, spet drugi

so pedološki, geološki ali celo biološki.

Pomena fizičnogeografskega laboratorija se je zavedal tudi Artur Gavazzi,

ki je ob ustanovitvi Geografskega inštituta postavil na noge poseben, hidrološki

laboratorij. Namenjen je bil limnološkim in oceanografskim raziskavam, kar je

ustrezalo njegovim raziskovalnim preferencam. Ko je Gavazzi zapustil Ljubljano,

je skoraj povsem zamrlo tudi delovanje laboratorija. Po besedah prof. Rakovca

(1945) je to bil le pregrajen prostor na hodniku, kjer so hranili terensko opremo,

saj se je moral umakniti knjižnim policam. Občasno so člani oddelka opravljali le

meteorološke meritve. Prvi resni deli, ki sta temeljili na raziskavah, opravljenih s

podporo fizičnogeografskega laboratorija (Brecelj, 1979), sta bili Toplinski odnošaji

v Blejskem in Bohinjskem jezeru (Gradnik, 1946) in Kolebanje vodne gladine v

Bohinjskem in Blejskem jezeru (Gradnik, 1947). Laboratorij bi lahko štel časti-

tljivih 98 let, vendar je delovanje med obema vojnama in tudi v prvih povojnih

letih povsem zastalo. Laboratorij je bilo treba ponovno obuditi.

Pobudo za vnovično delovanje je dal Darko Radinja v študijskem letu 1961/62,

ko se je geografski oddelek preselil na novo lokacijo na Aškerčevi. Uredil je skromen

laboratorij in se obenem trudil, da bi vzpostavil tudi fotografski laboratorij (nakup

fotoaparatov). Obenem z novimi prostorskimi možnostmi so ponovno oživitev

narekovale nove smernice raziskovanja v fizični geografiji. Če je bila pred tem

geografija izrazito pedagoško usmerjena, se je izpopolnila še z nepedagoško smerjo.

Vpeljan je bil študij enopredmetne, čiste geografije, namenjene raziskovalni praksi. Vse

to je botrovalo ustanovitvi fizičnogeografskega laboratorija, ki je dejansko zaživel,

razširjen s praktikumom, v študijskem letu 1962/63. Oddelek je nabavil fotoaparat,

stojalo zanj, padomer in višinomer ter nekaj drobnega laboratorijskega materiala.

Tudi ponovni začetki so bili dokaj skromni, saj je bilo iz zapuščine prvotnega labo-

ratorija na razpolago le nekaj merilnih, predvsem terenskih instrumentov (teodolit,

sekstant, kompasi, vodni in globinski termometer, vzorčnik sedimentov in še nekaj

drugih pripomočkov). Laboratorij tudi ni imel laboranta, zato so delo opravljali

kar ostali zaposleni fizični geografi, še posebej prof. Radinja. Sledila so leta, ko je

bila fakulteta očitno precej naklonjena delovanju fizičnogeografskega laboratorija,

268

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 268

6.9.2019 10:48:25

saj se je ta izpopolnjeval in rasel. V študijskem letu 1965/66 je laboratorij »obogatel«

za laboratorijska stojala, analitsko tehtnico, stresalnik in več laboratorijskih sit za

sejanje drobnega gradiva. V naslednjih nekaj letih je pridobil še pH-meter, dva

termografa in termohidrograf, mikroskop in kalcimeter.

Prostore si je takrat še delil s fotolaboratorijem in kartografsko zbirko. Leta 1969

se je v laboratoriju zaposlil kemijski tehnik Pavel Markelj (1935–1990), s čimer se je

delo lahko razširilo in postalo bolj načrtno. Oddelek je laboratorij povsem prenovil

s sredstvi Izobraževalne skupnosti, Filozofske fakultete in lastnimi sredstvi. Kljub

prizadevanjem za zaposlitev še enega laboranta so prošnje ostale neuslišane. Tempo

nakupovanja opreme je zastal, saj so bile finančne in tudi politične razmere dokaj

nenaklonjene nabavi drage opreme iz tujine (Radinja, 1989). Poleg fizikalnih in

kemijskih analiz voda ter meteoroloških meritev se je raziskovanje razširilo na

granulacijske analize sedimentov, merjenje korozije karbonatnih kamnin ter v

sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tudi na temeljne laboratorijske analize prsti

(Lovrenčak, 1979). Leta 1972 je precej dragocene opreme, predvsem za potrebe

meteoroloških meritev, v zameno za komplet Geografskih vestnikov oddelku v

trajno last zapustila japonska geografska odprava pod vodstvom klimatogeografa

Masatoshija M. Yoshina (1928–2017), ki je vzdolž Jadranske obale raziskovala

burjo. Do leta 1973 je bil laboratorij namenjen zgolj raziskovalni dejavnosti, od

takrat naprej pa so v njem redno potekale tudi laboratorijske vaje iz geomorfolo-

gije, hidro-, pedo- in klimatogeografije. V vseh nadaljnjih letih je zaslediti redko

uresničene prošnje po nakupih dodatne opreme, prenovitvi ali kadrovski razširitvi.

Skozi celotno obdobje od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes je

glavna tema pomanjkanje finančnih sredstev. Marsikdaj je denarja zmanjkalo

celo za osnovno steklovino in kemikalije. Vseeno je od časa do časa laboratorij

dobil nekaj novega zagona. Leta 1975 je dobil vremensko hišico, anemometer,

nov termograf, luksimeter in nov fotoaparat. Leta 1979 je oddelek kupil digitalni

pH-meter Iskra, ki je bil v uporabi nekaj desetletij. Istega leta je prof. Lovrenčak

izdal laboratorijski priročnik, ki je vseboval navodila za analize prsti. Zelo

zanimiv je bil nakup leta 1980, ko je laboratorij dobil čoln z merilnim vitlom

za limnološke raziskave. Z njim so se pojavile nove težave, saj čolna čez zimo

ni bilo moč nikjer hraniti, fakulteta pa iz garaže ni želela izseliti nekdanje-

ga zaposlenega. Obenem se je takratni predstojnik F. Lovrenčak pritožil nad

269

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 269

6.9.2019 10:48:25

premalo vestnim delom laboranta. Konec osemdesetih je laborant Markelj zbolel

in se leta 1989 upokojil. Nadomestila ga je laborantka Simona Lukič (takrat

Štampfelj, rojena 1965), ki v laboratoriju dela še danes, s čimer so postali izgledi

za prihodnost svetlejši in delo je spet postalo bolj kontinuirano. Laboratorij je

postal opora terenskemu delu, obenem so ga bolj in bolj uporabljali tudi študenti

za svoje seminarske zadolžitve in zaključna dela. Do leta 1991 je bil to edini

fizičnogeografski laboratorij v Jugoslaviji.

V prvi polovici osemdesetih letih se je uveljavila praksa demonstratorjev,

študentov višjih letnikov študija, ki so pomagali pri delu ali nadomeščali začasno

odsotnost laborantke. Tako sta v devetdesetih pri delu v laboratoriju pomagali

študentki Špela Špilar in Veronika Oblak ter tudi lab. teh. Bojana Grofelnik iz

HMZ, labor. Mateja Plestenjak z Inštituta za geografijo, Igor Štemberger in Alenka

Ciglar. Leta 1991 je laboratorij dobil današnje prostore. Po večletnih pogajanjih

so se iz teh prostorov izselili biologi in antropologi. Združena prostora 022 in 021

sta bila obnovljena, napeljani električna in plinska napeljava ter sistem zračenja,

kupljene so bile laboratorijske mize, omarice in stoli. Zmanjkalo pa je sredstev za

novo in zamenjavo stare, dotrajane laboratorijske opreme. Začasno je laboratorij

za skladiščenje uporabljal tudi sosednjo sobo 023. S tem se je razbremenil zelo

zasedeni praktikum 019, ki pa se je vse pogosteje uporabljal tudi za predavanja,

nad čimer katedra za fizično geografijo ni bila navdušena. Takratni predstojnik

J. Kunaver je leta 1993 ugotovil, da je laboratorij zastal v razvoju, da životari in

ne more več loviti koraka z razvojem znanosti v razvitem svetu. Z letom 1995 je

bila zaradi finančne stiske ukinjena študentska laborantska pomoč. Leta 1997 je

bil zamenjan stari stresalnik, kar je bila edina večja investicija po dolgem času,

izvzemši samo prenovo. Povečano število študentov je zahtevalo delo v skupinah,

tako v praktikumu kot v laboratoriju (večje število seminarskih in diplomskih

del), zato so nastale potrebe po večjem številu posameznih kosov laboratorijske

opreme, a je fakulteta ostala gluha za te prošnje. V študijskem letu 1999/00 so

bile v laboratoriju uvedene 4 nove vrste analiz, analiziranih je bilo 335 vodnih

vzorcev in 162 vzorcev prsti (Poročila o delu Filozofske fakultete, Univerze v

Ljubljani, 1961–2003).

Tako je v dobrem in slabem ostalo vse do danes. Kot je bilo napisano uvodoma,

niti razvoj znanosti niti raziskovalno okolje in splošna klima na družboslovno/

270

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 270

6.9.2019 10:48:25

humanistično usmerjeni Filozofski fakulteti niso (bili) naklonjeni fizičnogeograf-

skim laboratorijem. Posamezne fizičnogeografske oziroma naravoslovne veje so se

osamosvajale in terjale močno specializacijo, drago raziskovalno opremo, številne

ter ozko usmerjene kadre ter mednarodne akreditacije, ki zagotavljajo standardne

in primerljive rezultate analiz. Česa takšnega si Oddelek za geografijo FF UL

z vsebinsko tako zelo široko zasnovanim konceptom laboratorija enostavno ni

mogel privoščiti. Žal moramo tudi danes ugotoviti, da je kljub stalnemu delo-

vanju in uporabi razvoj fizičnogeografskega laboratorija zastal. Investicije so

bolj redke. Mednje lahko prištevamo upoštevanje novih standardov varstva pri

delu (zaščitna oprema za študente, kompleti in usposabljanja za prvo pomoč,

prezračevalni sistemi), analitska tehtnica, pH-, kondukti-, refrakto-, oksimetri,

prenosni in terenski kompleti za hitre, kvalitativne, terenske, kemijske analize

prsti in voda.

Vendar še vedno deluje. Za potrebe geomorfologije se izdelujejo granulometrič-

ne analize. Analize voda so pestre in predvsem kemične: različne trdote (skupna,

kalcijeva, magnezijeva, karbonatna, nekarbonatna), vsebnost ionov (nitrati,

fosfati, nitriti, amonij, kloridi, sulfati). Z različnimi elektronskimi aparaturami

(pH-meter, oksimeter, konduktimeter, refraktometer, večparametrski merilec) se

merijo fizikalno-kemijski parametri vode (temperatura, pH, prevodnost, slanost,

gostota, vsebnost kisika in nasičenost s kisikom, vsota raztopljenih trdnih snovi,

redoks potencial). Za potrebe ugotavljanja organskega onesnaževanja se merita

BPK (biokemijska potreba po kisiku) in KPK (kemijska potreba po kisiku). Tudi

fizikalnih in kemijskih analiz prsti je kar precej: mehanska analiza, delež skeleta,

količina in delež vlage, kapaciteta za vlago in zrak, različne gostote in poroznost

prsti, delež kalcijevega karbonata in organske snovi, reakcija in prevodnost ter

nestandardne analize hidrolitične kislosti, vsote baz in nasičenost sorptivnega dela

prsti z bazičnimi kationi. V laboratoriju redno poteka pedagoško delo v okviru

laboratorijskih vaj, vsaj enkrat letno se na večdnevnih fizičnogeografskih terenskih

vajah laboratorij spremeni v mobilno terensko enoto. Študenti v okviru diplomskih

in magistrskih del še vedno opravljajo analize prsti in voda. Le te so temeljne in

osnovne, a vendar še vedno pomembno pripomorejo k razvoju znanja in védenja

fizičnogeografskih ved.

271

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 271

6.9.2019 10:48:25



Dosedanji vodje fizičnogeografskega laboratorija: Artur Gavazzi (1921–1922),

Darko Radinja (1961–1996), Franc Lovrenčak (1996–2007) in Blaž Repe (2007–).



Blaž Repe

Slika 82: Laborantka Simona Lukič (zadaj levo) pri delu s študenti v improviziranem

laboratoriju na terenskih vajah na Debelem rtiču med študijskima letoma 2005/06 in

2008/09 (foto: T. Trobec).





4.4.4 Regionalno planiranje


Andrej Černe, Simon Kušar

Zasnova predmeta Regionalno planiranje na Oddelku za geografijo FF UL sega

v šestdeseta leta 20. stoletja. Geografski inštitut je leta 1961 postal Oddelek za

geografijo Filozofske fakultete. Zasnoval je temelje novega študijskega programa,

ki je do neke mere upošteval tudi druge širše strokovne nepedagoške potrebe po

geografskem znanju (Zbornik, 1989). Poleg pedagoške smeri je bila oblikovana

tudi nepedagoška smer študija geografije in znotraj nje tudi študijska in znan-

stvenoraziskovalna usmeritev v regionalno planiranje s katedro za regionalno

272

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 272

6.9.2019 10:48:26

in prostorsko planiranje ( Zbornik, 1999). Na področju regionalnega planiranja

in regionalnega razvoja so pozneje nastala številna diplomska dela, magistrske

naloge in doktorske disertacije.

V nadaljevanju prispevka analiziramo področje regionalnega planiranja na

Oddelku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani od šestdesetih let 20.

stoletja dalje s študijskega, znanstvenega, raziskovanega in strokovnega vidika.

Razvoj predmeta Regionalno planiranje soočamo s širšimi družbenimi izzivi

s področja regionalnega in prostorskega planiranja v Sloveniji. Pri njihovem

reševanju so namreč aktivno sodelovali tudi geografi z Oddelka za geografijo.

4.4.4.1 Zasnova in razvoj predmeta Regionalno planiranje ter vključenost

geografov v interdisciplinarno področje regionalnega in prostorskega

planiranja

Šestdeseta leta prejšnjega stoletja so obdobje, ko so bile oblikovane strokovne

podlage tako imenovanega sistema regionalnega prostorskega in urbanistič-

nega planiranja v Sloveniji (Naprudnik, 2016). Številni geografi na univerzi

in na geografskih raziskovalnih inštitucijah ter v na novo nastalih republiških

planerskih inštitucijah so pomembneje prispevali k vzpostavitvi tega sistema. V

šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja so bili namreč postavljeni teoretski,

metodološki, strokovni in formalnopravni ter organizacijski temelji sistema regi-

onalnega, prostorskega in urbanističnega planiranja v Sloveniji. Že v petdesetih

letih so nastali prvi regionalni plani in urbanistični koncepti, regionalne študije

in prve geografske regionalizacije, ki so pozneje predstavljale strokovna gradiva

za zasnovo koncepta regionalnega prostorskega planiranja in regionalnega ra-

zvoja ter urbanističnega planiranja. Na podlagi številnih raziskav na področju

regionalizacije gospodarskega prostora, regionalnih analiz posameznih pokrajin,

spreminjanja slovenskega podeželja in analiz številnih demografskih, socialno-

geografskih, gospodarskih, družbenih in prostorskih sprememb ter raziskav o

vplivnih območjih nekaterih slovenskih mest in naselij so v šestdesetih letih

geografi oblikovali teoretska in metodološka izhodišča regionalnega prostorske-

ga planiranja: variantne koncepte skladnega regionalnega razvoja in predlog o

organizaciji regionalnega prostorskega planiranja. Konec šestdesetih let je bila

objavljena prva geografska raziskava o centralnih naseljih v Sloveniji ter zasnova

urbanega omrežja in centralnih krajev. Kartografsko dokumentacijsko gradivo o

273

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 273

6.9.2019 10:48:26

stanju in razvojnih težnjah v prostoru je v obliki serije tematskih kart prikazo-

valo temeljne regionalne, geografske in prostorske pojave in procese ter njihove

značilnosti. V sedemdesetih letih sta bili, tudi na podlagi številnih geografskih

študij, sprejeti Resolucija o dolgoročnem razvoju Slovenije in Izhodišča,

poglavitni smotri in smernice za urejanje prostora, ki sta postala prvi uradni

dokument, ki ga je Slovenija sprejela na področju regionalnega in prostorskega

razvoja. V drugi polovici sedemdesetih let so pod vodstvom geografov nastala

strokovna gradiva o zasnovi uporabe prostora, kot del temeljnih kompleksnih

izhodišč za urejanje prostora (Černe, 1978). V sedemdesetih letih so geografi z

raziskavami, študijami in ekspertizami pomembneje prispevali tudi k zasnovi

republiške politike o skladnejšem regionalnem razvoju (Sinteza, 1977).

Slovenska regionalna politika je imela do neke mere celo daljšo tradicijo

kot pa regionalno planiranje na evropski ravni. Evropska regionalna politika

je bila zasnovana šele leta 1972 na Pariški konferenci, na kateri je bil sprejet

tudi prvi okoljski akcijski program EGS za obdobje 1973–1976. Regional-

na politika na evropski ravni je bila opredeljena v Poročilu o regionalnih

problemih povečane skupnosti (Report, 1973). Evropski regionalni razvojni

sklad (European Regional Development Fund) je bil ustanovljen leta 1974

(z začetkom delovanja leta 1975), štiri leta po tem, ko je Slovenija že izvajala

politiko skladnejšega regionalnega razvoja. V osemdesetih letih je bil v tako

imenovanem Gendebienovem poročilu (Report, 1983) objavljen poziv k evropski

regionalni planerski politiki. V tem letu je Svet Evrope sprejel tudi Evropsko

regionalno/prostorsko planersko listino (European …, 1984), s katero je bil

opredeljen evropski kontekst regionalnega planiranja. Šele leta 1987 pa sta bili

v enotnem evropskem zakonu opredeljeni regionalna in okoljska politika kot

formalna odgovornost Evropske unije.

Predmet Regionalno planiranje je bil uveden na Oddelku za geografijo

v študijskem letu 1964/65 za slušatelje višjih letnikov, vpeljal ga je Igor Vrišer

(Kodre, 2010), toda prva predavanja tega predmeta so bila že pred tem vklju-

čena v predavanja na takratnem Geodetsko komunalnem oddelku na Fakulteti

za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo, in sicer v študijskem programu za

komunalne tehnike. Prevladovalo je namreč prepričanje, da morajo tudi »inže-

nirji« spoznati in razumeti regionalni in prostorski kontekst razvoja, in seveda

obratno, da morajo tudi geografi spoznati in razumeti pristope »tehnikov« pri

274

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 274

6.9.2019 10:48:26



načrtovanju prostora. Zato so morali tudi slušatelji na Oddelku za geografi jo pri

predmetu Regionalno planiranje absolvirati predmeta Elementi urbanizma in

Komunalno gospodarstvo, ki sta potekala na Oddelku za geodezijo na Fakulteti

za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Interdisciplinarnost regionalnega in

prostorskega planiranja je bila torej že od vsega začetka izobraževanja prisotna v

študijskih programih različnih strok – »prostorskih ved«, na različnih fakultetah

ljubljanske univerze.

Slika 83: Igor Vrišer je zasnoval in do leta 1994 vodil študij regionalnega planiranja na

Oddelku za geografi jo FF UL (Arhiv Oddelka za geografi jo FF UL).

V študijskem letu 1967/68 je bil predmet Regionalno planiranje zasnovan

kot Geografske osnove prostorskega planiranja, ki je še vedno ohranjal tudi

predavanja s področja komunalnega gospodarstva. V tej obliki se je predmet

izvajal do študijskega leta 1973/74, ko je bila vsebina predmeta razširjena tudi

na nekatere ekonomske in socialne vidike planiranja, in s tem na geografske

osnove regionalnega planiranja. Še v večji meri je bil predmet preoblikovan v

študijskem letu 1978/79, in sicer na teoretska, metodološka in strokovna področja

regionalnega planiranja ter na vprašanja regionalnega razvoja, s čimer je dobil

klasično študijsko zasnovo, primerljivo z regionalnim planiranjem na drugih

planerskih študijskih programih v evropskih geografskih in planerskih šolah

ter ostalih interdisciplinarnih študijah planiranja, s katerimi je bil oddelek tudi

tesno povezan.

275

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 275

6.9.2019 10:48:26

Za potrebe znanstvenega, raziskovalnega in strokovnega ter kadrovskega

razvoja s področja regionalnega planiranja je bila ustanovljena Katedra za regi-

onalno planiranje. Predmet je potekal najprej samo v obliki predavanj, pozneje

pa še v obliki seminarja, vaj in terenskih vaj. Sestavni del predmeta je bil tudi

tako imenovani izbirni oziroma usmeritveni predmet (Urbanistično planiranje

ter pozneje še seminar iz Prostorskega planiranja), ki je potekal na takratni

Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo. Obvezni del predmeta je

predstavljala tudi tako imenovana obvezna štirinajstdnevna nepedagoška praksa,

ki so jo slušatelji opravljali na ministrstvih, planerskih zavodih in planerskih

institucijah ter občinah. Vsako študijsko leto je bilo na to področje študija ge-

ografije vključeno v povprečju med 10 in 15 slušateljev.

Vse od začetka uvedbe Regionalnega planiranja v študij geografije je bil

nosilec predmeta Igor Vrišer, vaje pa je od leta 1978 vodil asistent Andrej Černe

(rojen 1950), ki je v študijskem letu 1994/95 postal tudi nosilec predmeta. Pri

izvajanju predmeta Regionalno planiranje na Oddelku za geografijo sta sode-

lovala med študijskimi leti 1995/96 in 1999/2000 asistent Dejan Rebernik, od

študijskega leta 2000/01 dalje pa asistent Simon Kušar.

Predmet Regionalno planiranje na Oddelku za geografijo FF UL je bil edini

dodiplomski predmet s področja regionalnega in prostorskega planiranja na

ljubljanski univerzi, saj razprava o ustanovitvi dodiplomskega študija ni prinesla

sadov zaradi številnih metodoloških, vsebinskih in organizacijskih razlogov.

Edina izjema je bil leta 1972 na novo ustanovljeni študij krajinske arhitekture

na Biotehniški fakulteti. Začel se je kot podiplomski študij, od leta 1976 pa je

potekal tudi kot redni dodiplomski študij. Sestavni del dodiplomskega študij-

skega programa na Krajinski arhitekturi je predstavljal tudi predmet Regionalno

planiranje za slušatelje 4. letnika. Celo več, v poznejše redne študijske programe

krajinske arhitekture so bila vključena tudi znanja s področja fizične geografije in

geografije turizma, ki so jih izvajali učitelji in asistenti z Oddelka za geografijo

(Černe, 2013). Zaradi potreb po strokovnjakih s področja planiranja je bil leta

1973 na takratni Fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo na Oddelku

za geodezijo uveden tudi Interdisciplinarni podiplomski študij prostorskega in

urbanističnega planiranja. Tudi pri izvajanju tega programa, ki se je zaključil leta

2016, so redno sodelovali številni univerzitetni profesorji geografije. Geografska

veda je bila tako z drugimi strokami enakopravno vključena v interdisciplinarni

276

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 276

6.9.2019 10:48:26



značaj regionalnega, prostorskega in urbanističnega planiranja ter izobraževanje

planerskih strokovnjakov (Černe, 2005). Številni geografi so uspešno končali

študij tega programa in se vključili v planersko delo na nacionalni, medregionalni,

regionalni in lokalni ravni.

Slika 84: Vrišerjev učbenik Regionalno planiranje, ki je izšel leta 1978, je bil vrsto let

osnovno učno gradivo bodočih geografov-planerjev.

4.4.4.2 Regionalno planiranje ter vloga geografov pri zasnovi novega

sistema regionalnega in prostorskega planiranja po letu 1991

Po tridesetih letih uspešnega znanstvenega, raziskovalnega, strokovnega in peda-

goškega dela na področju regionalnega planiranja se je geografija v devetdesetih

letih prejšnjega stoletja ponovno uspešno vključila v zasnovo tako imenovanega

razvojnega planiranja, ki je nastajal ob nastanku države Slovenije. Geografi kot

vodilni strokovnjaki, raziskovalci, znanstveniki, svetovalci ter geografske institu-

cije so sodelovali pri ponovni uvedbi sistema regionalnega planiranja in politike

skladnejšega razvoja, pri vzpostavitvi sistema lokalne samouprave, pri zasnovi

temeljnih prostorskih dokumentov, politike prostorskega razvoja in strategije

277

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 277

6.9.2019 10:48:27

prostorskega razvoja. Na tej podlagi je bila geografija vključena v znanstveno-

raziskovalno in strokovno delo za potrebe regionalnega in prostorskega plani-

ranja na Oddelku za geografijo FF UL, prek drugih geografskih raziskovalnih

institucij ter številnih interdisciplinarnih razvojnih in raziskovalnih projektov.

Vloga geografskega znanja se od vsega začetka uvajanja predmeta Regionalno

planiranje kaže ne nazadnje tudi z vključenostjo številnih geografov v znan-

stvene in raziskovalne institucije, tudi na odgovornih vodilnih delovnih mestih

(Urbanistični inštitut Slovenije, Ljubljanski urbanistični zavod, Ministrstvo

za okolje in prostor, Urad za makroekonomske analize in razvoj, regionalne

razvojne agencije, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo, občine,

zasebne raziskovalne ustanove …).

4.4.4.3 Oblikovanje bolonjskega študijskega programa geografije in

najnovejše spremembe na področju prostorskega in regionalnega

planiranja v Sloveniji

Začetek izvajanja z bolonjsko reformo usklajenega drugostopenjskega študijskega

programa geografije v študijskem letu 2011/2012 je prinesel tudi nov, razširjen

koncept poučevanja regionalnega planiranja na Oddelku za geografijo. S štu-

dijsko smerjo Regionalno planiranje in urbano-ruralne študije je področje

regionalnega planiranja pridobilo na pomenu tako glede števila ur predavanj,

seminarjev in vaj kot tudi vsebinske zasnove, ki je poglobljeno pokrivala različne

vidike regionalnega planiranja: problematiko razvoja podeželja, razvoj mest in

mestnih regij ter regionalni razvoj oziroma razvojno problematiko na lokalni,

urbani in regionalni ravni. Smer študija so sestavljali predmeti Regionalni razvoj

in regionalna politika (nosilec Andrej Černe), Metode in tehnike v regionalnem

in prostorskem planiranju (nosilec Andrej Černe), Zgradba mesta in urbani sis-

temi (nosilec Dejan Rebernik), Razvojna neskladja na podeželju (nosilka Irma

Potočnik Slavič), Endogeni razvoj podeželja (nosilka Irma Potočnik Slavič)

ter Nepremičninske in stanovanjske študije (predviden nosilec z Ekonomska

fakultete UL). Ob delni prenovi drugostopenjskega študijskega programa

geografije je s študijskim letom 2013/2014 pri predmetniku prišlo do nekaterih

sprememb. Predmet Metode in tehnike v regionalnem in prostorskem planiranju

se je preimenoval v Metode in tehnike v regionalnem planiranju (nosilec Andrej

Černe), predmet Zgradba mesta in urbani sistemi pa v predmet Aplikativna

278

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 278

6.9.2019 10:48:27



urbana geografi ja (nosilec Dejan Rebernik). Za predmet Nepremičninske in

stanovanjske študije ni bilo mogoče pridobiti nosilca, zato ga je po sklenitvi

dogovora s Fakulteto za gradbeništvo in geodezijo leta 2014 nadomestil predmet

Urbanistično načrtovanje (nosilka Alma Zavodnik Lamovšek, rojena 1965), ki

je v študij regionalnega planiranja vnesel vsebine iz izvedbenega prostorskega

načrtovanja. V skladu s sporazumom so na drugostopenjskem študijskem

programu prostorskega načrtovanja Fakultete za gradbeništvo in geodezijo

postali nosilci predmeta Regionalno prostorsko planiranje sodelavci Oddelka

za geografi jo. Nosilec predmetov s področja regionalnega planiranja je bil do

leta 2016 Andrej Černe, od študijskega leta 2016/2017 dalje pa Simon Kušar. Z

izborom zunanjih izbirnih predmetov na drugih fakultetah so lahko študentje

poglobili znanje ali usvojili kompetence tudi z drugih področij regionalnega in

prostorskega planiranja.

Strokovni profi l geografa-planerja oblikujejo tudi drugi predmeti dru-

gostopenjskega študijskega programa geografi je. Z njimi magistri geografi je

pridobijo pomembne kompetence s področja projektnega dela, aplikativne

fi zične geografi je, izdelave okoljskih raziskovalnih projektov in presoj vplivov

na okolje, okoljskih virov ter geografskih informacijskih modelov (podpora

odločanju, modeli, simulacije, scenariji).

Slika 85: Nosilca predmetov s področja regionalnega planiranja Simon Kušar (levo)

in Andrej Černe (desno) (Arhiv Oddelka za geografi jo FF UL).

279

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 279

6.9.2019 10:48:27

Preglednica 8: Struktura študija regionalnega planiranja na Oddelku za geografijo –

jubilejno študijsko leto 2019/2020.

Skupina predmetov

Predmet

Nosilec





ECTS


Temeljni predmet


Regionalno planiranje

Simon Kušar

5

(1. stopnja)

Smer Regionalno planiranje Regionalni razvoj in regio-

Simon Kušar

6

in urbano-ruralne študije

nalna politika

(2. stopnja)

Metode in tehnike v regio-

Simon Kušar

6

nalnem planiranju

Aplikativna urbana geografija Dejan Rebernik

6

Razvojna neskladja na

Irma Potočnik Slavič 6

podeželju

Endogeni razvoj podeželja

Irma Potočnik Slavič 6

Urbanistično načrtovanje

Alma Zavodnik

6

Lamovšek (FGG)

Podporni predmeti z drugih Raziskovalno in projektno

Barbara Lampič

3

smeri študija (2. stopnja)

delo (veščine)

Aplikativna fizična geo-

Karel Natek, Blaž

6

grafija

Repe

Izdelava okoljskih razisko-

Barbara Lampič

6

valnih projektov in presoj

vplivov na okolje

Geografija okoljskih virov

Katja Vintar Mally

6

Geoinformacijski modeli,

Marko Krevs

6

simulacije in scenariji

Geoinformacijska podpora Marko Krevs, Blaž

6

odločanju

Repe



Študenti geografije – smer Regionalno planiranje in urbano-ruralne štu-

dije študij zaključijo s praktičnim usposabljanjem (3 tedni oziroma 120 ur – 6

ECTS) in magistrskim delom (30 ECTS).

Ob bolonjski prenovi študijskih programov na Univerzi v Ljubljani so

se ponovno pojavile pobude o uvedbi celovitega študija s področja planiranja.

A tudi te razprave so ostale zgolj na formalnem dogovoru o izvajanju štu-

dijskih programov med nekaterimi fakultetami ljubljanske univerze: nosilec

študijskega programa s področja regionalnega planiranja je postal Oddelek

za geografijo Filozofske fakultete, nosilec študija s področja prostorskega

280

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 280

6.9.2019 10:48:27

planiranja Oddelek za geodezijo Fakultete za gradbeništvo in geodezijo,

nosilec študija s področja krajinske arhitekture Oddelek za krajinsko arhi-

tekturo Biotehniške fakultete in nosilec s področja urbanizma Fakulteta za

arhitekturo Univerze v Ljubljani. Vsi omenjeni študijski programi potekajo

na drugi stopnji bolonjskega študija. Slušatelji prve stopnje enopredmetnega

študijskega programa na Oddelku za geografijo FF UL lahko, pod določenimi

pogoji, nadaljujejo študij na drugi stopnji omenjenih študijskih programov na

ostalih treh fakultetah, saj je predmet Regionalno planiranje del študijskega

programa enopredmetne geografije že na prvi stopnji. Prav tako lahko štu-

denti prve stopnje bolonjskega študijskega programa vpišejo drugo stopnjo

magistrskega študijskega programa s področja regionalnega planiranja na

Oddelku za geografijo FF UL. Na tej podlagi so diplomanti geografije, ki so

absolvirali usmeritveni predmet Regionalno planiranje, dobili možnost do-

stopa do državnega izpita za pridobitev pooblastila za licenco P – prostorski

planer pri Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije.

V izvajanje programov na drugih fakultetah ljubljanske univerze so v

študijske programe krajinske arhitekture, prostorskega planiranja in urbanizma

vključena geografska znanja s področja fizične geografije, varstva geografskega

okolja in regionalnega planiranja. Dolgoletna prisotnost geografskih znanj na

področju izobraževanja planerjev je vplivala na prepoznavnost teh znanj tudi

s strani drugih strok.

Ustanovitev smeri študija Regionalno planiranje in urbano-ruralne štu-

dije je kljub relativno šibki kadrovski zasedbi (3 učitelji, 1 asistent) pomenila

pomemben preobrat na strokovnem in pedagoškem regionalno-planerskem

področju na Oddelku za geografijo.

Od leta 2014 je v drugi polovici meseca oktobra strokovno srečanje Me-

sec prostora na Oddelku za geografijo, s čimer se je Oddelek za geografijo

priključil pobudi Ministrstva za okolje in prostor pri obeležbi Svetovnega

dneva habitata in Svetovnega dneva mest. Na strokovnih srečanjih so

obravnavane aktualne teme razvoja mest in podeželja ter prostorskega in

regionalnega razvoja.

Leta 2014 in 2015 sta bili organizirani geografsko-planerski delavnici, na

katerih so geografi, zaposleni v različnih planerskih organizacijah (ministrstva,

regionalne razvojne agencije, občinske uprave, planerska podjetja), razmišljali

281

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 281

6.9.2019 10:48:27

o prednostih in šibkih točkah geografov kot planerjev ter oblikovali akcijski

načrt, s katerim bi okrepili poznavanje prispevka geografov pri regionalnem

planiranju. Rezultat druge delavnice (11. 5. 2015) je bila pobuda za ustanovitev

Komisije za regionalno in prostorsko planiranje pri Zvezi geografov Slovenije,

ki naj bi prevzela povezovanje geografov-planerjev ter skrb za zavedanje o vlogi

geografije pri regionalnem in prostorskem planiranju v širši (strokovni) javnosti.

Komisija je bila ustanovljena marca leta 2016.

V času prenavljanja Strategije prostorskega razvoja Slovenije so sodelavci s

smeri Regionalno planiranje in urbano-ruralne študije sodelovali na dogodkih,

ki jih je organiziralo Ministrstvo za okolje in prostor, in pri pripravi strokovnih

podlag (Lampič in sod., 2017; Pogačar in sod., 2016). V študijskem letu 2015/2016

so pri interdisciplinarnem snovanju študentske vizije prostorskega razvoja

Slovenije sodelovali tudi študenti geografije pri predmetu Metode in tehnike v

regionalnem planiranju (Slovenski prostor 2050, 2016).

V okviru rednih pedagoških obveznosti (seminarji, vaje) poteka intenzivno

sodelovanje z občinami in drugimi deležniki s področja razvoja podeželja in

regionalnega razvoja. Študenti so med drugim sodelovali pri pripravi strategije

razvoja turizma v občini Ribnica (Strategija razvoja turizma …, 2018) ter pri

pripravi strokovnih podlag za strategijo razvoja občine Miren-Kostanjevica

(Pogledi na trajnostni razvoj …, 2016). Študenti smeri regionalno planiranje in

urbano-ruralne študije so v študijskem letu 2012/2013 skupaj s kolegi s Fakultete

za gradbeništvo in geodezijo ter Tehnične univerze na Dunaju sodelovali pri

interdisciplinarni študentski delavnici v okviru Interregovega projekta POLY5

(International student …, 2013).

Delo s študenti poteka tudi zunaj rednega študijskega procesa, predvsem

pri projektih Po kreativni poti do znanja (PKP projekt). To so projekti, ki so

namenjeni spodbujanju krepitve sodelovanja in povezovanja visokošolskega

sistema z okoljem (gospodarstvo, negospodarstvo), izvajanje modelov odprtega

in prožnega prehajanja med izobraževanjem in gospodarstvom ter družbenim

okoljem (Po kreativni poti do znanja, 2018). Študenti v interdisciplinarnih sku-

pinah pod mentorstvom svojih učiteljev iščejo kreativne in inovativne rešitve za

različne izzive gospodarskih družb in družbenega okolja. Od leta 2014 dalje so

študentje lahko sodelovali pri 6 projektih, od katerih so 4 (so)vodili sodelavci

smeri Regionalno planiranje in urbano-ruralne študije.

282

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 282

6.9.2019 10:48:27



Obdobje po letu 2010 so zaznamovala prizadevanja za formalnopravno

ureditev razmer na področju prostorskega načrtovanja. Oddelek za geografijo se

je v tem letu priključil neformalnemu partnerstvu Odgovorno do prostora! , ki

združuje strokovnjake in prostorske načrtovalce, arhitekte, krajinske arhitekte,

geografe, geodete, gradbenike, sociologe in druge profile, ki sodelujejo pri urejanju

prostora (Odgovorno do prostora!, 2018). Partnerstvo Odgovorno do prostora!

je bilo priznano kot pomemben deležnik v procesu prenove prostorske zako-

nodaje, ki je potekala do leta 2017, pa tudi pri sprejemanju drugih s prostorskim

planiranjem relevantnih zakonov. Pri pripravi strokovnih odzivov na predloge

zakonov je prek partnerstva svoje interese posredovala tudi neformalna delovna

skupina geografov, ki so jo koordinirali predstavniki Oddelka za geografijo FF

UL. Oddelek za geografijo je po sprejetju nove prostorske zakonodaje sodelo-

val tudi pri pripravi kompetenčne platforme, ki opredeljuje vstopne pogoje za

pridobitev licence za pooblaščenega prostorskega načrtovalca. Ta je potrebna

za vodenje izdelave izvedbenih prostorskih aktov ter za opravljanje funkcije

občinski urbanist.

Slika 86: Zaključna prestavitev PKP projekta Načrtovanje in pilotni ukrepi zelene

infrastrukture v občini Miren-Kostanjevica (ZeInViM) je potekala 13. julija 2017 v

večnamenski dvorani občine v Mirnu (foto: N. Halilović).

283

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 283

6.9.2019 10:48:28

4.4.4.4 Obdobja v razvoju regionalnega planiranja na Oddelku za geografijo

FF UL

Po analizi študijskega, znanstvenega, raziskovalnega in strokovnega področja

regionalnega planiranja na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v

Ljubljani lahko opredelimo tri temeljna razvojna obdobja, ki sovpadajo s širšimi

spremembami na področju regionalnega in prostorskega planiranja v Sloveniji.

1. Družbene potrebe in normativni okvir regionalnega planiranja so v šestdesetih

in sedemdesetih letih 20. stoletja zahtevali preseganje urbanističnega načrto-

vanja z obravnavo prostorskega in regionalnega razvoja na večjih prostorskih

enotah. Geografi so na izziv odgovorili z izdelavo temeljnih geografskih

raziskav slovenskega ozemlja ter z razvojem metodoloških ogrodij, ki so

bile podlaga za sprejemanje planskih odločitev na področju prostorskega in

regionalnega razvoja v Sloveniji. Potrebe po tovrstnem znanju so se odražale

tudi na študijskem področju, saj so bila šestdeseta leta 20. stoletja čas, ko so

v predmetnik študija geografije uvedli predmet Regionalno planiranje.

2. Devetdeseta leta 20. stoletja so bila ponovno obdobje prenavljanja sistema

regionalnega in prostorskega planiranja v kontekstu novih političnih in go-

spodarskih razmer ter približevanja evropskim normativom. Ključni izzivi so

bili reforma lokalne samouprave (ustanovitev občin, razprave o ustanovitvi

pokrajin), vzpostavitev novega sistema regionalnega planiranja, ki sledi usme-

ritvam skupne regionalne politike Evropske unije, ter opredelitev politike

prostorskega razvoja in priprava Strategije prostorskega razvoja Slovenije. Pri

vseh teh prizadevanjih so bili geografi intenzivno vključeni. Znotraj samostojne

študijske smeri geografije je bila oblikovana usmeritev Prostorsko planiranje.

3. Obdobje po letu 2000 zaznamujejo spremembe na področju razumevanja

prostorskih razsežnosti sektorskih politik (teritorialna kohezija), prenova

strateških razvojnih dokumentov Slovenije ter oblikovanje nove prostor-

ske zakonodaje, na študijskem področju pa uvedba bolonjskih študijskih

programov. S prenovo študijskih programov je področje regionalnega

planiranja še pridobilo na svojem pomenu, saj je bila na drugostopenjskem

študijskem programu geografije oblikovana študijska smer Regionalno

planiranje in urbano-ruralne študije. Nova smer študija je prispevala k

intenzivnejšemu vključevanju študentov v raziskovano in strokovno delo

ter k interdisciplinarnemu sodelovanju.

284

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 284

6.9.2019 10:48:28

Ob stoletnici Oddelka za geografijo FF UL je geografe-planerje mogoče najti

na vseh hierarhičnih ravneh regionalnega planiranja: makroregionalni (nad-

nacionalni, npr. sekretariat Interregovega programa Alpine Space), nacionalni

(ministrstva, npr. Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev

in stanovanja), regionalni (regionalne razvojne agencije) in lokalni (občinske

uprave, lokalne akcijske skupine) ravni. Številni diplomanti ljubljanskega oddelka

za geografijo so (so)lastniki podjetij, ki se ukvarjajo s prostorskim načrtovanjem,

energetskim svetovanjem, izdelavo presoj vplivov na okolje, svetovanjem na po-

dročju pridobivanja evropskih sredstev ter izdelave in vodenja razvojnih projektov.

Področje regionalnega planiranja se na prelomu stoletja sooča z zanimivimi

priložnostmi in možnostmi za nadaljnji razvoj. Družba pričakuje večjo anga-

žiranost geografov na področju regionalnega planiranja predvsem v povezavi

z nedorečeno vlogo regionalne politike ter ponovnim uvajanjem regionalnega

prostorskega planiranja v Sloveniji (Zakon o urejanju prostora, 2018). Čeprav

je regionalno planiranje normativno urejeno (Vrišer, 1978), je naloga geografov

nadaljnji strokovni in znanstveni prispevek pri iskanju odgovorov na izzive

trajnostnega regionalnega razvoja, tudi v obliki razvijanja novih inovativnih

pristopov pri proučevanju in usmerjanju razvoja regij (regionalni gospodarski

krogi, načrtovanje zelene infrastrukture, podnebne spremembe, raba obnovljivih

virov energije). Prenos novih znanj na nove generacije magistrov geografije bo

lažji z okrepitvijo znanstvenoraziskovalnega področja, večjo internacionalizacijo

in intenzivnejšo interdisciplinarno povezanostjo.

4.4.5 O slovenski politični geografiji

Jernej Zupančič

4.4.5.1 O politični geografiji

Politična geografija sodi med mlajše družbenogeografske discipline. Za uradnega

očeta te smeri velja Friedrich Ratzel, zelo ustvarjalen nemški geograf, sicer

tudi avtor Antropogeografije, ki jo je napisal le nekaj let pred Politično geografijo

(1897), s katero se uradno začenja pot te discipline. V naslednjih desetletjih je

politična geografija doživela nagel razvoj in širitev, nato pa po drugi svetovni

vojni za več desetletij padla v stagnacijo. Tesno prepletanje z geopolitiko jo je

namreč v mnogih državah umaknilo s programa univerzitetnega študija. Velike

285

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 285

6.9.2019 10:48:28

spremembe proti koncu 20. stoletja s koncem globalne bipolarnosti, regionalnim

povezovanjem, povečanjem konfliktov v svetu in iskanjem novih ravnovesij

očitno vse bolj večpolarnega sveta jo je postavilo nazaj v sfere političnega

pragmatizma ter tudi v univerzitetne klopi. Tudi na ljubljanski univerzi se je

pojavila prvič v tem obdobju in hitro zavzela mesto med družbenogeografskimi

disciplinami s svojim področjem delovanja. Delovanje geografov na področju

politične geografije pa je precej starejše, kot kažejo letnice začetka predavanj

s tega področja.

S političnogeografskega stališča je slovensko ozemlje zelo zanimivo, ker

predstavlja spoj Srednje Evrope s Sredozemljem in ga vrh tega označuje tudi

jezikovna in kulturna raznolikost v sosedstvu. Konec habsburške države ni bil

samo dokaz premoči nacionalnih sil v Evropi, temveč še bolj odraz novih strate-

ških razmerij v Evropi po prvi svetovni vojni. Oblikovanje jugoslovanske države

nikakor ni izjema ali celo uspeh srbske diplomatske ter vojaške mašinerije, temveč

v enaki ali večji meri produkt kreiranja »vmesne« Evrope, sestavljene iz etnično

zelo heterogenih držav v širokem pasu med Baltiškim morjem in Sredozemljem.

Kljub na videz zelo velikim strukturnim razlikam in pestri politični zgodovini

je skupni imenovalec tega dela Evrope nacionalizem, s katerim so bolj ali manj

vešče upravljale sile strateškega zaledja. Slovensko ozemlje je med prvo svetovno

vojno postalo največje bojišče v gorskem svetu v vsej zgodovini, a ključna točka

je bil Trst, avstrijsko okno v svet, eksponentna točka Srednje Evrope na stiku

s Sredozemljem in presečišče italijanskih in nemških geopolitičnih tendenc.

Slovenske ideje o avtonomnosti ali celo samostojnosti v igri velikih konkurentov

niso bile opazne. Po prvi svetovni vojni je bil boj za meje na zahodu in severu

izjemno intenziven proces, pozneje pa je še desetletja zaposloval politiko držav

zaradi posledic teh razmejitev. Na avstrijskem Koroškem je politično mejo v

pomembnem delu odločil plebiscit; instrument razmejevalne politike v Evropi

po prvi svetovni vojni. Po drugi svetovni vojni se je meja na zahodu spremenila,

Slovenija pa je kot del specifičnega socialističnega sveta mejila na tri geopoli-

tično zelo različne koncepte: Italijo v Natu, nevtralno Avstrijo in Madžarsko v

»vzhodnem« Varšavskem vojaškem paktu. Južnokoroško plebiscitno situacijo

in njene aktualne razmere v soseščini je leta 1954 podrobno razčlenil Američan

Randall R. Robert (1925–2015) in pri tem uporabil ime »politična geografija«

(Randall, 1955). Politična geografija se v slovenski akademski javnosti ni prijela

286

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 286

6.9.2019 10:48:28

vse tja do poznih osemdesetih let 20. stoletja. Predmet, ki ga je ta geografski

pristop obravnaval – poselitveni prostor manjšine – je bil v petdesetih letih v

odločujočem oblikovanju pravnega nadomestila slovenskemu življu za staro in

novo manjšinsko situacijo. Področje slovenskih manjšin in politično motiviranih

množičnih selitev pa je postalo raziskovalna okupacija nekaj posameznikov.

Randallovo delo je obširno komentiral Vladimir Klemenčič, sicer še bolj

znan kot nestor slovenske socialne in politične geografije (Klemenčič, 1958).

Manjšinske tematike so ga zaposlovale skoraj tako pogosto kot uveljavljanje

socialnogeografske koncepcije v slovenski geografiji. Izrazito politične tematike

so v slovensko geografijo prišle prek socialnogeografskega filtra.

4.4.5.2 Socialnogeografski začetki politične geografije v Sloveniji

Kritika Randallove študije ni čisto prvo delo, namenjeno manjšinskim situaci-

jam. Že v času med obema vojnama je Roman Savnik pisal o »naših čez mejo«,

skromnejše zapise so prispevali tudi Vilko Novak, omenil jih je Anton Melik in

tudi Vinko Šarabon v delu o prvi balkanski vojni (1912–1913). A to so bili zapisi,

ki so obravnavali tematiko brez političnogeografske metodike in teoretičnega

utemeljevanja. Pozneje je bilo manjšinsko in mejno vprašanje predvsem domena

zgodovinopisja, geografi so jih zgolj omenjali. Precej zanimanja je bilo tudi za

slovenske izseljence (Lipoglavšek-Rakovec, 1950) in celo za obmejne situacije se

je našel interes, in sicer v kontekstu raziskav o selitveni mobilnosti prebivalstva.

Proučevanje začasnega in trajnega izseljevanja je imelo v analizi antropogeograf-

sko miselno ozadje ter socialnogeografsko interpretacijo (Olas, 1957). Selitve so

bile v funkciji družbene modernizacije in ne zgolj oblika »tradicije« preživetvenih

gospodarsko-socialnih strategij slovenske podeželske periferije. Ludvik Olas

(1930–2002) je izpostavil oblikovanje novih »mejnih« situacij, kot je na primer

dvolastništvo, v celem pa obmejni prostor periferizirajo (Olas, 1976). Vladimir

Klemenčič je bil med geografi dve desetletji skoraj edini, ki je podrobneje pro-

učeval manjšine in njihov poselitveni prostor. Pri tem je bila pozornost sprva

usmerjena predvsem k manjšini in njeni situaciji, vključujoč pri tem tudi ukrepe

oblasti – dejansko (proti)manjšinske politike. Socialnogeografska koncepcija je

prepoznavna po podrobnem proučevanju socialne preobrazbe družbe in prostora,

jezikovne in kulturne situacije, ki zadevajo manjšine, pa so posledica. Manjšina

je zlasti v dinamičnih urbanih in suburbanih obmejnih območjih, kakršna so na

287

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 287

6.9.2019 10:48:28



Slika 87: Leta 2001 je Milan Bufon izdal učbenik Osnove politične geografije v dveh

delih.

primer ob slovensko-italijanski meji, postala dejavnik. Tam se razvijajo posebne

funkcije, prilagojene dinamičnemu obmejnemu prostoru. Prostor je za manjši-

no zelo pomembna in obenem ranljiva kategorija. Leta 1974 je V. Klemenčič s

sodelavci in somišljeniki organiziral v Trstu mednarodno konferenco, posvečeno

manjšinam. Trst, prizorišče konferenčnega dogajanja, ima svojo krepko geopolitično

»zgodbo«. Manjšinski kongres sam je bil interdisciplinarno dejanje, namenjeno

reševanju (torej aplikativni namen) manjšinskih situacij, in obenem znanilec zelo

spremenjenih pogledov na politične meje in mejni prostor ter manjšine v njem.

Leta 1975 so bili sklenjeni Osimski sporazumi, ki so na slovenski zahodni

meji tvorili za Evropo tistega časa (izvzemši dežele Beneluksa) dokaj nenava-

den model t. i. odprte meje, katere značilnost so številni mejni prehodi in je

pozornost usmerjena k prebivalstvu ob meji in ne političnim in gospodarskim

288

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 288

6.9.2019 10:48:28

jedrom držav, mejni prostor pa je nekako »trpni« del takih politik. V naslednjem

desetletju so prav spremenjeni pogledi na politične meje oblikovali še en feno-

men: Delovno skupnost Alpe-Jadran, dejansko proto-evroregijo, ki je pozneje

vključila tudi regije izza »železne zavese« na Madžarskem. Trajalo je kako

desetletje, da so z manjšinami naseljena obmejna območja ter vloga politične

meje dobile poglobljeno geografsko teoretično interpretacijo (Klemenčič, 1987),

ki je postavila smernice sistematičnega geografskega razmišljanja o obmejnosti

in političnih mejah. To delo je prelomnica med socialnogeografsko »klasiko«

in »moderno« ali celo »postmoderno«, čeprav je avtor začel mejo sistematično

proučevati skoraj dve desetletji poprej (Klemenčič, 1974). Meja, politična črta z

določeno težo in merami privlačevanja in odbijanja, je zdaj ne le glavni pred-

met analize in kritičnega diskurza, pač pa je postala celo protagonist, seveda le

v primeru, če »meje« ne razumemo zgolj kot obrambni »frontier«, temveč kot

dinamični prostor, na katerega se funkcijsko (gravitacijsko) in vplivno veže ne

povsem jasno definirana obmejna cona. Ni bilo treba čakati dolgo, da je Milan

Bufon, Klemenčičev učenec, podal obširno analizo situacije Slovencev v Italiji

(Bufon, 1992) in pri tem razširil področje raziskovanja manjšin ter mu v široki

interpretaciji dodal, kar zaradi različnih razlogov Vladimirju Klemenčiču ni

uspelo. V ta tematski okvir logično sodi obnovljeno raziskovalno zanimanje za

vprašanja mednarodnih selitev. Rado Genorio (rojen 1954) je obravnaval trajne

selitve zaradi političnih okoliščin in specifiko njihove prostorske dinamike v

novih čezatlantskih okoljih (Genorio, 1985), Anton Gosar pa pojav začasnega

zaposlovanja v tujini, ki ima ob zadržanju družinskih in ekonomskih vezi z

izvornim okoljem sorazmerno zelo intenzivne in po oblikah dokaj specifične

učinke (Gosar, 1978). To ter obravnava manjšin in njihovih specifičnih družbenih

in političnih problemov je tlakovalo pot razvoju slovenske politične geografije

(Gosar, 2012).

4.4.5.3 Delovna področja slovenske politične geografije

Čeprav ima raziskovanje političnogeografskih tematik v Sloveniji nekajdesetletno

prakso in je nastalo iz potreb, je dokaj nagel razvoj politične geografije kot poseb-

ne, nove geografske panoge predvsem eho hitrega uveljavljanja te branže v času

velikih geopolitičnih sprememb, ki so jih označili konec socialističnih ureditev v

Evropi, preoblikovanje EGS v EU ali evrointegracijski procesi, informatizacija

289

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 289

6.9.2019 10:48:28



in globalizacija. Politične teme so vstopale v geografski kontekst razmišljanja

hitreje, kot pa je zorela teoretična misel o tej panogi. Tudi münchenska so-

cialnogeografaska šola je ob evrointegracijskih poskusih upoštevala politične

momente kot relevantne dejavnike, ki bolj kot na mikrostrukturo socialnih

prostorov učinkujejo širše, regionalno, državno in globalno. EU-teme so začele

polniti tudi repertoarje evropske socialne geografi je in s tem so vsaj nekoliko

pripomogle k afi rmaciji politične geografi je. Zato pač ne more biti naključje,

da je Vladimir Klemenčič kot verjetno najbolj izpostavljena fi gura slovenske

socialne geografi je že zaradi svojega raziskovalnega opusa na področju manjšin

in v povezavi z njimi tudi začel s študijami meja in mejnih odnosov ter procesov,

tesne vezi z nemško socialno geografi jo pa so mu omogočale tudi povzemanje

»evropskih evrointegracijskih« tematik. Vrh tega se je leta 1991 osamosvojila naša

država, njena pot v svet pa je še kako potrebovala tudi raziskovalno popotnico.

Prav političnogeografske teme so bile po vsebini zelo primerne; dejansko je

bilo v tistih letih s strani geografi je narejeno veliko. Manjšine, evrointegracijski

procesi in študije meja ter mejnosti so bile glavne vsebine političnogeografskih

Slika 88: Jernej Zupančič (stoji skrajno desno) s študenti usmeritve Politična geogra-

fi ja na ekskurziji po Kosovu leta 2008 (foto: B. Rogelj).

290

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 290

6.9.2019 10:48:29

pristopov v zadnji dekadi 20. stoletja. Leta 1993 je bil v Ljubljani organiziran zelo

odmeven IGU kongres »Geography and Ethnicity« (Geographica Slovenica,

24), kar je brez dvoma promoviralo slovensko (politično) geografijo in ji dalo

poleta. Temeljitejše, tudi teoretično poglobljene študije so sledile prav po tem

času. Bufon (2017) je pisal o mejah in obmejnosti, Jernej Zupančič o etnični

identiteti in manjšinskih politikah (Zupančič, 1999), Boštjan Rogelj in Jernej

Tiran (rojen 1985) sta razširila političnogeografske tematike tudi na volilno

geografijo (Rogelj, Tiran, 2014).

Politična geografija je v devetdesetih letih kmalu postala eden od predmetov

na programu študija geografije. Organizacijsko so bile razmere dokaj ugodne,

ker se je po reformi študija v tistem času odprla možnost enopredmetnega

študija geografije, zato je bilo uveljavljenje nove geografske panoge nekoliko

lažje. Poleg Vladimirja Klemenčiča kot začetnika in mentorja velja omeniti

delo Antona Gosarja, pozneje pa predvsem Milana Bufona, čigar teoretično

poglobljene študije političnih meja in čezmejnih odnosov ga po mednarodni

odmevnosti uvrščajo med izpostavljene avtorje na tem področju. Leta 2001 je

izšel učbenik Osnove politične geografije (Bufon, 2001, 2001a) v dveh delih, ki je

doživel pozneje še nekaj ponatisov.

Na področju etničnih vprašanj je še naprej, tudi po svoji upokojitvi, deloval

V. Klemenčič, le da se je delo strnilo predvsem h koroškim Slovencem; torej k

svoji izvorni temi. Skupaj s sinom Matjažem Klemenčičem (rojen 1955) sta ob

izdelavi obsežne trilogije o asimilacijskem značaju avstrijske politike (Klemenčič,

Klemenčič, 2010) dosegla tudi eminentno priznanje – Zoisovo nagrado. Drugo

ime za področje manjšin je Jernej Zupančič, ki je poleg tega raziskave usmerjal

tudi na področje medetničnih odnosov in kriznih območij po svetu ter s tem

posredno in neposredno tudi geopolitike; tej se je predvsem z vidikov varnosti

posvečal tudi Filip Tunjić (rojen 1953) (Tunjić, 2004). Skupni imenovalec je

identiteta; skupinska (kolektivna) določenih (večinoma etnično) definiranih

skupin prebivalstva, pa tudi prostora (Paasi, 1996).

Ob zelo hitrem razmahu politične geografije kot ene od panog geografske

vede je bilo na mnogih univerzah po Evropi veliko prilagoditev in improviza-

cij, ne da bi se posebej poglabljali v strukturo, teorijo in aplikativne možnosti

političnogeografskega razmišljanja. To je sicer omogočilo hitro širjenje panoge

in njeno akademsko ustoličenje, žal pa sta velik emotivni nalet ob sicer velikih

291

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 291

6.9.2019 10:48:29

stvarnih spremembah v Evropi (evropski integracijski procesi) in na Balkanu

(državljanske in medetnične vojne) ter širjenje napetosti na robovih (starih!)

geopolitičnih blokov nekritično popularizirala to področje. Sklicevanje na

»politično« je imelo in še vedno ima podobno kot »trajnostno« ali »ekološko«

pozitiven javni eho, je privlačno in zato uporabljeno pogosteje, kot bi bilo to

primerno. Na številnih konferencah politične geografije so se zato širile ideje o

»brezmejni Evropi« in o percipiranju političnih meja kot apriorni oviri, podobno

kot so bili apriorno nevarni vsi nacionalizmi. Panoga je naravnost silila v površno

in všečno ideologizacijo. Ko je prišlo do konfliktov na evropskem vzhodu, je

bila razglašena »nova realpolitika« (oziroma: »vrnitev realpolitike«). Strokovna

javnost je z nekaj izjemami lagodno prezrla, da je realpolitika »delovala« ves

čas, le zazrtost v ideal politične fikcije (tipičen produkt te všečne ideologije

je »Evropa brez meja«) je zamegljevala pogled na dokaj jasno demonstracijo

merjenja razmerij moči že na Balkanu in pozneje. Mnoge političnogeografske

študije so prav zaradi sistemske metodološke napake (ignoriranja realnosti)

zamudile priložnost pravočasnega aplikativnega reagiranja tudi malo pozneje,

ko se je začela serija »migracijskih« kriz. V obeh primerih pa so bili akterji

isti, njihova sredstva deloma različna, smer delovanja podobna in učinki zelo

različni. Kritično je mogoče ugotoviti precejšnjo mero kampanjskosti in celo

profesionalno mejnega voluntarizma tudi na področju politične geografije. Če

to primerjamo na primer z izkušnjo študij o narodnem vprašanju, manjšinah

in/ali nacionalizmu, se ponuja veliko vzporednic, žal tudi ta, da se politične

elite niso iz preteklih napak naučile skoraj ničesar, znanstvena sfera na področju

politične geografije pa jim je do določene mere iz naivnosti ali pa servilnosti

namerno potrjevala mere iluzornosti. Ta pojav je splošen in razširjen v Evropi

in drugje ter predstavlja določeno razvojno težavo političnogeografske panoge,

podobno kot so različni »kritični« pristopi (na primer kritična geopolitika) prej

ovira kot podpora.

Politična geografija se od države do države precej razlikuje, kar se razlaga

kot odraz prizadevanj k uporabnosti panoge ter obenem navezanosti na politične

in zgodovinske izkušnje upravljanja s prostorom v določenem državnem okolju.

Po tej drugi premisi naj bi bila panoga neke vrste zrcalna slika izkušenj in praks.

Vendar pa kaže to tudi na precejšnjo tematsko širino političnogeografskega

področja in tudi na relativno mladost panoge, ki še išče primerne razlage in

292

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 292

6.9.2019 10:48:29



koncepte o lastnem področju, načinu dela ter teoretični utemeljenosti. Delovna

področja politične geografi je so precej na robu utečene predstave »geografskega«;

manjšine, politične meje, volitve in volilno obnašanje, administrativna organizi-

ranost ter členitve državnih ozemelj pač niso videti predmet geografi je. V času

precejšnje konkurence med vedami pa je geografi zacija doslej negeografskih

del dobrodošlo opravilo, ki širi in tudi poglablja področje geografi je v celoti.

V slovenski geografi ji, ki (še vedno) stavi na konja geografske kompleksnosti,

pa so prav »robne« geografi je preizkusni kamen položaja naše vede v sklopu

humanističnih in družboslovnih disciplin. Ob stoletnici je to veliko bolj izziv

kot problem.

Slika 89: Boštjan Rogelj predava na kongresu geografov Bosne in Hercegovine leta

2008 (foto: B. Repe).

Študent z aktovko in kravato: izkušnja študenta geografi je 20. stoletja

Razmišljati in pisati o študiju in vlogi geografi je v obdobju njene rasti naj ne bi bilo

pretirano težko. Verjamem pa, da vsakdo izmed nas »upokojenih profesionalcev«,

aktivnih strokovnjakov in učiteljev ter zainteresiranih laikov doživlja geografi jo

293

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 293

6.9.2019 10:48:29

drugače. Osebno sem geografijo doživljal v trojni vlogi: a) kot notranji, t. j. gen-

ski zapis, b) kot vsebino, vredno študija in raziskovanja ter c) kot posredovanje

razumevanja prostorske stvarnosti mlajšim rodovom in drugim deležnikom v

domovini in tujini. V tem zapisu obujam pretežno spomine na študijska leta, ki

so bila prepletena z delom/zaposlitvijo in so jih zapolnile bolj ali manj srečne in

vesele dogodivščine, a tudi nevšečne situacije in dogodki.

Študirati sem začel na Univerzi v Ljubljani v zgodnjih šestdesetih, končal pa

v osemdesetih letih prejšnjega stoletja na Univerzi Edvarda Kardelja. Diplomske

listine sem prejemal iz iste visokošolske institucije v Socialistični federativni republiki

Jugoslaviji. Ustanova, kakorkoli se je že imenovala v socialistični Jugoslaviji, je bila

cenjena doma in na tujem. Leta dodiplomskega študija so temeljila na predavanjih,

terenskih vajah in redkih skriptah. Ni potrebno poudarjati, da faksiranje, internet,

Facebook, PowerPoint in e-študij še niso bili niti v povojih. Vizualno predstavo

so na predavanjih generirale splošne in tematske karte ter diapozitivi. Ob koncu

mojega študija so za desetletje in več zavladale prosojnice. Profesorji so zahtevali

znanje iz zapiskov, ki naj bi povzeli njihova (večinoma) urejena, jezikovno zlikana

in pogosto prebrana predavanja. Ocenjevanje študentovega znanja je temeljilo na

pogovoru s profesorjem; o možnostih, ki jih nudi preverjanje le-tega s testi, se (še)

ni razmišljalo. Obdobno nas je kdo od profesorjev oziroma asistentov usmeril v

analizo statističnih podatkov, izdelavo enostavnih tematskih kart (na tej osnovi)

in branje člankov v tujejezičnih strokovnih revijah ter v poročanje o dognanem

oziroma v obnovo zapisanega. Ker so se te obveze občasno časovno prekrivale, so

vzbujale med študenti obilo negodovanja. Pred prihodom učitelja v predavalnico

smo se študenti sproščeno pogovarjali, klepetali; ob prihodu in odhodu profesorja smo

študentje (v znak spoštovanja) vstajali. Ko danes obujam spomin na tisto obdobje,

se zdi, da se to z današnjimi časi sploh ne more primerjati. Izkušnje iz zadnjih

desetih let poučevanja na Univerzi na Primorskem pričajo, da so se obnašanja/

navade študentov spremenile. Pred, med in po predavanjih so zatopljeni v svoje

i-Phone in i-Pade ter MacBooke. Le upal sem lahko, da je bil njihov entuziazem

gledanja v ekran telefona oziroma prenosnika povezan z vsebino predavanja.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko televizije in računalnikov še ni bilo,

so za zapolnitev dneva in »obremenitev možganov« in razvedrilo bile na voljo le

knjige, tedniki, dnevniki (kot Slovenski poročevalec, Tovariš, Pavliha ali Politikin

294

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 294

6.9.2019 10:48:29

Zabavnik) ter gramofon in radio. To je bil čas večernega poslušanja komentarjev (v

angleščini) in glasbe na Radiu Luxemburg, tj. Otisa Reddinga, Elvisa Presleyja,

Beatlesov in Rolling Stonesov. Ob jutrih me je prebujal radio AFN (Vicenza) z

dnevnimi novicami in ameriško country in blues glasbo. Tako kot danes vemo, kje

smo bili za »9/11«, tj. 11. septembra 2001 (no, morda vedo to le Američani), vem

tudi jaz, kje sem bil, ko so 22. 11. 1963 na tem radiu kot prvi poročali o atentatu

na Johna F. Kennedyja v Dallasu. Umival sem si zobe in bil tik pred odhodom na

logaško železniško postajo in na predavanja v Ljubljano.

Menim, da mi je bila geografija položena v zibko. Prepričan sem, da so talenti

gensko pogojeni in da z mobilnostjo posameznika postajajo le še izrazitejši. Teta

je bila, pravijo, stroga učiteljica geografije in matematike, oče železničar v rangu

»srednjega managementa«. Kot osnovnošolec sem vsak dan nestrpno čakal na dostavo

Slovenskega poročevalca, na katerega je bila teta naročena, da bi v njem prebiral

podlistek o odkrivanju skrivnostnega Machu Picchuja, kjer žal še nisem bil. Moje

zgodnje otroštvo so zaznamovale tudi nočne vožnje med Zrenjaninom, očetovim

delovnim mestom, in Logatcem, domicilom družine. Skozi odprto okno kupeja sem

občudoval iskre mogočne lokomotive JŽ 06 (Borsig), in se čudil množici potnikov

na postajah z napisi: Панчево - Pančevo, Стара Пазова - Stara Pazova, Vin-

kovci - Винковци, Slavonski Brod - Славонски Брод, Zagreb - Загреб, Zidani

most - Зидани мост, Ljubljana - Љубљана … V petdesetih letih prejšnjega

stoletja, v »svinčenih časih komunizma«, sem z materjo kot dvanajstletni fantič z

vlaki in ladjo odpotoval k sorodnikom v Minnesoto. V ZDA sem bil skoraj hkrati

z mojim velikim geografskim soimenjakom (Melik, 1956! Maturo sem »ubranil« s

tezo o ameriški industrijski revoluciji in ga vestno citiral. Še pred srečanji z učitelji

geografije (in nemščine) na Filozofski fakulteti sem ameriško izkušnjo še dvakrat

ponovil. Z razglednico New Yorka sem osvojil srce soproge. Lahko bi rekel, da

sem z univerzitetno geografijo »poročen« tako dolgo kot z njo. Realna geografija,

geografska stvarnost, ki sem jo na potovanjih kot deček, učenec in dijak izkusil,

me je zasvojila!

Že zgodaj, takoj na začetku študija, sta me zaznamovala turizem in politič-

na geografija. Prvi kot delovno okolje, druga kot drama, personalizirana v osebi

Vidala de La Blacha. Najprej je adolescenco zaznamoval slednji. (Le kdo bi takrat

slutil, da mi bo v stroki prav on čez dobrih 20 let nakazal profesionalno pot!).

295

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 295

6.9.2019 10:48:29

Wikipedija o njem zapiše, da je bil francoski geograf, ki velja za ustanovitelja

sodobne francoske geografije in začetnika francoske geopolitične šole. A kaj, ko tega

10. junija 1964 še nisem vedel. Izpit iz Uvoda v geografijo se je materializiral v

oceno »nzd (1)« in vpisom v indeks (razpon ocen od 1 do 5). Mladi dr. Igor Vrišer

je bil neizprosen. Najvišjo in edino visoko oceno (»pd (4)«) sem v prvem letniku

(presenetljivo) prejel pri predmetu Predvojaška vzgoja. Ko se danes sprašujem o

vzrokih za svoj neuspeh, se zdi, da se v postojnski gimnaziji nisem naučil študi-

rati. Vsi predmeti razen francoščine in matematike so se mi tam zdeli neznansko

lahki. V amfiteatralni predavalnici št. 2 v pritličju FF pa je bilo vse tako naporno:

»Uvod« med 13. in 15. uro, neskončno velika predavalnica, učitelj v njej izgubljen

nekje za oddaljenim katedrom, moje misli popolnoma drugje … Odličnjak, danes

bi rekli »zlati maturant«, sem »pogrnil« na celi črti. Na prvem izpitu. Primoran

sem bil odložiti študij – pavzirati.

Sledilo je leto, ko sem se začel učiti študirati (povzetki snovi na miniaturnih

kartončkih, simuliranje izpita s snemanjem na magnetofonski trak …), in leto, recimo

temu »uporabne geografije«. Starši so menili, da takrat priljubljen svobodomiselni

življenjski stil (»flower power«) ne pride v poštev. Moj prispevek k družinskemu

proračunu bo dobrodošel, so dejali. Pod okrilje me je vzel Kompas Yugoslavia. Z

»ameriško angleščino« in »švabsko nemščino« so me vpregli v vodenje turističnih

skupin programa Klasična Jugoslavija. Izkušnje pri srednješolskem, sezonskem delu s

tujimi turisti v Postojnski jami so mi prišle še kako prav. Zagreb, Banja Luka, Jajce,

Sarajevo, Mostar, Dubrovnik ter vrnitev ob jadranski obali so zaznamovali ne le

leto študijskega pavziranja, temveč vse poletne mesece do diplom na prvi in drugi

stopnji študija. A te so bile v letu pavziranja še oddaljena prihodnost. Študentske

klopi sem na obeh stopnjah študija grel 7 let. Na to nisem ravno ponosen. Fizična

geografija, geomorfologija mi ni prav dišala. Vendar mi zagrizenosti doseči zasta-

vljen cilj in vztrajnosti nikoli ni zmanjkalo. (Kot pravijo, da velja za vse rojene v

znamenju kozoroga!). Moj »šlif« (brušenje) pri delu s turisti se je odražal tudi na

hodniku in v predavalnicah Oddelka za geografijo. Na predavanja sem prihajal

s kravato in poslovnim kovčkom. Tajnica oddelka je spraševala naokrog: »Le kdo

je ta mladi predavatelj z aktovko?« Predavanja sem obiskoval vestno, strumno

vstajal pri prihodu in odhodu profesorja v/iz predavalnice, pri predavanjih sem

sodeloval, zapisoval in spraševal. Izgled in izkazan (pretiran) interes me je ločil

296

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 296

6.9.2019 10:48:29



od tovarišev v letniku. Občasno sem bil deležen bodic sicer dragih mi študijskih

kolegov, prijateljev. Postal sem atipičen študent: študent s kravato, »štrebar«.

Slika 90: Kompas Yugoslavia: Anton Gosar in ameriški Slovenki, Sarajevo 4. 7. 1970

(Arhiv: A. Gosar).

Na germanistiki sem študij zašpilil z »geografsko preverbo« romana Smrt v Be-

netkah, nobelovca Thomasa Manna. Dodiplomski študij na geografiji pa je kronalo

diplomsko delo »Pomen turistične agencije Kompas za slovensko prebivalstvo in

slovenski prostor«. Zgodnja sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila za sloven-

sko geografijo pomembna prelomnica. Podobno kot v fizični geografiji, kjer je bila

analiza ozadja/vzrokov za obstoj/izgled pokrajine ustaljen raziskovalni prijem,

se je s socialnogeografsko teorijo/metodologijo začel proces, ki naj ne bi le opisoval

in na podlagi statičnih, historično in statistično preverljivih dejavnikov razlagal

prostor, ampak bi naj z motivi in aktivnostmi, ki so bile skladne z interesi obstoje-

čih družbenih skupin in njih življenjskim slogom, ovrednotil in razložil obstoječo

ter deloma tudi predvidel prihodnjo prostorsko strukturo/stvarnost. V ta kontekst

je sodila tudi moja diploma. To, da so bili zaključki rezultat analize kadrovske

strukture, številnih potnih nalogov (šoferjev in vodnikov), letnih poročil podjetja

297

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 297

6.9.2019 10:48:29

(prostocarinske prodajalne) itn., je dalo izdelku posebno težo. Zanj so, po zaslugi

profesorja Vladimirja Klemenčiča, slišali tudi na Ekonomsko-geografskem inštitutu

münchenske univerze. Teden dni po zagovoru, ko sem bil že pripravljen na novo

sezono turističnega vodenja, mi je profesor sporočil, da je na tamkajšnjem projektu

o proučevanju jugoslovanskega turizma prosto delovno mesto. Odločitev je bila

težka. Idrijska gimnazija me je že imela v evidenci za jesenska predavanja, pri

Kompasu sem že dvignil potni nalog za naslednje potovanje. Po neprespani noči

je padla odločitev o delovnem angažmaju in okolju: Nemčija!

Navodila za pisanje tega eseja navajajo, da bi naj vanj vključili »spomine,

kritike, vizije, analize in anekdote ter poglede na študij geografije, na vlogo geografije

v družbi in na lastno strokovno življenjsko poslanstvo«. Ponosen sem, da sem znanje

črpal iz vedenj velikih imen slovenske geografije. Z izjemo profesorja Melika so mi

na dodiplomskem študiju predavali vsi eminentni predstavniki slovenske geografije.

Spoštljivost do njih je bila vedno samoumevna. 50 let pozneje in z zornega kota

zaslužnega univerzitetnega profesorja bi svojim takratnim profesorjem lahko očital

le obdobno »geografsko leporečenje« – z izrazito prisotnim geografskim determiniz-

mom, neskončno ponavljanje določenih vsebin, vsebinsko neorganiziranost oziroma

izostanek postopnosti, pogosto enciklopedičnost posredovanega znanja, pomanjkanje

učiteljskih gostovanj (glede na politične okoliščine bi pričakovali vsaj predavanja

učiteljev iz drugih republik nekdanje države), pogosto opisovanje (po)krajine – brez

navedbe vzrokov za zatečeno podobo. Pohvaliti pa velja mnoge programske vsebine

in številna medgeneracijska druženja. Predvsem dvostopnost študija, kjer sta obe

stopnji zagotavljali zaposlitev; neposreden, osebni stik študentov in učiteljev tako

v strokovnem okolju kot ob družabnih srečanjih (brucovanja, raziskave, simpoziji)

ter bogat nabor terenskih vaj v Sloveniji in po Jugoslaviji. V spominu so mi ostale le

nekatere: »Vrišerjevo« hribovito Zasavje, »Kunaverjev« alpski Bohinj, »Gamsova«

kraška Krajna vas, (ob vrnitvi domov sem s kože snel kar 27 klopov), »Pakove«

poljane Srema v Vodžincih (nočni vlak in šolska telovadnica) in nenazadnje, ob

tradicionalni »Klemenčičevi« avstrijski Koroški, tudi prva mednarodna strokovna

ekskurzija na Slovaško, Češko in v Nemčijo pod njegovim vodstvom.

Na tem mestu bi se moj sestavek lahko zaključil. A zdi se, da ga ne morem, saj

sta bila pred menoj še magistrski in doktorski študij ter vojaščina. Izkušnje slednje

bom izpustil. Nekaj manj kot 20 naslednjih let sta se v mojem življenju prepletala

298

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 298

6.9.2019 10:48:29

podiplomski študij in zaposlitev. Če se malce pošalim, sem materializiral pojem

»vseživljenjsko učenje«. Najprej na Bavarskem. Ob pomoči štipendije DAAD

sem proučeval zdomstvo. Vzporedno sem prispeval še k družinski in strokovni

povezanosti avtorja socialnogeografske teorije prof. Karla Rupperta in v le-to

prepričanega zagovornika prof. Vladimirja Klemenčiča. Privarčevana sredstva iz

obdobja delovanja na področju turizma so mi namreč omogočila nakup novomeškega

mini morrisa 1000, s katerim sva s profesorjem pogosto brzela na relaciji Ljublja-

na–München (in po zamejstvu). Sopotnik je med vožnjo razvijal strokovne ideje

in koncepte; prometni režim, zastoji in avtomobili ga niso zanimali. Ohranjati stik

s prometom, avtom in konverzacijo v kabini je bila prava umetnost. Nezgode, ki

bi se jih lahko pripisalo izključno avtomobilu, so bile redke, a pogosto tudi mučne.

Denimo, ko je bilo za prečenje Ljubelja v sneženju treba »štopati« Malejev traktor,

ali ko je gorivo zalivalo avtomobilske svečke in sva za pot iz Ljubljane v Železno

Kaplo, na posvet s koroškimi gospodarstveniki, potrebovala kar 4 ure (in povsem

zamudila na srečanje – mobilne telefonije še ni bilo). Na hodnikih FF se je moja

identiteta z leti začela enačiti s pojmom »Klemenčičev šofer«. Na enem od teh po-

tovanj sem mimogrede ujel novico, da je ameriško veleposlaništvo objavilo razpis

za Fulbrightovo štipendijo. Kot asistent sem takrat s kolegi usklajeval terenska dela

na Goriškem. Ob jutrih je bilo ravno dovolj časa, da mi je uspelo napisati vlogo,

ki je sovpadala z vsebino razpisa in mojo pod mentorstvom prof. Matjaža Jeršiča

zasnovano doktorsko tezo o počitniških bivališčih. Kak zlobnež bi gotovo pripomnil,

da sem vlogo podzavestno napisal v želji, da bi ušel »prilepljeni« identiteti. Vendar

sem ponosen, da mi je v tistem letu (1979) uspelo dvoje: a) v najino družino je

vstopil sin in b) po treh testnih terminih v Beogradu (intervju, jezik, splošno in

strokovno znanje) sem bil izbran med 641 kandidati. Šest mladih jugoslovanskih

podiplomskih študentov nas je naslednje leto odšlo na različne ameriške univerze.

Pod mentorstvom prof. Nicka Helburna sem obiskoval predavanja na rednem

podiplomskem študiju Univerze Kolorado v Boulderju. V registru tamkajšnje

univerze me, po letu dni študija in petih izpitih, (še vedno) vodijo kot »alumni«

z zaključenim magistrskim študijem. Redno mi pošiljajo univerzitetno glasilo in

vabijo na prireditve ter spodbujajo k financiranju študijskih in drugih, predvsem

športnih programov univerze. Z zagovorom doktorata se je pol desetletja pozneje,

tik pred osamosvojitvijo Slovenije, zaključila moja študijska odisejada.

299

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 299

6.9.2019 10:48:29

25 let mi manjka do praznovanja osebne 100-letnice. Ob visoki obletnici

poučevanja in geografskega raziskovanja na Slovenskem se sprašujem: Ali je bil

moj doprinos v stroki ustrezen, viden in priznan? In še: Ali me oziroma me je

geografija osrečevala? Pravijo, da se učitelj/raziskovalec lahko strokovno upokoji,

ko zasadi drevo, več dreves. Pri tem so mišljeni raziskovalni dosežki in inova-

cije ter ljudje, ki njegovo strokovno smer nadgrajujejo in v katerih so se njegova

razmišljanja zasidrala. Asistenti, doktoranti, desetina magistrantov in množica

diplomantov, ki sem jim bil mentor, pričajo o množici dreves, o gozdu, ki sem ga

zasadil. Ponosen sem nanje in na njihove dosežke v današnji digitalni dobi. Kot

svoj dosežek v analogni dobi pa vidim tudi dejstvo, da so se korenine »mojih dre-

ves« razrastle tudi v mednarodnem strokovnem okolju. Vsestransko sem se 30 let

razdajal na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (in še kje). Bil sem in sem

še vedno zelo radoveden; posledično sem si postavljal cilje, ki so dajali odgovore

na zvedavost in ustrezali mojemu talentu. Brez delovnih zadolžitev si nisem

znal predstavljati dneva. Delovne naloge pogosto niso bile izključno v domeni

»hard-line« geografije, a vse po vrsti sem poskušal reševati pragmatično. Bil sem

čisto nasprotje ideji skupine Zmelkoow o »ležanju na plaži, s čivavo na straži«.

Smisel življenja sem videl v tem, kar me je veselilo. Ko se oziram izključno

na prehojeno študijsko, a tudi delovno in življenjsko pot, ne morem mimo tega,

da ne bi citiral Toneta Pavčka (Pavček, 1993; 2007):

POPOTNIK

Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

a v sebi – do rdečice

čez eno in drugo lice.

300

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 300

6.9.2019 10:48:29

A če ne prideš ne prvič ne drugič

do krova in pravega kova,

poskusi vnovič

in zopet in znova.

Tak sem bil in sem!





Anton Gosar


4.4.6 Turizem in rekreacija ter slovenska geografija





Dejan Cigale


Zaradi hitro naraščajočega pomena turizma po drugi svetovni vojni so se z njim

že zgodaj začeli ukvarjati tudi slovenski geografi. Posamična geografska dela na

temo turizma in prostega časa so se pojavljala že v petdesetih letih (Vrišer, 1957;

Gams, 1959), od šestdesetih let 20. stoletja naprej pa je bilo to področje redno

deležno pozornosti s strani številnih geografov, kar je mogoče povezati tudi z

razmahom turizma in posledičnim povečevanjem njegovih raznovrstnih učinkov.

Število objavljenih del v šestdesetih letih je bilo sicer razmeroma skromno,

a nikakor ne zanemarljivo. Objavljena so bila predvsem različna krajša dela, npr.

prispevek Gamsa (1963) o jamskem turizmu, prispevka Jeršiča (1967a; 1967b),

ki sta obravnavala vplive turizma na razvoj Bleda, prispevek Mezeta (1968) o

hribovskih kmetijah in »kmečkem turizmu« ter Jeršiča (1968) o sekundarnih

počitniških bivališčih v Sloveniji in zahodni Istri. Problematiki zdraviliškega

turizma se je posvečala doktorska disertacija Ilga (1968). Nekatera dela so sicer

obravnavala širšo problematiko družbene geografije proučevanih območij, a so

pri tem veliko pozornosti namenjala ravno turizmu (Jeršič, 1965; M. Vojvoda,

1965). Že leta 1963 je bil objavljen učbenik Turistična geografija (Bračič 1963), v

katerem je avtor obširno in sistematično obravnaval turizem kot geografski pojav.

Od sedemdesetih let naprej se je geografija turizma in prostega časa tudi v

Sloveniji dokončno vzpostavila kot uveljavljeno raziskovalno področje. Število

del, ki so obravnavala s tem povezana vprašanja, se je postopoma povečevalo in

301

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 301

6.9.2019 10:48:29

ta trend se je nadaljeval tudi v 21. stoletju. Vzporedno s tem se je povečevala tudi

vsebinska raznovrstnost geografskih del. Obravnavala so različne pojave, neka-

tera področja pa so bila pri tem pogosteje deležna pozornosti. Med vsebinami,

ki so v večji meri vzbujale zanimanje geografov, je mogoče omeniti naslednje:

• pojav sekundarnih počitniških bivališč (npr. Jeršič 1968; Plut 1977a; Gosar

1981, 1982; Koderman, Salmič, 2013; Koderman, 2014);

• prostočasno ravnanje prebivalstva, povezano z izletniškimi potovanji oziroma

bližnjo rekreacijo (Jeršič, 1984, 1998; Cigale, 1999);

• obravnava turizma na regionalni/lokalni ravni (Dekleva, 1987; Jeršič 1987a);

• različne oblike turizma, kot so jamski (Kranjc, 1990; Tičar in sod., 2018),

zdraviliški (Sore, 1974; Horvat, 2000), temačni ( Dark tourism …, 2015),

turizem na kmetiji (Krišelj, 1981; Cigale, Lampič, Potočnik Slavič, 2013;

Potočnik Slavič, Schmitz, 2013), turizem korenin (Koderman, 2015) ...;

• turizem in rekreacija v povezavi z zavarovanimi območji (npr. Plut, 1999;

Plut in sod., 2008; Zavarovana območja ... 2004; Jurinčič, Popič, 2009);

• odnos med turizmom in okoljem (Plut, 1981; Jeršič, 1989; Cigale 2004, 2006;

Mrak 2009a, 2009b; Repe, Mrak 2009; Vrtačnik Garbas 2009a; Jurinčič

2004, 2005);

• podnebne spremembe in njihov vpliv na turizem (Jurinčič, 2007; Vrtačnik

Garbas, 2008, 2009b; M. Ogrin in sod., 2011);

• vpliv političnih sprememb na območju nekdanje Jugoslavije na razvoj

turizma (Gosar, 2001, 2005);

• razvoj turističnih krajev (Horvat, 2000; Vrtačnik Garbas, 2005; Cigale,

2012);

• trajnostni razvoj turizma (Gosar, Jurinčič 2003; Plut 2006a; Vintar Mally

2006).

Pričujoči seznam tematik predstavlja le omejen izbor iz vsebinsko precej bolj

raznolike geografske produkcije. Večinoma gre pri teh naslovih za članke, ki so

izšli v različnih revijah ali pa v zbornikih, ki so zajemali raznovrstne vsebine;

med slednjimi je zaradi njihove številčnosti treba posebej omeniti prispevke v

zbornikih zborovanj slovenskih geografov (npr. Gosar, 1981, 1987; Kranjc, 1990;

Krišelj, 1981; Sore, 1974; Dekleva, 1987; Jeršič, 1987a). V nekaterih primerih je

bilo vsebinsko težišče zbornikov ravno na področju geografije turizma. Takšen

302

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 302

6.9.2019 10:48:29

primer je med drugim zbornik jugoslovanskega geografskega simpozija z na-

slovom Geografija turizma in regionalno prostorsko planiranje (1977), ki je bil v

celoti posvečen vprašanjem turizma in rekreacije, v novejšem obdobju pa je v

tem kontekstu mogoče omeniti publikaciji Zavarovana območja in njihov pomen

za turizem (2004) ter Dark tourism (2015).

S področja geografskega raziskovanja prostega časa, rekreacije in turizma je

v tem obdobju izšlo tudi nekaj monografskih del. Jeršič je obravnaval problem

bližnje rekreacije (Jeršič, 1998) in prostorskega načrtovanja rekreacije (Jeršič

1999), Horvat (2000) je predstavil svoja proučevanja zdraviliškega turističnega

kraja Rogaška Slatina, Koderman (2015) turizem iskanja korenin … Na drugi

strani so publikacije, pri katerih je sodelovalo več avtorjev. Novejša tovrstna dela

so, na primer, Okoljski učinki prometa in turizma v Sloveniji (2009), Geografsko

raziskovanje turizma in rekreacije v Sloveniji (2014) in Razvoj turistične destinacije

na primeru občine Kamnik (2019).

V doslej omenjenih delih so bile obravnavane številne nove teme in ugotovi-

mo lahko, da se je ravno geografija v Sloveniji prva lotila nekaterih pomembnih

vprašanj, povezanih s turizmom in rekreacijo, npr. vplivov turizma na preo-

blikovanje oziroma razvoj naselij (Jeršič, 1967a, 1967b), pojava sekundarnih

počitniških bivališč (npr. Jeršič 1968, 1987b; Plut 1977a; Gosar, 1981, 1982), vre-

dnotenja pokrajine za turizem (Plut, 1976, 1977b; Krišelj, 1979; Horvat, 1990),

rekreacije v kontekstu prostorskega planiranja (Jeršič, 1977), odnosa med

turizmom in okoljem (Plut, 1981; Jeršič, 1989), izletniških potovanj oziroma

bližnje rekreacije (Jeršič, 1984) in drugih.

Razvoj geografije turizma in prostega časa je bil ves čas vpet v družbeno

dogajanje in še zlasti povezan s spremembami na področju turizma in prostega

časa. To se je kazalo pri obravnavanih vsebinah, ki so v precejšnji meri odražale

pojave, relevantne v določenih obdobjih. Na drugi strani je bil pomemben tudi

institucionalni okvir, znotraj katerega so delovali geografi, ki so se posvečali (tudi)

področju turizma in prostega časa. Tako je npr. kadrovska razširitev Oddelka za

geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani v šestdesetih letih prejšnjega stoletja

vplivala na pojav geografije turizma kot samostojne pedagoške in razisko-

valne smeri, vzpostavitev novih univerzitetnih središč pa na decentralizacijo

geografskega raziskovalnega dela na področju geografije turizma ter na večjo

vsebinsko in idejno heterogenost.

303

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 303

6.9.2019 10:48:29



Slika 91: Leta 1963 je Vladimir Bračič izdal učbenik Turistična geografija, v katerem je

sistematično obravnaval turizem kot geografski pojav.

4.4.6.1 Geografija turizma in prostega časa v okviru študija geografije na

ljubljanski univerzi

Za razvoj geografskega raziskovalnega dela na področju geografije turizma in

prostega časa je bil ključen tudi razvoj na pedagoškem področju. S turizmom

in prostim časom povezane vsebine so bile že zgodaj vključene v študijske

programe na Filozofski fakulteti (Kodre, 2010). Predmet, ki se je eksplicitno

ukvarjal s področjem geografije turizma, se je na Oddelku za geografijo prvič

pojavil v študijskem letu 1961/1962, ko je Marjan Žagar začel predavati Turistično

geografijo. Predavanja s tega področja so se (vsaj obdobno) po svojem obsegu

razširila in vsebovala tudi nekatere specifične vsebine (npr. vodniška služba).

Marjan Žagar je predaval do vključno študijskega leta 1980/1981, torej do

svoje smrti. V študijskem letu 1982/1983 ga je nadomestil Matjaž Jeršič, ki je

potem opravljal večino predavanj s tega področja vse do konca devetdesetih let.

Prevzel je tudi usmeritev Geografija turizma, za katero je pred tem skrbel M.

Žagar in ki se je prvič pojavila že v šestdesetih letih (Kodre, 2010). Po njegovi

upokojitvi je ta predavanja prevzel Anton Gosar, ki je že pred tem sodeloval

pri predmetih, povezanih s področjem geografije turizma. A. Gosar je izvajal

304

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 304

6.9.2019 10:48:30

ta predavanja do vključno študijskega leta 2003/2004. Za tem je bila geografija

turizma na Oddelku za geografijo za nekaj let prisotna le v okviru predmeta

Geografija turizma v enem samem (drugem) letniku. Ponovni začetek usmeritve

je bil v študijskem letu 2007–2008, ko je predmete v okviru usmeritve prevzel

Dejan Cigale.

V študijskem letu 2009–2010 se je začel izvajati bolonjski študijski program. V

okviru prve stopnje tega programa je bil področju geografije turizma posvečen le

del enega predmeta, in sicer Geografije turizma in prometa. Začetek bolonjskega

programa na 2. stopnji je bil v letu 2011/2012. Tedaj je zaživel modul Geografija

turizma in prostega časa, ki je zajemal tri predmete, in sicer Geografija gora in

zavarovanih območij (kjer so sodelovali Irena Mrak – do leta 2014, Matej Ogrin

in Dejan Cigale), Geografija turističnih območij (Dejan Cigale) ter Turizem in

trajnostni razvoj (Dejan Cigale). Takšna shema je ostala do danes, tj. leta 2019.

V vsem tem času so kot asistenti ali pa v drugačnih vlogah na Oddelku

za geografijo v okviru vsebin s področja geografije turizma delovali še nekateri

drugi geografi, na primer Igor Jurinčič, Irma Potočnik Slavič, Irena Mrak,

Katja Vrtačnik Garbas, Nejc Bobovnik ... Poleg tega kaže omeniti še nekatere

zunanje sodelavce/predavatelje, ki so v posameznih obdobjih v različnih obli-

kah sodelovali pri izvajanju študijskega programa, npr. Janez Planina in Tanja

Mihalič (rojena 1960).

Odraz pedagoškega dela na tem področju so tudi številne diplomske in

druge zaključne naloge. Za ilustracijo lahko služi podatek, da je na Oddelku za

geografijo FF UL samo v desetletnem obdobju 2009–2018 nastalo kar 108 di-

plomskih del in zaključnih seminarskih nalog, v katerih se pojavlja ključna beseda

»geografija turizma«, temu pa je treba prišteti še 10 bolonjskih magistrskih del.

Geografija turizma se je od svojih skromnih začetkov, o katerih bi lahko

zares govorili šele od šestdesetih letih 20. stoletja naprej, postopoma vsebinsko

širila in se raziskovalno lotevala čedalje širšega spektra relevantnih vsebin, kar

je bilo vsaj deloma povezano tudi s številom geografov, ki so svoj raziskovalni

in pedagoški interes usmerjali tudi na to področje. Drug razlog gre iskati v na-

raščanju pomena turizma kot gospodarskega in družbenega pojava. Omenjena

vsebinska širitev ni bila povezana le s povečevanjem števila geografov, aktivnih

na tem področju, ampak so se s temi vprašanji začele ukvarjati tudi različne

geografske institucije.

305

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 305

6.9.2019 10:48:30



Slika 92: Slušatelji Geografije gora in zavarovanih območij pod vodstvom Mateja Ogrina

(sedi v ozadju) in Dejana Cigaleta (stoji) na terenskih vajah na Komni (foto: B. Repe).

Če je bilo pedagoško delo dolgo omejeno le na ljubljansko filozofsko fakulteto,

se je postopoma razširilo tudi drugam, in sicer na mariborsko in primorsko uni-

verzo. Raziskovalno so se s tem področjem ukvarjale tudi različne raziskovalne

institucije, pri čemer je treba omeniti Inštitut za geografijo Univerze (pozneje

samo Inštitut za geografijo) ter Geografski inštitut Antona Melika SAZU. Ker

je v raziskovalnih institucijah vsebina raziskovalnega dela pogojena z vsebino

pridobljenih projektov, je raziskovalna kontinuiteta manj razvidna, vendar vseeno

prisotna, saj so bile tovrstne vsebine večkrat predmet obravnave.

Področje geografije turizma je v Sloveniji daleč najdlje prisotno na Od-

delku za geografijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki je geografska institucija

z najdaljšo tradicijo. Velik del v pričujočem prispevku omenjenih avtorjev je

deloval (tudi) na tem oddelku. Še zlasti to velja za obdobje Jugoslavije, pozneje

pa se je to začelo spreminjati. Oddelek za geografijo je imel pri razvoju geo-

grafije turizma posebno vlogo, saj je skrbel za kontinuirano izobraževanje na

tem področju, posamezniki, ki so bili v te procese pedagoško vključeni, pa so

na tem področju tudi raziskovalno delovali. Ena izmed posledic tega je, da je

danes geografija turizma in prostega časa uveljavljeno geografsko raziskovalno

306

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 306

6.9.2019 10:48:31

področje in mogoče je pričakovati, da bo geografija tudi v prihodnosti po-

membno pripomogla k boljšemu razumevanju teh pojavov, ki v precejšnji meri

zaznamujejo sodobno družbo.





4.4.7 Geografija prometa


Matej Ogrin

Prometna geografija je v okviru slovenske geografije začela samostojno pot

s strokovnimi deli v šestdesetih letih 20. stoletja, pri čemer seveda ni bila

prezrta niti prej v kontekstu raziskovanja in opisovanja družbenogeografskih

procesov, kot tudi prometa samega. O prometni geografiji kot samostojni vedi

pred tem obdobjem na Slovenskem ne moremo govoriti. Eno prvih del, ki

je posvečeno železnicam in datira že v čas predvojne Jugoslavije, je Melikov

članek v Geografskem vestniku z naslovom Razvoj železnic na ozemlju Jugoslavije

(1938). Ker je železnica v tistem obdobju pomenila hrbtenico mobilnosti in

funkcioniranja prostora, razvoj cest pa je bil v tedanji Jugoslaviji zelo upoča-

snjen, je poudarek na tem prevoznem načinu razumljiv. Isti avtor je osem let

pozneje (1945) pripravil podoben pregled v kontekstu na povezavo s Trstom.

V šestdesetih letih 20. stoletja geografija prometa na Slovenskem postopno

pridobiva veljavo in v študijskem letu 1968/69 postane samostojni predmet v

študijskem programu geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V

tem obdobju postanejo vse pomembnejši prispevki Marjana Žagarja, ki je oral

ledino tudi na pedagoškem področju. Tudi te študije se ukvarjajo s prometno

infrastrukturo, a šestdeseta in sedemdeseta leta so poleg še vedno pomembnega

železniškega prometa tudi že obdobje pospešene motorizacije ne le Slovenije,

pač pa tudi Jugoslavije, zato so njegova raziskovalna dela (Žagar 1967, 1975,

1977) posvečena tako cestnemu prometu kot tudi celotni infrastrukturi. Iz

tega obdobja velja omeniti tudi Ravbarjev prispevek, posvečen problematiki

tranzitnega prometa (Ravbar 1974).

V znanstvenih razpravah je vse pomembnejša postajala tudi vloga prometa

v razvoju mest, naselij, regij in tudi podeželskih območij. Prometne študije so se

v osemdesetih posvečale tako problemom v Alpah (Černe, 1984) kot konceptu

dostopnosti (Černe, 1986; Pelc, 1989). Za prometno geografijo na Slovenskem

je pomembno tudi leto 1991, ko je Andrej Černe izdal prvi in do zdaj tudi edini

307

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 307

6.9.2019 10:48:31

visokošolski učbenik (skripta), namenjen izključno prometni geografiji Geografija

prometa-metode in tehnike (Černe, 1991). Učbenik v slovenskem jeziku je izo-

braževanje geografije prometa dvignil na višjo raven in je predstavljal izvrstno

popotnico za študij prometne geografije v samostojni Sloveniji. V devetdesetih

letih prejšnjega stoletja se je število področij pod okriljem prometne geografije,

ki so zaposlovala slovenske geografe, vse bolj širilo. Verjetno je to tudi posledica

krepitve predmeta v okviru študijskega programa geografije na ljubljanski uni-

verzi, saj se je predmet od študijskega leta 1982/83 začel izvajati vsako leto, kar

zagotovo vpliva na krepitev stroke in tudi znanstvenega dela na tem področju.

V novi državi so bili med poudarki predvsem prometni vidiki obmejnosti (Pelc,

Černe, 1993; Pelc, 1994), promet urbanih središč (Pelc, Černe, 1993a), prometni

položaj Slovenije (Černe, 1991), potovalne navade (Plevnik, 1998) ipd. Še naprej

je rastlo tudi število geografov, ki so raziskave posvetili prometni geografiji. V

prvem desetletju 21. stoletja so bile raziskave usmerjene v regionalne vidike

prometa (Lorber, 2000, 2003), prometno infrastrukturo in vse bolj tudi v pro-

met in prostorski razvoj (npr. Gulič, Plevnik, 2000) ter dostopnost do javnega

prometa (npr. Gabrovec, Bole, 2006). Hkrati se je krepilo tudi proučevanje

vplivov prometa na okolje (npr. Cigale, 2002; Božičnik in sod., 2004; Cigale,

2007; Ogrin, M., 2007; Špes, 2009; Plevnik, 2007), kar lahko prepoznamo kot

začetek raziskav številnih vidikov trajnostne mobilnosti, ki danes postaja zelo

pomemben vidik mnogih prometnih študij ne le v geografiji, pač pa tudi širše.

Zastopanost raziskovalcev in tematik na področju prometne geografije

se je še naprej krepila in dosegla tudi druge geografske in geografiji sorodne

ustanove (npr. Urbanistični inštitut, Geografski inštitut Antona Melika ZRC

SAZU), v zadnjih desetih letih pa je dosegla tudi področja analiz migracij

(npr. Bole, Gabrovec, 2012), javnega potniškega prometa (Tiran in sod., 2015),

prometnega onesnaževanja ozračja (npr. Vintar Mally, Ogrin, M., 2015), izo-

braževanja za trajnostno mobilnost (npr. Resnik Planinc in sod., 2017; Ogrin,

M. in sod., 2018), trajnostnega prometnega načrtovanja (npr. Plevnik, 2019),

integracije prometnega in prostorskega načrtovanja (Rye in sod., 2011). Prome-

tna geografija je v sklopu slovenske geografije kot znanost prisotna približno

pol stoletja. Mejniki uveljavljanja te vede so uvedba študijskega predmeta

v sklopu študija na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v

Ljubljani v letu 1968/69, njegovo kontinuirano izvajanje od leta 1982/83, izid

308

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 308

6.9.2019 10:48:31



prvega slovenskega visokošolskega učbenika na področju geografi je prometa

leta 1991 in diverzifi kacija ustanov, ki se ukvarjajo z izzivi prometne geografi je v

prvem desetletju novega tisočletja. Lahko rečemo, da so ti mejniki pomembno

prispevali h krepitvi te geografske vede v okviru geografi je na Slovenskem,

hkrati pa predstavljajo dobro osnovo, da bodo prostorski, okoljski in socialni

vidiki prometa ustrezno zastopani tudi v prihodnje.

Slika 93: Marjan Žagar je oral ledino na pedagoškem področju geografi je turizma in

prometa na Oddelku za geografi jo FF UL (Arhiv Oddelka za geografi jo FF UL).

4.4.7.1 Geografi ja prometa v študijskem procesu na Filozofski fakulteti

Univerze v Ljubljani

Geografi ja prometa je kot predmet v programu študija geografi je na Filozofski

fakulteti Univerze v Ljubljani dobila svoje mesto v študijskem letu 1968/69, torej

49 let po ustanovitvi študija. To ni presenetljivo, saj gre za razmeroma mlado

geografsko vejo, ki je zaživela šele po 2. svetovni vojni. Prepoznana je bila kot

del družbene geografi je v povezavi z geografi jo turizma. Prvi izvajalec predmeta

Geografi ja prometa je bil Marjan Žagar. Predmet je predaval do vključno študij-

skega leta 1980/81. A zdi se, da s tem geografi ja prometa še ni polno zaživela, saj

se do študijskega leta 1982/83 ta predmet ni redno uvrščal na študijski program,

309

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 309

6.9.2019 10:48:31



pač pa do študijskega leta 1978/79 na vsaki dve leti, nato dve leti zaporedoma, v

letu 1981/82 je spet sledil premor in šele od tedaj najdemo predmet vsako leto na

študijskem programu. Nosilstvo predmeta je po M. Žagarju v letu 1982/83 prevzel

Matjaž Jeršič, šest let pozneje pa Andrej Černe. Od študijskega leta 2006/07 je

nosilec predmeta Matej Ogrin. Čeprav je bila na začetku samostojni predmet, je

prometna geografija sodila v sfero ekonomske geografije v povezavi z geografijo

turizma. Od tod tudi izvajanje vrsto let bodisi pod enotnim imenom Geografija

turizma in prometa ali pa z ločenim poimenovanjem. Čeprav je sčasoma geograf-

ska razsežnost prometa prerasla le povezavo s turizmom, je formalno predmet

v študijskem programu geografije na ljubljanski univerzi poimensko združen z

geografijo turizma tudi danes. V obdobju 2001–2010 je predmet obstajal samo-

stojno. Ponovna združitev je bila posledica programskih sprememb celotnega

študija. A ne glede na to se tudi po združitvi geografije turizma in prometa v

skupni predmet oba »de facto« izvajata ločeno. Glede na napredek geografske

Slika 94: Spoznavanje prometnih razmer v Ljubljani s kolesi pri terenskih vajah iz

Geografije prometa in turizma (foto: M. Ogrin).

310

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 310

6.9.2019 10:48:32

znanosti in dejanske učinke obeh dejavnosti v prostoru in družbi nasploh realno

ni pričakovati njune vsebinske združitve, saj bi to pomenilo siromašenje obeh

vsebin v konceptu geografske znanosti. Predmet je že v četrtem letu izvajanja

vključil tudi terenske vaje, ki so sestavni del predmeta. Poleg omenjenih nosilcev

so bili med izvajalci geografije prometa še Jelka Kunaver, Dejan Cigale, Igor

Jurinčič, Simon Kušar in Katja Vintar Mally. Zahvaljujoč vsem omenjenim

je danes geografija prometa uveljavljena disciplina v sklopu študija družbeno-

geografskih predmetov v študijskem programu geografije Filozofske fakultete

Univerze v Ljubljani in tako prispeva k rasti geografske znanosti in ustrezni

obravnavi prometa v sklopu geografske stvarnosti.

4.4.8 Pol stoletja Geografije podeželja

Irma Potočnik Slavič

»Podeželje je ena najpomembnejših sestavin naše civilizacije – njegov

pomen lahko primerjamo s pomenom čebel: če jih ne bo, v nekaj letih

civilizacija propade; če uničimo podeželje, bo civilizacija propadla.

Seveda je dinamika razvoja večja v mestih, življenjski vrelci, ki so

pomembni za napredek, pa so pogosto predvsem na podeželju.«

(M. M. Klemenčič, 2018)

4.4.8.1 Opredelitev podeželja: tako preprosta in hkrati tako zapletena

V začetku 21. stoletja je podeželje v središču (svetovne in slovenske) znanstvene,

strokovne in laične javnosti, kot še (verjetno) ni bilo nikoli doslej. In to navkljub

dejstvu, da se je v letu 2007 prvič v zgodovini človeštva zgodilo, da je na Zemlji

več prebivalcev živelo v mestih kot na podeželju (World Urbanization Prospects,

2004). Ta trend se bo po predvidevanjih Organizacije združenih narodov na-

daljeval tudi v prihodnje: leta 2020 naj bi na Zemlji živelo 3,4 milijarde ljudi

na podeželju in 4,3 milijarde v mestih (World Urbanization Prospects, 2014).

Podeželje je ena tistih nenavadnih besed, ki jo je zelo težko natančno

opredeliti v vsebinskem in prostorskem pogledu. Pojem podeželja (pogosto

se uporablja tudi sopomenka ruralni prostor) je nastal v obdobju tradicionalne

agrarne družbe, ki je bila zaznamovana z izrazito prostorsko dihotomijo: na eni

strani se je oblikoval odprt kmetijski prostor s svojimi značilnostmi, na drugi

311

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 311

6.9.2019 10:48:32

strani so mesta in trgi izkazovali svoje poteze in dinamiko. Zanimivo je, da je ta

dihotomni pogled, ki je mestu in podeželju pripisoval zelo različne značilnosti

in procese, večinoma zaznamoval geografsko obravnavo podeželja v industrijski

družbi. V postindustrijski družbi se opredelitev podeželja, ki bi morala biti nekaj

eksaktnega, dorečenega in ponovljivega, v praksi izkazuje kot zelo težka naloga.

Težnje k večji kvantifikaciji in merljivim opredelitvam ter daljšim po-

datkovnim vrstam nam odpirajo pot k uporabi bolj kompleksnih statističnih

metod: najpogosteje se obseg podeželja v prostorskem smislu določa na pod-

lagi prebivalstvene gostote, stopnje urbaniziranosti in nekaterih gospodarskih

kazalcev. Pri tem običajno vrednosti za prostor, ki je opredeljen kot podeželski

(ruralen), odstopajo od izračunanega povprečja, podeželje se običajno vsebin-

sko in prostorsko povezuje z nižjo oziroma bolj negativno razvojno dinamiko

(Kladnik, 1999). Ker pa je podeželje izjemno zapleten sistem, nam tovrstne

metode običajno pomagajo pri analizi ozkega dela podeželskega sistema. Na

drugi strani je uporaba bolj kvalitativnih pristopov (na primer poglobljeni inter-

vjuji, spoznavni zemljevid ipd.; Guštin, 2018) podvržena kritiki subjektivnosti,

neponovljivosti in osredotočenosti na manjšo prostorsko enoto, čeprav pogosto

prinaša bolj poglobljene odgovore o delovanju (ožjega) podeželskega sistema.

Zaradi zavedanja pojasnjevalnih pomanjkljivosti obeh pristopov se dobrih

deset let pri opredeljevanju podeželja uporablja pristop, ki podeželje oprede-

ljuje kot družbeni konstrukt (Woods, 2005; Potočnik Slavič, 2010). Poudarek

ni več le na kvantitativnih kazalcih, ampak na predstavah ljudi (prebivalcev),

ki nekemu območju pripisujejo podeželske lastnosti. Predstave ljudi pa so

zelo različne in zato tudi isto območje opredeljujejo zelo različno, odvisno od

starosti, izkušenj in različnih interesov (Turk Niskač in sod., 2010). Posledično

se oblikujejo številne opredelitve podeželja, ki sledijo raznovrstnim namenom

raziskav. Obenem obstoječe opredelitve in njihovi sestavni elementi težko

sledijo hitrim, celovitim, vztrajnim in soodvisnim spremembam na podeželju

(Klemenčič, 2006). Če sledimo pojavljanju opredelitve podeželja kot družbenega

konstrukta, je zanimivo primerjati časovno in vsebinsko različne poglede. Tako

Medved (1967, str.155) razmišlja, da geografsko okolje podeželske pokrajine

oblikujejo tri skupine dejavnikov (činiteljev): človek v določenem socialno-eko-

nomskem okolju, naravne razmere in splošna stopnja družbenoekonomskega

in tehničnega razvoja. V Halfacreejevem (2006) trizložnem modelu sodobnega

312

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 312

6.9.2019 10:48:32

podeželja nastopajo: materialni prostor (kot ga vidimo in ustvarjamo), uradne

opredelitve in predstave o prostoru (določajo jih prostorski načrtovalci, politiki

in drugi strokovnjaki) in prostor vsakdanjega življenja, v katerem nastajajo naši

miselni modeli, s katerimi si predstavljamo podeželje.

Iz navedenega je razvidno, da ne obstaja ena dokončna opredelitev po-

deželja, ki bi bila uporabna povsod. Podeželje – kot hibriden, fluiden, mrežen

in soodvisen prostor – je tudi izjemno težko omejiti: postmoderno podeželje

(Klemenčič, 2006) je zato manj natančno opredeljeno in omejeno kot predhodno

modernizirano podeželje (druga polovica 20. stoletja). Različne opredelitve

podeželja, ki služijo različnim namenom (raziskave za določanje politike razvoja

podeželja in prejemnikov sredstev ipd.), vnašajo na polje proučevanja pode-

želja določene nejasnosti, včasih tudi terminološko zmedo. Po drugi strani pa

kažejo določeno stopnjo terminološke-metodološke dinamike, vnašanje novih

pristopov in konceptov, ki bogatijo tako geografsko proučevanje podeželja kot

razumevanje podeželja na splošno.

4.4.8.2 Podeželje kot spreminjajoči se in (ne)prožni sistem

Klemenčič (2006) v spremembah zunanjega videza in funkcij podeželskih naselij

prepoznava zgolj vidni del mnogo obsežnejših tektonskih družbenogospodar-

skih sprememb, v katere je vpeto podeželje. Njegovo vidno in nevidno podobo

oblikuje zapleten in nenehno spreminjajoč se preplet razvojnih dejavnikov

(Klemenčič, 2006; Drozg, 1995; Potočnik Slavič, 2010). Vpliv razvojnih dejav-

nikov na podeželje je večplasten in zahteva sistemski pristop s proučevanjem:

v horizontalni perspektivi (prostorska diferenciranost, kar omogoča proučitev

odnosov med razvojnimi dejavniki) in z vertikalnim (časovnim) genetskim

pristopom (omogoča časovno sledenje vlogi razvojnih dejavnikov in način za

razumevanje pomena razvojnih struktur; Klemenčič, 2006).

Koncept civilizacijskih razvojnih stopenj omogoča kombiniranje obeh

pogledov, s katerima se proučuje spreminjanje podeželja v prostorsko-časovnih

procesih. V agrarni razvojni stopnji je bilo podeželje sopomenka za podežel-

sko (pretežno kmečko) skupnost in kmetijsko dejavnost, čeprav so bili prisotni

tudi neagrarni poklici. Način življenja na podeželju se je jasno razlikoval od

življenja v mestih. Industrijska razvojna stopnja (na slovenskem podeželju se

začne po koncu druge svetovne vojne) je prinesla zmanjšanje deleža kmečkega

313

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 313

6.9.2019 10:48:32

prebivalstva, ki ga je spodbujala pospešena industrializacija v mestih z zaposlova-

njem v nekmetijskih dejavnostih. Podeželje se je začelo preoblikovati tudi zaradi

dnevnih migracij, določeno vlogo »stabilizatorja in inovatorja« je prinesel novo

vzpostavljeni sloj polkmetov (Klemenčič, V., 1991, 2008; Klemenčič, M. M., 2002,

2006; Logar, 2013; Kladnik, 1983; Razpotnik Visković, 2013). Vse več zaposlenih

v nekmetijskih dejavnostih zunaj naselja je v podeželski skupnosti povzročilo

postopen dvig individualizacije bivanja in gibanja prebivalcev. Način življenja v

podeželski skupnosti se je postopoma začel odmikati od prvotnega kmečkega

načina življenja, značilnega za agrarno razvojno stopnjo (Logar, Potočnik Slavič,

2015; Drozg, 1995; Ravbar, 1997). Postindustrijsko (informacijsko) stopnjo

(na slovenskem podeželju po letu 1991) zaznamuje razvoj sodobnih prevoznih

sredstev ter telekomunikacijskih omrežij; vsakdanje življenje na podeželju

usmerjata pospešena pretočnost blaga, storitev in informacij ter »koncentrirana

dekoncentracija« v smislu prostorskih dejavnosti in struktur, kar briše tradicio-

nalne simbole in načine življenja. Pojem podeželskosti postaja deteritorializiran,

saj podeželske skupnosti vse bolj izgubljajo stik s svojim življenjskim okoljem

(Klemenčič, 2006; Potočnik Slavič, 2010). Podeželske lokalne skupnosti niso več

sopomenka za podeželsko (kmečko) življenje, saj so zaznamovane z raznoro-

dnostjo in oddaljenostjo od tradicionalnega pojmovanja podeželskih območij:

podeželski način življenja je postal eden od številnih (alternativnih) načinov

življenja, ki si ga deležnik izbere in uredi v skladu s svojo predstavo o podeželju.

Sodobne družbenogospodarske razvojne težnje spodbujajo razmislek o

podeželju kot gibljivem prostoru z mrežno strukturo in močno prepletenimi

medsebojnimi odnosi. Številne raziskave so pod vplivom teh sprememb začele

proučevati podeželje kot »prostor tokov«. Podeželski prostor ni več podoben

vase zaprtemu, samozadostnemu in izoliranemu zabojniku, temveč postaja

zbiralnik raznolikih načinov življenja in družbenih praks (Halfacree, 2006),

podeželske skupnosti pa niso več videne kot otok v prostoru, ampak kot križišče

oziroma stičišče različnih tokov v prostorsko-časovni razsežnosti. Podeželje je

kot sestavljenka: gradi ga množica različnih lokalitet, ki jih medsebojno pove-

zujejo (ne)snovni in tudi kvantitativno težje merljivi viri ter tokovi v pokrajini

(Halfacree, 2006; Potočnik Slavič, 2010). Globalni prostorsko-časovni procesi

ne spreminjajo zgolj značilnosti podeželja, temveč so spodbudili tudi premik od

314

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 314

6.9.2019 10:48:32



proučevanja njihovih statičnih socialnih struktur k dinamičnemu raziskovanju

omrežij in tokov na podeželju.

Slika 95: Spremembe na podeželju več desetletij skrbno spremljamo v različnih

slovenskih pokrajinah, v kar intenzivno vključujemo generacije študentov. Podgorje

pri Kamniku je po zaslugi Vladimirja Klemenčiča naš stalni podeželski laboratorij,

kjer spremljamo spremembe rabe tal, sobivanje tradicionalnih in sodobnih elementov

podeželske pokrajine, učinke različnih procesov preobrazbe ipd. Na fotografiji je del

študentske ekipe, ki je v sklopu mednarodne konference leta 2006 predstavljala ugo-

tovitve raziskovalnega dela v Podgorju (foto: I. Potočnik Slavič).

4.4.8.3 Geografija podeželja kot geografska poddisciplina

Geografija podeželja se je kot geografska poddisciplina razvila v petdesetih

letih 20. stoletja. Izraz »geografija podeželja« se v slovenski geografski literaturi

uporablja šele od leta 1967. Ilešič (1982, str. 4) je poudaril, »… da moramo geo-

grafi, zlasti v deželah, kakršna je naša, čisto t. i. agrarno geografijo nadomestiti

z geografijo ne več povsem agrarnega podeželja in podeželske pokrajine«.

Razvojne stopnje podeželja se z določenim zamikom zrcalijo v razvojnih

stopnjah geografije podeželja. Tako je na primer Ilešič prepoznaval tipe (poljska

315

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 315

6.9.2019 10:48:32

razdelitev), v Medvedovih raziskavah je v ospredju agrarni vidik, socialnogeo-

grafski v delih Vladimirja Klemenčiča, razvojno-civilizacijski je razviden iz

raziskav Marijana M. Klemenčiča, v uporabi so še drugi (npr. gospodarsko-

-socialno-okoljski; Potočnik Slavič, 2010). Slovenska geografija je zelo zgodaj

zaznala odločilne premike na podeželju. Posebno tovrstno prelomnico predstavlja

posvet o geografskih značilnostih preobrazbe slovenskega podeželja (1982), na

katerem je bila vsestransko osvetljena struktura slovenskega podeželja.

Podroben vsebinski pregled geografskih znanstvenih člankov in mono-

grafij, dostopnih prek sistema COBISS (2018), ki je vključeval skoraj 400 enot

gradiva, je nakazal:

• veliko zavezanost člankov s področja geografije podeželja k proučevanju

spreminjanja rabe tal, ki zaradi dostopnih podatkov temelji na daljših

časovnih vrstah; v vsakem obdobju pa se izpopolnjujejo tudi metode prido-

bivanja (na primer LIDAR) in obdelave podatkov (obdelava z geografskimi

informacijskimi sistemi), krepi se tudi kritičnost glede kakovosti podatkov

(v razpravah Kladnika, Gabrovca, Ažman Momirski, Petka, Lampičeve,

Urbančeve, Belca, Kerta, Žiberne in drugih);

• pomembno vpetost geografskih študij v proučevanje spreminjajoče se vloge

kmetijstva: poudarki so na organizaciji kmetijske proizvodnje, zemljiško-po-

sestni strukturi, skupni kmetijski politiki Evropske unije, okoljskih vidikih

kmetovanja, diverzifikaciji dohodka, kar so obravnavali tudi Kladnik, Peterle,

Piry, Cunder, Lampičeva, Potočnik Slavičeva, Kerbler, V. Klemenčič, Natek,

Rejec Brancljeva, Urbančeva, Topoletova, Cigale, Guštinova idr.;

• spremljanje dinamike demografske in prostorske preobrazbe podeželskih

naselij in pokrajin zaradi suburbanizacije in spremenjenih funkcij pode-

želja (bivanjska, prostočasna oz. turistična idr.); pri metodah se zanimivo

prepletajo analize točkovnih (podjetja, zadruge ipd.), linijskih (razvojni

koridorji na podeželju) in ploskovnih elementov (regionalnogeografske

študije, ki so jih izvajali Drozg, Gosar, Jeršič, Černe, Bufon, Ilešič, Jakoš,

Korošec, Koščak, Lorber, Mihevc, Pak, Plut, Vrišer, M. M. Klemenčič itn.);

• usmerjenost tudi na področje politike razvoja podeželja: analiza progra-

mov, ciljev in ukrepov, neoendogeni razvojni pristop, zmanjševanje razvojnih

neskladij na podeželju, kar je zaslediti v delu Ravbarja, Rusove, Kušarja,

Nareda, Potočnik Slavičeve, Golužove, Cundra itn.).

316

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 316

6.9.2019 10:48:32

Pri kritičnem pregledu teoretskih konceptov, ki jih uporabljajo slovenske

raziskave s področja geografije podeželja, so tako Medved (1967, 1972), M. M.

Klemenčič (2006) ter Pelc in Drozg (2009) ugotovili, da gre večinoma za kom-

binacijo več pristopov: genetsko-morfološkega, funkcijsko-posibilističnega,

prostorsko-strukturnega, nakazani so tudi znaki sociokulturnega. Klemenčič

(2006) ugotavlja, da se v slovenski geografiji podeželja ni uveljavil noben celovit

teoretični koncept; v prevladi je pragmatično-utilitarni vidik, ki se je naslanjal

na socialnogeografski in predstrukturalistični pristop. V devetdesetih letih 20.

stoletja se je močno povečalo zanimanje za podeželje v zahodnoevropskih dr-

žavah in očitne spremembe na podeželju so vzpodbudile teoretsko poglobljene

razprave (geografije in sorodnih ved) o značaju podeželja, ki pa (žal) niso našle

ustreznega odmeva v slovenski geografiji (Klemenčič, 2006). Tako sta Pelc in

Drozg (2009) pravilno ugotovila, da smo slovenski geografi na področju geo-

grafije podeželja predvsem spremljali teoretske tokove, nismo razvijali svojih.

Smo pa glavne teoretske težnje in metodološke pristope dokaj hitro testirali z

raziskavami na slovenskem podeželju.

Vloga slovenskih geografov na področju razvoja geografije podeželja je bila

predvsem v mostiščenju, tj. prenosu idej iz Zahodne (na primer socialnogeo-

grafski pogledi na podeželje, posibilizem) in Vzhodne Evrope (predvsem vplivi

agrarnogeografskih študij) prek številnih bilateralnih seminarjev, simpozijev in

konferenc v tedanje jugoslovansko geografsko okolje. Sem sodijo tudi številna

mentorstva pri doktoratih in magistrskih delih, obiski študentov, skupno terensko

delo ipd. Tovrstno mreženje je krepilo prenos znanja, konceptov in zasnovanja

študijskih programov geografije podeželja. V letih 2001, 2006, 2011, 2012 in 2014

so bili na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (so)

organizirani mednarodni geografski posveti in konference, ki so se osredinjali

na različne aktualne problematike podeželja (na primer probleme in izzive po-

deželja v 21. stoletju, turizem na kmetijah in na podeželju, učinke globalizacije

na podeželje, sodobni razvoj evropskega podeželja ipd.).

Prenos znanja se je v današnjem času preusmeril predvsem v projektno

sodelovanje (na primer 6. in 7. okvirni program EU, Horizon 2020, Erasmus ipd.),

ki omogoča slovenskim raziskovalcem s področja geografije podeželja medna-

rodno sodelovanje, primerljivost, razvoj metod in prenos novosti. Pomembno je

tudi sodelovanje slovenskih predstavnikov v komisijah Mednarodne geografske

317

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 317

6.9.2019 10:48:32

zveze (na primer za trajnost podeželskih sistemov, rabo tal, marginalizacijo,

globalizacijo, lokalne in regionalne odzive ipd.). Novo renesanso geografskih

študij podeželja nakazuje novoustanovljeno udejstvovanje evropskih geografov

(RuralGeo).

4.4.8.3 Geografija podeželja na predmetniku univerzitetnega študija

Čeprav je bila v letu ustanovitve Oddelka za geografijo večina slovenskega pre-

bivalstva kmečkega in je živelo na podeželju, se je pojem geografije podeželja v

slovenski geografiji in tudi na predmetniku Oddelka za geografijo Filozofske

fakultete Univerze v Ljubljani (Kodre, 2010) pojavil relativno pozno. Iz poime-

novanja predmetov v prvih desetletjih delovanja oddelka je razvidno razumevanje

podeželja kot pretežno kmetijskega prostora. Tako je Anton Melik v zimskem

semestru 1946/47 izvajal predmet Problemi slovenske agrarne geografije (skupaj

eno uro predavanj in vaj tedensko), Vladimir Klemenčič je v letu 1965/66 predaval

Metodologijo ekonomsko-geografskega in agrarno-geografskega proučevanja

(2 uri tedensko konzultacij in predavanj, vaje je izvajal Mirko Pak).

Šele v letu 1969/70 se je v predmetniku pojavil predmet Geografija po-

deželja: Vladimir Klemenčič je predaval študentom 3. in 4. letnika po eno uro

tedensko, pri vajah je sodeloval Mirko Pak. Predmet se je predaval ciklično (na

primer 1971/72, 1973/1974 – ko je vaje izvajal Marijan M. Klemenčič, 1975/1976,

1977/1978 – vaje je izvajal tudi Anton Gosar; Klemenčič M. M., 2018). Od leta

1979/80 do upokojitve je V. Klemenčič Geografijo podeželja predaval redno

vsako leto študentom/-kam 4. letnika geografije: postopoma se je povečalo

število ur, namenjenih predavanjem, seminarju, kabinetnim (skupaj 75 ur letno)

in terenskim vajam (2 dneva). V letu 1995/1996 je mesto predavatelja zasedel

Marijan M. Klemenčič.

Iz 15 ur, ki so bile temu predmetu namenjene v letu 1969/1970, smo v dvajsetih

letih prešli na 75 ur in dva dneva terenskih vaj. Od 1997/1998‒2009/2010 je vaje

izvajala Irma Potočnik Slavič, eno leto Monika Benkovič Krašovec. Z bolonjsko

reformo se je predmet Geografija podeželja premaknil med izbirne, v letu 2017/18

med obvezne predmete prvostopenjskega študija, ki so mu namenjene tri ure

predavanj in ena ura seminarja. Pomembno pa je, da smo več vsebin s področja

podeželja uvrstili na drugo stopnjo magistrskega študija (modul Regionalno

planiranje in ruralno-urbane študije), in sicer s predmetoma Razvojna neskladja

318

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 318

6.9.2019 10:48:32



Slika 96: Predavatelji predmeta Geografija podeželja (od leve proti desni): Vladimir

Klemenčič, Irma Potočnik Slavič in Marijan M. Klemenčič (foto: Marko Krevs,

2009). Pa še osebna zgodba. Ko sem avtorica prispevka oba predhodnika vprašala,

kateri predmet sta na Oddelku za geografijo najraje poučevala, sta oba v hipu odgo-

vorila: Geografijo podeželja. Mislim, da se to veselje, interes in navdušenje prenašajo

med generacijami.

na podeželju in Endogeni razvoj podeželja (vsakemu predmetu sta namenjeni

2 uri predavanj, 1 ura seminarskih vaj, 1 ura terenskih vaj). Torej je današnjemu

študentu/-ki geografije omogočeno, da v sklopu 5-letnega magistrskega študija

pridobi 180 ur s področja podeželja in se udeleži večdnevnih terenskih vaj. Za

takšno strukturo imamo na voljo enega predavatelja (od 2010/2011 je to Irma

Potočnik Slavič), občasno pa tudi asistenta (Damijan Bec, rojen 1978, je asistiral

leta 2014, Nejc Bobovnik pa med 2017 in 2019).

319

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 319

6.9.2019 10:48:33

Predmeti s področja podeželja, ki jih izvajamo na Oddelku za geografijo FF

UL, obravnavajo podeželje celovito in v skladu z različnimi teoretsko-metodolo-

škimi pristopi, ki so posledica razvojne stopnje družbe in (geografske) znanosti.

Zlasti pa želi študijski program študenta opolnomočiti za samostojno delo pri

usmerjanju razvoja podeželja: tovrstne izkušnje pridobivajo z izdelavo projektov, s

katerimi kandidiramo na javnih razpisih (na primer program Po kreativni poti do

praktičnega znanja) ali se vseskozi povezujemo z ustanovami in akterji na podeželju,

ki so zainteresirani za povezavo z univerzo (na primer pri izdelavi Karte kolesar-

skih poti po Brkinih, Izdelavi poslovnega modela za podjetje, ki ga vodi lokalna

skupnost, Vrednotenje programa LEADER itn.). Tovrstni projekti so najboljši

dokaz in način prenosa znanja med podeželskimi akterji in deležniki, institucijami,

ki spodbujajo razvoj podeželja, in raziskovalno-izobraževalno skupnostjo.

Študentom slovenskih univerz so vsebine podeželja in njegovega razvoja –

kot to lahko izberemo iz javno veljavnih študijskih programov – dostopne tudi

na oddelkih za geografijo univerz v Mariboru in Kopru, biotehniških fakultetah,

Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo kot tudi na visokošolskih zavodih. Z leti

smo s številnimi njihovimi nosilci vzpostavili interdisciplinarno delo, ki ga izva-

jamo v okviru mobilnosti študentov pri izbirnih predmetih, somentorstvih pri

študentskih izdelkih, s skupnimi aplikativnimi raziskavami v okviru temeljnih

in ciljnih raziskovalnih projektov, s pripravo skupnih znanstvenih ali strokovnih

člankov in monografij ter soorganizacijo znanstvenih srečanj.

4.4.8.4 Popotnica za prihodnost: koncept – struktura – študijski program

Zanimivo je dejstvo, da je na svetu vse manj podeželskega prebivalstva, na našem

oddelku pa vse več govorimo o podeželju. Podeželju namenja več pozornosti

in finančnih sredstev tudi politika razvoja podeželja: v programskem obdobju

2014‒2020 je tako celotno slovensko ozemlje na ravni statističnih regij oprede-

ljeno kot »podeželsko«, slovenskemu podeželju je namenjenih 1,1 milijarde evrov.

Ko smo ob začetku semestra 2015/16 povprašali študente Geografije podeželja,

kaj je za njih podeželje, se jih je večina odločila izpostaviti, da je to večfunkcijski

prostor, kjer želijo živeti (»… želim živeti na dobro razvitem podeželju, kjer

najdemo pošto, banko, zdravstveni dom, šolo, ustanove, ki so pomembne za

vsako družino.«) in tudi delati (»…v bližini naselja so večja regionalna središča,

kjer se lahko zaposlimo. Tudi prometne povezave so danes v večini primerov

320

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 320

6.9.2019 10:48:33

dobro razvite in tudi 15 minut vožnje do nekega večjega mesta ne predstavlja

težave.«). V oktobru 2017, ko se je predmet Geografija podeželja prvič predaval

vsem študentom 1. letnika v prvem semestru, smo 87 študentov povprašali, kaj je

za njih podeželje. Študentje so odgovore zapisali, potem smo njihove odgovore

po ključnih besedah razvrstili v nekaj kategorij). Tako smo poskušali izključiti

vpliv strukture in vsebin naših predavanj. V drugem desetletju 21. stoletja bruci

geografijo podeželja večinoma povezujejo s kmetijstvom, redkeje poselitvijo,

zelenim, neurbaniziranim ter idealiziranim prostorom.

drugo

podeželje kot izvenmestni prostor

podeželje kot neurbaniziran prostor

podeželje kot prostor, ker se odvijajo procesi

podeželje kot dediščinski prostor

podeželje kot prostor manjše gostote…

podeželje kot bivanjski prostor

podeželje kot zelen prostor

podeželje kot prostor obdelovalnih površin

podeželje kot prostor kmetijske dejavnosti

podeželje kot prostor socialne bližine

podeželje kot idila

0

10

20

30

40

50

60

70

Slika 97: Kaj predstavlja podeželje (možnih več dogovorov) študentom/-kam geogra-

fije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani? (Anketa med slušatelji Geografije

podeželja na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani v štu-

dijskem letu 2017/2018).

Izjemno so bili zanimivi tudi odgovori na vprašanje, kakšno delovno mesto

bi si želeli na podeželju: analizirana generacija 2017/18 vidi na podeželju mož-

nosti v povezavah med kmetijstvom-turizmom in trgovino. V tem se jasno

odslikavajo posledice najrazličnejših okoliščin (učinki finančno-gospodarske

krize 2008), spodbud, ki jih namenja politika razvoju podeželja in programu

LEADER, renesansa lokalnih in regionalnih kuhinj, medijske kampanje in

prakse na področju kratkih oskrbnih verig ipd. Nekaj študentov/-k vidi svoje

delovno mesto na podeželju na področju prostorskega načrtovanja, trajnostnega

razvoja in izobraževanja.

321

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 321

6.9.2019 10:48:33

Pregled razvoja geografije podeželja kot geografske poddiscipline in razvoja

Geografije podeželja kot študijskega predmeta na univerzi je pokazal, da je za

dober prenos znanja in veščin iz raziskovanja v študijski prostor in družbo po-

trebno troje. (1) Koncept, ki je sodoben in uporaben. Z vzpostavitvijo programa

LEADER je na podeželju lepo število naših diplomantov našlo možnost za delo,

treba je iskati še nova področja, na katerih bodo vsebine geografije podeželja

neposredno uporabne. Prenos znanja, ki poteka v vseh smereh in na različnih

ravneh, je ključnega pomena za razvoj geografije podeželja in podeželja v naj-

širšem smislu. (2) Institucionalna struktura, ki spodbuja tako raziskovanje

kot pedagoško delo, je pomanjkljiva: nimamo dovolj sodelavcev, delo je vse bolj

projektno in vse manj celovito razvojno naravnano. Želja po ustanovitvi inter-

disciplinarnega središča za podeželske študije je velika, a zelo zahtevna naloga.

(3) Učni načrti za geografijo v osnovnih in srednjih šolah za zdaj pretežno

vključujejo kmetijske vsebine in kratek pregled podeželskih naselij. Tudi to

je še področje, kjer bo treba vložiti veliko dela, prav tako čakamo tudi na prvi

visokošolski učbenik s področja geografije podeželja.

Moji spomini na študij geografije

Z vpisom na Oddelek za geografijo je naša generacija v študijskem letu 2009/2010

postala druga z vpisom na prenovljeni, t. i. bolonjski študijski program. Bližal se je

torej konec štiriletnih študijskih programov, o(b)stajale pa so nekatere tradicije, ki

so študiju in oddelku dajale poseben čar. Poseben preizkus poznavanja orientacije

je tako predstavljalo nočno orientiranje ob odhajanju iz brunarice, pri čemer so

manj vešči raje počakali na dnevno svetlobo. Kot športnemu navdušencu so mi v

spominu ostali tudi nogometni turnirji študentskih ekip posameznih letnikov ter

zaposlenih na oddelku. Kdo bi pozabil zavzetost in energijo nekaterih profesor-

jev in sproščeno vzdušje ob igrišču. To sta bila le dva delčka pri mozaiku študija

geografije, ki pa sta mu dajala poseben čar. Žal sta ti dve in še kakšna podobna

aktivnost v zadnjih letih (tudi z našo generacijo) nekoliko zamrli.

Druga stvar, ki je do neke mere posebnost Oddelka za geografijo, pa so seveda

terenske vaje. Anketiranje prebivalcev na Goričkem, kjer se je kot zelo dobra metoda

izkazala obisk gostiln, marsikje pa je bilo kar težko oditi od kakšnega gostoljubnega

322

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 322

6.9.2019 10:48:33



domačina. Terenske vaje na Dolgo goro, ko je profesor Natek za sabo pustil dolgo

kolono sopihajočih študentov in študentk, ki so na postanek kapljali še kar nekaj minut

po tem, ko so se ustavili prvi, je bil dober preizkus fizičnih sposobnosti študentov.

Prav posebne pa so bile seveda večdnevne terenske vaje. Fizičnogeografske Pri Jurju

v Kamniški Bistrici, tudi z obiskom zasneženega Kamniškega sedla ter večerno

debato pod zvezdnim nebom pri Domu v Kamniški Bistrici. Na drugi strani pa

družbenogeografske na Ptuju z večernimi/nočnimi ogledi Ptuja ter anketiranjem

v Halozah, ki se je končalo z obilnim narezkom na turistični kmetiji. Ter seveda

vse dogodivščine med terenskimi vajami na Balkanu s profesorjem Zupančičem,

ki so bile super zaključek skupnih obveznosti na prvi stopnji študija. Slednjega je

v treh letih sicer končala le peščica prvotnih sošolcev, s katerimi smo začeli skupno

pot. Na drugi stopnji smo tako bili veseli nekaj novih obrazov, malo manj pa

manjšega števila terenskih vaj. Zato so dobro dele terenske vaje pri Geografiji krasa

s profesorji Mihevcem, Natkom in Stepišnikom. Vsak v svojem kombiju s svojimi

posebnostmi, medsebojnim sodelovanjem in tudi zbadanjem, ki je vodilo celo v

nastavljanje skale na makadamsko cesto, da bi otežili vožnjo kombijema za nami.

Slika 98: Terenske vaje Pri Jurju v Kamniški Bistrici v študijskih letih 2009/10 do

2011/12 so bile nekaj posebnega: zaradi gostoljubja in improvizatorske virtuoznosti

domačinov, vremenske raznolikosti in tudi zaradi »Jožkovega kota«, kjer je delovala

klimatska skupina (foto: D. Ogrin).

323

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 323

6.9.2019 10:48:34

Nastalo je torej veliko zanimivih zgodb, ki se jih bomo še dolgo spominjali. A

to so le tiste zgodbe, ki jih bomo obujali ob srečanju z bivšimi sošolci in so pomenile

nekoliko bolj polno študijsko obdobje. Enako, ali še bolj pomembno, pa je bilo seveda

znanje, ki smo ga pridobili med študijem. In tega je zagotovo veliko. Sama količina

pa je vendarle precej odvisna od zavzetosti in zanimanja vsakega posameznika.

Predvsem je pomembno, da vsak najde svoje zanimanje, kar ob geografski širini

zagotovo ni pretežko.

Nejc Bobovnik

4.4.9 Urbana geografija





Dejan Rebernik


Urbana geografija je mlada geografska disciplina. Razvijala se je skupaj s pro-

cesom urbanizacije. Čeprav so posamezni geografski orisi mest nastali že v 19.

stoletju, lahko rečemo, da je urbana geografija geografska disciplina 20. stoletja.

Kot samostojna veja geografije z lastnimi teoretskimi in metodološkimi izhodišči

se je postopoma oblikovala v prvi polovici 20. stoletja. Prešla je skozi različne

razvojne faze, ki so sledile splošnemu razvoju geografije. Za urbano geografijo

so tako značilni precej radikalni premiki v načinu proučevanja mest.

Urbana geografija proučuje mesto kot celovit prostorski pojav. Predmet

proučevanja urbane geografije ni le mesto, temveč tudi urbanizacija ter vpliv

mest na preobrazbo podeželja. Opredelimo jo lahko kot vejo geografije, ki

z vidika medsebojnega delovanja elementov naravne osnove in družbenih

dejavnikov proučuje in pojasnjuje obstoj in prostorsko razporeditev mest,

njihovo morfološko, funkcijsko in socialno strukturo ter pomen in vpliv mest

v širšem prostoru. Urbana geografija proučuje prostorsko organizacijo mest

in urbanih sistemov. Ima torej dve osnovni področji proučevanja: notranja

struktura mestnega prostora in odnosi med mesti v širšem prostoru. Z vidika

sistemske teorije lahko notranjo zgradbo mesta razumemo kot sistem med

seboj povezanih in soodvisnih elementov. Urbana geografija torej obravnava

mesto kot sistem in omrežje mest kot urbani sistem. Pri proučevanju mest

uporablja zlasti induktivni pristop. S proučevanjem pojavov in procesov v

324

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 324

6.9.2019 10:48:34

posameznih mestih poskuša oblikovati splošno veljavne zakonitosti. »Vsako

mesto je enkratno v podrobnostih, toda mesta so si med seboj podobna po

funkcijah in prostorskih vzorcih. Kar ugotovimo na primeru enega mesta, nam

lahko pomaga pri razumevanju drugega« (Harris, Ullman, 1945). Čeprav sodi

urbana geografija v občo geografijo, je zaradi močne identifikacije z območjem

proučevanja (mesto) blizu tudi regionalni geografiji. Njen način proučevanja

je pogosto sintetski in spominja na metode, ki se uporabljajo v regionalni

geografiji (Vrišer, 1984).

Svetovna urbana geografija je prešla skozi različne razvojne faze. Od

začetnih regionalnih opisov posameznih mest je postopoma oblikovala lastne

teoretske osnove in metodološka izhodišča. Razvoj urbane geografije je tako

sledil splošnemu razvoju geografije in potekal od geografskega determinizma

preko posibilizma in urbane ekologije do pozitivizma, behaviorizma, humanizma,

strukturalizma in postmodernizma. Za vsako obdobje so tako značilni lastni

teoretski in metodološki pristopi in tudi različne tematike pri geografskem

proučevanju mest. Za zgodnejši razvoj urbane geografije je pomembna zlasti

humana ekologija, ki poudarja podobnost med naravnimi in družbenimi zakoni-

tostmi ter ključni pomen tekmovanja med socialnim skupinami in dejavnostmi

za prostor v mestu. Med drugim so rezultat humane ekologije prvi »klasični«

oziroma »ekološki« modeli mestne zgradbe.

Sodobna urbana geografija se je razvila po letu 1950 pod močnim vplivom

pozitivizma in »kvantitativne revolucije« v družboslovju in humanistiki. Na-

loga urbane geografije je postalo odkrivanje splošnih zakonitosti človeškega

obnašanja in njihovih učinkov na oblikovanje prostorskih vzorcev (Hall, 1998).

Razvoj urbane geografije je pogojevala tudi vedno bolj učinkovita in razširjena

uporaba ter analiza statističnih podatkov. Uveljavili sta se zlasti dve skupini

raziskav: faktorska ekologija, ki predstavlja nadaljevanje humane ekologije ob

uporabi kvantitativnih metod, ter ekonomski pristopi za proučevanje rabe tal v

mestih. Kot reakcija in kritika pozitivizma so se ob koncu 20. stoletja pojavile

nove smeri v urbani geografiji, ki poskušajo razvoj in zgradbo mest pojasniti

na drugačen način. Zlasti so pomembni behaviorizem, ki poudarja pomen

zaznavanja, vrednotenja in uporabe mestnega prostora z vidika posameznika,

strukturalizem, ki mesto razume kot prostor, ki ga ustvarja kroženje kapitala.

ter postmodernizem, ki zavrača vse dosedanje pristope.

325

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 325

6.9.2019 10:48:34

4.4.9.1 Urbana geografija v Sloveniji

V Sloveniji se je urbana geografija kot samostojna veja znotraj geografije oblikovala

pozneje kot v geografsko razvitejših okoljih, šele po letu 1960. V prvi polovici 20.

stoletja so se pojavili geografski orisi posameznih mest, zlasti v okviru pretežno

regionalnogeografskih del. Tako je osnovne geografske značilnosti slovenskih

mest v svojih delih opisal že Anton Melik. Med prva samostojna dela s področja

urbane geografije lahko uvrstimo Melikovo razpravo Rast naših mest v novi dobi

(Melik, 1964). V šestdesetih in sedemdesetih letih se je zanimanje slovenskih

geografov za proučevanje mest povečalo. Tako sta se s problematiko funkcijske

usmeritve mest, naselbinskim omrežjem, centralnimi naselji, vplivnimi območji

mest in urbanizacijo ukvarjala Vladimir Kokole in Igor Vrišer. Naj omenimo

samo nekaj del: Funkcije slovenskih mest – Poskus opredelitve z ozirom na struk-

turo aktivnega prebivalstva (Kokole, 1962), Centralni kraji v Sloveniji – Problemi

njihovega omrežja in njihovih gravitacijskih območij (Kokole, 1971) ter Prispevek h

identifikaciji ruralno-urbanega kontinuuma (Kokole, 1976). Igor Vrišer, ki se je sicer

največ ukvarjal z ekonomsko geografijo in regionalnim planiranjem, je objavil

tudi vrsto del s področja urbane geografije. Še zlasti ga je zanimala problematika

centralnih naselij in urbanih sistemov (Vrišer, 1969; 1974; 1988). Mejnik v razvoju

slovenske urbane geografije pa prav gotovo predstavlja Vrišerjev prvi slovenski

univerzitetni učbenik s tega področja: Urbana geografija (Vrišer, 1984). Učbenik

prinaša celovit pregled teorije in prakse urbane geografije, s številnimi primeri

iz Slovenije in Jugoslavije.

Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje se je s problematiko mest in

urbane geografije veliko ukvarjal Mirko Pak, še zlasti s problematiko socialno-

geografske in funkcijske zgradbe ter preobrazbe mest. Kot eden prvih slovenskih

geografov se je tako lotil problematike socialnogeografske zgradbe in socialno

degradiranih območij v slovenskih mestih (Pak, 1977; 1993). V osemdesetih letih

je svoje raziskave usmeril tudi na področje suburbanizacije in razvoja podeže-

lja pod vplivom mest in urbanizacije. Pozneje se je ukvarjal zlasti z vprašanji

funkcijske zgradbe in preobrazbe slovenskih mest (Pak, 2004). V devetdesetih

letih je podrobno proučeval prostorske učinke gospodarske tranzicije na razvoj

in zgradbo slovenskih mest. Še zlasti ga je zanimala preobrazba trgovine in

drugih oskrbnih dejavnosti v mestih (Pak, 1973; 2000).

326

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 326

6.9.2019 10:48:34



Slika 99: V učbeniku Urbana geografija je Igor Vrišer razgrnil pregled teorije in pra-

kse urbane geografije s primeri iz Slovenije in takratne Jugoslavije.

Slovenski geografi so od osemdesetih let dalje veliko pozornosti namenili

proučevanju odnosov med mesti in podeželjem oziroma preobrazbi obmestja

in podeželja pod vplivom mest. Tematika sicer povezuje urbano geografijo in

geografijo podeželja, vendar menimo, da je predvsem proučevanje suburba-

niziranega obmestja pomembna vsebina znotraj urbane geografije. Tradicijo

proučevanja odnosov med mesti in podeželjem sta začela že Vladimir Kokole

in Igor Vrišer, nadaljevali pa številni geografi, med njimi Mirko Pak, Marjan

Ravbar (rojen 1947), Vladimir Klemenčič, Vladimir Drozg, Marijan M. Kle-

menčič, Dejan Rebernik in drugi. Še zlasti moramo izpostaviti številne objave

o pojavu suburbanizacije M. Ravbarja (Ravbar, 1997; 2002).

Naslednji slovenskih geograf, ki je svoje proučevanje usmeril na področje

urbane geografije, je Vladimir Drozg. Še zlasti ga zanima tematika morfološke

zgradbe (Drozg, 1997; 1998) in trgovine v mestih (Drozg, 2001). Ukvarja se s

problematiko mestnih regij (Drozg, 2006), loteva pa se tudi bolj specifičnih

tematik, povezanih z mesti, kot so socialna sestava potnikov mestnega avtobu-

snega prometa (Drozg, 2017), mesto ponoči (Drozg, 2016) in značilnosti tlorisov

mestnih stanovanj (Drozg, 2014).

Proučevanje socialnogeografske zgradbe slovenskih mest, ki ga je začel Pak,

je nadaljeval Rebernik (Rebernik, 2002). Ukvarjal se je tudi s proučevanjem

327

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 327

6.9.2019 10:48:34

trgovine v mestih (Rebernik, 2006), odnosi med mesti in podeželjem (Rebernik,

2004) in kakovostjo bivalnega okolja v mestih (Rebernik, 2016). Rebernik je tudi

avtor druge splošne monografije o urbani geografiji v slovenskem jeziku Urbana

geografija – Geografske značilnosti mest in urbanizacije v svetu (Rebernik, 2008).

Gre za temeljit prikaz teoretskih izhodišč in metodoloških postopkov, pa tudi

samega razvoja posameznih elementov urbane geografije.

Med mlajšimi geografi, ki so svoje raziskovanje usmerili na področje ur-

bane geografije, naj omenimo Davida Boleta (rojen 1979) in Jerneja Tirana.

Bole se ukvarja zlasti s proučevanjem ekonomske preobrazbe mest in urbanih

sistemov (Bole, 2008), Tiran pa s problematiko kakovosti bivalnega okolja v

mestih (Tiran, 2017).

Za razvoj in uveljavitev poučevanja urbane geografije na Oddelku za ge-

ografijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je najbolj zaslužen Mirko

Pak. V študijskih programih na Oddelku za geografijo na FF je predmet Urbana

geografija z nosilcem Mirkom Pakom prisoten od študijskega leta 1981/1982 dalje.

Pred tem, od študijskega leta 1961/1962 dalje, so bile vsebine urbane geografije

vključene v predmet Geografija naselij z nosilcem Vladimirjem Klemenčičem.

Urbana geografija je ostala zastopana v vseh nadaljnjih študijskih programih na

Oddelku za geografijo na Filozofski fakulteti. Ob bolonjski prenovi študijskih

programov se vsebine urbane geografije poučujejo v okviru obveznih predmetov

Družbena geografija 1 in Geografija prebivalstva in naselja. V okviru predmeta

Družbena geografija 1, ki je obvezen za vse študente, so zastopane osnove geografije

naselij, med njimi tudi osnove urbane geografije. Predmet Geografija prebivalstva

in naselij, ki je obvezen le za študente enopredmetnega študija, podaja regionalni

pregled značilnosti mest in urbanizacije v svetu. Predmet Urbana geografija, ki

podaja poglobljene vsebine s tega področja, je izbirni za študente 2. in 3. letnika.

Nosilec vseh omenjenih predmetov je Dejan Rebernik. V okviru študija geografije

na Oddelku za geografijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani so nastale tudi številne

študentske seminarske, diplomske in magistrske naloge ter doktorske disertacije iz

urbane geografije. V tem okviru naj omenimo le dve odmevni doktorski disertaciji:

Geografija Kranja (Slavec, 1997) in Socialna geografija Ljubljane (Rebernik, 1999).

Znanstvenoraziskovalna dejavnost na področju urbane geografije se je odvi-

jala tudi v okviru več raziskovalnih projektov. Urbanogeografske vsebine so bile

prisotne v številnih raziskovalnih projektih, med novejšimi naj izpostavimo zlasti

328

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 328

6.9.2019 10:48:34



projekt Geografska analiza Ljubljane in njene razvojne možnosti pod vodstvom

Mirka Paka, ki je bil izveden med letoma 1998 in 2001. Rezultati omenjenega

projekta so predstavljeni v znanstveni monografiji Geografija Ljubljane (2002).

Slovenska urbana geografija se je uveljavila tudi v mednarodnem prostoru. Za

to so zaslužni slovenski geografi, ki se znanstvenoraziskovalno in pedagoško

ukvarjajo s to vejo geografije. Značilnosti slovenskih mest in urbanizacije so v

obliki znanstvenih člankov in z udeležbo na mednarodnih znanstvenih sreča-

njih predstavili svetovni strokovni javnosti. Še posebno velja izpostavili aktivno

delovanje Mirka Paka in Dejana Rebernika v okviru Komisije za urbano geo-

grafijo pri Mednarodni geografski zvezi ( IGU Commision on Monitoring Cities

of Tomorrow). Omenjena sta v okviru znanstvenih monografij in zbornikov, ki

so bili izdani ob letnih zasedanjih, objavila vrsto prispevkov. Vrhunec delova-

nja v okviru omenjene komisije predstavlja organizacija letnega zasedanja na

Oddelku za geografijo na Filozofski fakulteti v letu 2003 pod naslovom Cities in

Transition ( IGU Urban Commission C 19: Monitoring Cities of Tomorrow, Com-

mission Meeting in Ljubljana). Na letnem srečanju so se zbrali vodilni svetovni

strokovnjaki s področja urbane geografije. Ob tem je bil izdan tudi zbornik

Cities in Transition v okviru oddelčne revije Dela ( Dela 21, 2004).

Slika 100: Mirko Pak (tretji z leve) na slovesnosti ob podelitvi častnega doktorata v

Pécsu na Madžarskem leta 2001. (Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

329

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 329

6.9.2019 10:48:35

4.4.10 Okoljska geografija

Barbara Lampič

Okoljska geografija je v samo nekaj desetletjih doživela hiter razvoj in se v

zadnjih letih uveljavila kot ena najbolj prepoznanih smeri geografije, tako na

strokovnem polju kot tudi v širši javnosti. Od sprva v geografski vedi in družbi

nasploh povsem prezrtih oziroma zapostavljenih elementov različnih oblik

obremenjevanja okolja in njegovih raznovrstnih negativnih učinkov se je v

sedemdesetih letih preteklega stoletja postopoma začelo razvijati zavedanje

medsebojnega (so)učinkovanja družbe in narave. Kot je zapisal Radinja v svojih

razmišljanjih o kompleksnosti geografije, je zanjo nujno raziskovanje medsebojnega

odnosa narave in družbe oz. obravnava vzročne in funkcijske vloge celotnega

pokrajinskega kompleksa (Radinja, 1977, str. 26). S prepoznavanjem in vse bolj

poglobljenim raziskovanjem različnih vrst pritiskov na posamezne sestavine

okolja in naravne vire se je postopoma povečevala specializacija raziskovanja,

sočasno pa se je okoljska geografija razvijala in napredovala tudi v teoretično-

-metodološkem in terminološkem delu. Kot ugotavlja Plut (2009, str. 49), je bilo

za to prvo obdobje značilno zelo postopno uveljavljanje okoljske geografije, ki

praviloma ni posegala na druga geografska področja, niti v študijske predmete.

V nasprotju z začetnim, še negotovim obdobjem uveljavljanja okoljskih

vsebin pri geografskih raziskavah na Oddelku za geografijo FF UL pa v zadnjih

dveh desetletjih okoljska geografija odstopa po veliki aplikativni naravnanosti,

znanstveni odmevnosti in javni prepoznavnosti. Z uveljavljenim in celovitim

izobraževanjem ter vzpostavljenim raziskovalnim in aplikativnim delom na tem

področju, ki mu je dodaten zagon dala tudi ustanovitev Raziskovalnega centra,

je Oddelek za geografijo FF UL na ravni države prerasel v vodilno geografsko

institucijo na področju raziskovanja z okoljevarstvenimi izzivi povezanih tem.

Danes je vse bolj prisotna in očitna spontana integracija okoljskih prvin

v skorajda vsa geografska področja raziskovanja in študijskega programa. Na

Oddelku za geografijo je tovrstne težnje mogoče že dlje časa zasledovati npr.

pri raziskovanjih s področja geografije turizma, geografije prometa idr. Nastopil

je čas, ko večina geografskih proučevanj zahteva sistemsko vključevanje okolja

oziroma okoljsko vrednotenje, hkrati pa je »ekologizacija« geografije vstopila

tudi na področje širšega izobraževanja.

330

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 330

6.9.2019 10:48:35

4.4.10.1 Postopno in »previdno« uveljavljanje okoljske geografije

Celovit pregled raziskovanja in razvoja na področju okoljske geografije v sloven-

skem prostoru je natanko pred desetimi leti pripravil Dušan Plut (2009). Ob

priložnosti stoletnice pa želimo prednostno izpostaviti prizadevanja in dosežke

sodelavcev Oddelka za geografijo FF UL, tako na znanstvenoraziskovalnem kot

tudi pedagoškem področju.

Začetni zagon slovenski okoljski geografiji lahko pripišemo Darku

Radinji, ki je v geografskem proučevanju onesnaženosti okolja utemeljeval

pravo kompleksnost geografije in jo tudi poimenoval veda o okolju (Radinja,

1974). V objavah v začetku sedemdesetih let je npr. naslavljal izzive, povezane

z obnovljivostjo naravnih virov – tako je že takrat nakazoval na potrebo po

reševanju nekaterih perečih okoljskih vprašanj naše sedanjosti. Med drugim

je zapisal, da »destruktivno spreminjanje okolja temelji na prepričanju, da so

bistvene sestavine prirodnega okolja praktično neizčrpne. Teh snovi do sedaj

res ni zmanjkalo, primanjkuje pa že sedaj dobrega zraka, dobre vode in dobrih

tal, ker je presežena regeneracijska zmogljivost geosfere in njenih posameznih

sestavin« (Radinja, 1972).

Pomembno prelomnico v odnosu do okolja ter prispevek k ozaveščanju

javnosti (in različnih ved) v slovenskem prostoru predstavlja Stockholmska

konferenca Združenih narodov o okolju leta 1972 oziroma istega leta izdana

Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji. Ob tej priložnosti je multidi-

sciplinarna skupina strokovnjakov predstavila takrat prepoznane probleme

in ugotovitve s svojih strokovnih področij. Med avtorji, pretežno biologi,

agronomi in gozdarji, je geografski prispevek o izkoriščanju Zemlje pripravil

Vladimir Klemenčič. V Sloveniji se je začelo vse pogosteje opozarjati na

problematiko obremenjevanja okolja in potrebo po »varstvu narave«, čeprav je

vse do osemdesetih let varovanje okolja ostalo na zelo deklarativni ravni. Gre

za čas, ko je bila količinska rast, ne glede na okoljske posledice, razumljena

kot družbeni napredek.

Usmeritve stockholmske konference pa tudi opozorila iz omenjene zelene

knjige so dali zagon tudi geografskemu raziskovanju. V fakultetnem Poročilu o

delovanju PZE za geografijo za leto 1976 (Poročilo …, 1977) je bilo v programu

raziskovalnih nalog našega oddelka med že uveljavljenimi področji predvideno

331

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 331

6.9.2019 10:48:35



tudi raziskovanje okolja, in sicer konkretno v okviru načrtovanih projektnih na-

log Metodologija geografskega proučevanja varstva okolja (na izbranih primerih) in

Uporaba kvantitativnih metod pri proučevanju degradacije geografskega okolja (na

izbranih primerih).

Teoretično-metodološki temelji so bili okoljski geografiji torej postavlje-

ni že v zgodnjih sedemdesetih letih preteklega stoletja, a pravega odziva na

področju raziskovanja okoljske problematike v praksi, kjer bi se geografija po

mnenju Radinje (1972) lahko najbolje uveljavila, ni bilo. Spremembe je sredi

sedemdesetih let prinesla mlajša generacija geografov. Prelomnico predstavljata

dva javno financirana okoljska projekta, in sicer Geografski aspekti proučevanja

degradacije okolja na primeru Celja in njegove okolice ter Preobrazba okolja na

Koprskem primorju (projekta sta bila financirana leta 1975 in sta bila podlaga za

Slika 101: Metka Špes in Dušan Plut sta s svojim raziskovalnim in pedagoškim

delom na področju okoljske geografije močno prispevala k aktualnosti in širši prepo-

znavnosti geografske stroke. Fotografija je nastala na okoljskem seminarju v Kursku

(Sovjetska zveza) leta 1982 (Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

332

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 332

6.9.2019 10:48:35

pozneje izdelani magistrski nalogi). Pri prvem je sodelovala Metka Špes, pri

drugem pa Dušan Plut, oba sta bila takrat zaposlena še na Inštitutu za geo-

grafijo Univerze v Ljubljani, ki je desetletja imel pomembno vlogo pri vzgoji

raziskovalcev. Z omenjenima raziskavama se je na inštitutu začelo obdobje

raziskovanja, povezanega z različnimi oblikami degradacije okolja ter družbenih

odzivov nanje, ki ga je vodila in razvijala predvsem Metka Špes. Od leta 1976 do

vključno 1979 je sledilo še financiranje raziskave Geografski aspekti proučevanja

življenjskega okolja (izvajal D. Plut, takrat že zaposlen na Oddelku za geografijo

FF UL, projekt pa je potekal na Inštituta za geografijo).

Pregled objav in nekaterih neobjavljenih poročil nakazuje, da so bile v

obdobju do osamosvojitve Slovenije (oziroma kar do konca preteklega stoletja)

na področju okoljske geografije zastopane raznolike vsebine raziskovanj, med

katerimi podrobneje izpostavljamo bolj odmevne. V ospredju so bila gotovo

raziskovanja industrijskega obremenjevanja okolja. Med raziskavami najbolj

onesnaženih industrijskih območij v Sloveniji je v ospredju podrobno razi-

skovanje Celjske kotline, Trbovelj, Mežiške doline in Jesenic (npr. Špes, 1977;

1981; 1998; Radinja, 1983). Proučevanje življenjskega okolja Celja kot starega

industrializiranega območja s številnimi starimi okoljskimi bremeni je Špesova

razvijala vse od osemdesetih let preteklega stoletja (Špes, 1981). Od sprva anali-

tičnih geografskih raziskav je vsebina postopoma prerasla na področje zaznavanja

pojava in ugotavljanje odzivanja na različne oblike industrijskega onesnaževanja,

stopnjo ozaveščenosti prebivalstva in predvsem učinke tovrstnega onesnaževanja

v prostoru in družbi (Špes, 1994; 1998).

Kontinuirano in obsežno je bilo tudi proučevanje voda (Radinja, 1979;

Plut, 1984), ki se je nadaljevalo v raziskavah kakovosti vode in vrednotenju vode

kot enega ključnih regionalnih virov v 21. stoletje (Brečko Grubar, Plut, 2000;

Plut, Trobec in Lampič, 2013).

Z vodami je v veliki meri povezan tudi začetek raziskav na področju ocenje-

vanja negativnih vplivov kmetijstva na okolje z inovativno oceno energetske

intenzivnosti kmetijstva. Radinja je že v osemdesetih letih 20. stoletja ugotavljal,

da sodobno kmetijstvo čedalje bolj spreminja okolje, njegovo intenziviranje

pa na različnih okoljskih sestavinah pušča očitne posledice in sproža vse več-

jo degradacijo okolja (Radinja, 1991). S prenosom in nadgradnjo metode za

ocenjevanje intenzivnosti in oblike pritiskov kmetijske dejavnosti s pomočjo

333

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 333

6.9.2019 10:48:35

izračuna energetske porabe v kmetijstvu je v devetdesetih letih 20. stoletja in

prvih letih 21. stoletja izvedel oziroma usmerjal številne regionalne raziskave,

diplomske naloge in doktorske disertacije s tega področja (npr. Radinja, 1996;

1997; Lampič, 2002).

Nujnost predhodnih t. i. pokrajinskoekoloških raziskovanj pri umeščanju

dejavnosti v prostor je v Pokrajinski ekologiji Bele krajine že v začetku osemdesetih

let prejšnjega stoletja izpostavil Plut (1981), sam pokrajinskoekološki pristop

pa se je uveljavil pri geografskem raziskovanju in krepil tudi na pedagoškem

področju vse do danes (Špes, 2000; Špes in sod., 2002; Plut, 2007 idr.).

Čeprav smo pri razvoju varstva okolja v geografiji izhajali iz najbolj perečih

problemov v slovenskem okolju, pa je Plut prvi med geografi začel nedvoumno

in javno opozarjati na globalne okoljske probleme in naslavljati okoljske izzive,

ki v stroki (in družbi) tistega časa praviloma niso bili prepoznani. S svojimi

globalnimi opozorili na posledice naraščanja svetovnega prebivalstva, »ozkega«

pojmovanja napredka, na količinsko rast ob kritični omejenosti številnih naravnih

virov, neenakomeren razvoj in pritiske na okolje, je geografijo postavil v politični

in medijski prostor tedanjega časa in ga s svojim vztrajnim publiciranjem v veliki

meri ohranil vse do danes (npr. Plut 1995; 2004; 2012).

Omenjamo še nekaj dogodkov in monografskih publikacij, ki so na okolj-

skem področju v preteklem stoletju predstavljale mejnike za geografijo, pa tudi

premik v razmišljanju širše strokovne javnosti. Prve objave so bile povezane z

odmevnimi (mednarodnimi) geografskimi simpoziji, ki so že obravnavali okolj-

ske vsebine. Omeniti velja nekaj številk Geographice Slovenice (revije Inštituta za

geografijo), v okviru katere so že od konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja

redno izhajale tudi številne objave s področja varstva okolja. Okoljsko obarva-

ne so bile npr. številke z naslovi Geografski problemi življenjskega okolja (1979),

Pokrajinski učinki človekovih dejavnosti na življenjsko okolje (1988) in avtorsko

delo Degradacija okolja kot dejavnik diferenciacije urbane pokrajine (Špes, 1998).

Kmalu po osamosvojitvi Slovenije je izšel zbornik Okolje v Sloveniji z vrsto

prispevkov na temo varstva okolja. Od geografov so pri zborniku sodelovali

Avguštin Lah (1924–2010), ki je bil tudi urednik zbornika, Mitja Bricelj (rojen

1959) in Dušan Plut, ki je v strateškem in kritičnem prispevku opozarjal na

potrebo po temeljiti civilizacijsko-razvojni spremembi naše družbe v smeri

sonaravnega (trajnostnega) razvoja (Plut, 1994). Pomemben doprinos k razvoju

334

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 334

6.9.2019 10:48:35



(geografskega) odnosa do okolja tistega časa predstavlja še nekaj monograf-

skih del. Gotovo je to delo Brez izhoda? Svetovni okoljski procesi, v katerem so

sistematično, a celovito predstavljeni najbolj pereči planetarni degradacijski

procesi (Plut, 1995). V njem avtor resno opozori na najbolj kritične smeri

našega razvoja na področju okolja, v sklepnem besedilu pa nakaže, kakšni so

potenciali in prednosti naše, tedaj mlade države pri njenih še nedefiniranih

razvojnih odločitvah.

Slika 102: V monografiji Brez izhoda? Svetovni okoljski procesi je Dušan Plut že v

devetdesetih letih 20. stoletja opozarjal na kritične posledice »količinskega razvoja za

vsako ceno« na prostorsko, energetsko in surovinsko omejenem planetu.

4.4.10.2 Geografija prevzame vodilno vlogo na okoljskem področju

Zadnji dve desetletji, torej v času po letu 2000, smo geografi vsaj na nekaterih

področjih raziskovanja različnih interakcij, oblik in intenzivnosti vplivov člo-

vekovih dejavnosti na okolje oziroma okoljske sestavine prevzeli raziskovalno

pobudo. Okoljska geografija se je zaradi obravnavanja aktualnih in vse bolj

prepoznavnih razvojnih izzivov hitro krepila na metodološkem področju, s

številnimi aplikativnimi študijami pa je postajala vse bolj (javno) prepoznavna.

335

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 335

6.9.2019 10:48:35

Marsikateri sodobni raziskovalni in aplikativni dosežek s področja varstva okolja

pa temelji na raziskovalnih začetkih kolegov izpred desetletij.

Na »ekologizacijo« študija geografije, aktualnost in dejansko potrebo po

razvoju tovrstnih vsebin kažejo tudi številne zaključene doktorske disertacije,

ki so v prvem desetletju 20. stoletja obravnavale zelo raznovrstna področja. Naj

omenimo le nekatere izmed raziskovanih problemov, ki so jih obdelovali zapo-

sleni na Oddelku za geografijo FF UL: ugotavljanje intenzivnosti in učinkov

kmetijskega obremenjevanja okolja v Sloveniji (Lampič, 2002), proučevanje

različnih vidikov obremenitve okolja zaradi turizma in rekreacije (Cigale, 2004;

Mrak, 2009), podnebna spremenljivost v povezavi z zimskošportno rekreacijo

(Vrtačnik Garbas, 2008) in prometno onesnaževanje okolja (M. Ogrin, 2007).

Pomembno metodološko delo s področja uporabe kazalcev za merjenje sona-

ravnega razvoja predstavlja delo Katje Vintar Mally (2006, 2018).

Širitev obsega proučevanja okoljskih tematik se odraža tudi v nekaterih

monografskih publikacijah. Pomembno podlago znanstvenoraziskovalni in apli-

kativni uveljavljenosti okoljske geografije v današnjem obsegu dajeta monografiji

Pokrajinsko ranljiva območja v Sloveniji (2000) in Študija ranljivosti okolja (2002),

ki sta izšli v zbirki Geographica Slovenica in ju je uredila Metka Špes. Knjigi

sodita med boljše geografske zglede povezav celovitega geografskega pristopa z

zahtevami politik (nacionalni program varstva okolja in zakon o varstvu okolja)

oziroma odziva na njihove potrebe. Pri nadaljnjem razvoju okoljske geografije je

pustila močan pečat metodološka zasnova študije ranljivosti, ki je predstavljala

nadaljevanje ekosistemskih raziskav in pristopov.

Sočasno se je v geografiji krepilo razumevanje vse bolj uveljavljenega pojma

sonaravni oziroma trajnostni razvoj, v iskanju oblik in možnosti prilagoditev

različnih dejavnosti nosilnim zmogljivostim okolja (npr. Plut, 2007; 2010; Lampič,

2005; Mrak, 2011; Lampič, Špes, 2011).

Čeprav so na okoljskem področju v medijih izrazito izpostavljeni globalni

trendi in dogodki, pa je za geografsko raziskovanje in publiciranje na tem

področju značilna osredotočenost na nacionalne in pogosto celo regionalne

okoljske teme. Kljub temu se tudi v zadnjem obdobju nekaj avtorjev loteva

globalnih okoljskih izzivov, kot so naraščanje svetovnega prebivalstva in

energetskih izzivov (Plut, 2004) ter globalna prehranska varnost (Plut, 2004;

2012; Vintar Mally, 2009).

336

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 336

6.9.2019 10:48:35

Med bolj prepoznanimi okoljskimi temami, ki so bile v ospredju že v pre-

teklem stoletju in tudi v prvem desetletju 21. stoletja, je gotovo urbani razvoj in

okolje v povezavi s kvaliteto bivalnega okolja (npr. Špes, Smrekar in Lampič,

2000; Špes, Cigale in Lampič, 2002; Cigale in Lampič, 2003; Cigale in sod.,

2006; Špes, 2009). V zadnjem desetletju se je z vse večjo specializacijo tudi v

geografiji ta segment raziskovanja razdrobil.

Okrepilo se je raziskovanje različnih učinkov turizma na pokrajinotvorne

sestavine. K razvoju tega segmenta je pomembno prispeval temeljni raziskovalni

projekt Promet in turizem v luči njunih okoljskih učinkov, ki ga je med letoma

2005 in 2007 na oddelku vodila Metka Špes. Rezultat raziskovalnega dela so

bile različne objave s tega področja (npr. Cigale, 2004; Mrak, 2007; 2011; Vrtač-

nik Garbas, 2008). Izpostavljamo raziskovanje vplivov turizma na visokogorje

(Slovenije in širše), s katerim se je ukvarjala Irena Mrak. Zaradi vse obsežnejših

pritiskov človeka na različne okoljske sestavine se je razširilo tudi raziskovanje,

povezano z varovanimi in zavarovanimi območji (Lampič in Mrak, 2007;

2008; Cigale, Lampič in Mrak, 2010; Lampič, Mrak in Plut, 2011, Cigale, 2009).

Ena od raziskovalnih vsebin je še vedno prepoznavanje in vrednotenje

vplivov kmetijstva na okolje, s čimer se je že v osemdesetih in devetdesetih

letih preteklega stoletja ukvarjal Radinja. Raziskovanje se poglablja v smeri

razumevanja kmetijstva kot pomembnega obremenjevalca okolja (npr. Radinja,

1997; Lampič, 2000; 2005; 2007). Dolgoletno raziskovanje kmetijstva je ob inter-

disciplinarni podpori (ekonomisti, agronomi) privedlo do vzpostavitve modela

in metode za merjenje doseganja trajnosti kmetijstva na različnih prostorskih

ravneh. Podali smo prvo oceno dosežene trajnosti kmetijstva Slovenije v odnosu

do držav EU, pa tudi oceno na ravni slovenskih regij (Lampič in sod., 2016;

Slabe Erker, Klun in Lampič, 2017).

Zadnjih nekaj let smo na Oddelku za geografijo FF UL na področju nekaterih

okoljskih tem prevzeli pobudo in celo vodilno vlogo v Sloveniji. Raziskovanje je

vse bolj povezano z aplikativnimi projekti oziroma raziskavami, velika podpora

pa ostaja tudi v okviru programskega financiranja. Povečalo se je proučevanje

vplivov različnih dejavnosti na okolje, kjer predstavljata za geografa največji

izziv heterogenost in obseg okoljskih vplivov posameznih človekovih dejavno-

sti, s posebnim poudarkom na vrednotenju njihovih učinkov na pokrajinske

značilnosti posameznih območij. Če je bilo v preteklih desetletjih v ospredju

337

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 337

6.9.2019 10:48:35

proučevanje negativnih učinkov industrije, je ob družbenih spremembah v

zadnjih dveh desetletjih prišlo do pomembnega preobrata. Okrepile so se razi-

s kave o vrstah in intenzivnosti okoljskih učinkov prometa (npr. Špes, 2009;

M. Ogrin, 2009; Lampič, 2009), ki so se z leti razširile na področje ozaveščanja

širše javnosti, predvsem v projektih spodbujanja trajnostne mobilnosti (npr.

Resnik Planinc in sod., 2017).

V povezavi z okoljskimi učinki prometa in poselitve se je zelo pospešil

razvoj metod za spremljanje obsega, razporeditve in vrste onesnaženosti

zraka (z dušikovim oksidi, ozonom, črnim ogljikom idr.). Iz predhodnih študij

onesnaženosti ozračja, ki so temeljile na analizah dostopnih podatkov in njihovi

interpretaciji, se je z uveljavljanjem novih metod merjenja povečala možnost

raziskovanja tega področja tudi za geografe. Z lastnimi meritvami v okviru

številnih manjših aplikativnih nalog (npr. na območju MOL) sta je postopoma

vzpostavila širša mreža sodelavcev in sistemski pristop k proučevanju tega pojava

(M. Ogrin, Vintar Mally, 2013; Vintar Mally, D. Ogrin, 2015; Glojek, Gregorič

in M. Ogrin, 2018), pojav onesnaženosti zraka na podeželju pa trenutno v okviru

doktorske disertacije raziskuje mlada raziskovalka Kristina Glojek.

Eno izmed področij okoljske geografije, ki je v teoretično-metodoloških

prispevkih vsa leta izpostavljeno, a v praksi premalo uporabljeno, je prepozna-

vanje, razumevanje in varovanje okoljskih virov. Plut je že v svoji disertaciji

izpostavljal problem vodnih virov (Plut, 1984). Njegova dognanja so bila na

območju treh občin Bele krajine pred kratkim aktualizirana in nadgrajena (Plut,

Trobec in Lampič, 2013; Trobec, Plut in Lampič, 2017).

Kompleksnost geografije in razvoj proučevanja v teoretično-metodološkem

in aplikativnem segmentu se odraža v dolgoletnih oziroma kar večdesetletnih

raziskavah degradiranega prostora v Sloveniji. Od prvih usmerjenih raziskovanj

sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja (Špes, 1975), preko vse bolj komple-

ksnih, metodološko bolj zahtevnih in poglobljenih večletnih proučevanj najbolj

razvrednotenih in obremenjenih regij (Špes, 1994; 1998), do aktualnih raziskav

in vzpostavitve podatkovnega in prostorskega sloja funkcionalno degradiranih

območij Slovenije (Lampič in sod., 2017; Lampič, Kušar, Zavodnik Lamovšek,

2017; Lampič in sod. 2018). Na osnovi nove evidence sloja funkcionalno degra-

diranih območij smo za spremljanje procesov v prostoru vzpostavili kazalnik

Površina funkcionalno degradiranih območij, ki je že vključen v Poročilo o razvoju

338

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 338

6.9.2019 10:48:35



Slovenije (2018). Za potrebe priprave in spremljanja izvajanja regionalnih razvoj-

nih programov (2021–2027) pa je za vrednotenje doseganja cilja Dvig kakovosti

življenja v vseh regijah za segment prostor, podatek o številu, površini in tipu

funkcionalno degradiranega območja izbran kot vodilni kazalnik (Operativni

načrt …, 2019).

Za zaključek izpostavljamo še oddelčne monografi je, ki nakazujejo naša

prednostna področja in vsebinsko pestrost raziskovanja na področju okoljskih

tem. Med pomembnejša dela sodijo: Sonaravni razvoj malih mest (2007), Okolj-

ski učinki prometa in turizma v Sloveniji (2009), Spodnje Podravje pred izzivi

trajnostnega razvoja (2010), Onesnaženost zraka v Ljubljani (2014), Koncentracije

dušikovega dioksida in črnega ogljika v Ljubljani (2016) in Trajnostna naravnanost

kmetijstva v slovenskih regijah (2016). Številne od navedenih objav so temeljile

oziroma nadgradile izvedene temeljne raziskovalne oziroma aplikativne bila-

teralne projekte. Pomembnost pogosto interdisciplinarne obravnave okoljskih

izzivov se odraža tudi v številu objav v monografskih publikacijah GeograFF in

Slika 103: Ob ekološki aferi Krupa in onesnaženju vodnega vira s polikloriranimi

bifenili (PCB) leta 1984 je bila na Filozofski fakulteti UL organizirana okrogla miza,

ki jo je vodil Dušan Plut (prvi z leve) (Arhiv Oddelka za geografi jo FF UL).

339

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 339

6.9.2019 10:48:35

E-GeograFF, kjer smo samo v desetih letih med 24 tiskanimi monografijami

pripravili kar 13 takšnih, ki se nanašajo na okoljske vsebine.

Posebej moramo izpostaviti tudi promocijo geografije s pomočjo okoljskih

vsebin. Na tem področju je v ospredju dolgoletno aktivno delovanje Dušana

Pluta, ki je v celotni zgodovini slovenske geografije gotovo najbolj medijsko

prisoten in prepoznaven geograf. Plut s kritičnim pogledom javno opozarja na

globalne okoljske izzive in energetsko (ne)učinkovitost ter naslavlja različne

vidike posledic podnebnih sprememb na globalni in regionalni ravni. V zadnjem

desetletju se mu je pridružil Matej Ogrin, ki se zavzema za umirjanje prometa

in zagovarja stališče, da so rešitve problemov prometnih onesnaževanj in zastojev

v sistemski spremembi in novem modelu mobilnosti.

4.4.10.3 Mesto okoljske geografije v študiju geografije

Raziskovanje na področju okoljske geografije se je razvijalo razmeroma

počasi in postopoma. Temu procesu je, z dodatnim zamikom, sledil tudi

razvoj okoljske geografije na pedagoškem področju. Iz poročila Oddelka za

geografijo za leto 1976 lahko razberemo, da je okoljski vidik postajal vse po-

membnejši horizontalni pristop pri raziskovanju, saj je posebej poudarjeno,

da »naj bi bila vsa regionalna geografska proučevanja močno usmerjena v

proučevanje okolja z vidika umnega gospodarjenja z njim« (Poročilo o delu

…, 1977). Takšna, sicer precej splošna usmeritev v ospredje postavlja delovanje

človeka oziroma človekovih dejavnosti, ko naj človek s svojim delovanjem

ne »prizadene okolja«.

Darko Radinja je svoje teoretično-metodološke raziskovalne izsledke

nadgradil s prvim predmetom s področja okoljske geografije razmeroma

pozno, šele v študijskem letu 1979/1980. Ob predmetu Varstvo geografskega

okolja (ki se je izvajal pod istim imenom vse do začetka izvajanja bolonjskega

študijskega programa leta 2009/2010) je sočasno, ob študijskih usmeritvah

Socialna in politična geografija ter Geografija turizma, zaživela tudi usmeri-

tev Varstvo okolja in regionalno planiranje (pozneje zgolj Varstvo okolja).

Radinja je predaval vse do študijskega leta 1996/1997, ko je Dušan Plut v

celoti nasledil izvajanje predmeta in usmeritve Varstvo okolja. Kot predmet s

področja okoljske geografije obravnavamo tudi Pokrajinsko ekologijo. Tega je

s študijskim letom 1980/1981 začel izvajati Ivan Gams, vendar vsebina predmeta

340

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 340

6.9.2019 10:48:36

v svoji prvotni obliki ni bila usmerjena v problematiko varstva okolja. Ko je

izvajanje predmeta v študijskem letu 1989/1990 prevzel Dušan Plut, ki je bil

vse od začetka tudi asistent pri predmetu, je predmet postopoma pridobival

okoljevarstveno težo.

Študij okoljske geografije se je okrepil s prihodom Metke Špes, ki je

na Oddelek za geografijo FF UL in v sam študijski proces prinesla bogate

raziskovalne izkušnje in aplikativne vsebine s področja raziskav degradacije

okolja, pokrajinske občutljivosti in odzivanja prebivalstva na negativne procese

v prostoru. S študijskim letom 1997/1998 je prevzela predavanja pri predmetu

Pokrajinska ekologija in del usmeritvenega predmeta Varstvo geografskega

okolja (skupaj z D. Plutom). V naslednjih letih se je ob omenjenih preda-

vateljih zvrstilo več asistentov. Od študijskega leta 1995/1996 do leta 2006 je

bila pri predmetih Varstvo geografskega okolja in Izbrana poglavja iz varstva

geografskega okolja asistentka Valentina Brečko Grubar, pozneje, od štu-

dijskega leta 2000/2001, Katja Vintar Mally in v študijskem letu 2002/2003

tudi Vanja Šendlinger (rojena 1976).

Prvi učbenik s področja okoljske geografije, Varstvo geografskega okolja, je

kmalu po prevzemu predavateljske vloge leta 1998 pripravil Dušan Plut. Pozneje

je študijsko gradivo dopolnil še z Geografskimi metodami proučevanja degradacije

okolja (Plut, 2004), kjer je zbral in uredil različne, že uporabljene geografske

metodološke pristope za proučevanje različnih vidikov okoljske degradacije.

Prvo desetletje izvajanja predmeta Varstvo geografskega okolja in usme-

ritve je označeval izjemen pedagoški eros nosilca Darka Radinje in njemu

lasten celovit empirično podkrepljen pristop. S pomočjo »iskanja« raznolikih

in večkrat »nekonvencionalnih« okoljskih problemov (in rešitev) v različnih

delih Slovenije je pravzaprav gradil vsebino predmeta in vse bolj »definiral«

pomembno poslanstvo geografije – raziskovanje učinkov človekovih dejavnosti

in odzivov v pokrajinsko raznolikih območjih.

V današnjih okvirih izvajanja pedagoškega procesa, ki v marsikaterem elementu

postaja preveč uniformiran in včasih celo tog, je morda dobrodošla omemba dinamike

terenskih vaj pri predmetu in usmeritvi Varstvo okolja v začetku devetdesetih let

20. stoletja. Tako smo npr. v študijskem letu 1991/1992 študenti zadnjega, četrtega

letnika izvedli kar 9 tematskih terenskih dni. Začeli smo oktobra, ko se je pojavila

priložnost seznaniti se z inovativnim pristopom lokalne skupnosti v Ratečah k

341

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 341

6.9.2019 10:48:36



reševanju večletnih težav s komarji. V spomladanskem delu študijskega leta smo

nadaljevali s terenom v okolici Ljubljane in na Sorškem polju (konfliktnost v rabi

prostora, raba naravnih virov (proda), čiščenje odpadnih voda), seznanili smo se s

problematiko intenzivne prašičereje in obiskali proizvodnjo prašičev na farmi Ihan,

obiskali Kras in Vipavsko dolino, kjer je bila v ospredju obravnave trajnostna raba

vode. Ogledali smo si za tisti čas inovativno rešitev čiščenja odpadnih voda s t. i.

sanitarnim močvirjem, se seznanili s pozitivnimi in negativnimi učinki melioracij

ipd. Do formalnega zaključka poteka študijskega procesa konec maja je sledil še

obisk Mežiške in Šaleške doline, dolga leta osrednje terenske destinacije v okviru

predmeta Varstvo geografskega okolja, in Bele krajine. Terenski dnevi v okviru

usmeritve so se nadaljevali tudi v juniju. Obiskali smo Premogovnik Velenje, nato

še Rudnik Žirovski Vrh. Zadnji terenski obisk (Jedrska elektrarna Krško) smo

izvedli 30. septembra 1992, dan pred začetkom novega študijskega leta. Ob pogledu

nazaj smo lahko tedanji študenti samo hvaležni za čas in zavzetost, s katero se je

dr. Radinja lotil prenosa znanja in občutka na študente, v okoljskim izzivom še

nenaklonjenem obdobju.

Slika 104: Študenti s profesorjem Darkom Radinjo (prvi z leve) na terenskih vajah v

okviru Varstva okolja pred tedaj največjo slovensko prašičerejsko farmo v Ihanu leta

1992 (foto: B. Lampič).

342

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 342

6.9.2019 10:48:36

Z vpeljavo bolonjskega študijskega programa na drugi stopnji študija smo

oblikovali modul Okoljska in fizična geografija, v okviru katerega smo, po številu

predmetov in izvajalcev, močno okrepili okoljske vsebine. Do sprememb je prišlo

tudi na prvi stopnji študija, saj so se vsebine predmeta Varstvo geografskega

okolja močno razširile in začele predavati v okviru predmetov Geografija sona-

ravnega razvoja (Dušan Plut), Ekološka geografija (Metka Špes) in Humana

ekologija (Metka Špes). Asistenta pri omenjenih predmetih sta bila Katja Vintar

Mally in Matej Ogrin, ki sta prevzela nosilne okoljske vsebine po upokojitvi D.

Pluta in M. Špes. Katja Vintar Mally predava Geografijo sonaravnega razvoja

od študijskega leta 2015/2016 in Ekološko geografijo od 2017/2018 dalje, Matej

Ogrin pa Humano ekologijo od študijskega leta 2017/2018.

Po bolonjski reformi so predmeti s področja okoljske geografije prednostno

zastopani v modulu Okoljska in fizična geografija na drugi stopnji študija ge-

ografije. Modul vsebuje temeljne predmete, kot so Geografija okoljskih virov

(K. Vintar Mally) in Pokrajinska ekologija (M. Ogrin), aplikativne oziroma

v prakso usmerjene predmete (Izdelava okoljskih raziskovalnih projektov

in presoj vplivov na okolje, B. Lampič), posebej velja izpostaviti predmete, ki

vključujejo vidik delovanja človeka v okolju oziroma prostoru, kot npr. Turizem

in trajnostni razvoj ali Geografija gora in zavarovanih območij.

4.4.10.4 Današnji in prihodnji prispevek geografske stroke na področju

raziskovanja okolja in trajnostnega razvoja

Po štiridesetih letih razvoja raziskovanja na področju okoljske geografije smo,

od postopnega prepoznavanja in uveljavljanja posameznih okoljskih vprašanj

in izzivov, ob sedanjih družbenih razmerah in potrebah postali aktualni in

tudi prepoznavni. Vse številnejša in očitnejša okoljska vprašanja in negotova

prihodnost, povezana predvsem s hitrim izgubljanjem naravnih virov, so tako

v medijih kot politiki začela opozarjati ne le na kakovost našega (bodočega)

bivanja, ampak celo na obstoj človeka. Dinamika sprememb je tolikšna, da se od

strokovnjakov (tudi geografov) pričakujejo hitre in operativne predloge rešitev

za vse številnejše (nezaželene) pojave.

Danes je okoljska geografija na Oddelku za geografijo FF UL eno bolj

prepoznanih in uveljavljenih raziskovalnih področij. Močno je zastopana v

343

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 343

6.9.2019 10:48:36

študijskem programu geografije, prek različnih aplikativnih projektov in javnih

aktivnosti pa tudi prepoznana in priznana v strokovni javnosti. Pomemben zagon

raziskovanju na okoljskem področju je povezan z ustanovitvijo Raziskovalnega

centra v letu 2002, ko se je ob izjemnem prizadevanju Metke Špes del okoljskih

raziskovalnih projektov (in dva raziskovalca, Dejan Cigale in Barbara Lampič) ob

ukinitvi Inštituta za geografijo prenesel neposredno na Oddelek za geografijo FF

UL. Sočasno se je tudi vsebinska usmerjenost raziskovalnega programa oddelka

od splošnega ( Geografija in regionalni razvoj, od leta 1999 do 2003 vodja Mirko

Pak) usmerila v raziskovanje regionalnih virov ( Geografija regionalnih virov

in regionalni razvoj Slovenije, od leta 2004 ga je vodil Dušan Plut) in pozneje

prednostno v iskanje možnosti udejanjanja trajnostnega razvoja Slovenije. Od

leta 2009 dalje poteka raziskovanje na oddelku pod okriljem programa Trajnostni

regionalni razvoj Slovenije (do leta 2015 ga je vodil D. Plut, nato pa B. Lampič),

kjer se posebej osredotočamo na spremembe v okolju ter izzive prilagajanja regij

oziroma prebivalstva nanje in proučujemo različne vidike odzivnosti oziroma

prožnosti prilagajanja slovenskih regij izbranim spremembam v okolju ter širšim

družbenim spremembam.

V zadnjih letih so zaključeni in potekajoči projekti na oddelku v precejšnji

meri odgovor na Ilešičevo trditev iz zgodnjih sedemdesetih let prejšnjega sto-

letja, ko je zapisal, da »mora geografski vidik obravnavanja okolja seči čez ožji

aspekt zaščite narave ter zajeti vso problematiko prostora, njegovega urejanja in

preurejanja« (Plut, 2009: cv. Ilešič, 1972), oziroma na Plutovo misel, da se mora

geografija od kompleksne geografske diagnoze bolj usmeriti v načrtovanje oz.

geografsko prognozo (Plut, 2009).

Težnje v razvoju družbe (in stroke) gredo v smeri vse večjega vključevanja

okoljskih vsebin v večino geografskih študijskih predmetov in temeljnih ter

aplikativnih raziskav. Zavedanje sedanje krhkosti naravnega okolja, intenzivnost

in obseg človekovih posegov so varstvo okolja in prizadevanja za zmanjševanje

vplivov človekovih dejavnosti na naravne sisteme postavili za strateške in nosilne

geografske vsebine. Obravnava okoljske geografije kot samostojne smeri tako

pravzaprav ne bo več smiselna in bo v geografiji prerasla v horizontalen pristop.

Kot je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ugotavljal Darko Radinja,

bomo prav na okoljskem področju lahko najbolje utemeljevali kompleksnost

344

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 344

6.9.2019 10:48:36

naše stroke (Radinja, 1974), gradili na njeni prepoznavnosti in predvsem upo-

rabnosti za družbo.

Sprehod po šolski geograf iji od subjektivnega k objektivnemu v zadnjih

šestdesetih letih

Prvi stik s šolsko geografijo je bil pogled v bratov zvezek. Geografija v začetku

šestdesetih let prejšnjega stoletja se mi je kazala kot zanimiv zemljepis in zemlje-

ris, saj je bila vsaka celina, in tudi nekatere države, v formatu A4 naslikana z

vodenimi barvicami v slogu podob iz Mladega vedeža . Zraven so bili po nareku

napisani stavki: Preplet dejstev o pokrajini in vprašanja za ponavljanje. Selanov

zemljevid Slovenije je bil na stenah naših učilnic od prvega do šestega razreda – kar

sem si zapomnil zemljepisnih imen, sem si jih tedaj. Iz tistega časa sem sposoben v

nemi zemljevid umestiti vse slovenske elektrarne. V poznejših letih sem si zapo-

mnil veliko manj. In lep je spomin na predmet Spoznavanje (narave in) družbe.

Vedno smo se učili ob zemljevidu. Tudi o zamejstvu in Jugoslaviji – pa saj ni šlo

za ideološko, ampak za geografsko širjenje obzorja.

Iz osnovne šole se spomnim zemljepisne čitanke, iz katere smo brali – metoda, ki

jo zelo pogrešam v današnji šoli, ker gre za kombinacijo spoznavanja geografske

vsebine in urjenja bralne veščine. Pouk geografije se mi je zdel sodoben, ker nas je

učiteljica usmerjala v razvijanje geografske logike. Prizanesljivo in umirjeno je

pri tem predeče ponavljala mantro »V zemljevidu poglej«, čeprav je bil običajno

njen govor oster, odločen, hiter in sugestiven. In učiteljica nas je, kot ena redkih, v

temi pričakovanj razvajala s projekcijami iz diaprojektorja in episkopa, v jasni

svetlobi pa s podobami z grafoskopa ter kopijami iz ciklografa, ki so tako vabeče

dišale po alkoholu. Radijsko šolo smo tudi poslušali, če je obravnavala zemljepis.

In učiteljici ni bilo škoda časa za pogovor o vsebini slišanega z edinega radijskega

programa. V zvezke smo med poukom pisali malo, dobivali pa smo domače naloge,

pri katerih je bilo treba največkrat narisati graf ali ga ubesediti.

Tudi spomin na srednješolsko geografijo je prijeten, saj je učiteljica prevzetne gi-

mnazijce žgečkala po njihovem egu: »Kaj pa je tele vzročno-posledične povezave

poiskati tvojim možgančkom!?! Zmoreš ali ne?« Podpiralo se je tako ugibanje kot

trdno sklepanje. Ocene so bile podeljene v skladu s spoznanjem in prepričanjem

345

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 345

6.9.2019 10:48:36

sošolcev, kdo od nas zmore globlji in bolj logični geografski razmislek. Ker sem bil

že takrat usmerjen v učiteljevanje in sem opazoval tudi učne trike, me je prevze-

lo, kako uspe učiteljici vedno najti motivacijsko sidro, ki največkrat sploh ni bilo

geografsko; sidro, ki je držalo in h kateremu smo se vračali vso uro. Učili smo se

po kakovostnih učbenikih, le malo me je zabolelo v pedagoško-razvojnih ušesih,

ko sem večkrat slišal, da so tako dobri, da se iz njih učijo celo študenti na fakulteti.

Konkretna zamera prejšnji oblasti pa je, da je bila kolateralna škoda sprejema

ustave, ki je bila samostojnosti republik sicer naklonjena, da je bila ura geografije

poslej namenjena spoznavanju političnega sistema.

Predmeti na fakulteti, ki so bili pedagoškega izvora, na Oddelku za geografijo

niso bili ravno čislani. Vseeno sem obiskoval vsa, tudi »pedagoška« predavanja. Malo

zaradi prepričanja, da se od vsakega predavanja naučiš več kot od nepredavanja.

Sedel sem pri psihološko splošnih (fakultetnih) in oddelčnih na prvi in drugi stopnji.

Slednjih je bilo bolj malo, saj sta profesorja zbolela, oba komisijsko opravljena izpita

pa sta se sklicevala na z desetko ovrednoteni kolokvij iz drugega letnika. Kolokvij, ki

je bil zame edini preskus metodično-didaktičnega znanja. Oceni, ki sta mi ju namenili

mentorici po koncu učne prakse, sta bili bolj dobrohotna spodbuda kot resno ovredno-

tenje močnih in šibkih rezultatov pouka, ki sem ga pripravil in opravil. Mogoče me

je v učiteljevanje pahnilo tudi kljubovanje ob reakciji profesorja v četrtem letniku,

ko sem prostodušno izjavil, da bi bil rad učitelj, in je izza katedra vzvišeno priletelo:

»Sem vas imel pa za bolj sposobnega in ambicioznega!«

Oblast se je leta 1981 odkupila za krivico, ki jo naredila sedem let prej: uvedla

je usmerjeno izobraževanje in bili smo zadnja generacija za šole diplomiranih

geografov, ki je gladko prišla do želene službe. Usmerjeno izobraževanje je bilo

kljub vsemu domišljena sprememba. Šole so prejele 17 atlasov, zbirke diapozitivov

in prosojnic, nove učbenike. Programi so imeli različno število ur geografije v pred-

metniku, vendar je bila geografija tudi v programu poklicnih šol. Poleg učilniškega

pouka geografije so nastajali priročniki in pripomočki za terensko delo. Uvedeni so

bili naravoslovni, kulturni in športni dnevi, ki so jih prodornejši učitelji na šolah

geografsko obarvali ali pa si jih celo prisvojili in podredili. Program osnovnošolske

geografije se pravzaprav ni spremenil, čas osamosvajanja Slovenije pa zaznamuje

tudi prehod izobraževanja učiteljev z višješolske na fakultetno raven ter zavedanje,

da je šolska geografija državotvorni predmet.

346

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 346

6.9.2019 10:48:36



V šolskem letu 1990/91 je usmerjeno izobraževanje odpravljeno, v srednji

šoli se vzpostavita ločena sistema gimnazijskega in strokovnega izobraževanja.

V pričakovanju izobraževalno-političnih sprememb pa se spremeni tudi odnos

geografske znanosti do izobraževalne geografije: Ilešičevi dnevi postanejo osrednje

izobraževalno stičišče, na zborovanjih geografov šolska geografija oz. sekcija ni

več obsojena na stranska prizorišča, nastajajo priročniki za terensko delo in zbirke

diapozitivov, vskoči revija Geografija v šoli , oblikujejo se skupine učiteljev, ki si

upajo ugrizniti v računalniško podprt pouk geografije.

Pod vplivom Delorsove maksime »Vzgoja in izobraževanje morata omo-

gočiti vsakemu človeku, da sam rešuje svoje probleme, oblikuje svoje odločitve in

nosi svoje odgovornosti« se slovenska politika odloči oblikovati šolo za 21. stoletje.

Temeljni stebri so štirje: Učiti se, da bi vedeli; Učiti se, da bi znali delati; Učiti

se, da bi znali živeti v skupnosti in eden z drugim; Učiti se, da bi znali biti in

živeti s seboj. Za doseganje omenjenih ciljev je bilo nujno spremeniti učne načrte

iz vsebinsko-snovnih v ciljno-vsebinske. Geografija je bila eden od štirih šolskih

predmetov, ki je že leta 1992 pripravila zamisel »protociljnega« učnega načrta in

ga poimenovala Katalog učnovzgojnih ciljev geografije v osnovni šoli in katalog

Slika 105: »Ti kaj ni jasno? V zemljevid poglej!« (po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

347

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 347

6.9.2019 10:48:36

znanja. V šolskem letu 1994/95 je bila uvedena matura kot splošni državni izpit;

geografija je vsa leta najmnožičneje izbirani izbirni predmet – poleg obveznih

materinščine, matematike in angleščine. Občinski aktivi učiteljev so prerasli v

študijske skupine, ki so se delovno sestajale trikrat na leto; v obliki študijskih sre-

čanj obstajajo še danes, le da se srečuje manj učiteljev – okoli 60 odstotkov. Tudi

oblika je drugačna: štiri ure v živo in štiri ure v spletni učilnici. Kljub temu gre

za izobraževanje, ki se dotakne največjega števila učiteljev.

Najprej je bila sprejeta ustrezna zakonodaja, leta 1998 pa so bili sprejeti učni

načrti predmetov osnovnih in srednjih šol. Geografija je v predmetnikih ohranila

približno enako število ur kot pred reformo. Ker srednje tehniške šole lahko izberejo

tri izmed štirih predmetov, nekatere štiriletne srednje šole nimajo niti geografije

niti geografskih ciljev, ki pa jih vse tri- in dveletne v okviru predmeta družboslovje

imajo. Učencem osnovnih šol so bili ponujeni tudi geografski izbirni predmeti, ki

so bili ob uvedbi množično obiskani, pozneje pa se je zanimanje učencev in staršev

usmerilo v športne, jezikovne in računalniške izbirne predmete. V šolskem letu

1999/2000 se je osemletna osnovna šola začela postopoma spreminjati v devet-

letno. Država je odprla založniški trg in učitelji so za nekatere razrede oz. letnike

lahko izbirali med učbeniki treh založb. V mednarodnih primerjavah slovenski

učbeniki visoko kotirajo; v šolah pa se bolj kot spoznavni vir uporabljajo za uči-

teljevo načrtovanje pouka in kot odličen pripomoček za ilustriranje, ponavljanje,

poudarjanje, utrjevanje in povzemanje ter pripravljanje na ocenjevanje, NPZ in

maturo. Ustanovljeno je bilo Društvo učiteljev geografije Slovenije, računalnik in

splet sta vse bolj postajala geografsko učno sredstvo. Rezultat spletnega povezovanja

učiteljev je tudi Geolista – enostavno informacijsko sredstvo, temelječe na elektronski

pošti, ki je imelo leta 1998 30 članov, leta 2015 pa 750. Število ne narašča, ker so se

pojavile nove oblike družabnega komuniciranja.

V novem tisočletju je bilo žarišče sprememb v šolski geografiji povezano z uva-

janjem računalniške podpore pouku geografije. Leta 2004 izide didaktični priročnik

Kako poučevati geografijo. Poleg tega je na Zavodu RS za šolstvo nastalo še več

priročnikov za pouk geografije; med njimi tudi za poučevanje slepih in slabovidnih.

V letih 2008–10 so bili učni načrti prvič posodobljeni; dosledneje so bili cilji zapisani

v nedovršni, standardi pa v dovršni obliki. Izpuščeni so bili zastareli cilji in tisti, za

katere so izkušnje učiteljev ter rezultati nacionalnega preverjanja znanja in mature

348

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 348

6.9.2019 10:48:36

pokazali, da so neustrezni. V pouk sta se začeli vključevati povsem novi vsebini:

raba satelitske navigacije in orientiranja ter GIS – geografski informacijski sistemi.

Geografija ostaja šolski predmet z nadpovprečnim številom učiteljskih seminarjev

in izobraževanj, ki jih pripravljajo fakultete, stanovska združenja in zavod za

šolstvo, po številu udeležencev in pestrosti tem pa je najodmevnejši dvodnevni

tabor DUGS. Ob tem samoiniciativni učitelji geografije pripravljajo mednarodna

sodelovanja, organizirajo konference in spodbujajo geografsko ustvarjalnost mladih

z natečaji – eden od takšnih je Fabianijev bienale. Veliko pa obeta tudi najnovejše

spletišče Uporabna geografija, kjer so nanizane ekskurzije, aplikacije, meritve, opre-

ma, iskanje po zemljevidih in drugi pripomočki in učni namigi, ki bodo učiteljem

pomagali, učencem in dijakom pa omogočali boljši geografski pouk.

Bolonjska reforma se je dotaknila tudi izobraževanja bodočih učiteljev, ki poslej

študirajo leto več. Večina učiteljev je končala študij na ljubljanski in mariborski

univerzi, nekateri tudi v Kopru. V nekaj letih bo poučevanje na šolah zaključila

zadnja generacija učiteljev, ki je opravila višješolski študij.

Izzivi šolske geografije in njenih učiteljev so v letu 2019 pretežno negeografski:

zagotoviti si poučevalno avtonomijo; v frontalnem okolju čim bolj individualizi-

rati pouk in s tem vključevati tudi učence in dijake s posebnimi potrebami – tako

nadarjene kot tiste s primanjkljaji; optimizirati rabo digitalnih in analognih učil;

sproti učenca in dijaka čim bolj kakovostno informirati o njegovem znanju in

učenju; vključevati v pouk priseljence; razmišljati o medpredmetnem in timskem

poučevanju; razmejiti med tistim, kar učitelj mora povedati ali demonstrirati, in

tistim, do česar se učenci in dijaki ob ustreznem organiziranju pouka lahko dokopljejo

sami. Bolj geografski izzivi pa so: kako poučevati za rabo GIS-ov; naučiti učence in

dijake razlikovati med geografskim obveščanjem, opisovanjem, pripovedovanjem,

pojasnjevanjem, razlaganjem, utemeljevanjem in dokazovanjem; dogovoriti se,

katero je temeljno geografsko znanje, ki ga mora usvojiti učenec ali dijak vsakega

letnika; kako oblikovati učne načrte, da se učitelj ne bi počutil preobremenjen s

količino in vsebino; katera dejstva, pojme in zemljepisna imena v šoli obravnavati

na ravni védenja, katera na ravni sobesedila, katera na ravni spoznavanja in

prepoznavanja in katera celostno na ravni obvladovanja in suverenega umeščanja.

Igor Lipovšek

349

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 349

6.9.2019 10:48:36

P. S.:

Nastopajoči v subjektivnem delu poročila: sorodniki, sošolci in soštudenti, Franc

Jagnje, Franja Jurjovec, Ivo Penko, Sonja Urbas, Mara Radinja, Jelka Kunaver,

Tatjana Šifrer, Jakob Medved, Marjan Žagar, Barica Marentič Požarnik, France

Strmčnik, neimenovani profesor, Slavko Brinovec, Jurij Kunaver, Mirsad Skorupan.

4.4.11 Razvoj in današnje stanje didaktike geografije

Tatjana Resnik Planinc, Jurij Kunaver, Mojca Ilc Klun

4.4.11.1 Slovenska šolska geografija od 2. svetovne vojne do danes

Poznavanje ožjega in širšega okolja, tako pokrajinskih potez kot razvojnih pro-

blemov, je bilo vedno pomembno za razvoj družbe. Zato je bila geografija vedno

eden izmed temeljnih izobraževalnih predmetov na osnovnošolski in srednješolski

stopnji in v tem pogledu ostaja izobraževalna in vzgojna vloga geografije nenado-

mestljiva (Klemenčič, Drozg, 2005; Kolnik, Resnik Planinc, 2006; Kunaver, 2009).

Danes je geografija kot obvezen in samostojen predmet z različnim številom ur

na leto vključena v osnovno šolo od 6. do 9. razreda, v gimnazijo pa od 1. do 3. oziro-

ma 4. letnika v primeru opravljanja mature iz geografije, medtem ko je na različnih

stopnjah poklicnih in srednjih šol bodisi samostojen predmet, ki traja od 1 do 2 let,

ali pa del predmetov družboslovje in naravoslovje ter družboslovje, ki vključuje poleg

geografskih še zgodovinske in sociološke vsebine (Resnik Planinc, 2008). Odgovor

na vprašanje, zakaj je geografija kot predmet pomembna v izobraževanju, lahko

dobimo v Učnem načrtu za geografijo za osnovno šolo, kjer je pri opredelitvi pred-

meta zapisano, da je geografija »v program osnovne šole umeščena zato, da učencu

pomaga pridobiti znanje, sposobnosti in spretnosti, s katerimi se lahko orientira

in razume ožje in širše življenjsko okolje, in da ga vzgaja v pravilnem vrednotenju

in spoštovanju okolja, s čimer si pridobi tudi odnos do narave, sebe, sočloveka in

družbe. Geografsko znanje je sestavni del temeljne izobrazbe, ker vsebuje védenja o

domovini in svetu ter o varovanju okolja in smotrnem gospodarjenju z njim. Zato

je to znanje nujno potrebno vsakemu mlademu človeku za nadaljnje izobraževanje,

uspešno opravljanje poklica in spodbujanje vseživljenjskega učenja« ( Učni načrt

Geografija OŠ, 2011, str. 4). Že iz tega opisa lahko razberemo, da je vloga predmeta

geografija v vzgojno-izobraževalnem sistemu zelo pomembna. Skozi stoletja se je

350

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 350

6.9.2019 10:48:36

tako geografska stroka trudila, da bi se predmet geografija uveljavil v slovenskem

šolskem sistemu, da bi mu namenili dovolj veliko število ur, v okviru katerih bi lahko

učenci pridobili in usvojili temeljna geografska znanja, spretnosti, sposobnosti ter,

nenazadnje, da bi kot predmet ostal samostojen in ne priključen h kateremu od

»sorodnih« predmetov, kot so včasih obravnavali zgodovino in geografijo. Tudi v

času sodobnih šolskih reform in prenov mora geografska stroka, zlasti pa didaktika

geografije, znati utemeljiti nujno prisotnost geografije v slovenskem vzgojno-iz-

obraževalnem sistemu in na ta način zagovarjati zadostno število ur omenjenega

predmeta v šolah (Kunaver, 1996; 1999; Kunaver in sod., 2005; Kolnik, 2008).

Preglednica 9 prikazuje urno in vsebinsko vključenost geografije v pred-

metnike osnovne šole in srednjih šol po zadnji prenovi učnih načrtov, ki je na

državni ravni potekala med letoma 2007 in 2008.

Preglednica 9: Urna in vsebinska vključenost geografije v predmetnike osnovne šole in

srednjih šol (Spletna stran Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport, 2019).

Šola

Razred/letnik





Vsebina


Število ur

OSNOVNA ŠOLA

6. razred

Moj planet Zemlja

35

7. razred

Evropa in Azija

70

8. razred

Afrika, Avstralija in Oceanija, 52,5

Amerika in polarna območja

9. razred

Slovenija

64

GIMNAZIJA (splošna, 1. letnik

Obča geografija

70

klasična, ekonomska)

2. letnik

Geografija sveta

70

3. letnik

Evropa in Slovenija

70

4. letnik – če di-

Slovenija, dodatne izbirne

105

jak/-inja geografijo vsebine in terensko delo

izbere za maturi-

tetni predmet

STROKOVNA GIM- 1. letnik/2. letnik Človek in pokrajina (najmanj

105–140





NAZIJA


1/4 predvidenih ur)

Pokrajinska pestrost Slovenije

(najmanj 1/6 predvidenih ur)

Slovenija v Evropi in svetu (naj-

manj 1/8 predvidenih ur)

Sodobni svet in geografski

procesi v njem (najmanj 1/4

predvidenih ur)

351

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 351

6.9.2019 10:48:36

Šola

Razred/letnik





Vsebina


Število ur

NIŽJE POKLICNO

Letnik ni nave-

Spoznavanje pokrajine

Skupno 248

IZOBRAŽEVANJE

den.

Uporaba zemljevidov in infor- ur, od tega

Družboslovje in macijske tehnologije

družboslovne

naravoslovje

Slovenija in njen položaj v

in humanis-

Evropski uniji

tične vsebine

155 ur in

Svetovni problemi

naravoslovne

Človekov odnos do okolja in vsebine 93 ur

posledice poseganja vanj

SREDNJE POKLIC- 1. letnik in 2.

Domači in svetovni prostor

132

NO IZOBRAŽE-

letnik –

Svet na razpotju





VANJE


Družboslovje

Odnos do okolja in posledice

človekovega poseganja vanj

SREDNJE STRO-

Letnik ni nave-

Človek in pokrajina

68

KOVNO IZOBRA-

den.

Pokrajinska pestrost Slovenije

ŽEVANJE in

Geografija

POKLICNO-TEH-

Slovenija v Evropi in v svetu

NIŠKO IZOBRAŽE-

Sodobni svet in geografski





VANJE


procesi v njem


izbirni sklopi

Gospodarska geografija

za dodatnih

Geografski procesi v Sloveniji 68 ur

in Evropski uniji

Uporabni in podjetnostni vidik

geografije v bodočem poklicu

4.4.11.2 Razvoj didaktike geografije na univerzitetni ravni od leta 1945 in

izobraževanje bodočih učiteljev geografije v Sloveniji

Kot znanstvena disciplina ima didaktika geografije oz. metodika pouka geografije,

kot se je imenovala v preteklosti, pri nas razmeroma bogato in dolgo tradicijo.

S prvo Orožnovo Metodiko seže v leto 1891, medtem ko smo prve slovenske

zemljepisne učbenike in druga učila dobili že precej pred tem. Tudi Kocenova

razmišljanja z naslonitvijo na znanstvene izsledke sodijo v okvir strokovno

poglobljenega prizadevanja za sodobnejši geografski pouk. Zgodovina pouka

geografije v slovenščini in didaktičnega razmišljanja o načinu izvajanja tega

pouka ima torej skoraj 170-letno tradicijo. Geografija kot šolski predmet pa je

na naših tleh zakoreninjena že več kot 400 let (Kunaver, 1989, str. 41).

Didaktiko geografije so začeli kot samostojni predmet pod imenom Meto-

dika pouka geografije predavati na Oddelku za geografijo Univerze v Ljubljani

v študijskem letu 1957/58. Prvi predavatelj je bil Mavricij Zgonik, a le eno leto.

352

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 352

6.9.2019 10:48:36

V njenih začetkih je predmet obsegal 60 ur predavanj in 60 ur vaj, od reforme

študijskega programa leta 1960 pa je bil predmet razdeljen na takratni 1. in 2.

stopnjo, z dodatnimi 60 urami, kar je pomenilo, da je didaktika geografije skupno

obsegala 180 pedagoških ur. Od leta 1959 dalje je predmet vodil Darko Radinja.

Po reformi so od leta 1960 Metodiko pouka geografije poslušali študenti/-ke že

v 2. letniku 1. stopnje, in sicer 60 ur predavanj in 60 ur vaj. Isti študenti/-ke so

poslušali še metodiko drugega predmeta. Na 2. stopnji so imeli v 4. letniku 45

ur predavanj in 15 ur vaj, pri drugem predmetu pa samo vaje. Eno leto pozneje

se je povečalo število ur predavanj v 4. letniku na 60. Toda redna predavanja še

niso potekala v celoti (vsaj na drugi stopnji), dokler ni 10. novembra 1961 začel

s predavanji Dušan Kompare. 3. decembra 1962 so na oddelku razpravljali o

ukinitvi metodike na 2. stopnji, češ da se predavanja ponavljajo. Ostale pa naj

bi vaje in hospitacije. O tem je oddelek razpravljal tudi pozneje.

Leta 1963 je na 1. stopnji predaval Jakob Medved, in sicer s 30 urami pre-

davanj in 75 urami vaj, na 2. stopnji je imel Dušan Kompare 60 ur predavanj

in 90 ur vaj. Pozneje, leta 1964, so se razmere za didaktiko poslabšale zaradi

ukinitve predavanj in vaj iz tega predmeta na 1. stopnji. Ostala je le na 2. sto-

pnji s 60 urami predavanj in 75 ur vaj pod imenom Metodika srednješolskega

pouka geografije. Pozneje je bilo to zmanjšano na najskromnejši fond ur, 30

ur predavanj in enako za vaje v 4. letniku. Predaval je Marjan Žagar. Temu je

najbolj verjetno botrovalo izrazito negativno stališče posebne komisije Oddelka

za geografijo do znanstvene usposobljenosti učiteljev didaktike geografije, ki je

leta 1966 pripravila izhodišča za izpopolnitev študijskega programa. Dobesedno

je bilo napisano: »… kakor je smiselno, da predavajo metodiko praktiki, tako je

nesmiselno, da predavajo specialno metodiko fakultetni učitelji, ki so usposobljeni

za znanstveno delo …« (Medved, 1975), s čimer so se takrat bržkone strinjali

mnogi, a ne vsi člani oddelka. Jakob Medved se je takemu stališču uprl, kakor

tudi načelu, ki ga je citirala komisija, da »… je metodika geografskega pouka v

bistvu sistematično podajanje izkušenj …«. Podobno kot Medved je razmišljal

tudi Svetozar Ilešič, ki je zlasti zagovarjal potrebo po predavatelju didaktike

geografije iz vrst fakultetnih učiteljev.

Ko je imel oddelek enega stalnega predavatelja za didaktiko geografije v

osnovni šoli, drugega pa za srednjo šolo (J. Medved in M. Žagar), oba z izde-

lanim pogledom na predmet, so se razmere močno izboljšale.

353

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 353

6.9.2019 10:48:37





Slika 106: Geografska učilnica pred 30 leti in danes (ilustracija: M. Planinc).

Didaktika geografi je se je kot univerzitetni predmet razvijala postopno. Nad-

grajevala se je vsebina predmeta, omenili smo že spreminjanje števila ur pre-

davanj, vaj in seminarjev, prav tako se je spreminjalo tudi samo ime predmeta

od Metodike pouka geografi je preko Teorije poučevanja geografi je, Specialne

didaktike do današnje Didaktike geografi je. Iz razpoložljivih virov je mogoče

ugotovili, da je bil eden prvih in najodločnejših zagovornikov terminološke in

vsebinske spremembe metodike v didaktiko geografi je Jakob Medved, čeprav

je po besedah Marije Košak (2019) o neustreznosti imena metodika pouka

geografi je razmišljal že Mavricij Zgonik.

354

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 354

6.9.2019 10:48:38

Kljub omenjenim občasnim zastojem se je v desetletjih po 2. svetovni vojni,

zlasti od sedemdesetih let prejšnjega stoletja dalje, didaktika geografije postopno

in vedno močneje povezala z geografsko znanostjo kot njenim sestavnim de-

lom. Terminološka zagata pa se je vlekla še nekaj časa, saj so bili poleg prvotne

»metodike pouka geografije«, ki je pomensko pleonazem, v uporabi tudi termini

»specialna« ali »posebna metodika geografskega pouka«, tudi »posebna didakti-

ka«, v čemer se je še zrcalila odvisnost od obče didaktike. Didaktika geografije

se je tudi pozneje, a vse redkeje, srečevala s poenostavljeno miselnostjo, da to ni

znanstvena disciplina, temveč le tehnika, obrt ali veščina poučevanja oziroma

prenašanja poenostavljenih znanstvenih spoznanj v šolo. Delo na tem področju

je nehote veljalo za nekaj manj vrednega in manj pomembnega. Jakob Medved

je ugotavljal, da so vmesni položaj didaktike geografije med geografsko znano-

stjo in občo didaktiko in nerazčiščeni pogledi tako na predmet kot na vsebino

in področje raziskovanja didaktike geografije glavni razlogi za »… težave, ki so

povzročile, da se didaktika geografije pri nas ni mogla razvijati kot samostojna

znanost …« (Medved, 1973, str. 7; Kunaver, 1989, str. 42).

Prvi sodobnejši metodični priročnik, namenjen poučevanju v osnovni šoli,

z naslovom Metodika zemljepisnega pouka, je napisal Janez Tomšič (1908–1988)

šele leta 1956, 50 let po Majcnovi Metodiki. Leta 1960 pa smo dobili Zgonikovo

Metodiko zemljepisnega pouka, ki je vsaj začasno pokrila tudi vsebine, povezane

s poučevanjem geografije na srednjih šolah.

Leta 1977 je prišlo v okviru omenjenega predmeta do novih sprememb; di-

daktika geografije se je namreč vrnila v 2. letnik s predavanji o didaktiki geografije

v osnovni šoli (predmetu je bilo namenjenih 120 ur), medtem ko so v 4. letniku

študenti obravnavali didaktiko geografije za srednje šole (75 ur predavanj, 30 ur

seminarja in 105 ur vaj). Po Medvedovi prezgodnji smrti sta ga nadomestila dva

zunanja sodelavca, Marija Košak (rojena 1933) in Slavko Brinovec.

Pomembne spremembe je univerzitetni predmet Didaktika geografije do-

živel leta 1986, ko smo na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze

v Ljubljani dobili prvega stalno zaposlenega visokošolskega učitelja za področje

didaktike geografije, Jurija Kunaverja. Po tem letu so začela nastajati tudi prva

diplomska, magistrska in doktorska dela, povezana z didaktiko geografije, leta

1991 pa je na oddelku začela izhajati tudi prva slovenska revija, katere vsebina

je neposredno povezana s področjem didaktike geografije, Geografija v šoli

355

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 355

6.9.2019 10:48:38

(Kunaver, 1989, str. 5). Potreba po posebni reviji, ki bi objavljala prispevke, ki

neposredno zadevajo šolsko geografijo, se je izrazito izpostavila predvsem na

Ilešičevih dnevih. Z njeno ustanovitvijo so dobili priložnost za objavljanje

samostojnih strokovnih člankov tudi učitelji geografije iz vseh vrst šol, kar je

bilo prej le redko. Od četrte številke dalje (1995) je revija sporazumno prešla v

upravljanje in uredništvo Zavoda RS za šolstvo, ki je prevzel skrb za izdajanje

vseh podobnih slovenskih predmetnih didaktičnih revij (Kunaver, 2009). Po-

udariti velja, da je pred Geografijo v šoli prispevke iz šolske geografije objavljal

predvsem Geografski obzornik.

Nov predmetnik didaktike geografije je stopil v veljavo leta 1985 po takratni

reformi in je bil glede na preteklost precej okrnjen. Študenti/-ke geografije so

se v 2. letniku odločili za nepedagoško ali pedagoško usmeritev. Po predavanjih

iz splošnih pedagoško psiholoških predmetov so poslušali didaktiko geografije

v tretjem letniku 60 ur in enako v četrtem letniku. To je bilo le 56 odstotkov

obsega didaktike iz leta 1977. K temu bi sicer morali prišteti še 30 ur za lokalno

geografijo, ki je bila uvedena z namenom aplikacije geografskih raziskovalnih

metod v šolski geografiji na najnižji regionalni ravni. Na Filozofski fakulteti

UL je bil hkrati na novo uveden tudi predmet Organizacija dejavnosti učencev

v obsegu 60 ur, ki je bil namenjen izobraževanju bodočih učiteljev o interesnih

dejavnostih. Toda oba predmeta se nista nikoli predavala. Jurij Kunaver je Di-

daktiko geografije predaval do upokojitve leta 2001, ko jo je prevzela njegova

dotedanja asistentka Tatjana Resnik Planinc (rojena 1965), asistira ji Mojca

Ilc Klun (rojena 1980).

Do bolonjske reforme je bila snov didaktike geografije obdelana v treh

semestrih, to je do začetka letnega semestra v 4. letniku. V petem semestru so

bila predavanja o osnovnošolski didaktiki geografije, v sedmem pa o srednje-

šolski didaktiki geografije. Vmes so bile teoretične vaje, to je spoznavanje učil

in učnih pripomočkov, največ pa je bilo praktičnih vaj ali nastopov, ki so temu

sledili. Program je predvideval tudi enotedensko učno prakso v osnovni šoli v

3. letniku in enotedensko učno prakso v srednji šoli v 4. letniku.

Z bolonjsko reformo je stroki uspelo predmet nadgraditi in razširiti, tako

da so študenti/-ke s študijskim letom 2012/13 v 1. letniku drugostopenjskega

magistrskega pedagoškega dvopredmetnega študijskega programa Geografija

poslušali predavanja iz Didaktike geografije I v obsegu 45 ur, seminar v obsegu

356

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 356

6.9.2019 10:48:38



15 ur in vaje iz omenjenega predmeta v obsegu 30 ur (Resnik Planinc, 2013).

Že v prvem letniku druge stopnje smo v predmetnik dodali nov predmet Or-

ganizacija ter izvedba ekskurzije in terenskega dela v obsegu 15 ur predavanj

in 30 ur vaj, saj je J. Kunaver že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nakazal

problem izvajanja terenskega dela pri pouku geografije v slovenskih osnovnih

in srednjih šolah (Kunaver, 1989).

Slika 107: Leta 1991 je Oddelek za geografijo FF UL na pobudo Jurija Kunaverja

začel izdajati revijo Geografija v šoli, ki je namenjena vsebinam iz šolske geografije.

V drugem letniku 2. stopnje so nato študenti/-ke poslušali predavanja iz

Didaktike geografije II v obsegu 15 ur, seminar v obsegu 45 ur in vaje v obsegu

30 ur. Kot nov predmet pa je v tem letniku dodan predmet Pedagoška praksa,

ki mu je namenjenih 15 ur seminarja, 15 ur vaj in 60 ur praktičnega dela na

osnovni in srednji šoli (Resnik Planinc, 2013). Vse omenjeno se nanaša na po-

dročje specialne didaktike, torej didaktike geografije, omeniti pa moramo, da

poslušajo študenti/-ke od 1. letnika 2. stopnje dalje tudi skupni del pedagoškega

modula, ki obsega skupne splošne predmete Psihologijo za učitelje, Pedagogiko

– teorijo vzgoje in andragogiko, Občo didaktiko, opravijo opazovalno prakso,

obenem pa izbirajo še med tremi ponujenimi izbirnimi predmeti (Slovenščina

357

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 357

6.9.2019 10:48:39

za učitelje, Raziskovanje učnega procesa, Humanistika in družboslovje) (Pred-

stavitveni zbornik …, 2014). Danes je odnos med občo didaktiko in didaktiko

geografije utemeljen na dejstvu, da uporablja didaktika geografije spoznanja,

tudi pedagoška, iz občih pedagoških in didaktičnih načel in zakonitosti, vsebino,

notranjo logiko ter poseben didaktičen pristop, skupaj z vsemi posebnostmi in

zakonitostmi, pa črpa iz sodobne geografske znanosti (Resnik Planinc, 2011a;

Resnik Planinc, 2011b).

V študijskem letu 2016/17 je prišlo do manjših sprememb znotraj geograf-

skega dela celotnega pedagoškega modula, ki znaša 60 kreditnih točk (KT).

Izvajanje vseh predmetov v pedagoškem modulu bo predvidoma od leta 2019/20

potekalo v skladu z zapisanim v Preglednicah 10, 11 in 12.

Preglednica 10: Obvezni splošni predmeti pedagoškega modula študija geografije.

Učna enota





KT


Psihologija za učitelje*

7*

Obča didaktika*

5*

Pedagogika – teorija vzgoje in andragogika*

6*

Opazovalna praksa (pri psihologiji/ pri obči didaktiki/ pri pedagogiki in andragogiki)*

2*

Slovenščina za učitelje*

4*

Raziskovanje učnega procesa*

4*

Humanistika in družboslovje*

4*

Didaktika geografije I (15 ur P + 30 ur S + 30 ur V = 75 ur)

6

Didaktika geografije II (15 ur P + 30 ur S = 45 ur)

4

Pedagoška praksa – geografija (30 ur S + 30 ur V = 60 ur)

6

Magistrsko delo

9

* na geografijo odpade polovica obveznosti iz skupnega dela pedagoškega modula

Preglednica 11: Obvezni strokovni predmeti pedagoškega modula študija geografije.

Učna enota





KT


Branje in interpretacija angleških strokovnih besedil za geografe 2*

3

Organizacija in izvedba ekskurzije in terenskega dela (15ur S + 30 ur TV = 45 ur)

4

* Predmet se bo v študijskem letu 2020/21 predvidoma ukinil. Nadomestil ga bo predmet Izbrane geo-

grafske vsebine za učitelje geografije (30 ur V; 3 KT).

358

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 358

6.9.2019 10:48:39



Preglednica 12: Strokovni izbirni (regionalnogeografski) predmeti pedagoškega mo-

dula študija geografi je.

Učna enota





KT


Geografi ja Azije


4

Geografi ja Severne Afrike in JZ Azije

4

Geografi ja Latinske Amerike

4

Geografi ja Severne Amerike

4

Geografi ja Podsaharske Afrike

4

Geografi ja Avstralije in Oceanije

4

* Študent izbere tri do štiri izmed šestih strokovno izbirnih regionalnogeografskih predmetov (dva je

izbral že na prvi stopnji) in opravi predpisane obveznosti.

Slika 108: Sedanja in predhodni nosilec Didaktike geografi je na Oddelku za geogra-

fi jo FF UL, Tatjana Resnik Planinc in Jurij Kunaver, na slovesnosti ob praznovanju

80-letnice študija geografi je leta 1999 (Arhiv Oddelka za geografi jo FF UL).

359

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 359

6.9.2019 10:48:39

Študent/-ka lahko izbere zunanji izbirni predmet v skupni vsoti 4 KT.

Študentom/-kam se priporoči izbira predmetov s področij, ki dopolnjujejo znanja

in veščine, pridobljene pri temeljnih in metodoloških predmetih. Študent/-ka ima

zaradi mobilnosti možnost, da 15 KT iz obveznih ali izbirnih enot programa prenese

iz študijskih programov s področja geografije, ki se izvajajo na drugih univerzah.

Pregled razvoja didaktike geografije na Oddelku za geografijo zaključimo z

ugotovitvijo, da bosta šolska geografija in skupaj z njo didaktika geografije vedno

potrebovala podporo in razumevanje najširšega kroga geografskih strokovnjakov

pa tudi geografskih institucij. Šolska geografija se mora organsko razvijati skupaj

z znanstveno geografijo, ker je njena najbolj pogosta in množična aplikacija v

praksi; zato je vedno bila in bo zrcalo geografije kot celote (Kunaver, 2000;

Kolnik, 2000; Kunaver in sod., 2005; Resnik Planinc, 2005).

4.4.11.3 Pedagoško in raziskovalno delo na področju didaktike geografije

Prva diplomska dela, ki so vključevala tudi didaktično-geografsko analizo, so

bila napisana leta 1990, v zadnjih dvajsetih letih pa je bilo diplomskih in bolonj-

skih magistrskih del, ki proučujejo to področje, vse več. V času visokošolskega

pedagoškega delovanja J. Kunaverja je bilo med letoma 1990 in 2001 izdelanih

skupno 45 diplomskih del, med katerimi je bilo manjše število del sestavljeno

iz dveh delov: v prvem je bila podana geografska analiza določenega problema,

v drugem, aplikativnem delu, pa obravnavan način in možnosti šolske uporabe

iste snovi. Ostala diplomska dela so obravnavala različne didaktično-geografske

probleme. Od leta 2001 do danes je bilo pod mentorstvom T. Resnik Planinc

napisanih 87 diplomskih del ter 7 magistrskih del (bolonjski študij) s področja

didaktike geografije. Nekatera med njimi so nastala v somentorstvu, bodisi s

kolegi in kolegicami z Oddelka za geografijo bodisi z drugih oddelkov FF UL.

Prvi akademski naslovi iz didaktike geografije, pridobljeni z raziskovalnim

delom od leta 1979 dalje (magisterij M. Šerifa in doktorat I. Malkoča), so bili očiten

preobrat v razvoju. K temu je bistveno pripomogel J. Medved s svojim pedagoškim

delom. S. Brinovec je leta 1981 obravnaval problematiko uporabe grafoskopa in

prosojnic pri pouku geografije, nadaljevala sta M. Košak s študijo o usvajanju in

vrsti geografskih pojmov na predmetni stopnji osnovne šole ter V. Stepančič z

razpravo o geografskih pojmih na razredni stopnji (Kunaver, 1989). K. Kolnik je

magistrirala leta 1991 z delom Geografski pojmi in imena pri pouku geografije v srednji

360

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 360

6.9.2019 10:48:39

šoli, zastopanost in diferenciacija osvajanja na primeru obče geografije in doktorirala leta 1996 z doktorsko disertacijo Mednarodno razumevanje in sodelovanje v luči geografske vzgoje in izobrazbe na primeru slovensko-italijanskega in slovensko-madžarskega

obmejnega prostora. Maja Umek, ki je v obdobju 1984–1991 asistirala pri Didaktiki

geografije, je magistrirala leta 1990 z delom Metodične smernice za geografski pouk v

tretjem letniku usmerjenega izobraževanja: geografija domače pokrajine ter doktorirala

leta 2001 z doktorsko disertacijo Kartografsko opismenjevanje osnovnošolcev v Slo-

veniji. T. Resnik Planinc je magistrirala leta 1998 z magistrskim delom Evropska

dimenzija pouka geografije, leta 2001 pa doktorirala s temo Zahtevnejše geografske

učne vsebine kot izobraževalni problem. S. Popit je napisala magistrsko delo leta 2000

z naslovom Učbenik kot pogoj učinkovitega pouka geografije ter dve leti pozneje še

doktorsko disertacijo z naslovom Vrednotenje dodiplomskega izobraževanja učiteljev

geografije z vidika njene paradigmatične zgradbe. S področja didaktike geografije

so nadalje magistrirali I. Gabrovšek, (2006), L. Nemec (2011), L. Mihelič (2011)

in M. Žun (2016). Leta 2005 je J. Senegačnik doktoriral z disertacijo Geografija

Evrope v šolskih učbenikih evropskih držav, leta 2017 pa M. Ilc Klun z disertacijo

Slovensko izseljenstvo in diaspora v procesu geografskega izobraževanja.

Oddelek za geografijo si je za stalno izobraževanje učiteljev geografije priza-

deval z organizacijo različnih občasnih seminarjev za učitelje že pred letom 1987,

ko smo prvič organizirali Ilešičeve dneve. Ilešičevi dnevi so postali tradicionalno

vsakoletno druženje učiteljev geografije in strokovnjakov predvsem z različnih

področij geografije. Vzor so nam bila podobna zborovanja šolskih geografov v

Veliki Britaniji, na Hrvaškem in ponekod drugod. Po zaslugi Ilešičevih dnevov smo

organizatorji lahko vabili k nastopom različne strokovnjake, največ iz visokošolskih

in znanstvenih vrst geografov, pa tudi politike in gospodarstvenike. Udeleženci so

na tak način dobili pregled nad znanstvenimi dosežki in nad aktualnimi družbe-

nimi dogajanji in procesi. To je bila priložnost ne samo za srečanje geografskih

pedagogov različnih generacij in za izmenjavo izkušenj in mnenj, pač pa tudi za

družabno srečanje in za podeljevanje priznanj (Kunaver, 2009; Resnik Planinc,

2007). Čeprav Ilešičevi dnevi, ki jih danes organiziramo le še na 2 do 4 leta, po

udeležbi žal še zdaleč niso več tisti iz devetdesetih let prejšnjega stoletja, pa si je

zanje še naprej vredno prizadevati, saj so lahko na eni strani ne samo najboljše

ogledalo dosežkov stroke, ki se mora zlasti na univerzah dokazovati dobesedno

dnevno, ampak so na drugi strani priložnost za izmenjavo izkušenj med učitelji, za

361

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 361

6.9.2019 10:48:39

druženje in za vzpodbujanje medsebojnega sodelovanja, solidarnosti in zgledovanja.

Na področju organizacije mednarodnih srečanj velja omeniti prvi mednarodni

simpozij o didaktiki geografije z naslovom Slovenija in sosedstvo, ki ga je leta

1993 organizirala katedra za didaktiko geografije v okviru Ilešičevih dnevov, ter

Mednarodno konferenco o evropski dimenziji pouka geografije v državah v tranziciji

Srednje, Jugovzhodne in Vzhodne Evrope, ki je potekala leta 2001 v Mariboru v

soorganizaciji ljubljanskega in mariborskega oddelka za geografijo.

Leta 1998 je bilo na pobudo vodje oddelčne katedre za didaktiko geogra-

fije Jurija Kunaverja, ki je potrebo po samostojnem društvu učiteljev geografije

prepoznal na zasedanjih EUROGEO v Bruslju leta 1990 in 1992, ustanovljeno

Društvo učiteljev geografije Slovenije, ki s svojimi tabori za učitelje, delavnicami

in seminarji že več kot 20 let ravno tako skrbi za stalno strokovno izpopolnje-

vanje učiteljev geografije v Sloveniji.

Poleg domače pa je na področju didaktike geografije že desetletja zelo plo-

dna tudi mednarodna dejavnost. Tako je npr. leta 1955 Darko Radinja poročal

o mednarodnem zasedanju šolskih geografov na Nizozemskem, na katerem je

bila ustanovljena Mednarodna unija šolskih geografskih zvez in podana pobuda

za ustanovitev samostojnih organizacij po evropskih državah (Radinja, 1995),

Mavricij Zgonik je leta 1958 sodeloval na 3. mednarodnem kongresu profesorjev

geografije v Grenoblu (Zgonik, 1958, str. 28). Med letoma 1993 in 1994 sta Jurij

Kunaver in Tatjana Resnik Planinc sodelovala pri nastajanju Mednarodne listine

o geografskem izobraževanju (Resnik Planinc, 1994). Jurij Kunaver je predaval na

Inštitutu za geografijo dunajske univerze, se udeležil več mednarodnih strokovnih

srečanj in s tem krepil številne vezi s tujino, njegovo delo tudi na tem področju

nadaljujeta Tatjana Resnik Planinc in Mojca Ilc Klun.

Katedra za didaktiko geografije je že več kot 30 let intenzivno vpeta v pro-

jektno in raziskovalno delo na področju šolstva tako doma kot v tujini. Člani

katedre so in sodelujejo tako v telesih Ministrstva za izobraževanje, znanost in

šport (Komisija za osnovne šole, Strokovni svet RS za splošno izobraževanje,

Komisija za splošno izobraževalne srednje šole …) kot Zavoda RS za šolstvo

(skupina za prenovo geografskih učnih načrtov, predmetna razvojna skupina

za geografijo …) ter v različnih domačih in tujih društvih in komisijah, po-

vezanih s področjem vzgoje in izobraževanja. Sodelovali so pri organizaciji in

izvedbi zdaj že tradicionalne Kocenove sobote, pri postavitvi Kocenove učne

362

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 362

6.9.2019 10:48:39

poti, Buserjeve učne poti in mnogih drugih dejavnostih. Številni domači in tuji

projekti, v katerih so tekom let sodelovali ali jih vodili člani katedre, se dotikajo

številnih področij, med katerimi velja izpostaviti vrednote prostora, različne

identitete, zamišljanje pokrajin, meje in spomin, trajnostno mobilnost, šolo v

oblaku, informacijsko-komunikacijsko tehnologijo, izobraževanje o in z gorami

in še bi lahko naštevali.

4.4.11.4 Vpetost didaktike geografije v geografske projektne delavnice in

programe na vseh stopnjah vzgoje in izobraževanja

V okviru predmetov Didaktika geografije I, Didaktika geografije II, Organizacija

ter izvedba ekskurzije in terenskega dela ter Pedagoška praksa pridobivajo štu-

denti in študentke v prvem in drugem letniku drugostopenjskega magistrskega

pedagoškega dvopredmetnega študijskega programa Geografija teoretična in

praktična znanja ter kompetence poučevanja geografije na vseh stopnjah vzgoje

in izobraževanja. Čeprav je na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Uni-

verze v Ljubljani študij posvečen izobraževanju bodočih učiteljev in učiteljic na

osnovnošolskem in srednješolskem nivoju, smo v okviru geografskih projektnih

delavnic v letih 2015–2018 pouk geografije na inovativen način, večinoma zunaj

predavalnic in učilnic, izpeljali na vseh treh nivojih – v vrtcu, osnovni šoli in

srednji šoli.

V Vrtcu Dobrega pastirja je maja 2016 potekala delavnica Spoznajmo naš

čudoviti planet. Namen delavnice je bil otroke, stare med 3 in 6 let, navdušiti

nad geografskimi spoznanji in jim pokazati, kako lahko geografska znanja

uporabijo v vsakdanjem življenju. Delavnica je bila zasnovana v obliki iskanja

skritega zaklada. Osnovnošolska medpredmetno oblikovana projektna delavnica

je potekala maja 2017 na zunanjih površinah Osnovne šole Alojzija Šuštarja

za učence prve triade. Združevala je vsebine predmetov Spoznavanje okolja,

Slovenščina, Matematika in Likovna umetnost. Vsebine so učenci spoznavali

s pomočjo več kot 10 tematsko različnih postojank. Za dijake Gimnazije Be-

žigrad študenti pedagoškega modula geografije že od leta 2008 organizirajo in

izvajajo enodnevne terenske vaje iz fizične geografije. Namen vaj je spoznati

in uriti dijake v metodah terenskega dela in jim pomagati razumeti nekatere

fizičnogeografske pojave in procese v pokrajini. Leta 2017 so študenti za dijake

Elektrotehniške-računalniške strokovne šole in gimnazije Ljubljana organizirali

363

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 363

6.9.2019 10:48:39



in izvedli t. i. geografski projektni teden. Glavni cilj je bil večplastno spoznati

Prekmurje, slovensko pokrajino, v kateri so le redki dijaki bili in jo na splošno

zelo slabo poznajo. Prvi dan so organizirali celodnevno ekskurzijo v Prekmurje,

v nadaljevanju tedna pa so obravnavali posamezne izpostavljene teme, kot npr.

vulkanizem v Prekmurju, panonska hiša in vas, domače obrti ipd.

Predstavljeni primeri so nazoren prikaz, kako lahko geografska znanja

učitelji/-ce in vzgojitelji/-ce podajajo tudi zunaj (geografskih) učilnic, kako

lahko v okviru projektnih delavnic izvajamo medpredmetni pouk, kako lahko

učitelj/-ica geografije tudi zunaj razreda deluje strokovno geografsko, da lahko

geografijo poučuje tudi nekoliko drugače, z izvedbo in ponudbo projektnih dni

na vseh nivojih vzgoje in izobraževanja, in, nenazadnje, kako lahko s projektnimi

delavnicami otrokom in mladim približamo in na nazoren način prikažemo

nekatere geografske procese in pojave.

Z delavnicami smo želeli pokazati, kako lahko študenti/-ke svoja znanja, ki

jih dobijo tekom študija geografije, koristno uporabijo tudi v svojem nadaljnjem

Slika 109: Pojavi, snovi in sile – kako in zakaj bruhajo vulkani? (foto: M. Ilc Klun).

364

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 364

6.9.2019 10:48:40

profesionalnem razvoju in na svoji poklicni poti. Vsekakor lahko rečemo, da so

študenti/-ke s tovrstnimi delavnicami dobili nov vpogled v delo učitelja/-ice

geografije, morda smo z delavnicami nekaterim študentom/-kam pokazali tudi

nov, drugačen način dela učitelja/-ice geografije, zagotovo pa so z delavnicami vsi

pridobili izkušnje dela z mladimi, ki jih bodo lahko uporabili na svoji nadaljnji

profesionalni poti. Predstavljene delavnice in programi pa so nenazadnje lahko

tudi primer dobre prakse, kako lahko učinkovito sodelujemo in prenašamo stro-

kovna znanja in metode dela med fakulteto in vrtcem, osnovno in srednjo šolo.

Razvoj šolske e-geografije

Računalniško tehnologijo so v šolah po svetu začeli vključevati v osemdesetih letih

prejšnjega stoletja. V devetdesetih letih so se šole že povezovale v mreže, ki so omo-

gočile izmenjavo in širjenje didaktičnih rešitev z informacijsko in komunikacijsko

tehnologijo (IKT). Prednostne naloge izobraževalnih politik evropskih držav so

postale: dosegljivost IKT za učence in zaposlene v šolah, izobraževanje učiteljev

na tem področju in uvedba IKT v kurikulum. Kako je bilo v Sloveniji? Kaj smo

geografi naredili za uvajanje IKT v pouk geografije?

Prvo obdobje uvajanja IKT v pouk geografije označuje čas do leta 2004,

ko se je digitalna tehnologija začela uvajati v šolski sistem še pred razmahom

medmrežja. Šole so nabavljale računalnike, namenjene tudi pouku. Učitelji smo

bili prepuščeni lastni iznajdljivosti in povezanosti z zanesenjaki na tem področju,

geografi pa smo v pouk med prvimi uvajali računalnik in računalniške programe.

Geografski navdušenci nad rabo sodobne tehnologije smo si leta 1990 izmenjevali

programe z geografsko vsebino s pomočjo disket, ki so imele kapaciteto do 1,44 MB.

Programi so bili v primerjavi z današnjimi nezahtevni in enostavni. Med prvimi

»programi« so bili ohranjevalniki zaslonov, ki so kazali Zemljo, kako se vrti, skače

po zaslonu, spreminja svoj položaj glede na Sonce ipd. Eden prvih programov je

bil Orbit (1991), ki je prikazoval Sončev sistem z opisi planetov, Lune, njihovega

kroženja okoli Sonca, izračunom teže človeka na Luni ter primerjavo planetov po

posameznih elementih.

Program PC GLOBE 5.0 se je pojavil leta 1992 in je bil eden prvih inte-

raktivnih atlasov sveta, ki smo ga dobili učitelji v uporabo. Vseboval je veliko

365

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 365

6.9.2019 10:48:40



podatkov o državah sveta, njihovem gospodarstvu ipd. Omogočal je tudi tiskanje

zemljevidov, kar je pomenilo revolucijo v kartografiji za učitelje. Kmalu ga je nad-

gradil MapsFaktors (1993), ki je imel večjo izbiro različnih splošnih in tematskih,

zemljevidov, boljšo grafiko in več novejših statističnih podatkov.

Leta 1995 smo dobili prva slovenska geografska programa Svetovni popotnik

in Toplotni pasovi, ki ju je izdal Zavod RS za šolstvo. Leta 1997 je Ljubljansko

geografsko društvo razvilo manjši program na disketi, ki je poganjal zbirko dia-

pozitivov Severne Amerike.

V letih 1995‒2000 so v Sloveniji nastali programi: Delajmo karte Slovenije,

Slovenija v sliki, Interaktivni atlas Slovenije, Zgodovinski časovni trak, Krajevni

leksikon Slovenije in Moje prvo čudovito raziskovanje sveta. Leta 1998 je bila

ustanovljena tudi informacijska lista Geolista, katere prvi skrbnik je bil Jože

Žumer (1953–2006).

Slika 110: Program Delajmo karte Slovenije omogoča izdelovanje zemljevidov v štirih

merilih, vključevanje različnih kartografskih slojev in opremljanje kart z dodatnimi

vsebinami.

V letih 1998–2000, v okviru projekta Računalniško opismenjevanje in izobra-

ževanje, so učitelji geografije dobili možnost izvedbe številnih seminarjev za

rabo osnovnih računalniških programov (Word, PowerPoint) pri pouku geogra-

fije in oblikovanje elektronskih prosojnic. Obenem so se izobraževali o tem, kako

366

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 366

6.9.2019 10:48:40

uporabljati didaktično programsko opremo, ki je bila na voljo na zgoščenkah.

Projekt računalniškega opismenjevanja je prinesel nov naziv med bolj usposo-

bljenimi uporabniki sodobne tehnologije – multiplikator, ki je imel nalogo širiti

in spodbujati učitelje geografije za uporabo IKT. V tem času je bil na tem področju

zelo aktiven Slavko Brinovec, ki je izdal več zgoščenk (Slovenija za osnovno šolo,

1998; Geografija Evrope, 1999). Programska oprema je služila utrjevanju, pona-

vljanju in poglabljanju ciljev; načrtovanju, organizaciji in izvedbi ekskurzij v

slovenske pokrajine; načrtovanju in izvedbi orientacijskih tekmovanj; izdelovanju

seminarskih nalog, referatov ali plakatnih nalog in pridobivanju dodatnega znanja

za pripravo na tekmovanja iz geografije. Učenci so lahko svoje znanje razvijali

samostojno, v manjših skupinah, v šoli ali doma. Velika prednost teh zgoščenk

je bila možnost tiskanja slik in besedil, zemljevidov in izdelava prosojnic. Leta

2000 smo učitelji geografije sami začeli izdelovati preproste spletne strani, ki so

služile kot pripomoček pri poučevanju geografije, splet pa je vse bolj postajal vir

geografskih didaktičnih gradiv.

Drugo obdobje uvajanja IKT v pouk geografije se začne z letom 2004, ko je

nastal program Google Earth, s katerim je mogoče raziskovati Zemljino površje z

drugačne perspektive. V letih 2008‒2013 je potekal projekt E-šolstvo pod vodstvom

Zavoda RS za šolstvo, za razvoj geografskih e-vsebin je skrbel Igor Lipovšek

(rojen 1956). V ospredju je bilo izobraževanje učiteljev, raziskovanje možnosti

spletne didaktike in uvajanje spletnih učilnic. Učitelji so se izobraževali o novo-

stih, ki so spremenile tudi vsebino pouka geografije, kot sta npr. uporaba GPS in

geografskih informacijskih sistemov (GIS). Zato je logično, da so bile teme enega

od osrednjih osemurnih seminarjev za učitelje: Geografija Slovenije – uporaba

nove zgoščenke pri pouku (Slavko Brinovec), GIS (Marko Krevs), E-Mapps –

uporaba sodobnih tehnologij za samostojno učenje izven učilnice (Marko Papič),

GPS – uporaba sodobnih naprav za zajemanje prostorskih podatkov in orientacijo

(Mirsad Skorupan).

Posledica projekta E-šolstvo je bil nastanek prostovoljne delovne skupine

učiteljev za e-geografijo. Skupina se je trudila povezati šolske geografe v enotno

e-skupnost. Rezultat njenega dela je bila organizacija seminarjev za učitelje na

teme, kot so uvajanje sodobne tehnologije v pouk geografije, sodobna kartografija

pri pouku geografije, primeri dobre prakse uporabe IKT pri pouku geografije ter

367

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 367

6.9.2019 10:48:40

uporabnost geografskega znanja in sodobne tehnologije v vsakdanu. Skupina

pripravlja tudi redno mesečno videokonferenčno srečevanje učiteljev vsak tretji

četrtek v mesecu – videokonferenčna večernica. Srečevanje nima družabnega

namena, ampak izobraževalnega in omogoča izmenjavo izkušenj.

Tretje obdobje uvajanja IKT v pouk geografije predstavlja čas po letu 2010,

ko je za potrebe pouka nastalo veliko gradiv: Geografija Slovenije, Geografija za

6., 7., 8., 9. razred, Ekskurzije, Kartografija v učni snovi osnovne šole, Kartografija

v učni snovi srednje šole. Leta 2015 so nastali tudi prvi interaktivni učbeniki za

8. in 9. razred osnovne šole ter 1. letnik gimnazije.

Učitelji geografije so množično predstavljali svoje dosežke tudi na IT-kon-

ferencah MIRK v Piranu in pozneje na konferencah SIRIKT. Naj navedem

nekaj naslovov predstavitev na omenjenih konferencah: Uporaba IKT pri pouku

geografije; e-Mapps – z igro in novimi tehnologijami do učenja; Povečajmo aktiv-

nost učencev/dijakov pri pouku geografije s pomočjo IKT; Preverjanje znanja pri

pouku geografije s pomočjo spletne učilnice; Primer učne ure geografije z uporabo

interaktivne table; Doseganje učnih ciljev v geografiji s terenskim delom in uporabo

informacijske tehnologije; Didaktične možnosti elektronske prosojnice pri pouku

geografije; Uporaba i-table ob primeru medpredmetnega povezovanja zgodovine

in geografije; Uporaba IKT pri individualizaciji in diferenciaciji pouka geografije.

Ob tem so bili geografi med najbolj dejavnimi pri sodelovanju s podjetjem Arnes,

osrednjim slovenskim razvojnim podjetjem za uporabo e-storitev. Za razvoj e-

-geografije skrbi tudi stanovsko društvo Društvo učiteljev geografije Slovenije

(DUGS). Na njegovi spletni strani so učiteljem dosegljiva strokovna gradiva in

informacije, potrebne za pouk ali za lastno izobraževanje.





Mirsad Skorupan


4.4.12 Slovenska (družbena) geografija v mednarodnem okolju ob

zatonu 20. stoletja





Anton Gosar


Mednarodno prepoznavnost in promocijo slovenske geografije so v obdobju

njene rasti, vse tja do srede sedemdesetih let prejšnjega stoletja, zaznamovali

368

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 368

6.9.2019 10:48:40

predvsem stiki, ki so jih gojili takrat vodilni geografi ljubljanske univerze in

SAZU. Kot izhaja iz bibliografije (1932–1984) s katero so Dela leta 1985 ugle-

dala luč sveta (Turk, 1985), je bila zastopanost Slovenije na srečanjih Medna-

rodne zveze geografov (IGU) skoraj samoumevna: Washington, 1952; Rio de

Janeiro, 1956; Montreal, 1972; Moskva, 1976 … Preglednica v omenjeni pu-

blikaciji navaja kot prvi zapis slovenskega geografa v mednarodnem prostoru

članek S. Ilešiča »Regionalizm w Jugoslawji«, ki je bil objavljen na Poljskem

leta 1936. Naslednji prispevki slovenskih geografov v tuji strokovni literaturi

so si sledili šele petnajst let pozneje, po letu 1952.

Pričujoči zapis ne želi nomotetično spremljati le zapisov slovenskih ge-

ografov v tujini. S pomočjo že omenjene bibliografije in sorodne publikacije,

izdane ob 75-letnici Univerze v Ljubljani (Dolgan-Petrič, 1994), razmišljanj

ob 80-letnici v publikaciji Geografija na Univerzi v Ljubljani (Ogrin D. in

sod., 1999) ter podatkov v bibliografski zbirki v Cobissu za obdobje 1985–

1989 in 1995–1999 želimo orisati raznovrstnost mednarodnih stikov sloven-

ske geografije, prednostno tiste povezave, ki so jih v zadnjih treh desetletjih

20. stoletja vzpostavili visokošolski učitelji Oddelka za geografijo Filozofske

fakultete in Univerze v Ljubljani. V delu razprave, ki zadeva objave člankov/

poglavij (ne pa povzetkov) v tujih publikacijah – revijah ali monografijah – je

kot država upoštevan kriterij sedeža založbe. Čeprav se avtor zaveda medna-

rodnega pomena, so v analizi objav izostali tujejezični prispevki slovenskih

avtorjev v publikacijah, ki so jih izdale domače založbe. Zgoraj omenjeno

empirično podstat dopolnjujejo kot vir informacij zapisi iz rubrik Razgledi

in Kronika v Geografskem vestniku in avtorjeva osebna evidenca (1970–2000),

ki je beležila posvete z mednarodno udeležbo in druge stike slovenske s tujo

geografsko stroko – kot so posveti, naša gostovanja v tujini in obiski uglednih

kolegov iz tujine. Navedeno je pogosto kulminiralo v prijateljske vezi, obiske,

raziskovalne projekte, štipendije, priznanja in nagrade. Nenazadnje je kom-

pleks stkanih vezi pripomogel k razvijanju stroke in utrjevanju meduniver-

zitetnega sodelovanja. Poudarek bo predvsem na družbenogeografskemu po-

dročju stroke, zato se velja vnaprej opravičiti drugim, razvejanim dejavnostim

geografije, predvsem s področja fizične geografije in krasoslovja, ki so vzpo-

redno prepletale vezi z mednarodnim okoljem. Ker bi se lahko v preteklosti

kakšna pomembna aktivnost, zaradi avtorjeve občasne odsotnosti, odvijala

369

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 369

6.9.2019 10:48:40



tudi mimo njegovega vedenja, naprošam bralce za prizanesljivo vrednotenje

zapisa. Lahko bi torej v »novoreku« rekli temu zapisu, da gre za »škrbino«, ki

pričakuje dopolnitev/nadaljevanje.

Slika 111: Rezultat plodnega sodelovanja s češkimi kolegi je priznanje, ki ga je v imenu

Oddelka za geografijo Palackyjeve univerze v Olomucu našemu oddelku ob 100-letnici

izročil naš dolgoletni sodelavec in prijatelj dr. Miroslav Vysoudil (foto: B. Rogelj).

Zadnja desetletja 20. stoletja so zaznamovale številne družbene in tehno-

loške spremembe, ki slovenske geografije niso mogle obiti. Analogno dobo je

nadomestila digitalna; iz mednarodno prepoznavne Jugoslavije se je izdvojila

majhna, a suverena slovenska država; mehki komunizem oz. socializem sta

zamenjala demokracija in tržna ekonomija; klasično visokošolsko izobraže-

vanje je »povozila« bolonjska reforma; informacijska tehnologija je prodrla do

slehernega posameznika; globalizacija je zaznamovala ekonomijo in prostor-

sko ureditev, vse od Konference OZN o okolju v Riu de Janeiru 1992 dalje

se zavedamo podnebnih sprememb, a posledic še nismo dokončno dojeli in

predvsem ne ukrepali. V manj kot pol stoletja smo iz industrijske dobe prešli

v informacijsko in postinformacijsko, vedno bližje nam je doba umetne inte-

ligence. To je bilo obdobje, ko je leta 1984 Oddelek za geografijo Univerze

Edvarda Kardelja »pretihotapil« prvi računalnik Commodore 64 iz Nemčije

in ko je naša domovina, kot članica gibanja neuvrščenih (1961–1991), odigrala

pomembno geopolitično vlogo na mednarodnem prizorišču (a »naša« politična

370

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 370

6.9.2019 10:48:41

geografija takrat izziva ni zaznala; intenzivno se je posvečala manjšinam in

pomenu meja). To so bili obdobno časi, ko smo osebna vozila smeli zagnati

le, če smo na določen dan imeli ustrezno registrsko številko (par - nepar) in

smo pred odhodom v tujino v banki vplačali 500 dinarjev pologa, da bi smeli

s potrdilom in potnim listom v roki oditi v tujino. To so bili na Oddelku za

geografijo tudi časi pisem in dopisnic, strojepisk, pisalnih strojev in indigo

papirja, diaprojektorjev in diapozitivov, prosojnic in grafoskopov, telefaksov,

kopirnih strojev ter, ob prehodu v 21. stoletje, tudi prvih GSM-telefonov in

težkih prenosnih računalnikov. To je bil tudi čas, ko smo podedovano/klasično

štiriletno dodiplomsko izobraževanje zamenjali – glede na stroko – za študij 3

+ 2 (leti) ali 4 + 1 (leto) …; in nenazadnje, to so bili časi, ko smo (tudi žeblje in

vijake!) kupovali še v središču mesta in smo geografi predmestja izpostavljali

le kot spalna naselja, saj še slutili nismo »amerikanizacijo« v obliki hiper in

megamarketov ter »shopping centrov«.

Razgibanim šestdesetim letom, ki so jih zaznamovale stavke in tudi de-

monstracije študentov pred Filozofsko fakulteto, stremljenja po znosnem ko-

munizmu (npr. na Madžarskem in Češkoslovaškem), Chejeva socialistična

revolucija na Kubi in vojna v Vietnamu so v dveh desetletjih, ki so jim sledila,

izzvenela v relativnem, a nestrpnem miru. Ob pomoči slovenskih geografov so

leta 1984 potekale zimske olimpijske igre v Sarajevu; v Jugoslaviji pa je smrt

dolgoletnega povojnega državnega voditelja Josipa Broza - Tita leta 1980 dala

krila patriotizmom/nacionalizmom vseh vrst. Ti so se krepili na nesorazmerjih

v družbenem razvoju in razlikah med urbanimi in ruralnimi okolji, mestom in

podeželjem. Cikli občasnega nezadovoljstva in upora (Hrvaška, Srbija, Koso-

vo) so desetletje pozneje kulminirali v desetletje zatona države in oblikovanje

sedmih suverenih držav. Slovenija je bila pred tem v Jugoslaviji mostišče pove-

zav z Zahodom, slovenska geografija pa je skrbela za transmisijo geografskega

znanja, ki je tam nastajalo in se razvijalo. Ta vloga slovenske geografije je po

osamosvojitvi zlagoma zatonila.

4.4.12.1 Utrjevanje in (pre)oblikovanje mednarodnih strokovnih povezav

Vse do druge tretjine prejšnjega stoletja je veljalo, da velja slediti družbeno-

geografski teoriji oziroma raziskovalnim metodam, ki so jih razvijali fran-

coski in ruski geografi. Nemško jezikovno področje je bilo v poznavanju in

371

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 371

6.9.2019 10:48:41

citiranju zapostavljeno. Zgodnja sedemdeseta leta so prinesla spremembo in

bila za jugoslovansko/slovensko geografijo pomembna prelomnica. Dotlej je

veljalo, da je heretično vsakršno razmišljanje o večpolarnosti geografije ozi-

roma o zavzemanju kakršnegakoli drugačnega zornega kota v razpravi, ki ne

bi izhajala iz tradicionalne, kompleksne matrike: fizična, družbena, regional-

na geografija. Pogosto je to vodilo v poenostavljene opise (po)krajine. Vihar

znotraj slovenske in jugoslovanske stroke je s svojim pogledom na geografijo

leta 1969 na simpoziju v Ruskamenu pri Omišu sprožil Münchenčan Karl

Ruppert, ko je izhodišče za razumevanje geneze neke pokrajine postavil v

socialnogeografski kontekst (Ruppert in sod., 1981). Podobno kot v fizič-

ni geografiji, kjer je bila analiza ozadja/vzrokov za obstoj/izgled pokrajine

ustaljen raziskovalni prijem, se je s socialnogeografsko teorijo/metodologijo

začel proces, ki naj ne bi le opisoval in na podlagi statičnih in statistično

preverljivih dejavnikov razlagal prostor, ampak naj bi z motivi in aktivnost-

mi, ki so bile skladne z interesi obstoječih družbenih skupin in njihovim ži-

vljenjskim slogom, ovrednotil in razložil obstoječo ter deloma tudi predvidel

prihodnjo prostorsko strukturo/stvarnost.

Po (slabem) prevodu Ruppertove Socialne geografije v hrvaščino (Ilešič,

1969a) je socialnogeografska misel, ki so jo po koncu 2. svetovne vojne »po-

svojili« v Nemčiji (Wolfgang Hartke, 1908–1997) in Avstriji (Hans Bobek,

1903–1990; Elisabeth Lichtenberger, 1925–2017), zapolnila tudi jugoslovan-

ska/slovenska raziskovalna okolja. Profesor Ruppert je bil pogosto sopobudnik

geografskih raziskav v Sloveniji, na Hrvaškem in v Makedoniji. Spodbudil je

npr. raziskavo o zamiranju slovenskih planin, o učinkih turizma in prostoča-

snih dejavnostih, o spremembah v kulturni krajini zaradi zaposlovanja delovne

sile v tujino idr. Najbolj kompleksno terensko raziskavo sodelavcev njegovega

ter skopskega in ljubljanskega geografskega inštituta (s sodelavci Oddelka za

geografijo in študenti) pa je organiziral leta 1979 v južni Makedoniji (Ohrid).

Karl Ruppert je dojemal Jugoslavijo, in še posebej Slovenijo, kot laboratorij za

proučevanje transformacije tradicionalne v sodobno, zahodno družbo in je, po-

sledično, v tem okolju našel idealni poligon za preverjanje socialnogeografskih

metod in teorije. Središče črpanja socialnogeografske misli je bil brez dvoma

njegov Inštitut za gospodarsko geografijo na Ekonomski fakulteti v Münchnu.

Tja so prihajali nadobudni geografi iz drugih nemških geografskih središč,

372

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 372

6.9.2019 10:48:41

Italije, Avstrije, Madžarske in Jugoslavije. Študentske geografske ekskurzije so

obiskovale inštitut, se seznanjale z delom sodelavcev, profesor Rupert pa si je

vedno vzel dan ali dva, da bi skupine popeljal še v alpsko predgorje (Tegernsee).

Več kot ducat slovenskih/jugoslovanskih geografov je, ob ustreznem nemškem

financiranju, gostovalo za daljše obdobje v stavbi univerze na Leopoldstrasse

22. Med slovenskimi geografi in njegovimi sodelavci so se stkale tudi osebne

vezi, predvsem z dr. Jörgom Maierjem, ki je prevzel profesuro v Bayreuthu, dr.

Franzem Schafferjem, ki je služboval v Augsburgu, in dr. Klausom Wolfom

(1938–2014) iz Frankfurta.

Sedemdeseta in osemdeseta leta so bila za geografsko misel v Sloveniji/

Jugoslaviji izrazito tranzicijska. V mnogočem se zato ločita prvi dve obrav-

navani obdobji od zadnjega desetletja 20. stoletja. Socialnogeografska teorija

je bila vse do zborovanja slovenskih geografov v Mariboru (1978) deležna

kritik, ki so se umirile šele v začetku osemdesetih let. Interes stroke, tudi

fizične geografije, da v svoj raziskovalni aparat vključi tudi metode slednje

(posveti v Celju, na Bledu, v Postojni), pa tudi interes druge strokovne jav-

nosti, predvsem planerske, turistične in regionalno-razvojne (posveti v Lju-

bljani, Trstu in Mariboru) so pretehtale v to smer. Tradicionalna vsakoletna

strokovna srečanja slovenskih geografov na regionalni ravni (s severnoitali-

janskimi geografi) in v okviru delovanja Jugoslavije znotraj komisij SEV (so-

delovanje vzhodnoevropskih držav), s Poljaki ( J. S. Kostrowicki, 1918–2002),

Madžari (G. Enyedi, 1930–2012) in geografi Češkoslovaške (A. Vaishar), so

na prehodu v osemdeseta leta zamirala, a so se po osamosvojitvi Sloveni-

je spet okrepila. Teoretske razprave sovjetskih geografov so postale vedno

manj brane, nadomeščali so jih zlagoma članki in knjige iz anglosaškega

govornega območja; konkretne metodološke smernice germanske geografske

srenje, ne le münchenske socialnogeografske šole, tudi Akademije za pro-

storsko načrtovanje iz Hannovra, so bile – tako med slovenskimi kot jugo-

slovanskimi geografi – postopoma deležne vedno večjega zanimanja. K temu

so pripomogla gostovanja učiteljev in študentskih ekskurzij na tamkajšnjih

visokošolskih ustanovah, ki so jih podprli avstrijski ali nemški raziskovalni

skladi in Humboldtova štipendija. Potovanja in bivanja so omogočala tudi

strokovna združenja, kot npr. SOEG (Društvo za proučevanje jugovzho-

dne Evrope) in štipendije DAAD (Vladna služba za akademsko izmenjavo).

373

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 373

6.9.2019 10:48:41



»Nemško-avstrijski« navezi fi nančne podpore in strokovnega bogatenja se

je pridružila tudi Fulbrightova fundacija, ki je že od sedemdesetih let dalje

podpirala daljša gostovanja slovenskih geografov v ZDA. Pozneje sta temu

trendu sledila še British Council (Velika Britanija) in novozelandska Erski-

nova fundacija.

Slika 112: Terenskih vaj na Kaninu v sklopu simpozija »Človek in kras« leta 1975 so se

udeležili ugledni mednarodni krasoslovci in geomorfologi: (z leve) Gordon Warwick,

Alfred Bögli, Jean Nicod, Mary Sweeting in (obrnjen s hrbtom) Ugo Sauro

(foto: J. Kunaver).

Slovenski družbeni geografi so se vse do razpada Jugoslavije čutili po-

klicani posredovati raziskovalne rezultate tujih ustanov med sodržavljane in

študije le-teh navzven. V tujih jezikih, praviloma v nemščini ali angleščini,

se je bogatilo objavljanje v Geographici Slovenici (1971–2002) in Geographici

Yugoslavici (1978–1990). Zato so bili obiski jugoslovanskih kolegov v Lju-

bljani vsakdanji pojav, obenem pa so se z leti stopnjevali tudi obiski uglednih

geografov iz tujine. Če smo na Aškerčevi 2 v sedemdesetih letih registrirali le

sedem predavateljev iz tujine, jih je bilo v osemdesetih že 15 in desetletje po-

zneje kar 19. O tem, da je bila ljubljanska geografska šola cenjena, priča dej-

stvo, da so nas obiskovale (in prosile za organizacijsko in vsebinsko pomoč)

374

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 374

6.9.2019 10:48:41

mnoge visokošolske skupine iz tujine, ki smo jim profesorji in študenti nudili

pomoč in kakovostno razlago na terenu – ne le v Sloveniji, ampak po vsej

Jugoslaviji. Izpostaviti velja dvakratni tritedenski obisk ameriških študentov,

ki jih je vodil prof. Tom Poulsen (1931–2014) iz Portlanda v Oregonu. Po-

dobno poglobljena študijska potovanja so udejanjali tudi visokošolski učite-

lji iz Anglije, Švedske, Nizozemske in še posebno iz nemških in avstrijskih

visokošolskih okolij. Razumljivo je, da so ti obiski ob koncu stoletja, zaradi

geopolitične situacije, skoraj povsem usahnili. Restriktivnost državne politi-

ke glede potovanj v tujino, na katero se je opozarjalo tudi v uvodnem govoru

ob praznovanju 60-letnice leta 1979, ni zmanjšala intenzitete mednarodnih

stikov, še najmanj pa število gostovanj slovenskih geografov na kongresih,

simpozijih in posvetih v tujini. Na kongresih Mednarodne geografske zveze

(IGU) je bila slovenska geografija, z vsaj enim članom Oddelka za geografijo

FF UL, zagotovo vedno prisotna: v Montrealu (1972), Moskvi (1976), Tokiu

(1980); Parizu (1984), Sydneyju (1988); in pozneje, v zastopanju suverene

Slovenije, v Washingtonu (1992) in Haagu (1996). Če so se še v sedemdese-

tih letih, z izjemo enega, vsa strokovno specifična mednarodna zborovanja s

slovensko udeležbo odvijala izključno na evropskem kontinentu (skupaj 20),

je bil v desetletju pozneje doseg geografskega znanja ljubljanske univerze

posredovan že na sedmih neevropskih posvetih. Aktivna udeležba članov

oddelka na strokovnih kongresih v tujini se je nato v devetdesetih letih prej-

šnjega stoletja več kot podvojila – s 23 na 49 (indeks 2,3). Vročica medce-

linskih potovanj je geografe v obliki aktivne udeležbe na kongresih (npr.

na vsakoletnih srečanjih AAG – Ameriškega geografskega združenja) ali v

obliki udeležbe na strokovnih ekskurzijah zajela ob koncu stoletja. Številčna

skupina študentov geografije je l. 1995 obiskala mesta in nacionalne parke na

zahodu ZDA, temu pa je sledilo kar nekaj potovanj študentov, profesorjev in

sodelavcev Filozofske fakultete na severnoameriško celino (4). V naslednjem

desetletju so sledila tudi potovanja v Južno Ameriko.

375

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 375

6.9.2019 10:48:41

Preglednica 13: Mednarodne dejavnosti Oddelka za geografijo Filozofske fakultete

Univerze v Ljubljani, 1970–2000.





VSEBINA


1970–1979

1980–1989

1990–1999

Mednarodne kon-

Regionalni razvoj,

1. Ruralni sistemi/ Geografija in narod-





ference v Sloveniji


Prostorsko načrtovanje gorska območja

nosti,

(okrajšave vsebin/

turizma,

2. Človekov poseg Bodočnost mest,

naslovov)

Turizem in meje,

v kras

Politična geografija v

Življenjsko okolje

21. stoletju

Simpoziji z med-

1. Problemi obmejnih Regionalni razvoj - Obmejnost in

narodno udeležbo v

območij

ob 70-letnici,

regionalni razvoj,

Sloveniji (okrajšave

Agrarno-geografski Sonaravni razvoj v

vsebin/naslovov)

simpozij,

Alpah – ob 80-let-

Človek in okolje

nici

Dvostranski oddelčni/ Videm (FJK-SI),

Suwalky, Varšava

Bayreuth/Frankfurt

inštitutski mednarodni Ljubljana (FJK-SI),

/Pol - Yu (SEV

(Nem - SI), Postojna

posveti

Pordenone (FJK -SI), 8.1.3)/; Bayreuth

(F - SI), Pecs (SI

Ohrid (Pol -YU),

(Nem - Yu);

- Nem - Mad),

Ljubljana (Nem - YU), Maribor (Pol - SI); Ribno/Bled (SI -

Maribor (Slo - SI), Trst Koprivnica (Pol

Bern), London (SI -

(FJK - SI), Krakov /Pol - Yu)

VB), Ljubljana - PF

- SI (SEV 8.1.3)/

(SI-Nem-Mad-A)

Udeležba na medn-

Evropa: 20

Evropa: 16

Evropa: 40

arodnih konferen-

Severna Amerika: 1

Severna Amerika: 3 Severna Amerika: 6

cah v tujini (brez

Azija: 2

Azija: 2

upoštevanja števila

Avstralija/NZ: 2

Afrika 1

udeležencev)

Gostovanja s preda-

Evropa: 4

Evropa: 10

Evropa: 8

vanji uglednih učiteljev Severna Amerika: 2

Severna Amerika: 6 Severna Amerika: 12

iz tujine

Azija: 1

Avstralija/NZ: 1

Daljša gostovanja

Leuwen - Belgija;

Praga -

Passau/Regensburg

oddelčnih učiteljev

Lund - Švedska;

Češkoslovaška;

- Nemčija;

v tujini (brez

Varšava/Krakov -

Portland, OR -

St. Paul, MN -

upoštevanja števila

Poljska; Hannover -

ZDA;

ZDA;

udeležencev)

Nemčija;

Bern - Švica;

Bayreuth - Nemčija;

München - Nemčija;

London - Velika

Christchurch - Nova

Gradec - Avstrija

Britanija

Zelandija; Spring-

field, MO, ZDA

Ekskurzije in terenska Avstrija 3; Italija 1;

Avstrija 2;

Avstrija 1; Nemčija

dela geografov iz tujih Madžarska 1; Nemčija Madžarska 1;

1;

univerz in šol

3; Francija 1; Velika

Nemčija 2; Švica

Velika Britanija 1;

Britanija 1; ZDA: 3

1; Poljska 1;

Nizozemska 1;

Češkoslovaška 1

ZDA 1

Ekskurzije in terenska Avstrija 2; Italija 1;

Avstrija 2; Nemčija Francija 4; Severna

dela slovenskih geo-

Nemčija 2; Nizozemska 2

Amerika 4; Avstrija 2;

grafov v tujini (zunaj 1; Češkoslovaška 1

Nemčija 1

zamejskih pokrajin)

376

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 376

6.9.2019 10:48:41

4.4.12.2 Marketing slovenske geografije v tujini

Ob praznovanju 70-letnice slovenske geografije leta 1989 so na okrogli mi-

zi študenti izpostavili njeno neprepoznavnost. Anketirani Ljubljančani niso

znali navesti nobenega geografskega dela, še manj pa imenovati vsaj enega

slovenskega geografa. Trije voditelji okrogle mize (danes na uglednih mestih

v medijih, turizmu in bančništvu) so iz razprave povzeli, da »geografija nima

ustreznega marketinga«. Ob pogledu na dejavnost objavljanja (ter drugih ak-

tivnostih) v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja, predvsem v zadnjem, ne gre

dvomiti, da je, vsaj v strokovnih krogih, slovenska geografija in so (nekateri)

slovenski geografi izjemno prepoznavni. To lahko sklepamo po:

a) udeležbah slovenskih geografov na strokovnih sestankih v tujini (in doma);

b) po številnih mednarodnih, bilateralnih in medinštitutskih posvetovanjih

organiziranih v Sloveniji;

c) po publikacijah, ki jih izdajajo slovenski geografi v tujih jezikih;

č) po brošurah, ki so bile ciljno naravnane v promocijo stroke;

d) po uglednih geografih, ki so gostovali na Univerzi v Ljubljani;

e) po številu objav v tujih monografijah in periodičnih publikacijah.

Med letoma 1970 in 2000 so slovenski geografi povečali letno publiciranje v tu-

jini za več kot dve tretjini. Podatki v navedenih virih kažejo, da smo v tridesetih

letih v tujini objavili 324 prispevkov. Pri tem velja izpostaviti predvsem dejavnost

v obdobju osamosvajanja in poslej: med 1990 in 2000 je izšlo v tujini in v tujem

jeziku 148 oziroma 46 odstotkov vseh objavljenih prispevkov. Najmanj dejavni,

se zdi, smo bili slovenski geografi v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (81

objav ali 25 odstotkov), v prvih letih tranzicije slovenske geografske misli pa je

bilo v tujih strokovnih publikacijah objavljenih 95 del oziroma skoraj 30 odstot-

kov vseh. Vsebinsko je pri objavah v tujini izstopala družbena geografija z 212

objavami (65 odstotkov), a sta bili tudi fizična in regionalna geografija v zadnjih

desetletjih dokaj aktivni v publiciranju v tujih periodikah (112 objav). Glede na

uvodoma omenjene spremembe v dojemanju geografske misli se zdi povsem

logično, da je največ objav ugledalo luč sveta na nemških in avstrijskih tleh, kjer

sta bili v treh desetletjih objavljenih dve petini vseh prispevkov. Skupaj s sosedo

Italijo presegajo te objave polovico vseh v tujini objavljenih del. Izjemen porast

377

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 377

6.9.2019 10:48:41

objav sta v zadnji dekadi zabeležili ZDA in Poljska, kjer je bil pri slednji zaton

sodelovanja opazen pred slovensko osamosvojitvijo. V tem obdobju je povsem

izostalo objavljanje v Sovjetski zvezi/Rusiji. Geografske prispevke slovenskih

avtorjev srečujemo v 28 državah – pri čemer je v devetih evropskih državah in

ZDA zastopanih kar 88 odstotkov vseh objav (preglednica 14). Največ prispev-

kov slovenskih avtorjev je najti v periodičnih zvezkih Münchner Studien zur Sozi-

al und Wirtschaftsgeographie (Monaške študije k socialni in ekonomski geografiji).

Po osamosvojitvi se je, po zaslugi prijateljskih vezi z uredniki, objavljanje dokaj

razpršilo in jezikovno diferenciralo. Mitteilungen der österreichischen geographi-

schen Gesellschaft so z veseljem sprejemale slovenske članke, ugledna strokovna

revija GeoJournal (založbe Kluwer, pozneje Springer), ki izhaja v angleščini, je

tri številke posvetila izključno Sloveniji. Posebne pozornosti so bile deležne pro-

motivne publikacije, ki jih je slovenska geografija pripravila v devetdesetih letih

za oba kongresa IGU, tako v Washingtonu kot Haagu. Uredništvu ameriškega

četrtletnika AAG Newsletter (ki ga je digitalna doba »povozila«) se je takrat zdelo

pomembno objaviti dokaj obsežen zapis z naslovom Geography in Slovenia.

Preglednica 14: Objave učiteljev Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze

v Ljubljani v tuji strokovni periodiki/monografiji, 1970–2000.*

država

1970–

1970–

1980–

1980–

1990–

1990–

Skupaj Skupaj

1979

1979

1989

1989

1999





1999


abso-


%





absolutno


% absolutno

% absolutno % v državi lutno države

Nemčija

20





20


28


28


51


52


99


31


Avstrija


7





21


6


19


21


62


34


11


Italija


13





39


7


21


13


39


33


10


Češka/

6





19


9


28


17


53


32


10


Slovaška

Madžarska

12





57


2


10


7


33


21


6


Poljska


5





24


1


5


15


71


21


6


ZDA


1





7


4


29


9


64


14


4


Francija


4





36


3


27


4


36


11


4


SZ/Rusija

8





80


2


20


-


-

10





3


Švica

3





33


2


22


4


4


9


3


10


79





28


64


23


141


50


284


88


izstopajočih

vse objave

91





28


76


23


157


48


324


100


* število člankov – ne glede na številčnost avtorjev/učiteljev, zaposlenih na Oddelku za geogra-

fijo FF UL, ob začetku navedenega desetletja

378

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 378

6.9.2019 10:48:41

4.4.12.3 Ob zori novega tisočletja

Samostojna in suverena Slovenija je v zadnjem desetletju 20. stoletja zasta-

vila mednarodno sodelovanje na novih temeljih. Ovrednotila je odnos do

partnerjev na ozemlju bivše države in tujine ter začrtala inovativno smer

raziskovalnega in pedagoškega razvoja. Najhitreje je obnovitev sodelovanja

stekla z Republiko Hrvaško. Poleg medsebojnih obiskov predavateljev (tudi

zaradi pogojev akademskega napredovanja), udeležb na konferencah (Za-

greb, Zadar) in objavljanj v strokovni periodiki obeh držav, je bilo zaznati

tudi zametke skupnih projektov, ki so se nato v 21. stoletju dodobra razrastli.

Izpod peresa hrvaškega in slovenskega avtorja je nastala denimo študija o

možni rešitvi meddržavnega mejnega spora (objavljeno v francoski mono-

grafiji). Sledilo je medlo povezovanje z geografi iz Bosne in Hercegovine

(Tuzla, Sarajevo), ki pa ni vključevalo kolegov iz Republike Srbske. Poprej-

šnji tesni stiki z beograjskimi in skopskimi geografi so žal za (pre)dolgo za-

mrli. Spomnimo, v okviru tega zapisa obravnavamo obdobje, ko so večino

desetletja zaznamovale vojne razmere v sosedstvu ter obdobje pred vstopom

Slovenije (2004) in Hrvaške (2011) v EU in Nato.

(Pre)oblikovali so se poprejšnji stiki z geografi iz nemških in avstrijskih

visokošolskih središč. Trije dejavniki so bili pri tem pomembni: a) upokojitev

eminenc geografije v omenjenih okoljih, b) interes relativno novih visokošol-

skih središč in c) spremenjen geopolitični položaj Slovenije v Srednji Evro-

pi. Strokovni stiki z Ludwig-Maximillian Universität so zlagoma povsem

zamrli. A slovenski družbeni geografi so vztrajali pri »monaškem socialno-

geografski konceptu«, katerega nosilstvo so, po upokojitvi profesorja Karla

Rupperta, prevzele visokošolske katedre, ki so jih v Bayreuthu, Augsburgu in

Frankfurtu zasedli/ustanovili njegovi učenci/sodelavci. Interes bayreuthske

izpostave se je izkazoval v načrtovanju prostorskega razvoja občin (Domža-

le), političnoekonomski strukturi podjetij (»joint venture« - npr. v Turnišču,

Ribnici) in v širšem meddržavnem regionalnem sodelovanju (Slovenija-Av-

strija-Madžarska). Kolege iz Frankfurta in Augsburga je zanimala urbana

poselitev in z njo povezana socialna in etnična struktura mest. Poleg posve-

tov, ki so sledili omenjenim interesom in na katerih so slovenski in nemški

referenti poročali o svojih izsledkih ter objavljali prispevke v pozneje izdanih

379

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 379

6.9.2019 10:48:41

zbornikih, je pomembno omeniti, da so pri terenskih raziskavah sodelova-

li tudi študenti iz omenjenih in slovenskih geografskih središč. Lahko bi

govorili že o zametkih poznejših evropskih projektov. Z avstrijskimi viso-

košolskimi središči pred devetdesetimi leti prejšnjega stoletja nikoli ni bilo

tako tesnih stikov kot z južnonemškimi. V glavnem se je sodelovanje omejilo

na »servis« pri visokošolskih in društvenih ekskurzijah. Z osamosvojitvijo

Slovenije se je povečal interes avstrijskih visokošolskih geografov, predvsem

iz robnih regionalnih središč države – tj. Gradca, Innsbrucka in Celovca.

Podobno kot v primeru nemške izkušnje so najprej začeli izvajati posvete in

raziskave o obstoječem in možnem medregionalnem sodelovanju s sosednji-

mi državami in Hrvaško. Rezultat tega interesa so na primer bili projekt o

možnostih medregionalnega sodelovanja ob Tromeji (Avstrija, Italija, Slove-

nija), Poletna kulturno-jezikovna »univerza« v Bovcu in projekt oblikovanja

skupnega geografskega (in zgodovinskega) učbenika za območje Zgornjega

Jadrana. Pri omenjenih projektih so poleg slovenskih geografov sodelovali še

geografi (in zgodovinarji) iz Trsta, Vidma in Celovca. Raziskava infrastruk-

turne, gospodarske in socialne kompatibilnosti ob Tromeji je služila tudi kot

predpriprava na kandidaturo treh dežel – Slovenije, Koroške in Furlanije -

Julijske krajine – za zimske olimpijske igre 2006 (»Senza Confini«).

Sodeč po objavah, predavateljskih gostovanjih in udeležbah na posvetih

se je ponovno obudilo sodelovanje z geografi na Madžarskem in Poljskem.

Če so poprej za vzdrževanje stikov skrbele geografske institucije v glavnih

mestih, Budimpešti in Varšavi (tudi Krakovu), so štafetno palico sodelovanja

prevzele raziskovalne ustanove njihovega državnega obrobja – Opole/Kato-

vice in Pécs. Spremenil se je tudi geografski interes: prej je bilo osredje prou-

čevanja namenjeno razvoju podeželja in urbanizaciji, zdaj stopata v ospredje

politična in etnična geografija. Glede na izkušnje »ljubljanske šole politične

in etnične geografije« (kakor so jo v teh okoljih poimenovali), ki je že dese-

tletja proučevala etnične manjšine (v domovini in sosedstvu) ter možnosti za

čezmejno sodelovanje, se je zdelo tem ustanovam popolnoma ustrezno, da v

svoje raziskave in projekte vključijo predvsem slovenske kolege. Udeležbe na

posvetih in sosledne objave so obogatile geografsko stroko.

Novo poglavje sodelovanja se je spletlo z geografi, ki delujejo v ZDA

in Kanadi. S promocijo in objavami političnogeografskih študij v avtorstvu

380

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 380

6.9.2019 10:48:42

slovenskih geografov se je interes severnoameriških kolegov – nenazadnje

tudi zaradi konfliktnosti v tem geostrateško pomembnem območju – usmeril

tudi na Slovenijo in Balkan (in ne, kot poprej, predvsem na Rusijo in druga

območja evropskega vzhoda in evroazijskega kontinenta). Obenem je bila

demokratična Slovenija pripravljena sprejeti bogato znanje, ki so ga po rodu

Slovenci/-ke že poprej posredovali na ameriških univerzah. S pomočjo Ame-

riškega geografskega združenja (AAG) in prek drugih finančnih vzvodov

so se strokovnih srečanj udeleževali in predavali najbolj prodorni ameriški

geografi, ki zdaj zelo dobro poznajo domet slovenske družbene geografije.

Posebno odmeven je bil nastop Jožeta Velikonje ( Joseph Velikonja, 1923–

2015) in geografska delavnica Kako pisati (za) in objavljati v anglosaksonskih

strokovnih periodikah Lydije Mihelič - Pulsipher. Iz »zimskega spanja« so se

prebudili tudi francoski in britanski geografi. Prvi so s predavanji sorbonskih

učiteljev (in v. v.) ter organizacijo in zbornikom iz odmevnega politično-

geografskega simpozija Mare Nostrum (Menton) ponesli glas o Severnem

Jadranu v frankofonska območja; drugi pa so, v navezi univerz Aberdeen in

Innsbruck, pripeljali v Slovenijo raziskovalni projekt Coastal Management,

ki je ljubljansko geografijo strokovno bogatil še naslednjega pol desetletja.

Učitelji Oddelka za geografijo so se v devetdesetih letih angažirali tudi v ure-

dništvih tujih periodik oziroma njihovih uredniških odborih, npr. v GeoJour-

nalu, Annals of Tourism Research, Moravian Geographic Report, Mitteilungen

der österreichischen geographischen Gesellschaft in drugih.

Za povezovanje s slovenskimi geografi ter za mednarodno odmevnost slo-

venske geografije so zaslužni mnogi kolegi v tujini. Z nekaterimi smo spletli

prijateljske vezi, nekateri pa so žal preminuli.

Spomniti pa gre tudi na dejstvo, da se je mladi rod geografov, študentov

in absolventov začel v tem obdobju intenzivno in neodvisno od študijskega

procesa angažirati na mednarodnem področju. K temu je pripomoglo članstvo

slovenskih študentov geografije v EGEA – European Geography Association

(1997) in dejstvo, da je Slovenija leta 1998 pristopila k sporazumu članic EU

– Erasmus, ki je omogočal časovno omejen študij na katerikoli visokošolski

ustanovi v EU (pozneje tudi širše).



381

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 381

6.9.2019 10:48:42

Preglednica 15: Kolegi, zaslužni za mednarodno odmevnost slovenske družbene

geografije v obdobju 1970–2000.

DRŽAVA

Priimek in ime učitelja/raziskovalca na tuji geografski ustanovi

(po abecedi)

AVSTRIJA

Frantz Klaus, Innsbruck; Jordan Peter, Dunaj; Jülg Felix, Dunaj;

Moritsch Andrej, Celovec; Seger Martin, Celovec;

Zimmermann Friedrich, Gradec

ČEŠKA /

Mariot Peter, Bratislava; Vaishar Anton, Brno

SLOVAŠKA

FRANCIJA

Sanguin Andre-Louis, Pariz

ITALIJA

Pagnini Maria-Paola, Trst/Rim; Valussi Giorgio, Trst

KANADA

Armstrong Warwick, Montreal

MADŽARSKA Enyedi Gyorgy, Budimpešta

NEMČIJA

Albrecht Volker, Frankfurt/M; Haubrich Hartwig, Freiburg; Jurc-

zek Peter, Chemnitz; Maier Jörg, Bayreuth; Ruppert Karl, München;

Schaffer Franz, Augsburg; Tietze Wolfgang, Helmstedt; Wolf Klaus,

Frankfurt/M

NOVA

Pearce Douglas, Christchurch/Wellington

ZELANDIJA

POLJSKA

Hefner Kristian, Katowice; Kostrowicki Jerzy, Varšava; Koter Marek,

Opole

RUSIJA

Kolosov Vladimir, Moskva

ŠVICA

Leimgruber Walter, Fribourg; Messerli Paul, Bern

VELIKA

Carter Frank, London; Colin Thomas, Belfast; Loder John, Aberdeen

BRITANIJA

ZDRUŽENE

Brunn Stan, Lexington, KY; Helburn Nick, Boulder, CO; Hoffman

DRŽAVE

George, Austin, TX; Mihelič-Pulsipher Lydia, Knoxville, TN; Minghi

AMERIKE

Julian, Columbia, SC; Murphy Alexander; Eugene, OR.; Poulsen Tom,

Portland OR; Purcell Darren, Oklahoma City, OK; Rafferty Milton,

Springfield, MO; Velikonja Jože, Seattle, WA

Težavo glede odmevnosti slovenske geografije v mednarodnem okolju

povzroča nekonsistentno spremljanje tako objavljanj kot tudi mednarodnih

raziskav in nastopov, pri katerih sodelujejo slovenski geografi. Uvodoma nave-

dena bibliografija vključuje članke, objavljene v tujini do leta 1984 (Turk, 1985),

naslednji pregled pa se nadaljuje z izhodiščno letnico 1989 (Dolgan-Petrič,

1994). Od 1995 dalje poskusa analize (dela) mednarodne odmevnosti slovenske

geografije prek objav ni bilo. Pričujoči zapis je prvi tovrstni poskus. Spremlja-

nje in arhiviranje dejavnosti geografov, zaposlenih na Oddelku za geografijo

382

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 382

6.9.2019 10:48:42



Slika 113: Predavanje Lydije Mihelič – Pulsipher na poletni šoli CEEPUS mreže Geo-

RegNet, ki jo je organiziral Oddelek za geografijo FF UL julija 2019 (foto: M. Rebolj).

in na drugih geografskih institucijah, mimo objav posameznikov (te najdemo

v Cobissu) – kot denimo predavateljski obiski v tujini oziroma tujih gostov

in ekskurzij (in naših pri njih), organizacije mednarodnih posvetov, terenskih

del, projektov itn. – dolgoročno in na enem mestu ne spremlja nihče. Podobno

nimamo celovitega pregleda nad citiranostjo v geografski stroki (individualno

v Cobissu), članstvom v tujih geografskih in znanstvenih združenjih in uredni-

ških odborih strokovnih periodik, recenzentskim delom posameznikom doma

in v tujini, rednim, častnim ali dopisnim članstvom v mednarodnih strokovnih

društvih, akademijah ter, nenazadnje, tudi ne nad častnim zastopanjem sloven-

ske geografije oziroma predsedovanjem komisijam krovne IGU – Mednarodne

zveze geografov. Tudi Kronika v Geografskem vestniku ne zagotavlja (več) pre-

gleda nad pomembnejšimi dejavnostmi institucij in posameznikov. Nekrologov

in omemb okroglih obletnic je tam vedno manj. Pohvale vredno pa je, da je tam

zaslediti poročila o sodelovanjih pri mednarodnih, (finančno) uspešnih projek-

tih. Avtorica Bibliografije v tujini objavljenih del … 1989–1994 je napisala, da bi

za »prikaz mednarodne aktivnosti slovenskih geografov potrebovali še podatke

383

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 383

6.9.2019 10:48:43

o drugih vrstah dejavnosti kot so članstva v mednarodnih organizacijah in v

uredniških odborih revij, udeležbe na posvetovanjih in podobno. Zaradi … vse

širšega delovanja geografov se ob tej priliki postavlja vprašanje centralnega in-

formacijskega-dokumentacijskega centra za geografijo« (Dolgan-Petrič, 1994).

To potrjuje tudi pričujoči zapis. Doslej je uspelo dodobra spremljati publicistič-

no dejavnost geografov, v tem prispevku pa smo identificirali še nekatere para-

metre, ki bi, v obliki predloga, lahko dodatno služili kot kriterij za oblikovanje

kataloga mednarodne odmevnosti slovenske geografije.

4.5 Strokovna podpora delu in vitalnosti Oddelka za geografijo

FF UL

4.5.1 Oddelek za geografijo in njegovi zaposleni

Tatjana Resnik Planinc, Jerica Mrak Pestotnik

4.5.1.1 Splošno o Filozofski fakulteti UL in Oddelku za geografijo

V okviru Filozofske fakultete, ki je ena od ustanovnih članic Univerze v Lju-

bljani, deluje 21 oddelkov, ki so osnovna izobraževalna in znanstvenorazisko-valna organizacijska enota fakultete. Na njej študira več kot 4000 študentov

(4469 v študijskem letu 2018/19). V okviru fakultete delujejo tudi Osrednja

humanistična knjižnica (OHK), ki hrani več kot pol milijona knjig in je ena največjih knjižnic v Sloveniji, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske

fakultete (ZIFF), Znanstvena založba Filozofske fakultete in Knjigarna

Filozofske fakultete.

Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ima s

svojim razvejenim pedagoškim in znanstvenoraziskovalnim delom pomembno

vlogo pri izobraževanju in usposabljanju mladih geografov, pri razvijanju novega

znanja in njegovem prenosu v prakso.

Devetindvajsetim zaposlenim pedagoškim in strokovnim delavcem ter

devetim zunanjim pedagoškim sodelavcem je zaupana skrb za strokovno rast

več kot 200 dodiplomskih (v študijskem letu 2018/19 je na dvodisciplinarnem

programu študiralo 132 in na enodisciplinarnem 112 študentov) in več kot 100

podiplomskih študentov (v študijskem letu 2018/19 je bilo na enodisciplinarnem

programu 82 študentov in na dvodisciplinarnem 28 študentov), ki sooblikujejo:

384

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 384

6.9.2019 10:48:43

• prvostopenjski univerzitetni študijski program Geografija,

• prvostopenjski univerzitetni dvodisciplinarni študijski program Geografija,

• drugostopenjski magistrski študijski program Geografija,

• drugostopenjski magistrski pedagoški dvopredmetni študijski program

Geografija in

• interdisciplinarni doktorski študijski program Humanistika in družboslovje

– znanstveno področje Geografija.

Oddelek za geografijo omogoča študij na vseh stopnjah, enodisciplinarno

ali v povezavi z drugimi disciplinami. Temeljna geografska znanja, ki jih študenti

pridobijo na prvostopenjskem študiju, se na drugi stopnji nadgrajujejo in pogla-

bljajo v okviru petih študijskih smeri: okoljska in fizična geografija, regionalno

planiranje in ruralno-urbane študije, politična geografija, geografija turizma

in prostega časa ter uporabna geoinformatika. Navedene študijske smeri so

odraz pedagoške in raziskovalne usmerjenosti sodelavcev oddelka, kar omogoča

vključevanje študentov v projektno delo in delo oddelčne raziskovalne skupine

ter neposreden prenos najsodobnejših spoznanj in metod v študijski proces.

Temeljne oddelčne enote izobraževalnega in znanstvenoraziskovalnega

dela so katedre, ki združujejo visokošolske učitelje in sodelavce ter raziskovalce

sorodnih znanstvenih in strokovnih področij. Na Oddelku za geografijo FF UL

delujejo: katedra za fizično geografijo, katedra za družbeno geografijo, katedra

za regionalno geografijo, katedra za regionalno planiranje, katedra za politično

geografijo, katedra za varstvo okolja, katedra za didaktiko geografije in katedra

za geografijo turizma. Glede na Pravila Filozofske fakultete UL je temeljna skrb

kateder sodelovanje pri pripravi in izvedbi študijskih programov, v katere so kot

izvajalci vključeni člani kateder, in izdelava predlogov načrtov kadrovskega razvoja.

Zavedajoč se pomena neposrednega povezovanja raziskovalnega in pe-

dagoškega dela ter hitrega prenosa znanstvenih dosežkov v prakso in študijski

proces, je oddelek leta 2002 ustanovil lastni raziskovalni center; vodi ga Barbara Lampič, ki se osredotoča na okoljske in regionalno-razvojne raziskave ter

usklajuje raziskovalno delo programske skupine.

Sodelavci Oddelka za geografijo objavljamo rezultate raziskovalnega dela

v priznanih tujih in domačih znanstvenih revijah, že od leta 1985 pa izdajamo

tudi lastno znanstveno revijo Dela. Najnovejše raziskovalne dosežke od leta 385

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 385

6.9.2019 10:48:43



2009 redno objavljamo tudi v oddelčnih zbirkah znanstvenih monografij Geo-

graFF (zbirka monografij v tiskani obliki) in E-GeograFF (zbirka monografij v elektronski obliki).

Slika 114: Oddelek za geografijo FF UL izdaja od leta 1985 znanstveno revijo Dela in

od leta 2008 zbirko znanstvenih monografij GeograFF (foto: D. Ogrin).

Pod okriljem Osrednje humanistične knjižnice Filozofske fakultete deluje

na Oddelku za geografijo bogato založena in dobro obiskana knjižnica, tj. največja slovenska geografska knjižnica, ki vključuje tudi posebno kartografsko

zbirko. Obiskovalcem knjižnice je na razpolago obsežno strokovno, znanstveno

in kartografsko gradivo s področja geografije in sorodnih ved, študentom pa so

namenjeni učbeniki, skripta in raznovrstna študijska gradiva. Za posredovanje

študijskih gradiv, podporo sodobnim pristopom izobraževanja in sprotno ko-

munikacijo s študenti uporabljamo e-izobraževanje.

Del oddelka sta tudi dva laboratorija: fizičnogeografski laboratorij in ge-

ografsko-informacijsko-kartografski laboratorij (GIKL), v katerih študenti

pridobivajo praktična znanja in veščine za uporabo sodobnih orodij, ki so danes

zelo cenjena in dajejo konkurenčno prednost našim diplomantom pri zaposlovanju.

Na Oddelku za geografijo spodbujamo mednarodno sodelovanje, zato široko

odpiramo vrata tujim predavateljem, podpiramo naše učitelje in asistente, da

386

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 386

6.9.2019 10:48:44

preverjajo svoje delo in znanje na tujih univerzah, raziskovalnih ustanovah in

mednarodnih konferencah. Oddelek je aktivno vključen v dejavnosti progra-

ma Erasmus+, ki podpira individualno mobilnost študentov in učnega osebja, organizacijo projektov intenzivnih programov (poletne ali zimske šole), večstranske projekte in mreže. Program omogoča, da študenti na partnerski instituciji

v tujini opravijo del rednih študijskih obveznosti ali praktično usposabljanje,

pri izbirah pa jih usmerja in jim svetuje oddelčni koordinator. Oddelek za geo-

grafijo ima sklenjene bilateralne pogodbe o Erasmus+ izmenjavi študentov s 33

univerzami iz 16 evropskih držav, poleg tega pa je tudi član CEEPUS mreže GeoRegNet, ki združuje 16 univerz oziroma njihovih oddelkov za geografijo

na območju Srednje in Jugovzhodne Evrope (Gradec, Praga, Olomuc, Krakov,

Prešov, Oradea, Pécs, Zagreb, Zadar, Mostar, Sarajevo, Novi Sad, Skopje). S

pomočjo oddelčnega koordinatorja za CEEPUS se študenti odločajo za krajše

(en mesec) ali daljše (3–10 mesecev) študijske obiske, organizirani pa so tudi

krajši obiski za učitelje in sodelovanje na vsakoletni dvotedenski poletni šoli.

Na Oddelku za geografijo delujeta Alumni klub geografov Univerze v

Ljubljani (AGUL) in Društvo mladih geografov Slovenije (DMGS).

Poslovna sekretarka, poslovna asistentka, strokovna delavka, vodja pisarne,

office manager ..., skratka, o delu tajništva

Delo strokovne delavke v tajništvu Oddelka za geografijo je v stalni interakciji z

več kot 30 zaposlenimi pedagoškimi, strokovnimi in zunanjimi sodelavci, več kot

300 študenti in številnimi strokovnimi službami Filozofske fakultete. Tajništvo je

nekakšno vozlišče informacijskih, organizacijskih in komunikacijskih poti oddelka

in fakultete. Zato je dobrodošlo, če je oseba na tem mestu iznajdljiva, učljiva, od-

zivna, zanesljiva, potrpežljiva, vztrajna – in ne škodi, če je tudi malce jasnovidna.

Težko bi opisala povprečen delovni dan, saj je večini dnevom skupno le jutranje

odgovarjanje na elektronsko pošto in prevzem klasične pošte. Potem pa se, ne glede

na predhodne načrte, delo v tajništvu prilagaja in odvija glede na želje in potrebe

zaposlenih, študentov ali strokovnih služb. Dan ni enak dnevu in delo nikoli ni

le rutina. Zagotovo pa je vsem delovnikom skupno to, da minejo bliskovito hitro.

Na pogodbi o zaposlitvi so naloge strokovnega delavca v tajništvu naniza-

ne na listu A4-formata. Razpon nalog pa je od naročanja pisarniških sponk do

387

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 387

6.9.2019 10:48:44



priprave najav o obsegu pedagoškega dela in sestave urnikov. Vmes pa se najdejo

svetovanje študentom, priprava predlog za reševanje študentskih prošenj, koordi-

nacija zagovorov, izpitnih rokov in govorilnih ur, urejanje indeksov, likvidacija

računov, priprava naročilnic, spremljanje fakultetnih in univerzitetnih aktov

ter zakonodaje, sodelovanje pri organizaciji dogodkov in terenskih vaj, objava

informacij na spletnih straneh oddelka … Zvesti dnevni sopotnik pa je študentski

informacijski sistem, na kratko VIS. Ta ogromna baza podatkov omogoča hiter

dostop tako študentom kot zaposlenim do številnih informacij. Na drugi strani

pa terja s strani tajništev tudi veliko podpore. Delo, ki se opazi le takrat, ko ni ali

pa je napačno opravljeno.

Med delom pa ne manjka niti simpatičnih prigod, ki popestrijo delovnik. Pa

naj bo to dedek, ki za vnuka išče odgovore na vprašanja iz testa za geografijo za 7.

razred osnovne šole, študentka, ki ima kolokvij, pa ne ve ne pri katerem predmetu

ne v kateri predavalnici, še manj pa pri kom, ali pa študent filozofije, ki je v želji

zamenjati zunanji izbirni predmet po številnih vprašanjih in podvprašanjih le

ugotovil, da je zgrešil nadstropje, oddelek in posledično tudi tajništvo …





Jerica Mrak Pestotnik


Slika 115: Vodja pisarne Oddelka za geografijo FF UL, Jerica Mrak Pestotnik

(foto: B. Repe).

388

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 388

6.9.2019 10:48:45

4.5.1.2 Zaposleni na oddelku v obdobju 1919–2019

Pedagoški delavci

Znanstveni naziv Priimek





Ime


Čas zaposlitve

asist.

Bat

Marjan

1982–1991

asist.

Bec

Damijan 2014–2015

dr.

Benkovič Krašovec

Monika

2000–2006

asist.

Bobovnik

Nejc

2017–

doc. dr.

Bohinec

Valter

1937–1942

doc. dr.

Brečko Grubar

Valentina 1996–2007

mag.

Brinovec

Slavko

1979–1982

red. prof. dr.

Bufon

Milan

1986–1993

doc. dr.

Cigale

Dejan

1994–1998, 2002–

red. prof. dr.

Černe

Andrej

1977–2016

red. prof. dr.

Gams

Ivan

1967–1989

red. prof. dr.

Gavazzi

Artur

1920–1927

asist.

Glojek

Kristina

2016–

red. prof. dr.

Gosar

Anton

1973–1991, 1992–2002

asist.

Hrvatin

Mauro

1992–1995

doc. dr.

Ilc Klun

Mojca

2007–

red. prof. dr.

Ilešič

Svetozar

1933–1975

red. prof. dr.

Jeršič

Matjaž

1982–1997

dr.

Jurinčič

Igor

1990–1993

izr. prof. dr.

Klemenčič

Matjaž

1997–1998

red. prof. dr.

Klemenčič

Vladimir 1951–1996

izr. prof. dr.

Klemenčič

Marijan 1972–2011

Mihael

izr. prof. dr.

Kokole

Vladimir 1955–1961

asist.

Kosten Zabret

Saša

2003–2008

mag.

Košak

Marija

1979–1981

izr. prof. dr.

Krevs

Marko

1990–

red. prof. dr.

Kunaver

Jurij

1961–1974, 1986–1999

asist.

Kunaver

Jelka

1960–1977

mag.

Kürbus

Terezija

1988–1991, 1992–1992

izr. prof. dr.

Kušar

Simon

2001–

doc. dr.

Lampič

Barbara

2002–

389

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 389

6.9.2019 10:48:45

Znanstveni naziv Priimek





Ime


Čas zaposlitve

doc. dr.

Leban

Vladimir 1962–1976

red. prof. dr.

Lovrenčak

Franc

1966–2007

dr.

Malovrh

Vincenc

1946–1948

doc. dr.

Medved

Jakob

1962–1978

red. prof. dr.

Melik

Anton

1927–1965

izr. prof. dr.

Mrak

Irena

1998–2016

asist.

Natek

Milan

1961–1966

izr. prof. dr.

Natek

Karel

1999–2019

asist.

Nemec

Lea

2009–2009

izr. prof. dr.

Ogrin

Darko

1987–

izr. prof. dr.

Ogrin

Matej

2003–

red. prof. dr.

Pak

Mirko

1962–2003

mag.

Pichler Milanović

Nataša

2004–2008

red. prof. dr.

Plut

Dušan

1974–1977, 1978–1990,

1993–2015

dr.

Popit

Sabina

1996–2004

izr. prof. dr.

Potočnik Slavič

Irma

1997–

red. prof. dr.

Radinja

Darko

1960–1996

red. prof. dr.

Rebernik

Dejan

1993–

doc. dr.

Repe

Blaž

1999–

izr. prof. dr.

Resnik Planinc

Tatjana

1992–

doc. dr.

Rogelj

Boštjan

2002–

dr.

Slavec

Andrejka 1989–1996

red. prof. dr.

Stepišnik

Uroš

2006–

izr. prof. dr.

Špes

Metka

1997–2014

doc. dr.

Trobec

Tajan

2008–

asist. mag.

Umek

Maja

1984–1991

izr. prof. dr.

Vintar Mally

Katja

2001–

red. prof. dr.

Vrišer

Igor

1960–1997

dr.

Vrtačnik Garbas

Katja

2003–2008

izr. prof. dr.

Zgonik

Mavricij

1956–1957

izr. prof. dr.

Zupančič

Jernej

2002–

red. prof. dr.

Žagar

Marjan

1960–1980

390

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 390

6.9.2019 10:48:45



Slika 116: Kolektiv Oddelka za geografijo FF UL na kostanjevem pikniku leta 1982.

Stojijo od leve proti desni: Mirko Pak, Matjaž Jeršič, Ivan Gams, Pavel Markelj, Igor

Vrišer, Janja Turk, Franc Lovrenčak, Tatjana Šifrer, Tončka Abbad, Tatjana Pretnar,

Anton Gosar (s sinom na ramenih), Gosarjeva soproga Katarina in Milan Vatovec;

čepita: Marijan M. Klemenčič in Marjan Bat (Arhiv: A. Gosar).

O tem, kako smo na oddelku ustvarili tradicijo prednovoletnih čajank

Geografske prednovoletne čajanke imamo na našem oddelku res že za »tradici-

onalne«, prva je bila leta 2002 ali morda leto pozneje, vsekakor pa v času, ko je

imel naš oddelek prvo predstojnico – sem pač prišla na vrsto po nenapisanem, a

zavezujočem pravilu, ki se ga takrat na oddelku ni kršilo. To je bil tudi čas, ko

predstojnica na žalost ni znala dovolj motivirati sodelavce/člane oddelčne nogo-

metne ekipe, da bi na igrišče prenesli zmagovalno miselnost, o kateri so tako radi

govorili ob kavi. Dokaz za to je njihov sramotni poraz z ekipo študentov, pa ob

tem študenti niso dali niti enega gola. Nerazumljivo? Vse gole so zabili naši kolegi

kar v lastno mrežo, menda po nesreči. Verjamete? Dišalo je po podkupovanju, a

nam tega nikoli ni uspelo dokazati.

391

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 391

6.9.2019 10:48:45

Sredi decembra, ko smo se že vsi po malem poslavljali od starega leta, se mi

je utrnila ideja, da bi lahko veselo prednovoletno vzdušje izkoristili še za kakšen

prijeten »klepet ob čaju«, na katerega bi povabili vse naše študente, absolvente,

zaposlene, pa tudi že upokojene sodelavce. Najprej sem idejo testirala pri takratni

tajnici oddelka in Danica je bila tako navdušena, da se naenkrat še meni ni zdela

več tako »odštekana«.

Seveda je za prednovoletno srečanje potrebno pripraviti ustrezno vzdušje,

kjer ne gre brez novoletne jelke. Priprav smo se lotili zelo znanstveno, predvsem

pa v luči »geografske kompleksnosti«. Kako? Pričujoči opis je povsem verodostojen,

morda mu je časovna distanca vzela kakšno podrobnost in je dodano še kakšno

pojasnilo, kaže pa na to, da smo na oddelku vedno znali sodelovati, ko so bili pred

nami težki delovni izzivi, pa tudi pri manj resnih podvigih smo stopili skupaj –

pa še dobro smo se zabavali.

Najprej smo strnili glave sodelavci s področja varstva okolja, da razrešimo

dilemo, ali naj uporabimo naravno ali umetno drevo. Sklenili smo, da je v zelo

gozdnati in hitro zaraščajoči se Sloveniji naravno bolj trajnostna izbira. Našega

kolega Andreja (dr. Mihevca) smo zato prosili, če se lahko odpravi po kraških

brezpotjih v okolici Logatca in za naš oddelek poseka ter seveda še dostavi kakšno

lepo oblikovano in primerno veliko smreko. Da smo jo potem lahko postavili na

hodniku, smo seveda potrebovali še primeren podstavek – pa ne kakršnega koli,

ampak geografsko unikatnega. In so šli v akcijo naši fizični geografi, Darko (dr.

Ogrin) je nekje na poti proti Primorski našel kamen (še vedno je v kabinetu 225,

kjer ga uporabljamo za odlaganje dežnikov), ki ga je kraška korozija primerno

preluknjala, da smo vanj lahko postavili našo smreko. A izkazalo se je, da je zaradi

nekoliko prevelike luknje v podstavku našo smreko zanašalo malo na desno pa

spet na levo, kar se seveda ne spodobi in smo na pomoč poklicali politične geografe.

Jernej (dr. Zupančič) je z uporabo svojega hladnega orožja naredil nekaj lesenih

zatičev in jo prisilil v pokončno držo. Od naših sodelavcev s področja prostorskega

planiranja oziroma od Andreja (dr. Černeta), ki ima tudi sicer ostro oko za dobre

vizualne učinke, smo dobili nasvet, kam naj jo postavimo. Okraske za prvo od-

delčno novoletno smreko so prispevali študenti takratnega 3. letnika, pa še nekaj

piškotov so napekli. Ker se spodobi, da so pod vsako novoletno smreko tudi darila,

se je v »naš projekt« vključil še Raziskovalni center, takratna sodelavka Irena (dr.

392

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 392

6.9.2019 10:48:45



Mrak) je spekla štiri potice, ki smo jih lepo zavite postavili pod okrašeno drevo

in pozneje z njimi obdarili študente. Za čajanko je bilo seveda treba skuhati še

kar nekaj velikih loncev čaja. Ustvarjanje in preizkušanje zahtevne recepture

oziroma iskanje pravega razmerja med številom čajnih vrečk, sladkorjem in

rumom smo zaupali kolegom, ki najbolj obvladajo kvantitativne metode. Že pri

prvem poizkusu in, kolikor vem, tudi vsa naslednja leta se je našemu Marku (dr.

Krevsu) pokvaril računalniški program prav pri odmerjanju ruma, kar pa je le še

izboljšalo prešerno vzdušje.

Zanimivo je bilo opazovati odzive povabljenih na prvi prednovoletni »čaj

ob petih«. Študenti so se že pred napovedano uro začeli počasi zbirati na oddelku,

sprva bolj iz radovednosti, potem jih je vedno bolj privabljal vonj po čaju oziroma

rumu, pa darila pod jelko ter vedno večje število dobro razpoloženih oddelčnih

sodelavcev in za klepet pripravljenih upokojencev.

Slika 117: Koefi cient med rumom in čajem dokazano ne odloča o stopnji razpolože-

nja na oddelčnih čajankah. Rum s čajem natakata Blaž Repe in Danica Jakopič pod

budnim očesom Dušana Pluta, Dejana Cigaleta in Lee Nemec (Arhiv Oddelka za

geografi jo FF UL).

393

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 393

6.9.2019 10:48:45

Če smo na prvem prednovoletnem srečanju naredili le bežen obračun z

iztekajočim se letom in si predvsem voščili srečo in uspehov v novem, smo se v

naslednjih letih lahko pohvalili z vedno številčnejšo udeležbo študentov in ab-

solventov, vračajo se tudi diplomirani geografi, pri njeni organizaciji pa igrajo

vedno pomembnejšo vlogo kar sami študenti. Nepozabne so karikature, ki so nam

jih nekaj let študenti lepili na vrata kabinetov in s tem na zabaven način pokazali,

po čem smo prepoznavni. V zadnjih letih so prednovoletne čajanke pridobile še na

sporočilnosti, ko smo začeli podeljevati priznanja študentom, ki so v iztekajočem se

letu izstopali po kakovostnih študijskih dosežkih, predstavljeni so tudi zanimivi

rezultati posebnih anket med študenti, ki vsako leto opozorijo na dobre in slabe

plati študija geografije, pa tudi na nepozabne ali zabavne dogodke … Ohranil

pa se je osnovni namen, da se ob koncu leta »obilna geografska družina« sreča,

pogovori, si izmenja novice in zaželi srečno novo leto, predvsem pa, da ohranja

občutek pripadnosti stroki in oddelku.

Metka Špes

Nepedagoški delavci

Naziv Priimek





Ime


Čas zaposlitve



Abbad

Tončka

1971–2009



Dolgan Petrič

Mojca

1987–2000

Finžgar

Vilko

1930–1950

dr.

Frelih

Martina

2009–

mag. Gros

Darja

1998–



Herakovič

Andrej

2003–2009



Jakopič

Danica

1991–2016

Jerko

Žiga

2002–2002

Jontez

Saša

2016–



Knez Račič

Ida

1988–



Koželj

Tanja

2010–2017



Leskovšek

Veronika

1992–1998

Lindič

Micka

Luckmann

Wolf

1927–1930



Lukič

Simona

1989–

394

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 394

6.9.2019 10:48:45



Naziv Priimek





Ime


Čas zaposlitve



Markelj

Pavel

1969–1990



Marolt

Miha

2009–2010



Miklič Cvek

Lucija

2000–

mag. Mrak Pestotnik Jerica

2016–



Petroša

Irena

1983–1997



Pretnar

Tatjana

1963–1991



Seifert Barba

Ana

2017–



Šifrer

Tatjana

1957–1989



Turk

Janja

1979–2012

Uhan

Sara

2018–



Vatovec

Milan

1973–1983



Vojvoda

Ciril

1966–1991

Vrabič

Tina

2018–



Vukelj

Sokol

1965–1969



Žerovnik

Marko

1959–1966

Slika 118: Zaposleni na Oddelku za geografijo morajo biti pripravljeni na delo v

litosferi, pedosferi, atmosferi, biosferi in tudi hidrosferi. Uroš Stepišnik spoznava

podvodni relief reke Dragonje (Foto: B. Repe).

395

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 395

6.9.2019 10:48:46

Zunanji sodelavci

Znanstveni naziv

Priimek





Ime


Čas zaposlitve

dr.

Bajt

Aleksander

1966/1967

dr.

Bešter

Mara

1964–1968



Brenčič

Mihael

2006–

dr.

Buser

Stanko

1989–2003

red. prof. dr.

Cvirn

Janez

1994–2002



Cunder

Karmen

1995/1996

asist.

Čerpes

Ilka

1993–1997



Čuček

Majda

1986/1987

red. prof. dr.

Čuk

Miran

1970–1997

dr.

Foški

Mojca

2004–2009

doc. dr.

Gale

Luka

2013–

asist.

Gorenc

Tomaž

2014–2017

dr.

Habič

Peter

1997/1998

doc. dr.

Herlec

Uroš

2014–2016

asist.

Hladnik

Veronika

2015–2017

red. prof. dr.

Hussu

Alojz

1985–1987

mag.

Jakoš

Zorka

1992–

dr.

Klemenčič

Tone

1964/1965

red. prof. dr.

Knap

Žiga

1983–1999

Kompare

Dušan

1961–1964

red. prof. dr.

Kovač

Bogomir

1992/1993

doc. dr.

Kranjc

Andrej

1998–2002

doc. dr.

Lamovšek Zavodnik

Alma

2015–

red. prof. dr.

Maretič Požarnik

Barica

1997–2002



Marovt

Stanko

1961/1962

dr.

Mihalič

Tanja

1998–2001

izr. prof. dr.

Mihevc

Andrej

2000–

doc. dr.

Mikuž

Vasja

2006/2007

asist. dr.

Mrak

Gašper

2015–

dr.

Novak

Vilko

1951–1959

red. prof. dr.

Peklaj

Cirila

1997–2003

red. prof. dr.

Petkovšek

Zdravko

1963–1997

red. prof. dr.

Planina

Janez

1966–1968, 1991–1994

396

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 396

6.9.2019 10:48:46



Znanstveni naziv

Priimek





Ime


Čas zaposlitve

red. prof. dr.

Pogačnik

Andrej

1986–2009

asist. dr.

Popit

Tomislav

2016–

red. prof. dr.

Rakovec

Jože

2006–2014

dr.

Rakovec

Ivan

1957/1958

red. prof. dr.

Ramovš

Anton

1964–1989

red. prof. dr.

Repe

Božo

1999–2002

dr.

Reya

Oskar

1957/1958

red. prof. dr.

Rizman

Rudi

1994–1995, 2001–2003

ing.

Sedlar

Saša

1964/1965



Šendlinger

Vanja

2002/2003

Slika 119: Kolektiv Oddelka za geografijo FF UL leta 2019. Od leve proti desni, v

ozadju: Tajan Trobec, Tatjana Resnik Planinc, Mojca Ilc Klun, Saša Jontez, Katja

Vintar Mally, Blaž Repe in Jernej Zupančič. V sredini: Dejan Cigale, Martina Frelih,

Darko Ogrin, Marko Krevs, Jerica Mrak Pestotnik, Simona Lukič, Nejc Bobovnik

in Simon Kušar. V ospredju: Andrej Černe (v pokoju), Lucija Miklič Cvek, Uroš

Stepišnik, Karel Natek, Kristina Glojek, Dejan Rebernik, Irma Potočnik Slavič in Ida

Knez Račič. Manjkajo: Barbara Lampič, Matej Ogrin, Boštjan Rogelj, Ana Seifert

Barba, Tina Vrabič in Sara Uhan (foto: M. Rebolj).

397

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 397

6.9.2019 10:48:47

Znanstveni naziv

Priimek





Ime


Čas zaposlitve

asist. dr.

Skobe

Simona

2012/2013, 2014/2015

doc. dr.

Skok

Gregor

2008–

red. prof. dr.

Stiplovšek

Miroslav

1994–1997

dr.

Šerko

Alfred

1948/1949

doc. dr.

Šmuc

Andrej

2008–2013

doc. dr.

Šušteršič

France

1988–2006

Telban

Blaž

1998/1999

dr.

Tepina

Marjan

1986/1987

dr.

Vadnal

Alojzij

1979–1981

dr.

Verbič

Tomaž

2006–2008

dr.

Voje

Ignacij

1964–1970

dr.

Vovk

Bogdan

1950–1960

doc. dr.

Vrabec

Mirjam

2008–2009, 2012/2013

doc. dr.

Vrhovec

Tomaž

1994–2004



Zrimec

Stane

1947–1950

asist. dr.

Žabkar

Rahela

2009–2013, 2014/2015

4.5.2 Sto let geografske knjižnice in kartografske zbirke

Ida Knez Račič, Lucija Miklič Cvek, Martina Frelih

4.5.2.1 Obdobje do leta 1960

Ob ustanovitvi Geografskega inštituta, predhodnika današnjega Oddelka za

geografijo FF UL, je njegov vodja Artur Gavazzi leta 1920 uredil tudi priroč-

no knjižnico. Zanjo so skrbeli asistenti pod strokovnim vodstvom profesorjev,

pomagali so jim študentje geografije. Knjižnica je nastala v glavnem z darovi,

knjige, revije in zemljevide so podarili založniki, geografska društva, vladne

ustanove in drugi. Prejemala je državno dotacijo. Že v prvih letih je zbirka ob-

segala okrog 1200 enot (Pivec-Stelè, 1932). Knjižnično gradivo je bilo zaradi

pomanjkanja prostora shranjeno v vseh prostorih inštituta. Knjige in revije so

bile popisane v inventarni knjigi in listkovnih katalogih, postavljene so bile po

velikosti in tekoči številk.

398

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 398

6.9.2019 10:48:47



Slika 120: Stran v inventarni knjigi in rektorjev podpis na začetku prve inventarne

knjige (Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

Leta 1922 je bilo ustanovljeno Geografsko društvo. Leta 1925 je dru-

štvo začelo izdajati revijo Geografski vestnik, ki ga je pošiljalo v zameno za

geografske revije. Tako je nastala tudi društvena knjižnica. Leta 1926 je dru-

štvo Geografski vestnik pošiljalo na 31 naslovov, leta 1934 pa že na 119 na-

slovov geografskih ustanov doma in v tujini. Knjige je pridobivalo le z darovi

posameznikov. Društveno knjižnico je strokovno urejala knjižnica Inštituta

za geografijo.

Po drugi svetovni vojni je Geografski inštitut dobil sicer več prostora, a

so knjige še vedno shranjevali povsod, celo na hodniku, saj se je število knji-

žničnega gradiva močno povečalo (Šifrer, Turk, 1989). Leta 1954 se je v knji-

žnici zaposlila diplomirana geografinja Tatjana Šifrer (1931–2005), ki je po

opravljenem strokovnem izpitu postala prva poklicna bibliotekarka. Poseb-

nost knjižnice so bili listkovni katalogi, ki so poleg popisa knjig vsebovali tudi

selektivno popisane članke iz domačih in tujih geografskih revij. Poleg osnov-

nega abecedno-imenskega kataloga so bili zelo razdelani tematski katalogi po

vsebinskem in regionalnem principu (Frelih in sod., 2009).

399

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 399

6.9.2019 10:48:47

Preglednica 16: Število knjižničnega gradiva knjižnice Geografskega inštituta leta

1933 in leta 1960.

Knjižnično gradivo

Leto 1933





Leto 1960


knjige


2.424

6.707

revije

184

2.137

zemljevidi

930

17.784

SKUPAJ

3.538

26.628

4.5.2.2 Obdobje od leta 1961 do 1990

Pomemben mejnik v delovanju knjižnice predstavlja leto 1961, ko je bila zgra-

jena nova stavba Filozofske fakultete na Aškerčevi cesti. Takrat se je Geo-

grafski inštitut s knjižnico preselil v novo stavbo Filozofske fakultete in se

preimenoval v Oddelek za geografijo. Knjižnica je dobila svoje prostore v dru-

gem nadstropju. V začetnih letih so posodabljali le opremo knjižnice. Kupili so

kartotečno omarico za katalog, omaro za atlase, polico, na kateri so na vidnem

mestu razstavili vse najpomembnejše nove geografske revije, škatle za separate

ipd. Večji spremembi sta bili nadomestitev starih lesenih polic za nove kovin-

ske v študijskem letu 1968/1969 in nakup kovinskih, požarno varnih omar za

kartografsko zbirko v študijskem letu 1975/1976. Leta 1983 je knjižnica do-

datno razširila svoje prostore in študentje so prvič dobili svojo čitalnico (Letna

poročila …, 1960–1990).

Leta 1972 se je zaposlila knjižnična manipulantka Tončka Abbad (rojena

1951), ki je prevzela izposojo v kartografski zbirki. Leta 1979 se je zaposlila

Janja Turk (rojena 1953), leta 1987 Mojca Dolgan Petrič (rojena 1961) in

ob upokojitvi Tatjane Šifrer leta 1988 Ida Knez Račič (rojena 1960), vse z

geografsko univerzitetno izobrazbo. V delo knjižnice in kartografske zbirke so

bili vključeni tudi laboranti in kot demonstratorji študentje geografije (Frelih

in sod., 2009).

Prirast gradiva je vsa leta nihal . Nabavno politiko je bilo težko načrtovati,

ker ni bila znana višina sredstev, ki bodo dodeljena knjižnici. Veliko težav so

imeli tudi sami dobavitelji z dobavo knjig, ker zaradi občasnega primanjkova-

nja deviz niso mogli naročati knjig pri tujih založbah.

400

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 400

6.9.2019 10:48:47

60000

50000

40000

ot

30000

evilo enŠt 20000

10000

0

1932 1960 1980 1985 1990 1995 2000 2005 2010 2015

Knjižno gradivo

Kartografsko gradivo

Slika 121: Knjižno in kartografsko gradivo Oddelka za geografijo se od začetkov ne-

prestano povečuje. V prvi polovici prejšnjega stoletja je bilo kart manj kot knjig, nato

do osemdesetih let več, v zadnjih desetletjih pa je knjižnega gradiva ponovno več.

Knjižnica je večkrat morala večino sredstev porabiti za nakup znanstvenih

revij, zato je primanjkovalo denarja za nakup večjega števila osnovnih geo-

grafskih učbenikov v jugoslovanskih in drugih jezikih. Zgodilo se je tudi, da

smo morali odpovedovati tuje revije in kupovati precej manj knjig, kot so bile

želje in potrebe, zaradi česar je bil resno ogrožen razvoj stroke. Sredstev ni bilo

dovolj tudi za popravilo in vezavo knjig ter zemljevidov.

Do srede šestdesetih let je imela knjižnica le predvojne zemljevide in av-

stro-ogrske stenske zemljevide. V naslednjih letih je knjižnica izpopolnjevala

zbirko stenskih zemljevidov, topografskih kart, diapozitivov in aeroposnetkov

Slovenije. Za branje popisnega gradiva na mikrofilmih je kupila mikročitalec

(Letna poročila …, 1960–1990).

Leta 1969 je knjižnica prevzela zameno Geografskega vestnika. Od študij-

skega leta 1985/1986 dalje pošilja v zameno tudi oddelčno revijo Dela. Leta

1976 smo preuredili regionalni in sistematski katalog, ta je pred tem ob-

segal le 72 gesel, po preureditvi pa 258 gesel. En izvod kataložnega listka o

novih tujih knjigah smo pošiljali v centralni katalog Narodne in univerzitetne

401

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 401

6.9.2019 10:48:47



knjižnice, sprva pa tudi v Jugoslovanski bibliografski institut. Klasični listkovni

katalog smo z letom 2000 prenehali dopolnjevati.

Slika 122: Listkovni katalog (foto: M. Rebolj).

Od študijskega leta 1967/1968 knjižnica redno pripravlja bilten, ki so ga

dobili vsi zaposleni na oddelku. Za študente je bil na voljo v čitalnici. Pošiljali

smo ga tudi na Inštitut za geografijo Univerze, Geografski inštitut Antona

Melika ZRC SAZU, Pedagoško akademijo, Urbanistični inštitut, raziskoval-

cem v Jugoslaviji, Celovcu in Trstu (Letna poročila …, 1960–1990).

Z izobraževanjem uporabnikov za uporabo knjižnice smo začeli v študij-

skem letu 1978/1979. Študente prvega letnika smo v začetku študijskega leta

sprejeli in jih seznanili s knjižnico in iskanjem literature, s knjižničnim redom,

vsebino in obsegom kartografske zbirke. V prizadevanju, da bi študentje bolje

poznali knjižnico in knjižnično-informacijske vire, smo sestavili pisno vajo iz

iskanja po knjižničnih katalogih. Študentom je bil v pomoč vodič po knjižnici,

kjer je bil opisan kratek historiat knjižnice, pregled njene ureditve in napotki,

kako se znajti v knjižničnih katalogih (Letna poročila …, 1960–1990).

Pomembna dejavnost knjižnice je tudi vodenje bibliografije zaposle-

nih. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v okviru Znanstvenega inštituta

402

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 402

6.9.2019 10:48:47

Filozofske fakultete bibliografija izhajala v posebni izdaji Novic z naslovom

Katalog ob razstavi publikacij in predstavitvi izsledkov znanstvenega dela. V

knjižnici vodimo tudi bibliografijo slovenskih geografov. Sodelovali smo z

bibliografskim centrom RESALP, ki je izdeloval bibliografijo za področje

ekologije in hidrologije alpskega prostora ter mednarodno bibliografsko bazo

Bibliographie Géographique International (Letna poročila …, 1960–1990).

4.5.2.3 Obdobje od 1991 do danes

Leta 1996 so se knjižnice Filozofske fakultete povezale v Osrednjo humani-

stično knjižnico Filozofske fakultete (OHK FF). Prostorsko knjižnice delu-

jejo na svojih oddelkih, imajo le skupno čitalnico v kletnih prostorih fakultete.

Knjižnice so povezane preko sistema Cobiss, omogočajo medknjižnično izpo-

sojo, skupaj nastopajo na razpisih za nakup tuje periodike .

Knjižnica se je leta 2000 prvič predstavila na domači strani Oddelka za

geografijo na medmrežju. V letu 2012 pa je odprla tudi svoj profil na omrežju

Facebook, kjer objavlja obvestila in druge novosti v knjižnici.

Prostori knjižnice in kartografske zbirke so bili od devetdesetih let prej-

šnjega stoletja do danes večkrat prenovljeni. Večja obnova se je zgodila leta

1996, ko je bila popolnoma obnovljena kartografska zbirka. Dobila je nove

omare za atlase in stenske karte. Leto pozneje je bila prenovljena informacijska

sprejemna pisarna. Postavljene so bile razstavne omare za revije. Obiskovalci

so lahko uporabljali dva računalnika za iskanje po računalniških katalogih.

V letu 2003 je bila urejena čitalnica v prostoru zraven sprejemne sobe,

bibliotekarke pa so se preselile v prejšnjo čitalnico. Leta 2007 so na Filozofski

fakulteti izpeljali obnovo prostorov, stavbnega pohištva in električnih inštalacij

ter uredili prezračevanje. V tem sklopu del je bila prenovljena tudi knjižnica s

kartografsko zbirko, izgubila pa je skoraj 100 metrov polic za knjižno gradivo,

ki ga je bilo treba preseliti v depo OHK FF na Karlovški cesti v Ljubljani

(Frelih in sod., 2009).

V knjižnici se je od leta 1991 do danes zgodilo več kadrovskih sprememb.

Leta 2000, po odhodu Mojce Dolgan Petrič na drugo delovno mesto, smo

zaposlili Lucijo Miklič Cvek (rojena 1973). Po upokojitvi Tončke Abbad leta

2009 smo zaposlili Martino Frelih (rojena 1977). Po upokojitvi Janje Turk

leta 2012 je bilo eno delovno mesto v knjižnici ukinjeno. Od takrat smo v

403

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 403

6.9.2019 10:48:47



knjižnici zaposlene le še tri bibliotekarke. Z istim letom je bila ukinjena tudi

pomoč demonstratorjev (Frelih in sod., 2009).

Slika 123: Bibliotekarke knjižnice Oddelka za geografijo FF UL (od zgoraj navzdol):

Ida Knez Račič, Martina Frelih in Lucija Miklič Cvek (foto: S. Lukič).

Leta 1999 je sistem postavitve gradiva po velikosti formata in tekoči šte-

vilki zamenjala postavitev po področjih z uporabo vrstilcev UDK (Frelih in

sod., 2009). Taka postavitev je omogočila prost pristop, ki je zaživel šele leta

2014. Od takrat naprej lahko obiskovalci sami pregledujejo in iščejo knjige

po policah. V prostem pristopu je okoli 17.000 enot gradiva, kar pomeni 30

odstotkov knjižnega gradiva zbirke ali 17 odstotkov gradiva celotne knjižnične

zbirke. Gradivo v kartografski zbirki ni v prostem pristopu.

Leta 1999 smo začeli z računalniško vodeno izposojo knjižnega gra-

diva v sistemu COBISS, leto pozneje pa kartografskega (Letna poročila …,

1999). Leta 1996 je Open Society Slovenia daroval knjižnici 4.000 USD. Del

teh sredstev smo porabili za nakup bibliografske baze Geobase Geography.

404

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 404

6.9.2019 10:48:48

Uporaba na računalniku je omogočila iskanje po obsežni geografski bazi tuje

literature od leta 1990 do 1996 z več kot 100.000 zapisi (Letna poročila …,

1996). Od leta 2000 se povečuje ponudba elektronskih baz in servisov, v kate-

rih lahko uporabniki po spletu iščejo in pregledujejo različno literaturo. Prvi

tako dostopni bazi, tudi z geografsko vsebino, sta bili ScienceDirect in Ebscohost.

Danes knjižnica sodeluje v različnih konzorcijih pri nabavi tuje literature. Leta

2012 je kupila tudi prvo elektronsko knjigo.

V septembru 2005 je knjižnica Oddelka za geografijo FF UL začela gra-

diti zbirko polnih besedil zaključnih del študentov. Imenovala se je Pisna dela

Oddelka za geografijo, dostopna je bila na oddelčni spletni strani (Frelih in

sod., 2009). Leta 2012 so bili zapisi za zaključna dela prestavljeni v Repozi-

torij Univerze v Ljubljani (RUL), same datoteke zaključnih del pa konec leta

2017. V letu 2017 je uspel projekt digitalizacije diapozitivov na steklu. Digi-

talizirani diapozitivi so objavljeni na portalu Kamra in so v skladu s tematiko

razvrščeni na več področij.

70000

60000

50000

40000

enot

vilo

30000

Šte

20000

10000

0

1960

1980

1985

1990

1995

2000

2005

2010

2015

Knjižno gradivo

Kartografsko gradivo

Slika 124: Izposoja gradiva je od začetkov do leta 2005 naraščala, po letu 2005 pa se

zmanjšuje zaradi večje dostopnosti gradiva v elektronski obliki.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je knjižnica organizirala predvsem izo-

braževanja za iskanje po bazi GEOFF na sistemu TRIP, pozneje z vključitvijo

405

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 405

6.9.2019 10:48:48

v COBISS pa tudi za iskanje po katalogu OPAC (Dolgan-Petrič, 1994). Knji-

žnica še vedno izvaja uvajalne tečaje za študente, kjer se seznanijo s Cobis-

som in usvojijo iskanje in brskanje po informacijskih virih. Pripravili smo tudi

gradivo, ki je objavljeno na spletu (Navodila kako poiskati gradivo v knjižnici,

Navodila za oddaljeni dostop, Navodila za prosti pristop).

Leta 1987 se je začela modernizacija obdelave, izdelovanje računalniške-

ga kataloga, nastajala je lokalna bibliografska baza v računalniškem programu

Steve. Od leta 1990 je bila bibliografska baza on-line dostopna v sistemu TRIP

Računalniškega centra Univerze v Ljubljani. Ločeno so se obdelovale knjige (v

bazi GEOFFM) in članki (baza GEOFFC) (Dolgan-Petrič, 1994). Septem-

bra 1993 se je knjižnica aktivno vključila v slovenski vzajemni katalog COBIB,

ki je del sistema COBISS, in z letom 1994 začela tudi z vnosom, najprej mo-

nografskih publikacij in atlasov (Frelih in sod., 2009).

Od študijskega leta 1994/1995 smo seminarske naloge vnašali v bazo

seminarskih nalog v programu EVA. Od leta 2000 je bila baza kot Katalog

seminarskih nalog dostopna na spletni strani knjižnice. S spremembo študij-

skega sistema seminarske naloge niso več del študijskega programa, zato smo

z letom 2016 zaključili dopolnjevanje baze. Knjižnica je začela leta 2000 obja-

vljati Bilten novosti tudi na spletni strani (Frelih in sod., 2009). Od leta 2010 v

signalnih informacijah na spletni strani knjižnice objavljamo izbor člankov iz

tujih revij, ki jih prejema knjižnica.

Z računalniško obdelavo gradiva je seznam gesel za listkovni katalog po-

stal nezadosten, zato so bile leta 2002 izdane Vsebinske predmetne oznake

– Geografija, ki jih je verificiral Oddelek za vsebinsko obdelavo v Narodni in

univerzitetni knjižnici v Ljubljani (Frelih in sod., 2009). Geslovnik je bil do-

polnjen z angleškimi prevodi gesel in z vrstilci UDK. Namenjen je klasifikaciji

gradiva v vzajemnem katalogu COBIB in podatkovni zbirki Katalog seminar-

skih nalog Oddelka za geografijo ter uporabnikom pri lažjem iskanju gradiva.

Prispevek knjižnice k razvoju stroke in delo njenih zaposlenih ni ostalo

neopaženo v stanovskih krogih, tako bibliotekarskih kot geografskih. Geo-

grafska zveza Slovenije je knjižnici leta 2002 podelila zlato priznanje za pri-

spevek k izboru in spoznavanju geografije z novostmi in idejami geografske

misli po svetu. Bibliotekarke so za svoje delo dobile tudi različna bibliotekar-

ska priznanja.

406

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 406

6.9.2019 10:48:48

4.5.2.4 Kartografska zbirka

Kartografska zbirka je bila sestavni del Oddelka za geografijo že ob njegovi

ustanovitvi leta 1919. Študij geografije in znanstvenoraziskovalno delo bi bi-

la brez kartografskega gradiva nemogoča. Do začetka sedemdesetih let prej-

šnjega stoletja je zanjo skrbel laborant ali asistent, nato je postala sestavni del

knjižnice in s tem javno dostopna tudi zunanjim uporabnikom. Začela se je in-

ventarizacija gradiva in sredi osemdesetih let tudi klasifikacija in katalogizacija

zemljevidov. Od leta 1995 poteka vnos kartografskega gradiva v bibliografsko

bazo COBIB.

Kartografska zbirka je leta 1996 doživela večjo prenovo. Poleg novega iz-

posojevalnega pulta smo dobili nove omare za stenske karte, atlase in multime-

dijsko gradivo, delovni pult in računalniški kotiček za zaposlene (Knez Račič,

Dolgan-Petrič, 1997). Danes kartografska zbirka hrani zemljevide vseh vrst,

atlase, multimedijsko gradivo za potrebe didaktike in metodike geografskega

pouka (DVD-ji, videokasete, prosojnice, diapozitivi). Med kartografskim gra-

divom izstopajo raznovrstne karte slovenskega ozemlja, od katerih so najsta-

rejše avstrijske in italijanske topografske karte v merilu 1 : 25.000 in 1 : 75.000

iz druge polovice 19. stoletja, različne izdaje predvojnih jugoslovanskih kart,

izdaje Vojno geografskega inštituta iz Beograda iz petdesetih let 20. stoletja

ter osnovne državne topografske karte v merilu 1 : 25.000 Geodetske uprave

Republike Slovenije. Kartografska zbirka ima popolno zbirko temeljnih topo-

grafskih načrtov slovenskega ozemlja v merilu 1 : 5.000 in 1 : 10.000, izdanih

med letoma 1970 in 1990 (Knez Račič, Dolgan Petrič, 1997).

V zbirki so tudi različne vrste tematskih kart (občinske, planinske, kole-

sarske, turistične, avtokarte, geološke, načrti mest). Leta 2012 je knjižnica od

Avstrijske geodetske uprave kupila starejše kartografsko gradivo tretje dežel-

ne izmere za slovensko ozemlje v digitalni obliki. Uporabniki so do kart, na

katerih so imeli vpogled v stanje poselitve v 19. stoletju, lahko dostopali prek

računalnikov v Geografskem informacijskem in kartografskem laboratoriju.

Danes so te karte prosto dostopne na spletu in tudi sicer uporabniki vse bolj

uporabljajo spletne aplikacije za izdelavo kart v raziskovalne in študijske na-

mene, zato izposoja in uporaba gradiva v kartografski zbirki stalno upada. Ker

pa ima kartografska zbirka nekatere redke karte, atlase in stenske zemljevide

407

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 407

6.9.2019 10:48:48



kot edina v Sloveniji javno dostopne, se povečuje obisk raziskovalcev, ki jih

zanima tovrstno gradivo.

V stotih letih se je knjižnica Oddelka za geografi jo razvila v največjo ge-

ografsko knjižnico, ki geografom in ostalim uporabnikom nudi slovensko in

svetovno literaturo ter kartografsko gradivo s področja geografi je in sorodnih

strok. S tem skrbi za seznanjanje z novostmi v stroki in njenim razvojem. Knji-

žnica si bo tudi v bodoče prizadevala, da bo svojim uporabnikom zagotavljala

dostop do geografske literature in kartografskega gradiva, svoje storitve bo

prilagajala njihovim potrebam in novim tehnologijam.

Slika 125: Kartografska zbirka Oddelka za geografi jo FF UL, za pultom sedi Tončka

Abbad (foto: M. Rebolj).

Kako se že 30 let selimo v nove prostore

Kmalu po tem, ko sem se leta 1988 zaposlila v knjižnici Oddelka za geografi jo,

smo bili na javni predstavitvi projekta NUK II, kjer naj bi svoje prostore dobile

tudi knjižnice Filozofske fakultete. Šteli smo knjige, merili police in iskali ustrezne

rešitve umestitve geografske knjižnice v nam določene prostore. Čeprav sem bila

na začetku delovne dobe, je oče komentiral: »Ti boš prej v penzionu, preden bo

zgrajen NUK.« Seveda nisem verjela.

408

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 408

6.9.2019 10:48:48

Prostora v našem skladišču je začelo primanjkovati in stalno smo prestavljali

knjige in revije. Da smo pogosto iskali knjige, ni bil le naš problem. Prišli so tudi

profesorji, rekoč: »Tamle gor je bila!« »Že res, zdaj je pa tukaj.« Tudi revije smo

stalno odpisovali, take, ki si jih že dolgo ni nihče izposodil. A kaj, ko se je kmalu

našel nekdo, ki si je želel izposoditi prav tisto, odpisano.

Leta so tekla, nič ni kazalo na gradnjo NUK-a. Sredi devetdesetih smo dobili

nove omare na hodniku. Sledila je velika akcija selitve revij iz skladišča in nova

postavitev knjig v skladišču. Pojavile so se spet nove ideje o skupnih prostorih

knjižnic OHK, da bi bile vse knjižnice v pritličju ali pa v novogradnji prizidka

na severni strani obstoječe stavbe. Za nas je bila velika pridobitev popolna preu-

reditev kartografske zbirke.

Projekt NUK II je sicer leta 2007 doživel še popravek idejne zasnove, spet smo

šteli in merili, kar nam je vzelo veliko časa. Po natančnih meritvah obstoječega

prostora smo celo ugotovili, da bi v novi stavbi imela knjižnica manj prostora.

Sledila je energetska prenova FF, kar je spet pomenilo selitev. Tokrat v skladišče

na Karlovški. Praznili smo omare v predavalnicah in zgornje omare na hodniku,

v škatle pakirali revije in jih na Karlovški zlagali v stare omare.

Leta 2012 je bil nov, tokrat mednarodni natečaj za NUK in spet se ni začelo

graditi. Sicer pa tako in tako v njem ni več predvidenega prostora za OHK FF.

Leta 2014 je bilo ponovno oživelo upanje na skorajšnjo selitev v prostore na

Aškerčevi 5 – torej čez cesto v nekdanje prostore Fakultete za kemijo in kemijsko

tehnologijo. Objekt je bil spomeniško zaščiten. Narejen je bil idejni projekt, pri-

dobljeno gradbeno dovoljenje, kar je zahtevalo že kar nekaj finančnih sredstev, a

kje se je zataknilo, ne vem. Zdaj so ga porušili in že gradijo novega za AGRFT.

Leta 2018 je Univerza v Ljubljani za OHK FF najela skladišče nekda-

nje tovarne Induplati v Zgornjih Jaršah. Veliko halo z 2000 m2 površine. Spet

merimo police, rišemo načrte in razporeditve knjižnic, selimo revije. Iz omar v

predavalnicah in skladišč, s Karlovške. Pakiramo, zlagamo, do danes že več kot

450 škatel, pa smo šele na dobri polovici. Upam le, da bo tokrat gradivo ostalo na

tej lokaciji več kot deset let.

Predvidevam, da nove knjižnice na novi lokaciji ne bo prav kmalu. Ob

80-letnici oddelka smo pripravili plakat z naslovom »Naši načrti in izzivi za 21.

stoletje«. Izpostavili smo, da si želimo moderno geografsko informacijsko središče.

409

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 409

6.9.2019 10:48:48

Dvajset let pozneje upamo, da se bodo naše želje uresničile in bomo po selitvi lahko

prenovili obstoječe prostore.

Ida Knez Račič

4.5.2.5 Izbor pomembnih domačih in tujih geografskih del, ki jih hrani

knjižnica Oddelka za geografijo FF UL

Knjižnična zbirka Oddelka za geografijo obsega približno 50.000 enot knjig

in revij. Med knjigami so tudi dela, ki so temeljnega pomena za razvoj doma-

če in svetovne geografije. Predstavljamo izbor najpomembnejših od konca 18.

stoletja do leta 1960.

Dela slovenskih avtorjev in avtorjev, ki opisujejo slovensko ozemlje

HACQUET, Balthasar. Oryctographia Carniolica, oder Physikalische Erdbe-

schreibung des Herzogthums Krain, Istrien, und zum Theil der benachbar-

ten Länder. Leipzig, Johann Gottlob Immanuel Breitkopf, 1778–1781. 2 zv.

KOZLER, Peter. Kratek slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne

razdelitve ilirskega kraljestva in štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim

in nemškim imenikom mest, tergov, krajev i. t. d. Na Dunaju, L. Sommer, 1854.

SCHÄBER, J. Beschreibung der berühmten Adelsberger Grotte in Krain.

Adelsberg, M. Schäber, 1862.

JESENKO, Janez. Zemljepisna začetnica za gimnazije in realke. V Gorici, J.

Jesenko, 1865.

DEŽMAN, Karel. Zusammenstellung der bisher gemachten Höhenmessungen

in Krain. V: Mittheilungen des Museal-Vereins für Krain, 1 (1866), 76 str.

ERBEN, Josef. Vojvodstvo Kranjsko v zemljepisnem, statističnem in zgodo-

vinskem spregledu. V Ljubljani, Matica slovenska, 1866.

SLOVENSKI Štajer. Dežela in ljudstvo. V Ljubljani, Slovenska Matica, 1868–1870.

SCHARNAGGL, Simon. Die Forstwirthschaft im österreichischen Küsten-

lande mit vorzüglicher Rücksicht auf die Karst-Bewaldung. Wien, K. u.

K. Ackerbau-Ministerium, 1873.

JESENKO, Janez. Prirodoznanski zemljepis. V Ljubljani, Matica Slovenska, 1874.

410

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 410

6.9.2019 10:48:48

KOCEN, Blaž. Leitfaden der Geographie für die Bürger- und Mittelschulen

der Österreichisch-Ungarischen Monarchie. Theil 1, Allgemeine Grundzüge

für den ersten geographischen Unterricht. Wien, Verlag von E. Hölzel, 1875.

JESENKO, Janez. Mali občni zemljepis. [S. l.], J. Jesenko, 1876.

FRISCHAUF, Johannes. Die Sannthaler Alpen V: Jahrbuch des Oesterreichi-

schen. Touristen-Club, 8 (1877), 176 str.

KLUN, Vinko Fereri. Leitfaden für den geographischen Unterricht an Mittel-

schulen. Wien, C. Gerold's Sohn, 1877.

URBAS, Viljem. Die Gewässer von Krain. V: Zeitschrift des Deutschen und

Oesterreichischen Alpenvereins 8 (1877), str. 147–163.

VALVASOR, Janez Vajkard. Die Ehre des Herzogthums Krain. 2. unveränderte

Aufl. Rudolfswerth, J. Krajec, 1877–1879. 4 zv.

JARZ, Konrad. B. Kozenn's Leitfaden der Geographie für die Mittel- und Bür-

gerschulen der Österreichisch-Ungarischen Monarchie. Theil 2, Spezielle

Geographie. Wien, Verlag von E. Hölzel, 1878.

SUPAN, Alexander. Lehrbuch der Geographie nach den Principien der neueren

Wissenschaft für österreichische Mittelschulen und verwandte Lehranstalten

sowie zum Selbstunterrichte. Laibach, Ig. V. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1878.

LAPAJNE, Ivan. Kocenov zemljepis za ljudske šole. V Beču, E. Hölzel, 1879.

URBAS, Viljem. Das Phänomen des Zirknitzer Sees und die Karstthäler von

Krain. V: Zeitschrift des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins

10 (1879), str. 17–33.

ŠTRUKELJ, Francè-Jaroslav. Dr. Ignacij Knoblehar, apostoljski provikar v

osrednjej Afriki. V Celovcu, Družba sv. Mohora, 1881.

JESENKO, Janez. Zemljepis za prvi razred srednjih šol. V Ljubljani, J. Jesenko, 1882.

LAPAJNE, Ivan. Domovinoslovje za slovenske ljudske šole. V Mariboru, I.

Leone, 1882.

JESENKO, Janez. Zemljepis za drugi in tretji razred srednjih šol. V Ljubljani,

Janez Jesenko, 1883.

TOMŠIČ, Štefan, Fr. Ivanc. Kočevsko okrajno glavarstvo. Zemljepisno-zgo-

dovinski opis. V Kočevji, Okrajna učiteljska knjižnica, 1887.

MÜLLER, Friedrich. Die Grottenwelt von St.Canzian. V: Zeitschrift des

Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins 21 (1890), str. 193–251.

KOCBEK, Fran, M. Kos. Vodnik za Savinske planine in najbližjo okolico. V

Celju, Slovensko planinsko društvo, 1894.

411

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 411

6.9.2019 10:48:48



STIASNY, Ljudevit. Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis. V Ljubljani, L.

Stiasny, 1894.

RUTAR, Simon. Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra. Prirodoznanski,

statistični, kulturni in zgodovinski opis. Ljubljana, Matica Slovenska,

1896–1897.

VRHOVEC, Ivan. Zemljepis za prvi gimnazijski razred. Ljubljana, Blasnikovi

nasledniki, 1897.

SUPAN, Alexander. Die Verteilung des Niederschlags auf der festen Erdober-

fläche. Gotha, J. Perthes, 1898.

ŽIROVNIK, Jožef. Cerkniško jezero. V Ljubljani, Slovenska matica, 1898.

CIPERLE, Josip. Kranjska dežela. V Ljubljani, 1899.

MOSER, Karl L. Der Karst und seine Höhlen. Naturwissenschaftlich geschil-

dert. Mit einem Anhange über Vorgeschichte, Archäologie und Geschichte,

und einer Chromotypie. Triest, F. H. Schimpff, 1899.

RUTAR, Simon. Rakovska dolina in Cerkniško jezero. V Ljubljani, A. Klein

& Comp., 1900.

OROŽEN, Fran. Vojvodina Kranjska. Ljubljana, Matica Slovenska, 1901–1902.

Slika 126: Orožnov opis vojvodine Kranjske je izšel v domoznanski zbirki Slovenska

zemlja, ki jo je v drugi polovici 19. stoletja začela izdajati Slovenska matica (Arhiv

Oddelka za geografijo FF UL).

412

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 412

6.9.2019 10:48:49

RADICS, Peter. Führer durch Laibach. Die Landeshauptstadt des Herzogtums

Krain. Laibach, O. Fischer, 1903.

SBRIZAJ, Ivan. Ljubljansko barje in njega osuševanje. V Ljubljani, I. Sbrizaj, 1903.

UČNE slike iz zemljepisja. Avstrija, podrobni učni načrt / uredil Anton Maier.

V Ljubljani, Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg, 1904.

KRAMER, Ernest. Preiskovanje vodâ za pitje in domačo vporabo na Kranjskem.

Iz laboratorija kmetijsko-kemijskega preskušališča za Kranjsko v Ljubljani.

Ljubljana, Tiskali J. Blasnika Nasledniki, 1905.

KRAMER, Ernst. Das Laibacher Moor. Das größte und interessanteste Moor

Österreichs in naturwissenschaftlicher, kulturtechnischer und landwirt-

schaftlicher Beziehung. Laibach, Kleinmayr & Bamberg, 1905.

ČERMÁK, Jiří. Skupina Razorská. Příspěvek ku geomorfologii julských alp. V

Praze, Nákladem České společnosti zeměvědné, 1907.

SEIDL, Ferdinand. Slovenska zemlja. Del 5, Kamniške ali Savinjske Alpe, njih

zgradba in njih lice. Ljubljana, Matica Slovenska, 1907–1908.

BARTH, Hanns. Wocheinerbahn Assling – Görz – Triest. Reiseführer auf den

neuen österreich. Alpenbahnen. Wien, Hof- und Staatsdruckerei, 1908.

LAPAJNE, Štefan. Aus der Chronik der Adelsberger Grotte. Laibach, im

Selbstverlage des Verfassers, 1908.

OROŽEN, Fran. Kranjsko domoznanstvo. Na Dunaju, Cesarska kraljeva zaloga

šolskih knjig, 1909.

PAJK, Milan. Zemljepis za srednje šole. V Ljubljani, Katoliška bukvarna, 1909.

SLOVINSKÉ Alpy. Průvodce po Alpských zemích slovinských, Krasu a Přímoří

/ vydal Český odbor Slovinského alpského družstva. V Praze, Maj, 1910.

TRUNK, Jurij Matej. Na Jutrovem. Potopisne črtice iz Svete dežele. Celovec,

Družba sv. Mohorja, 1911.

GŁOWACKI, Julius. Flora slovenskih dežel. Ključ za določevanje cvetnic in

praprotnic, ki po slovenskih deželah divje rasto ali pa se splošno goje. V

Ljubljani, Slovenska Šolska Matica, 1912–1913.

KUKOVEC, Eliza. Domoznanstveni pouk v ljudski šoli. Po načrtih moderne

metodike. V Ljubljani, Slovenska šolska matica, 1912–1913.

PODKRAJŠEK, Henrik. Zemljepis za obrtne šole. Na Dunaju, Cesarska kraljeva

zaloga šolskih knjig, 1912.

413

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 413

6.9.2019 10:48:49

KOSSMAT, Franz. Die adriatische Umrandung in der alpinen Faltenregion.

Wien, Sekretariat der Geologischen Gesellschaft, 1913.

KOMATAR, Franc, V. Šarabon. Zgodovina in geografija Avstro-Ogrske. Lju-

bljana, Društvo slovenskih profesorjev, 1916.

SEIDL, Ferdinand. Rastlinstvo naših Alp. Prispevek k spoznavanju slovenske

zemlje. Ljubljana, Zvezna tiskarna, 1918.

MELIK, Anton. Jugoslavija. Zemljepisni pregled. Ljubljana, Tiskovna zadruga,

1921–1923.

SUPAN, Alexander. Grundzüge der physichen Erdkunde. Berlin, Leipzig,

Vereinigung wissenschaftlicher Verleger Walter de Gruyter, 1921.

LAKATOŠ, Joso. Industrija Slovenije. Zagreb, Jugoslavenski Lloyd, 1922.

OGRIN, Franjo. Slike iz Belokrajine. Ljubljana, Zvezna tiskarna, 1922.

SUPAN, Alexander. Leitlinien der allgemeinen politischen Geographie. Naturlehre

des Staates. Berlin, Leipzig, Vereinigung wissenschaftlicher Verleger, 1922.

ŠARABON, Vinko. Češkoslovaška republika. Ljubljana, Društvena nabavna

zadruga, 1922.

ŠARABON, Vinko. Gospodarska geografija. V Ljubljani, Jugoslovanska knji-

garna, 1922.

KOSSMAT, Franz. Geologie der zentralen Balkanhalbinsel. Mit einer Übersicht

des dinarischen Gebirgsbaus. Berlin, Verlag von Gebrüder Borntraeger, 1924.

RUS, Jože. Slovenska zemlja. Kratka analiza njene zgradnje in izoblike. V

Ljubljani, Zvezna tiskarna in knjigarna, 1924.

KABAJ, M. Cerkniško jezero in okolica. V Ljubljani, Učiteljska tiskarna, 1925.

WINKLER-Hermaden, Artur. Zur Eiszeitgeschichte des Isonzotals. V: Zeit-

schrift für Gletscherkunde 15 (1926/1927), 1–30; 81–113.

TUMA, Henrik. Imenoslovje Julijskih Alp. Ljubljana, Slovensko planinsko

društvo, 1929.

PRIJATELJ, Karel, Valter Bohinec, Roman Savnik. Zemljepis za II. razred sre-

dnjih in njim sorodnih šol. Evropa. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna, 1932.

SLOVENE studies. Being studies carried out by members of the Le Play So-

ciety in the Alpine valleys of Slovenia (Yugoslavia) / edited by L. Dudley

Stamp. London, The Le Play Society, 1933

414

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 414

6.9.2019 10:48:49



Slika 127: Poljudnoznanstvena knjiga Slovene studies je bila napisana kot rezultat

ekspedicije angleškega društva Le Play Society v alpske in deloma kraške predele

Dravske banovine, po katerih jih je med drugimi vodil tudi geograf Pavel Kunaver.

ŠENOA, Milan, I. JURAS, V. BOHINC. Kocénov geografski atlas. Zagreb,

St. Kugli, 1934.

BOHINEC, Valter, Silvo Kranjec in Roman Savnik. Občni zemljepis za višje

razrede srednjih in strokovnih šol. Ljubljana, Ljudska knjigarna, 1935.

BOHINEC, Valter, Roman Savnik. Zemljepis za III. razred srednjih in njim

sorodnih šol. Izvenevropske zemlje. Ljubljana, Banovinska zaloga šolskih

knjig in učil, 1936.

STUPAN, Milica. Slovensko ozemlje. Zemljepisni pregled za učiteljstvo. Lju-

bljana, Banovinska zaloga šolskih knjig in učil, 1938.

REYA, Oskar. Vremenoslovje. Ljubljana, Jugoslovanska knjigarna, 1940.

VISINTIN, Luigi. Zemljepisni atlas za srednje in njim sorodne šole. 56 zemlje-

vidov k matematični, fizični, politični in gospodarski geografiji s 350 slikami

v bakrotisku. Novara, Istituto geografico de Agostini, 1942.

OBLAK, Tone, Savnik Roman. Zemljepis za nižje strokovne šole, gospodarske

ter industrijske šole in tečaje. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1948.

415

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 415

6.9.2019 10:48:49

ZEMLJEPIS za 4. razred osnovnih šol. Ljubljana, DZS, 1949.

ZEMLJEPIS za tretji razred osnovnih šol. Ljubljana, DZS, 1949.

ZGONIK, Mavricij. Zemljepisni pregled zemljin. Azija, Afrika, Amerika,

Avstralija in Oceanija. Ljubljana, DZS, 1950.

KRANJEC, Silvo, Ludovik Vazzaz. Zemljepis za tretji razred osnovnih šol.

Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1951.

BADJURA, Rudolf. Ljudska geografija. Terensko izrazoslovje. Ljubljana, Dr-

žavna založba Slovenije, 1953.

KRANJEC, Silvo, Vladimir Leban. Zemljepis FLR Jugoslavije za višje gimna-

zije. Ljubljana, DZS, 1954.

MALOVRH, Cene. Klimatologija sa osnovima meteorologije za više pedagoške

škole. Beograd, Naučna knjiga, 1954.

KUNAVER, Pavel. Kraški svet in njegovi pojavi. 2. izd. Ljubljana, Mladinska

knjiga, 1957.

ZGONIK, Mavricij. Nazornost v geografiji. Maribor, Obzorja, 1958.

Dela tujih avtorjev, pomembna za razvoj geografije

HÜTTNER, Johann Christian. John Barrow‘s Reise durch China von Peking

nach Canton im Gefolge der Großbrittannischen Gesandtschaft in den

Jafren 1793 und 1794. Wien, In Komission bei Anton Doll, 1805.

NEUESTE Länder- und Völkerkunde. Ein geographisches Lesebuch für alle

Stände. Bd. 6, Holland und Westphalen. Prag, Disbachische Buchhan-

dlung, 1809.

SCHMUTZ, Carl. Historisch Topographisches Lexikon von Steyermark.

Gratz, 1822–1823. 4 zv.

KÄRCHER, Karl. Strabo‘s Geographie. Stuttgart, Verlag der J. B. Metzler‘schen

Buchhandlung, 1830–1831.

BECHER, Siegfried. Allgemeine Geographie zum Gebrauche für Real- oder

Industrial-Schulen. Wien, Draumüller und Seidel, 1845.

TURGENEV, Nikolai. La Russie et les Russes. Tome 3, De l‘avenir de la Russie.

Bruxelles, Livourne, Meline, Cans et compagnie; Leipzig, J. P. Meline, 1847.

AVVIAMENTO allo studio della geografia. Diviso in due corsi. Milano, G.

Gnocchi, 1858.

416

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 416

6.9.2019 10:48:49

CAJMI, Carlo. Compendio di geografia descrittiva e statistica. Lezioni proposte

ai giovinetti. Milano, G. Gnocchi, 1858.

MARENZI, Franz von. Zwölf Fragmente über Geologie, oder Beleuchtung

dieser Wissenschaft nach den Grundsätzen der Astronomie und der Physik.

Laibach, I. v. Kleinmayr & F. Bamberg, 1863.

MARENZI, Franz von. Der Karst. Ein geologisches Fragment im Geiste der

Einsturztheorie. Triest, Buchdruckerei des Oesterreichischen Lloyd, 1864.

SONKLAR, Karl von. Die Gebirgsgruppe der Hohen-Tauern. Mit besonderer

Rücksicht auf Orographie, Gletscherkunde, Geologie und Meteorologie.

Wien, Beck‘sche Universitäts-Buchhandlung, 1866.

ALPHABETISCHES Register aller Ortschaften von Mähren, Schlesien, Oe-

sterreich unter und ob der Enns, Salzburg, Tirol und Vorarlberg, Steiermark,

Kärnten, Krain. Mit der Nachweisung der Bezirkshauptmannschaft und des

Ergänzungsbezirkes, zu welchem jede Ortschaft gehört / [Johann Škwor,

Ignaz Ficker, David Rappold, Andreas Slivnik]. Prag, Anton Renn, 1869.

HANNAK, Emanuel. Oesterreichische Vaterlandskunde für die mittleren und

höheren Classen der Mittelschulen. Wien, Beck'sche Universitäts-Buch-

handlung A. Hölder, 1869.

GEOGRAFIA universale secondo il metodo di Gaultier. Venezia, Trieste, C.

Coen, 1875.

VIVIEN de Saint-Martin, Louis. Nouveau dictionnaire de géographie univer-

selle. Paris, Librarie Hachette, 1875–1895.

BRACHELLI, Hugo Franz von. Die Staaten Europas. Vergleichende Statistik.

Brünn, Verlag von Buschak & Irrgang, 1876.

PAYER, Julius. Die österreichisch-ungarische Nordpol-Expedition in den

Jahren 1872–1874. Wien, A. Hölder, 1876.

BESSELS, Emil. Die amerikanische Nordpol-Expedition. Leipzig, Verlag von

W. Engelmann, 1879.

DRECHSLER, Adolph. Katechismus der mathem. Geographie. Leipzig, J. J.

Weber, 1879.

KIEPERT, Heinrich. Leitfaden der alten Geographie für die mittleren Gym-

nasialclassen. Berlin, D. Reimer, 1879.

KOLB, Georg Friedrich. Handbuch der vergleichenden Statistik. Der Völker-

zustands- und Staatenkunde. Leipzig, A. Felix, 1879.

417

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 417

6.9.2019 10:48:49

HANNAK, Emanuel. Österreichische Vaterlandskunde für die höheren Classen

der Mittelschulen. Wien, A. Hölder, 1881.

TRAMPLER, R.. Atlas für sieben- und achtklassige Volks- und für Bürger-

schulen. Wien, K. K. Hof- und Staatsdruckerei, 1882.

CHAVANNE, Josef. Adrian Balbi‘s Allgemeine Erdbeschreibung. Ein Hausbuch

des geographischen Wissens für die Bedürfnisse aller Gebildeten. Wien,

Leipzig, A. Hartleben, 1883–1884.

RICHTHOFEN, Ferdinand von. Aufgaben und Methoden der heutigen

Geographie. Leipzig, Verlag von Veit & Comp., 1883.

LORENZ, Josef Roman, C. Rothe. Lehrbuch der Klimatologie, mit besonderer

Rücksicht auf Land- und Forstwirthschaft. Berlin, Verlag von P. Parey, 1885.

LÄNDERKUNDE von Europa. Teil 1, H. 2 / herausgegeben unter fachmänni-

scher Mitwirkung von Alfred Kirchhoff. Wien, Prag, F. Tempsky; Leipzig,

G. Freytag, 1889.

VOEIKOV, Aleksandr Ivanovich. Der Einfluß einer Schneedecke auf Boden,

Klima und Wetter. Wien, Olmütz, E. Hölzel, 1889.

BRÜCKNER, Eduard. Eiszeit-Studien in den südöstlichen Alpen. V: Jahres-

bericht der Geographischen Gesellschaft von Bern. 10 (1890), str. 156–164.

GÜNTHER, Siegmund. Handbuch der mathematischen Geographie. Stut-

tgart, J. Engelhorn, 1890.

DARWIN, Charles. Journal of researches into the natural history and geology

of the countries visited during the voyage of H. M. S. Beagle round the

world .London, T. Nelson and sons, 1891.

EGLI, Johann Jakob. Nomina geographica. Sprach- und Sacherklärung von 42000

geographischen Namen aller Erdräume. Leipzig, Friedrich Brandstetter, 1893.

Die ERSCHLIESSUNG der Ostalpen. Berlin, Verlag des Deutschen und

Österreichischen Alpenvereins, 1893–1894. 3 zv.

BEBBER, Wilhelm Jacob van. Hygienische Meteorologie für Ärzte und Na-

turforscher. Stuttgart, F. Enke, 1895.

CVIJIĆ, Jovan. Karst. Geografska monografija. Beograd, Štamparija Kraljevine

Srbije, 1895.

MEITZEN, August. Siedelung und Agrarwesen der Westgermanen und Ost-

germanen, der Kelten, Römer, Finnen und Slawen. Berlin, W. Hertz, 1895.

418

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 418

6.9.2019 10:48:49



ATLAS der Österreichischen Alpenseen. Seen von Kärnthen, Krain und

Südtirol / herausgegeben von Albrecht Penck und Eduard Richter. Wien,

Hölzel, 1896.

RATZEL, Friedrich. Der Staat und sein Boden geographisch betrachtet. V.:

Abhandlungen der philologisch-historischen Classe der Königl. Sächsischen

Gesellschaft der Wissenschaften, 17. (1896), 4, 127 str.

RATZEL, Friedrich. Politische Geographie. München, Leipzig, R. Oldenbourg, 1897.

Slika 128: Friedrich Ratzel je v knjigi Politična geografija razvil koncept »Lebensra-

uma« oziroma »življenjskega prostora«, kjer ljudi poveže s prostorom, v katerem

živijo (Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

HOIĆ, Ivan. Slike iz obćega zemljopisa. Knj. 5, Evropa. Slavenske države. Dio

1, Rusija. Zagreb, Matica Hrvatska, 1898.

PENCK, Albrecht. Friedrich Simony. Leben und Wirken eines Alpenforschers.

Ein Beitrag zur Geschichte der Geographie in Österreich. Wien, Hölzel, 1898.

TYNDALL, John. Die Gletscher der Alpen. Braunschweig, F. Vieweg und Sohn, 1898.

KRONFELD, Ernst Moritz. Bilder-Atlas zur Pflanzengeographie. Leipzig,;

Wien, Bibliographisches Institut, 1899.

FOREL, François-Alphonse. Handbuch der Seenkunde. Allgemeine Limno-

logie. Stuttgart, J. Engelhorn, 1901.

419

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 419

6.9.2019 10:48:49

WELTALL und Menschheit. Geschichte der Erforschung der Natur und der

Verwertung der Naturkräfte im Dienste der Völker / herausgegeben von

Hans Kraemer. Berlin [etc.], Deutsches Verlagshaus Bong & Co., 1902–1904.

GRUND, Alfred. Die Karsthydrographie. Studien aus Westbosnien. Leipzig,

B. G. Teubner, 1903.

NAGL, Johann Willibald. Geographische Namenkunde. Methodische Anwen-

dung der namenkundlichen Grundsätze auf das allgemeiner zugängliche

topographische Namenmaterial. Leipzig, Wien, F. Deuticke, 1903.

SCHLÜTER, Otto. Die Siedlungen im nordöstlichen Thüringen. Ein Beispiel für

die Behandlung siedlungsgeographischer Fragen. Berlin, H. Costenoble, 1903.

SCHMIDT, Wilhelm. Astronomische Erdkunde. Leipzig, Wien, F. Deuticke, 1903.

GÖTZ, Wilhelm. Historische Geographie. Beispiele und Grundlinien. Leipzig,

Wien, F. Deuticke, 1904.

GÜNTHER, Siegmund. Geschichte der Erdkunde. Leipzig, Wien, F. Deuticke, 1904.

BECKER, Anton. Methodik des geographischen Unterrichtes. Ein pädagogi-

sch-didaktisches Handbuch für Lehramtskandidaten und Lehrer. Leipzig,

Wien, F. Deuticke, 1905.

KNEBEL, Walther von. Höhlenkunde mit Berücksichtigung der Karstphäno-

mene. Braunschweig, F. Vieweg und Sohn, 1906.

PHILIPPSON, Alfred. Europa. Leipzig, Wien, Bibliographisches Institut, 1906.

HETTNER, Alfred. Grundzüge der Länderkunde. Bd. 1, Europa. Leipzig,

Otto Spamer, 1907.

PENCK, Albrecht, Eduard Brückner. Die Alpen im Eiszeitalter. Leipzig, Chr.

Herm. Tauchnitz, 1909. 3 zv.

RATZEL, Friedrich. Anthropogeographie. Teil 1, Grundzüge der Anwendung

der Erdkunde auf die Geschichte. Stuttgart, J. Engelhorn, 1909.

PENZLER, Johannes. Ritters geographisch-statistisches Lexikon über die Erd-

teile, Länder, Meere, Häfen, Seen, Flüsse, Inseln, Gebirge, Staaten, Städte,

Flecken, Dörfer, Bäder, Kanäle, Eisenbahnen, Post- und Telegraphenämter.

Leipzig, Wien, Bibliographisches Institut, 1910.

BRAUNGART, Richard. Die Urheimat der Landwirtschaft aller indogerma-

nischer Völker. An der Geschichte der Kulturpflanzen und Ackerbaugeräte

in Mittel- und Nordeuropa nachgewiesen. Heidelberg, C. Winter's Uni-

versitätsbuchhandlung, 1912.

420

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 420

6.9.2019 10:48:49



RATZEL, Friedrich. Anthropogeographie. Teil 2, Die geographische Verbre-

itung des Menschen. Stuttgart, J. Engelhorn, 1912.

DAVIS, William Morris, G. Braun. Grundzüge der Physiogeographie. 2,

Morphologie. Berlin, B. G. Teubner, 1915.

BRAUN, Gustav. Grundzüge der Physiogeographie. 1, Grundlagen und Me-

thodik. Leipzig, Berlin, B. G. Teubner, 1917.

FESTBAND Albrecht Penck zur Vollendung des sechzigsten Lebensjahrs

gewidmet von seinen Schülern und der Verlagsbuchhandlung. Stuttgart,

J. Engelhorns Nachf., 1918.

LANG, Richard. Verwitterung und Bodenbildung als Einführung in die Boden-

kunde. Stuttgart, E. Schweizerbart'sche Verlagsbuchhandlung (E. Nägele), 1920.

WEGENER, Alfred. Die Entstehung der Kontinente und Ozeane. Braun-

schweig, Friedr. Vieweg & Sohn, 1920.

VIDAL de La Blache, Paul. Principes de géographie humaine. Paris, A. Colin, 1922.

HETTNER, Alfred. Grundzüge der Länderkunde. Bd. 1, Europa. Leipzig,

Berlin, B. G. Teubner, 1923.

KÖPPEN, Wladimir Peter. Die Klimate der Erde. Grundriss der Klimakunde.

Berlin, Leipzig, Walter de Gruyter & co., 1923.

Slika 129: Wladimir Köppen je v prvi polovici 20. stoletja razvil podnebno klasifika-

cijo, ki še danes velja za eno najbolj razširjenih in uporabnih

(Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

421

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 421

6.9.2019 10:48:50

KYRLE, Georg. Grundriss der theoretischen Speläologie. Mit besonderer

Berücksichtigung der ostalpinen Karsthöhlen. Wien, Österreichische

Bundeshöhlenkommission, 1923.

RATZEL, Friedrich. Politische Geographie. München, Berlin, R. Oldenbourg,

1923.

KÖPPEN, Wladimir Peter, Alfred Wegener. Die Klimate der geologischen

Vorzeit. Berlin, Verlag von Gebrüder Borntraeger, 1924.

DACQUÉ, Edgar. Paläogeographie. Leipzig, Wien, F. Deuticke, 1926.

DENIKER, Joseph. Les races et peuples de la terre. Paris, Masson, 1926.

LAUTENSACH, Hermann. Allgemeine Geographie. Zur Einführung in die

Länderkunde. Gotha, J. Perthes, 1926.

BIEL, Erwin R. Klimatographie des ehemaligen österreichischen Küstenlandes.

V: Denkschriften der mathem.-naturw. Klasse 101 (1927), str. 135–193.

HETTNER, Alfred. Die Geographie. Ihre Geschichte, ihr Wesen und ihre

Methoden. Breslau, F. Hirt, 1927.

GAVAZZI, Artur. Opća geografija. Dio 1, Astronomijska geografija. Zagreb,

Akademski prirodoslovni klub, 1929.

MAULL, Otto. Länderkunde von Südeuropa. Leipzig, Wien, F. Deuticke,

1929.

HETTNER, Alfred. Die Klimate der Erde. Leipzig, Berlin, B. G. Teubner,

1930.

KLUTE, Fritz, Leo Wittschell, Alfred Kaufmann. Afrika in Natur, Kultur und

Wirtschaft. Wildpark-Potsdam, Athenaion, 1930.

GAVAZZI, Artur. Sjeverna Evropa. Norveška, Švedska, Finska, Kuola i Svalbard.

Zagreb, Matica Hrvatska, 1931.

DRYGALSKI, Erich von, Fritz Machatschek. Gletscherkunde. Wien, F. De-

uticke, 1942.

FINCH, Vernor Clifford, Glenn T. Trewartha. Elements of geography. Physical

and cultural. London, McGraw-Hill, 1942.

GAVAZZI, Artur. Apeninske zemlje i susjedna Padsko-Venetska zavala. Zagreb,

Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti, 1942.

CASE, Earl Clark, Daniel R. Bergsmark. Modern world geography. Economic

and social. Chicago, Philadelphia, New York, J. B. Lippincott Company, 1943.

422

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 422

6.9.2019 10:48:50

TREWARTHA, Glenn Thomas. An introduction to weather and climate. New

York, London, McGraw-Hill Book Company, 1943.

HARTSHORNE, Richard. The nature of geography. A critical survey of current

thought in the light of the past. Lancaster, The association of American

geographers, 1946.

DAVIS, William Morris. Geographical essays. New York, Dover Publications,

1954.

4.5.3 O delu oddelčnih kartografov

Tina Vrabič, Ana Seifert Barba

Kartografi so bili na Oddelku za geografijo FF UL zaposleni vse od prvih let

začetka študija geografije. Prvi je bil kot kartograf leta 1927 nameščen Wolf

Luckmann (1904–1930), ki je zaradi smrti v gorah deloval le tri leta. Luck-

mann je izdeloval tematske zemljevide za študijski proces in za znanstvene

in strokovne prispevke, ukvarjal se je tudi s teorijo kartografije. Nasledil ga

je Vilko Finžgar (1910–1972), ki je nato leta 1955 zasedel mesto kartografa

na novo ustanovljenem Inštitutu za geografijo SAZU (sedanjem Inštitutu

Antona Melika ZRC SAZU) (Meze, 1975). Med letoma 1960 in 1966 je za

oddelčno kartografijo skrbel Marko Žerovnik (rojen 1932), ki je nato postal

sodelavec Inštituta za geodezijo in fotogrametrijo. Žerovnik je širši javnosti

poznan po kartografski opremi geografskih učbenikov in šolskih, tudi sten-

skih zemljevidov Slovenije. Te je izdeloval tudi v sodelovanju s kartografom

samoukom Ivanom Selanom (1902–1981) (Fridl, 1998). Kartograf z do zdaj

najdaljšim stažem na Oddelku za geografijo FF UL je bil Ciril Vojvoda

(1933–2000), ki je karte za potrebe pedagoškega, raziskovalnega in publi-

cističnega dela risal med letoma 1966 in 1991. Vojvoda je bil tudi zadnji, ki

je karte izdeloval na klasičen način v risalnici. Risal je na papir, večinoma

paus, obkrožalo ga je različno risarsko orodje in pripomočki, kot so šablone,

krivuljniki, črke in liki za odtiskovanje ipd. Delo je potekalo povsem ročno,

le ob koncu njegove delovne dobe si je pomagal s fotokopirnim strojem, kar

si ob današnjih zahtevah in količini podatkov, ki jih uporabljamo za izdelavo

kart, skorajda ne moremo predstavljati.

423

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 423

6.9.2019 10:48:50



Slika 130: Vilko Finžgar je bil oddelčni kartograf med letoma 1930 in 1950

(Arhiv Oddelka za geografijo FF UL).

Po upokojitvi Cirila Vojvode je njegovo mesto zasedla Veronika Leskovšek

(rojena 1963), ki je delo kartografinje opravljala do leta 1998. Bila je prva, ki

se je začela ukvarjati z digitalno kartografijo. Z njenim odhodom sovpada

tudi ustanovitev Geografskega informacijskega in kartografskega laboratorija

(GIKL) in zaposlitev dodatne moči, saj se je obseg dela zelo povečal. Hkrati

se je začelo tudi obdobje večje fluktuacije kadra na tem delovnem mestu, saj

so znanja, ki jih morajo obvladati oddelčni kartografi, tržno zanimiva. Zapo-

slitev v GIKL je postala tudi valilnica pedagoškega kadra za potrebe oddelka.

Ob izdelavi kartografskega gradiva za potrebe pedagoškega in raziskovalnega

dela morajo oddelčni kartografi skrbeti tudi za računalniško strojno in pro-

gramsko opremo v GIKL, pomagati študentom pri delu v GIKL, vzdrževati

zbirke geoinformacijskih podatkov, nuditi tehnično podporo pri vzdrževanju

oddelčnih spletnih strani, biti pripravljeni na pomoč pri pripravi in izpeljavi

različni oddelčnih prireditev idr.

Po letu 1990 se je z bliskovitim razvojem računalniške tehnologije

razvijal in posodabljal ter postopoma spreminjal svojo podobo v današnjo

424

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 424

6.9.2019 10:48:50



tudi GIKL. Če so še pred petnajstimi leti mize prekrivali ogromni moni-

torji, so se ti do danes krepko stanjšali, računalniki pa postali zmogljivejši.

Svoje delo so študenti in kartografi takrat shranjevali še na diskete, nato

na CD-ploščke z vsega 700 MB prostora, medtem ko danes operiramo s

podatki, ki zahtevajo prenosne diske z nekaj TB prostora ali celo strežnike.

V manj kot 30 letih se je kartografska risalnica z ogromno mizo, obloženo

s papirji in risalnim priborom, prelevila v digitalni laboratorij, kjer z nekaj

kliki lahko opravimo analize in prikaze, ki so se ne dolgo nazaj zdeli zelo

zamudni ali celo nemogoči.

Danes kartografiji vlada geoinformatika, ki se ukvarja z zajemom, analizo in

prikazom podatkov. Prisotna je v vseh vejah geografije – lahko gre za preprost

prikaz podatkov s karto ali pa za kompleksnejše analize, ki nam pomagajo

razumeti in razložiti zastavljeni problem, proces itd. Vse to je vključeno tudi

v študij geografije. Študenti skozi različne predmete spoznavajo vlogo karto-

grafije in geoinformatike ter se urijo v digitalni pismenosti po geografsko. Ob

Slika 131: Sedanji kartografinji na Oddelku za geografijo FF UL: levo Tina Vrabič in

desno Ana Seifert Barba (foto: Ž. Barba).

425

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 425

6.9.2019 10:48:51

profesorjih sva študentom v pomoč tudi dve kartografinji, Ana Seifert Barba

(rojena 1990) in Tina Vrabič (rojena 1991). Delo, ki ga opravljava, je raznoliko

in dopušča tudi nekaj lastne kreativnosti, pri kateri se včasih tudi kaj zalomi,

saj »imajo vsake oči svojega malarja«. Pomagava tudi študentom – ti zaradi

naju včasih zavijajo z očmi, ko jim že stotič poveva, naj vestno izklapljajo

računalnike, shranjujejo svoje delo v mapo 00_STUDENT in ne odpirajo

oken, kadar je v GIKL prižgana klimatska naprava.

4.5.4 Povezovanje diplomantov Oddelka za geografijo FF UL: Alumni





klub geografov Univerze v Ljubljani


Simon Kušar

Alumni klub geografov Univerze v Ljubljani (AGUL) je združenje diploman-

tov in podiplomskih študentov Oddelka za geografijo Filozofske fakultete

Univerze v Ljubljani ter ostalih prijateljev geografije na Univerzi v Ljublja-

ni. Klub je bil registriran 20. novembra 2001, njegovi cilji pa so ohranjanje

povezanosti in komunikacije med pripadniki vseh generacij diplomantov

geografije ljubljanskega oddelka za geografijo, podpora članom kluba pri

njihovem strokovnem in znanstvenem delu, spodbujanje povezovanja med

člani kluba in diplomanti geografije drugih univerz ter promoviranje dosež-

kov članov kluba v javnosti. Namen kluba pa je tudi podpiranje delovanja

Oddelka za geografijo FF UL.

Pobuda za ustanovitev kluba izhaja iz druge polovice devetdesetih let

20. stoletja iz osebnih izkušenj Antona Gosarja z delovanjem kluba alumnov

na Univerzi v Koloradu (ZDA), pa tudi iz povečanega interesa za povezo-

vanje diplomantov na Filozofski fakulteti in Univerzi v Ljubljani. Oddelek

za geografijo je bil prvi, ki je na Filozofski fakulteti ustanovil alumni klub

(Gosar, 2019).

Leto 1998 pomeni začetek načrtnega razvijanja alumni kluba geografov.

Odmevna promocija ideje o povezanosti diplomantov geografije v alumni

klubu je potekala ob praznovanju 80-letnice Oddelka za geografijo 4. novem-

bra 1999, ko so pobudniki alumni kluba organizirali prvi geografski ples. Na

drugem geografskem plesu septembra leta 2001 je bil predstavljen osnutek

426

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 426

6.9.2019 10:48:51

statuta AGUL, klub pa je že imel 93 neformalnih članov. Na novoletnem

srečanju konec leta 2001 je bilo predstavljeno formalno organizirano društvo

Alumni klub geografov Univerze v Ljubljani z vsemi organi društva (Gosar,

2005; Gosar, 2019).

Ustanovni zbor je bil 10. avgusta 2001 v prostorih dvorane Zemljepisnega

muzeja Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU v Ljubljani. Na

ustanovnem zboru so bili prisotni Anton Gosar, Mojca Dolgan-Petrič, Danica

Jakopič, Marko Krevs, Metka Špes in Bibijana Mihevc. Anton Gosar je v imenu

članov iniciativnega odbora za ustanovitev kluba na kratko predstavil pobudo

za ustanovitev. Ustanovni člani so bili Marko Krevs, Anton Gosar in Mojca

Dolgan-Petrič. Na srečanju je bil sprejet Statut Alumni kluba geografov Univerze

v Ljubljani. Prvi predsednik kluba je postal Anton Gosar, v skladu s statutom so

bili izvoljeni tudi člani upravnega odbora (Danica Jakopič, Marko Krevs, Blaž

Repe, Metka Špes, Mojca Dolgan-Petrič), člani nadzornega odbora in častnega

razsodišča. Antona Gosarja je na mestu predsednika leta 2005 zamenjal Branko

Hohnec (rojen 1952). Leta 2009 je bil za predsednika Alumni kluba izvoljen

Mitja Bricelj (rojen 1959), leta 2017 pa Branko Pavlin (rojen 1959).

Alumni klub s svojimi dejavnostmi ne posega na področje delovanja Zveze

geografov Slovenije in drugih geografskih društev, ampak skrbi predvsem za

združevanje strokovnih in prostočasnih interesov diplomantov geografije na

Univerzi v Ljubljani z organiziranjem prireditev športnega in zabavnega zna-

čaja, ki naj povezujejo diplomante med seboj, pospešuje razvoj pedagoškega in

raziskovalnega dela v stroki ter promovira dosežke geografije v gospodarstvu

in družbi (Gosar, 2005).

Najbolj odmevna družabna srečanja, ki jih organizira AGUL, so novoletna

srečanja. Ta so najprej potekala v hotelu Slon, pozneje v hotelu Union, vmes

tudi v hotelu Mons. Začetna udeležba več kot sto članov društva in drugih

vabljenih geografov (soorganizatorji novoletnega srečanja so bili poleg Alumni

kluba tudi Oddelek za geografijo FF UL, Zveza geografov Slovenije, Ljubljan-

sko geografsko društvo, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, v

prvih letih tudi mariborski in koprski oddelek za geografijo, sodelovalo je tudi

Društvo mladih geografov Slovenije) se je sčasoma občutno zmanjšala, zato

se je pristopilo k manj zahtevni organizaciji srečanj v dvorani Zemljepisnega

muzeja Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU. Alumni klub je bil

427

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 427

6.9.2019 10:48:51



organizator družabnih večerov s srečelovom na številnih geografskih prireditvah

(90 let Oddelka za geografijo FF UL, Melikovi dnevi, Ilešičevi dnevi), pa tudi

soorganizator zborovanja slovenskih geografov na Gorenjskem leta 2013. V

jesenskih mesecih so bili organizirani kostanjevi pikniki.

Slika 132: Novoletno srečanje Alumni kluba geografov Univerze v Ljubljani leta 2007,

ko so geografi še plesali … (Arhiv AGUL).

Na športno-družabnem področju delovanja Alumni kluba so najbolj

prepoznavne vsakoletne športne igre geografov. Prve in druge športne igre

so bile v Velenju, sledile so športne igre v Osilnici, na planini Konjščici, ob

Bukovniškem jezeru v Prekmurju, v Fiesi, v novejšem času kolesarjenje po

Vipavski dolini.

Alumni klub skrbi tudi za promocijo geografskih spoznanj in sodeluje kot

nevladna organizacija pri projektih na lokalni ravni. Društvo namreč glede

na priložnosti in potrebe organizira strokovna posvetovanja ali predstavitve

geografskih prispevkov pri reševanju izzivov sodobnega družbenega razvoja:

posvetovanja s področja regionalnega in prostorskega planiranja v Sloveniji,

makroregionalnih strategij, zelene infrastrukture in podobno. Alumni klub je

pomemben deležnik pri spodbujanju trajnostnega prostorskega razvoja v občini

428

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 428

6.9.2019 10:48:51

Miren-Kostanjevica. Leta 2015 je na pobudo Branka Pavlina in s strokovno pod-

poro Mitje Briclja vodil oblikovanje Vizije za Vipavo – izhodišče za sodelovanje

občin v Vipavski dolini in oblikovanje vzorčnega primera regionalnega planiranja

»od spodaj navzgor« (Bricelj in sod., 2015; Kušar, 2019). Klub je aktiven tudi pri

promociji geografskega pristopa k razumevanju vloge zelene infrastrukture kot

razvojne kategorije.

Alumni klub je odigral pomembno vlogo pri oblikovanju in reakreditaciji

bolonjskih študijskih programov na Oddelku za geografijo FF UL. V febru-

arju leta 2006 je organiziral razpravo o bolonjski prenovi študijskih programov

geografije, posebno drugostopenjskih. V času ponovne akreditacije študijskih

programov geografije v letih 2013–2014 so evalvacijske strokovne komisije še

posebej izpostavile prizadevanja AGUL za povezovanje in spremljanje diplo-

mantov geografije. Evalvacijskih obiskov se je udeležil tudi takratni predsednik

kluba Mitja Bricelj.

Članstvo v Alumni klubu ostaja relativno stabilno (okrog 180), so pa na vse

prireditve praviloma vabljeni tudi drugi geografi. Delovanje kluba na različne

načine pomembno podpira Oddelek za geografijo FF UL.

Alumni klub geografov Univerze v Ljubljani je s svojim specifičnim po-

slanstvom pomemben člen širše geografske družbe, pa tudi pomembno orodje

za spremljanje diplomantov ljubljanskega oddelka za geografijo, kar je eden od

pomembnih kriterijev za ohranitev akreditacije študijih programov geografije.

Nenazadnje je AGUL pomembna vezna točka med študenti in diplomanti,

med akademsko sfero in prakso ter med Oddelkom za geografijo FF UL in

njegovimi gojenci. Pred Alumni klubom so tudi številni izzivi: kako k članstvu

povabiti večje število diplomantov, še posebno kako nagovoriti mlajše diplo-

mante, kako izkoristiti družbena omrežja za povezovanje diplomantov (k temu

je sicer pomembno pripomogla Univerza v Ljubljani z oblikovanjem spletnega

portala alumni UL v letu 2018), kako povečati udeležbo na (večinoma brezplač-

nih) dogodkih in srečanjih, s katerimi dejavnostmi čim bolj uspešno nagovoriti

starejše in mlajše diplomante, da bodo ohranili svojo geografsko identiteto, ter,

nenazadnje, nadgraditi svoje delovanje na področju zbiranja donacij kot podpora

pri delovanju Oddelka za geografijo FF UL.

429

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 429

6.9.2019 10:48:51



Slika 133: Športne igre Alumni kluba geografov Univerze v Ljubljani v Osilnici leta

2004 (Arhiv AGUL).

4.5.5 Društvo mladih geografov Slovenije





Lovro Jecl


Društvo mladih geografov Slovenije (DMGS) je društvo, ki povezuje študente

geografije, geografe po izobrazbi in geografske navdušence. Velika večina članov

je študentov na Oddelku za geografijo Univerze v Ljubljani, a to ni pogoj za

članstvo. Trenutno DMGS šteje okoli 90 članov. Skupaj z ostalimi slovenskimi

geografskimi društvi je povezano v Zvezo geografov Slovenije. Je tudi član med-

narodne organizacije EGEA – European Geography Association, ki povezuje

najrazličnejša društva študentov geografije iz Evrope.

Cilji društva so: spodbujanje in izvajanje obštudijskih dejavnosti, povečevanje

mobilnosti, povezovanje študentov geografije in mladih geografov, sodelovanje

z mednarodnimi in domačimi študentskimi in strokovnimi organizacijami,

spodbujanje objav strokovnih in drugih prispevkov z izdajanjem študentske-

ga glasila, medsebojna pomoč študentov in krepitev stanovske pripadnosti.

430

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 430

6.9.2019 10:48:52

DMGS skrbi za organizacijo mednarodnih študentskih izmenjav, mladinskih

geografsko-raziskovalnih taborov, motivacijskih vikendov, eno- in večdnevnih

strokovnih ekskurzij po Sloveniji in tujini, potopisnih in drugih strokovnih

predavanj ter izdajanje društvenega in študentskega glasila GEOmix (Društvo mladih geografov Slovenije, 2019).

4.5.5.1 Kratka zgodovina

Zametki DMGS segajo v leto 1988, ko je bila ustanovljena študentska sekcija

Ljubljanskega geografskega društva (ŠS LGD) pod vodstvom Marka Krevsa.

Za društveno organizacijo se takrat še niso odločili, saj je bila takšna pot lažja

in brez birokracije. Kot študentska sekcija so pripravljali potopisna predavanja,

izdajali vodiče za študente, organizirali ekskurzije po Sloveniji in pomagali štu-

dentom pri iskanju priložnostnih del. Leta 1994 so izdali prvi GEOmix, glasilo

študentov Oddelka za Geografijo, ki izhaja še danes. Prvi uredniški odbor revije

so sestavljali Gorazd Čad, Nejc Klemen, Tanja Vojska in Tatjana Sabo. Leta

1996 je ŠS LGD vstopila v organizacijo EGEA, s čimer so se začeli udejstvovati

tudi v mednarodnem okolju. Udeleževali so se izmenjav, kongresov in drugih

EGEA dogodkov (Društvo mladih geografov Slovenije, 2018).

V takšni obliki je ŠS LGD delovala v lokalnem in mednarodnem okolju

deset let, nakar so se takratni člani sekcije leta 1998 odločili ustanoviti dru-

štvo. Razlogi za njegovo ustanovitev so bili povsem praktični, želeli so si lažje

pridobivanje donacij, večjo samostojnost in upravljanje z lastnimi financami.

Prvi upravni odbor DMGS so sestavljali Katja Vintar (predsednica), Boštjan

Rogelj (podpredsednik, študentske izmenjave), Špela Kumelj (blagajničarka),

Igor Mally (mednarodne zadeve), Irena Selak (tajnica), Daniel Leskovic (no-

tranje zadeve), Martina Pečnik (urednica GEOmixa) in Uroš Košir (glavni

organizator regionalnega kongresa). Od leta 1998 DMGS deluje bolj ali manj

aktivno neprekinjeno do današnjih dni. Mlajše generacije z veseljem nadalju-

jemo tradicijo predhodnikov, hkrati pa z uvedbo novosti poskušamo biti čim

bolj aktualni. Danes društvo šteje okoli 90 članov.

4.5.5.2 Tradicionalni dogodki in GEOmix

Geografski raziskovalni tabori so strokovni večdnevni dogodki, ki imajo več

kot 20-letno tradicijo. Prvi tabor je bil organiziran v Vilenici leta 1997, od takrat

431

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 431

6.9.2019 10:48:52

se jih je zvrstilo že 21, zadnji je bil organiziran poleti 2018 v Zasavju. Na taboru

študenti poskušamo celostno geografsko proučiti določeno območje. Udeleženci

si razdelimo delo, ki je tako terensko kot kabinetno. Po taboru izide zbornik z

izsledki raziskovalnega dela. Na vse zbornike smo zelo ponosni, saj so mnogim

avtorjem že pomagali na njihovi karierni poti, hkrati pa jih vedno z veseljem

sprejmejo tudi lokalne skupnosti.

Geo-geo tabori so plod sodelovanja med geografi in geologi. Tabori se

ponavadi odvijajo na območjih, zanimivih za obe stroki, največkrat na krasu.

Obsegajo veliko terenskega dela in povezovanja znanj in spoznanj obeh strok.

Študentje geografije se spoznamo z metodami dela geologov in obratno.

Motivacijski vikend, zdaj poimenovan Slovenski vikend, se odvija vsako

pomlad. Gre za druženje med tremi slovenskimi geografskimi študentskimi

društvi – DMGS, Društvom študentov geografije Maribor in Društvom mladih

prijateljev geografije Koper. Poleg druženja in obvezne ekskurzije poteka tudi

sestanek vodstev društev, kjer poskušamo najti načine za izboljšanje delovanja

društev in načrtujemo bodoče skupne aktivnosti.

DMGS srede so namenjene potopisnim predavanjem, družabnim večerom

in okroglim mizam. Ker študenti geografije tudi veliko potujejo, jim nudimo

možnost predstavitve njihovih popotovanj širši publiki. Potopisna predavanja

pogosto obiščejo tudi zunanji obiskovalci. Okrogle mize so strokovno zasnovane,

na njih razpravljamo o aktualnih temah. Občasno ob sredah organiziramo tudi

sproščene družabne večere.

GEOmix redno izhaja od leta 1994. Svojo pot je začel kot glasilo, postopoma

pa prerasel v revijo z mnogimi strokovnimi geografskimi prispevki. Izhaja dvakrat

letno, vsaka številka je posvečena določeni temi. Ostale vsebine zajemajo poročila

z DMGS in EGEA dogodkov, opise popotovanj naših študentov, intervjuje s

profesorji in najrazličnejše zabavne vsebine.

4.5.5.3 Organizacijska struktura

Društvo mladih geografov Slovenije je skozi leta nekoliko spreminjalo svojo

strukturo. Društvo vodi izvoljeni upravni odbor, ki se navadno menja vsaki 2

leti. Upravni odbor sestavljajo predsednik, tajnik, blagajnik, notranja ministrica,

dve kontaktni osebi in urednik GEOmixa. Kontaktni osebi sta odgovorni za

432

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 432

6.9.2019 10:48:52

dogodke v organizaciji EGEA in skrbita za stike z vsemi, ki jih zanima sode-

lovanje, imata tudi pravico glasovanja o uradnih zadevah.

Volitve v upravni odbor in ostale pomembne odločitve sprejema DMGS

na občnih zborih, ki jih sklicujemo dvakrat letno. Vsak član upravnega odbora

poroča prisotnim članom društva o svojem delovnem področju, ti nato o poro-

čilu glasujejo. Delo upravnega odbora nadzoruje nadzorni odbor, ki prav tako

pripravi poročilo o delovanju in izpostavi morebitne pohvale ali kritike. Prisotni

na občnih zborih podajo tudi mnenja o delovanju društva in razne predloge za

izboljšavo dela.

4.5.5.4 Članstvo v organizaciji EGEA

European Geography Association (krajše EGEA) je združenje študentov

geografije in mladih geografov. Šteje približno 5000 članov, ki se udeležujejo

najrazličnejših strokovnih in prostočasnih dogodkov po Evropi in širijo svoja

geografska obzorja tudi zunaj formalnega izobraževanja (EGEA, 2019). EGEA

temelji na entitetah – organiziranih skupinah, ponavadi študentskih društvih,

ki se nahajajo v mestih, kjer je mogoče študirati geografijo. Trenutno jih je

okoli 90, saj se neprestano pridružujejo nove in umikajo neaktivne. Takratna

študentska sekcija Ljubljanskega geografskega društva se je organizaciji uradno

priključila leta 1996 in postala entiteta EGEA Ljubljana, umeščena pa je bila

v regijo Euromed, kjer deluje še danes. Leta 2000 smo organizirali prvi večji

mednarodni dogodek – 12. letni EGEA kongres v Bohinju. Pozneje se jih je

zvrstilo še 8, poleg tega pa še mnogo izmenjav, v sklopu katerih smo gostili

veliko tujih študentov.

Društvo mladih geografov Slovenije je velika družina. Študenti, ki skupaj

delujemo v okviru društva, skoraj po pravilu sklenemo trajna prijateljstva in

pridobimo veliko novih poznanstev. Prav tako nadgradimo svoje geografsko

znanje, preizkusimo se v organizaciji dogodkov, pisanju člankov, urejanju revije

in drugih društvenih aktivnostih.

433

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 433

6.9.2019 10:48:52



Slika 134: Društvo mladih geografov Slovenije je leta 2018 prejelo Priznanje Univerze

v Ljubljani za posebne dosežke in udejstvovanje na področju obštudijskih dejavnosti

(Foto: Studio NORA).

434

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 434

6.9.2019 10:48:53

5 Zaključne misli – geografija v perspektivi druž-

benega razvoja v 21 . stoletju

Boštjan Rogelj

Kakšen položaj bo imela geografija kot znanstvena disciplina v Sloveniji

v prihodnosti? Kakšen bo njen položaj v družbi? Kakšen bo njen

položaj v akademski sferi? To so vprašanja, na katera ne moremo

dati jasnega odgovora. V današnjem hitro spreminjajočem se svetu

se geografija, enako kot ostale akademske discipline, sooča s številnimi izzivi in

problemi. Družbeno in akademsko okolje, v katerem danes delujejo geografinje

in geografi, se močno razlikuje od okolja, v katerem so delovali v preteklosti.

Prihodnost discipline bo v veliki meri odvisna od njene sposobnosti, da ustrezno

odgovori na izzive oziroma se prilagodi novim družbenim razmeram.

V nadaljevanju želimo izpostaviti nekaj ključnih izzivov, s katerimi se sooča

geografija in geografi v Sloveniji danes. Nekateri izzivi so globalni oziroma

univerzalni (zadevajo celotno znanost), spet drugi so bolj specifični, omejeni

na slovenski prostor oziroma na geografijo v Sloveniji.

Največji izziv, s katerim se danes soočajo vse akademske discipline, je težnja

po neoliberalizaciji oziroma korporativizaciji visokošolskega izobraževanja in

akademskega raziskovanja (Fraser, Taylor, 2016). Harvey (2005, str. 2) opredeljuje

neoliberalizem kot političnoekonomsko teorijo, ki sloni na ideji, da je rast bla-

ginje ljudi najlažje doseči s pomočjo zasebne lastnine, deregulacije podjetniške

435

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 435

6.9.2019 10:48:53

iniciative, deregulacije tržišča in proste trgovine. Neoliberalizacija visokega

šolstva in raziskovanja se kaže predvsem v spremenjenem odnosu družbe do

znanja in znanosti. V sodobni družbi se vse bolj utrjuje prepričanje, da znanje

ni javna, ampak potrošna dobrina. S komodifikacijo znanja (razumevanje znanja

kot tržne dobrine) se spreminjajo vloga, položaj in delovanje izobraževalnih in

raziskovalnih ustanov (Saunders, Blanco Ramírez, 2017). Univerze in raziskovalni

inštituti postajajo mini podjetja, ki delujejo skladno s podjetniško/ekonomsko

logiko. Skladno s tem se krepijo zahteve po zmanjšanju javnih sredstev za

visokošolsko izobraževanje, večji ekonomski učinkovitosti/produktivnosti vi-

sokošolskih ustanov in večji »uporabnosti« univerzitetnega znanja.

Neoliberalne ideje so se v visokem šolstvu in znanosti prvič pojavile že

v osemdesetih letih 20. stoletja v angloameriškem prostoru, pozneje so se

uveljavile tudi drugod po svetu. Danes lahko govorimo o svetovni hegemoniji

neoliberalnega diskurza v visokem šolstvu in znanosti. Delovanje univerz in

raziskovalnih institucij je vse bolj podrejeno neoliberalnim idejam, vrednotam,

ciljem in procesom (Fraser, Taylor, 2016). Pri tem velja opozoriti, da so ravno

univerze in raziskovalni inštituti oziroma njihova vodstva pogosto glavni pro-

motorji neoliberalizacije (Slaughter, Rhoades, 2000).

V Sloveniji so se prve težnje po neoliberalizaciji visokega šolstva in razisko-

vanja pojavile že kmalu po osamosvojitvi. Dodatno so se okrepile po letu 2000,

ko je komodifikacija izobraževanja postala rdeča nit vseh reform visokošolskega

izobraževalnega sistema. »Podpora gospodarstvu« oziroma »povezovanje z

gospodarstvom« sta postala osrednja slogana visokošolske izobraževalne poli-

tike. V sklop neoliberalizacije sodi tudi implementacija bolonjske reforme, ki

v ospredje postavlja gospodarsko uporabnost visokošolskega izobraževanja ter

tržno naravnanost študijev in univerz (Faganel, Trnavčevič, 2016, str. 18).

Prevlada tržne logike v izobraževanju in znanosti ima številne negativne

posledice, ki jih čutimo geografinje in geografi, zaposleni v izobraževalnih in

raziskovalnih institucijah. Skladno s tržno logiko primarna naloga univerz in

raziskovalnih inštitutov ni več ustvarjanje, ampak trženje znanja, saj je bolj kot

to, kaj ustvariš, pomembno, kaj lahko prodaš. Posamezniki in institucije na

tržišču prodajajo svoje znanje in tekmujejo pri pridobivanju potrošnikov. Na

izobraževalnem področju so to študenti, na raziskovalnem področju pa naročniki

oziroma financerji projektov. Ugled in pomen določene vede ni več odvisen od

436

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 436

6.9.2019 10:48:53

ustvarjenega znanja, ampak od njegove tržne zanimivosti. Posledično prihaja

do razlikovanja med »uporabnimi« in »neuporabnimi« oziroma »manj uporab-

nimi« vedami. Prve ustvarjajo znanje, ki je zanimivo za gospodarstvo, saj ga je

mogoče hitro prodati oziroma pretvoriti v dobiček. Druge ustvarjajo znanje,

ki je za gospodarstvo manj ali nezanimivo, saj nima potenciala za ustvarjanje

hitrih dobičkov. V kontekstu visokega šolstva to pomeni ustvarjanje kadrov, ki

jih potrebuje gospodarstvo oziroma so hitro zaposljivi. Kako se tržna logika kaže

v geografiji? Na področju raziskovanja se kaže v vse večji odvisnosti razisko-

valcev od aplikativnih projektov. Ti so postali glavni finančni vir raziskovalnih

institucij. Zaradi odvisnosti od projektnega financiranja so raziskovalci vse bolj

obremenjeni z administrativnim delom, zaradi česar imajo vse manj časa za svoje

osnovno poslanstvo, raziskovanje. Nič nenavadnega ni, če raziskovalec več časa

porabi za iskanje, prijavljanje in vodenje projektov, kot pa za samo raziskovanje.

Prevlada projektnega financiranja povečuje neenakost med različnimi generaci-

jami raziskovalcev, zaradi česar prihaja do izkoriščanja mladih, neuveljavljenih

raziskovalcev in asistentov (glej Faganel, 2016).

Prevlada neoliberalne logike v visokošolskem študiju geografije se kaže

na različnih področjih. Najbolj neposredno v težnjah po zmanjševanju javnega

financiranja javnih univerz in vse glasnejših zahtevah po uvedbi šolnin. Izdatki

za visoko šolstvo so se v zadnjih desetih letih realno zmanjšali, in to čeprav se

je zaradi bolonjske reforme dolžina študija podaljšala (Kuhar, 2018). Posledično

so bili oddelki prisiljeni v krčenje obstoječih programov, neuresničene ostajajo

tudi obljube bolonjske reforme o večji izbirnosti in delu v manjših skupinah. Vse

pogosteje prihaja do krčenja programov v imenu standardizacije, poenotenja,

usklajevanja z normativi. Z birokratizacijo študija se vse bolj omejuje akadem-

ska svoboda. Zaradi varčevalnih ukrepov se zmanjšuje število zaposlenih, mlad

kader pa je prisiljen sprejeti različne prekarne oblike zaposlitev. Glede na razvoj

dogodkov je le še vprašanje časa, kdaj bodo univerze začele ukinjati ekonomsko

nedobičkonosne študijske programe.

Neoliberalna logika hkrati spreminja osnovno poslanstvo univerze oziro-

ma študija. Osrednji cilj študija ni več spodbujanje kritičnega (geografskega)

mišljenja, ampak pridobivanje praktičnih znanj in veščin. Trg dela namreč

potrebuje strokovnjake s širokim naborom praktičnih znanj in veščin, ne pa

kritično misleče strokovnjake. Le redki delodajalci od kandidata pričakujejo,

437

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 437

6.9.2019 10:48:53

da bo imel sposobnost kritičnega razmišljanja, bolj so jim pomembna praktična

znanja in veščine.

Študije iz tujine (Gober in sod., 1995; Moolman, Donaldson, 2017; Piróg,

2014) kažejo, da je geografija v primerjavi z drugimi družboslovnimi in humani-

stičnimi vedami v relativno dobrem položaju. Študij geografije namreč združuje

pridobivanje praktičnih znanj in veščin (terensko delo, kartografija, GIS-i,

zbiranje in obdelava podatkov) z razvojem kompetenc na področju reševanja

problemov in kritičnega mišljenja.

S prevlado tržne logike v znanosti se je močno povečal pomen promocije

in trženja znanja. Ustvarjeno znanje je treba prodati in ključno vlogo pri tem

ima uspešna promocija in trženje.5 Trži in promovira se tako izdelke (znanje)

kot tudi znamke (institucije oz. raziskovalce). Le redke geografske institucije v

Sloveniji imajo zaposlene, ki skrbijo za odnose z javnostmi, veliko bolj pogosto

morajo za to skrbeti raziskovalci/profesorji sami. Prisotnost na družbenih omrež-

jih, komuniciranje z mediji, organizacija promocijskih dogodkov in podobno

postaja sestavni del geografove zaposlitve.

Neoliberalizacija s seboj prinaša tudi zahtevo po merjenju kakovosti raz-

iskovalnega in pedagoškega dela. Toda kako izmeriti kakovost raziskovalnega

dela? Neoliberalizem je odgovor na omenjeno vprašanje našel v obliki različnih

kvantitativnih meril. Različni bibliometrični podatki, kot so število objav, število

citatov, indeksi citiranosti, faktor vpliva revij ipd., so postali ključni kazalniki pri

ocenjevanju dela raziskovalcev in visokošolskih pedagoških delavcev. Čeprav na

prvi pogled ponujajo enostaven, objektiven, pregleden in lahko preverljiv način

ugotavljanja kakovosti, v sebi skrivajo številne pasti, ki vse prevečkrat negativno

vplivajo na produkcijo znanja.

Rast pomena bibliometrije pri ocenjevanju znanstvene odličnosti je sprožila

»tekmo za točke«, v kateri kvantiteta vse pogosteje postaja bolj pomembna

kot kvaliteta. »Tekma za točke« ima številne med seboj tesno povezane nega-

tivne učinke. Med njimi sta v nadaljevanju izpostavljena dva, ki sta prisotna

tudi v slovenski geografiji, in sicer hiperprodukcija znanstvenih besedil ter

»prijateljsko citiranje«.

5

V nekaterih državah univerze in raziskovalni inštituti ustanavljajo t. i. Pisarne za prenos tehnologij

(angl. Technology Transfer Office), katerih osrednja naloga je trženje znanja in inovacij.

438

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 438

6.9.2019 10:48:53

Bibliometrični kazalniki odločilno vplivajo na financiranje raziskovalnega

dela in raziskovalnih ustanov ter karierno napredovanje raziskovalcev in viso-

košolskega pedagoškega kadra. To še posebno velja za Slovenijo. Javna agencija

za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS) je v preteklosti finančna

sredstva za raziskovanje podeljevala skoraj izključno na podlagi bibliometričnih

kazalnikov (Urbanc, 2017, str. 68), posledično so bili tudi geografi prisiljeni v

hiperprodukcijo znanstvenih objav.6 V najtežjem položaju so se znašli raziskovalni

inštituti in njihovi zaposleni, katerih eksistenčni obstoj je močno odvisen od javnih

projektnih sredstev (glej Urbanc, 2017, str. 65). Njihova konkurenčnost na javnih

razpisih je bila pogosto odvisna od (hiper)produktivnosti njihovih raziskovalcev.

Čeprav se je pomen bibliometričnih kazalnikov v zadnjem obdobju nekoliko

zmanjšal, imajo še vedno pomembno vlogi pri dodeljevanju javnih sredstev, zato

nič ne kaže, da bo v bližnji prihodnosti namesto kvantitete prevladala kvaliteta.

S hiperprodukcijo znanstvenih objav je tesno povezan tudi problem »pri-

jateljskega citiranja«. Število citatov velja za enega najpomembnejših bibliome-

tričnih kazalnikov. Rast vloge citatov pri ocenjevanju znanstvene odličnosti je

spremenila vlogo in pomen citiranja v znanstvenih objavah. Citiranje vse bolj

postaja orodje za nabiranje točk. Vse pogosteje se namreč dogaja, da citiranje

posameznih del ni več odvisno od vsebine in znanstvenega pomena citiranega

dela, ampak od profesionalnega odnosa med avtorji ali pa od zahtev recenzentov,

urednikov in založnikov. Slednje je še posebej zaskrbljujoče. Vse pogosteje se

namreč dogaja, da uredniki in recenzenti objavo članka pogojujejo s citiranjem

točno določenih del oziroma avtorjev, v skrajnih primerih se celo zahteva, da

se uporabljene citate nadomesti z drugimi.

Rast pomena bibliometričnih podatkov so izkoristila velika založniška

podjetja, ki so oblikovala izkoriščevalski poslovni model, s katerim kujejo visoke

dobičke (Larivière, Haustein, Mongeon, 2015). Posebno zgodbo predstavljajo

t. i. predatorske revije, ki prav tako izkoriščajo pomen bibliometrije za kovanje

dobičkov. V Sloveniji omenjena problema nista tako izrazita, saj ima večina

znanstvenih revij odprt dostop do vsebin.

6

Po podatkih spletnega portala SICRIS je bil najuspešnejši raziskovalec na področju geografije v

petletnem obdobju 2014–2018 soavtor ali edini avtor 42 znanstvenih člankov in 47 sestavkov ali

poglavij v monografski publikaciji. Večino člankov je objavil v soavtorstvu.

439

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 439

6.9.2019 10:48:53



Slika 135: Kaj je geografija? (po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

Drug velik izziv, s katerim se srečuje geografija v svetu in Sloveniji danes,

je njena majhna prepoznavnost oziroma slaba profiliranost.

Kaj je geografija? S čim se ukvarjajo geografi? Johnston in Sidaway (2016,

str. 11) ugotavljata, da obstaja velik razkorak med javno podobo geografije in

akademsko disciplino geografijo. Za večino »ne-geografov« je geografija veda,

ki raziskuje in opisuje svet in ljudi ter riše zemljevide. Geograf pa pustolovec,

ki veliko potuje, ve, kje se kaj nahaja, in ima ogromno faktografskega znanja o

posameznih državah, pokrajinah, naseljih itn. Zaradi prepričanja, da veliko po-

tujemo in vemo vse o daljnih, eksotičnih deželah, smo geografi za »ne-geografe«

zelo zanimivi, ne pa tudi zelo uporabni. Čeprav nam pripisujejo odličen občutek

za orientacijo (orientirati se znamo tudi brez satelitske navigacije) in mitične

sposobnosti pri reševanju križank (zaradi obilice faktografskega znanja vemo

ime evropske reke na I, kateri je najvišji vrh Kavkaza ter ime otoka v Egejskem

morju, ki ima tri črke), večina nima jasne predstave o tem, kaj geografi zares

440

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 440

6.9.2019 10:48:54

delamo in kje se lahko zaposlimo. Učitelj geografije, turistični vodič ali kartograf

so običajno edini poklici, ki jih povezujejo z geografijo (Stannard, 2002).

Zasidranost omenjenih predstav je tesno povezana s tem, kje in kako širša

javnost spoznava geografijo. Za večino ljudi predstavlja šolska geografija prvi

in najbolj neposreden stik z geografijo in geografskim raziskovanjem. Pri tem

je pomembno, da med raziskovalno/akademsko in šolsko geografijo že dolgo

obstaja globoka vrzel (Stannard, 2003). Medtem ko je prva osredotočena na

poglobljene raziskave različnih naravnih in družbenih pojavov, je druga večinoma

še vedno osredotočena na opisovanje značilnosti in prostorske porazdelitve teh

pojavov. Zato ne preseneča, da geografija v očeh javnosti ostaja veda, ki opisuje

posamezne dele našega planeta in nudi informacije o tem, kje se kaj nahaja

(Johnston, Sidaway, 2016, str. 11).

Podobno predstavo o geografiji ponujajo tudi mediji, predvsem številne

poljudne »geografske« revije in v zadnjem obdobju »geografski« televizijski

programi (primer: National geographic ter National Geographic Channel). Te

so po svoji vsebini pogosto bolj prirodoslovne kot geografske, že dolgo časa pa

ne predstavljajo rezultatov sodobnih geografskih raziskav (Johnston, 2009a,

2009b). Posledično ne preseneča, da javnost geografijo dojema kot opisovanje

značilnosti in prostorske porazdelitve naravnih in družbenih pojavov.

Tudi v akademski srenji je bila geografija dolgo časa slabo prepoznavna in

ne najbolj ugledna veda. Številni še danes izražajo dvome o njeni eksaktnosti in

koristnosti (Murphy, 2007). Pogosto se ji očita, da nima jasno izoblikovanega

predmeta proučevanja oziroma, da se ukvarja z vsem in ničimer (Stannard, 2002).

Za geografijo so značilne heterogenost, fragmentiranost, interdisciplinarnost,

fluidnost in nepredvidljivost, ki je posledica njene umeščenosti na stičišču nara-

voslovja, družboslovja in humanistike. Poleg tega je bilo razumevanje geografije

vedno odvisno od specifičnih družbenih, političnih in gospodarskih razmer. Na

to opozarja Livingstone (1993, str. 28), ko trdi, da geografija nima nekega trajnega

metafizičnega jedra, ki bi bil neodvisen od širših zgodovinskih razmer. Zaradi

vsega naštetega ima geografija probleme z oblikovanjem enotne akademske

identitete (Johnston, Sidaway, 2016). Velika heterogenost in neizoblikovanost

jasne identitete pomembno vplivata na manjšo prepoznavnost geografije v

akademski srenji.

441

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 441

6.9.2019 10:48:54

S t. i. »prostorskim obratom« v devetdesetih letih 20. stoletja so se razmere

začele spreminjati. Po mnenju Warfa in Ariasa (2008, str. 1) je družbena ge-

ografija v zadnjih desetletjih doživela globoko konceptualno in metodološko

renesanso, ki jo je spremenila v eno najbolj dinamičnih, inovativnih in vplivnih

družboslovnih ved. Geografija se je iz uvoznika spremenila v izvoznika idej.

Vpliv prostorskih in geografskih idej (prostor, regija, pokrajina, kraj in teri-

torij) na družboslovne in humanistične raziskave v zadnjih dveh desetletjih je

neizpodbiten (glej Smith, 2004). Posledično se je izboljšala tudi prepoznavnost

geografije v akademski srenji.

K večji prepoznavnosti geografije lahko največ prispevamo geografi sami.

Geografi bomo v prihodnosti morali preseči ozke akademske okvire in stopiti

v interakcijo ne le z drugimi akademskimi disciplinami, ampak tudi s širšo jav-

nostjo. Izpostaviti velja tri kanale, prek katerih bi lahko okrepili prepoznavnost

geografije. To so izobraževalni sistem, medijski prostor in družbena angažiranost

oziroma družbeni aktivizem.

Predhodno je bilo izpostavljeno, da je izobraževalni sistem oziroma šolska

geografija najpomembnejši in najbolj neposreden stik javnosti z geografijo in

geografskim raziskovanjem. Šolska geografija predstavlja izložbeno okno, prek

katerega se geografija predstavlja javnosti. V dobi neoliberalizacije znanosti je

prisotnost v osnovnošolskem in srednješolskem kurikulumu pomembna konku-

renčna prednost geografije, ki jo velja izkoristiti. Tega se geografi, ki ne delujemo

na šolah, pogosto premalo zavedamo. Tako smo tudi v Sloveniji priča vse večjemu

oddaljevanju »raziskovalne« in »šolske« geografije, ki se najbolj očitno kaže pri

objavah v strokovnih revijah, avtorstvu šolskih učbenikov in udeležbi na strokovnih

srečanjih. Neoliberalizacija šolstva in znanosti ima tudi na tem področju številne

negativne posledice. Sistem točkovanj, s katerim se ocenjuje delo raziskovalcev

in visokošolskih delavcev, je popolnoma razvrednotil objave v neznanstvenih

revijah in monografijah ter avtorstvo šolskih učbenikov.7 Na drugi strani sistem

napredovanj šolskih učiteljev in nižanje sredstev za dodatna izobraževanja na

šolah zmanjšujeta zanimanje učiteljev za udeležbo na stanovskih znanstvenih

srečanjih.8 Zaradi vse manjše interakcije in komunikacije ne prihaja do prenosa

7

Z vidika točk je za raziskovalce objavljanje v revijah, kot sta Geografija v šoli in Geografski obzornik izguba časa. Enako velja glede avtorstva osnovnošolskih in srednješolskih učbenikov.

8

Medtem ko so v preteklosti učitelji geografije tvorili glavnino udeležencev Zborovanj slovenskih

geografov in podobnih znanstvenih srečanj geografov, danes predstavljajo manjšino.

442

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 442

6.9.2019 10:48:54



idej in izmenjave mnenj med šolsko in akademsko sfere. Vzpostavitev tesnejše

komunikacije in sodelovanja je predpogoj za preoblikovanje in posodobitev

šolske geografije. Oblikovanje šolske geografije, ki bo izzivalna, razburljiva in

relevantna, mora postati eden od ključnih ciljev slovenske geografije.

Slika 136: Izobraževalni sistem je najpomembnejši in najbolj neposreden stik javnosti

z geografijo (po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

Večja prisotnost v medijih predstavlja drug pomemben kanal, ki lahko

pripomore k večji prepoznavnosti geografije. Geografi pri svojem raziskovalnem

delu prihajamo do pomembnih in aktualnih ugotovitev, vendar jih pogosto ne

znamo predstaviti širši javnosti ter odločevalcem. Izkušnje kažejo, da so se le

redki pripravljeni medijsko izpostaviti, kar predstavlja velik hendikep v svetu,

kjer je ugled in pomen znanstvene discipline odvisen od njene tržne zanimi-

vosti in »uporabnosti«. Aktivno delovanje v medijskem prostoru, vključno z

različnimi družbenimi omrežji, ni pomembno le z vidika večje prepoznavnosti,

temveč vpliva tudi na širšo percepcijo »uporabnosti« geografije v javnost. Če

ne bo prišlo do bistvenega zasuka v odnosu družbe do znanosti, bomo morali

v prihodnosti več naporov vložiti v promocijo našega raziskovalnega dela v

medijih in na družbenih omrežji. Hkrati bomo morali pogosteje javno izraziti

443

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 443

6.9.2019 10:48:54

svoja stališča in poglede o aktualnih problemih in odprtih vprašanjih. Pri tem

je pomembno, da svoja stališča in poglede jasno artikuliramo ter jih ustrezno

argumentiramo. Le tako bomo s strani javnosti in drugih strok prepoznani kot

strokovnjaki za specifična področja.

Družbeni aktivizem oziroma družbena angažiranost predstavljata tretji

kanali, ki lahko pripomore k večji prepoznavnosti geografije. Sodobni svet se

sooča s številnimi družbenimi, ekonomskimi, političnimi in okolijskimi izzivi

in problemi tako na globalni, nacionalni, regionalni kot lokalni ravni. Geogra-

finje in geografi imajo dolgo tradicijo proučevanja le-teh. Vendar pa številni

ugotavljajo, da zgolj proučevati ni dovolj, vse glasnejši so pozivi k večji družbeni

angažiranosti in družbeni odgovornosti geografije in geografov (Brewer, 2013).

Družbeni aktivizem vključuje celo paleto različnih praks in tehnik, za katere sta

značilna interakcija in sodelovanje med raziskovalci in različnimi družbenimi

skupinami. Angažirana geografija izpodbija ustaljene prakse in predstave ne le

skozi raziskovanje in poučevanje, ampak predvsem prek aktivnega udejstvovanja

v različnih družbenih gibanjih. Takšna participativna geografija pomaga ljudem,

da identificirajo ključne probleme v skupnosti in o njih kritično razpravljajo.

Hkrati jih opolnomoči, da začno sami iskati in oblikovati rešitve (glej Blomley,

1994; Castree, 2000; Hay, 2001; Wynne-Jones, North, Routledge, 2015). Z aktiv-

nim sodelovanjem pri reševanju aktualnih problemov in izzivov lahko geografijo

približamo ljudem in tako povečamo njeno prepoznavnost.

Tretji izziv, s katerim se sooča sodobna geografija, je povezan z njenim od-

nosom do države oz. oblastnih struktur. Geografsko znanje je bilo vedno tesno

povezano s praktičnimi in političnimi potrebami oblasti (Johnston, Sidaway,

2016; Livingstone, 1993). Te ga uporabljajo tako za upravljanje in nadzorovanje

ozemlja kot za oblikovanje in vzdrževanje (nacionalnih) identitet. Slovenska

geografija ni nobena izjema. Najbolj očiten primer so številne Melikove študije,

ki so prispevale k utrditvi nove jugoslovanske oblasti po letu 1945 (glej Melik,

1945, 1947, 1949). Bolj posredna je bila podpora slovenskih geografinj in geo-

grafov osamosvojitvenim težnjam Slovenije, njenemu vstopu v Evropsko unijo

in NATO ter utrjevanju identitete nove države (primer Gosar, 1996; Orožen

Adamič, 2004; Pak, Orožen Adamič, 1992).

Z izpostavljanjem vezi med oblastjo in geografskim znanjem ne želimo

zmanjšati relevantnost slednjega. Opozoriti želimo le, da je z vidika razvoja stroke

444

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 444

6.9.2019 10:48:54

pomembo, da se zaveda omenjenih povezav in da je pozorna na to, kdaj in kako

je njeno znanje uporabljeno. Posebej velja poudariti, da kritika omenjenih vezi

ne pomeni, da se moramo geografi popolnoma distancirati od države. Ravno

nasprotno, zaradi nje lahko bolj kritično in z določeno distanco pristopimo k

raziskovanju perečih problemov ter aktivnemu oblikovanju in preoblikovanju

javnih politik. Na ta način geografija ne bo le orodje v rokah oblastnikov, ampak

aktiven in kritičen glasnik pozitivnih družbenih sprememb.

Hkrati velja opozoriti, da zavedanje ne pomeni, da bodo zato naše razi-

skave popolnoma objektivne. Kritična teorija opozarja, da objektivna, vrednot

osvobojena znanost ne obstaja. Vsaka raziskava odraža, odseva interakcijo med

opazovalcem in opazovanim objektom ter med teorijo in prakso. Hkrati odseva

družbeni, ekonomski in politični kontekst, znotraj katerega se raziskava odvija.

Posledično raziskave nikoli niso politično nevtralne (Unwin, 1992, str. 207).

Kako in kaj raziskujemo je odvisno od oblastno-vednostnih odnosov znotraj

katerih raziskujemo.

V zaključku velja opozoriti še na problematiko upada cehovske pripadnosti

v slovenski geografiji. Kako okrepiti cehovsko pripadnost in kako cehovsko orga-

niziranost prilagoditi novim družbenim razmeram sta dve vprašanji, ki zahtevata

posebno pozornost. Za geografinje in geografe je bila v preteklosti značilna

relativno močna cehovska pripadnost. Ta se je začela oblikovati v času študija

(terenske vaje ter številna družabna srečanja so ustvarila občutek skupnosti) in se

ohranila tudi po njem. Kazala se je v množični udeležbi na stanovskih strokovnih

in družabnih srečanjih ter v množičnem društvenem udejstvovanju. Repe (2014,

str. 6) ugotavlja, da so v preteklosti ljudje čutili pripadnost strokovnemu cehu

tudi po koncu delovnega časa, delovanje v društvu in njegovih dejavnostih pa

so imeli za nekaj pomembnega.

V zadnjem desetletju smo priča zatonu društvenih aktivnosti (z delovanjem

je prenehalo kar pet geografskih društev). Bolj kot upad članstva (Trobec, Lapuh,

2014) je zaskrbljujoče dejstvo, da je vse težje najti ljudi, ki bi bili pripravljeni svoj

prosti čas nameniti za delo v stanovskih organizacijah (Repe, 2014). Prav tako

močno upada zanimanje za sodelovanje na strokovnih in družabnih srečanjih.

Medtem ko se je zborovanja slovenskih geografov v Postojni leta 1987 udeležilo

355 geografov, se jih je na zadnjem v Mariboru leta 2017 zbralo nekaj manj kot 100.

445

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 445

6.9.2019 10:48:54



Slika 137: Geografija in oblast, Napoleon išče podeželje

(po razglednici, zbirka: D. Ogrin).

Razloge za takšno stanje lahko iščemo v spremenjenih družbenih in eko-

nomskih razmerah. Za sodobno družbo je značilen vse večji individualizem

(egoizem), ki ne spodbuja prostovoljstva in delovanja v skupno dobro. Finančne

omejitve so drug pomemben dejavnik. Delno je za takšno stanje kriva tudi ob-

stoječa struktura stanovskih organizacij, za katero sta značilni razdrobljenost

in togost. Zgovoren je podatek, da imamo v Sloveniji poleg Zveze geografov

Slovenije uradno registriranih še 10 geografskih društev (nekatera obstajajo le

še na papirju). Prav tako pomenljivo je dejstvo, da je osrednja aktivnost večine

organizacija potopisnih predavanj in ekskurzij.

Na tem mestu velja izpostaviti vlogo in pomen stanovskih društev. Ta

imajo poleg fakultet/oddelkov ključno vlogo pri oblikovanju in ohranjanju

cehovske pripadnosti. Društva delujejo kot povezovalni element med različ-

nimi geografskimi sferami. So stičišče, kjer se srečujejo in izmenjujejo mnenja

in izkušnje geografi, zaposleni v osnovnem in srednjem šolstvu, javni upravi,

446

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 446

6.9.2019 10:48:54

zasebnih podjetjih, raziskovalnih inštitutih ter na univerzi. Primeri iz tujine in

izkušnje drugih strok kažejo, da lahko močna osrednja cehovska organizacija

odigra ključno vlogo pri ohranjanju in utrjevanju cehovske pripadnosti. Njen

položaj znotraj stroke ji daje moč, da v relaciji do zunanjih sogovornikov (pa

naj si bo to država oz. njene institucije ali pa druge vede) deluje kot pomemben,

vpliven in kompetenten sogovornik. Odsotnost močne cehovske organizacije,

ki bi skrbela za povezovanje geografov in utrjevanje skupne identitete, bo dol-

goročno negativno vplivala na položaj geografije v družbi.

V uvodu smo izpostavili, da geografinje in geografi danes delujejo v zelo

spremenjenem družbenem, gospodarskem, političnem in akademskem okolju

ter da bo prihodnost discipline v veliki meri odvisna od sposobnosti prilago-

ditve temu novemu okolju. Izpostavili smo nekatere ključne izzive, pri čemer

velja poudariti, da ne gre za dokončen seznam. Predvsem nas zanima, kako

se bo geografija pozicionirala v odnosu do prevladujočih ekonomskih razmer

(neoliberalizacija), družbe in države.

447

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 447

6.9.2019 10:48:54

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 448

6.9.2019 10:48:54

Povzetek

Zametki geografskih prikazov današnjega ozemlja Slovenije so v

antiki, ko so nastale prve kartografske upodobitve in opisi ozemlja

ob severnem Jadranu. Grški viri (Hekataj iz Mileta, Skilaks, Psev-

do-Skimnos) so zelo skopi, prevladujejo opisi obalnih predelov.

Med opise je vpletenega tudi veliko mitološkega gradiva, npr. mit o potovanju

Argonavtov po Podonavju in čez današnje slovensko ozemlje do Jadrana. Več

zapisov in kartografskih prikazov je iz časa rimske zasedbe in prodiranja na

vzhod, ko je ozemlje današnje Slovenije dobilo večji strateški pomen. Prikazano

je na karti Evrope Klavdija Ptolemaja in na Tabuli Peutingeriani, opisano je

na več mestih v Strabonovi Geografiji. Najbolj temeljiti so opisi v delu Plinija

Starejšega Historia Naturalis. Podrobno so navedena ljudstva, ki so poseljevala

ozemlje ob severnem Jadranu, našteti so pomembnejši kraji in razdalje med

njimi, opisane so tudi plovne reke in njihov značaj.

V srednjem veku je izvirnih geografskih opisov in zemljevidov ozemlja ob

severnem Jadranu malo. Težišče razvoja geografije se je prestavilo v muslimanski

svet, učenjaki v Evropi so se v glavnem sklicevali na antične vire. Pri kartografskih

upodobitvah sveta so prevladovale t. i. O-T karte, na izpopolnjeni različici ene

od njih, Ebstorfski karti sveta iz 13. stoletja, je Koroška verjetno prvič poimeno-

vana kot »Carinthia«. Še prej, v 12. stoletju, je Guido da Pisa narisal zemljevid

zahodnega rimskega cesarstva, kjer se na ozemlju današnje Slovenije nahaja

napis »Carantanos«, kar je verjetno prvo kartografsko delo s poimenovanjem

449

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 449

6.9.2019 10:48:54

slovenskega ozemlja. V 12. stoletju je deloval tudi Herman Koroški (Hermannus

de Carinthia), ki se je seznanil s tedanjo islamsko znanostjo in sodeloval pri

prevajanju arabskih del v latinščino.

Na začetku novega veka se je zelo povečalo število kartografskih upodobitev

sedanjega slovenskega ozemlja in gostota ter zanesljivost topografskih informacij.

V Izoli je večji del svojega življenja deloval kartograf in horograf Pietro Coppo.

Njegova karta Istre s sosednjimi pokrajinami iz leta 1525 velja za najnatančnejši

prikaz tega polotoka do srede 18. stoletja. Razen karte Istre je Coppo izdelal še

več kot 20 kart sveta in njegovih delov ter pripravil opis Istre in tedaj poznanega

sveta. V 16. stoletju je današnje slovensko ozemlje prikazano na kartah Benečana

Bologniusa Zalteriusa in avstrijskega kartografa Wolfganga Laziusa, prav

tako v atlasih, ki so jih izdajali Ortelius, Mercator, Družina Hondius idr. Iz

17. stoletja sta pomembni karti Štajerske avstrijskega topografa in kartografa

Georga Matthäusa Vischerja in karta Kranjske domačega polihistorja Janeza

Vajkarda Valvasorja. V 18. stoletju so bili za slovensko ozemlje izdelani prvi

tematski in zelo natančni vojaški zemljevidi. Med največje dosežke pa sodi

zemljevid Kranjske, ki ga je leta 1744 izdelal Janez Dizma Florjančič.

Opisi slovenskega ozemlja in njegovih posameznih delov so zastopani v

tujih kozmografijah ter domačih horografijah in topografijah, med drugim tudi

v Kozmografiji Sebastiana Münstra (1544). Od vseh slovenskih pokrajin je bil v

času od 15. do 18. stoletja največkrat predstavljen današnji obalni del Slovenije,

in sicer v sklopu opisov Istre, ki je tedaj sodila v Beneško republiko. Najbolj

tehtno in celovito delo, ki vsestransko prikazuje večji del sedanjega slovenskega

ozemlja, je horografija Slava vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja

iz leta 1689. Stoletje za Valvasorjem je naravne razmere Kranjske in sosednjih

dežel predstavil Balthasar Hacquet, ki je posebno pozornost namenil kraškim

pojavom. Zaradi sodobnosti pristopov in kvalitete dela ga štejemo za predho-

dnika in utemeljitelja krasoslovja.

Na današnjem slovenskem ozemlju so živele ali iz njega izhajale tudi nekatere

osebnosti, ki so prispevale k napredku evropske znanosti in boljšemu poznavanju

sveta v svojem času. Leta 1549 je Vipavčan Žiga Herberstein (Sigismund von

Herberstein) izdal knjigo Moskovski zapiski ( Rerum Moscoviticarum Comentarii), s

katero je Evropo podrobno seznanil s tedaj zelo slabo poznano Rusijo. Podobno je

tudi Benedikt Kuripečič v opisu poti od Ljubljane do Carigrada (1531) prispeval

450

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 450

6.9.2019 10:48:54

pomembne informacije o naravnih in družbenih razmerah na delu Balkanskega

polotoka, ki so ga zavzeli Turki. K izpopolnitvi podobe sveta so med 17. in 19.

stoletjem prispevali tudi nekateri misijonarji s Slovenskega. Pri raziskovanju

Kalifornije je na prehodu iz 17. v 18. stoletje sodeloval Marko Anton Kappus.

Pol stoletja pozneje je Evropo z razmerami na Kitajskem seznanjal Ferdinand

Avguštin Haller von Hallerstein, ki je v Pekingu postal dvorni astronom. V 19.

stoletju so pri raziskovanju notranjosti kontinentov sodelovali Irenej Friderik

Baraga, ki je deloval ob Velikih jezerih v Severni Ameriki, Ignacij Knoblehar

in njegov sodelavec Martin Dovjak, ki sta raziskovala ob Belem Nilu v Afriki,

ter Janez Klančnik, ki je kot prvi Evropejec prišel do porečja srednjega Konga.

V 19. stoletju je geografija v najbolj razvitih okoljih naredila preobrat od do

tedaj prevladujočega deskriptivnega pristopa k znanstvenemu razpravljanju o

problemih. Na Slovenskem pa so za geografska označevali dela z domoznansko,

potopisno, kronistično in podobno tematiko. Z izjemo nekaj posameznikov, med

katerimi izstopa Alexander Georg Supan, ki pa znanstvene kariere ni zgradil v

slovenskem prostoru, geografije v novem smislu tako rekoč ni bilo. To ni prese-

netljivo, saj na Slovenskem ni bilo univerzitetnega središča ali druge organizacije,

npr. geografskega društva, ki bi načrtno gradilo znanstveno geografijo in sledilo

sodobnim tokovom. Višjo razvojno stopnjo je dosegla šolska geografija, kjer

so se z učbeniki uveljavili Vinko Fereri Klun, Blaž Kocen (slednji tudi kot

izvrsten šolski kartograf), Fran Orožen in Janez Jesenko. Jesenko je pisal zelo

kakovostne geografske učbenike, ki so upoštevali najnovejša dognanja stroke in

pomenijo tudi začetek slovenske znanstvene geografske terminologije.

Temelje slovenskemu domoznanstvu sta položila kustosa ljubljanskega

muzeja Dragotin Dežman in Henrik Freyer, razmahnilo pa se je po letu 1848,

ko je dobilo zagon slovensko narodno gibanje, ki se je zavzemalo za združitev

vseh pokrajin, poseljenih s Slovenci, v eno politično enoto. Pomemben član tega

gibanja je bil Peter Kozler, ki je izdal zemljevid ozemlja, poseljenega s Slovenci,

in pripravil njegov geografski opis. Delo na geografski predstavitvi slovenskih

dežel je nadaljevala Slovenska matica z izdajanjem zbirke Slovenska zemlja, kjer

so bile avstrijske upravne pokrajine, poseljene s Slovenci, opisane z geografskega,

zgodovinskega, kulturnega in gospodarskega vidika. Slovenska matica je bila

društvo (ustanovljeno leta 1863), ki je skrbelo za izobraževanje slovenskega

naroda in izdajanje poljudnih in znanstvenih knjig, in je bila do ustanovitve

451

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 451

6.9.2019 10:48:54

Univerze v Ljubljani leta 1919 in Slovenske akademije znanosti in umetnosti

leta 1939 najvišja znanstvena ustanova, ki je imela tudi svoj »zemljepisni odsek«.

Svetovno geografsko raven je od geografov, ki izhajajo iz slovenskega prostora,

na prehodu iz 19. v 20. stoletje dosegel Alexander Georg Supan. Že kot učitelj

v Ljubljani je spremljal sodobne tokove v geografiji, ki se je v drugi polovici

19. stoletja pod vplivom darvinizma usmerjala predvsem v fizično geografijo in

okoljski determinizem, in v njihovem duhu napisal učbenik za srednje šole v

nemškem jeziku. Znanstvenoraziskovalno pot je začel z geomorfološkimi in kli-

matološkimi študijami, pisal je oceanografske razprave, z regionalno geografsko

monografijo o Avstro-Ogrski si je zagotovil eno vodilnih mest med nemškimi

geografi. Skoraj 25 let je bil urednik ugledne revije Petermanns geographische

Mitteilungen, njegovo življenjsko delo je knjiga Grundzüge der physischen Erd-

kunde ( Osnove fizičnega zemljepisa), najbolj izvirno pa Leitlinen der allgemeinen

politischen Geographie: Naturlehre des Staates ( Smernice splošne politične geografije:

prirodoslovje države). Od geografov, ki so delovali na Slovenskem, lahko največ

odsevov sodobnih geografskih tokov najdemo, razen pri Jesenku, še v delih

Simona Rutarja in Ferdinanda Seidla.

Akademsko pot je geografija na Slovenskem začela z ustanovitvijo Univerze

v Ljubljani leta 1919, ko sta bili zanjo predvideni dve stolici, za fizično geografijo

in za antropogeografijo. Zaradi pomanjkanja ustrezno izobraženega domačega

kadra je bil leta 1920 za prvega rednega profesorja za geografijo imenovan Dal-

matinec Artur Gavazzi. Gavazzi je začel z delom leta 1920, ko je bil v okviru

Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani ustanovljen tudi Geografski inštitut,

predhodnik današnjega Oddelka za geografijo. Gavazzi je poskrbel za tehnične

pogoje študija, uredil in opremil je prostore, poskrbel za knjižnico in zbirko kart

ter opremil fizičnogeografski laboratorij. Delo Geografskega inštituta je povezal

z vodenjem Zavoda za meteorologijo in geodinamiko, ki so ga leta 1921 priključili

ljubljanski univerzi. Študij geografije je potekal po vzoru avstrijskega študijskega

sistema. Prvi študenti in diplomanti geografije so leta 1922 ustanovili Geografsko

društvo Slovenije, ki je prerastlo v osrednjo stanovsko organizacijo slovenskih

geografov in začelo leta 1925 izdajati Geografski vestnik, najstarejšo slovensko

strokovno geografsko revijo.

Po odhodu Gavazzija v Zagreb je bil leta 1927 na njegovo mesto izvoljen

Anton Melik, ki je nato s Svetozarjem Ilešičem od leta 1933 do konca šestdesetih

452

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 452

6.9.2019 10:48:54

let 20. stoletja kreiral študij in znanstveno usmerjenost slovenske geografije. Z

Melikom je geografija na ljubljanski univerzi ulovila takrat sodobne mednarodne

geografske tokove in se hkrati razvijala kot nacionalna veda. Melik je napisal

monumentalno geografsko monografijo o Sloveniji v petih knjigah. Melik in

Ilešič sta skrbela za napredek pedagoškega in znanstvenoraziskovalnega dela,

povečeval se je tudi interes za študij geografije. Osnovan je bil seminar ter uve-

dene intenzivne terenske vaje. Pri znanstvenoraziskovalnem delu je bil pouda-

rek na geomorfološkem, prebivalstvenem in agrarnogeografskem proučevanju

slovenskih pokrajin.

Po drugi svetovni vojni je slovenska geografija pridobila širše možnosti

za organizacijski, študijski in vsebinski razmah, vendar sta se Melik in Ilešič

vse do začetka šestdesetih let 20. stoletja sama ukvarjala z obsežnim pedago-

škim delom, izdajo učbenikov, znanstvenoraziskovalnim delom in številnimi

pomembnimi družbenopolitičnimi funkcijami. Melik je leta 1946 spodbudil

ustanovitev Geografskega inštituta pri Slovenski akademiji znanosti in

umetnosti in Zemljepisnega muzeja ter podprl ustanovitev Inštituta za raz-

iskovanje krasa. Kadrovske razmere so se izboljšale po letu 1959, ko je tretje

predavateljsko mesto zasedel Vladimir Klemenčič, odobrenih in zasedenih pa

je bilo tudi več asistentskih mest. Leta 1961 so Geografski inštitut preimenovali

v Oddelek za geografijo, ki se je v naslednjih letih dodatno kadrovsko okrepil.

Študij geografije je bil organiziran dvopredmetno in dvostopenjsko. V okviru

sicer enotnega študija geografije so se začele razvijati interne smeri in usmeri-

tve, ki so razen kadra za šolstvo usposabljale tudi za druge potrebe (prostorsko

planiranje, turizem, varstvo okolja). Leta 1966 je Oddelek za geografijo začel

tudi s podiplomskim študijem.

Ljubljanska geografija se je v šestdesetih letih 20. stoletja uveljavila tako v

takratnih jugoslovanskih kot tudi v mednarodnih krogih. Znanstvenorazisko-

valno delo se je zaradi hitre preobrazbe slovenskih pokrajin v sedemdesetih in

osemdesetih letih 20. stoletja ter povečane specializacije pedagoškega in razisko-

valnega dela razširilo na nova področja: geografijo krasa, funkcijsko zasnovane

klimatogeografske, hidrografske in biogeografske raziskave, na proučevanje

naravnih nesreč, raziskave podeželja in mest zaradi deagrarizacije, urbanizacije,

industrializacije in razvoja turizma, proučevanje narodnostno mešanih obmo-

čij itd. V tem času se je začela veda počasi izvijati iz tradicionalnih okvirov s

453

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 453

6.9.2019 10:48:54

poudarkom na regionalni geografiji in v ospredje postavljati probleme pokrajine

v industrijski družbi, vplive tranzitnega položaja Slovenije, odprtost Slovenije

gospodarsko razvitemu delu Evrope in probleme obmejnih regij. Zaradi nega-

tivnih učinkov industrializacije in urbanizacije so veliko pozornosti posvečali

ekološkim problemom in varstvu okolja.

Rezultat mednarodnih stikov članov Oddelka za geografijo FF UL in

njihovega povezovanja z različnimi geografskimi šolami v Evropi in zunaj nje

je bila raznolikost konceptov, ki so se pojavili v pedagoškem in znanstvenem

delu sodelavcev. Pri metodologiji raziskovanja so se vse bolj uveljavljale kvan-

titativne metode, ki so spremljale vpeljavo računalnikov in programskih orodij

zanje, predvsem geografskih informacijskih sistemov, v raziskovalni in pedagoški

proces. Kadrovski in strokovni razvoj ter potrebe trga dela so vodili v temeljito

preoblikovanje študijskega programa. Poleg pedagoške je bila oblikovana tudi

nepedagoška smer študija, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja prerasla v

samostojno smer. Znotraj nje se je izoblikovalo pet usmeritev: geografija krasa,

varstvo geografskega okolja, geografija turizma, politična geografija in prostorsko

planiranje. Konec istega desetletja je bila opuščena dvopredmetna nepedagoška

smer, obenem sta bila izenačena predmeta A in B. Geografijo je bilo mogoče

študirati kot dvopredmetni pedagoški ali kot samostojni nepedagoški študij.

Raziskovalno delo članov oddelka je do konca osemdesetih let 20. stoletja

potekalo v tesnem sodelovanju s sedanjim Geografskim inštitutom Antona

Melika ZRC SAZU in, dokler je obstajal, z Inštitutom za geografijo pri Univerzi

v Ljubljani. V publikacijah obeh ustanov in v Geografskem vestniku je izšla tudi

večina raziskovalnih dosežkov članov oddelka. Zaradi vedno večjih potreb po

objavljanju se je Oddelek za geografijo FF UL leta 1985 odločil izdajati lastno

znanstveno revijo Dela, ki še vedno redno izhaja. Po osamosvojitvi Slovenije,

še posebej po vključitvi v Evropsko unijo, je prišlo do korenitih sprememb

raziskovalne politike in vrednotenja raziskovalnega in pedagoškega dela. Za

opravljanje raziskovalnega dela se je oddelek vključil v Znanstveni inštitut

Filozofske fakultete. Ta pomaga voditi raziskovalno delo, ki poteka v okviru

oddelčne programske skupine, temeljnih projektov, mednarodnih projektov in

tržno usmerjenih projektov. Za izboljšanje raziskovalnih pogojev in povečanje

konkurenčnosti je oddelek leta 2002 ustanovil svoj Raziskovalni center, leta

2009 pa začel izdajati tudi zbirko monografij GeograFF in leta 2010 E-GeograFF.

454

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 454

6.9.2019 10:48:54

Korenite spremembe je študij geografije na ljubljanski univerzi začel doži-

vljati po letu 2005, ko so stekle priprave na reorganizacijo študija po bolonjskih

smernicah. S prvo stopnjo bolonjskega programa je oddelek začel v študijskem

letu 2008/2009, z drugo pa v študijskem letu 2011/2012. Akreditirane ima štiri

študijske programe, po dva na prvi in drugi stopnji, medtem ko je na tretji sto-

pnji geografija kot znanstveno področje vključena v interdisciplinarni doktorski

študij Humanistika in družboslovje. Na prvi stopnji potekata enopredmetni in

dvopredmetni univerzitetni študijski program geografije, na drugi stopnji pa

magistrski študijski program in magistrski pedagoški dvopredmetni študijski

program geografije. Drugostopenjski magistrski študijski program ima pet smeri,

dve veliki oziroma A-smeri (okoljska in fizična geografija, regionalno planiranje

in ruralno-urbane študije) in tri male oziroma B-smeri (politična geografija,

geografija turizma in prostega časa, uporabna geoinformatika). Študent izbere

eno veliko (A) in eno malo (B) smer. Magistrski pedagoški dvopredmetni

program nima smeri.

Po letu 1990 je postal študij geografije bolj množičen. Nanj se je letno

vpisovalo okoli 100 študentov, 50 na enopredmetni in 50 na dvopredmetni štu-

dij. Generacije študentov so razvile bogate obštudijske dejavnosti, vključno z

ustanovitvijo Društva mladih geografov Slovenije, ki organizira raziskovalne

tabore, potopisna predavanja, ekskurzije, študentske izmenjave in udeležbo na

študentskih strokovnih srečanjih v tujini. Društvo izdaja tudi glasilo GEOmix.

Od leta 2000 oddelek nagrajuje najboljša študentska zaključna dela s Priznanjem

Oddelka za geografijo.

455

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 455

6.9.2019 10:48:54

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 456

6.9.2019 10:48:54

Summary

Geographical depictions of present-day Slovenia date back to

ancient times, when the first cartographic representations and

descriptions emerged of the lands of the Northern Adriatic. Greek

sources (Hecataeus of Miletus, Scylax, Pseudo-Scymnus) are

very limited and are dominated by descriptions of coastal areas. There is also

a lot of mythological material woven into descriptions, for example, the myth

of the Argonauts travelling on the Danube across the present-day Slovenian

territory to the Adriatic. There are more records and cartographic depictions

from the time of the Roman occupation and penetration into the East, when

the territory gained greater strategic significance. It is shown on Ptolemy’s

map of Europe as well as on the Tabula Peutingeriana, and is described in

several sections of Strabo’s Geographica. The most detailed descriptions can be

found in Pliny the Elder’s Historia Naturalis which provides details about the

peoples who inhabited the territory along the Northern Adriatic, lists the most

important places together with the distances between them, and also describes

the navigable rivers and their character.

Few geographical descriptions and maps of the territory along the Northern

Adriatic emerge from the Middle Ages. The centre of gravity when it came to

the development of geography shifted to the Muslim world, whereas scholars

in Europe largely referenced ancient sources. At the time the predominant

form of cartographic representations of the world were so-called O-T maps of

457

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 457

6.9.2019 10:48:54

which a particularly elaborate version, the Ebstorf Map of the world from the

13th-century, features what is probably the first reference to Koroška region as

“Carinthia”. Even earlier, in the 12th century, Guido Pisanus drew a map of

the western Roman Empire, on which the inscription “Carantanos” appears

over the territory of present-day Slovenia. This is likely the first cartographic

representation that gives a name to the Slovenian territory. Another scholar

in the 12th century was Herman of Carinthia (Hermanus de Carinthia) who

studied contemporary Islamic science and collaborated in translating of Arabic

works into Latin.

At the beginning of the modern era the number of cartographic depic-

tions of the present-day Slovenian lands along with the density and reliability

of topographic information increased considerably. In Izola, cartographer and

horographer Pietro Coppo worked for most of his life. His map of Istria and

the neighbouring regions, dated 1525, served as the most detailed depiction

of the peninsula until the mid-18th century. Apart from the map of Istria,

Coppo also produced more than 20 maps of the world and its parts, as well as

descriptions of Istria and the world as it was known at the time. In the 16th

century, present-day Slovenia was depicted on maps by the Venetian Bolognino

Zaltieri and Austrian cartographer Wolfgang Lazius, and it also featured in

atlases released by Ortelius, Mercator, Hondius and others. Two important

maps from the 17th century include one of Styria region (Štajerska in Slovene)

by Austrian topographer and cartographer Georg Matthäus Vischer and an-

other of Carniola region (Kranjska in Slovene) by the local polymath Johann

Weikhard Freiherr von Valvasor (Janez Vajkard Valvasor in Slovene). In the

18th century, the first thematic and very precise military maps were drawn up

of the Slovenian lands, while one of the greatest accomplishments was the map

of Carniola region produced in 1744 by Janez Dizma Florjančič.

Descriptions of Slovenian regions and its specific features are found in

foreign cosmographies and domestic chorographies and topographies, includ-

ing in Sebastian Münster’s Cosmographia (1544). Between the 15th and 18th

centuries, out of all present-day Slovenian regions, the coastal parts were most

frequently chronicled, since they were included in descriptions of Istria, which

at the time fell under the Venetian Republic. The most important and compre-

hensive work, providing a multifaceted depiction of much of the present-day

458

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 458

6.9.2019 10:48:54

Slovenian territory, is Vajkard Valvasor’s chorographie The Glory of the Duchy of Carniola ( Die Ehre Deſ Herzogthums Crain) from 1689. A century after Valvasor,

Hacquet Balthazar detailed the natural conditions of Carniola region and the

neighbouring regions, paying particular attention to karst features. Given the

modernity of approaches utilised and quality of his work, Hacquet is considered

to be a predecessor and founder of karstology.

A number of people who lived in or else originated from present-day

Slovenia contributed to the progress of European science and an improved

knowledge of the world in their time. In 1549, Žiga Herberstein (Sigismund

von Herberstein) from Vipava published a book, Notes on Muscovite Affairs

( Rerum Moscoviticarum Comentarii), in which he thoroughly introduced Europe

to Russia, that at the time people knew very little about. Similarly, Benedikt

Kuripečič, in his description of the route from Ljubljana to Constantinople

(1531), compiled important information on the natural and social conditions in

parts of the Balkan Peninsula captured by the Turks. Between the 17th and 19th

centuries, there were also a number of missionaries from Slovenia who helped

expand what was known of the world. Marko Anton Kappus worked alongside

others exploring California at the turn of the 17th into the 18th century. Half

a century later, Ferdinand Augustine Haller von Hallerstein, who became a

court astronomer in Beijing, informed Europeans on the situation in China.

Contributing to the exploration of the continental interiors in the 19th century,

Irenaeus Friderik Baraga worked around the Great Lakes in North America,

Ignacij Knoblehar and his colleague Martin Dovjak explored along the White

Nile in Africa and Janez Klančnik was the first European to visit the middle

of the Congo basin.

During the 19th century, in the most developed regions geography under-

went a transition from a hitherto dominant descriptive approach to a scientific

discussion of problems, while in Slovenia local studies, travel journals, chroni-

cles and similar topics were classed as geographic works. With the exception

of a few individuals, most notably Alexander G. Supan who in fact pursued a

scientific career outside of Slovenia, geography in its new form virtually did

not feature in Slovenia. This is not surprising, since in Slovenia there was no

university or other organization, such as a geographical society, that would

systematically build up scientific geography and follow modern trends. School

459

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 459

6.9.2019 10:48:54

geography reached a somewhat higher standard following the introduction of

textbooks by Vincencij Fereri Klun, Blaž Kocen (the latter was also an excel-

lent cartographer) as well as Fran Orožen and Janez Jesenko. Jesenko wrote

very high-quality geographical textbooks, which took into account the latest

findings in the discipline and also represented the birth of Slovenian scientific

geographical terminology.

The curators of the Ljubljana museum Dragotin Dežman and Henrik

Freyer laid the foundations for Slovene studies, which flourished after 1848 as

the Slovenian national movement that campaigned for the unification of all

regions inhabited by Slovenes into a single political unit gained traction. An

important member of this movement was Peter Kozler, who produced a map

and detailed geographical description of the territory inhabited by Slovenes.

Work on the geographical presentation of Slovenian regions was continued by

the Slovenska matica society (Slovenska matica) through the publication of

The Slovene Lands ( Slovenska zemlja) collection, in which Austrian administra-

tive regions inhabited by Slovenes were described from a geographical, histori-

cal, cultural and economic point of view. The Slovenska matica society was an

association (founded in 1863), which was responsible for the education of the

Slovene nation and publication of popular and scientific books. The society was

the leading scientific institution, complete with its own “geography section”,

until the founding of the University of Ljubljana in 1919 and the Slovenian

Academy of Sciences and Arts in 1939.

Standing out among Slovenian geographers, Alexandre Georg Supan achieved

global prominence in geography at the turn of the 19th into the 20th century. Even

as a teacher in Ljubljana he kept up with contemporary trends in geography, which,

in the second half of the 19th century, under the influence of Darwinism, focused

primarily on physical geography and environmental determinism. Drawing on

these ideas Supan wrote a German language textbook for secondary schools. He

began his scientific-research journey with geomorphological and climatological

studies, and wrote oceanographic discussions, then with his regional geographical

monograph on the Austro-Hungarian empire he rose to a leading position among

German geographers. For almost 25 years he was the editor of the renowned journal

Petermanns geographische Mitteilungen, and his life’s work was the book Basics of

Physical Geography ( Grundzüge der Physischen Erdkunde), while his most original

460

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 460

6.9.2019 10:48:54

work was the Guidelines of General Political Geography: the Natural Sciences of the

State ( Leitlinen der Allgemeinen politischen Geographie: Naturlehre des Staates). Of

the geographers who worked in Slovenia, the most prominent signs of modern

geographical streams of thought can be found not just in the work of Jesenko but

also in the works of Simon Rutar and Ferdinand Seidl.

The academic path of geography in Slovenia began with the establishment

of the University of Ljubljana in 1919, when two pillars were envisaged for it:

physical geography and human geography. Due to a lack of adequately educated

Slovenian staff, the Dalmatian Artur Gavazzi was named the first full professor

of geography in 1920. Gavazzi started work in 1920, when the Geographical

Institute (Geografski inštitut) was established as part of the Faculty of Arts of

the University of Ljubljana, the predecessor of today’s Department of Geogra-

phy. Gavazzi took care of the technical requirements of the study programme,

organised and equipped rooms, managed the library and a collection of maps,

and established the physical-geographical laboratory. He linked the work

of the Geographical Institute with that of the Institute of Meteorology and

Geodynamics where he was the director; in 1921 it became part of the Univer-

sity of Ljubljana. Geography studies were based on the model of the Austrian

study system. In 1922, the first students and graduates of geography founded

the Slovenian Geographical Society (Geografsko društvo Slovenije), which

became the central professional organization of Slovenian geographers, and in

1925 began publishing the Geographical Bulletin ( Geografski vestnik), the oldest

Slovenian professional geographical publication.

After Gavazzi moved to Zagreb, Anton Melik was elected in his place in

1927 and together with Svetozar Ilešič between 1933 and the end of the 1960s

oversaw the study programme and scientific orientation of Slovenian geography.

Under Melik geography at the University of Ljubljana caught up with modern

international geographic currents of the day and at the same time established

itself as a discipline of national importance. Melik wrote a monumental geo-

graphical monograph on Slovenia encompassing five books. Furthermore, Melik

and Ilešič drove advances in teaching and research activities, and interest in

studying geography also increased. Student seminars and intensive field exercises

were introduced. Scientific research focused particularly on geomorphological,

population and agro-geographical studies of Slovenian regions.

461

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 461

6.9.2019 10:48:55

After the Second World War, Slovenian geography experienced further

opportunities for organizational and academic development as well as expansion

of subject matter, however until the beginning of the 1960s Melik and Ilešič for

the most part carried out the bulk of teaching work, publication of textbooks,

scientific research and numerous important socio-political functions alone. In

1946, Melik backed the establishment of the Geographical Institute within

the Slovenian Academy of Sciences and Arts (Geografski inštitut pri Slovenski

akademiji znanosti in umetnosti) and the Geographical Museum (Geografski

muzej), while he also supported the founding of the Karst Research Institute

(Inštitut za raziskovanje krasa). The staffing situation improved after 1959, when

a third lecturer’s post was filled by Vladimir Klemenčič, and several assistant

positions were also approved and staffed. In 1961 the Geographical Institute

was renamed the Department of Geography (Oddelek za geografijo) and in

the years that followed staff levels were bolstered. Geography studies were or-

ganized into two-discipline and at two-stages. Within the framework of what

was in principle a single geography study programme, internal streams and

specialisations began to develop that sought to prepare graduates for employ-

ment not just in schools but for other needs as well (spatial planning, tourism,

environmental protection). In 1966 the Department of Geography also began

to offer postgraduate studies.

In the 1960s, geography in Ljubljana became established within Yugoslav

framework as well as at the international level. Due to the rapid transformation

of Slovene landscapes in the 1970s and 80s as well as increased specialization

of pedagogical and research work, scientific research expanded into new areas:

karst geography, functional climatological, hydrological and biogeographic

research, natural disaster studies, rural and urban research following deagrari-

zation, urbanization, industrialization and the growth of tourism, research on

ethnically mixed areas, etc. In this period the discipline began to shift slowly

from the traditional frameworks focused on regional geography and pay more

attention to challenges facing landscapes in an industrialized society, the im-

pacts of Slovenia’s transit position, Slovenia’s openness to the economically

developed part of Europe and the problems facing border regions. Given the

negative impacts of industrialization and urbanization a great deal of attention

was given to ecological problems and environmental protection.

462

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 462

6.9.2019 10:48:55

As a result of Department staff members’ international contacts and in-

teractions with various geography schools in Europe and beyond, a diversity

of concepts entered the pedagogical and scientific work of faculty members. In

terms of research methodology, quantitative methods were increasingly utilised

in research and pedagogical processes that went hand in hand with the introduc-

tion of computers and software, in particular geographical information systems.

Staff growth and development, progress within the discipline and labour market

demands led to comprehensive restructuring of the study programme. In addition

to a pedagogical, a non-pedagogical studies major was also introduced, which in

the 1990s developed into a stand-alone programme. Within it five majors were

formed: karst geography, protection of the geographical environment, geography

of tourism, political geography and spatial planning. At the end of the 1990s

the two-discipline non-pedagogical programme was discontinued and at the

same time the A and B majors were made equivalent. It was possible to study

geography as a two-discipline pedagogical programme or else as a stand-alone

non-pedagogical programme.

Until the end of the 1980s the research work carried out by department

personnel was conducted in close cooperation with what today is the Anton

Melik Geographical Institute at the Slovenian Academy of Sciences and

Arts (Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU), and for as long as it

existed, also with the Geographical Institute at the University of Ljubljana

(Inštitut za geografijo UL). The research achievements of department staff

were generally presented in publications produced by these two institutions or

else in the Geographical Bulletin ( Geografski vestnik). Responding to a growing

need to publish, in 1985 the Department of Geography at the Faculty of Arts,

University of Ljubljana, decided to issue its own scientific journal Dela, which

is still regularly published. After Slovenia gained independence and especially

after it joined the European Union, radical changes took place in research

policy as well as in terms of how research and teaching work was evaluated. To

facilitate its research activities the Department joined the Scientific Research

Institute of the Faculty of Arts (Znanstveni inštitut Filozofske fakultete). It

assists in managing research activities that are carried out through a range of

mechanisms including: departmental programme research groups, basic research

projects, international projects and commercial projects. In order to improve

463

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 463

6.9.2019 10:48:55

conditions for research and become more competitive, in 2002 the Department

established its own Research Center (Raziskovalni center), then in 2009 also

started publishing a collection of monographs GeograFF and in 2010 a digital

version called E-GeograFF.

The geography study programmes at the University of Ljubljana underwent

significant changes after 2005 as preparations were made for the reorganization

of studies according to the Bologna guidelines. The Department began offering

Bologna programmes at the stage-one (undergraduate) cycle in the 2008/2009

academic year and at the stage-two (masters) cycle in the 2011/2012 academic

year. It has four accredited study programmes, two each at the stage-one and

stage-two cycles, whereas at the third (doctoral) cycle geography as a scientific

discipline is included in the humanities and social sciences interdisciplinary

doctoral degree. At the stage-one single and combined university study pro-

grammes in geography are offered, while at the stage-two there is a master’s

study programme in geography as well as a combined geography and teacher

education master’s programme. The stage-two master’s study programme has

five specialisations: two main majors or A modules (environmental and physical

geography, regional planning and rural-urban studies); and three minors or B

modules (political geography, geography of tourism and leisure, applied geoin-

formatics). Students choose one major (A) and one minor (B). The combined

geography and teacher education master’s programme has no specified modules.

Since 1990 the number of people studying geography have grown. Annu-

ally, about 100 students enrol in geography: 50 in the stand-alone programme

and 50 in the two-discipline studies programme. Generations of students have

developed vibrant extracurricular activities, including forming the Slovenian

Association of Young Geographers (Društvo mladih geografov Slovenije),

which organizes research camps, travel lectures, excursions, student exchanges

and participation in student professional meetings abroad. The Association also

publishes the GEOmix newsletter. Since the year 2000 the Department has

awarded the best student graduating thesis with the Department of Geography

Award (Priznanje Oddelka za geografijo).

Prevod / Translated by: James Cosier

464

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 464

6.9.2019 10:48:55

Viri in literatura

Aalbers, M. B., Rossi, U., 2006. Beyond the Anglo-American hegemony in

human geography: a European perspective. GeoJournal, 67, str. 137–147.

Abecedni imenski katalog I (do 1947) [Narodne in univerzitetne knjižnice].

Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica.

Ackerman, E. A., 1945. Geographic training, wartime research, and immediate

professional objectives. Annals of the Association of American Geographers,

35, str. 121–143.

Aitken, S., Valentine, G., 2006. Ways of knowing and ways of doing geographic

research. V: Approaches to Human Geography. Aitken S., Valentine G. (ur.).

London, Thousand Oaks, New Delhi, SAGE Publications, str. 1–12.

Aitken, S .C., Valentine, G., 2015. Approaches to Human Geography. London,

Sage, 456 str.

Ampferer, O., 1918. Über die Saveterassen in Oberkrain. Jahrbuch der Geolo-

gischen Reichsanstalt in Wien, 67, str. 405‒434.

Approaches to Human Geography. 2006. Aitken S., Valentine G. (ur.). London,

Thousand Oaks, New Delhi, SAGE Publications, 349 str.

Arhiv Alumni kluba geografov Univerze v Ljubljani.

Arhiv Oddelka za geografijo FF UL (Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani).

Fotografsko gradivo o dejavnosti oddelka in življenju ter delu njegovih članov,

poskenirane naslovnice domačih in tujih del v hrambi knjižnice Oddelka za

geografijo FF UL, ki so pomembna za razvoj geografije.

465

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 465

6.9.2019 10:48:55

Arhiv Oddelka za geografijo. Slikovno in dokumentarno gradivo o Oddelku za

geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

ARSO vode: Tominčev izvir. URL: http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/

www/hidro/watercycle/text/sl/observation_sites/springs/Tomincev%20izvir.

pdf (Citirano 13. 2. 2019).

AT UAW (Archiv der Universität Wien), Nationale (vpisnice), Philosophische

Fakultät: 1898/99 S–Z: Srebernič, Josef; 1901/02 A–F, 1903/04 A–D, 1904/05

A–E, 1905/06 A–C: povsod Cerk, Josef.

AT UAW. Personalna mapa z doktorskimi akti št. 1949 (Rigorosenakt, 1949).

Ocena disertacije.

AT UAW. Personalna mapa z doktorskimi akti št. 3952 (Rigorosenakt 3952).

Curriculum vitae.

AT UAW. Personalna mapa z doktorskimi akti št. 4546 (Rigorosenakt 4546).

Ocena disertacije.

Audra, P., Bini, A., Gabrovšek, F., Hauselmann, P., Hobela, F., Jeannin, P.-Y.,

Kunaver, J., Monbaron, M., Šušteršič, F., Toginni, P., Trimmel, H., Wild-

berger, A., 2007. Cave and karst evolution in the Alps and their relation to

paleoclimate and paleotopography. Acta Carsologica, 36, 1, str. 53–67.

Baš, F., Pirc, I., 1938. Socialni problemi slovenskih vasi. I. zvezek: Asanacija

naselja, Prehrana prebivalstva, Življenjski nivo kmeta). Ljubljana, Socialno

ekonomski institut, 135 str.

Bat, M., 1990. Vpliv fizičnogeografskih dejavnikov na rabo tal: na primeru treh

krajev v predalpskem hribovju Slovenije. Geografski zbornik, 30, str. 69‒120.

Bauer, B. O., 1996. Geomorphology, Geography, and Science. The Scientific

Nature of Geomorphology. Proceedings of the 27th Binghamton Symposium

in Geomorphology held 27-29 September 1996. Rhoads, B. L., Thorn C. E.

(ur.). Chichester idr., John Wiley & Sons, str. 381–414.

Belec, B., 1955. Geografija Murskega polja. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani,

Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 140 str.

Belec, B., 1957. Antropogeografija vasi na Spodnjem Murskem polju, Geografski

vestnik, 27–28, str. 132–175.

Belec, B., 1968. Ljutomersko-ormoške gorice, agrarna geografija. Maribor,

Založba Obzorja, 296 str.

466

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 466

6.9.2019 10:48:55

Belina, B., Best, U., Naumann, M., 2009. Critical geography in Germany: from

exclusion to inclusion via internationalisation. Social Geography, 4, str. 47–58.

Benedetič, A., 2002. Deželni dvorec v Ljubljani: 1902–2002. Ljubljana, Univerza,

96 str.

Bennett, R. J., Chorley, R. J., 1978. Environmental Systems: Philosophy, analysis

and control. London, Methuen, 624 str.

Best, U., 2009. Critical Geography. V: International Encyclopedia Of Human

Geography. Kitchin R., Thrift N (ur.). Amsterdam itd., Elsevier, str. 345–357.

Bibliografija akademika prof. dr. Antona Melika. URL: http://geo.ff.uni-lj.si/

sites/geo.ff.uni-lj.si/files/Dokumenti/Oddelek/Zgodovina/Bibliografije/

bibliografija_prof._dr.antona_melika.pdf (Citirano 12. 2. 2019).

Blaut, J. M., 1979. The Dissenting Tradition. Annals of the Association of

American Geographers, 69, 1, Special Issue: Seventy-Five Years of American

Geography (Mar., 1979), str. 157–164.

Blaž Kocen 1821–1871, Življenje in delo očeta Kocenovih atlasov. 2009. Kunaver

J. (ur.). Slovenska matica, Ljubljana, 130 str.

Blomley, N., 1994. Activism and the academy. Environment and Planning D-

-Society & Space, 12, str. 383–385.

Blomley, N., 2009. Critical human geography. V: The dictionary of human

geography. 5th edition. Gregory, D., Johnston, R., Pratt, G., Watts, M. J.,

Whatmore, S. (ur.). Chichester, Wiley-Blackwell, str. 123–124.

Bobek, H., 1948. Stellung und Bedeutung der Sozialgeographie, Erdkunde, 2

Jhg. 1, Wien, str. 118–125.

Bognar, A., 2001. The theory of geomorphological cycles of William Morris

Davis. Geografski zbornik (Acta Geographica), 41, Ljubljana, str. 183–201.

Bohinec, V., 1921. Vertikalno pomikanje prebivalstva v južnem pritočju Drave

od Toblaškega polja do Dravograda v letih 1880–1910. Doktorska disertacija,

Ljubljana.

Bohinec, V., 1925. Razvoj geografije v Slovencih. Geografski vestnik, 1, str. 1–21.

Bohinec, V., 1960–1971. Rus Jože. V: Alfonz Gspan idr. (ur.). Slovenski biografski

leksikon. 3. knj. Raab-Švikaršič. Ljubljana, SAZU, str. 171–172.

Bohinec, V., 1969. Slovenske dežele na zemljevidih od 16. do 18. stoletja. Lju-

bljana, Cankarjeva založba in Trubarjev antikvariat, 15 str.

467

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 467

6.9.2019 10:48:55

Bohinec, V., Savnik, R., 1972. Kako je nastalo Geografsko društvo Slovenije.

Referat na proslavi 50-letnice Geografskega društva Slovenije v Ljubljani

21. aprila 1972. Geografski vestnik, 44, str. 161–165.

Bole, D., 2004. Na razpotju: nastanek postmodernega mesta/On the crossroads:

the creation of a post-modern city. Znanstveno delo podiplomskih študen-

tov v Sloveniji - „publish or perish!“. Knjiga povzetkov. Ljubljana, Društvo

mladih raziskovalcev Slovenije, str. 3–4.

Bole, D., 2008. Ekonomska preobrazba slovenskih mest. Geografija Slovenije,

19. Ljubljana, GIAM ZRC SAZU, 232 str.

Bole, D., Gabrovec, M., 2012. Daily commuters in Slovenia. V: Zorn, M, Ciglič,

R., Perko D., (ur.). Geographical tidbits from Slovenia : special issue on

the occasion of the 32nd International Geographical Congress in Cologne.

Geografski vestnik, 84, 1, str. 171–185.

Bole, D., Gabrovec, M., Gojčič, M., 2012. Transport challenges in the growing

metropolitan region: the case of Ljubljana. Regions: quarterly magazine of

the Regional Studies Association, 285, 1, str. 11–13.

Bole, D., Gabrovec, M., Koblar, S., 2016. Dnevna mobilnost na ljubljanskih vpa-

dnicah: primer Celovške ceste. Arhitektov bilten: AB, 46, 207/208, str. 33–36.

Bole, D., Gabrovec, M., Nared, J., Razpotnik Viskovič, N., 2012. Integrated plan-

ning of public passenger transport between the city and the region: the case of

Ljubljana = Celostno načrtovanje javnega potniškega prometa med mestom

in regijo na primeru Ljubljane. Acta geographica Slovenica, 52,1, str. 141–163.

Bonnett, A., 2008. What is geography? Sage, 158 str.

Bosak, P., Pruner, P., Zupan Hajna, N., Hercman, H., Mihevc, A., Wagner, J.,

2010. Križna jama (SW Slovenia): Numerical- and correlated- ages from

Cave Bear-bearing sediments. Acta Carsologica, 39, 3, str. 529–549.

Bowlby, S. R., Lewis, J., McDowell, L., Foord, J., 1989. The geography of gender.

V: Thrift N. J. (ur.). New Models in Geography. London, Unwin Hyman,

str. 157–175.

Božičnik, S., Cigale, D., Gspan, P., Lampič, B., Lep, M., Leskovšek, J., Mankoč

Borštnik, N., Mesarec, B., Paradiž, B., Simončič, M., Šabec-Paradiž, M. 2004.

Analiza eksternih stroškov prometa: končno poročilo: Ciljni raziskovalni

program Konkurenčnost Slovenije 2001–2006. Maribor: Univerza v Mariboru,

Fakulteta za gradbeništvo; Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja;

468

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 468

6.9.2019 10:48:55

Koper: Univerza na Primorskem, Primorski inštitut za naravoslovne in

tehnične vede, 197 str.

Bračič, V., 1963. Turistična geografija. Maribor, Obzorja, 398 str.

Bračič, V., 1967. Vinorodne Haloze: Socialno-geografski problemi s posebnim

ozirom na viničarstvo. Maribor, Založba Obzorja, 251 str.

Bračič, V., 1982. Hozdnate Haloze: Socialnogeografska študija. Maribor, Založba

Obzorja, 154 str.

Bračič, V., Lah, A., Vrišer, I., 1983. Sodobni svet 1: družbena geografija, družba

in okolje. Maribor, Založba obzorja, 343 str.

Bračič, V., Lah, A., Vrišer, I., 1983. Sodobni svet 2: svetovno gospodarstvo. Ma-

ribor, Založba obzorja, 404 str.

Bratec Mrvar, R., 2000. Blaž Kocen (1821–1871). Didaktik, kartograf in geograf.

Diplomsko delo, Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Od-

delek za geografijo, 146 str.

Bratec Mrvar, R., 2002. Blaž Kocen. Zbornik za zgodovino naravoslovja in

tehnike. Zvezek 15–16, Slovenska matica, Ljubljana, str. 162–196.

Bratec Mrvar, R., 2009. Življenje in delo Blaža Kocena. V: Blaž Kocen, 1821–1871,

Življenje in delo očeta Kocenovih atlasov. Ljubljana, Slovenska matica, str.

21–38.

Bratec Mrvar, R., Kladnik, D., 2008. Janez Jesenko – malce pozabljeni velikan

slovenske geografije. Geografski vestnik, 80, 1, str. 65–77.

Bratec Mrvar, R., Kladnik, D., Kunaver, J., Vidrih, R., 2008. Janez Jesenko –

pomemben geograf in mislec druge polovice 19. stoletja. Glasnik Slovenske

matice, 32 (posebna izdaja), str. 167–181.

Brecelj, M., 1979. „Gradnik, Rajko (1880–1961) - Slovenska biografija“. Primorski

slovenski biografski leksikon: 6. snopič Gracar - Hafner, 1. knjiga. URL:

https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1010470/ (Citirano 8. 6. 2019).

Brečko, V., 1996. Podtalnica Ljubljanskega polja – najpomembnejši vodni vir

za oskrbo Ljubljane. Geografski vestnik, 68, str. 203‒212.

Brečko Grubar, V., Koderman, M., Kovačič, G., 2016. 15 let Oddelka za geogra-

fijo Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem. Geografski

vestnik, 88, 1, str. 191–193.

469

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 469

6.9.2019 10:48:55

Brečko Grubar, V., Plut, D., 2000/2001. Kakovost virov pitne vode v Sloveniji.

Ujma: revija za vprašanja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, 14/15,

str. 238–244.

Brewer, J. F., 2013. Toward a Publicly Engaged Geography: Polycentric and

Iterated Research. Southeastern Geographer, 53, 3, str. 328–347.

Bricelj, M., Pavlin, B., Pečar, J., Kušar, S. & Draksler A., 2015. Strokovne zasnove

ureditve vodnega in obvodnega prostora ob reki Vipavi na območju občine

Miren-Kostanjevica. Miren, Alumni klub geografov Univerze v Ljubljani,

Občina Miren-Kostanjevica, Komisija za hidrogeografijo Zveze geografov

Slovenije, 32 str.

Bufon, M., 1992. Prostorska opredeljenost in narodna pripadnost. Trst, Zalo-

žništvo tržaškega tiska, 223 str.

Bufon, M., 2001. Osnove politične geografije I-II. Ljubljana, Oddelek za geo-

grafijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 201 str.

Bufon, M., 2017. Meja in obmejne skupnosti na Slovenskem. Koper, Založba

Annales, 480 str.

Bunge, W., 1967. Teoretičeskaja geografija [Теоретическая география]. Moskva,

Izdateljstvo „Progress“, 279 str.

Bunge, W., 1969. The first years of the Detroit Geographical Expedition: a

personal report. Detroit, Society for Human Exploration. 59 str. URL:

https://radicalantipode.files.wordpress.com/2017/01/dgei_fieldnotes-i.pdf

(Citirano 14. 8. 2018).

Bunge, W., 1979. Fred K. Schaefer and the science of geography. Annals of the

Association of American Geographers, 69, str. 128–132.

Bunting, T. E., Guelke Leonard, 1979. Behavioral and Perception Geography:

A Critical Appraisal. Annals of the Association of American Geographers,

69, 3, str. 448–462.

Burger, B., 2014. Prostorska slika kot prispevek h geografski metodologiji.

Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za

geografijo, 112 str.

Burke, P., 2016. Where Geography Came From. V: Agnew, J. A., Duncan, J. S.

(ur.). The Wiley Blackwell Companion to Human Geography. Chichester,

Wiley Blackwell, str. 12‒22.

470

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 470

6.9.2019 10:48:55

Trajnostno mestno prometno načrtovanje. 2007. Bührmann, S., Wolfram, M.,

Plevnik, A (ur). Priročnik. Evropska komisija, GD za okolje, 55 str.

Capuder, K., 1919. Naša država, zemljepisni pregled s statističnimi tabelami.

Maribor, Tisk in zaloga Tiskarne sv. Cirila, 102 str.

Capuder, K., 1933–1952. Melik Anton. V: France Kidrič, Franc Ksaver Lukman

(ur.). Slovenski biografski leksikon. 2. knj. Maas–Qualle. Ljubljana, SAZU,

Zadružna gospodarska banka, str. 88–89.

Capuder, K., 2013. Melik, Anton, akademik (1890–1966). Slovenska biografija.

Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni

center SAZU. URL: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi358049/

(Citirano 28. 2. 2019).

Castree, N., 2000. Professionalisation, activism, and the university: Whither

“critical geography”? Environment and Planning A, 32, 6, str. 955–970.

Centralni katalog slovenskih knjižnic [ne zajema Narodne in univerzitetne

knjižnice in knjižnice Narodnega muzeja Slovenije]. Ljubljana, Narodna in

univerzitetna knjižnica.

Cerk, J., 1911. Krebs N., Dr., Die Landeskundliche Literatur der österr. Kar-

stländer in den Jahren 1897–1904 iz leta 1906., in članek pod istim naslovom

o kraški literaturi za l. 1905–1908 iz leta 1910. Carniola: Izvestja Muzejskega

društva za Kranjsko, 2, 3, str. 216–218.

Challenges of spatial development of Ljubljana and Belgrade, 2010. Krevs, M.,

Djordjević, D., Pichler Milanovič, N. (ur.). GeograFF, 8. Ljubljana, Znan-

stvena založba FF UL, 423 str.

Chorley, R. J., 1962. Geomorphology and General Systems Theory. Geolo-

gical Survey Professional Paper 500–B, United States Geological Survey,

Washington, DC, 10. str. URL: https://pubs.usgs.gov/pp/0500b/report.pdf

(Citirano 20. 3. 2018).

Chorley, R. J.; Kennedy, B. A., 1971. Physical geography : a systems approach.

London : Prentice-Hall International, XXI, 370 str.

Cigale, D., 1999. Nekatere značilnosti bližnje rekreacije prebivalstva Domžal.

Geografski vestnik, 71, str. 71–90.

Cigale, D., 2002. Geografsko okolje in promet. V: Lah, A., (ur.), Promet in

okolje. Ljubljana: Svet za varstvo okolja Republike Slovenije, str. 32–35.

471

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 471

6.9.2019 10:48:55

Cigale, D., 2004. Posledična navzkrižja in obremenitve slovenskega alpskega sveta

zaradi turistične in rekreativne dejavnosti. Doktorska disertacija. Univerza v

Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 329 str.

Cigale, D., 2006. Evaluation of the environmental pressures of tourism in the

Slovene Alps. Turizam kao faktor regionalnog razvoja: Zbornik radova /

Međunarodni naučni seminar Turizam kao faktor regionalnog razvoja, Tuzla,

09. - 10. 05. 2005/. Tuzla, Univerzitet, Prirodno-matematički fakultet, Odsjek

za geografiju, str. 225–232.

Cigale, D., 2007a. Tourism related transport in the Slovene Alps. Geografski

radovi 2, str. 91–102.

Cigale, D., 2007b. Vplivi turizma v slovenskem alpskem svetu na vode. Dela,

28, str. 255–271.

Cigale, D., 2009. Zaznavanje turizma in rekreacije kot pritiska na okolje v

slovenskih turističnih krajih. V: Špes, M., Ogrin, D. (ur.). Okoljski učinki

prometa in turizma v Sloveniji. GeograFF, 5. Ljubljana, Znanstvena založba

Filozofske fakultete, str. 166–184.

Cigale, D., 2012. Development patterns of Slovene tourist destinations. Geo-

grafski vestnik, 84, 1, str. 187–197.

Cigale, D., Lampič, B., 2003. Noise as quality factor of urban environment.

Journal of Balkan ecology, 6, 4, str. 409–416.

Cigale, D., Lampič, B., Mrak, I., 2010. Turistični obisk in zavarovana območja

– primer Triglavskega narodnega parka. Dela, 33, str. 75–96.

Cigale, D., Lampič, B., Ogrin, M., Plut, D., Rebernik, D., Špes, M., Vintar Mally,

K., Cvetkovský, S., Kallabová, E., Mikulík, O., Vaishar, A., Zapletalová, J., 2006.

Sustainable development of small towns a Slovenian-Moravian comparative

methodological approach. Moravian geographical reports, 14, 1, str. 17–28.

Cigale, D., Lampič, B., Potočnik Slavič, I., 2013. Interrelations between tourism

offer and tourism demand in the case of farm tourism in Slovenia. European

Countryside, 5, 4, str. 339–355.

Cigale, D., Ogrin, D., 2016. Alexander Georg Supan – v Sloveniji spregledan

geograf slovenskega rodu. Dela, 45, str. 135–163.

Cindrič, A., 2009. Študenti s Kranjske na dunajski univerzi 1848–1918. Ljubljana,

Univerza v Ljubljani, 590 str.

472

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 472

6.9.2019 10:48:55

Ciperle, J., 2009. Uvod. V: Ciperle, J. (ur.). Ustanovitev Univerze v Ljubljani v

letu 2019: občasna razstava od decembra 2009 do februarja 2010. Ljubljana,

Univerza v Ljubljani, str. 7.

Clarke, D. B., 2006. Postmodern geographies and the ruins of modernity. V:

Approaches to human geography. Aitken S., Valentine G. (ur.). London,

Thousand Oaks, New Delhi, SAGE Publications.

Claval, P., 1980. Epistemology and the History of Geographical Thought. Pro-

gress in Human Geography, 4, str. 371–384.

Clifford, N. J., 2009. Globalization: Science, (Physical) Geography and Enviro-

nment. V: Clifford N. J., Holloway S. L., Rice S. P., Valentine G. (ur.). Key

Concepts in Geography. Second edition. London idr., SAGE Publications

Ltd., str. 344–364.

Clifford, N. J., Valentine, G., 2003. Key methods in geography. Sage, 572 str.

Cosmographia by Sebastian Münster. Internet Archive. 2018. URL: https://

archive.org/details/bub_man_11b03d11d783622cfdb59473f35bcef0/page/n5

(Citirano 16. 12. 2018).

Couper, P., 2015. A student‘s introduction to geographical thought : theories,

philosophies, methodologies. Los Angeles idr., Sage, XVII, 256 str.

Cresswell, T., 2013. Geographic Thought: a Critical Introduction. Chichester,

Wiley-Blackwell, 290 str.

Cvijić, J., 1909. Jezerska plastika Šumadije. Beograd, Glasnik Srpske kraljevske

Akademije nauka, 32, str. 1‒94.

Cvijić, J., 1921. Abrazione i fluvijalne površi. Beograd, Glasnik Geografskog

društva, 6, str. 1‒61.

Černe, A., 1975. Degradacija geografskega okolja v Velenjski kotlini. Diplomsko

delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 63 str.

Černe, A., 1977. Proučitev degradacije okolja v Velenjski kotlini s pomočjo

faktorske analize. Geografski vestnik, 49, str. 65–71.

Černe, A., 1978. Nekatere znanstvene publikacije s področja prostorskega pla-

niranja v SR Sloveniji. Geografski vestnik, 50, str. 152–160.

Černe, A., 1984. Nekatere osnovne značilnosti prometa in prometnega omrežja

v Alpah. Geografski obzornik, 31, 4, str. 54–66.

Černe, A., 1986. Koncept dostopnosti v prostorskem planiranju. IB: informativni

bilten, 20, 6, str. 25–29.

473

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 473

6.9.2019 10:48:55

Černe, A., 1991a. Evropske razsežnosti prometno-geografskega položaja Slo-

venije. Urbani izziv, 15, str. 30–38.

Černe, A., 1991b. Geografija prometa – metode in tehnike: skripta. Ljubljana:

Filozofska fakulteta, 191 str.

Černe, A., 2005. Strokovne analize v prostorskem planiranju. Dela, 23, str. 115–166.

Černe, A., 2013. Akademik prof. dr. Igor Vrišer – utemeljitelj slovenske geografske

regionalno planerske šole. Geografski vestnik, 85, 1, str. 105–108.

Černe, A., Pelc, S., 1993. Prometno geografski vidiki nove državne meje. Dela,

10, str. 145–156.

Černe, A., Pelc, S., 1993. Zasnova prometnega omrežja z vidika urbanega sistema

Slovenije. Geografski glasnik, 55, str. 59–66.

Dark tourism: post-WWI destinations of human tragedies and opportunities

for tourism development. Proceedings of the international workshop. 2015.

Gosar, A., Koderman, M., Rodela, M. (ur.). Koper, University of Primorska

Press, 170 str.

De Gleria, N., 1978. Geomorfologija in izraba tal Gorjancev. Diplomsko delo.

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 42 str.

Dear, M., 1988. The Postmodern Challenge: Reconstructing Human Geography.

Transactions of the Institute of British Geographers, New Series, 13, 3, str.

262–274.

Dear, M., 1994. Postmodern human geography. A preliminary assessment.

Erdkunde, 48 str.

Dekleva, M. M., 1987. Opredelitev razvojnih možnosti turizma v občini Cerknica.

V: Habič, P. (ur.). Notranjska, 14. zborovanje slovenskih geografov. Ljubljana,

Zveza geografskih društev Slovenije, str. 307–314.

Dekleva, T., 2009. Ustanovitev univerze v Ljubljani. V: Ciperle, J. (ur.). Ustano-

vitev Univerze v Ljubljani v letu 1919: občasna razstava od decembra 2009

do februarja 2010. Ljubljana, Univerza, str. 29–42.

Dolgan-Petrič, M., 1994a. Sodobni informacijski viri – tudi za geografe. Geo-

grafski obzornik, 2, str. 31–34.

Dolgan-Petrič, M., 1994. Vloga slovenske geografije v mednarodni promo-

ciji Slovenije, bibliografija v tujini objavljenih del slovenskih geografov

1989–1994. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Oddelek za geografijo / Inštitut

za geografijo, 27 str.

474

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 474

6.9.2019 10:48:55

Drozg, V., 1995. Morfologija vaških naselij v Sloveniji. Geographica Slovenica,

27. Ljubljana, Inštitut za geografijo, 183 str.

Drozg, V., 1997. Nekatere značilnosti ustroja Maribora. Geografski vestnik, 69,

str. 73–92.

Drozg, V., 1998. Tloris slovenskih mest. Geografski vestnik, 70, str. 75–90.

Drozg, V., 2001. Nakupovalna središča v Sloveniji. Geografski vestnik, 73, 1, str.

9–21.

Drozg, V., 2004. Predgovor – o namenu in vsebini publikacije. V: Drozg V. (ur.).

Teorija in praksa regionalizacije Slovenije. Univerza v Mariboru, Pedagoška

fakulteta, 95 str.

Drozg, V., 2006. Regijsko mesto Maribor. Revija za geografijo, 1, 1 str. 9–39.

Drozg, V., 2007. Tri paradigme novodobnega razvoja slovenskih mest, Dela, 27,

str. 133–148.

Drozg, V., 2014. Značilnosti tlorisa stanovanj iz 20. stoletja (mariborska izku-

šnja). Dela, 42, str. 51–73.

Drozg, V., 2016. Mesto ponoči. Dela, 45, str. 49–64.

Dolenc, E., 1994. Obdobje 1919–1941. V: Repež, M. (ur.). 75 let Univerze v Lju-

bljani: 75 let neprekinjenega delovanja Univerze v Ljubljani: 1919–1994. V

Ljubljani, Univerza, str. 9–11.

Društvo mladih geografov Slovenije. 2019. URL: http://geo.ff.uni-lj.si/oOddelku/

drustvo_mladih_geografov_slovenije (Citirano 22. 4. 2019).

Društvo mladih geografov Slovenije. 2018. PPT predstavitev ob praznovanju

20-letnice delovanja društva.

Ebstorfska karta sveta. 2019. URL: https://en.wikipedia.org/wiki/Ebstorf_Map

(Citirano 18. 3. 2019).

EGEA. 2019. About Us / What is EGEA?. URL: https://egea.eu/about-us/

(Citirano 24. 4. 2019).

Egner, H., 2010. Theoretische Geographie. 1. Aufl. WBG, Darmstadt, VI, 122 str.

Encyclopaedia Britannica. Eratosthenes, Ptolemy. 2017. URL: https://www.

britanica.com/biography/ (Citirano 15. 10. 2017).

Entrikin, J. N., 1976. Contemporary Humanism in Geography. Annals of the

Association of American Geographers, 66, 4, str. 615–632.

Episkop. 2019. URL: http://www.egesegitim.com.tr/yeni_sayfa_18.htm (Citi-

rano 12. 2. 2019).

475

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 475

6.9.2019 10:48:55

European Regional/Spatial Planning Charter. 1984. Strasbourg, Council of

Europe, 5 str.

Faganel, A., Trnavčevič, A., 2016. Diskurz marketizacije javnega visokošolskega

izobraževanja skozi časopisne članke. Koper, Založba Univerze na Primor-

skem, 184 str.

Fraser, H., Taylor, N., 2016. Neoliberalization, Universities and the Public

Intellectual Species, Gender and Class and the Production of Knowledge.

Palgrave Macmillan, 142 str.

Frelih, M., Knez Račič, I., Miklič Cvek, L., Turk, J., 2009. Devetdeset let geo-

grafske knjižnice. Dela, 32, str. 135–153.

Fridl, J., 1998. Oris razvoja kartografije in geografije. V: Fridl, J. in sod. (ur.). Ge-

ografski atlas Slovenije. Država v prostoru in času. Ljubljana, DZS, str. 50–51.

Furlan, D., 1953. Nova padavinska karta Slovenije. Geografski vestnik, 25, str.

189‒196.

Gabrovec, M., 2013. Open borders with uncoordinated public transport: the case

of Slovenian-Italian border. European Journal of Geography, 4, 4, str. 78–87.

Gabrovec, M., Bole, D., 2006. Dostopnost do avtobusnih postajališč. Geografski

vestnik,78, 2, str. 39–51.

Gabrovec, M., Lep, M., Bole, D., 2007. Analysis of commuter responses to

extensive changes in the supply of public transport – a case study of Dol pri

Ljubljani, Slovenia. Slovak journal of civil engineering, 2007 / 1, str. 19–23.

Gabrovec, M., Razpotnik Visković, N., 2012. Ustreznost omrežja javnega

potniškega prometa v Ljubljanski urbani regiji z vidika razpršenosti poseli-

tve. Geografski vestnik, 84, 2, str. 63–72.

Gabrovšek, F., 2007. 60 years of Karst research institut ZRC SAZU: The insider‘s

story of who in who at the Karst Research Institute. Acta Carsologica, 36,

3, str. 353–355.

Galić, A., Došen, A., 2017. Kozmografija Sebastiana Münstera kao renesansno

zrcalo svijeta. Geoadria, 22, 1, str. 65–104.

Galois, B., 1976. Ideology nad the idea of nature: the case of Peter Kropotkin.

Antipode, 8, 3, str. 1–16.

Gams, I., 1957. O intenzivnosti recentnega preoblikovanja in o starosti reliefa v

Sloveniji. Geografski vestnik, 27‒28, str. 310‒325.

476

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 476

6.9.2019 10:48:55

Gams, I., 1959a. H geomorfologiji kraškega polja Globodola in okolice. Acta

Carsologica, 2, 1, str. 27–65.

Gams, I., 1959b. Pohorsko Podravje, razvoj kulturne pokrajine. Ljubljana, SAZU,

197 str.

Gams, I., 1959c. Pohorsko Podravje in motorizirani turizem. Turistični vestnik,

7, 12, str. 320–322.

Gams, I., 1959d. Poskus s ploščicami v Podpeški jami. Naše jame, 1, str. 76–77.

Gams, I., 1960. Prečni jamski profil in njegova odvisnost od lege skladov. Naše

jame, 2, str. 47–54.

Gams, I., 1961. H geomorfologiji Bele krajine. Geografski zbornik, 8, 1, str. 191–240.

Gams, I., 1963a. Jamski turizem, razvoj v polpretekli dobi in sedanja problematika.

Turistični vestnik 11, 11, str. 293–295.

Gams, I., 1963b. Meritve korozijske intenzitete v Sloveniji in njihov pomen za

geomorfologijo. Geografski vestnik, 34, str. 3‒20.

Gams, I., 1965. Types of accelerated corrosion. V: Štelcl, O. (ur.). Problems of

the speleological research. Proceedings of the International speleological

conference held in Brno June 29-July 4. Praga, Academia, str. 133–139.

Gams, I., 1966a. K hidrologiji ozemlja med Postojnskim, Planinskim in Cer-

kniškim poljem. Acta Carsologica, 4, 1, str. 5–54.

Gams, I., 1966b. On the hydrology of the territory among the poljes of Postojna,

Planina and Cerknica. Acta Carsologica, 4, 1, str. 5–54.

Gams, I., 1967. Svetozar Ilešič – šestdesetletnik. Geografski vestnik, 39, str. 3–10.

Gams, I., 1971. Podtalne kraške oblike. Geografski vestnik, 43, 1, str. 27–45.

Gams, I., 1972a. Geografsko raziskovanje krasa v Sloveniji. Geografski vestnik,

44, 1, str. 57–74.

Gams, I., 1972b. Prispevek k mikroklimatologiji vrtač in kraških polj. Geografski

zbornik, 13, str. 7‒78.

Gams, I., 1974a. Kras: zgodovinski, naravoslovni in geografski oris. Ljubljana,

Slovenska matica, 358 str.

Gams, I., 1974b. O konceptu geografije za 2. in 3. razred. Geografski obzornik,

21, 2-3, str. 7–10.

Gams, I., 1977. Sedemdesetletnica Svetozarja Ilešiča. Geografski vestnik, 49,

str. 3–8.

477

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 477

6.9.2019 10:48:55

Gams, I. 1978. The polje: the problem of definition. Zeitschrift für Geomorpho-

logie, 22, 2, str. 170‒181.

Gams, I., 1981. Chemical erosion of carbonates in Yugoslavia. Geographica

Iugoslavica, 3, 1, str. 41–51.

Gams, I., 1983. Stanje in perspektive slovenske raziskovalne geografije. Geo-

grafski vestnik, 40, str. 9–18.

Gams, I., 1985/1986. Kontaktni fluviokras. Acta Carsologica, 14/15, 1, str. 71–87.

Gams, I., 1986a. Mednarodne primerjalne meritve površinske korozije s pomo-

čjo standardnih apneniških tablet. Zbornik Ivana Rakovca, 26, str. 361‒386.

Gams, I., 1986b. Osnove pokrajinske ekologije. Ljubljana, Filozofska fakulteta,

175 str.

Gams, I., 1987. Regionalna geografija v sistemu geografske znanosti. Dela, 4, str. 1–13.

Gams, I., 1990a. Depth of Rillenkarren as a measure of deforestation age. Studia

carsologica, 1, 1, str. 29–36.

Gams, I., 1990b. Melik in njegov čas. Geografski vestnik, 62, str. 19–26.

Gams, I., 1991. Misli pred novim spreminjanjem študijskega načrta geografije

na FF. Geografski obzornik, 38, 1, str. 34–37.

Gams, I., 1995. Types of the contact karst. Studia carsologica, 6, 1, str. 98–116.

Gams, I., 1996. Termalni pas v Sloveniji. Geografski vestnik, 68, str. 5‒38.

Gams, I., 1997. Sedemdeset let prof. dr. Darka Radinje. Geografski vestnik, 69,

str. 228‒231.

Gams, I., 2001. William Morris Davis, Anton Melik, slemenski nivoji in pobočni

procesi. Geografski zbornik, 41, str. 203‒219.

Gams, I., 2003. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana, Založba ZRC

SAZU, 516 str.

Gams, I., 2004. Kras v Sloveniji v prostoru in času. Ljubljana, Založba ZRC, 516 str.

Gams, I., 2006. O pomenu Antona Melika za slovensko geografijo. Geografski

vestnik, 78, 1, str. 79–86.

Gams, I., Kunaver, J., Radinja, D., 1973. Slovenska kraška terminologija. Ljubljana,

Katedra za fizično geografijo, Univerza v Ljubljani, 76 str.

Garcia Ramon, M. D., 2004. The spaces of critical geography: an introduction.

Geoforum, 35, str. 523–524.

Garrison, W. L., 1960. Spatial structure of the economy: III. Annals of the

Association of American Geographers, 50, str. 357–373.

478

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 478

6.9.2019 10:48:55

Gašperič, P., 2007. Cartographic Images of Slovenia through time (Kartografske

upodobitve Slovenije skozi čas). Acta geographica Slovenica, 47, 2, str. 245–273.

Gašperič, P., 2018. Stari zemljevidi ozemlja Slovenije. V: Šter, K., Žagar Karer,

M. (ur.). Historični seminar 13. Ljubljana, Založba ZRC, str. 67–94.

Gavazzi, A., 1903. Trag oledbe na Velebitu? Glasnik hrvatskog naravoslovnog

društva, 14, 1, str. 459–460.

Gavazzi, A., 1909. Jezero Plive. Glasnik Zemaljskog muzeja u Bosni i Herce-

govini, 12, 2, str. 1–7.

Gavazzi, A., 1919. Prilozi za limnologiju Plitvica. Zagreb, Izvješće o razpravama

matematičko-prirodoslovnega razreda, 80 str.

Gavazzi, A., 1922. Geografijski institut sveučilišta u Ljubljani. Nastavni vjesnik,

30, str. 536–539.

Gavazzi, A., 1925. O meteoroloških postajah v Sloveniji. Geografski vestnik, 1,

str. 55–61.

Genorio, R., 1985. Mobilnost in način poselitve slovenskih gospodinjstev v

Torontu. Geografski vestnik, 57, str. 57–64.

Geografija. Filozofska fakulteta, 1969. V: Petdeset let slovenske Univerze v Lju-

bljani 1919–1969. Modic, R. (ur.). Ljubljana, Univerza v Ljubljani, str. 231–243.

Geografija Ljubljane, 2002. Pak, M. (ur.). Univerza v Ljubljani, Oddelek za

geografijo Filozofske fakultete, 237 str.

Geografija Podravja, 2017. Drozg, V., Horvat, U., Konečnik Kotnik, E. (ur.)

Maribor, Univerzitetna založba Univerze v Mariboru, 362 str.

Geografija stika Slovenske Istre in Tržaškega zaliva, 2012. Ogrin, D. (ur.). Ge-

ograFF, 12. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v

Ljubljani, 341 str.

Geografija, študijski program. 1998. Ljubljana, Oddelek z geografijo FF UL, 111 str.

Geografija turizma in regionalno prostorsko planiranje. 1977. Geographica

Slovenica, 5. Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze, 309 str.

Geografski atlas Slovenije: država v prostoru in času, 1998. Fridl, J., Kladnik, D.,

Orožen Adamič, M., Perko, D. (ur.), Ljubljana, DZS, 360 str.

Geografsko raziskovanje turizma in rekreacije v Sloveniji. 2014. Cigale, D.,

Lampič, B., Potočnik Slavič, I., Repe, B. (ur.). Ljubljana, Znanstvena založba

Filozofske fakultete, 228 str.

479

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 479

6.9.2019 10:48:55

Geoffrey, J. M., Preston, E. J., Eileen, W. J. 1993. All possible worlds: a history

of geographical ideas. John Wiley and Sons, New York, 585 str.

Geographica Slovenica, 24. Geografija in narodnosti/Geography and Ethnicity.

Gosar, A. (ur.). Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze v Ljubljani, 299 str.

Glojek, K., Gregorič, A., Ogrin, M., 2018. Onesnaženost zraka s črnim ogljikom:

študija primera iz Loškega Potoka. Dela, 50, str. 5–43.

Gober, P., Glasmeier, A. K., Goodman, J. M., Plane, D. A., Stafford, H. A.,

Wood, J. S., 1995. Employment Trends in Geography, 3: Future Demand

Conditions. The Professional Geographer, 47, 3, str. 336–346.

Godeša, B., 1994. Leta okupacije 1941–1945. V: Repež, M. (ur.). 75 let Univerze

v Ljubljani: 75 let neprekinjenega delovanja Univerze v Ljubljani: 1919–1994.

Ljubljana, Univerza, str. 11–17.

Gorenjska v obdobju glokalizacije, 2013. Rogelj, B., Potočnik Slavič, I., Mrak, I.

(ur.). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 365 str.

Gosar, A., 1978. Začasno zaposlovanje iz SR Slovenije v tujini. Geografski

vestnik, 50, str. 65–80.

Gosar, A., 1981. Problemi gradnje počitniških hišic v alpskem svetu Slovenije.

V: Brinovec, S. (ur.). Gorenjska, 12. zborovanje slovenskih geografov Kranj-

-Bled. Ljubljana, Geografsko društvo Slovenije, str. 237–250.

Gosar, A., 1982. Počitniška bivališča na slovenskem podeželju. V: Peterle, L.

(ur.). Geografske značilnosti preobrazbe slovenskega podeželja. Ljubljana,

Geografsko društvo Slovenije, str. 166–174.

Gosar, A., 1987. Geografski vidik razvoja počitniških bivališč na Notranjskem

in Primorskem. V: Habič, P. (ur.). Notranjska, 14. zborovanje slovenskih

geografov. Ljubljana, Zveza geografskih društev Slovenije, str. 251–264.

Gosar, A., 2001. Učinki slovensko-hrvaške meje in osamosvojitve na turizem v

hrvaški in slovenski Istri. Dela, 16, str. 135–163.

Gosar, A., 2005a. Alumni klub geografov Univerze v Ljubljani – poročilo

predsednika. Ljubljana, arhiv Alumni kluba geografov Univerze v Ljubljani.

Gosar, A., 2005b. The recovery and the transition of tourism to market economy

in Southeastern Europe. V: Ashworth, G., Hartmann, R. (ur.). Horror and

human tragedy revisited. New York, Sydney, Cognizant Communication

Corporation, str. 195–210.

Gosar, A., 2019. Alumni klub geografov (osebni vir). Ljubljana.

480

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 480

6.9.2019 10:48:55

Gosar, A., Jurinčič I., 2003. Sustainable tourism in the Alpen-Adria region:

reality and goals. Dela, 19, str. 141–151.

Gosar, A., 2012. From ethnic to national: political geography in Slovenia. Ge-

ografski vestnik, 84, 1, str. 219–226.

Gradivo za študij predmetov Geografija prebivalstva in geografija podeželja.

1974. Klemenčič, V. (ur.). Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geo-

grafijo, 32 str.

Gradnik, R., 1946. Toplinski odnošaji v Blejskem in Bohinjskem jezeru. Geo-

grafski vestnik, 18, 1–4, str. 94–125.

Gradnik, R., 1947. Kolebanje vodne gladine v Bohinjskem in Blejskem jezeru.

Geografski vestnik, 19, str. 111‒128.

Grafoskop. 2019. URL: https://kreativa-educa.com/proizvod/grafoskop-arcus-

-250w/ (Citirano 12. 2. 2019).

Gspan, A., 1960. Simon Rutar. Ljubljana, Slovenski biografski leksikon 9, zv.

Raab-Schmid.

Guelke, L., 1974. An idealist alternative in human geography. Annals of the

Association of American Geographers, 14, str. 193–202.

Guelke, L., 1982. Historical understanding in geography: An idealist approach.

Cambridge idr., Cambridge University Press, 109 str.

Gulič, A., Plevnik, A., 2000. Prometna infrastruktura in prostorski razvoj Slo-

venije: novejša analitična spoznanja. IB revija : za strokovna in metodološka

vprašanja gospodarskega, prostorskega in socialnega razvoja Slovenije, 34,

2, str. 52–60.

Guštin, Š., 2018. Interaktivni prostorski scenarij spreminjanja rabe tal na pode-

želju občine Izola. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska

fakulteta, Oddelek za geografijo, 191 str.

Habič, S., Vobovnik-Avsenak, A., Bogataj-Gradišnik, K., Dolar, J., 1986. Slovenci

v svetu: slikovite predstavitve slovenskih dežel in sveta na starih zemljevidih.

Ljubljana, NUK, 33 str.

Halfacree, K., 2006. Rural space: constructing a three-fold architecture. V: Cloke,

P. J. (ur.). Handbook of Rural Studies. London, Sage Publications, str. 44–62.

Hamelin, L.-E., 2008. Traits de la carrière de Pierre George. Cahiers de géo-

graphie du Québec, 52, 146 str.

481

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 481

6.9.2019 10:48:55

Harris, C.D., Ullman E.L., 1945. The nature of cities. Annals of the American

Academy of Political and Social Science, 242, str. 7–17.

Harrison, S., 2005. What kind of science is physical geography? V: Castree N.,

Rogers A., Sherman D. (ur.). Questioning geography, Fundamental Debates,

Malden, idr., Blackwell Publishing Ltd. str. 81–95.

Harrison, S., 2009. Environmental Systems: Philosophy and Applications in

Physical Geography. V: Clifford N. J., Holloway S. L., Rice S. P., Valentine

G. (ur.). Key Concepts in Geography. Second edition. London idr., SAGE

Publications Ltd. str. 251–264.

Hartshorne, R., 1939. The Nature of Geography: A Critical Survey of Current

Thought in the Light of the Past. Annals of Association of American Ge-

ographers, 29, 3, str. 173–658.

Hartshorne, R., 1955. „Exceptionalism in Geography“ Re-Examined. Annals of

the Association of American Geographers, 45, 3, str. 205–244.

Harvey, D., 1969. Explanation in geography. London, Arnold, XX, 521 str.

Harvey, D., 1972. Revolutionary and counter-revolutionary theory in geography

and the problem of ghetto formation. Antipode: A Radical Journal of Ge-

ography, 4, 2, str. 1–13.

Harvey, D., 1973. Social justice and the city. London, Edward Arnold, 336 str.

Harvey, D., 2005. A Brief History of Neoliberalism. Oxford: Oxford University

Press, 256 str.

Hay, I., 2001. Critical Geography and Activism in Higher Education. Journal

of Geography in Higher Education, 25, 2, str. 141–146.

Hekatejeva karta sveta. 2019. URL: https://www.google.si/search?q=hecataeus+map

&tbm=isch&source=iu&ictx=1&fir=Kc_-krXvTeYuVM%253A%252CLxe00ZS-

-wcHPuM%252C_&vet=1&usg=AI4_-kRSnfj8BzvhFFh0EqTeyDIndcAV3g&sa-

=X&ved=2ahUKEwjO_7Xi57jhAhXO16QKHbh9ATcQ9QEwAHoECAk

QBA#imgrc=kJ7lc00PCgYz5M:&vet=1 (Citirano 5. 4. 2019).

Herberstein, S., 1951. Moskovski zapiski. Ljubljana, DZS, 277 str.

Herberstein, S., 2001. Moskovski zapiski. Ljubljana, Slovenska matica, 290 str.

Herbertson, A. J., 1913–1914. Natural Regions. Geographical Teacher, 7, str. 158–163.

Herodot iz Halikarnasa, 2006. Zgodbe. Slovenska matica, Ljubljana, 901 str.

Holt-Jensen, A., 1981. Geography: Its history and Concepts. London, Harper

and Row Publishers, 167 str.

482

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 482

6.9.2019 10:48:55

Holt-Jensen, A., 2009. Geography, its History and Concepts: A Student Guide.

Los Angeles, Sage, 264 str.

Holt-Jensen, A., 2018. Geography, History and Concepts. 5th ed. Los Angeles,

Sage, 276 str.

Homer-Sovrè, A., 1984. Odiseja. Ljubljana, Mladinska knjiga, 202 str.

Hooson, D., 2001. Geography in Russia: Glories and Disappointments. V:

Dunbar, G. A. (ur.). Geography: Discipline, Profession and Subject since

1870. An International Survey. Kluwer Academic Publishers, str. 225–243.

Horvat, U., 1990. Vrednotenje primernosti pokrajine za turizem in rekreacijo.

Magistrsko delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 224 str.

Horvat, U., 2000. Razvoj in učinki turizma v Rogaški Slatini. Ljubljana, Založba

ZRC, 213 str.

Horvat, U., 2011. Petdeset let delovanja Oddelka za geografijo in študija geografije

v Mariboru. Revija za geografijo, 6-1, str. 103–122.

Hriberšek, M., 2013. Po Plinijevem nebu in zemlji. Komentar h knjigam 1‒6

Plinijevega Naravoslovja. Ljubljana, Založba ZRC, 806 str.

Hubbard P., Kitchin R., Bartley B., Fuller D., 2002. Thinking Geographically.

Space, Theory and Contemporary Human Geography. London, New York,

Continuum, X, 275 str.

Huggett, R., Robinson, M., 1996. Changing worlds, changing geographies.

Introduction. V: Douglas, I., Huggett, R., Robinson, M. (ur.). Companion

Encyclopedia of Geography: The Environment and Humankin. London,

New York, Routledge, str. 793.

Ilgo, F., 1968. Zdraviliški turizem prikazan na primeru Rogaške Slatine, v aplika-

ciji na ostale rekreativne zdraviliške centre SRS. Magistrsko delo. Ljubljana,

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 132 str.

International Student Workshop Tracking the Ljubljana Urban Region 2012/2013.

2013. Zavodnik Lamovšek, A., Kušar, S., Dillinger, A. (ur.). Ljubljana, Faculty

of Civil and Geodetic Engineering, 2013, 108 str.

Ibn Battuta. 2011. URL: http://content.time.com/time/specials/packages/arti-

cle/0,28804,2084273_2084272_2084270,00.html (Citirano 3. 9. 2018).

Ibn Battuta. Veliko popotovanje. 2016. Ljubljana, Založba FDV, 215 str.

Ilešič, S., 1937. Nekaj smernic v sodobnem morfogenetskem proučevanju. Ge-

ografski vestnik, 12‒13, str. 114‒156.

483

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 483

6.9.2019 10:48:55

Ilešič, S., 1939. Gospodarske spremembe in struktura Slovenije v luči poklicne

statistike in delavskega zavarovanja. Ljubljana, Socialno ekonomski institut,

Zbirka študij, 5, 37 str.

Ilešič., S., 1947a. Gospodarska in politična geografija sveta. Ljubljana, Državna

založba Slovenije, 381 str.

Ilešič, S., 1947b. Rečni režimi v Jugoslaviji. Geografski vestnik, 19, str. 71‒110.

Ilešič, S., 1949. Glasovi o načelni problematiki geografije. Geografski vestnik,

20‒21, str. 342‒346.

Ilešič, S., 1950a. Sistemi poljske razdelitve v Sloveniji. Ljubljana, Slovenska

akademija znanosti in umetnosti, 2 knjiga, 119 str.

Ilešič, S., 1950b. Slovenska geografija v 30 letih ljubljanske univerze. Geografski

vestnik, 22, str. 215–218.

Ilešič, S., 1950. Zgodovina geografije [tipkopis]. Ljubljana, Univerza v Ljubljani,

Prirodoslovno matematična fakulteta, Oddelek za geografijo, 79 str.

Ilešič, S., 1951. Podolžni profil Soče. Geografski vestnik, 23, str. 41‒66.

Ilešič, S., 1952. Gospodarska geografija sveta. Amerika. Ljubljana, Državna

založba Slovenije, 484 str.

Ilešič, S., 1953. Podolžni profil zgornje Save. Geografski vestnik, 25, str. 27‒44.

Ilešič, S., 1957. Gospodarska geografija sveta. Afrika, Južna Azija, Avstralija z

Oceanijo in južnim polarnim svetom. Ljubljana, Državna založba Slovenije,

690 str.

Ilešič, S., 1960. Ob sedemdesetletnici profesorja Antona Melika. Geografski

vestnik, 32, str. 3–9.

Ilešič, S., 1963. Aplicirana geografija ali aplikacija geografije? Geografski vestnik,

35, str. 91–100.

Ilešič, S., 1966. Gospodarska geografija sveta. Evropa s Sovjetsko zvezo. Ljubljana,

Državna založba Slovenije, 163 str.

Ilešič, S., 1968a. Krepki glasovi za matematizacijo geografije. Geografski vestnik,

40, str. 151–152.

Ilešič, S., 1968b. Peter Haggett, Locational Analysis in Human Geography.

London. Edward Arnold (Publishers) LTD, first published 1965, reprinted

1966. Geografski vestnik, 40, str. 153–154

Ilešič, S., 1969a. Geografija. V: Modic, T. (ur.). Petdeset let slovenske univerze v

Ljubljani 1919–1969. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, str. 231–242.

484

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 484

6.9.2019 10:48:55

Ilešič, S., 1969b. Položaj geografije v sklopu geografske znanosti. Geografski

vestnik, 41, str. 81–91.

Ilešič, S., 1969c. Simpozij o socialni geografiji v Ruskamenu pri Omišu. Geo-

grafski vestnik, 41, str. 148–149.

Ilešič, S., 1972. Slovenska geografija v petdesetih letih Slovenskega geografskega

društva. Geografski vestnik, 44, str. 166–180.

Ilešič, S., 1974. Redakcijska zasnova in struktura predvidene regionalno-geografske

monografije Slovenije. Geografski vestnik, 46, str. 103–114.

Ilešič, S., 1979. Pogledi na geografijo. Teoretsko-metodološki prispevki, razprave

in poročila. Ljubljana, Partizanska knjiga, 612 str.

Ilešič, S., 1982. Vloga preučevanja podeželja v šestdesetletnem razvoju slovenske

geografije. V: Peterle, L. (ur.): Geografske značilnosti preobrazbe slovenskega

podeželja. Gradivo za posvetovanje geografov ob 60-letnici Geografskega

društva Slovenije, Ljubljana, str. 3–10.

Implementation of sustainable mobility in education. 2017. Resnik Planinc, T.,

Ogrin, M., Ilc, Klun M., Glojek, K., Vintar Mally, K., (ur). GeograFF, 23.

Ljubljana, University Press, Faculty of Arts, 137 str.

Inkpen, R., 2005. Science, Philosophy and Physical Geography. London, New

York, Routledge, 164 str.

Izpitni predpisi za diplomske in doktorske izpite na univerzi Srbov, Hrvatov in

Slovencev v Ljubljani. 1925. 11 str.

Izpitni predpisi Filozofske fakultete univerze Kraljevine Srbov, Hrvatov in

Slovencev v Ljubljani. 1928. 9 str.

James, A., Gray, M., Martin, R., Plummer, P., 2004. (Expanding) the role of

geography in public policy. Environment and Planning A, 36, 11, str.1901–1905.

James, E. P., Martin, J. G., 1993. All Possible Worlds: a History of Geographical

Ideas. New York, John Wiley and Sons, 585 str.

Jeršič, M., 1965. Družbena geografija Blejskega kota. Doktorska disertacija

Ljubljana, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 313 str.

Jeršič, M., 1967a. Problem iskorištavanja zemljišta u turističkoj pokrajini Bleda.

V: Zbornik radova prvog jugoslavenskog simpozija o agrarnoj geografiji u

Mariboru od 3. do. 5. decembra 1964. Ljubljana, Maribor; Komisija za agrarne

strukture i agrarne pejsaže Saveza geografskih društava SFRJ, Inštitut za

geografijo Univerze, Združenje visokošolskih zavodov, str. 89–92.

485

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 485

6.9.2019 10:48:55

Jeršič, M., 1967b. Vpliv turizma na razvoj naselja Bled. Geografski vestnik 39,

str. 101–122.

Jeršič, M., 1968. Sekundarna počitniška bivališča v Sloveniji in Zahodni Istri.

Geografski vestnik, 40, str. 53–67.

Jeršič, M., 1977. Razvoj sodobne metodologije za prostorsko planiranje rekreacije.

Geographica Slovenica, 5, str. 13–29.

Jeršič, M., 1984. Prostorski učinki rekreacije prebivalstva Novomeške regije. V:

Plut, D., Ravbar, M. (ur.). Dolenjska in Bela krajina, 13. zborovanje slovenskih

geografov. Ljubljana, Geografsko društvo Slovenije, str. 276–290.

Jeršič, M., 1987a. Turistični potencial in razvojne dileme notranjskega turizma.

V: Habič, P. (ur.). Notranjska, 14. zborovanje slovenskih geografov. Ljubljana,

Zveza geografskih društev Slovenije, str. 293–306.

Jeršič, M., 1987b. Učinki počitniških stanovanj na okolje. Geographica Slovenica,

18, str. 65–84.

Jeršič, M., 1989. Turizem kot možnost in nevarnost za ohranitev naravne in

kulturne pokrajine. V: Lah, A. idr. (ur.). Slovenija 88. Ljubljana, Slovenska

akademija znanosti in umetnosti, str. 338–341.

Jeršič, M., 1998. Bližnja rekreacija prebivalcev Slovenije. Geographica Slovenica,

29, 127 str.

Jeršič, M., 1999. Prostorsko planiranje rekreacije na prostem. Ljubljana, Mini-

strstvo za okolje in prostor, Urad RS za prostorsko planiranje, 135 str.

Jesenko, J., 1874. Prirodoznanski zemljepis. Ljubljana, Matica Slovenska, 399 str.

Johnson, L. C., 2009. Feminism/Feminist Geography. V: International En-

cyclopedia Of Human Geography. Kitchin R., Thrift N (ur.). Amsterdam

itd., Elsevier, str. 44–58.

Johnston, R. J., 1986. Philosophy and human geography : an introduction to

contemporary approaches. 2nd ed. London, Arnold, XI, 178 str.Johnston,

R., 2009a. On Geographic and geography. New Zealand Geographer, 65,

3, str. 167–170.

Johnston, R., 2009b. Popular geographies and geographical imaginations:

Contemporary English-language geographical magazines. GeoJournal, 74,

4, str. 347–362.

Johnston, R., 2018. Geography. URL: https://www.britannica.com/science/

geography (Citirano 14. 8. 2018).

486

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 486

6.9.2019 10:48:55

Johnston, R., Sidaway, J. D., 2016. Geography and Geographers: Anglo–Ame-

rican human geography since 1945. London, New York, Routledge, 544 str.

Jovanović, P., 1938. Uzdužni rečni profili. Njihovi oblici i stvaranje nove metode

za pojedinačno i uporedno proučavanje uzdužnih rečnih profila. Beograd,

Državna štamparija Kraljevine Jugoslavije, 248 str.

Jurinčič, I., 2004. Načrtovanje in nadzor turističnega obiska v zavarovanih ob-

močjih s pomočjo analize nosilne zmogljivosti. V: Gosar, A. (ur.). Zavarovana

območja in njihov pomen za turizem : morska učna pot : Mesečev zaliv in

njegovi zakladi : strokovni seminar in terensko delo, 28.–29. november 2003,

Strunjan. Koper, Univerza na Primorskem, str. 22–25.

Jurinčič, I., 2005. Zmogljivost Koprskega primorja za turizem. Doktorska diser-

tacija. Ljubljana, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 232 str.

Jurinčič, I., 2007. Vpliv globalnih podnebnih sprememb na vrednotenje turističnih

resursov Slovenije. Turistična misel, 22, 60 str.

Jurinčič, I., Popič, A., 2009. Sustainable tourism development in protected areas

on the pattern of Strunjan Landscape Park. Varstvo narave, 22, str. 177–192.

Južnič, S., 2003. Hallerstein, kitajski astronom iz Mengša. Ljubljana, Tehniška

založba Slovenije, 135 str.

Južnič, S., Bratec Mrvar, R., 2007. Blaž Kocen in začetki pouka geografskih

vsebin ter geografije med Slovenci. Razstavni katalog. Ljubljana, Slovenski

šolski muzej, 120 str.

Kamniška Bistrica – geografska podoba gorske doline, 2017. Ogrin, D. (ur.),

GeograFF, 22. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze

v Ljubljani, 341 str.

Kerski, J. J., 2016. Interpreting our world. 100 discoveries that revolutionized

geography. ABC-CLIO, LLC, 387 str.

Kert, B., 1976. Delovne migracije iz obmejnih območij občine Lenart v slovenskih

goricah v zamejstvo. Geografski vestnik, 48, str. 147–150.

Kertel, R., 1965. Demografski učinki urbanizacijskih vplivov v občini Ljubljana

Vič-Rudnik. Diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta,

Oddelek za geografijo, 78 str.

Kitchin, R., 2006. Positivistic geographies and spatial science. V: Approaches

to human geography. Aitken, S., Valentine, G. (ur.). London itd., Sage pu-

blications, str. 20–29.

487

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 487

6.9.2019 10:48:55

Kladnik, D., 1999. Leksikon geografije podeželja. Ljubljana, Inštitut za geo-

grafijo, 318 str.

Klemenčič, M. M., 1975. Sodobni prelog v SR Sloveniji. Geografski vestnik,

47, str. 75–90.

Klemenčič, M. M., 1987. Sistemska teorija: pot k novi regionalni geografiji?

Dela, 4, str. 32–40.

Klemenčič, M. M., 1997. Novosti v študijskem programu. Novice, Oddelek za

geografijo FF UL, str. 3–4.

Klemenčič, M. M., 2005. Regija in regionalna struktura Slovenije. Dela, 23, str.

5–58.

Klemenčič, M. M., 2006. Teoretski pogled na razvojne strukture slovenskega

podeželja. Dela, 25 (Slovenska politična geografija in podeželje na razpotju),

str. 159–171.

Klemenčič, M. M., 2018. O predmetu Geografija podeželja (ustni vir, 27. 3. 2018).

Klemenčič, M. M., Drozg, V., 2005. Geografija – njeno poslanstvo in pomen.

V: Kunaver, J. (ur.): Slovenska šolska geografija s pogledom v prihodnost,

Ljubljana, DZS, str. 57–84.

Klemenčič, M. M., Klemenčič, V., 2000. Oddelek za geografijo. V: Šumi, J. (ur.).

Zbornik Filozofske fakultete 1919–1999. Ljubljana, Filozofska fakulteta, str.

191–223.

Klemenčič, M., Klemenčič, V., 2010. Die Kärntner Slowenen und die Zweite

Republik: zwischen Assimilierungsdruck und dem Einsatz für die Umsetzung

der Minderheitenrechte. Celovec; Ljubljana; Dunaj / Klagenfurt, Laibach,

Wien, Mohorjeva založba / Hermagoras Verlag, 666 str.

Klemenčič, V., 1952. Rast prebivalstva na Slovenskem Koroškem v obdobju

1934–1951. Geografski vestnik, 24, str.115–134.

Klemenčič, V., 1953. Urbanizacija okolice Kamnika. Geografski vestnik, 25, str.

73–92.

Klemenčič, V., 1958. Richard R. Randal : Political Geography of Klagenfurt

Bassin. Geographical Review, Juli 1957, New York, str. 406-419;. Povzetek

objavljen v: Geografski vestnik, 29–30, str. 216–217.

Klemenčič, V., 1959. Pokrajina med Snežnikom in Slavnikom, gospodarska

geografija. Ljubljana, SAZU, 197 str.

488

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 488

6.9.2019 10:48:55

Klemenčič, V., 1968. Problemi mešane strukture gospodinjstev in kmečkih go-

spodarstev v Sloveniji (Prispevek k študiju urbanizacije). Geografski vestnik,

40, str. 19–52.

Klemenčič, V., 1971. Prostorska diferenciacija Slovenije po selitveni mobilnosti

prebivalstva. Geografski zbornik / Acta geographica, 12, str. 135–220.

Klemenčič, V., 1974. Odprta meja med Jugoslavijo in Italijo in vloga manjšin.

Teorija in praksa, 11, 9–10, str. 928–936.

Klemenčič, V., 1976. O položaju slovenske geografije. Geografski vestnik, 48, str. 3–7.

Klemenčič, V., 1987. Dileme o položaju in vsebini regionalne geografije v sistemu

znanosti. Dela, 4, str. 14–22.

Klemenčič, V., 1987. Državna meja na območju Slovenije in obmejna območja

kot poseben geografski fenomen. Razprave in gradivo, 20, str. 57–79.

Klemenčič, V., 1989. Oddelek za geografijo. V: Melik, V. in sod. (ur.). Zbornik

Filozofske fakultete v Ljubljani. Ljubljana, Filozofska fakulteta, str. 113–117.

Klemenčič, V., 2005. Poskus opredelitve sodobnih problemov razvoja kulturne

pokrajine slovenskega podeželja. Dela, 24, str. 171–184.

Klemenčič, V., 2009. Družbena/socialna geografija na Univerzi v Ljubljani v

luči preteklega in sodobnega dogajanja v slovenski družbi. Dela, 32, str. 19–32.

Klemenčič, V., Klemenčič, M. M., 2000. Oddelek za geografijo. Zbornik Filo-

zofske Fakultete Univerze v Ljubljani, str. 191–194.

Knez Račič, I., Dolgan-Petrič, M., 1997. Nekaj misli ob preureditvi kartografske

zbirke Oddelka za geografijo Filozofske fakultete. Knjižničarske novice, 7,

1, str. 14–15.

Knjižnica. Oddelek za geografijo. URL: http://geo.ff.uni-lj.si/knjiznica/knjiznica

(Citirano 20. 12. 2017).

Kodelja, B., Žebre, M., Stepišnik, U., 2013. Poledenitev Trnovskega gozda. Lju-

bljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 63 str.

Koderman, M., 2014. Počitniška bivališča v Občini Piran. V: Cigale, D., Lampič, B.,

Potočnik Slavič, I., Repe, B. (ur.). Geografsko raziskovanje turizma in rekreacije

v Sloveniji. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 121–136.

Koderman, M., 2015. „Nazaj v domači kraj“: prostorske in turistične razsežnosti

obiskovanja Slovenije s strani slovenskih izseljencev in njihovih potomcev

iz Avstralije. Koper, Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno

središče, Univerzitetna založba Annales, 219 str.

489

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 489

6.9.2019 10:48:55

Koderman, M., Salmič, S., 2013. Prebivati ob »jezeru bliz‘ Triglava«: prostorska

analiza počitniških bivališč v občini Bohinj. V: Mrak, I., Potočnik Slavič, I.,

Rogelj, B. (ur.). Gorenjska v obdobju glokalizacije. Bled, Ljubljana, Znan-

stvena založba Filozofske fakultete, str. 111–126.

Kodre, G., 2010. Analiza predmetnika študija geografije na Univerzi v Ljubljani

v obdobju 1920–2010. Seminarska naloga. Univerza v Ljubljani, Filozofska

fakulteta, Oddelek za geografijo, 154 str.

Kokole, J., 1966. Bibliografija doktorskih disertacij Univerze v Ljubljani in drugih

visokošolskih in znanstvenih ustanov v Sloveniji: 1920–1965. Ljubljana, 186 str.

Kokole, V., 1962. Funkcije slovenskih mest: poskus opredelitve z ozirom na

strukturo aktivnega prebivalstva. Geografski vestnik, 34, str. 21–60.

Kokole, V., 1966. Anton Melik (1. I. 1890 do 8. VI. 1966) – In memoriam. Ge-

ografski vestnik, 38, str. 3–10.

Kokole, V., 1971. Centralni kraji v SR Sloveniji. Geografski zbornik, 12, str. 5–133.

Kokole, V., 1976a. Prispevek k identifikaciji ruralno-urbanega kontinuuma.

Geografski vestnik, 48, str. 93–109.

Kokole, V., 1976b. Sistemi, sistemska teorija in modeli. Geografski vestnik, 48,

str. 159–168.

Kritische Geographie [tematska številka]. 2008. geographische revue, 10, 2, 96

str. URL: http://www.geographische-revue.de/archiv/gr2-08.pdf (Citirano 14. 8. 2018).

Kolbezen, M., 1957. Monografija k. o. Stožice. Diplomsko delo. Univerza v

Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 39 str.

Kolnik, K., 1998. Education of future geography teachers in Slovenia. V: Kohnová,

J. (ur.). Učitel a jeho univerzitetní vzdělávání na přelomu tisíciletí = Teachers

and their university education at the turn of the millennium: sborník referátů

z mezinárodní konference, Praha, Česká republika, 23.-25. září 1998 = proce-

edings of the international conference, Prague, Czech Republic, September

23-25, 1998. Praha: Univerzita Karlova, Pedagogická fakulta = Praga, Charles

University, Faculty of Education, str. 269–274.

Kolnik, K., 2008. Razvoj geografskih kurikulov in izobraževalni potencial ge-

ografije na začetku 21. stoletja. Dela, 29, str. 77–87.

Kolnik, K., Resnik Planinc, T, 2006. Izobraževalno poslanstvo geografije. Šolsko

polje: revija za teorijo in raziskave vzgoje in izobraževanja, 17, 5/6, str. 71–82.

490

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 490

6.9.2019 10:48:55

Komac, B., Natek, K., Zorn, M., 2008. Geografski vidiki poplav v Sloveniji.

Ljubljana, Založba ZRC, 180 str.

Kopernik, N., 2003. O revolucijah nebesnih sfer / De revolutionibus orbium

caelestium. Prevod, spremna študija in opombe: Vesel, M. Ljubljana, Historia

Scientiae, Založba ZRC, 154 str.

Korošec, B., 1978. Naš prostor v času in projekciji. Ljubljana, Geodetski zavod

SR Slovenije in Geodetska uprava SRS, 298 str.

Košak, M., 1978. IV. Jugoslovanski simpozij o problemih pouka geografije v

Ohridu. Geografski obzornik, XXV, 1-2. Ljubljana, str. 41–42.

Košak, M., 2019. Poimenovanje predmeta didaktika geografije (osebni vir, 5. 3.

2019). Ljubljana.

Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937. Ljubljana, Zveza za tujski promet

za Slovenijo, 786 str.

Krajevni leksikon Slovenije, 1995. Orožen Adamič, M., Perko, D., Kladnik, D.

(ur.). Ljubljana, DZS, 638 str.

Kralj, B., 2018. Večkriterijsko vrednotenje za potrebe načrtovanja razmestitve

defibrilatorjev. Študentsko raziskovalno poročilo pri predmetu Napredne

metode za geografe. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za

geografijo, 32 str.

Kranjc, A., 1972. Kraški svet Kočevskega polja in izraba njegovih tal. Geografski

zbornik, 13, 1, str. 129–194.

Kranjc, A., 1981a. Poplavni svet na Kočevskem polju. Geografski zbornik, 21, 1,

str. 117–155.

Kranjc, A., 1981b. Prispevek k poznavanju razvoja krasa v Ribniški Mali gori.

Acta Carsologica, 9, 1, str. 27–85.

Kranjc, A., 1981c. Sedimenti iz Babje jame pri Mostu na Soči. Acta Carsologica,

10, 1, str. 197–212.

Kranjc, A., 1984. J. V. Valvasor – prvi slovenski jamar in krasoslovec? Obzornik,

mesečna ljudska revija Prešernove družbe, 84, str. 156–160.

Kranjc, A., 1985. Poplavni svet ob Pivki. V: Gospodarič, R. (ur.). Ljudje in kraji

ob Pivki. Knj. 2. Postojna, Kulturna skupnost Postojna, str. 155–172.

Kranjc, A., 1985–1986a. Cerkniško jezero in njegove poplave. Geografski zbornik,

25, 1, str. 75–123.

491

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 491

6.9.2019 10:48:55

Kranjc, A., 1985–1986b. Underground fluvial sediments transport as an example

from Škocjanske jame (Kras, Slovenia). Acta Carsologica, 14/15, 1, str. 109–116.

Kranjc, A., 1989. O krasu izven Kranjske v Valvasorjevem delu Slava vojvodine

Kranjske. Acta Carsologica, 18, 1, str. 105–112.

Kranjc, A., 1990a. Geomorfološki elementi v Valvasorjevi »Slavi vojvodine

Kranjske«. V: Natek, K. (ur.), Geomorfologija in geoekologija, Zbornik re-

feratov 5. znanstvenega posvetovanja geomorfologov Jugoslavije, Ljubljana,

ZRC SAZU, str. 55–59.

Kranjc, A., 1990b. Jamski turizem na Krasu – med nastarejšimi turističnimi

panogami. V: Orožen Adamič, M. (ur.). Primorje: zbornik 15. zborovanja

slovenskih geografov, Portorož, 24.–27. oktobra 1990. Ljubljana, Zveza geo-

grafskih društev Slovenije, str. 237–240.

Kranjc, A., 1990c. Valvasor in kraško podzemlje. V: Vovko, A. (ur.). Valvasorjev

zbornik: ob 300-letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Ljubljana, SAZU,

str. 211–219.

Kranjc, A., 1992. Intenzivnost zakrasevanja v dolomitnem krasu (na primeru

Lašč). Geografski vestnik, 64, 1, str. 9–18.

Kranjc, A., 1997. Karstology and speleology in Slovenia : from the history of

karst and cave science to their perspectives. Annales, 7, 11, str. 95–102.

Kranjc, A., 1999. Speleothem fall (an example of a sudden stalactite collapse in

Škocjanske jame). Acta Carsologica, 28, 1, str. 201–214.

Kranjc, A., 2002. Anthron Society (Postojna 1889 - 1911), the beginning of or-

ganised speleology in Slovenia. Acta Carsologica, 31, 1, str. 223–232.

Kranjc, A., 2006. Baltazar Hacquet (1739/40-1815), the pioneer of karst geo-

morphologists. Acta Carsologica, 35, 2, str. 163–168.

Kranjc, A., 2013. Ivan Gams – krasoslovec. Geografski zbornik, 53, 1, str. 9–21.

Kranjc, A., 2017. Balthasar Hacquet-predhodnik krasoslovja in speleologije.

Ljubljana, Glasnik Slovenske matice, 34, str. 29–37.

Kranjc, A., Kogovšek, J., 1994. Krasoslovje in speleologija. Raziskovalec, 24, 1,

str. 16–31.

Kranjc, A., Mihevc, A., 1988. Poplavni svet ob Notranjski Reki. Geografski

zbornik, 28, 1, str. 193–218.

Kranjec, S., 1925. Iz naše šolske geografije. Geografski vestnik, 2, str. 123–130.

492

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 492

6.9.2019 10:48:56

Kranjec, S., 1935. Učni načrt za geografijo v višjih razredih srednjih šol. Geo-

grafski vestnik, 1–4, str. 186–187.

Kranjec, S., 1960–1971. Šarabon Vinko. V: Alfonz Gspan idr. (ur.). Slovenski

biografski leksikon. 3. knj. Raab–Švikaršič. Ljubljana, SAZU, str. 582–583.

Kranjec, S., 1963. Aleksander Supan, nemški geograf slovenskega rodu. Geo-

grafski vestnik, 35, str. 65–69.

Kranjec, S., 1964. Geografija. V: Bernik, F., Melik, A., Kranjec, S., Murko, V.

(ur.). Slovenska matica, 1864–1964, Zbornik razprav in člankov. Ljubljana,

Slovenska matica, str. 195–219.

Kranjec, S., 1971. Šarabon Vinko. Ljubljana, Slovenski biografski leksikon, 11.

zv., Stele-Švikaršič.

Krevs, M., 2008. Sense of Place and Quality of Life in Post-socialist Societies.

V: Sense of Place, Health and Quality of Life (Ur.: Eyles J. Williams A.),

Ashgate, London, str. 135–152.

Krevs, M., 2014–2015. Intervjuji na temo prihodnosti geografije, izvedeni z izbra-

nimi vidnimi predstavniki stroke z različnih delovnih področij na univerzah

v Avstriji, Nemčiji, Veliki Britaniji, Franciji in Združenih državah Amerike:

Peter Mandl, Josef Strobl, Ulrich Michel, Stuart Aitken, Dan Montello, Paul

Longley, Nicholas Clifford, Gill Valentine, David Unwin, Nicholas Tate;

izvedeno v manjšem obsegu: Waldo Tobler, Klaus Frantz, John Loder, Phil

LeGonnidec, Malcolm Comeaux. Izvedeno v okviru sobotnega leta. Univerza

v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo.

Krevs, M., 2017. Študentsko študijsko odraščanje. Izbrane ilustracije na podlagi

študentskih izdelkov z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze

v Ljubljani. Plakat na Zborovanju slovenskih geografov in Melikovih dnevih

v Mariboru na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ma-

riboru, 22.–23. 9. 2017. URL: https://goo.gl/PBHD8X (Citirano 16. 9. 2018).

Krišelj, M., 1979. Valorizacija prostora za potrebe kmečkega turizma na primeru

škofjeloške občine. Magistrska naloga. Šenčur, Ljubljana, Filozofska fakulteta

Univerze v Ljubljani, 109 str.

Krišelj, M., 1981. Kmečki turizem na Gorenjskem. V: Brinovec, S. (ur.). Gorenjska,

12. zborovanje slovenskih geografov Kranj-Bled 1981. Ljubljana, Geografsko

društvo Slovenije, str. 215–220.

Kronika geografskega društva 1925–1945.1945. Geografski vestnik, 17, str. 126–127.

493

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 493

6.9.2019 10:48:56

Krošelj, T., 2012. Scenariji spreminjanja gladine podtalnice obalnega vodonosnika

v Gazi. Študentsko raziskovalno poročilo pri predmetu Geoinformacijski

modeli, simulacije in scenariji. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta,

Oddelek za geografijo, 30 str.

Kržišnik, J., 1926. Iz naše šolske geografije. Geografski vestnik, 2–3, str. 111–114.

Kuhar, R., 2018 (avgust). Opešana univerza: Kako se z zategovanjem pasu uničuje

slovensko visoko šolstvo. Mladina. URL: https://www.mladina.si/187129/

opesana-univerza/ (Citirano 5. 2. 2019)

Kuhn, T., 1996. The structure of scientific revolutions. Third edition. Chicago,

London, The University of Chicago Press, 212 str.

Kuhn, T. S., 2012. The structure of scientific revolutions. Fourth edition. 50th

anniversary edition. The University of Chicago Press, 217 str.

Kunaver, J., 1961. Visokogorski kras vzhodnih Julijskih in Kamniških Alp. Ge-

ografski vestnik, 33, 1, str. 95–135.

Kunaver, J., 1962. Terminologija visokogorskih kraških oblik. Geografski vestnik,

34, 1, str. 123–127.

Kunaver, J., 1966. On the location factor of the caves in Upper Soca Valley, with

special regard to the Kanin Mountains. V: Verico, P., Zorzin, R. (ur.). Alpine

caves: Alpine karst systems and their environmental context : Proceedings

of the international congress, Asiago - Italy, June 11th - 14th, 1992. Asiago,

Federazione Speleologica Veneta, Gruppi Speleologici Vicentini, str. 275-282.

Kunaver, J., 1970. O nekaterih kvantitativnih metodah v sodobni geografiji.

Geografski obzornik, 17, str. 8–13.

Kunaver, J., 1972. Geomorfološki razvoj Kaninskega pogorja s posebnim ozirom

na razvoj glaciokraškega reliefa. Doktorska disertacija, Oddelek za geografijo

Filozofske fakultete, 333 str.

Kunaver, J., 1975. H geomorfološkemu razvoju Bovške kotline v pleistocenu.

Geografski vestnik, 47, str. 11‒41.

Kunaver, J., 1978. Intenzivnost zakrasevanja in njegovi učinki v zahodnih Julijskih

Alpah - Kaninsko pogorje. Geografski vestnik, 50, 1, str. 33–50.

Kunaver, J., 1980. Razvoj in sledovi zadnje stadialne poledenitve v Zgornjem

Posočju. Geografski vestnik, 52, str. 17‒36.

Kunaver, J., 1983. Geomorfološki razvoj Kaninskega pogorja s posebnim ozirom

na razvoj glaciokraškega reliefa. Geografski zbornik, 22, str. 197‒346.

494

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 494

6.9.2019 10:48:56

Kunaver, J., 1985/1986. K problematiki geomorfološkega kartiranja in tipologije

visokogorskega glaciokraškega reliefa. Acta Carsologica, 14/15, 1, str. 173–182.

Kunaver, J., 1987. O komparativnih metodah v geomorfologiji visokogorskega

krasa. Geografski vestnik, 59, 1, str. 117–126.

Kunaver, J., 1989. Didaktika geografije včeraj, danes in jutri. V: Plut, D. (ur.),

Geografija in aktualna vprašanja prostorskega razvoja: 70 let geografije na

ljubljanski univerzi. Dela, 6, Ljubljana, Oddelek za geografijo Filozofske

fakultete, Znanstveni inštitut, str. 40–51.

Kunaver, J., 1990a. Poznoglacialne morene v najvišjih delih posoških Julijskih

Alp in poskus njihove datacije. V: Natek, K. (ur.). Geomorfologija in geo-

ekologija. Zzbornik referatov 5. znanstvenega posvetovanja geomorfologov

Jugoslavije, Krško, 18. do 23. junij 1990. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni

center SAZU, str. 207‒215.

Kunaver, J., 1990b. H geomorfologiji dolomitnega prevala Vršič v Julijskih Alpah.

Geografski vestnik, 62, str. 79‒98.

Kunaver, J., 1996. Problemi pouka geografije v Sloveniji v luči kurikularne pre-

nove. Geografija v šoli, 5, 3, str. 3–9.

Kunaver, J., 1999a. Geomorfološki razvoj doline Krnice in njene zadnje pole-

denitve. Dela, 13, str. 63‒75.

Kunaver, J., 1999b. Profesor Svetozar Ilešič kot pedagog. Geografski vestnik,

71, str. 157–176.

Kunaver, J, 1999c. Šolska geografija v Sloveniji na prelomu stoletja. V: Klemen-

čič, M. M., Pak, M. (ur.). Razvojne možnosti Slovenije = Development of

the possibilities of Slovenia = The future of the cities = 80th anniversary of

the Department of Geography. Dela, 14. Ljubljana, Oddelek za geografijo

Filozofske fakultete. str. 77–90.

Kunaver, J., 2009a. Začetnik naše znanstvene in šolske geografije. Slovenska

matica o Janezu Jesenku (1838-1908), Delo, 51, št.5 (8.1.2009), str. 17.

Kunaver, J., 2009b. Novejša raziskovalna in pedagoška prizadevanja ter dosežki

katedre za didaktiko geografije na ljubljanski univerzi. Dela, 32, str. 73–84.

Kunaver, J., 2016. Origine et distribution des arêtes de pente (skedenj), des

chaudrons à neige (kotlich) et des puits à neige : versant sud-est du massif

du Kanin (Slovénie). Karstologia, 67, 1, str. 43–52.

495

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 495

6.9.2019 10:48:56

Kunaver, J., Haubrich, H., Marentič-Požarnik, B., Lipovšek, I., Klemenčič, M. M.,

Drozg, V., Kolenc-Kolnik, K., Umek, M., Resnik Planinc, T., Popit, S., 2005.

Slovenska šolska geografija s pogledom v prihodnost. Ljubljana, DZS, 179 str.

Kunaver, J., Ogrin, D., 1993. Spodmoli v stenah kraškega roba. Annales : anali

Koprskega primorja in bližnjih pokrajin, 3, 3, str. 61–66.

Kurikulum za vrtce, 1999. Strokovni svet RS za splošno izobraževanje, 54 str.

Kuripešić, B., 2001. Putopis kroz Bosnu, Srbiju, Bugarsku i Rumeliju 1530.

Beograd, Čigoja štampa, 62 str.

Kušar, S., 2010. Postmoderni pristopi v ekonomski geografiji – institucionalni

pristop. Geografski vestnik, 82, 2, str. 25–38.

Kušar, S., 2019. Green infrastructure as a facilitator to sustainable spatial de-

velopment in rural areas: Experiences from the Vipava Valley (Slovenia).

European Countryside, 11, 1, str. 17–28.

Lah, A., 1965. Ljubljansko barje. Problemi urejanja in gospodarskega izkoriščanja

v obdobju 1945–1961. Ljubljana, Dela SAZU, 196 str.

Lakatos, I., 1978 (ponatis 1989). The methodology of scientific research program-

mes. Philosophical Papers Volume I. Cambridge New York, Port Chester,

Melbourne, Sydney, Cambridge University Press, 250 str.

Lampič, B., 2000. Agricultural pollution of the environment in Slovenia from

the aspect of energy and nitrate consumptions. Moravian geographical

reports, 8, 2, str. 2–13.

Lampič, B., 2002. Agrarno obremenjevanje okolja na Slovenskem v energetski

osvetlitvi: na izbranih primerih. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani,

Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, 208 str.

Lampič, B., 2005. Kmetijstvo kot priložnost sonaravnega razvoja podeželja v

Sloveniji. Dela, 23, str. 167–219.

Lampič, B., 2007. Okoljska in razvojna vloga kmetijstva v Mestni občini Lju-

bljana. Dela, 28, str. 359–379.

Lampič, B., 2009. Vrsta in intenzivnost okoljskih učinkov cestnega prometa. V:

Špes, M., Ogrin, D. (ur.). Okoljski učinki prometa in turizma v Sloveniji.

GeograFF, 5. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 54–61.

Lampič, B., Bedrač, M., Cunder, T., Klun, M., Mrak, I., Slabe Erker, R., 2016.

Trajnostna naravnanost kmetijstva v slovenskih regijah. GeograFF, 20. Lju-

bljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 146 str.

496

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 496

6.9.2019 10:48:56

Lampič, B., Bobovnik, N., Kušar, S., Zavodnik Lamovšek, A., Foški, M., 2018.

Nacionalna evidenca funkcionalno degradiranih območij v Sloveniji, 2017.

Ljubljana, Fakulteta za družbene vede, Arhiv družboslovnih podatkov. URL:

https://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/fdo17/ (Citirano 7. 1. 2019).

Lampič, B., Cigale, D., Kušar, S., Potočnik Slavič, I., Zupančič, J., 2017. Strokov-

na podpora fokusnim skupinam v sklopu priprave Strategije prostorskega

razvoja Slovenije 2050. Sklop 4, Gorska in obmejna območja. Zaključno

poročilo. Ljubljana, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v

Ljubljani, 80 str.

Lampič, B., Kušar, S., Zavodnik Lamovšek, A., 2017. Model celovite obravnave

funkcionalno degradiranih območij kot podpora trajnostnemu prostorskemu

in razvojnemu načrtovanju v Sloveniji. Dela, 48, str. 5–59.

Lampič, B., Mrak, I., 2007. Nature conservation in Slovenia. V: Vysudil, M.,

Lampič, B., Sulzer, W. (ur.). Sustainable environmental research: promoting

international cooperation and mutual assistance in natural parks. Olomouc,

Palacký University, str. 26–34.

Lampič, B., Mrak, I., 2008. Vrednote, vrednosti in razvojni potenciali območij

varovanja. Dela, 29, str. 145–159.

Lampič, B., Mrak, I., Plut, D., 2011. Geographical identification of development

potential for the sustainable development of protected areas in Slovenia.

Hrvatski geografski glasnik, 73, 2, str. 49–65.

Larivière, V., Haustein, S., Mongeon, P., 2015. The oligopoly of academic publi-

shers in the digital era. PLoS ONE, 10, 6, str. 1–15.

Lave, R., Wilson, M. W., Barron E. S., Biermann, C., Carey, M. A., Duvall, C.

S., Johnson, L., Lane, K. M., McClintock, N., Munroe, D., Pain R., Proc-

tor, J., Rhoads, B. L., Robertson, M. M., Rossi, J., Sayre, N. F., Simon, G.,

Tadaki, M., Van Dyke, C., 2014. Intervention: Critical physical geography.

The Canadian Geographer / Le Géographe canadien, 58, 1, str. 1–10.

Lave, R., 2014. Engaging within the Academy: A Call for Critical Physical

Geography. ACME: An International E-Journal for Critical Geographies,

13, 4, str. 508–515.

Lenntrop, B., 2008. Innovation Diffusion as Spatial Process (1953): Törsten

Hägerstrand. V: Key Texts in Human Geography. Edited by Phil Hubbard,

Rob Kitchin and Gill Valentine. Sage, Los Angeles itd., str. 1–8.

497

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 497

6.9.2019 10:48:56

Letna poročila o delu Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (za obdobje

1960–2004). Ljubljana, Filozofska fakulteta.

Lichtenberger, E., 1984. The German-speaking Countries. V: Geography since

the second world war. An International Survey. Johnston, R. J., Claval, P.

(ur.). London, Sydney, Croom Helm; Totowa, Barnes & Noble, str. 156–184.

Lipoglavšek-Rakovec, S., 1950. Slovenski izseljenci.Geografski vestnik, 22, str.

3–60.

Livingstone, D. N., 1993. The Geographical Tradition: Episodes in the history

of a contested enterprise. Oxford: Blackwell Publishers, 444 str.

Ljubljana – Geografija mesta, 2002. Gabrovec, M., Orožen Adamič, M. (ur.).

Ljubljana, Ljubljansko geografsko društvo in Založba ZRC, 297 str.

Lovrenčak, F., 1977. Zgornja gozdna meja v Kamniških Alpah v geografski luči.

Geografski zbornik, 16, str. 5‒150.

Lovrenčak, F.,1979. Laboratorijske analize prsti (laboratorijski priročnik za ge-

ografe). Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, PZE za geografijo, 51 str.

Lovrenčak, F., 1986. Zgornja gozdna meja v Julijskih Alpah in na visokih kraških

planotah Slovenije Geografski zbornik, 26, 1, str. 7–62.

Lovrenčak, F., 1987. Regionalna geografija v slovenski geografiji. Dela, 4 (Teorija

in metodologija regionalne geografije), str. 52–64.

Lovrenčak, F., 1994. Pedogeografija. Ljubljana, Oddelek za geografijo Filozofske

fakultete, 187 str.

Lovrenčak, F., 1996. Matematična geografija. Oddelek za geografijo, Filozofska

fakulteta Univerze v Ljubljani, 266 str.

Lovrenčak, F., 1997. Značilnosti prsti na pobočju Tičnice pri Rakeku. Dela, 12,

str. 265–273.

Lovrenčak, F., 1998. Pedogeographic characteristics of the karst poljes in No-

tranjska (Slovenia). Geografia fisica e dinamica quaternaria, 21, 1, str. 229–232.

Lovrenčak, F., 2003. Osnove biogeografije. Ljubljana, Oddelek za geografijo

Filozofske fakultete, 410 str.

Lovrenčak, F., 2007. Zgornja gozdna meja slovenskih Alp, visokih kraških

planot in Prokletij. Ljubljana, Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske

fakultete, 217 str.

Lovrenčak, F., 2009. Razvoj fizične geografije na ljubljanski univerzi. Dela, 32,

str. 33–42.

498

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 498

6.9.2019 10:48:56

Lovrenčak, F., Vovk Korže, A., 2004. Priročnik za spoznavanje prsti na terenu.

Ljubljana, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, 63 str.

Lukman, F., K., 1935. Fran Orožen. Ljubljana, Slovenski biografski leksikon 6.

zv., Mrkun-Peterlin.

Mahnič, J., 2009. Pomen Slovenske matice za razvoj geografije (Uvodni nagovor

k simpoziju o Kocenu). V: Kunaver, J. (ur.). Blaž Kocen 1821–1871, Življenje

in delo očeta Kocenovih atlasov. Ljubljana, Slovenska matica, str. 11–12.

Mal, J., 1925–1932. Cerk Josip. V: Izidor Cankar, Franc Ksaver Lukman idr. (ur.).

Slovenski biografski leksikon. 1. knj. Abraham–Lužar. Ljubljana, Zadružna

gospodarska banka, str. 76.

Manohin, V., 1945. Podnebje Ljubljane. Geografski vestnik, 17, str. 3‒48.

Manohin, V., 1949. O podnebju Ljubljane v dobi 1933‒1947. Geografski vestnik,

20‒21, str. 111‒120.

Maribor / Marburg. Prispevki h geografiji prijateljskih mest v Sloveniji in Nem-

čiji, 1994. Pak, M., Leib, J. (ur.). Maribor, Univerza v Mariboru, Pedagoška

fakulteta, 271 str.

Martin, G. J., James, P. E., 1993. All Possible Worlds: a History of Geographical

Ideas. New York, John Wiley and Sons, 585 str.

Matičič, P., 1951. Geografska razprostranjenost smuškega sveta in nekaj smuških

tur v Sloveniji. Seminarska naloga. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta,

Oddelek za geografijo.

Matvejević, P., 2008. Mediteranski brevir. Ljubljana, Založba V.B.Z., 243 str.

Medved, J., 1961. Problematika gorskih kmetij ob primeru Tople. Geografski

vestnik, 33, str. 137–152.

Medved, J., 1967a. Mežiška dolina: socialnogeografski razvoj zadnjih 100 let.

Ljubljana, Mladinska knjiga, 186 str.

Medved, J., 1967b. O vidikih in metodah preučevanja podeželske pokrajine.

Geografski vestnik, 39, str. 155–160.

Medved, J.,1972. Latinska Amerika. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta,

267 str.

Medved, J., 1972. O geografskem proučevanju slovenske podeželske pokrajine.

Geografski vestnik, 44, str. 91–113.

Medved, J. 1973. O novi orientaciji geografije kot učnega predmeta. Geografski

obzornik, 20, 1–2, str. 22–30.

499

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 499

6.9.2019 10:48:56

Medved, J.,1975. Sodobna koncepcija didaktike in metodike geografije. Geografski

obzornik, 22, 3–4, str. 35–41.

Medved, J., 1978. Afrika. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 506 str.

Medved, J., 1983. O novi orientaciji geografije kot učnega predmeta. Geografski

obzornik, 20, 1-2, str. 22–30.

Melik, A., 1921. Jugoslavija, zemljepisni pregled, 1. del. Ljubljana, Zbirka Pota

in cilji, 283 str.

Melik, A., 1923. Jugoslavija, zemljepisni pregled, 2. del. Ljubljana, Zbirka Pota

in cilji, 522 str.

Melik, A., 1927. Kolonizacija Ljubljanskega barja. Tiskovna zadruga, Ljubljana,

73 str.

Melik, A., 1928. Pliocensko porečje Ljubljanice. Geografski vestnik, 4, 1/4, str.

69–88.

Melik, A., 1931. Hidrografski in morfološki razvoj na srednjem Dolenjskem.

Geografski vestnik, 7, 1, str. 66–100.

Melik, A., 1935 (prvi zvezek), 1936 (drugi zvezek). Slovenija I., geografski opis,

splošni del. Ljubljana, Slovenska matica, 701 str.

Melik, A., 1938. Razvoj železnic na ozemlju Jugoslavije. Geografski vestnik, 14,

str. 118–134.

Melik, A., 1945a. Druga svetovna vojna in mi geografi. Geografski vestnik, 17,

str. 105–115.

Melik, A. 1945b. The development of the Yugoslav railways and their gravitation

toward Trieste = Razvitie Jugoslavskih železnyh dorog i ih ustremiennost k

Trstu = Le développement du réseau ferroviaire Yougoslave et son gravitation

vers Trieste. Beograd: 11 str.

Melik, A., 1946. Prirodno-geografska sestava Slovenije. Geografski vestnik, 18,

str. 3‒22.

Melik, A., 1947. Naš petletni gospodarski načrt. Geografski vestnik, 19, 1–4, str.

3–14.

Melik, A., 1949a. Dr. Alfred Šerko. Geografski vestnik, 20‒21, str. 339‒341.

Melik, A., 1949b. Slovenska Koroška (s karto v besedilu). Geografski vestnik,

20–21, 1, str. 3–30.

Melik, A., 1950. Naša velika dela. Ljubljana, Slovenski knjižni zavod, 255 str.

Melik, A., 1951. Pliocenska Pivka. Geografski vestnik, 23, 1, str. 17–39.

500

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 500

6.9.2019 10:48:56

Melik, A., 1952. Zasnova Ljubljaničinega porečja. Geografski zbornik, 1, 1, str. 5–31.

Melik, A., 1954. Slovenski Alpski svet. Ljubljana, Slovenska matica, 607 str.

Melik, A., 1955. Nekaj glacioloških opažanj iz zgornje Doline. Geografski

zbornik, 3, 1, str. 299–318.

Melik, A., 1956a. Amerika in ameriška Slovenija, popotni zapiski. Ljubljana,

DZS, 318 str.

Melik, A., 1956b. Pliocenska Soča. Geografski zbornik, 4, 1, str. 129–157.

Melik, A., 1957. Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino. Ljubljana, Slovenska

matica, 595 str.

Melik, A., 1959a. Nova geografska dognanja na Trnovskem gozdu. Geografski

zbornik, 5, 1, str. 5–25.

Melik, A., 1959b. Posavska Slovenija. Ljubljana, Slovenska matica, 595 str.

Melik, A., 1960. Slovensko primorje. Ljubljana, Slovenska matica, 547 str.

Melik, A., 1961. Fluvialni elementi na krasu. Geografski zbornik, 6, 1, str. 333–362.

Melik, A., 1964. Rast naših mest v novi dobi. Ljubljana, SAZU, 272 str.

Melik, A., Gams, I., Marolt, S., Sore, A., Predan, D., Arlič, S., Rebernik, D.,

Žagar, M., Kolenik, E., Zupančič, Z., Radinja, M., Šifrer, M., 1954. Povodenj

okrog Celja junija 1954. Geografski vestnik, 26, str. 3‒58.

Melik, V., 1989. Ljubljanska univerza in njeni predhodniki. V: Šelih, A. (ur.).

Zbornik ljubljanske univerze. V Ljubljani, Univerza Edvarda Kardelja, str. 7–17.

Meze, 1960. Bibliografija profesorja Antona Melika. Geografski vestnik, 32,

str. 10–20.

Meze, D., 1968. Hribovske kmetije in kmečki turizem. Turistični vestnik, 16,

str. 59–68.

Meze, D., 1975. Inštitut za geografijo (s kartografskim zavodom) pri Slovenski

akademiji znanosti in umetnosti. Geografski vestnik, 47, str. 161–164.

Mihevc, A., 1985–1986. Geomorfološka karta ozemlja Logaških Rovt = Geo-

morphological map of Logaške rovte. Acta Carsologica, 14-15, 1, str. 207–218.

Mihevc, A., 1996. Brezstropa jama pri Povirju. Naše jame, 38, str. 65‒75.

Mihevc, B., 1998. Slovenija na starejših zemljevidih. V: Geografski atlas Slovenije,

država v prostoru in času. Ljubljana, DZS, str. 38–49.

Mihevc, A., 2001. Speleogeneza Divaškega krasa. Ljubljana, Založba ZRC,

ZRC SAZU, 180 str.

501

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 501

6.9.2019 10:48:56

Mihevc, A., 2007. New interpretations of fluvial sediments from the Kras. Dela,

28, 2, str. 15–28.

Mihevc, A., Slabe, T., Šebela, S., 1998. Denuded caves - An Inherited element in

the Karst Morphology; The case from Kras. Acta Carsologica, 27, 1, str. 165–174.

Mihevc, A., Zupan Hajna, N., 1996. Clastic sediments from dolines and caves

found during the construction of the motorway near Divača, on the classical

Karst. Acta Carsologica, 25, 1, str. 169–191.

Mihevc, A., Zupan Hajna, N., 2007. Sestava in izvor klastičnih sedimentov iz

vrtač in brezstropih jam pri Divači. V: Knez, M., Slabe, T. (ur.). Kraški pojavi,

razkriti med gradnjo slovenskih avtocest. Ljubljana, Založba ZRC, str. 153–162.

Miklavčič, M., 1960–1971. Srebrnič Josip. V: Alfonz Gspan idr. (ur.). Slovenski

biografski leksikon. 3. knj. Raab–Švikaršič. Ljubljana, SAZU, str. 429–431.

Millerjeva rekonstrukcija karte sveta Pomponiusa Mele iz leta 1898. 2016. URL:

https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/bd/Karte_Pomponi-

us_Mela.jpg (Citirano 12. 8. 2018).

Minca, C., 2009. Italian Language Geography. V: International Encyclopedia

Of Human Geography. Kitchin R., Thrift N (ur.). Amsterdam itd., Elsevier,

str. 611–615.

Miquel, A., 1967. La géographie humaine du monde musulman jusqu‘au XIe

siécle, Vol. 1. Paris, EHESS, 426 str.

Mizuoka, F., 2008. Subsumption of space into society and alternative spatial

strategy. geographische revues, 10, 2, str. 7–19.

Mizuoka, F., Mizuuchi T., Hisatake T., Tsutsumi K., Fujita T., 2005. The critical

heritage of Japanese geography: its tortured trajectory for eight decades. Envi-

ronment and Planning D: Society and Space, 23, str. 453–473.

Moolman, T., Donaldson, R., 2017. Career paths of geography graduates. South

African Geographical Journal, 99, 3, str. 252–266.

Mrak, I., 2007. Onesnaženost ledenika Baltoro kot posledica turistične dejav-

nosti. Dela, 28, str. 381–396.

Mrak, I., 2009a. Sonaravni razvoj turizma in rekreacije v visokogorju. Doktorsko

delo. Ljubljana, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 203 str.

Mrak, I., 2009b. Značilnosti in okoljski vplivi gorništva. V: Okoljski učinki

prometa in turizma v Sloveniji. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske

fakultete, str. 141–152.

502

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 502

6.9.2019 10:48:56

Mrak, I., 2011. High mountain areas and their resilience to tourism development.

Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 168 str.

Mrak, I., Merchel, S., Benedetti, L., Braucher, R., Bourlès, D., Finkel, R., Reitner,

J. 2010. Uporaba metode datiranja površinske izpostavljenosti na primeru

podora Veliki vrh. V: Zorn, M., Komac, B., Pavšek, M., Pagon, P., (ur.). Od

razumevanja do upravljanja. Ljubljana, Založba ZRC, str. 105‒111.

Murdoch, J., 2006. Post-structuralist Geography: A Guide to Relational Space.

London, Thousand Oaks, New Delhi, Sage Publications Ltd., 220 str.

Muri, G., Jovičić, A., Mihevc, A., 2013. Source assessment of deposited parti-

cles in a Slovenian show cave (Postojnska jama): evidence of long-lasting

anthropogenic impact. International journal of speleology, 42, 3, str. 225–233.

Murphy, A., 2007. Geography’s place in higher education in the United States.

Journal of Geography in Higher Education, 31, 1, str. 121–141.

Münster, S., 2014. Cosmographia. Elektronska reprodukcija izdaje iz leta 1544,

Basel, Heinrichum Petri Internet Archive, URL: https://img.raremaps.com/

xlarge/35932.jpg (Citirano 6. 11. 2018).

Nagrobnik družine Peterlin na ljubljanskih Žalah, Oddelek 37A, vrsta 5, grob 8.

Naldini, P., 2001. Cerkveni krajepis ali opis mesta in škofije Justinopolis ljudsko

Koper. Darovec, D. (ur.). Koper, Knjižnica Annales Majora, 343 str.

Naprudnik, M., 2016. Regionalno načrtovanje – včeraj, danes, jutri. IB Revija,

50, 2, str. 41–43.

Naravne nesreče v Jugoslaviji s posebnim ozirom na metodologijo geografske-

ga proučevanja. Zbornik zveznega simpozija o metodologiji geografskega

proučevanja naravnih nesreč. 1983. Radinja, D. (ur.). Ljubljana, Oddelek za

geografijo Filozofske fakultete, 148 str.

Natek, K., Natek, M., 1999. Države sveta 2000. Ljubljana, Mladinska knjiga,

704 str.

Natek, K., 2001. The life and work of William Morris Davis (1850–1934) (življe-

nje in delo Williama Morrisa Davisa (1850–1934). Geografski zbornik (Acta

geographica), 41, str. 154–165.

Natek, K., 2007. Periglacial landforms in the Pohorje mountains. Dela, 27, str.

247‒263.

Natek, M., 1998. Petinsedemdeset let Geografskega društva Slovenije oziroma

Zveze geografskih društev Slovenije. Geografski obzornik, 45, 1, str. 22–27.

503

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 503

6.9.2019 10:48:56

Natek, M., Perko, D., 1999. 50 let Geografskega inštituta Antona Melika ZRC

SAZU. Geografija Slovenije, 1. Ljubljana, Založba ZRC, 176 str.

Navodila za inskripcijo na univerzi Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani.

1920. 16 str.

Nikolić, S. M., 1977. Uvod u geografiju – istorija geografije i geografskih otkrića.

Beograd, Naučna knjiga, 316 str.

Nir, D., 1990. Regional as a Socio-enviromental System. An Introduction to a

Systemic Regional Geography. Dordrecht, Kluver Academic Publishers, 183 str.

NM slike [listkovni katalog knjižnice Narodnega muzeja Slovenije]. URL:

http://nmslike.nms.si/nmslike/NMslike.asp (Citirano 5. 1. 2019).

Odgovorno do prostora! URL: https://www.zaps.si/index.php?m_id=odgovorno_

do_prostora (Citirano 6. 3. 2018).

O‘Grady, P., 2004. Thales of Miletus. Internet Encyclopedia of Philosophy.

URL: http://www.iep.utm.edu/thales/ (Citirano 27. 10. 2017).

Ogrin, D., 1992. Vpliv padavinskih in temperaturnih razmer na debelinski pri-

rastek dreves (na primeru treh pokrajinskih tipov v Sloveniji). Geografski

zbornik, 31, str. 107‒161.

Ogrin, D., 1994. Mezoklimatogeografija Koprskega primorja in njene spremembe

v zadnjih stoletjih. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska

fakulteta, Oddelek za geografijo, 326 str.

Ogrin, D., 1996. Podnebni tipi v Sloveniji. Geografski vestnik, 68, str. 39‒56.

Ogrin, D., 2005. Spreminjanje podnebja v holocenu. Geografski vestnik, 77, 1,

str. 57‒66.

Ogrin, D., 2014. Tendence spreminjanja podnebja po 2. svetovni vojni na jugo-

vzhodu Krasa. Dela, 41, str. 81‒100.

Ogrin, D., Klemenčič, M. M., Gosar, A., 1999. Geografija na Univerzi v Ljubljani.

Ljubljana, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 14 str.

Ogrin, D., Kosmač, S., 2013. Valvasorjevi prikazi vremena in podnebja v Slavi

vojvodine Kranjske. Dela, 40, str. 39-53.

Ogrin, D., Vysoudil, M., 2011. Topoklimatska karta obalnega pasu Slovenske

Istre. Dela, 35, str. 5‒25.

Ogrin, D., Vysoudil, M., Ogrin, M., Koželj, T., 2017. Topoklimatske razmere.

V: Ogrin, D. (ur.). Kamniška Bistrica ‒ geografska podoba gorske doline.

Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 45‒70.

504

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 504

6.9.2019 10:48:56

Ogrin, M., 2007. Proučevanje širjenja prometnega onesnaževanja v pokrajini z

metodo difuzivnih vzorčevalnikov. Doktorska disertacija. Univerza v Lju-

bljani, Filozofska fakulteta, 199 str.

Ogrin, M., 2008. Prometno onesnaževanje ozračja z dušikovim dioksidom v

Ljubljani, GeograFF, 1, Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete,

Oddelek za geografijo, 87 str.

Ogrin, M., 2009. Prometno obremenjevanje ozračja. V: Špes, M., Ogrin, D.

(ur.). Okoljski učinki prometa in turizma v Sloveniji. GeograFF, 5. Ljubljana,

Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 62–72.

Ogrin, M., Ogrin, D., Močnik, M., Smolej, A., Vengar, R., 2011. Prihodnost

zimskega turizma na Planini pod Golico v luči globalnega segrevanja. Dela,

36, str. 5–23.

Ogrin, M., Vintar Mally, K., 2013. Primerjava poletne onesnaženosti zraka z

dušikovim dioksidom v Ljubljani med letoma 2005 in 2013. Dela, 40, str. 55‒72.

Ogrin, M., Vintar Mally, K., Planinšek, A., Močnik, G., Drinovec, L., Gregorič,

A., Iskra, I., 2014. Onesnaženost zraka v Ljubljani: koncentracije dušikovih

oksidov, ozona, benzena in črnega ogljika v letih 2013 in 2014. GeograFF, 14.

Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 123 str.

Ogrin, M., Vintar Mally, K., Planinšek, A., Gregorič, A., Drinovec, L., Močnik,

G., 2016. Nitrogen dioxide and black carbon concentrations in Ljubljana.

GeograFF, 18. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 118 str.

Ogrin, M., Vozelj, T., Žemlja, K., Resnik Planinc T., A holistic approach to achi-

eving sustainable mobility in the Alps. V: NATA, Roberta V. (ur.). Progress

in education. 52. New York: Nova Science Publishers. str. 1–42.

Okoljski učinki prometa in turizma v Sloveniji. 2009. Ljubljana, Znanstvena

založba Filozofske fakultete, 205 str.

Olas, L., 1957. Razvoj in problemi sezonskega zaposlovanja prekmurskega pre-

bivalstva, Geografski vestnik, 27–28, str. 176–208.

Olas, L., 1976. Dvolastništvo – dejavnik v razvoju Prekmurja kot obmejne regije.

Geografski vestnik, 48, str. 151–155.

Operativni načrt o sodelovanju ministrstev pri pripravi regionalnih razvojnih

programov za obdobje 2021–2027. Predlog za obravnavo. 2019. Ministrstvo

za gospodarski razvoj in tehnologijo, interno gradivo, 64 str.

505

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 505

6.9.2019 10:48:56

Orožen Adamič, M., Urbanc, M., 2005. Odzivi na Atlant. V: Atlant (faksimi-

nirana izdaja). Ljubljana, Založba ZRC SAZU, str. 16–17.

Osrednja humanistična knjižnica. Oddelčne knjižnice. URL: http://www.ff.uni-

-lj.si/OHK/OHK/O_knjiznicah_OHK (Citirano 20. 12. 2017).

O‒T karta sveta. 2018. URL: https://en.wikipedia.org/wiki/T_and_O_map#/

media/File:Radkarte_MKL1888.png (Citirano 12. 8. 2018).

Paasi, A., 1996. Territories: Boundaries and Consciousness: the Changing

Geography of the Finnish – Russian Border, John Willey&Son Publishers.

London, LTD, 376 str.

Pajk, M., 1912. † Dr. Jos. Cerk. Carniola: Izvestja Muzejskega društva za Kranj-

sko, 3, 3, str. 216–219.

Pak, M., 1969. Družbenogeografski razvoj zgornjega Dravskega polja. Geografski

zbornik, 11, str. 283–402.

Pak, M., 1973. Trgovska središča v Ljubljani, Mariboru in Kranju. Geografski

vestnik, 45, str. 47–70.

Pak, M., 1977. Socialnogeografski problemi deformacij stanovanjske strukture

v mestih. Časopis za kritiko znanosti, 19–20, str. 186–199.

Pak, M., 1981. Nekaj misli o položaju v slovenski geografiji. Geografski vestnik,

53, str. 73–83.

Pak, M., 1987. O sodobni regionalni geografiji. Dela, 4, str. 23–31.

Pak, M., 1993: Geografska problematika narodnostne sestave prebivalstva Lju-

bljane. Geographica Slovenica, 24, str. 51–64.

Pak, M., 2000. Problematika razvoja oskrbnega središča Kranja. Kranjski zbornik

2000, str. 197–206.

Pak, M., 2004. Specifični elementi v funkcijski zgradbi Ljubljane. Dela, 22

(Geografska problematika Ljubljane in Zagreba), str. 27–37.

Pak, M., 2009. Svetlejša prihodnost slovenske regionalne geografije. Dela, 32,

str. 5–17.

Pak, M., Orožen Adamič, M. (ur.), 1992. Slovenia, geographic aspects of a new

independent European nation. Ljubljana, The Association of the Geographical

Societies of Slovenia, 97 str.

Pantograf. 2019. URL: https://tokoonline88.com/alat-gambar-pantograf-unik-

-mengubah-skala-dengan-akurat/ (Citirano 12.2.2019).

506

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 506

6.9.2019 10:48:56

Pavček, T., 1993. Popotnik. Galeb, 3 (november 1993). Čedad, Zadruga Novi

Matajur, str. 1.

Pavček, T., 2007. Za domišljijsko potovanje in domače branje [izbor poezije

Toneta Pavčka]. Ljubljana, Rokus Klett, 73 str.

Peake, L., Sheppard, E., 2014. The Emergence of Radical/Critical Geography

within North America. ACME, 13, 2, str. 305–327.

Peet, R., 1977. The development of radical geography in the United States.

Progress in human geography, 1, 3, str. 64–87.

Pelc, S., 1994. Promet v obmejnem območju severovzhodnega dela slovensko-

-hrvaške meje. Znanstvena revija, Družboslovje in filozofija, = Social sciences

and philosophy, 6, 1, str. 37–53.

Pelc, S., Černe, A., 1993. Območja prometne privlačnosti med središči urbanega

sistema Slovenije, Geografski vestnik, 65, str. 69–78.

Pelc, S., Drozg, V., 2009. Rural geography in Slovenia - an overview. Revija za

geografijo, 4, 1, str. 27–36.

Penck, A., Brückner, E., 1909. Die Alpen im Eiszeitalter, 3 zv. Leipzig, Chr.

Herm. Tauchnitz, 1199 str.

Pennington, P., 1988. Kdo je odkrival svet. Ljubljana, Delavska enotnost, 320 str.

Perko, D., 1999. Petdesetletnica Geografskega inštituta Antona Melika ZRC

SAZU. Geografski obzornik, 46, 1, str. 24–27.

Peterca, M., 2001. Matematična kartografija. Ljubljana, Fakulteta za gradbeništvo

in geodezijo Univerze v Ljubljani, 211 str.

Petrič, I. 1977. Geografski razvoj Loškega potoka. Diplomsko delo. Univerza v

Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 62 str.

Petrus Coppus fecit: De summa totius orbis, 2001. Razstavni katalog, Piran, 60 str.

Pietrus Coppus Fecit: De summa totius orbis (razstavni katalog), 2001. Piran,

Galerija Hermana Pečariča, 60 str.

Pipan, P., 2015. Trideseta obletnica Ljubljanskega geografskega društva. Geo-

grafski vestnik, 87, 1, str. 150–151.

Piróg, D., 2014. Destinations of geography graduates in the labour market in

Poland and other countries. Geographia Polonica, 87, 1, str. 95–111.

Pivec-Stelè Melita. 1932. Naše knjižnice. Glasnik Muzejskega društva za Slo-

venijo, 13, str. 71–92.

507

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 507

6.9.2019 10:48:56

Plevnik A., 1998. Potovalne navade prebivalcev izbranih stanovanjskih območij

Maribora. Geografski vestnik, 70, str. 91–113.

Plevnik, A., Mladenovič, L., Balant, M., Koblar, S., Kukovec, M., 2019. Uvrstite

mobilnost med strateške priložnosti: nacionalne smernice za pripravo Mo-

bilnostnih načrtov za ustanove. Ljubljana, Republika Slovenija, Ministrstvo

za infrastrukturo, 58 str.

Plinij Starejši, 2013. Naravoslovje 1, kozmografija in geografija (prevod: Hriberšek,

M.). Ljubljana, Historia Scientiae, Založba ZRC, 362 str.

Plut, D., 1976. Koprsko Primorje in njegova valorizacija za kmetijstvo in turizem.

Magistrska naloga. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 141 str.

Plut, D., 1977a. Sekundarna počitniška bivališča (vikendi) – nov pejsažni in

funkcijski element okolja v dolini zgornje Krke. Geographica Slovenica, 5,

str. 173–179.

Plut, D., 1977b. Valorizacija kopališč in onesnaževanje okolja v Koprskem Pri-

morju. Naše okolje, 5/77, str. 250–254.

Plut, D., 1977c. Fizičnogeografska regionalizacija Koprskega Primorja s pomočjo

faktorske analize. Geografski vestnik, 49 (1977), str. 165–171.

Plut, D., 1981a. Odlagališča odpadkov v Blejskem kotu kot degradacijski element

turistične pokrajine. V: Brinovec, S. (ur.). Gorenjska, 12. zborovanje slovenskih

geografov Kranj-Bled. Ljubljana, Geografsko društvo Slovenije, str. 186–196.

Plut, D., 1981b. Pokrajinska ekologija Bele krajine. Raziskovalno delo Inštituta

za geografijo Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani. Geographica Slovenica,

12. V: Pak, M. (ur). Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze, str. 141–166.

Plut, D., 1982. Geografija – med Scilo in Karibdo. Geografski obzornik, 29,

3–4, str. 31–42.

Plut, D., 1984. Vode v Beli krajini in njihova uporaba: hidrogeografska razi-

skava Bele krajine. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska

fakulteta, 403 str.

Plut, D., 1987. Slovenija – zelena dežela ali pustinja? Ljubljana, Univerzitetna

konferenca ZSMS, 237 str.

Plut, D., 1989. Ob 70-letnici poučevanja in raziskovanja geografije na ljubljanski

univerzi. Dela, 6, str. 1–8.

Plut, D., 1991. Entropijska zanka. Radovljica, Didakta, 151 str.

508

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 508

6.9.2019 10:48:56

Plut, D., 1994. Potrebna je sonaravna dejavnost. V: Okolje v Sloveniji, Lah, A.

(ur.). Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, str. 23–26.

Plut, D., 1995. Brez izhoda? Svetovni okoljski procesi. Ljubljana, DZS, 189 str.

Plut, D., 1998. Varstvo geografskega okolja. Ljubljana, Oddelek za geografijo

Filozofske fakultete, 311 str.

Plut, D., 1999. Pokrajinski vidiki sonaravnega razvoja zavarovanih območij

slovenskih Alp. Dela, 13, str. 103–113.

Plut, D., 2004. Zeleni planet? Prebivalstvo, energija in okolje v 21. stoletju.

Radovljica, Didakta, 239 str.

Plut, D., 2006. Environmental resources and tourism progress. Turizam kao

faktor regionalnog razvoja : Zbornik radova /Međunarodni naučni seminar

Turizam kao faktor regionalnog razvoja, Tuzla, 09.–10. 05. 2005/. Tuzla,

Univerzitet, Prirodno-matematički fakultet, Odsjek za geografiju, str. 23–30.

Plut, D., 2007. Sonaravni razvoj (napredek) in geografija. Dela, 28, str. 287–304.

Plut, D., 2009. Oris raziskovanja na področju okoljske geografije ob 90-letnici

Oddelka za geografijo ljubljanske Filozofske fakultete. Dela, 32, str. 43–69.

Plut, D., 2010. Geografija sonaravnega razvoja. Ljubljana, Znanstvena založba

Filozofske fakultete, 255 str.

Plut, D., 2012. Prehranska varnost sveta in Slovenije. Dela, 38, str. 5–23.

Plut, D., 2014. Sonaravni razvoj Slovenije - priložnosti in pasti. GeograFF, 13.

Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 244 str.

Plut, D., Cigale, D., Lampič, B., Mrak, I., Kavaš, D., Slabe Erker, R., Trebše,

P., Pleterski, A., Štular, B., Pirnat, J., Keršič-Svetel, M., Pečnik, M., 2008.

Trajnostni razvoj varovanih območij – celostni pristop in aktivna vloga

države: trajnostno gospodarjenje v varovanih območjih z vidika doseganja

skladnejšega regionalnega razvoja. Končno poročilo projekta. Ljubljana,

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 188 str.

Plut, D., Špes, M., Brečko Grubar, V., Hudoklin, J., 2002. Okoljevarstveni vidiki

prostorskega razvoja Slovenije. Razprave Filozofske fakultete. Ljubljana,

Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 292 str.

Plut, D., Trobec, T., Lampič, B., 2013. Regionalni viri Slovenije. Vodni viri Bele

Krajine. E-GeograFF, 7. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete

Univerze v Ljubljani, 107 str.

509

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 509

6.9.2019 10:48:56

Po kreativni poti do znanja. URL: http://www.sklad-kadri.si/si/razpisi-in-

-objave/novica/n/javni-razpis-po-kreativni-poti-do-znanja-2017-2020/

(Citirano 2. 3. 2018).

Pocock, D. C. D., 1983. The paradox of humanistic geography. Area, 15, str. 355–358.

Podatki uslužbenk Slovenske bibliografije, 2019. Odsotnost bibliografskih

podatkov o Viktorju Peterlinu v bazah Slovenske bibliografije Narodne in

univerzitetne knjižnice (osebni vir, 5. 1. 2019). Ljubljana.

Pogačar, P., Kušar, S., Cof, A., Černe, B., Zenkovič, N., 2016. Opredelitev in

določitev prednostnih območij za stanovanjsko oskrbo. Ljubljana, Prostorsko,

urbanistično in arhitekturno projektiranje, Petra Pogačar s.p., Univerza v

Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 96 str. URL: http://

www.mop.gov.si/fileadmin/mop.gov.si/pageuploads/studije/PROSO_konc-

no_porocilo.pdf (Citirano 6. 3. 2018).

Pogačnik, V., 1989a. Filozofska fakulteta po sedemdesetih letih delovanja. V:

Melik, V. in sod. (ur.). Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani. Ljubljana,

Filozofska fakulteta, str. 17–19.

Pogačnik, V., 1989b. Filozofska fakulteta v Ljubljani. V: Šelih, A. (ur.). Zbornik

ljubljanske univerze. V Ljubljani, Univerza Edvarda Kardelja, str. 31–35.

Pogledi na trajnostni razvoj ob reki Vipavi v občini Miren-Kostanjevica: rezul-

tati študentskih projektnih nalog. 2016. Kušar, S. (ur.). Ljubljana, Univerza v

Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 19 str.

Pomurje: geografki pogledi na pokrajino ob Muri, 2009. Kikec, T. (ur.). Murska

Sobota, Zveza geografskih društev Slovenije in Društvo geografov Pomurja,

263 str.

Poročila o delu Filozofske fakultete, Univerze v Ljubljani, 1961-2003. Poročila

o delu Oddelka za geografijo, njegovem materialnem stanju in posebna

poročila o delu Fizičnogeografskega laboratorija.

Poročilo o delu za leto 1975. 1976. Raziskovalna skupnost Slovenije. Ljubljana,

280 str. URL: http://www.arrs.si/sl/finan/letpor/inc/rss-porocilo-1975.pdf (Citirano 12. 2. 2019).

Poročilo PZE za geografijo, 1977. Program znanstvenoraziskovalnega dela

Filozofske fakultete v Ljubljani.Ljubljana, Filozofska fakulteta Univerze v

Ljubljani, str. 69–77.

510

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 510

6.9.2019 10:48:56

Potočnik Slavič, I., 2010. Endogeni razvojni potenciali slovenskega podeželja.

GeograFF, 7. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, 131 str.

Potočnik Slavič, I., Schmitz, S., 2013. Farm tourism across Europe. European

Countryside, 5, 4, str. 265–274.

Potovanja Marka Pola. 1954. Ljubljana, Mladinska knjiga, 244 str.

Praprotnik, N., 2017. Balthasar Hacquet in njegovo botanično delovanje na

Slovenskem. Ljubljana, Glasnik Slovenske matice, 34, str. 7–28.

Predstavitveni zbornik študijskega programa: Drugostopenjski magistrski pe-

dagoški dvopredmetni študijski program Geografija. Univerza v Ljubljani,

Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. URL: http://www.ff.uni-lj.si/

Portals/0/Dokumenti/Studij/Druga%20stopnja/PredstavitveniZborniki/

PedagoskiDvopredmetni/Geografija-DVOP_PED.pdf (Citirano 24. 4. 2014).

Program za študij geografije na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. 1971. 37 str.

Prosen, M., 2008. Hallerstein in astronomija. Ljubljana, Jutro, 47 str.

Radinja, D., 1951. Sava na Ljubljanskem polju. Geografski vestnik, 23, str. 67‒84.

Radinja, D., 1955. Zaključki mednarodnega zasedanja šolskih geografov na

Nizozemskem. Geografski obzornik, 2-3, str. 14–15.

Radinja, D., 1962. Reformirani študij geografije na univerzi. Geografski obzornik,

9, 3–4, str. 39–43.

Radinja, D., 1972a. Onesnaženost človekovega okolja v luči geografske termi-

nologije. Geografski obzornik, 19, 1, str. 35–39.

Radinja, D., 1972b. Zakrasevanje v Sloveniji v luči celotnega morfogenetskega

razvoja. Geografski zbornik, 13, str. 197‒243.

Radinja, D., 1974. Geografija in varstvo človekovega okolja. Geografski vestnik,

46, str. 110–120.

Radinja, D., 1977. O kompleksnosti v geografiji in izven nje. Geografski vestnik,

49, str. 25–30.

Radinja, D., 1979. Onesnaženost slovenskih rek in njene pokrajinske značilnosti.

Geografski vestnik, 51, str. 3‒18.

Radinja, D., 1983. Degradacija okolja v Radovljiški kotlini. Geographica Slo-

venica, 14, str. 64–66.

Radinja, D., 1987a. Snežna odeja v SR Sloveniji sredi decembra 1986 ter vprašanje

onesnaženosti našega okolja. Geografski vestnik, 54, str. 21‒35.

511

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 511

6.9.2019 10:48:56

Radinja, D., 1987b. Varstvo okolja in geografija. Notranjska zbornik 14. zboro-

vanja slovenskih geografov. Ljubljana, Zveza geografskih društev Slovenije,

str. 19–22.

Radinja, D., 1988. O tehnogenem kroženju žvepla v pokrajinskem okolju SR

Slovenije in njegovi bilanci. Geografski vestnik, 55, str. 3‒19.

Radinja, D,. 1989a. Častitljiv, vendar nesklenjen razvoj fizičnogeografskega

laboratorija. Dela, 6, str. 298–302.

Radinja, D., 1989b. Sedemdeset let fizične geografije na ljubljanski univerzi.

Geografija in aktualna vprašanja prostorskega razvoja. Dela, 6, str. 9‒21.

Radinja, D., 1991. Kmetijstvo v energetsko-ekološki osvetlitvi. Energetska zah-

tevnost kmetijstva in njegovo obremenjevanje okolja. Oddelek za geografijo,

Ljubljana, 18 str. (tipkopis).

Radinja, D., 1996. Obremenjevanje pokrajinskega okolja v Sloveniji zaradi

energijske intenzivnosti »družbenega« kmetijstva. Geografski vestnik, 68,

str. 103–121.

Radinja, D., 1997. Vprašanja o agrarnem preobremenjevanju pokrajinskega okolja

v Sloveniji. Geografija v šoli, 6, 2–3, Ljubljana, str. 105–109.

Rakovec, I., 1931. Morfološki razvoj v območju Posavskih gub. Geografski

vestnik, 7, str. 3‒66.

Rakovec, I., 1945. Dr. Artur Gavazzi (14. X. 1861–12. III. 1944). Geografski ve-

stnik, 17, str. 120–123.

Rakovec, I., 1947. O mostniški dolini v Bohinju. Geografski vestnik, 19, str. 129‒138.

Rakovec, I., 1949. Dolina Vrat v pleistocenski dobi in razvoj Peričnika. Geografski

vestnik, 20‒21, str. 251‒267.

Raju, S., 2004. Contextualizing critical geography in India: emerging research

and praxis. Geoforum, 35, str. 539–54.

Rana, L., 2008. Geographical Thought, A Systematic Record of Evolution. New

Delhi, Concept Publishing Company, 495 str.

Randall, R. R.,1955. The political geography of Klagenfurt plebiscite area, Faculty

of Clark University, Massachussets, 334 str.

Ravbar, M. 1974.Vloga Slovenije v tranzitnem prometu. Geografski obzornik,

21, 2–3, str. 24–29.

Ravbar, M., 1997. Slovenska mesta in obmestja v preobrazbi. Geografski zbornik,

37, str. 65–110.

512

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 512

6.9.2019 10:48:56

Ravbar, M., 2002. Suburbanizacijske težnje v razvoju prebivalstva in delovnih

mest v ljubljanski mestni regiji. V: Pak, M.(ur.). Geografija Ljubljane. Lju-

bljana, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, str. 215–233.

Reading Kant‘s Geography, 2011. Elden, S., Mendieta, E. (ur.). State University

of New York Press, Albany, 392 str.

Rebernik, D., 1999. Socialna geografija Ljubljane. Doktorska disertacija. Oddelek

za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 418 str.

Rebernik, D., 2002a. Socialnogeografska zgradba in preobrazba Ljubljane. V:

Pak, M.(ur.). Geografija Ljubljane. Ljubljana, Oddelek za geografijo Filo-

zofske fakultete, str. 83–114.

Rebernik, D., 2002b. Urbano-geografsko proučevanje blokovskih stanovanjskih

sosesk kot element urbanističnega planiranja. Dela, 18, str. 463–475.

Rebernik, D., 2004. Sodobni urbanizacijski procesi: od suburbanizacije do

reurbanizacije, Geografski vestnik, 76, 2, str. 53–64.

Rebernik, D., 2006. Transformation of retail in a post socialist city: new sho-

pping centres in Ljubljana. V: Urban changes in different scales: systems

and structures, Santiago de Compostella, Universidade de Santiago de

Compostella, str. 237–248.

Rebernik, D., 2008. Urbana geografija – Geografske značilnosti mest in urbani-

zacije v svetu. Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, Univerza

v Ljubljani, 294 str.

Rebernik, D., 2009. Bolonjska prenova študijskih programov na Oddelku za

geografijo. Dela, 32, str. 155–157.

Rebernik, D., 2016. Kakovost bivalnega okolja v soseski Murgle: skandinavski

urbanizem v Ljubljani. Dela, 46, str. 123–142.

Reisp, B., 1989. J. V. Valvasor – njegovo življenje, delo in pomen. Katalog. Lju-

bljana, Narodna galerija, str. 13–124.

Relph, E., 1976. Place and placelessnes. London, Pion Limited, 156 str.

Repe, B., 2006. Pedogeografska karta in njena uporabnost v geografiji. Doktorska

disertacija, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, 432 str.

Repe, B., 2014. Ljubljanskemu geografskemu društvu v prihodnjo slavo in čast

ob njegovi 30. letnici (predvsem pa za spodbudo). Geografski Obzornik, 61,

3, str. 5–8.

513

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 513

6.9.2019 10:48:56

Repe, B., 2018. Mednarodni klasifikacijski sistem za poimenovanje tal 2014.

Mednarodni klasifikacijski sistem za poimenovanje tal in izdelavo legend

na zemljevidih tal. Ljubljana, Rim, Znanstvena založba Filozofske fakultete

Univerze v Ljubljani in Organizacija združenih narodov za prehrano in

kmetijstvo (FAO), 216 str.

Repe, B., Mrak, I., 2009. Naravna ogroženost Slovenije z vidika erozije poho-

dniških poti. V: Okoljski učinki prometa in turizma v Sloveniji. Ljubljana,

Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 153–165.

Report Drown up on Behalf of the Committee on Regional Policy and Regional

Planning on a European Regional Planning Scheme. 1983. Luxembourg,

European Parliament, DOC. 1-1026.

Report on the Regional Problems of the Enlarged Community. 1973. Brussels,

Commission of the European Comunities, 289 str.

Resnik Planinc, T., 1994. Mednarodna listina o geografskem izobraževanju. V:

Haubrich, H. (ur.). International charter on geographical education. Nürn-

berg: Hochschulverband für Geographie und ihre Didaktik, 17 str.

Resnik Planinc, T., 2005. Times of change for geography education in Slovenia.

V: Donert, K., Charzyński, K. (ur.). Changing horizons in geography edu-

cation, (Geography in European higher education, 2). Torun, Association

of Polish Adult Educators, str. 188–194.

Resnik Planinc, T. 2007. The competences of geography teachers and innovati-

on in the geography curriculum. V: Catlin, S. (ur.). Changing geographies:

innovative curricula : the conference proceedings. Oxford, International

Geographical Union, Commission for Geographical Education, British

Sub-Committee, str. 259–264.

Resnik Planinc, T., 2008. Theory and practice in geographical education. V:

Donert, K., Wall, G. (ur.). Future prospects in geography: Herodot Con-

ference Proceedings, 4th-7th September 2008, Liverpool Hope University,

(Geography in European higher education, 7). Liverpool: Liverpool Hope

University Press, str. 121–133.

Resnik Planinc, T., 2009. Oddelek za geografijo. V: Zbornik Filozofske Fakultete

Univerze v Ljubljani, 1919–2009. Ljubljana, Filozofska fakulteta, str. 167–189.

Resnik Planinc, T., 2011a. Future prospects for geographical education in Slovenia.

Review of international geographical education online. RIGEO, 1, 1, str. 41–59.

514

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 514

6.9.2019 10:48:56

Resnik Planinc, T., 2011b. Perspektive prihodnosti v geografskem izobraževanju.

Geografija v šoli, 20, 3, str. 3–11.

Resnik Planinc, T., 2013. Development and present situation of Slovenian

didactics of geography. Annales Universitatis Paedagogicae Cracoviensis,

Studia Geographica, 4, str. 110–125.

Resnik Planinc, T., Ogrin, M., Ilc Klun, M., Glojek, K., 2017. Implementation

of sustainable mobility in education. GeograFF, 23. Ljubljana, Znanstvena

založba Filozofske fakultete, 137 str.

Reya, O., 1949. Maksimalne intenzitete padavin v Slovenskem primorju. Geo-

grafski vestnik, 20‒21, str. 87‒110.

Rhoads, B. L., 2005. Process/form. V: Castree N., Rogers A., Sherman D. (ur.).

Questioning geography, Fundamental Debates. str. 132–150.

Rhoads, B. L., Thorn C. E., 1996. Observation in Geomorphology. V: The Sci-

entific Nature of Geomorphology. 1996. Proceedings of the 27th Binghamton

Symposium in Geomorphology held 27-29 September 1996. B.L. Rhoads,

Thorn C. E. (ur.). Chichester, John Wiley & Sons Ltd, str. 21–56.

Rhoads, B. L., Thorn, C. E., 1994. Contemporary philosophical perspectives on

physical geography with emphasis on geomorphology. Geographical review,

Vol. 84, No. 1 (Jan., 1994), str. 90–101.

Rogelj, B., Tiran, J. 2014. Geografska analiza volilne udeležbe v Sloveniji. Ge-

ografski vestnik, 86, 2, str. 25–43.

Roglić, J., 2005. Uvod u geografsko poznavanje karata s prilozima iz uvoda u

geografiju. Zagreb, Školska knjiga, 277 str.

Rojc, B., 1990. Kartografsko delo Janeza Vajkarda Valvasorja. V: Valvasorjev

zbornik, referati s simpozija. Ljubljana, SAZU, str. 165–180.

Roller, D. W., 2015. V: Tauris, I. B. (ed.). Ancient Geography: The Discovery of

the World in Classical Greece and Rome. London, 288 str.

Ruppert, K., Schaffer, F., Maier, J., Paesler, R., 1977. Sozialgeographie, Georg

Westermann Verlag, Braunschweig, 187 str.

Ruppert, K., Schaffer, F., Maier, J., Päsler, R., 1981. Socialna geografija. Zagreb,

Školska knjiga, 159 str.

Rye, T., Welsch, J., Plevnik, A., Tommasi, R., 2011. First steps towards cross-

-national transfer in integrating mobility management and land use planning

in the EU and Switzerland. Transport policy, 18, 3, str. 533–543.

515

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 515

6.9.2019 10:48:56

Samuels, M. S., 2014 [1978]. Existentialism and human geography. V: Humanistic

geography. Prospects and problems. Ley D., Samuels, M. S. (ur.). London,

New York, Routledge, Taylor &. Francis Group, str. 22–40.

Saunders, D. B., Blanco Ramírez, G., 2017. Resisting the Neoliberalization of

Higher Education: A Challenge to Commonsensical Understandings of

Commodities and Consumption. Cultural Studies - Critical Methodologies,

17, 3, str. 189–196.

Savnik, R., 1925. Pregled doslej izdanih jugoslovanskih zemljevidov države SHS

in Balkanskega polotoka. Geografski vestnik, 1, str. 74–79.

Sayer, A., 1993. Postmodernist thought in geography: a realist view. Antipode,

25, 4, str. 320–344.

Schaefer, F. K. 1953. Exceptionalism in geography: A methodological examina-

tion. Annals of the Association of American Geographers 43, str. 226–249.

Schmidt, V., 1963. Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, 1. Ljubljana,

DZS, 227 str.

Seidl, F., 1907. Kamniške ali Savinjske Alpe, njih zgradba in lice. Ljubljana,

Matica Slovenska, 255 str.

Seidl, F., 1925. Zemeljski potresi pri Črnomlju v zvezi z geološko zgodovino

krajine. Spomenica u počast gospodinu profesoru Dru Dragutinu Gorjano-

vić‒Krambergeru prigodom 70-godišnjice njegovog rođenja i 50-godišnjice

njegovog znanstvenog rada. Zagreb, str. 143‒169.

Sekolec, J., 2007. O družabni igri kranjskega plemiča in njegovega učitelja iz 17.

stoletja in o geografiji, brez katera so velika dejanja nema in zgodovina slepa,

1. del. Kronika, časopis za krajevno zgodovino, 55, 3, str. 365–386.

Sekolec, J., 2008. O družabni igri kranjskega plemiča in njegovega učitelja iz 17.

stoletja in o geografiji, brez katera so velika dejanja nema in zgodovina slepa,

2. del. Kronika, časopis za krajevno zgodovino, 56, 1, str. 19–46.

Seznami predavanj na spletni strani Univerze od študijskega leta 2006/07 do

2014/15. URL: https://www.uni-lj.si/studij/koristne_informacije/seznam_pre-

davanj/ (Citirano 2. 9. 2018).

Seznami predavanj za drugo stopnjo od študijskega leta 2014/15 naprej na

spletni strani Filozofske fakultete. URL: http://www.ff.uni-lj.si/studij/

magistrski_studij_2_stopnja/predstavitveni_zborniki_studijskih_programov (Citirano 2. 9. 2018).

516

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 516

6.9.2019 10:48:56

Seznami predavanj za drugo stopnjo od študijskega leta 2017/18 naprej na sple-

tni strani Oddelka za geografijo FF UL. URL: http://geo.ff.uni-lj.si/studij/

magistrski_studij (Citirano 2. 9. 2018).

Seznami predavanj za prvo stopnjo od študijskega leta 2014/15 naprej na spletni

strani Filozofske fakultete. URL: http://www.ff.uni-lj.si/studij/dodiplom-

ski_studij_1_stopnja/predstavitveni_zborniki_studijskih_programov (Citirano 2. 9. 2018).

Seznami predavanj za prvo stopnjo od študijskega leta 2016/17 naprej na spletni

strani Oddelka za geografijo FF UL. URL: http://geo.ff.uni-lj.si/studij/

dodiplomski_studij (Citirano 2. 9. 2018).

Seznami predavanj Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete in Oddelka za

geografijo. Študijska leta 1920 – 2019. Arhiv Univerze v Ljubljani.

Simonič, I., 1934. Migracije na Kočevskem v luči priimkov, Etnolog, 7, str. 107–138.

Sinteza (povzetki) strokovnih gradiv, ki zadevajo prostorski plan SR Slovenije.

Delovno gradivo za strokovno razpravo. 1977. Ljubljana, Zavod SR Slovenije

za družbeno planiranje – področje za prostorsko planiranje, 155 str.

Slabe Erker, R., Klun, M., Lampič, B., 2017. Assessment of agricultural sustaina-

bility at regional level in Slovenia. Lex localis : revija za lokalno samoupravo,

14, 2, str. 209–223.

Slaughter, S., Rhoades, G., 2000. The Neo-Liberal University. New Labor

Forum, 6, str. 73–79.

Slavec, A., 1997. Geografija Kranja. Doktorska disertacija. Oddelek za geografijo,

Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani, 748 str.

Slavič Potočnik, I., 2009. Socialni kapital na slovenskem podeželju, Dela, 31,

str. 21–36.

Slovenia – A Gateway to Central Europe, 1996. Gosar, A. (ur.). Ljubljana, Zveza

geografskih društev Slovenije, 96 str.

Slovenia - a geographical overview. 2004. Orožen Adamič, M. (ur.).Ljubljana,

Association of the Geographical Societies of Slovenia, 159 str.

Slovenia. Geographic aspects of a new independent European nation, 1992. Pak,

M. (ur.). Ljubljana, Zveza geografskih društev Slovenije, 97 str.

Slovenija na vojaškem zemljevidu 1763–1787. Zvezki 1-7. Rajšp, V. (ur.). Ljubljana,

Arhiv Republike Slovenije in Založba ZRC.

517

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 517

6.9.2019 10:48:56

Slovenija – pokrajine in ljudje, 1998. Perko, D., Orožen Adamič, M. (ur.). Lju-

bljana, Mladinska knjiga, 735 str.

Slovenika. Slovenska nacionalna enciklopedija. 2011. Ljubljana, Mladinska

knjiga, 1874 str.

Slovenski prostor 2050. Vizije prostorskega razvoja Slovenije. 2016. Ljubljana,

Ministrstvo za okolje in prostor, 53 str.

Smith, N., 2001. Marxism and Geography in the Anglophone World. Geo-

graphische Revue, 2, str. 5–21.

Smith, N., 2004. Space and substance in geography. Cloke, P., Crang, P., Go-

odwin, M. (ur.). Envisioning Human Geographies, Arnold, str. 1–29.

Sore, A., 1974. Zdraviliški turizem s posebnim ozirom na Rogaško Slatino in

Atomske Toplice. V: Žagar, M. (ur.). Voglajnsko-Sotelska Slovenija. Ljubljana,

Geografsko društvo Slovenije, str. 205–216.

Spodnje Podravje s Prlekijo: možnosti regionalnega in prostorskega razvoja,

1996. Pak, M., Žiberna, I. (ur.). Ljubljana, Zveza geografskih društev Slo-

venije, 445 str.

Stannard, K., (2002. Waving, Not Drowning: Geography - Challenges and

Opportunities. Geography, 87, 1, str. 73–83.

Stannard, K., 2003. Earth to academia: on the need to reconnect university and

school geography. Area, 35, 3, str. 316–322.

Stari krajepisi Istre. 1999. Darovec, D. (ur.). Koper, Knjižnica Annales Majora,

292 str.

Staszak, J. F., 1995. La géographie d‘avant la géographie. Le climat chez Aristote

et Hippocrate. Paris, L‘Harmattan, 252 str.

Statistično poročilo o znanstvenih, strokovnih in ljudskih knjižnicah v letu 1960.

Ljubljana. (interni vir).

Staut, M., Kovačič, G., Ogrin, D., 2007. The spatial cognition of Mediterranean

in Slovenia: (in)consistency between perception and physical definitions =

Prostorsko dojemanje Sredozemlja v Sloveniji: (ne)skladje med dojemanjem

in fizičnimi opredelitvami. Acta Geographica Slovenica, 47, 1, str. 105–131.

Stepišnik, U., 2004. The origin of sediments inside the collapse dolines of Po-

stojna karst (Slovenia) = Izvor sedimentov v udornicah postojnskega krasa

(Slovenija). Acta Carsologica, 33, 1, str. 237–244.

518

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 518

6.9.2019 10:48:56

Stepišnik, U., 2010a. Relict alluvial fans of Matarsko podolje and Vrhpoljska

brda, Slovenia. Zeitschrift für Geomorphologie, 54, 1, str. 17–29.

Stepišnik, U., 2010b. Udornice v Sloveniji. Ljubljana, Znanstvena založba Fi-

lozofske fakultete, 118 str.

Stepišnik, U., 2011. Reliktni vršaji kontaktnega krasa. Ljubljana, Znanstvena

založba Filozofske fakultete, 60 str.

Stepišnik, U., 2015a. The problem of dissolution doline definition. Dela, 43, str.

29–40.

Stepišnik, U., 2017a. Dinarski kras: plitvi kras Zgornje Pivke. Ljubljana, Znan-

stvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 115 str.

Stepišnik, U., 2017b. Vrednotenje geodiverzitete in trajnostni razvoj. V: Lampič,

B., Zupančič, J. (ur.). Raziskovalno-razvojne prakse in vrzeli trajnostnega

razvoja Slovenije. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, str.

115–126.

Stepišnik, U., Ferk, M., Kodelja, B., Medenjak, G., Mihevc, A., Natek, K, Žebre,

M., 2009. Glaciokarst of western Orjen, Montenegro. Cave and karst science.

The transactions of the British Cave Research Association, 36, 1, str. 21‒28.

Stepišnik, U., Ilc Klun, M., Repe, B., 2017a. Assesment of educational potential

of geodiversity on example of Cerknica Polje, Slovenia. Dela, 47, 1, str. 23‒39.

Stepišnik, U., Repe, B., 2015. Identifikacija vročih točk geodiverzitete na primeru

krajinskega parka Rakov Škocjan. Dela, 44, str. 45‒62.

Stoddart, D. R., 1966. Darwin‘s Impact on Geography. Annals of the Association

of American Geographers, 56, 4, str. 683–698.

Stoddart, D. R., 1975. Kropotkin, Reclus, and ‚Relevant‘ Geography. Area, 7, 3,

str. 188–190.

Stoddart, D. R., 1981. Geography, Ideology and Social Concern. Basil Blackwell,

256 str.

Stopar, I., 2013. Vischer Georg Matthäus (1628–1696). Slovenska biografija.

Ljubljana, ZRC SAZU.

Strahler, A. N., 1952. Dynamic basis of geomorphology. Bulletin of the Geolo-

gical Society of America, 63, str. 923–938.

Strategija razvoja turizma v občini Ribnica – predlog (delovno gradivo). URL:

http://www.ribnica.si/wp-content/uploads/Ribnica_strategija_delovna%20

verzija.pdf (Citirano 6. 3. 2018).

519

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 519

6.9.2019 10:48:56

Supan, A., 1880. Lehrbuch der Geographie nach den Prinzipien der neuren

Wissenchaft für Österrerichische Mittelschulen und verwandte Lehranstalten.

Ljubljana (Laibach), Verlag von Ig. v. Kleinmayr & Fed.Bamberg, 296 str.

Supan, A., 1884. Grundzüge der physischen Erdkunde. Leipzig, Veit & Comp.,

492 str.

Supan, A., 1896. Grundzüge der physischen Erdkunde. Leipzig, Veit & Comp.,

706 str.

Supan, A., 1922. Leitlinien der allgemeinen politischen Geographie. Naturlehre

des Staates. Berlin, Leipzig, Vereinigung wissenschaftlicher Verleger, Walter

de Gruyter & Co., 199 str.

Sustainable development of small towns. 2007. Lampič, B., Špes, M. (ur.). Lju-

bljana, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta; Brno, Ústav Geoniky

Akademie Věd České Republiky, 168 str.

Svetovna zgodovina od začetkov do danes, 1976. Ljubljana, Cankarjeva založba,

687 str.

Šaleška in Zgornja Savinjska dolina, 2006. Šalej, M. (ur.). Velenje, Erico – In-

štitut za ekološke raziskave, 303 str.

Šarabon, V., Komatar, F., 1916. Zgodovina in geografija Avstro-Ogrske. Ljubljana.

Društvo slovenskih profesorjev, 140 str.

Šarabon, V. 1922. Češkoslovaška republika. Ljubljana, Društvena nabavna za-

druga, 96 str.

Šerko, A., 1946. Barvanje ponikalnic v Sloveniji. Geografski vestnik, 18, str. 125‒139.

Šerko, A., 1947. Kraški pojavi v Jugoslaviji. Geografski vestnik, 19, 1, str. 43–70.

Šerko, A., 1951. Ljubljanica. Geografski vestnik, 23, 1, str. 3–16.

Šifrer, T., Turk, J., 1989. O delu knjižnice za geografijo Filozofske fakultete.

Dela, 6, str. 290–297.

Šmitek, Z., 1991. Slovenci v misijonih. V: Zgodovina cerkve na Slovenskem.

Celje, Mohorjeva družba, Ljubljana, str. 305–326.

Špes, M., 1977. O problemih življenskega okolja v Celju = Geographical aspect of

the degradation of environment as exemplified by Celje. Geografski vestnik:

časopis za geografijo in sorodne vede, 49, str. 73–80.

Špes, M., 1981. Problemi življenjskega okolja v Celju. V: Pak, M. (ur). Geographica

Slovenica, 12, Raziskovalno delo Inštituta za geografijo Univerze Edvarda

Kardelja v Ljubljani. Ljubljana, Inštitut za geografijo Univerze, str. 167–191.

520

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 520

6.9.2019 10:48:56

Špes, M., 1994. Degradacija okolja kot dejavnik diferenciacije urbane pokrajine

(na izbranih slovenskih primerih). Doktorska disertacija. Ljubljana, Filozofska

fakulteta, Oddelek za geografijo, 304 str.

Špes, M., 1997. Družbenogeografski vidiki proučevanja okoljskih problemov.

Geografski vestnik, 69, str. 187‒202.

Špes, M., 1998a. Degradacija okolja kot dejavnik diferenciacije urbane pokrajine.

Geografski vestnik, 70, str. 215‒216.

Špes, M., 1998b. Degradacija okolja kot dejavnik diferenciacije urbane pokrajine

= Degradation of the environment as a differentiating factor in the urban

area. Geographica Slovenica, 30. Ljubljana, Inštitut za geografijo, 199 str.

Špes, M., 2000. Geografske značilnosti pokrajinsko ranljivih območij v Sloveniji.

Pokrajinsko ranljiva območja v Sloveniji. Geographica Slovenica, 33, 1, str. 9–45.

Špes, M., 2009a. Mesto kot ekosistem. Dela, 31, str. 5–20.

Špes, M., 2009b. Promet in turizem na čereh pokrajinske občutljivosti Slovenije.

V: Cigale, D., Okoljski učinki prometa in turizma v Sloveniji, GeograFF, 5,

Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete, str. 9–21.

Špes, M., Cigale, D., Lampič, B., 2002. Izstopajoči okoljski problemi v Ljublja-

ni. V: Pak, M. (ur.). Geografija Ljubljane. Ljubljana, Oddelek za geografijo

Filozofske fakultete, str. 53–83.

Špes, M., Cigale, D., Lampič, B., Natek, K., Plut, D., Smrekar, A., 2002. Študija

ranljivosti okolja : (metodologija in aplikacija). Geographica Slovenica, 35,

1-2. Ljubljana, ZRC SAZU, 150 str.

Špes, M., Smrekar, A., Lampič, B., 2000. Kvaliteta bivalnega okolja v Ljubljani.

V: Gabrovec, M., Orožen Adamič, M. (ur.). Ljubljana: geografija mesta.

Ljubljana, Založba ZRC SAZU, str. 163–174.

Študijski program Geografija. 1999. Ljubljana, Oddelek za geografijo FF UL,

69 str.

Šušteršič, F., Šušteršič, S., Stepišnik, U., 2003. The late quaternary dynamics

of Planinska jama, south-central Slovenia. [S. l.], British Cave Research

Association, str. 89‒96 str.

Tabula Peutingeriana. Wikipedija. 2017. URL: https://upload.wikimedia.org/

wikipedia/commons/5/50/TabulaPeutingeriana.jpg (Citirano 6. 11. 2017).

Teorija in praksa regionalizacije Slovenije, 2004. Drozg, V. (ur.).Maribor, Uni-

verza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, 95 str.

521

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 521

6.9.2019 10:48:56

Thompson, I. B., 1975. Geography in France: A British View. The Geographical

Journal, 141, 3, str. 349–354.

Tičar, J., Tomić, N., Breg Valjavec, M., Zorn, M., Marković, S. B., Gavrilo, M.

B., 2018. Speleotourism in Slovenia: balancing between mass tourism and

geoheritage protection. Open Geosciences, 10, str. 344–357.

Timar, J., 2003: Lessons from postsocialism: ‘what’s left for emerging critical

geography to do in Hungary?’ Antipode, 35, 1, str. 24–33.

Tiran, J., 2017. Kakovost bivalnega okolja v Ljubljani. Georitem,28. Ljubljana,

Založba ZRC SAZU, 110 str.

Tiran, J., Mladenović, L., Koblar, S., 2015. Dostopnost do javnega potniškega

prometa v Ljubljani po metodi PTAL = Accessibility to public transport using

the PTAL method : the case of Ljubljana. Geodetski vestnik, 59, 4, str. 723–735.

Titl, J., 1965. Socialnogeografski problemi na koprskem podeželju. Koper, Za-

ložba Lipa, 156 str.

Tommasini, G. F., 1993. Zgodovinski komentarji o Istri. Ljubljana, Založba

Kres, 206 str.

Topole, M., 1998. Mirnska dolina. Regionalna geografija porečja Mirne na

Dolenjskem. Ljubljana, Zbirka ZRC 21, Založba ZRC,175 str.

Topole, M., 2013. Geografija občine Moravče. Ljubljana, Zbirka Geografija

Slovenije, 7, Založba ZRC, 238 str.

Travels of Ibn Battuta. WorldMap. 2015. URL: https://www.reddit.com/r/Ma-

pPorn/comments/4nksvv/the_voyages_of_ibn_battuta_the_most_wel _tra-

veled (Citirano 20. 8. 2018).

Trobec, T., 2015. Hidrogeografska analiza pojavljanja hudourniških poplav v Slo-

veniji. Doktorska disertacija, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete, 253 str.

Trobec, T., Lampič, B., Plut, D., 2017. The changing role of local water reso-

urces over time: The case of Slovenian rural region Bela krajina. European

Countryside, 9, 1, str. 177–193.

Trobec, T., Lapuh, L., 2014. Ljubljansko geografsko društvo skozi čas. Geografski

obzornik, 61, 3, str. 10–14.

Tuan, Yi-Fu, 1983. Geographical Theory: Queries from a Cultural Geographer.

Geographical Analysis, 15, str. 69–72.

Tunjić, F., 2004. Vmesna Evropa. Koper, Založba Annales, 469 str.

522

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 522

6.9.2019 10:48:56

Turk, J., 1985. Bibliografija v tujini objavljenih del članov Oddelka za geografijo

1945-1984. Dela, 1, str. 1–63.

Turk Niskač, B., Klaus S., Starec, S., 2010. Urbano življenje ob kmetijah ali rural-

no življenje ob stolpnicah? : dilema jasne ločnice med urbanim in ruralnim.

Urbani izziv, 21, 1, str. 32–41.

Učni načrt. Program osnovna šola. Geografija. 2011, Ljubljana, Ministrstvo za

šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo, 39 str.

Učni načrt. Program osnovna šola. Spoznavanje okolja, 2011, Ljubljana, Mini-

strstvo RS za šolstvo in šport, 31 str.

Unwin, D. J., 1978. Quantitative and theoretical geography in the United King-

dom. Area, 10, 5, str. 337–344.

Unwin, T., 1992. The Place of Geography. Harlow, Longman Group Limited,

273 str.

Urbanc, M., 2004. Dvajseta obletnica Ljubljanskega geografskega društva.

Geografski vestnik, 76, 1, str. 104–106.

Urbanc, M., 2017. (Ne)omejene možnosti geografije na projektnem trgu?! Ge-

ografski vestnik, 89, 2, str. 61–88.

Valvasor, J. V., 1984. Slava vojvodine Kranjske – izbrana poglavja. Ljubljana,

Mladinska knjiga, 339 str.

Valvasor, J. V., 2017. Slava vojvodine Kranjske. Ljubljana, Mladinska knjiga

Založba, 410 str.

Valvasor, J. V., 2009–2012. Čast in slava vojvodine Kranjske. Knjige 1-4. Ljubljana,

Zavod Dežela Kranjska, 3552 str.

Varenius, B., Jurin, J., 1712. Geographia generalis. Ponatis. Cambridge, Cambridge

University Press, 511 str.

Veliki družinski atlas sveta, 1992. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 392 str.

Verbič, M., 1983. VI. Jugoslovanski simpozij o napredku geografije. Geografski

obzornik, XXX, 1–2. Ljubljana, 68–69.

Vintar Mal y, K., 2006a. Okoljevarstvena in socialnoekonomska protislovja držav

v razvoju. Doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta,

Oddelek za geografijo, 203 str.

Vintar Mally, K., 2006b. Prednosti in omejitve uporabe kazalcev sonaravnega

razvoja. Dela, 26, str. 43–59.

523

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 523

6.9.2019 10:48:57

Vintar Mally, K., 2006c. Tourism and sustainable development. Turizam kao

faktor regionalnog razvoja /Međunarodni naučni seminar Turizam kao faktor

regionalnog razvoja, Tuzla, 9.-10. 5. 2005/. Tuzla, Univerzitet, Prirodno-ma-

tematički fakultet, Odsjek za geografiju, str. 207–213.

Vintar Mally, K., 2018. Regional differences in Slovenia from the viewpoint of

achieving Europe's sustainable development. Acta geographica Slovenica,

58, 2, str. 31–46.

Vintar Mally, K., Ogrin, M., 2015. Spatial variations in nitrogen dioxide con-

centrations in urban Ljubljana, Slovenia. Moravian geographical reports,

23, 3, str. 27–35.

Vojvoda, M., 1965. Razvoj kulturne pokrajine v Bohinju. Doktorska disertacija.

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 204 str.

Vranješ, M., 2002. »Družbena produkcija prostora«: k epistemologiji prostora

v geografiji in humanistiki. Geografski vestnik, 74, 2, str. 47–57.

Vreča, Ž., 1955. Preskrba Ljubljane z mlekom. Diplomsko delo. Univerza v

Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 54 str.

Vresk, M., 1997. Uvod u geografiju, razvoj, struktura, metodologija. Zagreb,

Školska knjiga, 304 str.

Vresk, M., 1991. Paradigme u geografiji. Geografski glasnik, 53, str. 19–26.

Vrišer, I., 1957. Nekateri urbanistični posegi v turizem ob slovenski obali. Turi-

stični vestnik 5, 9, str. 252–254.

Vrišer, I., 1959. Nastanek in razvoj Nove Gorice, Geografski vestnik, 31, str. 45–78.

Vrišer, I., 1970. Kvantitativna geografija. Geografski vestnik, 42, str. 97–110.

Vrišer, I., 1974. Mesta in urbano omrežje v SR Sloveniji. Geografski zbornik,

14, str. 179–337.

Vrišer. I., 1975. Nove meje geografije. Geografski vestnik, 47, str. 3–9.

Vrišer, I., 1978. Regionalno planiranje. Ljubljana, Mladinska knjiga, 356 str.

Vrišer, I., 1980. Naselbinski sistem v Jugoslaviji. Geografski vestnik, 52, str. 93–105.

Vrišer, I., 1984. Urbana geografija. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za

gradbeništvo in geodezijo, 246 str.

Vrišer, I., 1985. Slovenski geografi ob smrti akademika profesorja dr. Svetozarja

Ilešiča. Geografski vestnik, 57, str. 3–6.

Vrišer, I., 1988a. Agrarni sistemi v SR Sloveniji leta 1985. Ekonomska revija, 39,

1, str. 19–34.

524

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 524

6.9.2019 10:48:57

Vrišer, I., 1988b. Centralna naselja v SR Sloveniji leta 1987. Geografski zbornik,

28, str. 136–189.

Vrišer, I., 1991. Reforma geografskega študijskega programa na Univerzi v Lju-

bljani. Geografski obzornik, 38, 1, str. 33–34.

Vrišer, I., 2002. Uvod v geografijo. Ljubljana, Oddelek za geografijo Filozofske

fakultete Univerze v Ljubljani, 414 str.

Vrščaj, B., Repe, B., Simončič, P., 2017. The soils of Slovenia. Dordrecht, Sprin-

ger, 216 str.

Zbornik Filozofske fakultete v Ljubljani 1919‒1989. Ljubljana, Filozofska fa-

kulteta, 264. str.

Vrtačnik Garbas, K., 2005. Tourism cycle(s) of Portorož – Portorose. Annales.

Series historia et sociologia 15, 1, str. 39–54.

Vrtačnik Garbas, K., 2008. Posledice klimatske spremenljivosti v središčih zim-

sko-športne rekreacije v Sloveniji. Doktorska disertacija. Litija, Ljubljana,

Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 480 str.

Vrtačnik Garbas, K., 2009a. Alpsko smučanje kot vir okoljskih obremenitev.

V: Okoljski učinki prometa in turizma v Sloveniji. Ljubljana, Znanstvena

založba Filozofske fakultete, str. 122–140.

Vrtačnik Garbas, K., 2009b. Razvojne možnosti zimskošportnih središč v

Sloveniji v luči klimatskih sprememb. Academica turistica, 2, 1–2, str. 56–62.

Vzgojno-izobraževalni program za študij geografije. 1985. Študijski program za

študijsko leto 1985/86. Ljubljana, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani,

139 str.

Warf, B., Arias, S. (Ur.), 2008. The spatial turn: Interdisciplinary perspectives.

The Spatial Turn: Interdisciplinary Perspectives. Routledge, 256 str.

Warntz, W., 1989. Newton, the Newtonians and the Geographia Generalis Va-

renii. Annals of the Association of American Geographers, 79, 2, str. 165–191.

Weiss, P., 1987. Benedikt Kuripečič in njegov potopis. Debatni list Slava, 1, 1,

str. 27–37.

Werlen, B., 2008. Sozialgeographie. Eine Einführung, 3te Auflage, Haupt

Verlag, Bern, 398 str.

Wolpert, J., 1964. The decision process in spatial context. Annals of the Asso-

ciation of American Geographers, 54, str. 337–58.

525

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 525

6.9.2019 10:48:57

Woodard, K., Jones III, J. P., 2009. Post-structuralism. V: Gregory D., John-

ston R., Pratt G., Watts M. J., Whatmore S. (ur.). The dictionary of human

geography. 5th Edition. Chichester, Blackwell Publishing Ltd., str. 571–573.

Woods, M., 2005. Rural Geography. Processes, Responses and Experiences in

Rural Restructuring. Sage Publications, 330 str.

World Urbanization Prospects, 2004. The 2003 Revision. Data Tables and

Hihglights. UNO, 195 str.

Wulf, A., 2017. Iznajdba narave. Pustolovščine Alexandra von Humboldta,

izgubljenega junaka znanosti. Ljubljana, UMco, 680 str.

Wynne-Jones, S., North, P., Routledge, P., 2015. Practising participatory geo-

graphies: Potentials, problems and politics. Area, 47, 3, str. 218–221.

Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2). URL: https://www.uradni-list.si/glasi-

lo-uradni-list-rs/vsebina/2017-01-2915/zakon-o-urejanju-prostora-zurep-2

(Citirano 6. 3. 2018).

Zavarovana območja in njihov pomen za turizem: morska učna pot Mesečev

zaliv in njegovi zakladi. Strokovni seminar in terensko delo, 28.–29. november

2003, Strunjan, 2004. Gosar, A. (ur.). Koper, Univerza na Primorskem, 85 str.

Zbirka upodobitev znanih Slovencev NUK: Viktor Peterlin. URL: http://www.

dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-MSD09CER (Citirano 26. 12. 2018).

Zbornik 1919–1989. 1989. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta,

str. 113–117.

Zbornik 1919–1999. 1999. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta,

str. 191–194.

Zečić, D., Škamperle, I., 2005. Vpliv Hermana iz Koroške na poznavanje sre-

dnjeveške arabske znanosti. Arhivi, 28, 1, str. 7–13.

Zgodovina Oddelka za geografijo. URL: http://geo.ff.uni-lj.si/oOddelku/

zgodovina (Citirano 11. 2. 2019).

Zgodovina slovenske univerze v Ljubljani do leta 1929. 1929. V Ljubljani, Rek-

torat Univerze kralja Aleksandra prvega, 533 str.

Zgonik, M., 1958. Društvene vesti. Mednarodni kongres profesorjev geografije

v Grenoblu. Geografski obzornik, 5, 1, str. 26–28.

Zlobec, B., 1999. Poročila antičnih geografov o severnem Jadranu. Zgodovinski

časopis, 53, 1, str. 11–32.

526

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 526

6.9.2019 10:48:57

Zmelkoow, 1997. Bit – smisel življenja. URL: http://besedila.es/zmelkoow-

-smisel-zivljenja-bit/ (Citirano 26. 11. 2018).

Zorn, M., 2007. Jožefinski vojaški zemljevidi kot geografski vir. Geografski

vestnik, 79, 2, str. 129–140.

Zupan Hajna, N., Pruner, P., Mihevc, A., Schnabl, P., Bosák, P., 2008. Cave se-

diments from the Postojnska-Planinska cave system (Slovenia) : evidence of

multi-phase evolution in epiphreatic zone. Acta Carsologica, 37, 1, str. 63–86.

Zupančič, J., 1999. Slovenci v Avstriji. Geographica Slovenica, 32, 246 str.

Zupančič, J. 2015. Crisis urbanization and empty spaces : the spatial aspects of

ethnic conflicts. V: Wells, Maureen (ur.). Ethnic conflicts and global inter-

ventions, (Terrorism, hot spots and conflict-related issues), Nova Science

Publishers, New York, str. 21–39.

Zupančič J., 2015. Socialna geografija: človek, prostor in čas. Ljubljana, Znan-

stvena založba Filozofske fakultete, 226 str.

Zusman, P., 2002. Geografıas disidentes. Caminos y controversias. Documents

d’Anàlisi Geogràfica, 40, str. 23–44.

Zwitter, Ž., 2019. Doktorati slovenskih študentov geografije na dunajski univerzi

od leta 1900 do konca prve svetovne vojne. V: Smolej, T. (ur.). Zgodovina

doktorskih disertacij slovenskih kandidatov na dunajski univerzi (1872–1918).

Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete. V tisku.

Žagar, M., 1965. Nekatere današnje in bodoče geografsko-prometne in turistične

karakteristike Postojne. Geografski obzornik, 12, 4, str. 108–113.

Žagar, M., 1967. Kozjansko, gospodarsko-geografska problematika. Geografski

zbornik, 10, str. 17–155.

Žagar, M., 1967. O značilnostih cestnega prometa v Sloveniji : (s posebnim

ozirom na turistični promet). Geografski zbornik, 10, str. 307–330.

Žagar, M. 1975. Prometna križišča in smeri v Sloveniji (poskusi vrednotenja). Ge-

ografski vestnik, 47, str. 107–120.

Žagar, M., 1977. Osnovno prometno omrežje Jugoslavije. Geografski vestnik,

49, str. 139–146.

Žebre, M., Stepišnik, U., 2014. Glaciokarst geomorphology of the Northern

Dinaric Alps: Snežnik (Slovenia) and Gorski Kotar (Croatia). Kingston-

-upon-Thames, Journal of Maps, 12, 5, str. 873–881.

527

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 527

6.9.2019 10:48:57

Žebre, M., Stepišnik, U., 2014. Reconstruction of Late Pleistocene glaciers on Mount

Lovćen, Montenegro. Quaternary international, 353 (dec. 2014), str. 225‒235.

Žebre, M., Stepišnik, U., Colucci, R. R., Forte, E., Monegato, G., 2016. Evolu-

tion of a karst polje influenced by glaciation: the Gomance piedmont polje

(northern Dinaric Alps). Geomorphology: an international journal of pure

and applied geomorphology, vol. 257, str. 143–154.

Žerovnik, M., 1971. Predstavitev kartografske obdelave nekaterih demografskih

pojavov na primeru ljubljanske regije za leto 1961. Diplomsko delo. Univerza

v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 215 str.

30 let Ljubljanskega geografskega društva. 2014. Geografski obzornik, 61, 3

(tematska številka), 51 str.

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 528

6.9.2019 10:48:57

Kazalo slik

Slika 1:

Tales iz Mileta pri piramidah v Egiptu. S pomočjo svoje višine



in dolžine sence ter sence piramid je izračunal njihovo višino . . . . 18

Slika 2:

Hekatejeva upodobitev sveta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 19

Slika 3:

Klavdij Ptolemaj. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22

Slika 4:

Ptolemajeva karta Afrike . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23

Slika 5:

Nemška izdaja Strabonove Geografije iz leta 1830 . . . . . . . . . . . . 24

Slika 6:

Širše območje današnje Slovenije na Tabuli Peutingeriani . . . . . . . 27

Slika 7:

Peta karta Evrope z ozemljem današnje Slovenije iz Freiländerjevega



prerisa Ptolemajevih kart, Dunaj okoli leta 1520 . . . . . . . . . . . . . 29

Slika 8:

Ebstorfska karta sveta iz 13. stoletja predstavlja izpopolnjeno



različico O-T kart . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32

Slika 9:

Al Idrisijeva Tabula Rogeriana . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36

Slika 10: Dežele, ki jih je prepotoval Ibn Battuta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37

Slika 11: Portolan Jadranskega morja izolskega kartografa in horografa



Pietra Coppa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 41

Slika 12: Astronomija, zgodovina in geografija, Edvard Munch, 1909 . . . . . . 45

Slika 13: Angleški raziskovalec Henry Hudson (1570–okoli 1611)



je neuspešno iskal severni prehod do Indije, plul je tudi vzdolž

atlantske obale Severne Amerike in raziskoval današnjo reko Hudson.



Slika prikazuje Hudsona, ki trguje z Indijanci na Manhattnu . . . . . 50

Slika 14: Naslovna stran Münstrove Kozmografije iz leta 1544. . . . . . . . . . . 52

Slika 15: Martin Behaim, avtor prvega globusa . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 56

Slika 16: Portreta Gerharda Kremerja Mercatorja (levo) in Jodocusa Hondiusa

(desno), ki je odkupil Mercatorjeve tiskarske plošče in nadaljeval



z izdajanjem atlasov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 58

Slika 17: Immanuel Kant je na Univerzi v Königsbergu (današnji Kaliningrad)



predaval geografijo skoraj 40 let . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 62

Slika 18: Valvasorjev zemljevid Kranjske in sosednjih dežel . . . . . . . . . . . . 65

Slika 19: Zemljevid današnjega slovenskega ozemlja in sosednjih pokrajin iz

Münstrove

Kozmografije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 68

Slika 20: Slava vojvodine Kranjske, ki jo hrani knjižnica Oddelka za geografijo



Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani .. . . . . . . . . . . . . . . . . . 70

Slika 21: Naslovna stran Hacquetove Oryctographie Carniolice. . . . . . . . . . . 72

529

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 529

6.9.2019 10:48:57

Slika 22: Herbersteinov zemljevid dela današnje Rusije iz italijanske izdaje



Moskovskih zapiskov iz leta 1550 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 74

Slika 23: Sedež angleškega geografskega društva Royal Geographical



Society v Londonu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 78

Slika 24: Alexander von Humboldt je bil med letoma 1799 in 1804 na



raziskovalni ekspediciji po Srednji in Južni Ameriki . . . . . . . . . . . 81

Slika 25: Razglednica, ki so jo izdali ob četrtem kongresu



italijanskih geografov leta 1901. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 85

Slika 26: Karikatura Charlesa Darwina, ki študira na želvi. . . . . . . . . . . . . . 88

Slika 27: Alfred Hettner je imel s svojimi deli velik vpliv na razvoj



regionalne geografije v 20. stoletju . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 91

Slika 28: Hartshornova knjiga The Nature of Geography je bila sredi

20. stoletja med odmevnejšimi deli s področja teorije



in metodologije geografije. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 92

Slika 29: Naslovna stran knjižice o Knobleharjevem delovanju v Afriki,



ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celovcu . . . . . . . . . . . . . . . . . . 95

Slika 30: Alexander Georg Supan je za svoje najbolj izvirno delo štel



Smernice splošne politične geografije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 98

Slika 31: Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin. . . . . . . . . . . . . 99

Slika 32: Ocena disertacije Vinka Šarabona, ki jo je 1. decembra 1905



napisal ugledni profesor Albrecht Penck. Kar zadeva kritično



obdelavo podatkov, je Penck poudaril, da v nalogi razlikovanje



med navedbami števila prebivalstva, pridobljenimi s štetji,



in tistimi, ki temeljijo le na ocenah, ni dovolj jasno.



Pogrešal je Šarabonove komentarje glede tega, kako je pri



obdelavi upošteval različno kakovost posameznih podatkov . . . . 106

Slika 33: Vpisnica Josipa Srebrniča v letni semester 1898/99, njegov četrti

semester študija na dunajski univerzi, razkriva, da se je Srebrnič



vpisal k predmetu Balkanski polotok v vseh geografskih ozirih,



ki ga je predaval historični geograf Wilhelm Tomaschek . . . . . . . 108

Slika 34: Posodobljena različica igre Orbis lusus. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 112

Slika 35: Naslovnica Klunove Splošne geografije iz leta 1860. . . . . . . . . . . 116

Slika 36: Vojvodstvo Kranjsko je Slovenska matica izdala po izvirniku



češkega geografa in statistika Jožefa Erbena (1830–1908) . . . . . . 118

Slika 37: Naslovni strani knjige Ferdinanda Seidla



Kamniške ali Savinjske Alpe . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 119

Slika 38: Vinko Šarabon je z Gospodarsko geografijo odigral pionirsko



vlogo na tem področju pri nas . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 121

530

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 530

6.9.2019 10:48:57

Slika 39: Uradni sedež novo ustanovljene ljubljanske univerze je postal



Deželni dvorec na Kongresnem trgu. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 125

Slika 40: Artur Gavazzi . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 128

Slika 41: Artur Gavazzi je moral poskrbeti za tehnične pogoje



študija geografije na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani,



kar ni šlo brez zapletov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 130

Slika 42: Prve številke Geografskega vestnika . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 133

Slika 43: Anton Melik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 135

Slika 44: Anton Melik je s študenti okoli leta 1930 raziskoval



kozolce na Rakitni. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 137

Slika 45: Melikove Slovenije – prve celovite regionalnogeografske



znanstvene monografije o slovenskem etničnem ozemlju . . . . . . 138

Slika 46: Svetozar Ilešič ob spominski plošči Antonu Meliku na njegovi



rojstni hiši v Črni vasi na Barju leta 1982 . . . . . . . . . . . . . . . . . 141

Slika 47: Izsek iz seznama predavanj za zimski semester študijskega



leta 1941/1942 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 143

Slika 48: Knjiga Teoretska geografija ( Theoretical Geography)



Williama Bungea je prvič izšla leta 1962 in velja za eno ključnih del

prostorsko-kvantitativne revolucije. O njenem pomenu priča



tudi prevod v ruščino, ki je izšel leta 1967 (na sliki).



Knjigo je v Geografskem vestniku predstavil tudi Svetozar Ilešič. . . 147

Slika 49: Eno zgodnejših geografskih del, ki je podvomilo o družbeni



relevantnosti geografije, kakršna se je oblikovala v času



t. i. kvantitativne revolucije, je bila Harvey jeva knjiga



Družbena pravičnost in mesto ( Social Justice and The City)



iz leta 1973. V njej je avtor zagovarjal oblikovanje nove



paradigme družbenogeografske misli. . . . . . . . . . . . . . . . . . . 153

Slika 50: V sedemdesetih letih 20. stoletja so slovenski geografi začeli



pogosteje uporabljati kvantitativne metode. Na sliki je grafični



prikaz iz leta 1977 objavljenega članka Fizičnogeografska



regionalizacija Koprskega Primorja s pomočjo faktorske analize . . . 162

Slika 51: Staroste slovenske geografije (od sredine fotografije proti desni)



Svetozar Ilešič, Valter Bohinec, France Planina in Ivan Rakovec



na sprejemu v Skupščini SRS ob 50-letnici študija geografije



leta 1969 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 165

Slika 52: Jurij Kunaver s skupino študentov pri proučevanju značilnosti



krasa na Kom ni leta 2000 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 170

Slika 53: Darko Radinja s študenti na terenskem delu v Planici . . . . . . . . . 172

531

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 531

6.9.2019 10:48:57

Slika 54: Člani katedre za fizično geografijo poslušajo predstavitve



študentov na terenskem delu v Marindolu leta 2003. Od leve:



Irena Mrak, Dušan Plut, Darko Ogrin, Valentina Brečko Grubar,



Matej Ogrin, Franc Lovrenčak in Karel Natek. . . . . . . . . . . . . . . 174

Slika 55: Andrej Mihevc in Blaž Repe na krasoslovni raziskovalni odpravi



v Črni gori leta 2007 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 177

Slika 56: Ena pa se je le ohranila – Tončijeva karikatura Svetozarja Ilešiča,



ki vodi študentsko ekskurzijo generacije 1952–56 . . . . . . . . . . . 185

Slika 57: Naslovnica učbenika zemljepis Evrope za srednje šole,



ki so ga napisali Karel Prijatelj, Valter Bohinec in Roman Savnik



(Arhiv Oddelka za geografijo) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 190

Slika 58: Karl Ruppert, Mirko Pak in Vladimir Klemenčič na ekskurziji



v Podgorju ob 80-letnici Vladimirja Klemenčiča leta 2006 . . . . . . 195

Slika 59: Vladimir Bračič, Avguštin Lah in Igor Vrišer so leta 1983 izdali



prenovljeno in razširjeno izdajo knjige Sodobni svet, ki je



generacijam študentov služila kot učbenik družbenogeografskih

vsebin

. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 199

Slika 60: Barbara Lampič (leta 1991 še študentka), Matjaž Jeršič in



Andrej Černe predstavljajo prenočitvene zmogljivosti Portoroža . . . 203

Slika 61: Vinko Šarabon je napisal prvo regionalno geografijo tuje države



v slovenskem jeziku, geografijo Češkoslovaške . . . . . . . . . . . . . 206

Slika 62: V letih po osamosvojitvi Slovenije so slovenski geografi



z različnih institucij združili moči in izdali štiri nacionalno



pomembna geografska dela: obči pregled Geografija Slovenije,

regionalni

Slovenija – pokrajine in ljudje, zbirko komentiranih



tematskih zemljevidov Geografski atlas Slovenije – država v prostoru



in času in enciklopedični opis naselij Krajevni leksikon Slovenije . . . 210

Slika 63: Regionalizacija Slovenije v očeh karikaturista . . . . . . . . . . . . . . 212

Slika 64: Diplomski izpiti na Filozofski fakulteti univerze



Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Ljubljani leta 1925. . . . . 214

Slika 65: Gibanje števila predavateljev in asistentov na Oddelku



za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani



v obdobju 1920–2019 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 219

Slika 66: Povprečno število ur na teden v posameznem študijskem letu



v obdobju 1920–2019 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 222

Slika 67: Skupno število različnih predavanj v posameznih študijskih



letih v obdobju 1920–2019. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 227

532

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 532

6.9.2019 10:48:57

Slika 68: Utrinek z ene od sej Oddelka za geografijo FF UL leta 2005,



ki je bila namenjena pripravi bolonjskih študijskih programov.



Od leve proti desni, spredaj: Katja Vintar Mally, Dejan Cigale,



Franc Lovrenčak; v sredini: Marko Krevs; zadaj: Metka Špes



in Darko Ogrin. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 229

Slika 69: Slovenska študentska ekspedicija s poti po Atlasu . . . . . . . . . . . 233

Slika 70: Računalnik Atari ST je bil v osemdesetih letih prejšnjega



stoletja prva široko uporabljena računalniška oprema



v slovenski geografiji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 238

Slika 71: Termograf (a) je ena izmed številnih naprav, ki so jih danes



zamenjale digitalne različice (b). Episkop (c) in grafoskop (d)



so nadomestili digitalni LCD-projektorji, pantograf (e) pa



računalniška geoinformacijska orodja in naprave . . . . . . . . . . . 244

Slika 72:

Za predstavitev proučevane pokrajine na terenu lahko



tudi danes uporabimo kroki (a). Vse pogostejša je uporaba



sodobnih orodij, na primer geoinformacijskih mobilnih



aplikacij za zbiranje in predstavljanje prostorskih podatkov (b)



in posnetkov brezpilotnih letalnikov (dronov) (c) . . . . . . . . . . . . . . . 244

Slika 73: Primeri danes težko predstavljivih načinov in oblik poročanja



o raziskovalnem delu iz diplomskih in seminarskih del: na roko

napisano besedilo na ročno obrezanem papirju



(a; Matičič, 1951); kombinacija natipkanega besedila s popravki



in ročno izdelanimi preglednicami (b; Kolbezen, 1957), ročno



narisani grafikoni (c; Vreča, 1957), zemljevidi, pogosto izrednih

dimenzij, dolgi tudi več metrov (d; Petrič, 1977) in zemljevidi



na paus papirju, ki je omogočal prerisovanje podlag



s topografskih zemljevidov (e; Belec, 1955) . . . . . . . . . . . . . . . 247

Slika 74: Fotografija je bila že zelo zgodaj pomembna metoda



dokumentacije in predstavljanja predmeta proučevanja.



Nekoč dokument sodobnega procesa je lahko danes



predmet zgodovinsko-geografskega raziskovanja.



Fotografije so bile do prevlade namiznega računalniškega tiska



v devetdesetih letih praviloma nalepljene med besedilo. . . . . . . 248

Slika 75: Primeri danes težko predstavljivih kartografskih prikazov



v geografskih študentskih delih: ročno barvanje je ostala



prevladujoča tehnika izdelave barvnih zemljevidov še



v osemdesetih letih prejšnjega stoletja (a; Žerovnik, 1971),



fotografiranje ekrana je bilo nekaj let edini način prenosa



barvne karte v študijska dela (b; Ogrin D., 1994), redek primer



računalniško izdelanega zemljevida v SyMAP tehniki



(c; De Gleria, 1978), korak v razvoju metod prikazovanja reliefa



(d; De Gleria, 1978) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 251

533

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 533

6.9.2019 10:48:57

Slika 76: V okviru projektnega dela si študenti zastavijo tudi drzne cilje,



ki jih dosegajo v razmerju do spoznanj v vrhunski svetovni



znanstveni literaturi ter ob uporabi kompleksne metodologije.



Študentka Tina Krošelj je v prikazanem primeru zasnovala in



izvedla tri kompleksne scenarije, v katerih je domiselno



povezala možne učinke različnih demografskih,



političnogeografskih in naravnih razmer na zaloge pitne vode



v Gazi do leta 2030 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 254

Slika 77: Pri iskanju odgovorov na geografska vprašanja študenti izdelajo



tudi nova orodja: primer uporabe programskega jezika python



v študentskem projektu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 255

Slika 78: Študenti med delom v GIKL . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 259

Slika 79: Skupina jamarjev z Alfredom Šerkom (skrajno levo)



v Matjaževem rovu Križne jame septembra 1936. . . . . . . . . . . . 261

Slika 80: Ivan Gams (levo), Andrej Mihevc (v sredini) in Ugo Sauro



(desno) med ekskurzijo Krasoslovne šole po Zgornji Pivki



leta 2003 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 264

Slika 81: Monografija Ivana Gamsa Kras v Sloveniji v prostoru in času



(2003, 2004) je obnovljena in dopolnjena izdaja dela Kras



iz leta 1974 in predstavlja avtorjevo življenjsko delo. . . . . . . . . . 267

Slika 82: Laborantka Simona Lukič (zadaj levo) pri delu s študenti



v improviziranem laboratoriju na terenskih vajah na



Debelem rtiču med študijskima letoma 2005/06 in 2008/09. . . . . 272

Slika 83: Igor Vrišer je zasnoval in do leta 1994 vodil študij



regionalnega planiranja na Oddelku za geografijo FF UL. . . . . . . 275

Slika 84: Vrišerjev učbenik Regionalno planiranje, ki je izšel leta 1978,



je bil vrsto let osnovno učno gradivo bodočih geografov-planerjev . 277

Slika 85: Nosilca predmetov s področja regionalnega planiranja



Simon Kušar (levo) in Andrej Černe (desno) . . . . . . . . . . . . . . . 279

Slika 86: Zaključna prestavitev PKP projekta Načrtovanje in pilotni



ukrepi zelene infrastrukture v občini Miren-Kostanjevica



(ZeInViM) je potekala 13. julija 2017 v večnamenski dvorani



občine v Mirnu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 283

Slika 87: Leta 2001 je Milan Bufon izdal učbenik



Osnove politične geografije v dveh delih. . . . . . . . . . . . . . . . 288

Slika 88: Jernej Zupančič (stoji skrajno desno) s študenti usmeritve



Politična geografija na ekskurziji po Kosovu leta 2008 . . . . . . . . 290

Slika 89: Boštjan Rogelj predava na kongresu geografov



Bosne in Hercegovine leta 2008 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 293

534

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 534

6.9.2019 10:48:57

Slika 90: Kompas Yugoslavia: Anton Gosar in ameriški Slovenki,



Sarajevo 4. 7. 1970 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 297

Slika 91: Leta 1963 je Vladimir Bračič izdal učbenik Turistična geografija,



v katerem je sistematično obravnaval turizem kot geografski pojav . .304

Slika 92: Slušatelji Geografije gora in zavarovanih območij pod



vodstvom Mateja Ogrina (sedi v ozadju) in Dejana Cigaleta (stoji)



na terenskih vajah na Komni . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 306

Slika 93: Marjan Žagar je oral ledino na pedagoškem področju



geografije turizma in prometa na Oddelku za geografijo FF UL. . . 309

Slika 94: Spoznavanje prometnih razmer v Ljubljani s kolesi pri



terenskih vajah iz Geografije prometa in turizma . . . . . . . . . . . . 310

Slika 95:

Spremembe na podeželju več desetletij skrbno spremljamo



v različnih slovenskih pokrajinah, v kar intenzivno vključujemo



generacije študentov. Podgorje pri Kamniku je po zaslugi



Vladimirja Klemenčiča naš stalni podeželski laboratorij,



kjer spremljamo spremembe rabe tal, sobivanje tradicionalnih



in sodobnih elementov podeželske pokrajine, učinke različnih



procesov preobrazbe ipd. Na fotografiji je del študentske ekipe,



ki je v sklopu mednarodne konference leta 2006 predstavljala



ugotovitve raziskovalnega dela v Podgorju . . . . . . . . . . . . . . . . 315

Slika 96: Predavatelji predmeta Geografija podeželja (od leve proti desni):



Vladimir Klemenčič, Irma Potočnik Slavič in Marijan M. Klemenčič



(foto: Marko Krevs, 2009). Pa še osebna zgodba. Ko sem avtorica



prispevka oba predhodnika vprašala, kateri predmet sta na



Oddelku za geografijo najraje poučevala, sta oba v hipu



odgovorila: Geografijo podeželja. Mislim, da se to veselje,



interes in navdušenje prenašajo med generacijami . . . . . . . . . . 319

Slika 97: Kaj predstavlja podeželje (možnih več dogovorov)



študentom/-kam geografije na Filozofski fakulteti Univerze



v Ljubljani? (Anketa med slušatelji Geografije podeželja na ž



Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani



v študijskem letu 2017/2018) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 321

Slika 98: Terenske vaje Pri Jurju v Kamniški Bistrici v študijskih letih



2009/10 do 2011/12 so bile nekaj posebnega: zaradi gostoljubja



in improvizatorske virtuoznosti domačinov, vremenske raznolikosti



in tudi zaradi »Jožkovega kota«, kjer je delovala klimatska skupina . . . 323

Slika 99: V učbeniku Urbana geografija je Igor Vrišer razgrnil pregled



teorije in prakse urbane geografije s primeri iz Slovenije



in takratne Jugoslavije . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 327

Slika 100: Mirko Pak (tretji z leve) na slovesnosti ob podelitvi častnega



doktorata v Pécsu na Madžarskem leta 2001 . . . . . . . . . . . . . . 329

535

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 535

6.9.2019 10:48:57

Slika 101: Metka Špes in Dušan Plut sta s svojim raziskovalnim in



pedagoškim delom na področju okoljske geografije močno



prispevala k aktualnosti in širši prepoznavnosti geografske stroke.



Fotografija je nastala na okoljskem seminarju v Kursku



(Sovjetska zveza) leta 1982 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 332

Slika 102: V monografiji Brez izhoda? Svetovni okoljski procesi je Dušan Plut



že v devetdesetih letih 20. stoletja opozarjal na kritične posledice



»količinskega razvoja za vsako ceno« na prostorsko, energetsko



in surovinsko omejenem planetu. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 335

Slika 103: Ob ekološki aferi Krupa in onesnaženju vodnega vira



s polikloriranimi bifenili (PCB) leta 1984 je bila na Filozofski



fakulteti UL organizirana okrogla miza, ki jo je vodil Dušan



Plut (prvi z leve) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 339

Slika 104: Študenti s profesorjem Darkom Radinjo (prvi z leve) na terenskih



vajah v okviru Varstva okolja pred tedaj največjo slovensko



prašičerejsko farmo v Ihanu leta 1992 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 342

Slika 105: »Ti kaj ni jasno? V zemljevid poglej!« . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 347

Slika106: Geografska učilnica pred 30 leti in danes. . . . . . . . . . . . . . . . . 354

Slika 107: Leta 1991 je Oddelek za geografijo FF UL na pobudo



Jurija Kunaverja začel izdajati revijo Geografija v šoli,



ki je namenjena vsebinam iz šolske geografije . . . . . . . . . . . . . 357

Slika 108: Sedanja in predhodni nosilec Didaktike geografije na Oddelku



za geografijo FF UL, Tatjana Resnik Planinc in Jurij Kunaver,



na slovesnosti ob praznovanju 80-letnice študija geografije



leta 1999 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 359

Slika 109: Pojavi, snovi in sile – kako in zakaj bruhajo vulkani? . . . . . . . . . . 364

Slika 110: Program Delajmo karte Slovenije omogoča izdelovanje



zemljevidov v štirih merilih, vključevanje različnih kartografskih



slojev in opremljanje kart z dodatnimi vsebinami . . . . . . . . . . . 366

Slika 111: Rezultat plodnega sodelovanja s češkimi kolegi je priznanje,



ki ga je v imenu Oddelka za geografijo Palackyjeve univerze



v Olomucu našemu oddelku ob 100-letnici izročil naš dolgoletni



sodelavec in prijatelj dr. Miroslav Vysoudil . . . . . . . . . . . . . . . . 370

Slika 112: Terenskih vaj na Kaninu v sklopu simpozija »Človek in kras«



leta 1975 so se udeležili ugledni mednarodni krasoslovci in



geomorfologi: (z leve) Gordon Warwick, Alfred Bögli, Jead Nicod,



Mary Sweeting in (obrnjen s hrbtom) Ugo Sauro . . . . . . . . . . . . 374

Slika 113: Predavanje Lydije Mihelič – Pulsipher na poletni šoli CEEPUS



mreže GeoRegNet, ki jo je organiziral Oddelek za geografijo



FF UL julija 2019 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 383

536

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 536

6.9.2019 10:48:57

Slika 114: Oddelek za geografijo FF UL izdaja od leta 1985 znanstveno

revijo

Dela in od leta 2008 zbirko znanstvenih monografij

GeograFF . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 386

Slika 115: Vodja pisarne Oddelka za geografijo FF UL,



Jerica Mrak Pestotnik . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 388

Slika 116: Kolektiv Oddelka za geografijo FF UL na kostanjevem pikniku



leta 1982. Stojijo od leve proti desni: Mirko Pak, Matjaž Jeršič,



Ivan Gams, Pavel Markelj, Igor Vrišer, Janja Turk, Franc Lovrenčak,



Tatjana Šifrer, Tončka Abbad, Tatjana Pretnar, Anton Gosar



(s sinom na ramenih), Gosarjeva soproga Katarina in Milan Vatovec;



čepita: Marijan M. Klemenčič in Marjan Bat . . . . . . . . . . . . . . . 391

Slika 117: Koeficient med rumom in čajem dokazano ne odloča



o stopnji razpoloženja na oddelčnih čajankah. Rum s čajem



natakata Blaž Repe in Danica Jakopič pod budnim očesom



Dušana Pluta, Dejana Cigaleta in Lee Nemec . . . . . . . . . . . . . . 393

Slika 118: Zaposleni na Oddelku za geografijo morajo biti pripravljeni



na delo v litosferi, pedosferi, atmosferi, biosferi in



tudi hidrosferi. Uroš Stepišnik spoznava podvodni



relief reke Dragonje . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 395

Slika 119: Kolektiv Oddelka za geografijo FF UL leta 2019.



Od leve proti desni, v ozadju: Tajan Trobec, Tatjana Resnik



Planinc, Mojca Ilc Klun, Saša Jontez, Katja Vintar Mally,



Blaž Repe in Jernej Zupančič. V sredini: Dejan Cigale,



Martina Frelih, Darko Ogrin, Marko Krevs, Jerica Mrak



Pestotnik, Simona Lukič, Nejc Bobovnik in Simon Kušar.



V ospredju: Andrej Černe (v pokoju), Lucija Miklič Cvek,



Uroš Stepišnik, Karel Natek, Kristina Glojek, Dejan Rebernik,



Irma Potočnik Slavič in Ida Knez Račič. Manjkajo: Barbara



Lampič, Matej Ogrin, Boštjan Rogelj, Ana Seifert Barba,



Tina Vrabič in Sara Uhan . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 397

Slika 120: Stran v inventarni knjigi in rektorjev podpis na začetku prve



inventarne knjige . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 399

Slika 121: Knjižno in kartografsko gradivo Oddelka za geografijo



se od začetkov neprestano povečuje. V prvi polovici prejšnjega



stoletja je bilo kart manj kot knjig, nato do osemdesetih let več,



v zadnjih desetletjih pa je knjižnega gradiva ponovno več . . . . . 401

Slika 122: Listkovni katalog . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 402

Slika 123: Bibliotekarke knjižnice Oddelka za geografijo FF UL



(od zgoraj navzdol): Ida Knez Račič, Martina Frelih in



Lucija Miklič Cvek. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 404

537

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 537

6.9.2019 10:48:57

Slika 124: Izposoja gradiva je od začetkov do leta 2005 naraščala,



po letu 2005 pa se zmanjšuje zaradi večje dostopnosti gradiva



v elektronski obliki . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 405

Slika 125: Kartografska zbirka Oddelka za geografijo FF UL,



za pultom sedi Tončka Abbad . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 408

Slika 126: Orožnov opis vojvodine Kranjske je izšel v domoznanski

zbirki

Slovenska zemlja, ki jo je v drugi polovici 19. stoletja začela



izdajati Slovenska matica . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 412

Slika 127: Poljudnoznanstvena knjiga Slovene studies je bila napisana



kot rezultat ekspedicije angleškega društva Le Play Society



v alpske in deloma kraške predele Dravske banovine, po katerih



jih je med drugimi vodil tudi geograf Pavel Kunaver. . . . . . . . . . 415

Slika 128: Friedrich Ratzel je v knjigi Politična geografija razvil koncept

»Lebensrauma« oziroma »življenjskega prostora«, kjer ljudi poveže



s prostorom, v katerem živijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 419

Slika 129: Wladimir Köppen je v prvi polovici 20. stoletja razvil



podnebno klasifikacijo, ki še danes velja za eno najbolj razširjenih



in uporabnih. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 421

Slika 130: Vilko Finžgar je bil oddelčni kartograf med letoma 1930 in 1950. . 424

Slika 131: Sedanji kartografinji na Oddelku za geografijo FF UL:



levo Tina Vrabič in desno Ana Seifert Barba . . . . . . . . . . . . . . . 425

Slika 132: Novoletno srečanje Alumni kluba geografov Univerze v Ljubljani



leta 2007, ko so geografi še plesali … . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 428

Slika 133: Športne igre Alumni kluba geografov Univerze v Ljubljani



v Osilnici leta 2004 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 430

Slika 134: Društvo mladih geografov Slovenije je leta 2018 prejelo



Priznanje Univerze v Ljubljani za posebne dosežke in udejstvovanje



na področju obštudijskih dejavnosti. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 434

Slika 135: Kaj je geografija? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 440

Slika 136: Izobraževalni sistem je najpomembnejši in najbolj neposreden



stik javnosti z geografijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 443

Slika 137: Geografija in oblast, Napoleon išče podeželje. . . . . . . . . . . . . . 446

538

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 538

6.9.2019 10:48:57

Kazalo preglednic

Preglednica 1: Predmetnik okoli leta 1930 (ciklično izvajanje) z nosilci



predmetov (brez vaj in seminarjev) . . . . . . . . . . . . . . . . . 215

Preglednica 2: Predmetnik po 2. svetovni vojni (ciklično izvajanje) z nosilci



predmetov (brez vaj in seminarjev) . . . . . . . . . . . . . . . . . 216

Preglednica 3: Predmetnik ob reformi študija v šestdesetih letih



20. stoletja z nosilci predmetov (brez vaj in seminarjev) . . . . 218

Preglednica 4: Predmetnik v študijskih letih 1970/71 in 1971/72 z nosilci



predmetov (brez vaj in seminarjev). . . . . . . . . . . . . . . . . 220

Preglednica 5: Predmetnik v študijskem letu 1980/81 z nosilci predmetov



(brez vaj in seminarjev) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 223

Preglednica 6: Predmetnik v študijskem letu 1998/99, po drugi reformi,



z nosilci predmetov (brez vaj in seminarjev in brez zunanjih



izvajalcev izbirnih predmetov usmeritve) . . . . . . . . . . . . . 226

Preglednica 7: Izbrani drobci iz zgodovine tehnološkega razvoja, uporabe



in študija metod na Oddelku za geografijo Filozofske



fakultete Univerze v Ljubljani. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 239

Preglednica 8: Struktura študija regionalnega planiranja na Oddelku za



geografijo – jubilejno študijsko leto 2019/2020. . . . . . . . . 280

Preglednica 9: Urna in vsebinska vključenost geografije v predmetnike



osnovne šole in srednjih šol . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 351

Preglednica 10: Obvezni splošni predmeti pedagoškega modula študija

geografije.. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 358

Preglednica 11: Obvezni strokovni predmeti pedagoškega modula



študija geografije. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 358

Preglednica 12: Strokovni izbirni (regionalnogeografski) predmeti



pedagoškega modula študija geografije. . . . . . . . . . . . . . 359

Preglednica 13: Mednarodne dejavnosti Oddelka za geografijo



Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 1970–2000. . . . . . 376

Preglednica 14: Objave učiteljev Oddelka za geografijo Filozofske fakultete

Univerze v Ljubljani v tuji strokovni periodiki/monografiji,

1970–2000 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 378

Preglednica 15: Kolegi, zaslužni za mednarodno odmevnost slovenske



družbene geografije v obdobju 1970–2000. . . . . . . . . . . . 382

Preglednica 16: Število knjižničnega gradiva knjižnice Geografskega



inštituta leta 1933 in leta 1960. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 400

539

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 539

6.9.2019 10:48:57

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 540

6.9.2019 10:48:57

Imensko kazalo





A


Behaim, Martin 55‒56

Abbad, Tončka 391, 394, 400, 403, 408 Belec, Borut 194, 196, 207, 247‒248,

Ailly, Pierre d‘ 40

316

Aleksander Veliki 20

Benkovič Krašovec, Monika 228, 318,

Amundsen, Roald 78

389

Anaksimander (Anaxímandros)

Bering, Vitus 49

17‒18, 29

Bešter, Mara 219, 249, 396

Angelus, Jacob 55

Biruni, al- (Abū Rayh.ān Muh.am-

Anučin, Dmitrij Nikolajevič 93

mad ibn Ah.mad Al-Bīrūnī)

Anville, Jean-Baptiste Bourguignon

35‒36

d’ 57

Blaznik, Jože 117

Apolonij Rodoški (Apollo¯ńios

Blaznik, Pavle 133

Rhódios) 25

Bobovnik, Nejc 228, 305, 319, 324,

Aristotel (Aristotélēs) 20, 35, 39

389, 397

Bodin, Jean 54





B


Bohinec, Valter 95‒96, 98, 101, 102,

Bacon, Roger 38

104‒105, 107, 115, 116‒117, 120‒121,

Baffin, William 49

126‒128, 132‒134, 138, 140, 164‒165,

Bajt, Aleksander 220, 396

189‒191, 206, 213, 215, 389

Balkhi, al- (Abū Zayd Ah.mad ibn

Bole, David 162, 308, 328

Sahl al-Balkhī) 36

Bračič, Vladimir 199, 201, 207, 301,

Banovec, Tomaž 237

304

Baraga, Irenej Friderik 93‒94

Brancelj, Anton 238

Baš, Franjo 133‒134, 140, 191

Brečko Grubar, Valentina 11, 172, 174,

Bat, Marjan 173, 224, 262, 389, 391

227, 333, 341, 389

Batani, al- (Abū ‘Abd Allāh

Brehm, Alfred 94

Muh.ammad ibn Jābir ibn Sinān

Bricelj, Mitja 233, 334, 427, 429

al-Raqqī al-H.arrānī as.-S.ābi’ al-

Brinovec, Slavko 224, 350, 355, 360,

Battānī) 35

367, 389

Bec, Damijan 319, 389

Brückner, Eduard 101, 102, 166

Bednarik, Rado 133

Buache, Philippe 61

541

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 541

6.9.2019 10:48:57

Bufon, Milan 87, 202, 226‒227,





D


288‒289, 291, 316, 389

Darwin, Charles 55, 80, 83‒89

Bunge, William 145‒147, 154, 161

Davis, John 49

Burnet, Thomas 51

De Gleria, Nebojša 250‒251

Dežman, Dragotin (Karel Dežman,





C


Karl Deschmann) 98, 115

Cabot, John (Giovanni Caboto) 48

Dias, Bartolomeu 47

Camocio, Giovanni Francesco 64

Dolgan Petrič, Mojca 369, 382, 384,

Capuder, Karl 102, 135, 206

394, 400, 403, 406, 407, 427

Carpenter, Nathanael 54

Dovjak, Martin 93, 95

Cartier, Jacques 48

Drozg, Vladimir 204, 205, 213,

Cassini, Giovanni Domenico 57

313‒314, 316‒317, 327, 350

Cerk, Josip 102, 104‒105, 108‒109

Champlain, Samuel de 49





E


Chorley, Richard J. 148

Egerton-Warburton, Peter 78

Cigale, Dejan 96, 143, 176, 188, 202‒203, Eratosten (Eratosthénēs) 16, 21,

227, 229, 301‒302, 305‒306, 308, 311,

23‒24, 29, 35

316, 336‒337, 344, 389, 393, 397

Erberg, Janez Benjamin 113

Cigale, Matej 117, 121

Evdoks (Eúdoksos) 19‒20

Ciglar, Alenka 270

Cook, James 46, 50, 54





F


Coppo, Pietro (Pietrus Coppus) 41,

Fawcett, Charles B. 92

63‒64, 68, 73, 75

Febvre, Lucien 89

Cortés, Hernán 48

Ferligoj, Anuška 237

Cvijić, Jovan 96, 122, 127, 132, 136, 167

Fernández de Enciso, Martín

41

Č

Finžgar, Vilko 180, 394, 423‒424

Čar, Jože 264

Florjančič, Janez Dizma 66

Černe, Andrej 161, 202‒203, 222,

Forster, Georg Adam 54

224, 226, 228, 249‒250, 272, 274,

Forster, Johann Reinhold 54

276‒277, 278‒279, 307‒308, 310,

Frelih, Martina 94‒95, 394, 397,

316, 389, 392, 397

398‒400, 403‒406

Čižman, Anton 115

Freyer, Henrik 98, 120

Čuk, Miran 186, 220, 223, 249, 396

Furlan, Danilo 170

542

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 542

6.9.2019 10:48:57

G

Haller von Hallerstein, Ferdinand

Gabrovec, Matej 233, 237‒238, 308,

Avguštin 76

316

Halley, Edmund 54

Galilei, Galileo 50‒51, 113

Hartshorne, Richard 92‒93, 145

Gama, Vasco da 46‒47

Harvey, David 144, 146, 153, 155, 435

Gams, Ivan 103, 112, 135‒136, 139, 163, Hegel, Georg W. F. 79, 83

166‒168, 170‒171, 173, 175, 205, 207, Hekataj (Hekataïos) 18‒19, 25

209, 212, 213, 220‒221, 223, 224, 226, Henrik Pomorščak (Infante Dom

228, 232, 259‒264, 267, 298, 301,

Henrique, Infante de Sagres,

340, 389, 391

Henrique o Navegador) 47

Gastaldi, Giacomo 64

Herberstein, Žiga (Sigismund von

Gavazzi, Artur 102, 120, 122, 127‒130,

Herberstein) 42, 73‒74

134, 136, 164, 188‒189, 213‒214, 223,

Herbertson, Andrew John 87, 92

245, 260, 262, 268, 272, 389, 398

Herman Koroški (Hermannus de

Genorio, Rado 289

Carinthia, Hermannus Dalmata,

Glojek, Kristina 175, 228, 338, 389, 397

Hermannus Sclavus, Hermannus

Gosar, Anton 194, 203, 221, 224,

Secundus) 43

226‒227, 289, 291, 297, 301, 302‒304, Herodot (Hēródotos) 18‒19, 29

316, 318, 368, 389, 391, 426‒427, 444 Hettner, Alfred 90‒91, 93, 96, 136

Gosar, Lojze 194

Hicinger, Peter 117

Grad, Janez 249

Hinterlechner, Karel 126

Grafenauer, Bogo 181

Hočevar, Andrej 237

Graunt, John 55

Hohnec, Branko 427

Grofelnik, Bojana 270

Homann, Johann Baptist 66

Grosseteste, Robert 38

Hondius (Hondij), družina 64

Grund, Alfred 104

Hondius (Hondij), Jodocus 58

Guido da Pisa (Guido Pisanus)

Hrizoloras, Manuel 55

42‒43

Hrvatin, Mauro 173, 227, 263, 389

Gutenberg, Johannes 50

Humboldt, Alexander von 58, 62,

78‒84, 86





H


Huntington, Ellsworth 87

Habič, Peter 103, 226, 264, 396

Hussu, Alojz 249, 396

Hacquet, Balthasar 66, 71‒72

Hutton, James 53

543

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 543

6.9.2019 10:48:57

I

Jovanović, Peter 169

Ibn Battuta (Battuta, ‘Abū ‘Abd al-

Jurin, James 59‒60

Lāh Muh.ammad ibn ‘Abd al-Lāh Jurinčič, Igor 227, 302, 305, 311, 389

l-Lawātī t.-T.angˇī ibn Bat.ūt.ah)

37‒38





K


Ibn Khaldun (Abū Zayd ‘Abd ar-

Kant, Immanuel 16, 18, 58, 61‒63, 79,

-Rah.mān ibn Muh.ammad ibn

83

Khaldūn al-H.ad.ramī) 36

Kappus, Marko Anton 75‒76

Ibn Sina (Abū ‘Alī Al-H.usayn ibn

Kennedy, Barbara A. 148

‘Abd Allâh Ibn Sīnā, Avicenna)

Kepler, Johannes 50‒51

36

Klančnik, Janez 93, 95

Idrisi, al- (Abū ‘abd Allāh Muh.am-

Klemenčič, Marijan M. 162, 194,

mad Ibn Muh.ammad Ibn ‘abd

198, 205, 213, 221, 223, 226, 228, 311,

Allāh Ibn Idrīs al-Hammūdī al-

316‒317, 318‒319, 327, 350, 389, 391

Hasanī al-Idrīsī, Dreses) 35‒37,

Klemenčič, Matjaž 291, 389

40

Klemenčič, Tone 219, 396

Ilc Klun, Mojca 228, 350, 356,

Klemenčič, Vladimir 163, 171, 179,

361‒362, 364, 389, 397

182, 184‒185, 194‒197, 207, 213,

Ilešič, Svetozar 38, 46, 90, 96, 101,

217‒218, 220‒221, 223, 228, 250,

122, 129, 133, 135‒139, 140‒142, 147,

287‒291, 298‒299, 315‒316, 318‒319,

160‒161, 163, 165‒167, 169, 175,

327‒328, 331, 389

179‒180, 182‒185, 189, 191, 193,

Klun, Vinko (Vincenc) Fereri 94, 96,

196‒197, 205, 207‒208, 212, 213,

115, 117

215, 216‒217, 218, 220‒221, 239, 246, Knafelc, Alojz 140

315‒316, 344, 353, 369, 372, 389

Knap, Žiga 224, 237, 249, 396

Knez Račič, Ida 394, 397, 398, 400,





J


404, 407, 410

Jakopin, Primož 237‒238

Knoblehar, Ignacij (Abuna Soliman)

Jakoš, Aleksander 316

93‒95, 116, 127

Jakoš, Zorka 226‒227, 396

Kocen, Blaž 96, 115, 117, 119, 121, 127,

Jeršič, Matjaž 194, 203, 207, 224, 226,

188, 352

228, 299, 301‒304, 310, 316, 389, 391 Kokole, Vladimir 162, 180, 194,

Jesenko, Janez 86, 100, 117, 127, 188

326‒327, 389

Jireček, Konstantin 107

Kolumb, Krištof 40, 45‒48, 75

544

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 544

6.9.2019 10:48:57

Komatar, Franc 205





L


Kompare, Dušan 218‒219, 353, 396

Lah, Avguštin 199, 201, 334

Kopernik, Nikolaj (Nicolaus Coper-

Lamarck, Jean-Baptiste 53

nicus) 50‒51

Lampič, Barbara 172, 203, 228, 253,

Kostrowicki, Jerzy 193, 373, 382

280, 282, 302, 316, 330, 333‒334,

Košak, Marija 223, 246, 354‒355, 360,

336‒338, 342‒344, 385, 389, 397

389

Lapajne, Ivan 117‒118

Kovačič, Fran 119

Lazius, Wolfgang (Wolfgang Laz)

Kozler, Peter 99, 117, 127

64

Kranjc, Andrej 70‒72, 226, 259‒260,

Leban, Vladimir 163, 171, 191, 218‒219,

263‒264, 302, 396

221, 390

Kranjc, Silvo 132

Leskovšek, Veronika 394, 424

Krates (Krátēs) 21

Lesseps, Ferdinand de 94

Kraus, Jožef 114

Linhart, Anton Tomaž 67

Krebs, Norbert 96, 104

Linné, Carl von (Carolus Linnaeus) 53

Krevs, Marko 204, 226‒227, 229,

Lipovšek, Igor 349, 367

234‒235, 238, 243‒244, 247‒249,

Livingstone, David 78

251‒253, 255‒256, 258, 280, 319, 367, Lomonosov, Mihail Vasiljevič 58,

389, 393, 397, 427, 431

60‒61

Kropotkin, Peter A. 154‒155

Lovrenčak, Franc 20‒21, 56, 160, 170,

Kühn, Eusebio Francisco 76

174‒176, 205‒206, 220, 223, 226,

Kunaver, Jelka 170‒171, 186, 220, 250,

228‒229, 232, 264, 269, 272, 390‒391

311, 350, 389

Luckmann, Wolf 140, 394, 423

Kunaver, Jurij 161, 170‒171, 173‒175,

Lukas, Filip 122

220, 224, 226, 228, 237, 248,

Lukič, Simona 270, 272, 394, 397

262‒264, 270, 298, 350, 352, 355‒357,

359‒360, 362, 374, 389





M


Kunaver, Pavel 120, 415

Magellan, Ferdinand (Fernão de

Kuripečič, Benedikt (Benedict Cu-

Magalhães) 46, 48‒49

ripeschitz von Obernburg, Bene-

Majcen, Gabriel 120, 355

dikt Kuripešić) 73, 75

Makrobij, Ambrozij Teodozij (Am-

Kušar, Simon 162, 202‒204, 228, 253,

brosius Theodosius Macrobius) 31

272, 276, 279, 280, 311, 316, 338, 389, Malthus, Thomas Robert 55

397, 426, 429

Manohin, Vital (Vitalij) 166, 170

545

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 545

6.9.2019 10:48:57

Maqdisi, al- (Al Muqaddasi, El Mu- Mrak Pestotnik, Jerica 384, 388, 395, 397

kaddasi, Muh.ammad ibn Ah.mad Münster, Sebastian 52, 67‒69, 112‒113

Shams al-Dīn al-Maqdisī) 36

Marcijan Kapela (Martianus Cape-





N


lla) 31

Nahtigal, Rajko 124‒125

Markelj, Pavel 269‒270, 391, 395

Naldini, Pavel (Paolo Naldini) 69

Marovt, Stanko 218‒219, 396

Natek, Karel 164, 169, 174, 176‒177,

Masudi, al- (Abu al-h.asan ‘Alī ibn

212, 227, 265, 280, 323, 390, 397

al-h.usayn ibn ‘Alī al-Mas‘ūdī ) 36 Natek, Milan 171, 219, 316, 390

Mauro, Fra 43

Newton, Isaac 50‒51, 59

Medved, Jakob 163, 171, 196, 205,

Novak, Vilko 217, 287, 396

207‒208, 218‒221, 246, 312, 316‒317,

350, 353‒355, 360, 390





O


Melik, Anton 90, 96, 102, 120, 122,

Oberhummer, Eugen 101‒102, 109

124‒125, 132, 134‒139, 141, 142, 160,

Oblak, Veronika 270

163, 164‒171, 175, 180, 189‒192, 195,

Ogrin, Darko 15, 34, 96, 130, 162,

201, 206‒209, 212, 215, 216‒217, 218,

174‒175, 188, 226, 229, 243, 251, 253,

220, 246, 260‒262, 287, 295, 298,

264, 338, 369, 390, 392, 397

307, 318, 326, 390, 444

Ogrin, Matej 174‒176, 202, 228, 302,

Mercator, Gerhard (Gerardus Mer-

305‒306, 308, 310, 336, 338, 340,

cator, Gerard de Kremere, Ger-

343, 390, 397

hard Kremer) 56, 58, 64‒65, 112

Olas, Ludvik 183, 287

Mihalič, Tanja 305, 396

Orellana, Francisco de 48

Mihelič-Pulsipher, Lydia 381‒383

Orožen, Fran 96, 119‒120, 121, 127,

Mihevc, Andrej 171, 176‒177, 264‒265,

352, 412

323, 392, 396

Orožen Adamič, Milan 117, 237‒238,

Miklavčič, Maks 102, 108, 133, 191

444

Miklič Cvek, Lucija 395, 397, 398,

Ortelius (Ortels, Orthellius, Wortels,

403‒404

Ortelij), Abraham 56, 63‒64

Montesquieu (Charles-Louis de Se-

condat, baron de La Brède et de





P


Montesquieu) 55

Pajk, Milan 104‒105, 109, 120

Mrak, Irena 173‒174, 227, 302, 305,

Pak, Mirko 160, 171, 194‒195, 203,

336‒337, 390, 392‒393

205, 207‒209, 211, 213, 219, 221,

546

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 546

6.9.2019 10:48:58

223‒224, 226, 228, 232, 298, 316, 318, Pretnar, Tatjana 391, 395

326‒329, 344, 390‒391, 444

Prijatelj, Ivan 124

Pavlin, Branko 233, 427, 429

Prijatelj, Karel 120, 190, 206

Peary, Robert 78

Psevdo-Skimnos (Pseudoskýmnos)

Penck, Albrecht 101, 104, 105‒107, 166

26

Perko, Drago 11, 237

Ptolemaj, Klavdij (Klaúdios Ptole-

Peterlin, Viktor 102, 109

maîos) 21‒23, 29, 35, 39‒40, 43‒45,

Peternel, Mihael 99, 101, 116

52, 55, 57, 108‒109, 111‒112

Petkovšek, Zdravko 218‒220, 223,

237, 396





R


Petty, William 55

Radinja, Darko 160, 163, 169‒172,

Pisanski, Tomaž 237

181, 213, 217‒218, 220‒223, 228,

Piteas (Pythéas) 20

246, 268‒269, 272, 330‒334, 337,

Pizarro, Francisco 48

340‒342, 344‒345, 353, 362, 390

Planina, France 133, 140, 165

Rakovec, Ivan 128‒129, 133, 164‒167,

Planina, Janez 220, 305, 396

217, 262, 268, 397

Plemelj, Josip 124‒125

Ramovš, Anton 220, 223, 397

Plestenjak, Mateja 270

Ramovš, Fran 124‒125

Plinij Starejši (Gaius Plinius Secun-

Ratzel, Friedrich 87‒89, 96, 107, 285,

dus Maior) 25‒28, 31, 52

419

Plut, Dušan 132, 139‒140, 160‒162,

Ravbar, Marjan 203, 307, 314, 316, 327

172‒174, 212, 213, 221, 226, 228, 262,

Rebernik, Dejan 162, 202, 204, 213,

302‒303, 316, 330‒335, 336‒341, 343,

227, 276, 278‒280, 324, 327‒329,

344, 390, 393

390, 397

Polo, Marco (Marko Polo) 38, 42, 46 Reclus, Élisée 154‒155

Pomponij Mela (Pomponius Mela)

Rennell, James 54

31, 52

Repe, Blaž 174, 176‒177, 213, 228, 229,

Popit, Sabina (roj. Kramberger) 173,

252‒253, 259, 265, 272, 280, 293, 302,

227, 264, 361, 390

306, 388, 390, 393, 395, 397, 427, 445

Potočnik, Matko 119

Resnik Planinc, Tatjana 213, 227, 308,

Potočnik Slavič, Irma 12, 195, 202,

338, 350, 356‒359, 360‒362, 384,

227, 244, 278, 280, 302, 305, 311‒315,

390, 397

316, 318‒319, 390, 397

Reya, Oskar 164, 166, 170, 217, 397

Pozejdonij (Poseido¯ńios) 21‒22, 259

Richthoffen, Ferdinand von 90

547

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 547

6.9.2019 10:48:58

Ritter, Carl 58, 79‒85, 90, 93

Spencer, Herbert 87

Robida, Karel 116

Srebrnič, Josip 102, 107‒108

Rogelj, Boštjan 202, 228, 290, 291,

Stainer, Sebastian 113

293, 370, 390, 397, 431, 435

Stančič, Zoran 237

Rubić, Ivo 133‒134, 141, 164

Stanley, Henry Morton 78

Ruppert, Karl 194‒195, 232, 299, 372, Steinberg, Franc Anton 66

379, 382

Stepišnik, Uroš 166, 174, 176‒177, 228,

Rus, Jože 102, 164

253, 259, 265, 323, 390, 395, 397

Rutar, Simon 101, 119, 188, 205

Strabon (Strábōn, Strabo) 16, 21,

23‒27, 29, 39, 44, 52, 112





S


Straus, Matjaž 238

Sambucus, Johannes (Jänuos Zsäm-

Strobl, Josef 237

boky, János Zsámboky) 64

Sturt, Charles 78

Sanson, Nicolas 64

Supan, Alexander Georg 95‒98, 188

Savnik, Roman 120, 126, 128, 133‒134,

141, 189‒191, 206, 213, 287

Š

Schaefer, Fred K. 145

Šarabon, Vinko 102, 105‒107, 120‒121,

Schedel, Hartmann 43

188‒189, 205‒206, 287

Scott, Robert Falcon 78

Šendlinger, Vanja 341, 397

Sedlar, Saša 219, 397

Šerko, Alfred 164, 166, 216‒217, 261,

Seidl, Ferdinand 101, 119, 127, 132, 168,

266, 398

188

Šifrer, Tatjana 179, 350, 391, 395,

Seifert Barba, Ana 395, 397, 423,

399‒400

425‒426

Špes, Metka 172, 226‒229, 237, 253,

Silvija iz Akvitanije, sv. (S. Silvia

308, 332‒334, 336‒338, 341, 343, 344,

Aqvitana) 33

390, 394, 427

Simony, Friedrich 116

Špilar, Špela 270

Skilaks (Skýlax) 25

Štemberger, Igor 270

Slavec Gornik, Andrejka 227, 328,

Šušteršič, France 264‒265, 398

390

Slomšek, Anton Martin 116‒117





T


Snell van Royen (Snellius, Snelij),

Tales (Thalês) 17‒18

Willebrord 57

Thullner, Janez Krstnik 113

Somerville, Mary 86

Tinné, Alexandrine 95

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 548

6.9.2019 10:48:58

Tiran, Jernej 202, 291, 308, 328

Vespucci, Amerigo 48

Titl, Julij 207

Vidal de La Blache, Paul 82, 89‒90,

Tomaschek, Wilhelm (Vilém Tomá-

96, 136, 194, 295

šek) 101, 107‒108

Viljem iz Conchisa (Guillelmus de

Tommasini, Giacomo Filippo 67‒68

Conchis, Guillaume de Conches)

Tomšič, Janez 355

38

Trobec, Tajan 173, 228, 272, 333, 338,

Vintar Mally, Katja 123, 175, 176‒177,

390, 397, 445

228‒229, 280, 302, 308, 311, 336, 338,

Trubar, Primož 111

341, 343, 390, 397, 431

Tunjić, Filip 291

Vischer, Georg Matthäus 65, 113

Turjaški, Volf Engelbert, grof (Wolf

Vodnik, Valentin 109, 114

Engelbert graf von Auersperg)

Voje, Ignacij 220, 398

113

Vojvoda, Ciril 395, 423‒424

Turk, Janja 369, 382, 391, 395, 399,

Vojvoda, Metod 207, 301

400, 403

Vovk, Bogdan 169, 217, 398

Tušak, Maks 237

Vrabič, Tina 395, 397, 423, 425‒426

Vrhovec, Tomaž 226, 238, 398





U


Vrišer, Igor 30, 46, 91, 93, 127, 139,

Uhan, Sara 395, 397

140, 161‒162, 163, 171, 182, 184, 199,

Umek, Maja 224, 361, 390

201‒203, 205, 209, 212, 213, 218‒221,

223, 226, 228, 231‒232, 250, 274‒277,





V


285, 296, 298, 301, 316, 325‒327,

Vadnal, Alojzij 223, 249, 398

390‒391

Valvasor, Janez Vajkard 65‒66,

Vrtačnik Garbas, Katja 228, 302, 305,

69‒72, 113, 259

336‒337, 390

Varenius, Bernhard (Bernhardus Va-

Vujović, Pavle 122

renius, Bernhard Varen, Bernhard

Varenij) 16, 58‒61





W


Vatovec, Milan 391, 395

Waldseemüller, Martin 52

Velikonja, Jože (Joseph) 381, 382

Wallace, Alfred Russel 55

Vergerij, Ludvik (Lodovico Vergerio) Werlen, Benno 200

69

Vergerij, Peter Pavel st. (Pier Paolo





Z


Vergerio il Vecchio) 68‒69

Zakrajšek, Franc Jani 237

549

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 549

6.9.2019 10:48:58

Zalterius, Bolognius (Bolognino

Zaltieri, Bolognij Zalterij) 64

Zavodnik Lamovšek, Alma 279‒280,

338, 396

Zgonik, Mavricij 180, 217, 246, 352,

354‒355, 362, 390

Zupančič, Jernej 186, 200, 202, 226,

228, 285, 290‒291, 323, 390, 392, 397

Ž

Žagar, Marjan 163, 171, 180, 182, 207,

218‒221, 223‒224, 250, 304, 307,

309‒310, 350, 353, 390

Žerovnik, Marko 179‒180, 251, 395,

423

Žumer, Jože 366



550

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 550

6.9.2019 10:48:58

Seznam avtorjev

Nejc Bobovnik, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani,

Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: nejc.bobovnik@ff.uni-lj.si

Rožle Bratec Mrvar, Osnovna šola Riharda Jakopiča, Derčeva ulica 1, SI-1000

Ljubljana, e-pošta: rozle.bratec-mrvar@guest.arnes.si

Dr. Mitja Bricelj, Pot na breje 17, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: bricelj56@gmail.com

Dr. Dejan Cigale, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Lju-

bljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: dejan.cigale@ff.uni-lj.si

Dr. Andrej Černe, Ulica bratov Učakar 112, SI-1000 Ljubljana, e-pošta:

cedi1406@gmail.com

Dr. Martina Frelih, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v

Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: martina.frelih@

ff.uni-lj.si

Dr. Matej Gabrovec, Geografski inštitut Antona Melika, Znanstveno razisko-

valni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Novi trg 2, SI-1000

Ljubljana, e-pošta: matej@zrc-sazu.si

Dr. Anton Gosar, Vrtnarska pot 13, SI-1370 Logatec, e-pošta: anton.gosar@

guest.arnes.si

Dr. Mojca Ilc Klun, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v

Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: mojca.ilc@ff.uni-lj.si

Lovro Jecl, Ruše 9, SI-3301 Petrovče, e-pošta: lojecl1@gmail.com

Ida Knez Račič, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani,

Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: ida.knez-racic@ff.uni-lj.si

Dr. Marko Krevs, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Lju-

bljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: marko.krevs@ff.uni-lj.si

Jelka-Eta Kunaver, Hubadova 16, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: jurij.kunaver@

siol.net

Dr. Jurij Kunaver, Hubadova 16, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: jurij.kunaver@siol.net

Dr. Simon Kušar, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Lju-

bljani, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana, e-pošta: simon.kusar@ff.uni-lj.si

Dr. Barbara Lampič, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Lju-

bljani, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana, e-pošta: barbara.lampic@ff.uni-lj.si

551

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 551

6.9.2019 10:48:58

Igor Lipovšek, Zavod RS za šolstvo, Poljanska cesta 28, SI-1000 Ljubljana, e-

-pošta: igor.lipovsek@zrss.si

Lucija Miklič Cvek, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v

Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: lucija.mikliccvek@

ff.uni-lj.si

Mag. Jerica Mrak Pestotnik, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Uni-

verze v Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: jerica.

mrakpestotnik@ff.uni-lj.si

Dr. Karel Natek, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Lju-

bljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: karel.natek@ff.uni-lj.si

Dr. Darko Ogrin, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Lju-

bljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: darko.ogrin@ff.uni-lj.si

Dr. Matej Ogrin, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Lju-

bljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: matej.ogrin@ff.uni-lj.si

Branko Pavlin, Kantetova 60, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: branko_pavlin@t-2.net

Dr. Dušan Plut, Andričeva 7, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: dusan_plut@t-2.net

Dr. Irma Potočnik Slavič, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze

v Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: irma.potocnik@

ff.uni-lj.si

Dr. Dejan Rebernik, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v

Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: dejan.rebernik@

ff.uni-lj.si

Dr. Blaž Repe, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani,

Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: blaz.repe@ff.uni-lj.si

Dr. Tatjana Resnik Planinc, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Uni-

verze v Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: tatjana.

resnik-planinc@ff.uni-lj.si

Dr. Boštjan Rogelj, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v

Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: bostjan.rogelj@

ff.uni-lj.si

Ana Seifert Barba, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Lju-

bljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: ana.seifert@ff.uni-lj.si

Mirsad Skorupan, Slovenska 51, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: mirsad.skorupan@

guest.arnes.si

552

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 552

6.9.2019 10:48:58

Dr. Uroš Stepišnik, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v

Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: uros.stepisnik@

ff.uni-lj.si

Dr. Metka Špes, Riharjeva ulica 28, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: metka.spes@

siol.net

Dr. Katja Vintar Mally, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze

v Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: katja.vintar@

ff.uni-lj.si

Tina Vrabič, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani,

Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: tina.vrabic@ff.uni-lj.si

Dr. Jernej Zupančič, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta Univerze v

Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: jernej.zupancic@

ff.uni-lj.si

Dr. Žiga Zwitter, Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta Univerza v Lju-

bljani, Aškerčeva cesta 2, SI-1000 Ljubljana, e-pošta: ziga.zwitter@ff.uni-lj.si

553

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 553

6.9.2019 10:48:58

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 554

6.9.2019 10:48:58

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 555

6.9.2019 10:48:58

Razvoj_geografije_na_slovenskem_FINAL.indd 556

6.9.2019 10:48:58